Leto X., št. 25.
Poštnina plačana v gotovini.
V LJUBLJANI, v soboto, 19. junija 1926.
Današnja številka Din 1-50.
Izhaja razen ponedeljka in dneva po prašniku vsak dan.
Začasno le enkrat na leden.
Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, poštni predal štev. 168.
Naslov za telegrame: »Naprej«, Ljubljana.
Čekovni račun štev. 14.398.
NAPREJ
Stane mesečno 25 Din začasno 6 Din. Za inozemstvo 35 Din, začasno 10 Din. Oglasi :
Prostor 1X55 mm 60 par. Mali oglasi: beseda 60 par, najmanj 5 Din.
Dopise frankirajie in podpihujte, sicer se ne priobčijo. — Rokopisi se ne vračajo.
Reklamacije za list so poštnine proste.
Glasilo Jugoslovanske socialno demokratične stranke (J SDS).
Letnik VII., štev. 25.. Četrtkova »Naprefeva" številka izhaja kot tednik:
LJUDSKI GLAS
Glasilo Kmetsko-delavske zveze
Stane letno 72 Din — mesečno 6 Din
Razredni boj na Češkem.
Redkokdaj se tako jasno pokažejo razredna nasprotja, kakor so se pokazala v boju za poljedelske carine na Češkem. Redkokdaj pa so tudi posledice razrednih nasprotij tako odločilno vplivale na medsebojno razmerje strank. Ves proletariat se lahko uči iz tega zgleda. Sporno vprašanje je tako jasno, da ga razume tudi najne-vednejši delavec.
Kajti draginja kruha tepe vsakega, kdor si svoj kruh služi, všeč pa je vsakemu, kdor si kruh krade, oziroma — da govorimo dostojno — kdor si kruh »pridobiva*. Zato je vprašanja carine združilo na Češkem vse delavce na eni in vse pridobitnike« na drugi strani. Fronta je postala tu in tam enotna, bojna črta je samo ena. in nasprotnika sta samo dva: delavski razred proti kapitalisti onemu razredu.
Na Češkem se vrši razredni boj, čeprav ni bilo doslej tam niti ene stranke, ki bi bila odločno razredno bojev-na. Kljub 8-letnim gnilim kompromisom in kljub umetnim enotnim frontam, s katerimi so diplomatski voditelja zapeljevali ljudstvo v medsebojne kulturne, narodne in strokovne boje, je vendar zmagalo življenje in izpeljalo je zaslepljene množice iz suženjstva fraz, iz malikovanja raznim praporom, iz tlačanstva raznim društvom.
Nacionalne fraze so popolnoma propadle. I pri češki večini i pri nemški manjšini ,nikjer nihče ne vpraša nič po narodnosti, ampak po razredni opredelitvi: ali si za podražitev kruha ali proti?
Agrarne fraze so propadle. Kakor pri nas, tako so tudi na Češkem kapitalisti zabijali strokovni klin med kmete in delavce in hoteli zbrati vse kmečko ljudstvo pod agrarno zastavo, da bi se v svoji »samostrokovni« osamljenosti bojevalo za profite veleposestnikov. Mnogo uspeha so imeli kapitalisti s to strokovno parolo, mnogo mahih kmetov je delalo tlako veleposestnikom^— a zdaj se ljudstvo ne izprašuje vec, ali dela kdo na polju ali v tovarni, ampak: ali si za podražitev kruha ali proti? Veleposestniki in veliki kmetje so za, mali kmetje pa so proti, ker si morajo kruh dokupovati.
Verske fraze so propadle. Katoliški in protestantovski škofje so za carino, katoliški in protestantovski delavci so proti. Nič se ne kregajo več zaradi verskih fraz, ampak samo po razredni opredelitvi vprašujejo: ali si za ali proti podražitvi kruha? To gre tako daleč, da se je kapitalistom zdel tudi položaj nižjih duhovnov nevaren, češ, ne bodo ubogali svojih škofov, če bodo spoznali, da bomo podražili njih kruhek. Zato so jim sočasno zvišali plače!
Tudi legionarska enotnost se je skrhala. Legionarji se imenujejo tisti, ki so se med svetovno vojno borili v zavezniških vojskah proti Avstriji, za osvoboditev češke domovine. Po zmagi so uživali slavo in med slavljenjem so pozabili na kapitalističnega sovražnika ter so mu 8 let pomagali v »narodna enotni fronti«. vo je pa zdaj kapital očitno pokazal svoje rogove, da so jih tudii zaverovani prostovoljci lahko občutili in otipali, tu je zaverova-
nosti konec. Domovina nam jemlje kruh, ali si za podražitev ali proti?
Tudi v sokolskih vrstah ne pomagajo več rdeče srajce, zaradi katerih je marsikateri delavec delal štafažo svojemu oderuškemu podjetniku. Zdaj je tega idiličnega bratstva konec. Bratje podjetniki so za carine, bratje nepodjetniiki so pa proti.
Vse ljudstvo na Češkem je razdeljeno zdaj samo v dva tabora, v kapitalističnega in proletarskega. To je uspeh 8-letnih umazanih kompromisov. Marksov nauk o odločilnem vplivu gospodarskih razmer je dosegel novo potrdilo. Če bi se izvršil na Češkem plebiscit o carinah, bi bile popolnoma pokopane.
Toda Marksov nauk je dosegel samo teoretično potrdilo. Le tisti, ki znajo gledati, vidijo. Čeprav ves češki proletariat brez razlike vere, narodnosti, spola, stroke itd. odločno nasprotuje carini, vendar se je ne more ubraniti^ Z besedami, s pridušanje.m, z navdušenjem — se ne morejo gospodarske razmere urediti pravično. Od-loeevanja nimajo delavci takoj takrat, kadar v posameznem vprašanju jasno vidijo, kakor n. pr. zdaj glede carine, ampak se morajo stalno zanimati za vsa javna vprašanja in o vsakem morajo imeti jasno sodbo. Svojo sodbo v posameznih vprašanjih morajo spraviti v sklad s svojimi sodbami glede drugih vprašanj, t. j. imeti morajo svoje harmonično svetovno naziranje. Potem morajo v mejah tega naziranja postaviti si program in na ta program organizirati proletarce. Ne posamezniki, le organizacije so zmožne izvrševati program. Brez organizacij ne bo dosegel Marksov nauk nikdar svojega praktičnega potrdila.
Glede organizacij je češki proletariat hudo grešil. Po verskih vidikih so se dali mnogi zapeljati v »krščanske« organizacije, po narodnih vidikih so se separirali narodni socialci, potem pa so se še tudi mednarodni soc. demokrati razdelili na češke in nemške organizacije. Končno so še komunisti odpadli in si ustanovili posebne organizacije. Namesto skupnih organizacij za razredni boj, za boj vsega delavskega razreda proti razredu lenuhov, so imeli separatne organizacije, ki so se združevale z buržoaznimi strankami, da so se medsebojno ubijale. Krščanski socialci so deiali vse, kar je hotel cerkveni kapital oziroma papež, narodni socialci so delali po navodilih kapitalističnega Narodnega sveta,, komunisti so izvrševali nerazumljeno voljo Moskve, tako da so pravzaprav delali proti Moskvi. Končno so se pa še socialni demokrati združevali v narodne bloke, nemški z nemškimi, češki pa s češkimi kapitalisti. Češki socialni demokrati so bili dolga leta skupno s češkimi kapitalisti na vladi, njih nemški sodrugi pa skupno z nemškimi kapitalisti v opoziciji proti tej vladi. In oboji so bili člani ene in ašte Internacionale!
Delavstvo na Češkem je silno grešilo proti proletarski organizaciji, ko se je vdajalo nestvarnim ideologijam svojih voditeljev, namesto da bi se resno zanimalo za vsa javna vprašanja in si o njih ustvarilo svojo lastno sodbo in da bi po tej lastni sodbi tudi v organizacijah delalo tisto, kar je ne pa tistega, kar hočejo voditelji. Delavcti ge za to krivdo radi izgovarjajo na razcepljenost, češ toliko
strank je, da se človek niti ne spozna ne več. A ta izgovor je jalov, kajti razcepljenost je posledica krivde, ne pa njen vzrok! Če bi delavci ne poslušali voditeljev, ampak bi sami sodili, potem bi ne iimei vsak voditelj svojih backov za seboj. Organizacije bi vodile, voditelji bi morali izvrševati . sklepe in kdor bi odletel, bi odletel sam, ne pa da odpelje svoje backe s seboj. In končno, čim več strank je, tem več je debate in tem bolj se vsako vprašanje od vseh strani osvetli, in je potem sodba še tem lažja, ne pa težja. Seveda — volk sit in koza cela, to ne mere biti! Kdor hoče kot kristjan pokončati vse nekristjane, ali kot komunist vse nekomuniste, ali kot narodnjak vse nenarodnjake, ta ne priznava enakosti, ampak smatra sebe za volka, druge pa za koze. Volk in koze imajo nasproten program, ne morejo delati enotno. Socialisti ne smejo biti ne volkovi, ne koze, ampak ljudje. Kar velja zame, mora veljati tudi zate in narobe.
Zlasti glede narodnosti se je na Češkem mnogo grešilo, ker se je češko delavstvo preveč spominjalo nemškega pritiska pod Avstrijo in ga je hotelo v svobodi maščevati. Žalostno maščevanje, če se kdo maščuje nad nemškim proletariatom za krivice, ki jih je izvršil nemški kapital! Kdor pozna trpljenje narodnostne manjšine,' ne sme po zmagi prirejati to trpljenje drugim. Če smo bili v Avstriji kože, nas to ne opravičuje, da postanemo v svobodni državi — volkovi.
Ker je delavstvo v organizacijskem oziru mnogo grešilo, je imelo svoje organizacije popolnoma razbite. Razredni boj je bil popolnoma pozabljen. Poljedelske carine so našle proletariat nepripravljen in čeprav je obsodba nad podražitvijo kruha splošna, vendar je zmagal kapital, ker ima v parlamentu večino.
Proletariat je proti, parlament je za — ljudski zastopniki so torej proti ljudstvu. To je nezdravo razmerje, a vendar zato še ni * treba govoriti o škodljivosti parlamentarizma. Bolezen je v strankah; stranke so pa bolne, ker so bolni njih — člani.
Predvsem zahteva socialistični program, da o važnih vprašanjih ne sme odločevati parlament, ampak ljudstvo samo, potom direktnega glasovanja (plebiscit, referendum).
A tudi parlament bi ne glasoval za podražitev kruha, če bi ljudstvo bolj pazilo na javno delovanje svojih zastopnikov, če bi zahtevalo javnih računov in zlasti javnih pogajanj za razne kompromise. Tako n. pr. se na zgledu nemških klerikalcev v češkem parlamentu prav jasno vidi, da se ta stranka prav nič ne boji razuma svojih članov. Nemški klerikalci na Češkem so nalovili svoje glasove pri volitvah na narodne in verske fraze. Nemški delavci in kmetje, ki živijo pod enakim pritiskom češkega nacionalizma kakor v Avstriji nekdaj Slo-vami, so verjeli nemškim klerikalcem, da se bodo zanje potegnili. A klerikalni poslanci so se s češko kapitalistično večino zvezali proti svojim vo-lilcem. »Kaj nam mar narodnost, zdaj gre za profit!« Tako so si mislili nemški klerikalci in v bratski slogi s češkimi klerikalci so šli pomagat češkim kapitalistom. Kakor za narodne, tako so ogoljufali svoje volilce tudi za krščanske »ideale . Združili so se s ti-
stimi židovskimi kapitalisti, proti katerim so na shodih in v tisku najbolj rohneli! Če bi ti volilci imeli kaj izobrazbe, bi zdaj vsi morali pokazati svoji stranki hrbet! A klerikalci se tega ne boje, dobro so pripravili svoje backe aa pokorne čakalce nebes ...
Pri čeških narodnih socialistih je bilo pa že drugače. Dasi ni bilo vse prav, kar je ta stranka delala, vendar je v svojih bojih proti drugim strankam in zlasti s pobijanjem klerikalne duševne lenobe ter zanašanja na papeževe možgane v nekaj desetletjih vendarle vzgojila svoje člane, da so imeli nekaj samostojnega mišljenja. In s tem samostojnim mišljenjem svojih članov je morala stranka računati, ko je carinsko vprašanje razbilo gnilo narodno enotno fronto in postavilo ljudstvo pred razredni problem. Ker je morala računati, zato je računala in našla: če grem še nadalje skupaj s kapitalisti, obdržim nekaj tepčkov v hlevu, pametni bodo pa odšli. Po tem računu je naročila svojim poslancem, da glasujejo proti carinam.
Tako se je zgodilo, da so glasovali proti carinam socialni demokrati, komunisti in narodni socialisti. Delavci v drugih strankah pa premišljujejo, če so v pravi .stranki. To premišljevanje je velik napredek, kajti dozdaj so molili vsak svojega voditelja, vsak svojega ^malika, zdaj pa dvomijo o njem, ker jim je podražil kruh. če bi bile zdaj razpisane volitve v parlament, bi kapitalistične stranke pri Čehih in Nemcih zgubile svojo večino! Da jo bodo pa zgubile tudi pri poznejših volitvah, zato je treba, da proletarci ohranijo svojo današnjo razredno zajest, da jo razširijo razen na carinsko še tudi na druga vpraša-nja, da javno razpravljajo o vseh spornih točkah in da najdejo tako možnost stalnega organizacijskega sodelovanja.
Kar velja za Čehe, velja tudi za nas. Brez lastnega premišljevanja in delovanja ne bomo zmagali! Zato proč z nevtralnostjo, ki pomeni pravzaprav le komodnost! Vsak presodi sam, kaj je prav, potem pa tudi delaj tako, kakor si za prav spoznal. To je pet k združitvi in zmagi. Druge poti ni. —^Lastno delo bo odrešilo proletariat, drugega odrešenika ne bo!
Plebiscit v Nemčiji.
Trije važni dogodki za delavsko gibanje so te dni v ospredju internacionalne politike in kako bodo končali, je važno za ves delavski razred. Gre namreč za to, kako bo končal štrajk angleških rudarjev, kako se bo razvila grupacija razrednih sil na Češkem, najbližje rešitvi pa je plebiscit v Nemčiji, ki mora rešiti vprašanje, ali naj dobe ob prevratu pregnani nemški kralji in knezi odškodnino, ki jo zahtevajo za svoje »delo za nemški narod« (t. j. več ali manj absolutistično vlado nad ljudstvom) in za velikansko premoženje, ki so si ga nagrabili, dokler so po »božji milosti« imeli vso oblast v rokah. Graščin, palač in posestev niso mogli vzeti ob prevratu seboj v pregnanstvo.
m Nemške buržoazne stranke so seveda vse za to, da dobe pregnani vladarji odškodnino, ki jo zahtevajo za razlastitev. Socialni demokrati in komunisti so pa za razlastitev brez odškodnine. Pregnanim vladarjem ne grozi
pomanjkanje, klike imajo še vedno, pravice do dela jim pa tudi nihče ne krati.
V nedeljo bo odločil to vpi'ašanje plebiscit. Glasovati mora po ustavi najmanj 20 milijonov volilcev, če jih glasuje manj, se plebiscit ne ponovi, temveč odloči parlament. Zato buržoazne stranke ne agitirajo — si ne upajo! — naj vclilci glasujejo za odškodnino, temveč hočejo z enim samim udarcem doseči dva uspeha in agitirajo le za abstinenco. Če bi namreč glasovalo manj ko 20 milij. volilcev, bi odločil parlament po njihovem, saj tam imajo večino, obenem pa bi dobili povod za revizijo ustave: odpravili bi plebiscitne pravico, češ, ljudstvo je z abstinenco pokazalo svojo nezrelost za tako demokratično institucijo.
Socialni (demokrati in komunisti nastopajo v tem vprašanju popolnoma enotno. Zanimivih in poučnih pa je še nekaj drugih stvari. N. pr., da so nemški škofje (katoliški seveda, ker protestantje nimajo škofov) izdali poseben in skupen pastirski list, v katerem nastopajo odločno proti razlastitvi nemških knezov brez odškodnine. Dalje je važno, da je plebiscit prisilil nemško demokratično stranko, ki je bila doslej, dasi je buržoazna stranka, precej demokratična, do kapitulacije in priznanja, da meščanska stranka ne more biti vselej dosledno in dejansko demokratična. Večina njenih volilcev je proti odškodnini, zato se ni mogla združiti z ostalimi buržoaznimi strankami, z obema razrednima strankama (soc. demokrati in komunisti) pa tudi ne more iti, ker bi s tem po-gazila načelo privatne lastnine. Tudi za to gre namreč pri tem plebiscitu. Strankino vodstvo je zato izdalo parolo, da limajo vclilci proste roke, desničarji in levičarji v stranki so pa s to odločitvijo nezadovoljni in trdijo popolnoma pravilno, da se mora stranka jasno odločiti, ali je za odškodnino torej tudi priivatno lastnino, ali proti njej.
Zanimiv za naše razmere z ozirom na naše intelektualce, predvsem tkzv. kulturne delavce je sledeči dogodek: Znamenitemu nemškemu pesniku Walterju von Molo je poslal adjutant bivšega nemškega prestolonaslednika pismo, v katerem ga prosi, da poleg drugih pesnikov, pisateljev, učenjakov, industrialcev litd. tudi on podpiše manifest nemških kulturnih delavcev za odškodnino in proti plebiscitu. Walter von Molo je podpis odklonil in to utemeljil med drugimi razlogi tudli takole: »Ne pripadam nobeni ka-• sti in nobeni kliki, ljubim samo ljudstvo, ki dela, in mi je vseeno, ali se imenuje meščansko, plemenitaško ali proletarsko. Po mojem zaslužita spoštovanje samo delo in ljubezen, ki ne poznata omejitve. Samo delo vzdržuje človeštvo, samo delavni nam dajejo bodočnost, vse druge pa zaničujem iz dna duše! — Ne samo Walter von Molo, tudi mnogi drugi umetniki in učenjaki bodo glasovali s socialnimi demokrati in komunisti._______________
Od časa do časa zmagujejo delavci, toda le mimogrede. Prani sad njih bojev ni neposredni uspeh, temveč napredujoča združitev delavcev. - Karl Marks.
Stavka na Angleškem
in podporna akcija na Slovenskem.
Stavka angleških rudarjev še ni končana. Industriji in železnicam primanjkuje premoga, zato se vlada trudi, da doseže sporazum. Pogoji, ki jih nudi rudarjem, pa so taki, da jih stavkujoči ne morejo sprejeti: dosedanje plače za 8 urno delo, namesto dosedanjega 6 urnega delavnika. Ti pogoji so za rudarje zelo nevarni, že pri 6 urnem delu so imeli brezposelne, pri 8 urniku bi se njih število še povečalo, kar bi pomenilo stalno nevarnost za rudarske mezde. Boj za 6-urnik je tudi boj proti brezposelnosti in njenim posledicam,
Štrajkujoči dobivajo podpore iz vseh držav, zlasti izdatne so podpore ruskih delavcev. Radi podpor iz Rusije grozi spor med Rusijo in Angleško.
Skupina okoli ustavljenega DKL je sklicala za sredo zvečer sestanek delegatov razrednih strokovnih, političnih in kulturnih organizacij, da se uvede podporna akcija tudi na Slovenskem. Ob napovedani uri ni prišel na sestanek razen dveh članov skupine okoli DKL in enega našega so-druga noben človek! Tudi pozneje ni bilo nikogar, le neoficialno poročilo je prišlo, da je Strokovna komisija že dala 14.000 Din za štrajkujoče angleške rudarje, več pa ne more, ker da mora podpirati domače brezposelno delavce. Tako je padla ta strokovna akcija po zaslugi patentiranih stro-kovničarjev v vodo.
Naša stranka je svoje mnenje glede take akcije povedala že med splošno stavko na Angleškem, ni pa seveda nasprotna nobeni drugi rešitvi, ki bi jo spoznala za pametnejšo.
Politična nevtralnost strokovnih organizacij v praksi.
Na lanskem toli slavljenem kongresu »zedinjenja« strokovnih organizacij je bila sprejeta resolucija, kd pravi, »da bo URSSJ zbral vse delavce in delavke brez ozira na starost, verske, narodnostne in eventualne strankarsko politične razlike. Zaradi tega bo URSSJ internacionalen, a versko in strankarsko1 politično nevtralen.
Menda tiste dni in še precej časa potem razen »Napreja« (in naše stranke ni bilo skupine, ki bi si bila upala trditi in lista, ki bi si bil upal pisati da je zedinjenje na takem temelju pogrošno in brezuspešno ter le demagogija ali pa zabloda. Ni pa pozdravil samo rajni »Socialist« to zedinjenje, temveč tudi centralno glasilo SPJ, »Radničke novine«, so pisale tedaj, da se SPJ obvezuje, lojalno čuvati strankarsko politično nevtralnost neodvisnega zedinjenega sindikalnega - gibanja.« Od septembra 1925 do 16. maja 1926 pa so se morale zgoditi silne stvari, kajti tega dne so objavile Radničke novine:; izjave izvr. odbora SPJ, v kateri pravi med drugim tudi, da je strankarsko politična nevtralnost razrednega socialističnega delavskega sindikalnega gibanja nemož-nost in utopija, ker take nevtralnosti nikjer na svetu ne poznajo.
Kaj se je zgodilo?
Veter za strokovno zedinjenje na
temelju politične nevtralnosti je prihajal v glavnem (iz SPJ in od skupine onih bivših članov Komunistične stranke, ki se zbirajo okoli Živote Miloj-koviča in njegovega lista »Radničko jedinstvo«. Ta skupina je tudi edina sklenila strokovno zedinjenje z Glavnim radničkim savezom, kajti večji del neodvisnih sindikatov je obdržal svoje organizacije. Ko je bil URSSJ ustanovljen, se je lotila Miloj-kovičeva skupina dela, da se organizira tudi politično. Kot neorganizirana skupina je spravila nekaj svojih ljudi v upravo Urša, da torej postane »prava stranka«, ji je nujno potrebno tudi nekake politične organizacije.
To SPJ^seveda ni všeč, ker je računala, da bo spravila URSSJ sama pod svoje okrilje in ji tekmec seveda ni prijeten. Spor je bil, kakor se pravi, v zraku in je seveda tudi izbruhnil, brž ko je bila prilika. To se je zgodilo, ko je izvrševalni odbor URSSJ sklepal o proslavi 1. maja. Pristaši SPJ so zahtevali skupno proslavo URSSJ in SPJ, Milojkovičevi pa, da proslavijo strokovne organizacije 1. maj povsem samostojno. Kdo je zmagal s svojim nazorom, je sporno, Miloj-kovič trdi, da je bil sprejet predlog njegove skupine, a Radničke novine« 'pišejo, da je to laž in da Milojkovič zavedno laže.
Zadnje Radničko jedinstvo«, glasilo Milojkoviča in njegove skupine Ujedinjenje«, navaja več primerov, kako je SPJ kršila politično nevtralnost URSSJ. Trije so prav drastični:
1. Ko je zasedala prva skupščina belgrajske Delavske zbornice, se je vršila tudi pokrajinska konferenca zedinjenih sindikatov za Srbijo, ne da bi centrala teh sindikatov za to vedela, in na tej konferenci so dobili predstavniki sindikatov direktive, kako naj ustanavljajo organizacije SPJ!
2. Ko je bilo sklenjeno, da bo proslavil URSSJ 1. maj samostojno, je bila v Belgradu sklicana seja med-strakovnega odbora zedinjenih strokovnih organizacij, na katero so prišli tudi zastopniki belgrajske SPJ in nekateri člani njenega načelstva. Tudi tukaj je prišlo do spora in dr. Topa-lovič je v svojem ostrem govoru dejal tudi, da je to, kar se je zgodilo na strokovnem zedinjevalnem kongresu, najhujša dosedanja izkušnja, kar jih je imela SPJ. — Na shodu je potem urednik »Radničkiih novin«, Sava Muzika-vič govoril celo uro in priporočal SPJ, predsednik URSSJ, Luka Pavičevic, pa je govoril, kakor da ni predstavnik URSSJ temveč SPJ.
3. Na balkansko strokovno konferenco v Sofijo je URSSJ poslal svoje delegate. Na konferenci pa se je pojavil in je nastopal ter govoril kot delegat z vsemi pravicami tudi prej omenjeni Muzikravič, ki ga ni poslala nobena strokovna organizacija, temveč je edino mogoče, da je bil poslan od SPJ.
Milojkovičeva skupina se sedaj postavlja kot zaščitnica nevtralnosti, SPJ jo pa v svojem glasilu napada, da je ravno ona zanesla politiko v strokovne organizacije. Kdo je pravi povzročitelj, se tako ne da ugotoviti, kajti nujno je, da politična nevtralnost mogoča ni.
Zanimivo bo vsekakor, kako se bo ta spor razvil na Slovenskem. Kajti
Štukelj, Makuc in Sedej ne bodo ustanovili svoje stranke, temveč bodo le slovenska podružnica Milojkovičeve skupine »Ujedinjenje
V zadnjem »Radničkem jedinstvuc je objavljeno poročilo o konferencah, ki so jih imeli Milojkovič in Štukljevi tovariši v Ljubljani, Trbovljah in na Jesenicah. To poročilo pravi tudi, da bo imel slovenski del Milojkovičeve skupine v : Radničkem jedinstvu vsak mesec dvakrat po dve strani na razpolago kot svoje glasilo.
Zdi se nam, da bo ta skupina tudi na Slovenskem branila »nevtralnost« strokovnih organizacij, vendar pa njen boj ne bo veljal toliko SPJ, kakor skupini okoli ustavljenega DKL. Pa o tem bo mogoče pisati kaj več, ko bo objavljen manifest Štukljevč skupine, |za katerega zaenkrat šele podpise pobirajo. Vsekakor je pa precej čudna logika v tem: delati za edin-stvo proletariata z ustanovitvijo nove skupine, čeprav z imenom »Ujedinjenje«.
. znaša carina # vJ ^ za te čevlje. „VO!KA“ ne plača nič earlne, ker sam izdeluje, zalo samo:
Din 1QS*~
fini Boks-kalf, nizki kakor visoki samo pri
VOIKA", Ljubljana.
it
Razpošilja se tudi po poštnem povzetju.
••M
..Brezalkoholna produkcija Ljubljana, Poljanski nasip 10/34
poSlJe vsakemu naročniku Napreja
zanimiv cenik brezplačno. Zahtevajte ga takoj, ne bo Vam žali
Razno.
r Delo za mir. Te dni se vršijo na Bledu konference (in banketi ter izleti) ministrov za zunanje zadeve iz držav Male antante, t. j. kraljevine SHS, Češkoslovaške in kiuuunije. Češki zunanji minister Beneš je dobil od svoje stranke poziv, naj radi znanih bojev za žitne carine na Češkem takoj odstopi, 'romunski zunanji minister še ni dolgo minister in svojih kolegov še ne pozna, zato, tako poročajo, konferenca ne bo sprejela posebno važnih sklepov. Rumunija, ki je članica Male antante, je sklenila s Poljsko, ki ni v tej zvezi, posebno zavezniško pogodbo, ki je naperjena proti Sovjetski Rusiji; to pogodbo 'bosta vzeli na znanje tudi Jugoslavija in Češkoslovaška.
r Uradniška stalnost. 1. sept. 1926 je stopil v veljavo zakon o državnih nameščencih in uslužbencih. Reguliral jim je plače, pa tudi druge zadeve. Tako pravi neki paragraf tega zakona, da izgube državni nameščenci do 1. septem-
Dreta in smola.
Pergamenti in fragmenti.
Bilo je proti večeru nekega dne v juniju 1926, ko me je nekdo pred ljubljansko pošto od zadaj potrepljal po rami: »Va al diavolo, ali si še živ?!« Glas se mi je zdel znan, toda ga v hipu nisem vedem kam dati, dasi sem preletel vse registre svojega spomina. Obrnil sem se; pred menoj je stel gospod srednje starosti, golorok, prej eleganten nego preprost, ne velik, pa tudi ne majhen, na glavi slamnik a la G bardi s trobojni-kom. Smehljaje mi je ponudil desnico in ugibajoče zrl v me ali ga spoznam.
Kakor glas, mi je 'bil znan tudi njegov obraz, ki se je bil pa gotovo močno spremenil, nisem se ga mogel koj domisliti. Te plave oči, te cittadinske poteze in mehki furlaneški akcent — ni dvoma, poznam ga; toda od kod? Zato sem, ne da bi dalje pomislil, ali vprašal, s kom imam čast, odvrnil: »Kakšno vprašanje!
Saj vidite — oprostite, ne domislim se vašega brez dvoma slavnega imena — da sem še živ, hvalabogu in častivredni gosposki, ki me pustita pri miru, da životarim, sebi v pokoro, drugim v nadlego. Tako je, kaj hočete, umreti se mi še ne da; upam da mi tudi vi ne boste stregli po življenju. — Pa vi?«
»Tako, tako, caro mio. Kakor vidim, si še vedno stari Škocimur,« pojasni on svoj curriculum, da sem vedel toliko ko prej.
»Kakšen Škocimur?« ga zavrnem. »Ejej, kako vas zapušča spomin. Saj še niste tako stari, mlajši ste od mene; mar ste že pozabili, da sem Peter Grča? — Vas sem bil pa v resnici zgrešil; znani ste mi ipo obrazu in po glasu, vendar ...«
* »Corpo di baoco!« me prekine. »Oprosti, amice, zaletelo se mi je; prehitro mislim, pa mi včasih spodrsne. Ta vražji Škocimur mi neprestano roji po glavi. — Jaz sem Pišmevuhi Dolgouhi, vulgo
Pižme. — Kaj bi me ne poznal! Servus, stari škripec!« Zadnje besede je skoro kričal, govoril je naglo, takorekoč dr-draje, da sem ga komaj razumeL Hkrati me je potegnil za desnico, z levico me pa tolkel po rami, da sem se gugal kakor breza na vetru in so naju mimoidoči začudeno gledali. »Servus! Ma oštja!« je kričal- vedno znova.
»Viš no, Pižme, saj res! Kdo bi si mislil, da te bom še kdaj videl. Pa ravno danes in tukaj; kaj pa, ali nisi več tam doli?« sem vprašal in mignil z glavo proti jugozapadu, tja, kjer je laška meja. »Ves si še tak kakor nekdaj, samo postaral si se nekoliko in furlanščina se te drži kakor raca kljuna.«
»O, mio dio! Že davno ne, nekaj časa sem ahasveril amo tamo; zdaj sem stalno tu. Ni nič z večnim glob etr o t en j ei n i človeka sujejo kakor cucka v cerkvi! Zdaj imam mir in zadovoljen sem.«
»Čuješ, Pižme,« sem nadaljeval, »praviš, da si Pišmevuhi Dolgouhi! To md je
novo. Včasih si bil samo Dolgouhi; radoveden sem, od kod ta sprememba. Pa še nekaj: ali še kaj pisariš in pesnikuješ? Že dolgo nisem nič čital, kaj čuda, če sem te zgrešil.«
»Ma, hm, si si — to je bilo včasih, kje so tisti časi! Sam praviš, da sem se postaral. O, mio dio! Saj veš... Idealizem in radodarnost sta polbrat in polsestra, ki ne hodita rada skupaj. Dolgo gotovo ne. Lahko si za kako realno stvar idealno
navdušen — to ima smisel Pa, hm
— ampak, caro mio, pustiva to. Časi se spreminjajo; ljudje tudi. Leta lezejo čez pleča in človek ima rad mir...«
»Brez zamere, Pižme,« silim ponovno vanj. »Razlagaš mi nekako filozofijo, ne poveš pa, odkod in zakaj naenkrat lu-ksus dveh imen. To mi pojasni.«
Ma strela, si firbčen! Najprej si se delal nevednega in me nisi hotel poznati, zdaj pa hočeš, da se ti kar do kože razgalim.«
t>ra 1926 stalnost, da se torej do lega časa uradniki lahko premeščajo in odpuščajo, kakor se bo vladi zdelo prav. Zdaj bo ta nestalnost podaljšana zopet za tri leta, če pa bodo uradniki čakali zopet tri leta, preden se bodo začeli resno pripravljati za boj za svoje zahteve, jim bodo čez tri leta nestalnost zopet za tri leta podaljšali. Itd. Organizacije, ki jili imajo -jugoslovanski drž. nameščenci, so namreč organizirane približno tako kakor cerkvene bratovščine. Pri premišljevanju, kako si pomagati iz tega žalostnega položaja, je nekdo priporočal uradniško vlado. Uradniško vlado imajo pravkar na Češkem, torej je zgled tukaj, ali je to pravo sredstvo ali ne. Mi mislimo, da ni in da se morajo ljudje, ki jim kdo njih pravice krati, za svoje pravice boriti, ne pa čakati na usmiljenje in čudeže.
•r Stara korupcijska afera. Upokojeni poštni uradnik Milan Detela, ki je leta 1920 razkril dolarsko afero na ljubljanski glavni pošti, je bil na temelju pričevanja predrznih prizadetih in bojazljivih poštnih uradnikov pognan v disciplinarno preiskavo. To pa radi svojih pred preiskovalnim sodnikom podanih resničnih 'izjav o takrat pri poštni upravi vladajoči korupciji. Prizadetim se seveda ni nič zgodilo, glavni sokrivec pa je bil na neko priporočilo, češ, da je to razkritje le njegova zasluga, celo odlikovan' Ker je Detela — kar je razumljivo — med tem časom zaradi šikan trikrat resno obolel, je trajalo zasliševanje do novembra 1922 in obsega zadevni disciplinski zapisnik nad 200 listov. Potem je prevzelo vse disciplinske zadeve upravno sedišče v Celju v razpravo. Akt je tam ležal cd 1. 1923 do 1926 — do sedaj, čeprav je Detela ustno in pismeno prosil, da se razprava razpiše. Šele za 31. maja in naslednje dni je bila končno Detelova disciplinarna razprava določena. Od Detele ■predlagane priče so bile vse odklonjene. Sodni akt o dolarskih tatvinah, ki dokazuje gnile razmere pri takratni poštni upravi in korupcijo, ki je takrat vladala, je ravno ob tem času vandral dvakrat v Beograd, da se izbrišejo kazni dveh dolarskih princev, ki hočeta biti zopet definitivno nastavljena v državni službi, ter bi moral okt ostati več mesecev v Beogradu. Na intervencijo nekega visokega mini-sterialnega funkcionarja, ki ne trpi korupcije, je bil akt še pravočasno poslan upravnemu sodišču v Celje. Razpravljalo bi se drugače le na temelju neoverje-nih prepisov, katere je napravila poštna direkcija in jih predložila sodišču. Detela je bil prvotno obtožen za 34 točk, o 14 se je končne razpravljalo in za 10 točk je bil zaenkrat obsojen. S tem pa zadeva še ni končana, natančneje bomo pa poročali tudi o poteku razprave pred
r NA RIMSKI CESTI se otvori dne 20. t. m. v dosedanjih gostilniških prostorih restavracije »Pod staro lipo« brezalkoholna gostilna, ki bo imela na razpolago po zmernih cenah vsakovrstne brezalkoholne pijače in jedila. Abonentom se nudi lepa prilika, da si osigurajo zdravo, tečno in obilno hrano po zmerni ceni.
r Strokovnjak v korupciji na drobno je vsekakor oni »rezki poglavar nekje v
Srbiji, o katerem je pripovedoval gosp. David ovir na nekem shodu. Ta poglavar ponudi namreč vsakomur, kdor pride k njemu po uradnih poslih, svojo cigaretno dezo, češ, brate, puši, sam pa odide
takoj v drug sobe. Doza pa je vselej prazna, kar pomeni: brate, vadi pare! Čez nekaj časa se poglavar vrne, pogleda v dozo in če se mu zdi, da klient ni bil preumazan, se začne takoj uradovanje, če pa je v dozi premalo, jo dobi stranka še enkrat: brate — puši još!
Najboljši šiualni stroj in kolo
je edino le
asa domaCo obrt In Industrijo ■v -vseh opremah.
Isfotam pletilni stroj DUBIED
Pouk v vezenju brezplačen - Večletna garancija - Delavnica za popravila - Nizke cene, tudi na obroke
JOSIP PETELINC
LJUBLJANA
blizu Prešernovega spomenika
Ključ v prihodnost.
(Boji in napredek rudarjev v Mežici.)
Prejeli smo tole zanimivo oceno in jo
nekoliko skrajšano objavljamo:
Kupil sem brošuro zato, da se seznanim z zgodovino svoje domovine, katero sem zapustil pred več leti. Gnala me je k čitanju radovednost, avtorja poznam sicer osebno, nisem pa še sam opazoval njegovega dela. Kmalu, precej na prvih straneh, sem videl, da je treba pri čitanju .in razmotrivanju vsebine one potrpežljivosti, kakor jo ima avtor v vsem svojem delu. Mežica je srečna, da ima v svoji sredi človeka, kakršen je potreben za sedanjo dobo in razmere.
Če bi bil nastopil enak človek pred 50 leti z enakimi izjavami, trditvami in zahtevami v ravno istem kraju pred poslušnim ljudstvom, bi ga bilo ljudstvo imenovalo preroka, mogoče tudi čarovnika, dočim bi ga vodilne osebe stiskale z vsemi mogočimi sredstvi. Mož bi bil osovražen, izgnan in pozabljen — mogoče bi se kakšnemu skritemu opazovalcu bilo zdelo vredno, spisati o tem pravljici podobno povest, ki bi čez desetletja izšla. Dandanes so cilji že toliko čistejši, da se organizirajo njih simpatizerji. in zavzemajo s srčnostjo za novo naziranje.
Moderndorferjeva knjiga prav nazorno pokaže kako nasprotujejo bogatini socialnim reformam in da lahko najdemo ključ za srečno prihodnost, ako raziskujemo preteklost. Nikakor pa ne smerno brskati v lastnih in tujih, ustnih ali pismenih spominih radi zasmehovanja ali obrekovanja, temveč radi rešetanja zmote, da pridemo do resnice.
Korist in zadovoljstvo sta oni točki, okoli katerih se vrti politična kakor tudi gospodarska borba, odkar je človeštvo na svetu. Človek se enkrat povzdiguje do blaznosti, drugič pa ponižuje pod naj-ostudnejšo žival, čeprav ve, zakaj dela to ali ono. Iz zgodovine poznamo ljudi, ki se delijo med odličnike, žrtve in odpadnike. Odličniki so navadno usta-
novitelji programov; žrtve so izpričale svoje ideje s tem, da se niso plašile pred nobenim trpljenjem, dočim so dokazali odpadniki svojo površnost takrat, ko je šlo za čast, materialno (eksistenčno) katastrofo ali preganjanje. Najbolj žalostno v zgodovini vseh ver, strank, stanov, društev itd. pa je dejstvo, da šo mnogi nastopili kot odličniki, samo da so z mero svoje izobrazbe igrali figuro in zlorabili zaupanje manj izobraženih in tudi to, da jih je vedno povsod mnogo odpadlo, samo — ker so se naveličali in ker jim ni prineslo zasebnih zakladov. Kako se lahko varujemo vsega tega, je v Moderndorferjevi brošuri natančno razjasnjeno.
Da se pojavi v ljudeh, ki tvorijo kakšno predstavništvo, večkrat strah, je krivo mnogokrat, ker se ne pripravijo z dovoljnim znanjem za prevzete naloge.
Kako daleč so mnogi zaostali, kaže nevolja nad progresivnim obdavčenjem. Kadar gre za rezanje pogače, je preveč simpatije, kadar pa je treba sestavljati kosce za veliko delo, bi pa ravno isti najrajši prisilili k delu druge. Tako gospodarstvo je znano vsem čitateljem. Enaki so pojavi med vsemi narodi in to je znak, da še je raznesla babilonska politika po vsej zemlji. Mojzes, ki nam je zapustil najstarejše pojme o razvoju svetovji, vseh živih bitij in »mrtve« materije, nam ni povedal, ali je zapisal nauk, ki ga je slišal od pagauskih učiteljev v egipčanskih šolah in templjih, ali so bile to njegove lastne »inspiracije« — vendar pa se vleče skozi vse njegove povesti kakor zlata nit trditev, da nima obstanka nobena stvar, ki je združena brez resnice.
Moderndorferjeva knjiga razkriva, kako se da udejstvovati evangelij iti naš program, ako stori vsak svojo dolžnost. Vsak se mora brigati, da spozna, zbudi, razvije in uporablja svoje talente in podpira pri pravem delu drugega z nasvetom in dejanjem. Učitelj Moderndorfer bi svojega skoro neverjetnega gospodarskega načrta nikdar ne bil mogel vršiti, ako bi se ne bil podvrgel načelom resnice. Njegova knjiga daje sliko in smernice za vse reforme v vseh gospodarskih panogah. Opisuje boj v Mežici in zaključuje z zmago proletariata, pripominja pa, da bo ta zmaga le tedaj ostala, ako dosedaj rastoča ideja ne bo ohromela. Čitatelj bo sprevidel, kako koristno je, če se brigamo za številke in račune ter se trudimo delati z možgani z lahkoto, čemur se bi sicer utegnili čuditi in odtegovati. Človek s pravimi lastnostmi ne trpi v sebi slabosti, tudi ne častihlepja in domišljavosti, zato gre tem lažje med ljudstvo in za vsem svojim delom, ker ga napuh in lakomnost ne motita.
Moderndorferjeva brošura razgaljuje hinavsko usmiljenje bogatinov in pokaže, da je za vsak napredek potrebna srčnost, ki se rodi iz prave izobrazbe. Izobrazba pa ni samo kupičenje znanstvenih zakladov, temveč razvijanje duševnega premoženja v žive sile. Avtor imenuje za uspeh izvršenega dela zanesljive priče, svoje somišljenike in sodelavce. To je prava zgodovina mežiškega proletariata. Čitatelj se bo naučil ločiti pravo izobrazbo od hinavske prebrisanosti, in prava izobrazba se mu bo vselila tudi v njegovo srce ter mu pokazala vselej, kaj mu koristi znanost, kaj in kdaj lahko veruje. Radi lažjega razumevanja naj prečita najprej poglavje VIII, na strani 60.	B.	K.
Hi V*)	ie	canne	za
te čevlje
„VOIKA“ ne plača nič carine, ker sam izdeluje, zato samo:
Din 159*-
in damski ševro edino pri
„VOIKA“ Ljubljana.
Razpošilja se tudi po poštnem povzetju
Dopisi.
CELJE. (Občinska politika g. K oren a.) Pred letom dni je bil naš zaupnik odpuščen iz občinske službe zato, ker je zahteval 1. maj prost. Kriv odpusta je bil tisti, ki je bil najboljši Korenov zaveznik in je sedaj že pri demokratih. Letos je pa g. Koren predlagal, da bodo imeli vsi občinski usluž/-benci 1. maj prost, buržuazija je za ta predlog glasovala. Delavci bodo dobili 1. maj plačan od občine, kar bo znašalo za 10 delavcev prilično 400 Din. Za proti-uslugo je pa Koren glasoval, da bodo dobili drž. uradniki za svojo uradniško zadrugo za 1 milijon kredita garancijo pri Mestni hranilnici. Torej za delavce 400 dinarjev, za uradnike 1 milijon, potem naj pa še kdo reče, da niso to drobtinice, kar gospod Koren dela za proletariat. Ali niso delavci bolj (ali vsaj ravno tako) potrebni stanovanj kakor državni uradniki, katerim stanovanjska komisija nakaže vsa izpraznjena stanovanja, saj v Celju delavec sploh ne pride do stanovanja! Delavci okrog g. Korena, ali še niste spoznali političnega slepomišenja gospoda Korena, kako dela z buržu-azijo roko v roki, vam pa trosi drobtinice, zato da bi ga zopet volili za izvajanje buržuazne politike v občinskem svetu? Za vas delavce pa se ustanavlja pod. Korenovim pokroviteljstvom le neka gostilničarska zadruga, v kateri se boste lahko napili in uživali Korenove žemlje, namesto da bi se podpirala gradbena akcija.
CELJE. (Velenjska afera pred poroto.) Dne 8. t. m. sta se zagovarjala pred porotniki Ernest Hogl iz Velenja in Martin Jurher iz Megojnice pri Grižah.. Obtožnica jih dolži, da sta leta 1925. pri bratovski skladnici v Velenju poneverila 16.492.50 Din. Poneverbo priznavata, izgovarjata se pa na nizke plače ter razne šikane od računovodje iKobala. Zaslišan je bil kot priča Miroslav Pevec, ki priča sledeče: Dne 27. decembra 1925 sem prišel prvič na sled poneverbam. 28. decembra sem zadevo javil rud. glavarstvu, ki je odredilo natančnejšo preiskalo. Poneverjeni znesek je višji, kakor ga navaja obtožnica. Imam uradne dokaze tukaj. (Predsednik ne pusti o nadaljnjem spornem znesku govoriti, ker da gre le za znesek, ki ga navaja obtožnica.) Na vprašanje zagovornika, ali je priči kaj znano, da sta bila dbto-ženca večkrat kaznovana, odgovori Pevec, da je iz plačilnih list razvidno, da sta bila večkrat kaznovana. Hogl je dobival ge kljub temu nad 1000 Din izplačanih, kar je še zmiraj več, kakor zaslu-
»Oprosti, ne žali me!« ga zavrnem.
»Ne jemlji vsako besedo preveč resno,« popravlja Pižme in nadaljuje: »Čudim se, da tega še ne veš, saj vendar precej čitaš. Kaj so psevdomiini, ti je menda že znano. Poslužujejo se jih pisatelji, predvsem pesniki, med temi najbolj začetniki, potem kinematografski, gledališki in drugi glumci. Skratka: umetniki in taki, ki hočejo to šele postati. No in, Societa per... No, viš, že zopet mi uhaja beseda tja, kjer pomaranče in limone čve*o... Saj pravim, pa kaj bi govoril; poslušaj: »Družba za po-vzdigo telesne in duševne gibčnosti me je, uvažujoč moje uspehe na tem polju, imenovala svojim častnim predtelo-vadcem, obenem pa mi podelila moj pisateljski psevdonim kot plemski predikat. V družbinem službenem glasilu -'■Časopis za venizdajanje politike te naše družbe« je bilo vse natančno popisano. Res, čudno, da tega nisi čital.« Med pripovedovanjem me je Pižme ves čas paz-
no motril, kakšen utis bo napravilo name njegovo razodetje.
Zazdelo se mi je, da se nisva srečala slučajno, ampak da me je Prižme ustavil samo zato, da mi razodene svoje visoko odlikovanje.
In v resnici, priznati moram, da sem ostrmel nad čudovitim uspehom gimnastike, ki jo goji ta družba v novejšem času tudi v preprostih krogih. Pižmetovo sporočilo mi je skoro zaprlo sapo, da sem le jecljal: »Sijajna kariera, prav zares. Lep napredek, takorekoč skok... od pluga do krone... svetoven rekord! Nurmi — kaj Nur-mi! — on naj se skrije. — Manjka mi besed, prijatelj, oprosti, da bi ti dovolj spodobno izrazil svoje priznanje. Da, od pluga do krone, še več: včeraj callighere, danes cavalliere! čital sicer nisi nikoli, kolikor vem; pa to ni tvoja krivda, če tam doli ni take zemlje. Skale so pretrde... Tu je gruda mehkejša in plodovitejša. Ti presneta reč ti, kakšno srečo 'imaš. Saj pravim,
včasih še slepa krava,« sem dostavil zmedeno, kar rad priznam. Vsak na mojem imesitu bi bil zimeden.
Bilo mi je, kakor da me nekaj duši v grlu. Morda je bila zraven trohica zavisti. Kaj bi tajil! Saj sem občutil vso svojo neznanost napram možu, ki je stal pred menoj silen in mogočen, neskončno večji nego se mi je zdel od začetka. Ne vem, ali je bilo na mestu ali ne, ko sem, da posadim krono svojemu občudovanju, pripomnil:
»To vse napravi vztrajnost in energija! In tega vam, gospod Pišmevuhi Dolgouhi, kakor vidim, ne manjka. — Oprostite, da vas vikam. Ne morem drugače. Čestitam!«
Odvračujoče je zamahnil Pižme z roko: »Malenkost! tudi drugi so dosegli znatne uspehe. N. pr. dr. Peglezen, Mehurc, Frence in drugi. Kaj bi — toda oprosti, Peter, mudi se mi, moram v telovadnico k prostim vajam. Saj se še vidiva, ne? Arrivedercik
»Na svidenje!«
Segla sva si v iroko od odbrzel je. Gledal sem še trenutek za njim, dokler mi ni izginil v množici izpred oči. To ni bil navaden korak, ne; to so bile plešoče rime poosebljenega soneta ...
Doma sem našel v levem žepu svojega suknjiča slovstveno številko službe-nega glasila »Družbe za povzdigo telesne in duševne gibčnosti tega vesoljnega človeštva«. V nji sem čital črno na belem, kar mi je malo prej razodeval Pižme. »Laj ga,« sem vzkliknil. »Kako zna da še opazil nisem!«
Stopil sem v kot, odprl omaro in začel brskati po nji. Naenkrat zdrsne na tla snop zaprašenih listov, ki sem bil nanje že skoro pozabil. Prav. Nekaj vam jih, čestiti čitatelji, razgrnem.
(Dalje prihodnjič.)
žijo rudarji pri težkem fizičnem delu mesečno. Predsednik prečita izjavo g. dr. Žižka, da mu je g. inž. Močnik povedal, da je Hogl nereden v službi ter da ga mora kaznovati. Obtoženec je redno dajal ves me'sečni zaslužek in ui po nepotrebnem zapravljal. Državni ipravd-nik ugotavlja, da sta imela obtoženca vsega na razpolago, Jurharjevi starši da imajo v Megojnicah pri Grižah lepo posestvo in bi ‘bil obtoženec lahko dobil vse, kar bi potreboval, od doma. Hogl da je imel dobro oskrbo pri svojem stricu dr. Žižku. Dejanje, ki sta ga izvršila, je kaznivo, ker sta poneverjeni znesek poravnala šele, ko je oblast že vedela za to. Nekaznivo je tako dejanje le tedaj, če se denar povrne, preden oblast za poneverbo izve. Zastopnik dr. Hrašovec ugotavlja, da je obtoženec iz boljše hiše, da je porabil denar za obleko in da se mu uniči eksistenca, če bo obsojen. V istem smislu govori tudi Jurherjev zastopnik dr. Božič. Porotniki so stavljena jim vprašanja zanikali, na kar sta bila oba obtoženca oproščena.
Zagorje ob Savi. Pred nekaj tedni smo čitali, da je bil v Trbovljah s pomočjo lažikomunistov izvoljen za župana g. Ignac Sitter. To ni nič posebnega. Čitatelji »Napreja« se pa gotovo še spominjajo,
kako so me napadli radi radikalije. Nihče pa ni omenil, da je bil Sitter, če se ne motim, celo predsednik radikalije v Trbovljah. Ne verjamem, da je imel vzrok skriti se za Pašičevo brado zaradi preganjanja, ali ker je bil osumljen atentata, ali da mu je grozila izguba kruha. Tega, kakor pravim, ni videl nihče, pač pa so se skopali name, ki sem šel v radikalijo v sili, ko nisem videl drugega izhoda in sem izstopil takoj, ko je nevarnost minila. Ne omenjal bi te zadeve, vendar se mi zdi koristno, opozoriti delevce, levičarje in desničarje, da bodo previdni pred vsiljivci. Sicer je šlo že mnogo delavskih voditeljev v buržoazijo, tudi lepe nagrade so dobili za to — kolikor se niso že sami nagradili na račun delavcev — vendar jih nihče ne imenuje radi tega tako, kakor zaslužijo. Tem bolj krivično se mi mora zdeti, če letijo napadi name, ki sem le sebe reševal, delavstva pa nisem nikoli prodajal. Da gospodje, ki so me napadali, niso nikoli dvomili o moji poštenosti, o tem sem prepričan, a ker je bila dana naloga, odstraniti me iz prednjih vrst delavskega gibanja, zato so se me lotili. Tudi par drugim se je zgodilo tako. Delavci, preudarite, ali je to pošteno ali ne! Mislim, da se vam ne bo težko odločiti, zato pokažite hrbet
vsem in se organizirajte v Jugoslovanski soc. dem. stranki, ki je zares proletarska razredna stranka. — Mlakar II.
ŠTORE. Delavsko pevska društvo »Bodočnost« naznanja, da sprejema redne člane, ki imajo veselje do petja, pravtako tudi take, ki pevskega daru nimajo, da postanejo vsaj takozv. podporni člani. — Člani se sprejemajo ob nedeljah od 9. do 11. dopoldne v društvenem lokalu (gostilna Lipaj) v Štorah. — Odbor.
Iz stranke-
s Gorje pri Bledu. 20. junija priredi kraj. organizacija JSDS in KDZ v Gorjah javen shod v prostorih gostilne Janc v Spodnjih Gorjah. Začetek ob 3. popoldne. Vse, ki se zanimajo za delavsko gibanje, vabi k udeležbi odbor krajevne organizacije JSDS v Gorjah.
s Vsem organizacijam! Ne pozabite na obračune, prihodnji teden mora biti objavljen pregled obračunov! Vsaka organizacija mora gledati na to, da iztrebimo zamudnike, veliko več bi lahko dosegli, če bi nas nered v obračunavanju ne zadrževal, kajti nikako opravičilo ni, če imajo nasprotne organizacije še tako velik nered.
nest vsakega naročnika je, redno plačevati naročnino. Uprava lista mora svoje račune tiskarni, pošti i. dr. redno poravnati, če mora pa od svojih naročnikov terjati naročnino, to ni samo oviranje rednega dela, to je namreč za naročnike proletarskega lista tudi sramotno.
Cas je prostor človeškega razvoja. Človek, ki nima prav nič prostega časa na razpolago, katerega vse življenje — če odštejemo zgolj telesne odmore, kakor spanje — je izpolnjeno samo z delom za kapitaiMsta. tak človek je manj ko vprežna živina. Tak človek je samo stroj za proizvajanje tujega bogastva, telesno je zlomljen, duševno peživi-njem. In vendar kaže vsa zgodovina moderne industrije, da kapital, če ga ne zadržujemo, brezobzirno in neusmiljeno dela na to, da spravi ves delavski razred na to naj-nižjo stopnjo ponižanja.
(Karl Marku.)
Brez tiska je demokracija nemogoča.
Brez demokracije delaostoo ne more zmagati.
Torej, če hočeš pospešiti delavsko zmago, razširjaj delavski tisk !
18. VI. 1926 — 2400.
Priporoča se Vam, da imejte vozni red vedno pri roki, najbolje v denarnici in nikoli Vam ne bo odšel vlak pred nosom. S tem, da imate mali priročni vozni red brez reklamne navlake, prihranite mnogo časa pri iskanju. Vi iščete vaš vlak, ne pa n. pr. „žajfo“ itd. Reklama sploh ne spada v vozni red, ker nima smisla, da jo vlačile po Vaši listnici oziroma po Vaših žepih. Tak mali — brez reklame — vozni red dobite že za 5 dinarjev v vsaki knjigarni. — Zahtevajte isrecno
Podpečan vozni redi
brez reklame mali format. Vozni red mora biti mal in priročen, da ga lahko denete v telovnikov žep, ne pa velik kakor n. pr.
kuharska knjiga
Kuhaj dobro".
Kupujte pri tvrdkah, ki oglašajo v ,Napreju‘!
liiiiiiiiiiilfiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiii
| Mlinarji pozori |
== Odda se dobro urejen mlin v najem v Indu- jj5S == strijskem kraju na Gorenjskem. Zelo ugodni 1= =j pogoji. Pismene ponudbe na upravo „Napreja“ ~ == v Ljubljani, poštni predal 168 pod „Mlinar“.. jji
liiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiil
Pozor, mijte se grelu kopito!
•bfe	1
'Pletilni stroji patent .IDEAL” so dosegli z novimi znajdbami svetovni rekordi
S letno Jamstvo!
Zaloga in velika izbira pri generalnemu zastopniku
f. KOS, UUBLJAA, Židovska olico.
Paviljon F. St. ISO, 191, 193, 193, 197.
Tvornica dežnikov in solnčnikov
L. MIKUŠ, LJUBLJANA
Mestni trg štev. IS
priporoča svojo bogato zalogo dežnikov v kakršnikoli   .. velikosti	po najnižji ceni. -.=====-
■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■a*
Kadar nridofa lf folia in predno nakupite manufakturno blago.
moške in ženske izgotovljene obleke, Dlašče, suknje, odej«, srajce, si oglejte velikansko zalogo blaga in izdelkov
„PRI AHERIKANCU" - Glavni trg - pri farni cerkvi.
Tam se prodaja najceneje, ker ima lastno lovarno Obleka moška štofasta od Din 350‘— naprej. SPECIALITETA: Moška obleka, po meri narejena, zajamčeno pristna volna samo Din 550’—. Cajgaste moške hlače, močne od Din 45’— naprej.
Barhant, flanela in vse drugo blago po najnižji cen). _ Velikanska Izbira moških In ženskih Stofov.
Oglejte si
»Pri Amerikancu“, Celje, Glavni trg 10 (pri farni cerkvi).
■■■»■■»■■■■■■■■■■•■■■■■•v
Za pomladansko sezijo
najugodnejši nakup perila, pletenin, galanterije, potovalnih potrebščin itd. pri
OaSparl & Fannlnger nasl.
SLAVKO ČRNETIČ
moda, galanterija, perilo MARIBOR. Aleksandrova cesta 23
Priporočamo tvrdko
j
LJUBLJANA, blizu Prešernovega spomenika za vodo.
Najugodnejši nakup
otroških majic, kopalnih hlač, nogavic, žepnih robcev, brisalk, klota, Sifona, kravat, raznih palic, dežnikov, nahrbtnikov, potrebščine za šivilje, krojače, čevljarje, sedlarje, Solingen Škarij in nožev.
Na veliko!
Na malo!
belo, necufano, 1 kg po 25’— Kč belo, cufano, 1 kg po	45’—	Kč
pošilja po povzetju najmanj 4 kg R. Freund, trgovina s perjem, Praha I., Benediktska ulica 1.
KOLESA
samo pri
Gorcu
Palah Ljublj. kreditne banke
n v •	■ v v«	■
Dezm plasci cenejši!
s
Velika izbira	klobukov, čevljev,	perila,	dežnikov,	:
plaščev,	sandal, majic, slamnikov	itd.	po	konkurenčni	:
ceni pri	j
JAKOB LAH — Maribor
samo Glavni trg štev. 2	:
SAMO ENKRAT
Soskusite in kupili bodete vedno pristno angleško in češko sukno, amgarne, ševijote za moške in najnovejše volneno modno in perilno blago za spomladanske ženske obleke po znižani - ceni v manufakturni in modni trgovini
Miloš Pšeničnik
Celje
Na željo se pošljejo vzorci	Postrežba	solidna!
|IIMI
j PERILO IN OBLEKEj
® platno, sukno, plavino, volneno blago, nogavice, ■ naramnice, robce, kravate, predpasnike, posteljno U	perilo,	itd.	kupite	najboljše	pri	tvrdki	j|j
1 I. N. Šoštarič 1
5 MARIBOR, Aleksandrova cesta štev. t3. K
5-. — —    	®
Kdor inserira v drugih listih, v »Napreju“ pa ne, ta sam dovolj jasno pove, da ne mara odjemalcev iz delavskih vrst. V vaših rokah je kakšno
Inseratno politiko
delajo trgovci. — Trgovci so bolj navezani na Vas, nego Vi nanje
UČITELJSKA TISKARNA
Ljubljana, Frančiškanska ulica štev. 6
reglstrovana zadruga z omejeno zavezo.
Tiskovine za šole, županstva in urade, najmodernejše plakate in vabila za veselice, letne zaključke. Najmodernejša uredba za tiskanje časopisov, knjig, brošur itd.
Stereotiptja.
Litografija.
Iadajateljlea is odgovorna nredmiea: IZA PRIJATELJEVA (v imena Im. odbern J8DS in KDZ). - Za tiskarno »Merkur« » Ljubljani: A. SEVER.