♦♦♦♦♦
VIZUALNA DOKUMENTACIJA IN KOMENTAR
Posvetovanje v Ljubljani, 4,-5. oktober 1989
Začetki organiziranega razmišljanja o etnografskem filmu v Jugoslaviji segajo v leto 1957, ko je etnograf Milovan Gavazzi v Zagrebu ustanovil jugoslovanski odbor za etnografski film, kot 9, nacionalni odbor CIFE (Comité national du film ethnographique) v okviru UNESCO-a.
Istega leta je bil ustanovljen v Ljubljani tudi Slovenski odbor za etnografski film, ki je spodbujal filmske produccnte, da so v dokumentarnih filmih prikazovali izbrane folkoristične in etnografske teme.
Delovanje Odbora je pripomoglo, da se je v 50. in 60. letih zlasti v Sloveniji med etnologi močno povečalo zanimanje za film kot dokumentacijsko sredstvo. Nekateri etnologi so bili v stiku z Inštitutom v Goettingenu, z Musee d'homme, pa z organizatorji tedanjega Festival dei popoli v Firencah. Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU je že sredi 50. let pričel s skromno produkcijo na IG in 8 mm traku. Organizirano prizadevanje je bilo prekinjeno z razmahom televizije, ki v službi vladajoče ideologije ni dopuščala pretiranega prikazovanja etnografske tematike.
Vidnejši napredek je na področju vizualne dokumentacije pomenila šele ustanovitev AVDIOVIZUAL-NEGA LABORATORIJA pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, leta 1983. Laboratorij je svoje delovanje s snemanjem dokumentarnih video filmov razširil 206 po vsej Jugoslaviji, od Makedonije
do Slovenije. Zato smo se odloČili, da pripravimo srečanje jugoslovanskih »vizualcev«, ne glede na to, v kateri znanstveni disciplini delujejo. Bil je že čas, da zvemo, kdo vse v Jugoslaviji si pomaga z vizualno tehnologijo pri svojem delu, kaj je pri tem dosegel in kakšni so njegovi načrti. Zeieli smo izmenjati izkušnje in vsem posredovati naše informacije o tovrstnem dogajanju v Evropi in v svetu.
Naslov Vizualna dokumentacija in komentar smo izbrali zato, ker nudi zelo široke možnosti razmišljanja in torej tudi širokega sodelovanja. Komentar je lahko interpretacija vizualnega gradiva, lahko pa je tudi dodatna informacija, ki zapolnjuje deficit med vizualno in, recimo, »totalno« informacijo o določenem dogajanju.
Na naše vabilo se je odzvalo 22 udeleženccv-referentov iz Beograda, Celovca, Ljubljane, Sarajeva, TVsta in Zagreba. Tb niso bili samo etnologi, čeprav so bili le-ti v večini, ampak so se nam pridružili tudi ljudje s področja medicine, psihologije, arhivistike, umetnostne zgodovine, sociologije in seveda ljudje iz TV in filmskega medija. Čeprav je bilo to prvo srečanje »vizualcev»« v Jugoslaviji, ki je bilo zastavljeno tako na široko, je popolnoma zadostilo namenu, ki smo si ga zastavili organizatorji. Na začetku je bilo še veliko terminoloških nesporazumov. Vsaka znanstvena disciplina ima namreč svoje predstave o obliki in namenu vizualne doku-
ličnega vrednotenja fikcijskega filma v različnih časih in družbenih okoliščinah. lb je bil namig na imanentno lastnost vizualne dokumentacije, ki lahko še dolgo po svojem nastanku odkriva pazljivemu gledalcu informacije, ki jih v času nastanka ni bilo zaznati, itd.
Problemu arhiviranja filma kot zgodovinskega vira v nacionalnem okviru je bil posvečen poseben referat.
Razmislek o fotografiji kot o fenomenu verodostojnosti in prevare je bil ilustriran s sovjetsko boljševistično prakso izginjanja osebnosti s fotografij (i.e. iz zgodovine) s pomočjo retuširanja. Ideološko re-tuširanje je sinonim za medijsko zlorabo vizualne dokumentacije, ki lahko privede do nezaželenih rezultatov tudi pri antropološkem filmu. O tem se je veliko govorilo. Vendar je prevladalo zmerno stališče, da s pametno medijsko intervencijo etnološka resnica ne izgubi veliko. Nasprotno - s pomočjo dobre uporabe medijskih zakonitosti resnico približamo gledalcem bolj kot če bi jim vsiljevali tako imenovano grobo gradivo, četudi z razlago.
mentacije. Pokazale so se tudi velike razlike v stopnji prakticiranja vizualne dokumentacije, tako na ravni metodologije, kot na ravni tehnologije. Veliko je bilo razprav o objektivnosti oziroma neobjek-tivnosti vizualnih medijev v odnosu do realnosti, pač vse tisto, kar je na področju filma in tudi vizualne antropologije na teoretski ravni že razčiščeno, pa se ob vsakem novem vstopu v svet vizualnih informacij vedno na novo odpira kot problem. Z obravnavanjem že presežene problematike se je torej pokazal določen zaostanek za razvojem v svetu, ki je posledica pomanjkanja profesionalnih stikov in literature.
Bolj kot premik na neke nove horizonte, je bil na našem srečanju pomemben »prvi kontakt« - »Who is who« v Jugoslaviji na področju aplikacije vizualnih medijev v znanosti in izobraževanju. Vrednost srečanja je bila v tem, da se nismo omejili zgolj na teoretske razprave, pač pa je skoraj vsak referent podprl svoja izvajanja s praktičnimi primeri, večinoma na video kasetah.
Zlasti je bil zanimiv referat o izključenosti hkratne percepcije slike in komentarja, kar je po mnenju avtorja utemeljeno na fiziološki podlagi percepcije. Th referat bo verjetno zanimiv za bralce Glasnika SED, zato ga v celoti objavljamo v pričujoči številki Glasnika.
Na našem posvetovanju smo nekaj slišali tudi o socio-psihoioških predpostavkah informacije, ki so enako relevantne pri vseh oblikah dokumentacije, ne samo pri vizualni dokumentaciji. »Objektivnost« informacije je danes relativi-zirana pri vseh poznanih medijih, vključno z govorjeno besedo.
Zanimiv je bil poziv, naj bo tudi fikcijski film vir za vizualne raziskave. Omenjen je bil primer raz-
Zanimiv je bil nastop ljudi s televizije. Uredniki dokumentarnega in znanstvenega programa so izrazili začudenje, da znanstveniki, s katerimi so sodelovali, tako malo poznajo zakonitosti medija ali da se jim niso pripravljeni podrediti. Vsi smo bili presenečeni nad tem protinapadom, saj smo bili doslej navajeni, da je televizija na zatožni klopi, češ, da ne upošteva dovolj želja znanstvenikov. Našla pa se je stična točka med medijem in znanostjo in ta je: da je televizija odličen ustvarjalec določene problemske zavesti, ki jo želi znanost včasih spodbujati na primer pri obujanju pozabljenih znanj, pri usmerjanju ekoloških rešitev, 207
ali pri razkrinkavanju določenih mistifikacij družbenih ter kulturnih fenomenov. V takih primerih ima vizualni medij večjo moč kot pisana beseda.
Na posvetovanju nismo sprejeli ali podpisali nobene resolucije, ker bi to samo obremenjevalo nadaljnje povezave. Pač pa smo ugotovili željo vseh prisotnih, da v bodoče razmišljamo o skupili metodologiji vizualne dokumentacije. Izhajali smo iz preproste ugotovitve, da je tudi v Jugoslaviji uporaba vizualne dokumentacije v znanosti dejstvo in da se ne bomo več spraševali ali je to potrebno in zakaj. Pač pa se moramo v bodoče bolj posvečati ustvarjanju pogojev za proizvodnjo vizualne dokumen-
tacije različnih oblik. S tem se je odprlo vprašanje strategije vizualnih raziskav, kar nas je v bistvu privedlo na moto Simpozija za vizualno antropologijo na XII. ICAES, Zagreb 1989.
Predstavniki televizije so izrazili pripravljenost, da bi v svojih programih v večji meri kot doslej uporabljali vizualno gradivo, ki ga proizvaja znanost, vendar bi bilo treba to gradivo prej medijsko obdelati. In še en pogoj je potreben: tehnična standardizacija. Znanost bi morala svojo tehnično opremo dopolnjevati v smeri mednarodnih TV standardov, pa naj gre za filmsko ali elektronsko sliko.
Naško Križnar
»ZEMIA MA ti sama me j,ubeš ti sama me učiš«
(SILVANA PALETTI)
Zapis ob tretji (tematski) razstavi - tokrat zelišč -
ki je. bila avgusta 1989 v Kulturni hiši na Ravanci, v Reziji
Čas okrog Šmarne miše je za Rezijo vselej prav poseben čas v letu. Na skupni maši se tedaj zberejo domačini in po svetu raztreseni Rezijani in v sprevodu pospremijo Marijin kipec iz zasilne (montažne, popotresne) cerkvene stavbe do Marijine cerkve (postavljene na Ravanci 1698). Vsakdo, ki se mu po žilah pretaka rezijanska kri, ve, da v teh dneh mora biti v Dolini.
Domači cerkveni praznik že od nekdaj slikovito dopolnjuje tradicionalni semenj. Na šagri zvečer pa sta se včasih dolgo v noč razlegali citira in bunkula, ob katerih je mlado in staro na trgu pod cerkvijo rado zaplesalo - takrat, 208 ko so jih »zasrbeli podplati« -
danes jim to na majhnem, nalašč zato postavljenem odru, ne uspe več. Med nekaj tisoč-glavo množico, največ turističnih obiskovalcev, se le redkokateremu domačinu posreči prebiti do muzikan-tov, kjer na odru domača folklorna skupina kaže zbranim, kaj zna in kar se mora ob taki priložnosti povedati, zapeti in zaplesati. Intimni praznik se je tako prelevil v še eno turistično prireditev, slabo zrežirani, komercialni happening.
Če bi kot poceni razprodajo etnografske idilike označili dogajanje na Šmarno mišo in okrog nje, bi lahko kot vzporedni dogodek širših razsežnosti izpostavili (zdaj že tradicionalno) razstavo o življenju