Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v
Verbovcu.
X Pismo.
Dragi stric!
v Bilo je ravno na veliko Smarnico,   ko sva s prijatlom
Miloslavom pot na Gorensko nastopila. Ni še bilo viditi po bližnjih planinah pervih žarov juternega solnca, ko sem že na frančiškanskem tergu stal. Mislil sem, da sem pervi gost, al našel sem že na tergu vse polno prostega ljudstva, možkega in ženskega spola, s serpmi, grab-ljami, cepci itd. Da hitro zvem, kaj to pomeniti ima, stopim k najbližnjemu in ga vprašam, kamo in po kaj? In tako sem zvedel, da ljudstvo čaka gospodarjev, kteri jih najemajo za poljske dela: za kositev, žetev, mlačev itd. Najeti delavci pogostoma pridejo globoko v Horvatsko, da se tam ljubega kruhca zaslužijo. Frančiškanska cerkev je že ob štirih bila napolnjena s pobožnimi vernimi,, in pridni sini sv. Frančiška so že zgodaj delili kruh večnega življenja.
V tem pride voz in vsedli smo se, kar nas je bilo na pot namenjenih — s presladkim čutom popotnikov, kteri hočejo nekoliko dni „procul negotiis" hoditi po lepih zelenih ravnicah in med visokimi gorami.
Pot nas je peljala čez Šent-Vid in Smlednik v Šenčur, da tam pozdravimo mladega duhovnika, kteri je na tisti dan pervo sv. mašo bral. Najlepše vreme nas je spremljalo, in ko iz Ljubljane se pripeljamo na lepo široko polje, nas je obsijalo milo juterno solnce s svojimi rumeno-zlatimi žarki. Iz pisanih njiv pa nam je nasproti puhtil sladki prijetni duh visokočislane ajde. Na levo in desno je ta okolica krasna, res neskončno krasna. Proti štajarski meji so sterme kamniške planine, že starim Gerkom poznane pod imenom Karavanke.
Po najvišjih ertih so letale lahke meglice, kterih robove je zlatilo juterno solnce; tu pa tam iz megel je molela plešasta glava, in pod planinami se vzdigujejo, kakor njihovi sinčki manji zeleni griči, na kterih stoji ali kakošna bela cerkvica ali pa kakošen bel gradič. Ako se na levo ozreš, vidiš sopet visoke zelene gore, in med temi se razteguje lepa planjava, nasejana s cerkvami, vasmi in gradmi.
Cesta je  gladka  in pelje  med lepimi vasmi.    Hiše so
večidel snažne in po vaših je obilo sadnega drevja nasajenega. Pozna se na vsakem griču pridnost in marljivost tukajšnih prebivavcov, in kruha še bode dalo zemljišče več, ako se bode povsod začelo razumno delati. Res je, da je nektere strani Gorenskega mila narava nekako menj s svojim blagoslovom obdarila; vendar še Krajncom nebode trebalo se izseljevati v druge dežele, ako bodo ohranili stare kreposti: delavnost, zadovoljnost in zmernost.
Kakor rastlina, ako jo presadiš pod drugo podnebje, ne bode se uplodila, tako tudi človek se na nedomačem zemljišču izrodi. Drug jezik, druga vera, druge navade ga ali popačijo ali   pa   celo zadušijo;   zato   si  zapomnite Slovenci
lepe verstice slavnega nemškega pesnika:
Bleibet i m Lande, und nahret euch redlich. Rticket zusammen und fiiget cuch fein, Mache nur keiner zu breit sich und scliadlich. So ist das Lan d nicht fiir alle zu klein. VVollet nur selbst euch nicht drangen und reiben, So ist fiir Menschen im Land' noch zu bleiben, Und es wird fliessen von Milch und von Wein.
namreč: vino na Dolenskem .— mleko pa na Gorenskem.
V bitji slovanske nature leži vlastovitost, da je Slovan zunaj svoje domovine večidel neroden. Prosti Slovan nima potrebne moči, ali kakor Francoz pravi ^energie'*4, izobraženi pa zgubi rad ravnodušnost. Zato ga čerti Nemec in Talijan. Več, ko enkrat sem to doživel na svojih potih. Druga žalostna prikazen še je, da razun Poljaka in Rusa Slovan rad zatajuje narodnost. Poznamo može slovanske kervi, kteri so doma bili prav rodoljubni, in so imeli blag naroden ponos, zunaj domovine pa so hudi nemškutarji, posebno, če pridejo v kakošno drugo slovansko deželo. Tam se obnašajo radi „intoIerant" in se skazujejo večidel ne-prijatelje narodnega življenja. Takošno obnašanje dela meržnjo med sorodnimi brati, in ne koristi ne deržavi ne narodni slavi.
„Pa že si spet na „kathedrua bodete, dragi stric gon-drali, ^popisuj rajši lepote okolične; aH ne veš, da, kdor resnico godi, ga z godalom po perstih tolčejo?" Res je, dragi stric, ali zakaj bi si rane skrivali, ktere so celo našim sosedom znane; iščimo rajši leka, da bratinska sloga bode se okrepila in ojačila. Saj nam je je kervavo treba za dneve obiskovanja božjega. Vendar, dragi stric, ne besedice več o tej zadevi.
Pripeljali smo se hitro do Smlednika. Že leta 1165 je ta grad stal, ker se „Ebald von Flednik" imenuje na tur-niru vitezov v Friesachu na Koroškem. Ako prav pomnim, je letos slednji žlahtnik Smledniški umeri, in svoji domovini za obče koristne naprave lepo premoženje sporočil. To je lepo in bode častilo blagega moža še mnoge leta. Dnešnji vek se svobodno sme imenovati vek svojeljubja ali „egoizma.a Velikih mož, kteri bi skerbeli za prihodnost, se rodi neskončno malo. Naši bolniki se vračijo v lepih bolnišnicah, ubogi mestjani se preredujejo v špitalih in ubožnicah, naši sini se učijo na Dunaji s pomočjo „Kna-felnovih" štipendij; al vse to je sad pretečenih stoletij ; sadaj je malokomu mar za blagor domovine. Pobegnila je kerščanska ljubezen iz sere bogatinov, in velikih idej, koristiti domovini še po smerti mnoge leta, se sadajni rod ne ve prilastiti: al kaj je slavniše, kakor spomenike zapušati blagih djanj? Ze v življenji povzdiguje človeka misel: glej, tebe bodo blagoslavljali, ko bodo tvoje kosti že v globokem grobu perhnele, lačni, žejni, nagi, slepi, kruljevi. Zato slava zadnjemu žlahtniku Smledniškemu!
Nek učenec rajnega dr. Jak. Zupana mi je rekel, da smled pomenjuje „stražišče, čakovišče": die Warte. Tako mu je bil rajni prof. Zupan razložil.
Vi ste, dragi stric, rajnega Zupana dobro poznali, in tudi njegova ravno ne vesela osoda vam je znana. Vkljub svojih term je mož bil vreden, da ga Slovenci, posebno pa Krajnci imajo v blagem spominu.    Njegova korenita natura
76
77
mi je vsikdar dobro djala, kadar sem k njemu prišel. Možak sicer ni bil eden tistih, kteri so v wsalonihu se naučili gladkih besed, al kar je rekel, je bilo zdravo jedro. Edino, kar mu je za življenje manjkalo, je bilo, da si ni lepih verstic Homerovih, Ilias XXII, 313, v kterih se firjtig pri-poročuje, k sercu vzel.
„Primi se za nos, dragi unučič Vicko", bodete dragi stric! prebiraje to pismo, pri sebi rekli, „tudi ti si še nisi firjng k sercu vzel, in govoriš, kakor ti je kljun zrastel. Ne tajim tega; — resnica, če ravno v šali izrečena, mi je bila in bode vsigdar čez vse, in zaničujem vse tiste pisatelje, kteri se Tallevrandovega načela deržijo: ^človek ima le jezik zato, da zamolči, kar si misli."
Od Smlednika do Šenčurja pelje cesta skoz lepe vasi, ktere imajo stare slovenske imena. Premišljeval sem pomeri sedaj tega, sedaj onega imena, ali nisem našel korenike. Prijatelj Mil o s lav je zapazil, da sem ves zamišljen, zato me zdrami in reče: Glej kako lepo stoji galenberžki grad! Res lepo, mu rečem, al bolj me razveseljuje ta uboga kočica, ktera ravno nama nasproti stoji, kakor stara „Rit-terburg". To vam spet ne bode dopadlo, dragi stric, ker vi ste že večkrat željo izrekli, da bi samo sred Verbovca imeli breg, in na bregu mogočni grad. Kako junaško bi mi vsako nedeljo iz brega gledali na naše sosede, kteri so v mužnatih nižinah. Postavili bi velik turen, in v njega siln zvon, kterega bi culi do turške meje. Neskončno veliko bandero bi obesili, in verbovska ribica bi mahala z repičem, da bi bilo kaj. Vsako noč o polnoči bi trobil čuvaj s kravjim rogom in nagnal vse copernice, ktere nam ponoči krave molzejo. V veliki dvorani bi se Verbovčani zbirali in posvetovali o blagru staroslavnega varoša. Al tako smo na ravnici zakriti z verbami, da nas nihče pervlje ne vidi, dokler k nam ne pride, celo naš turen je vsako leto krajši. Za takošni namen, dragi stric, bi jaz sam želel slavnemu Verbovcu visok grad, al postaviti bi ga mogle ver-bovske roke iz lastnega nagiba.
Vse drugači je bilo, kadar so si vitezi gradove stav-Ijali. Gajžla je gnala ubogega slovenskega sužnika na visoki breg. Kervavi pot je potil, ko je kamenje tolkel, vodo nosil, žagal, pilil, zidal; on ni stavil stanovališč mira, ne prelival za gospodarja svoje kervi, ampak za ptujca. V teh gradovih ste se vdomačile volčna pravica ali pravica močnejega in siro-vost. Ne preziram dobrega, kar je srednji vek stvaril; ogreva me posebno terda vera in goreča kerščanska ljubezen; al, ako si tako imenovano vitežtvo prav pri luči pogledate, najdete v njem dosti napak in razvad, nenaravno častenje žen, kakor v merkovčjem svetu, pijančevanje, plenjenje itd. Nekteri prijatelji občudujejo prenapeto spoštovanje žen v srednjem veku in junaške dela, ktere so vitezom žene nalagale — tako imenovane „cours d'amour", — občudujejo tako imenovani „Minnedienst" in troubadurske popevke; al verjemite mi, dragi stric, stari, trezni, modri Gerk bi se smejal takošnim bedarijam. Za ljudstvo se ni nič storilo, in ako bi ne bila katoliška vera s svojimi napravami in posebno s samostani ljudstva rešila, bi bilo zapadlo termi vitezov, sirovosti in žalostnemu sužanstvu.
Gallenberg je že star grad. Schonleben dokazuje, da se njegov početek ima iskati že za cesarja Lo-tharja. Mogoče je to, ker Karol veliki je po zmagi Slo-vencov nasajal nemške plemenitaše po slovenski zemlji, da so iz gor pazili na ljudstvo, kakor jastrobi na ovce. Val-vazor piše, da je Ortholph III. iz rodbine Scharfenbergov, ktere so Slovenci imenovali Ostroverharje, ta grad sozidal, in sicer leta 1040. Zadnji grof Hans Scharfenberg je umeri leta 1847 v Marburgu, kjer še sedaj vdova njegova živi. Zapustil je samo tri hčere, kterih najmlajša se je lani omo-žila z Ernestom baron Kellerspergom, vicepresidentom na-mestništva milanskega. Eden posestnikov gallenberžkih in sicer Janez grof Gallenberg se je vdeležil leta 1452 zarote zoper ogerskega kralja Ladislava,  ktere   zarote glava
je bil UIrik grof Celjski. Zlobna nakana se je o pravem času zvedla, in Gallenberg je zgubil svoj grad. Tudi Val-vazorjev oče Jernej je bil nekdaj posestnik tega grada.
Vendar moje pismo bode predolgo, in ker imam še „caiamum velociter scribentis", Vi pa, dragi stric, slabe oči, tedaj nečem danes več čoderkati. Da ste mi zdravi in veseli.                                  Ves Vaš                    Vicko.