492
Fr. Gestrin: Na šetališči.
vega. Kadar se uživi velika osnova, izdelana že pred petindvajsetimi leti, da se namreč z železnico zveze Ljubljana s Karlovcem in ta z Bihačem, oživelo bode zopet občevanje s tem važnim mestom v turški Hrvaški s slovenskimi kraji, seveda ne toliko v vojaškem pogledu, kakor nekdaj, nego v trgovinskem in narodnem oziru. Takrat se bode lahko popeljal marsikateri Slovenec v te kraje, toli znamenite za našo zgodovino, kjer so nekdaj pradedje naši, združeni s Hrvati, tako junaško branili vero in narodnost svojo, da se jih lahko še dandanes spominjamo ponosno.
Na šetališči.
List iz dnevnika.
Z^eleno drevje nad menoj  se boči In brani solčnim  žarkom pot do tal, Kjer umakuivši se vročini žgoči Brezdelni svet se je ua šetnjo zbral.
Ob godbe zvokih  po  peščeni poti, Med cvetjem hodi starost  in mladost, Jaz samec le stojim v zatišnem koti, Na šetališči najredkejši gost.
In gledam jih.   — Veselje vsem na lici, Krog usten  vsem neskrben, jasen smeh, Radosten govor in veseli klici In strasten ogenj v čarobnih očeh.
Življenje bodro in nemira polno Razgrinja mi košati  drevored, In veuder v prsih mojih srce bolno Iz nova mi objema mrzel led.
Ob godbe zvokih jasnih  lic počasi Sprehajajo   ljudje  se pred menoj;  — O cveti,  cveti v daljni gorski vasi Ti črnolasi,  krasni angelj  moj!
Fr.  Gestrin.
I
Srčni glasi.
z mojih pesmij  časih Kot sreča se glasi, In   vender   v   srčnih   glasih Radosti prave ni:
Le željno, kakor poje V samini ptič ujet, Te drobne pesmi moje Zvene" v brezmejni svet  .  .  .
Cvetana.