816
Šest pesmi
Ines Cergol Bavčar
kako lepa so imena
kako zaresna so
kako cvetejo
kako ritualno tipajo
v telo
pod obode vek
kako lepa so imena
polna pljuča krika so
geneza mrtvih skal
nori drili
bobnov
spogledljivi vzdihi
citatnih besed
partitura začetka
in konca
rahel rahel
trpki dež
brez poživil
*
tako vse belo
kot novoletni prazniki
Šest pesmi
čas odlaga minerale na utrip hlinjene mladosti
ki naletava čez robove strnjenih streh in vse je tako kot da ni
še nikdar bilo razpljuskana gladina ostaja
fascinantna podoba raja za zaprtimi vrati ključ je potopljen ob devinski skali na dno
samo potapljanje večno potapljanje na vdih
* razlita noga čez pladenj razlito nebo čez oči ki jih ni
pladenj v srebro okovan odseva odmev pajki pletejo sliko odseva brez barvnega zrenja naprezajo niti čez prste
nikamor premaknjenih nog je noga
drobna in bela kost kost moje kosti kost brez oči
* mrtev čas se plazi čez črne hrbte ne bliskajo strele iz trebuha žrela ne levijo se kače v kamnitih nočeh Pot gre počasi
817
svojo pot
mrtev čas
se lepi
na bele ploskve
soh
na slan
spomin
solin
*
stisnjenost kamna
med brinjem
stisnjenost črne punčice
v varen bodičav objem
švigajo kače
med grižami
švigajo beli metulji
čez kras
nebo tik nad grmovjem
tik nad goloto planjav
ne dotakne se
nebo se ne
dotakne
trav
*
besede
potepuški psi
se vračajo prihuljeno
poležujejo pred
vrati
vohunijo pod
okni
prežijo na
strehi
iz njih vre vonj po
mrhovini
brusijo čekane ob
kamne
besede niso več
posoda
mojega imena
besede
duhovi potepuških psov
818                                                                                                                 Ines Cergol Bavčar