-   53   -
Umniga kmetovavca bukvarnica,.
„Kaj? Kmet in bukve, in celo bukvarnica!" bo marsikdo zakričal, ko bo gori stoječi napis zagledal. „Kje je ubogi kmet u stanu, si bukev omisliti? On bi bil že velikokrat zadovoljin, ko bi si le živeža in druziga potrebniga pridobiti zamogel, ne pa bukev. Te so za gospode, ali učene može, ne pa za prostiga oratarja."
Nekaj resničniga je u takim govorjenju, pa vun-dar — poslušajte!
Ni davno, kar sim bil u hiši nekiga kmetovavea, ki je sploh za umniga in pridniga gospodarja poznan; tudi je eden nar premožnejših cele županije. Vse njegovo posestvo: pohištvo, njive, travniki, živina, očitno kaže, da on prav in pametno kmetuje. Tudi jez sim ga ko takiga že davnej poznal; uui dan me je pa posebno opravilo k njemu pripeljalo.
Povabil me je, u svojo kamrico stopiti. Kako sim se začudil, ko zagledam tu med drugim pohišjem, tudi omarico, polno lično vezanih bukev. Blizo omare je bila miza, na kterej je odperta ležala ^kmetijska kemija", da se je vidilo, da je ravno pred kratkima njej nekdo prebiral.
Ko Simon — tako mu je ime — vidi,da se tega čudim, povzame: „Lejte, gospod, to je moja zlata ruda (studenec bogastva). U to kamrico se podam vselej , kader nauka ali tolažbe potrebujem, ali kadar me skerbi tlačijo. Tukaj premišljujem, poprašujem bukve, kako bi to ali drugo stvar po hiši ali na polju napravil ali popravil, da bi bilo prav; in vselej, verjemite mi, tudi kaj najdem, česar sim bil iskal."
Jez se obernem k bukvam u omari. Tu so bile knjige za poljodelstvo sploh, za živinorejo in živinozdravništvo,   zasadjo-  in vinorejo,in
veliko drugih; vse terdno vezane in čedno ohranjene u predalih. Se ve da tudi bukvic pobožniga zapopadka ni manjkalo, tudi ne bukev deržavljanskiga zakona.
??ln toliko bukev ste si omislili ? povzamem jez. Lepo je, da radi berete , pa vsaki kmet bi ne mogel, si toliko knjig nakupiti."
„Zakaj ne? misli Simon. Moja bukvarnica ne velja veliko. Bukev nakupi vsi sim še denarja prihranil. Namre ko sim se bil oženil, sim tudi včasi u kerčmo šel. Kmalo pa sim zapazil, da obiskovanje gosti vnic veliko veliko denarja požre. Vsaki dan le 10 krajcarjev u kerčmi potrositi, znese na mesec 5 goldinarjev, na 1 leto 60 gold. Sklenil sim tedaj, prihodnjič doma ostati, ter polovico nepotrebno po-trošeniga denarja shraniti, polovico pa na koristne bukve oberniti. ivakor rečeno, tako storjeno. Namesto vina ali žganja sim kupoval bukev, in si prihranil vsako leto še nar manj 30 gold. Tudi — tobaka se nisim nikol navaditi hotel, odkar mi je stari sosed eni-ga dne povedal, da ga on vsaki teden za 6 kr. pokadi. Izračunil sim namreč, da je ta v 40 letih blizo 208 gold. u dim spustil. Za tak denar bi si bil on lahko veliko koristnih bukev nakupil. Ce je ta verli sosed še vsaki teden le za 6 kraje, še „en glažek poverh" čez navadno potrebo zapil, je samo v teh dveh nepotrebnih rečeh blizo 516 gold. nečemerno potrosil! Moja bukvarnica ni toliko veljala, ampak mi, kakor sim rekel, še denarja prihranila. Koliko vednost sim si pa iz nje sčasama pridobil, in kolike so mi te k svojimu blagostanju pripomogle, ste se morebiti že sami prepričali."
Da, tega sim se prepričal zares, mu odgovorim. Reči moram tudi, da bi na tako vižo vsak kmet lahko majhino zbirko koristnih bukvic si preskerbeti in kupiti zamogel, s kterih pomočjo bi se izobrazil, ter k blagostanju in svoji sreči si pripomogel. Zakaj roka brez razuma je mertva.  —
Kaj pravite, ljubi kmetovavea ali je Simon prav imel? — Jez pa še tole pristavim: Če u kakšino hišo pridete, in vidite tam koristne bukve ali novine, že iz tega samiga soditi zamorete, da nje prebivavci so umni in pridni ljudje.                                        J. Š.