Poljanski bataljon v letu 1942 in formiranje okrožja Škofja Loka Partizanstvo na Gorenjskem - žarek upanja v Evropi Osvobodilno gibanje na Gorenjskem, ki je bilo proti koncu leta 1941 izredno živahno, lahko bi dejal, da je prednjačilo pred vsemi slovenskimi pokrajinami, se z nastopom po-mladi 1942 nikakor ni moglo prav razraahnili. Vzrok je ležal brez dvoma v strašnem terorju, ki so ga Nemci po množični vstaji prebival-stva decembra 1941 v Poljanski dolini, v Bo-hinjskem kotu in Zgornjesavski dolini ter po bitki v Dražgošah še posebno zaostrili. Cilj tega terorja je bil streti odpor prebivalstva in uničiti partizane. K temu zastoju je prav goto-vo prispevalo tudi to, da so partizani v zim-skih mesecih 1942 zaradi silnega mra/a in vl-sokega snega morali prenehati z akcijami in napadi na sovražnika, ki so se poprej vrsiili eden za drugim. Pobuda, kl so jo poprej imeli partizani, je prešla na nemško stran. Razen tega pa je uspelo gestapu v prvih mesecih lefa 1942 zajeti in aretirati znaten del aktivnih so-delavcev in organizatorjev OF in s tem skoraj v celoti razbiti obstoječo organizacijo OF n.i Gorenjskem. Zastraševanje Slovencev Da bi onemogočilo ponovni razvoj in po-let osvobodilnega gibanja na Gorenjskein in da bi partizane dokončno uničili, je nemško poveljstvo v območjih, kjer so se pojavljali partizani, postavilo več novih posto.jank in močno okrepilo že obstoječe. Vse to je Nem-cem omogočalo, da so lahko zclo hitro zbrali velike sile, tudi nekaj tisoč mož, in jih po-slali v napad na partizane, kakor hitro so jih odkrili ali bili kakorkoli obveščeni o po-javu partizanov. Hkrati s temi ukrepi pa je nemška propaganda nenehno poudarjala, da so njihove policijske sile »bandite«, kot so imenovali nas, partizane, že skoraj povsem uničile in da bodo Gorenjsko v kratkem povsem očistile »roparskih komunističnih tolp«, kakor so tudi nazivali partizanske enote, nakar se bosta v deželo zopet vrnila red in mir. Obenem pa je nemška propa- ganda prebivalstvo opozarjala na »nesmisel-nost« odpora ter ga svarila pred podpira-njem »banditov« in sodelovanjem z njimi in pri tem grozila z najostrejšimi kaznimi in »trdotami«, ki bodo neusmiljeno zadele ti-ste, ki tega ne bi upoštevali. Z vsem tem so hoteli Nemci še bolj za-strašiti prebivalstvo in še povečati vtis silne in nepremagljive nemške vojne sile. Seveda tudi zato, ker so pričakovali, da bo-do partizani z nastopom lepšega vremena zopet začeli z borbenimi akcijami in napadi na njihove sile, kar so hoteli za vsako ceno preprečiti, še posebej ob dejstvu, da so bile tedaj partizanske sile na Gorenjskem dejan-sko dokaj šibke in maloštevilne. Po vsej Gorenjski je bilo v začetku pomladi 1942 ko-maj 7 ali 8 skupin ali četic, ki so štele do največ 30 borcev. Vse so sodile v sestav Can-karjevega bataljona. Od teh so tri skupine bile na območju sedanje občine Škofja Lo-ka. Iz teh treh skupin so se v aprilu for-mirale Selška, Loška in Poljanska četa. Ob strašnem nemškem pritisku in teror-ju se tedaj niso izpolnili upi in pričakova-nja, da se bodo z nastopom pomladi začele ponovno hitro povečevati in množiti parti-zanske enote z množičnim prilivom novih prostovoljcev v partizane. Tako je bil priliv novih borcev v partizane v marcu in aprilu resnično dokaj skromen. V nastajajočo Po-Ijaaisko četo so se v tem času vrnili pred-vsem tisti borci — domačini, ki so zimo pre-bili razkropljeni po raznih zatočiščih in kra-jih, deloma tudi v Ljubljani in Dolomitih. Priliv novih borcev K nastajajoči Poljanski četi je 18. mar-ca 1942 prišla iz Dolomitov skupina okrog 20 borcev, med katerimi je bilo nekaj Ljub-ljančanov, drugi pa so bili večinoma Go-renjci, ki so se bili poprej umaknili pred Nemci v Ljubljano. Pretežni del teh prosto-voljcev je nameraval nadaljevati pot naprej preko Jelovice na jeseniško območje za okre-pitev tamkajšnjih partizanskih enot. Pot pa je kasneje nadaljevalo le pet borcev. Dne 21. marca zjutraj so namreč Nemci skupino, ki je bila v gozdu pod vasjo Vinharji, obko-lili in napadli, pri čemer so ubili 7 borcev, enega pa ranjenega ujeli. Drugi so se potem vrnili v Dolomite ali pa se priključili Loški četi, med temi je bil tudi Josip Logar-Božo iz Šiške. Nekoliko boljši pa je bil v tem ča-su priliv novih borcev v Loško četo. V to četo je tedaj prišlo okrog 20 novih prosto-voljcev, med njimi pet z območja Medvod in to Avgust Barle-Radovan, Stanko Barle-Dore, kasneje Savo, Rok Celar, Karel Notar-Kovač in Janez Kalan-Kosec, nekaj kasneje pa še Maks Mrzlikar-Gorjan in Jože Triler-Marko ter nadaljnjih sedem iz Ljubljane, in sicer Stane Starc-Fazan, Marjan Borštnar-Tarzan, Ivan Založnik-Vanja, Anton Potoč-nik-Vojteh, brata Frane Torkar-Slobodan in Miran Torkar ter Gregor Zupan-Sulc. Na ppnovni širok razmah narodnoosvobo-dilnega gibanja spomladi 1942 je gotovo ra-čunalo tudi glavno poveljstvo slovenskdh partizanskih čet, ki je z odredbo z dne 4. aprila 1942 izvedlo reorganizacijo partizan-ske vojske na Slovenskem ter iz obstoječih čet in bataljonov formiralo štiri grupe par-tizanskih odredov in imenovalo poveljstva — štabe grup odredov. Iz enot Cankarjeve-ga bataljona je bila formirana I. (gorenj-ska) grupa odredov. Operativno območje te grupe je obsegalo celotno Gorenjsko in za-hodni del slovenske Koroške. Za komandan-ta I. grupe odi^edov je bil imenovan Jože Gregorčič-Gorenjc, za politkomisarja pa Loj-ze Kebe-Štefan, ki sta bila do tedaj koman-dant in komisar Cankarjevega bataljona. Cankarjev bataljon, to je 1. bataljon I. grupe odredov, ki je bil pod Stolom (Kara-vankami) in na Pokljuki, se je v juliju reor-ganiziral v Gorenjski odred z dvema bata-Ijonoma. Poveljstvo dotedanjega 1. bataljo-via (Cankarjevega) je postalo štab novega Gorenjskega odreda. Prvi novoustanovljeni bataljori Gorenjskega odreda, ki sta ga tvo-rila prva in druga četa prejšnjega Cankar-jevega bataljona, je operiral na levem bregu Save pod Stolom, drugi bataljon novega Go-renjskega odreda pa je deloval na področju Pokljuke in Jelovice. Ta bataljon je bil for-miran iz prejšnje 3. čete Cankarjevega bata-ljona in iz borcev, ki mu jih je poslal štab I. grupe odredov v okrepitev (prišlo je okrog 20 borcev). Ta dva bataljona sta potem v smislu spre-jetih navodil, razen že obstoječega 1., to je Cankarjevega bataljona, že aprila 1942 for-mirala nov II. bataljon I. grupe odredov, ali tako imenovani Poljanski bataljon, ki je bil podrejen neposredno štabu I. grupe od-redov. Obenem sta imenovala štab Poljan-skega bataljona, zatem pa ustanovila še dva odreda, in sicer Kokrškega in Gorenjskega, kar je bilo izvedeno v juniju oziroma v ju-liju. Široko operativno območje Za komandanta Poljanskega bataljona je bil imenovan španski borec Jože Krajc-Ža-kelj, za komisarja pa Maks Krmelj-Matija, tedaj sekretar rajona Škofja Loka (ta je za-jemal Škofjo Loko s široko okolico in Po-ljansko ter Selško dolino. Poljanski bataljon je imel tri čete: Selško, Loško in Poljansko. Operativno področje Poljanskega bataljona je bilo zelo obširno. Obsegalo je ves desni breg Save z območji Šentvida, Medvod in Škofje Loke s širšo okolico ter celotno Po-ljansko in Selško dolino (Operativno pod-ročje je torej omejevala Sava med Kranjem in Ljubljano in od Save preko Sorškega po-lja, Križne gore in Mohorja na Jelovico ter potem preko Ratitovca proti Petrovemu br-du na staro jugoslovansko-italijansko mejo in ob tej meji mimo Blegoša, Leskovice in Savodnja do Žirov, nato pa ob novi nemško-ilalijanski meji mimo Lučen po obronkih Polhograjskih Dolomitov mimo Topola proti Sentvidu nad Ljubljano). Ker je bilo spomladi 1942 zboljšanje sta-nja in oživljanje osvobodilnega gibanja na Gorenjskem v veliki meri odvisno prav od aktivnosti partizanskih enot, ki pa so bile, kot že rečeno, dokaj šibke, se je zato Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet odlo-čilo poslati na Gorenjsko večje število pro-stovoljcev iz Ljubljane, ki so spomladi 1942 množično prihajali v partizane v Dolomite. Tako sta v drugi polovici maja in y začetku junija prišli na Gorenjsko dve večji skupini borcev iz Ljubljane, skupno okrog 120, ki so bili potem dodeljeni v okrepitev posamez-nim četam in enotam. Te Tjubljanske prosto-voljce so iz Dolomitov pripeljali prek meje kurirji najprej v Loško četo, kjer je bila potem izvedena razdelitev le-teh v posamez-ne enote. Precejšen del teh prostovoljcev je bilo dodeljenih v vse tri čete Poljanskega bataljona, preostale pa so poslali naprej v okrepitev drugim partizanskim enotam na Gorenjskem, to je v Gorenjski in Kokrški odred. Naši Poljanski četi, v kateri sem tedaj bil, je bilo dodeljenih okrog 25 prostovolj-cev iz Ljubljane, približno enako število je bilo dodeljenih tudi y Loško in Sclško četo. Precej teh prostovoljcev je bilo z območja Šiške in Dravelj, in sicer: Zdravko Marušič-Živko, Stane Babnik-Nande, Dušan Gruden-Gavrik, Drago Nahtigal-Dabo, Bogo Flander-Klusov Joža, Ivan Klemenčič-Žane, Lojze Po-dobnik-švejk, Stane Pustovrh-Skobec, Gre-gor Zupan-Sulc ter Ive Osredkar-Stipe. V Lo-ško čeio so tedaj med drugimi Ljubljančani bil dodeljeni Ciril Tepina-Veverica, Jože Te-pina-Fraiijo, Ludvik Blažica-Gubec in Franc Kovač-Brico, medtem ko sta y Selško čelo odšla brata Savo Osredkar-Ciro in Radko Osredkar-Tedi. Mladost in vojaška neizvežbanost Resnici na ljubo moram povedati, da smo gorenjski partizani — vsaj v naši Poljanski četi — sprejeli novodošle partizane iz Ljub-ljane sicer z veseljem, vendar pa z cloločc- nim nezaupanjem. Motila nas je predvsem njihova mladost in vojaška neizvežbanost, saj je bila večina med njimi takiti, ki še niso služili vojske, niso pa tudi imeli izku-šenj v bojih z Nemci. Toda zavoljo njihove borbenosti in junaškega vedenja v prvih spopadih z Nemci in pa velikega medseboj-nega tovarištva je bilo to nezaupanje kmalu premagano in med nami so se razvili naj-bolj prisrčni in zaupni tovariški odnosi, ki so prerasli v trajno in najgloblje prijatelj-stvo. S ponosom ugotavljam, da nas upi v njihovo odločenost, v nobenem primeru ne kloniti pred sovražnikom, niso prevarali. Mnogi, lahko rečem — večina teh borcev — prostovoljcev iz Ljubljane, so izgubili živ-ljenje v borbah in spopadih z Nemci. Tisti pa, ki so bili po nesrečnem naključju ujeti, so se dostojno zadržali pred sovražnikom in niso klonili pred nobenim še tako hudim pritiskom, da bi izdali našo skupno stvar. Po okrepitvi s prostovoljci iz Ljubljane je naša Poljanska četa še odločneje nadaljevala z raznimi vojaškimi akcijami, ki jih je že poprej začela izvajati. Enako tudi Selška in še zlasti Loška četa. Tako je konec maja 1942 pobuda zopet prišla v naše roke. S po-gostimi akcijami in napadi, zlasti na manj-še nemške patrole, smo namreč Nemce pri-silili, da so manj križarili po vaseh in go-zdovih, oziroma k temu, da so na obhode in zalezovanja začeli pošiljati pretežno le večje in dobro oborožene patrulje, ki so redkokdaj štele manj kot 30 do 40 mož. To nam je omogočalo, da smo jih hitreje od-krivali in se jim laže izogndli, če naše sile niso bile zadostne. Tako so se v juniju naše akcije in napa-di na sovražnika kar vrstili, enkrat tu, di-u-gič tam, večkrat pa istočasno na več krajih hkrati, vedno pa precej daleč stran od ta-borišča čete, da se nismo po nepotrebnem izpostavljali njihovim koncentriranim napa-dom. Manjše skupine naše čete, ki so te akcije in napade izvajale, so tako imele več-ji maneverski prostor. Vse to se je dogajalo na raznih krajih operativnega območja naše čete, ki je obsegalo domala vso Poljansko dolino nekako od Brodov do Žirov, oziro-ma do tedanje italijansko-nemške meje, ki je segala od Blegoša mimo Žirov in Lučen po obronkih Dolomitov nekako do črnega vrha nad Polhovim Gradcem. Podobno je bilo tu-di v operativnem območju Loške čete, ki je segalo od Črnega vrha ob meji do Šent-vida. Z vsem žarom v akcije Vse te akcije smo izvajali v smislu na-vodil Glavnega poveljstva slovenskih parti-zanskih čet, češ da je tudi na Gorenjskem treba na vsak način ustvariti pogoje za po-novno množično vstajo, začeti z osvobaja-njem posameznih krajev in področij ter z mobilizacijo v partizane. Enako torej, kot se je dogajalo v sosednji Ljubljanski pokra-jini, kjer je tedaj osvobodilno gibanje do-življalo silen vzpon. Po vesteh, ki sta nam jih prinašala iz Dolomitov naša kurirja, bor-ca Poljanske čete Janez Šubic, Narigarjev z Bukovega vrha in Valentin Hren-Kljukec iz Zadobja pri Lučnah, naj bi bili tedaj parti-zani v Ljubljanski pokrajini osvobodili vrsto krajev in tudi širša področja. Te vesti so nam bile v silno spodbudo ter so nam vliva-le borbenost in pogum. Novice, ki sta nam jih prinašala kurirja, pa naj so bile še tako neverjetne, smo kar požirali. Pripovedovala sta, kaj vse se dogaja v Dolomitih, na No-tranjskem in Dolenjskem, pod Krimom in drugod. Med drugim sta nam dejala, da ita-lijanska vojska zapušča pod partizanskim pritiskom ne samo manjše in izpostavljene, temveč tudi močne positojanke, da partiza-ni napadajo Ljubljano itd., itd. Jasno je, da nismo hotel zaostajati tudi mi, gorenjski partizani. Po takih novicah iz Dolomitov in z Dolenjskega smo še z večjim žarom odha-jali v akcije, z upanjem, da bomo kmalu tudi mi uspeli osvoboditi posamezne kraje in z mobilizacijo razširiti svoje vrste. (Nadaljevanje na naslednji strani) Grad Begunje, zloglasna nemška jetnišnlca in mučilnica slovenskih rodoljubov Jeseniška četa je v noči na 5. 8. 1941 razstre-lila akvadukt za elektrarno v Zasipu pri Bledu Borci Jeseniške čete so 14. 9. 1941 razstrelili električni daljnovod pri Blejski Dobravi (Nadaljevanje s prejšnje strani) Napad na postojanko Črni vrh V takem vzdušju je sredi junija štab ba-taljona začel pripravljati načrt za osvobo-dilev Poljanske doline. V veri, da se bo to uresničilo, smo izvcžbani vojaki vežbali no-vince, da bi res predstavljali pravo vojsko, ko bomo vkorakali v osvobojene kraje, kjer bo Ireba takoj vzpostaviti vojaško oblast in ižvesti mobilizacjjo. Iz obsloječega sestava čete so že bili predvideni posamezni borci za poveljniška mesta vseh ravni, ki jih bo-do prevzeli ob izvedeni mobilizaciji mož in fantov v osvobojenih krajih. Žal pa so to bile le lepe utvare. V tem zanosu se nam je pri izvajanju načrta o postopnem osvobaja-nju Poljanske doline dne 26. junija 1942 skoraj posrečilo likvidirati in zavzeti nem-ško postojanko na Crnem vrhu, kjer je bilo tedaj v župnišču in šoli nameščcnih nad 90 Nemcev. Po tem načrtu, ki ga je izdelal štab Poljanskcga bataljona, naj bi Selška četa napadla in blokirala močno nemško po-stojanko v Poljanah, Loška četa pa bloki-rala cesto Škofja Loka—Poljane in vojaško cesto Škofja Loka—Blegoš ter kolovozno pot iz Bodovelj na Črni vrh, medtem ko je Po Ijanska četa dobila nalogo napasti in zavze-ti nemško postojanko na Crnem vrhu, tam takoj vzpostaviti vojaško oblast in izvcsti mobilizacijo. Po likvidaciji poslojanke na Črnem vrhu naj bi naslednjo noč napadli in likvidirali nemško postojanko v Lučnah ob meji z Dolomiti, da bi tako ustvarili pove-zavo in možnost prehajanja partizanskih enot iz Dolomitov preko Poljanske in Selške doline ter Jelovice proti industrijskim cen- trom Gorenjske, to je proti Kranju in Jese-nicam. Napad na postojanko Črni vrh je potem izvedlo nekaj nad 40 borcev Poljanske čete ob sodelovanju enega voda (okrog 20 borcev) 1. čete 4. bataljona Notranjskega odreda. Ta vod je imel nalogo z zasekavanjem z drevjem in prekopavanjem blokirati cesto iz Polhpvega Gradca na Črni vrh ter tako preprečili, da bi s te strani prišli Italijani ali Nemci na pomoč napadeni postojanki na Črnem vrhu. Borci Poljanske čete smo v noči na 26. junij najprej uničili oziroma prekinili ncmške telefonske zveze s Črnega vrha s postojankami v Lučinah, Poljanah in Škoiji Loki, potem pa v okrilju teme v zgod-njih jutranjih urah obkolili župnišče in šolo, s tem da smo se na nekaj krajih približali in utrdili v oddaljenosti 50—100 metrov. Ko se je zdanilo, smo namerili puške in 4 puško-milraljeze na slehcrno okno, vrata ali lino, za katerimi so tičali Nemci. Ples mitraljeških krogel Boj se je začel okrog pol šestih zjulraj, ko je prišla iz župnišča mitralješka trojka in se napotila proti cerkvi. Pod našimi dob-ro namerjenimi streli je obležala potolčcna takoj za župniščem, enako se je zgodilo tu-di s tistimi Nemci, ki so se pojavili z orož-jem pri oknih, vratih ali linah in se tako izposlavili našim kroglam. Po skoraj 8 ur trajajočem boju smo tedaj po podatkih, ki jih je objavilo poveljstvo Italijanskega kor-pusa v Ljubljani, ubili 27 nemških polici-stov dn žandarjev, vsaj toliko pa jih je ver-jetno bilo ranjenih. Anton Peternel-Igor (Nadaljevanje prihodnjič)