»Oh, kako lepo se bere, človek bi kar rekel, da je prevod!« Branko Madžarevič 147 Pota romana (II) ostajalo na neenotnih, poenostavljenih, naivno normativnih teoretičnih merilih in da se začetki samostojne prevajalske vede ujemajo z razmahom moderne lingvistične znanosti v zadnjih dveh desetletjih. Ob prevajalskih izdelkih smo — ali naj rečemo, smo bili — priče bolj ali manj individualne odgovornosti prevajalca do izvirnega teksta, pogosto tudi samovolje, največkrat pa tistega, kar bi se lahko imenovalo nevtralno prevajanje. Ravno na to se nanaša tudi ironični citat francoskega avtorja Louisa Ferdinanda Celina iz zapisa o Rabelaisu*: »Oh, kako lepo se bere, človek bi kar rekel, da je prevod!« Lahko verjamemo, da Celine na tem mestu ni nameraval odpirati problematike prevajanja — čeprav je bil sam vse življenje hkrati rabelj in žrtev prevajalcev, to si lahko mislimo —, ta njegova ničkolikokrat ponovljena ironija izraža kar najglobljo osebno revolto in razočaranje. Vendar — revolto zoper kaj? Razočaranje nad čim? Pojem »prevoda« se v njegovem citatu konkretno veže na Amvota, renesančnega prevajalca Plutarha iin Longosa, na njegov akademski, zglajeni, racionalni, * »Rabelais, il a rate son coup« v monografiji L.-F. Celine, L'Herne, Pariz 1963 in 1965. Zgodovina literature se dogaja ob nenehnem prehajanju tekstov med različnimi nacionalnimi kulturami, Ezra Pound bi rekel, da »literatura črpa življenje iz prevajanja«, in tako je zaradi svoje funkcije prevajanje tudi integralni predmet primerjalne literarne zgodovine. Prevodi opravljajo pomembno posredniško funkcijo, vendar ugotavljamo, da je vse nekako do šestdesetih let našega stoletja prevajanje 148 Branko Madžarevič interpretativni, »nevtralni« slog, ki je tako globoko zaznamoval francoski jezik (in sploh francoski klasicizem) in s katerim Francozi »še dandanes živijo«, ne s tradicijo sodobnika Rabelaisa, »qui a rate son coup«, ki mu je žal spodletelo, ko si je prizadeval za avtentičen, »nenavaden, izjemen, bogat« jezik, v skladu z naravo človeka, po človeških merah, v skladu skratka z galsko-francoskim genijem. Vsa Celinova literatura je po eni strani revolta zoper Amvota in Voltaira v imenu rabelaisovske tradicije, v imenu resnice, avtentičnosti, svobode. Če je tudi njemu spodletelo kakor Rabelaisu, bo pokazal čas. — Vendar pustimo Francoze ob strani. Nas zanima ta primer zaradi problema »nevtralnega« prevajanja v tistem pomenu besede, ko nevtralnost pomeni vrednostno negativiteto prevajalskega izdelka. Stališče pričujočega referata* zavrača izhodiščno dilemo naslova srečanja, zavrača tako filološki kot tudi romantično kreativni princip prevajanja, hkrati pa tudi tradicionalno delitev prevajanja na ldteralizem, pa-rafraziranje in svobodno imitacijo oziroma na dobesedne, zveste in svobodne prevode ter prepesnitve, ali kar je še takšnih oznak. Odnos sodobne znanosti do literature in sodobna lingvistdka kot tudi današnje duhovno zgodovinsko samorazumevanje človeka narekujejo drugačen koncept prevajanja. Predvsem je treba poudariti, da gre pri vstopanju v prevajalski akt za nujnost medsebojnega prepletanja intuitivnih in analitičnih principov, podrejanja prevajalskega procesa komplementarnemu delovanju paradigmatskih dn sinta-gmatskih zakonitosti jezika, hkrati ob tem pa velja omeniti poskuse uveljavljanja takšnih principov v prevajalski praksi (ob slovenskem prevodu Celino-vega Potovanja na konec noči) kot možnost preseganja dileme med »filo-loško zvestobo« in tako imenovano »ustvarjalno svobodo«. Kaj razumemo pod pojmom »nevtralno« prevajanje in zakaj ima za nas ta izraz tako pejorativen prizvok? Zavračanje nevtralnega prevajanja ni nič drugega kot namig, da ni »nedolžnega« pisanja, kot ni praznega znaka, in da tudi prevajanje ne more biti nedolžno. Opomin skratka, da je treba upoštevati načela nekakšnega totalnega prevajanja, če se to ne sliši preveč romantično, ujeti ekspresivno celovitost teksta kot znaka najvišjega nivoja, ki je prisotna v konfiguraciji vseh jezikovnih ravni teksta. Kaže se pridružiti komparativistu Georgeu Steinerju, avtorju knjige z območja teorije prevajanja Ajter Babel in njegovemu razumevanju prevajanja kot štirifaznega her-menevtičnega procesa: 1) začetno zaupanje v tekst izvirnika (elancement); 2) razumevanje kot prisvajanje, interpretacija, »neizogibna agresija«; 3) faza prilastitve, prenosa (importa) tujega »smisla« in udomačenje le-tega v novem jezikovno kulturnem kalupu; 4) in nazadnje princip kompenzacije, ki ponovno vzpostavlja ravnotežje in tako zaključuje hermenevtični akt. Izraz »nevtralen« pomeni morda hkrati nekakšno vmesno, amodalno stopnjo na vrednostni lestvici med tako imenovanim »dobrim« in »slabim« prevodom. Kaj pravzaprav pomeni prvo in kaj drugo, to so oznake, ki so po svoje samoumevne, v bistvu pa zapletene in vredne načelnega premisleka, vendar zunaj okvira našega zapisa. Oba ohlapna izraza druži eno: ustvarjalna ambicija, dober namen, ki se v končni fazi pokaže kot uspel ali ne. Nevtralen prevod pa je nekaj drugega, pomeni predvsem inferiorno podreja- * Referat je bil prebran na srečanju jugoslovanskih književnih prevajalcev decembra 1976 v Beogradu, v okviru teme »Prevajanje kot filološka in ustvarjalna dejavnost«. 149 »Oh, kako lepo se bere, človek bi kar rekel, da je prevodi« nje tekstu, posredovalsko polovičarstvo, pristajanje, da gre v literarnem prevodu — kolikor je tu sploh še mogoče govoriti o literarnem prevajanju — zgolj za spoznavno obremenjeno .informacijo, kar pa ni in ne more biti, saj vemo, da gre tu za estetsko informacijo. Nevtralen prevod uniči tekst kot individualnost, s tem pa pospešuje razkroj literature kot literature; jezikovne znake reducira na enoznačnost, medtem ko je bistvo literature ravno razširitev jezikovnega znaka oziroma njegova ambiguiteta. Nevtralen prevod, ta rutinska himna prevajalčevega idiolekta, je dezerterstvo, pod okriljem nekakšne obrtniške mediokritete perfidno izmika vrednotenju predmet prevajanja in prevod sam. Toliko zoper »nevtralnost« v imenu adekvatnejsega prevajanja. Kajti, kot smo že rekli, nevtralen prevod je le delna, zato pa neustrezna informacija o avtorju oziroma tekstu, omejuje se na posredovanje idejno vsebinskih komponent, s tem pa ne upošteva teksta kot literarnega, umetniškega, estetskega fenomena s svojo posebno jezikovno organizacijo. Zapišimo pa vendarle, da je nevtralno prevajanje mogoče v primeru nelite-rarnega teksta, kjer imajo znaki višjega in nižjega nivoja prevladujočo spoznavno funkcijo za razliko od literarnega znaka, avtoteličnega, kot bi rekel Markiewicz, ali nase-se-nanašajočega znaka, kot bi rekel Jakobson, se pravi takšnega, ki se ne nanaša na neko zunanjo realnost in zato tudi ne nosi obvezujoče, dominantno spoznavne dimenzije. To je tisti razlog, ki upošteva literarno prevajanje na posebni ravni in ustvarja tudi znano in obvezno diho-tomijo med strokovnim in literarnim prevajanjem. Naše zavračanje prevajanja kot nevtralnega, amodalnega posredovanja se seveda povezuje s tako imenovanim principom kompenzacije, ki mu današnja teorija prevajanja posveča vse večjo pozornost. Ni ravno nujno, da se pri tem sklicujemo na že tolikokrat citirano Drvdnovo definicijo parafraze kot teksta izpod peresa tujega pesnika, če bi bil ta ustvarjal »v tvojem jeziku«, se pravi nekakšnega fiktivnega avtorja v ciljnem jeziku, kadar ugotavljamo zapletene in tako težko opravičljive procese kompenzacije, prizadevanja torej za tisto kočljivo, bržčas nedokazljivo ravnotežje, da bi besedilo ciljnega jezika ohranilo ali pa na sebi adekvaten način vzpostavilo izvirnikovo reprezentativno polje. Tu gre za upoštevanje in vzpostavitev tiste izvorne, originalu ustrezne konfiguracije besede in predstave, za upoštevanje vseh nivojev izvirnega teksta (fonetičnega, gramatičnega, semantičnega in kontekstualnega): v tem skratka je zametek tistega že kar preveč idealnega programa prevajanja, ki poskuša v celoti vzpostavljati življenje originala in hkrati produktivno širiti volumen izraznih sredstev lastnega, ciljnega jezika. Iz tako razumljenih načel izvira tudi nemožnost paralelnega, linearnega, torej nekakšnega zgolj paradigmatskega, asociativnega principa primerjanja izvirnika s prevodom; potrebno se je kompleksno dotakniti same strukture dela, t.j. splošnosti, ki dominira elementom izvirnega teksta, in izluščiti tiste elemente v ciljnem jeziku, ki utegnejo na sebi ustrezen način, torej tudi strukturno, nadomeščati, kompenzirati zavestno neupoštevane (morda zato, ker se jih v ciljnem jeziku na istem jezikovnem nivoju ne da uveljaviti), vendar odločilne kvalitete izvirnika. Upoštevanje načela kompenzacije je široko, odprto vprašanje, in temeljno zvezano z aksiološkimi problemi prevajanja. Zaenkrat je to v praksi v veliki meri stvar zaupanja. Zaupanja v prevajalca, tistega arbitra, ki načelno ve zmeraj »premalo in preveč«, če hočemo z ironijo nakazati resnico. Če lahko iz pričujočega zapisa sklepamo, da zavračati nevtralno prevajanje že nujno pomeni pristajati na princip kompenzacije, smo navsezadnje 150 Branko Madžarevič tudi pri samem bistvu in dilemi prevajanja Celina, avtorja, ki smo si ga sposodili za naslovni citat in ki je kot izhodišče intoniral tole naše razmišljanje. Ne nazadnje sodi avtor Potovanja na konec noči med tiste ustvarjalce, ki »nalahno prelomijo palico, da bi bila le-ta v vodi videti ravna«, in prav s to Platonovo metaforo o resnici je Celine sam rad opisoval bistvo svoje literature ali kar literature nasploh. Ob vsem tem — ob vprašanjih nedolžnega pisanja, nevtralnega prevajanja in kompenzacije — se nam bolj kot kdaj prej postavlja vprašanje: Je mar prevajalec tudi dolžan »lomiti palico?«