178                                      „DOM IN SVETi' 1889, štev. 8.
Smukova ženitev. Humoristična povest iz narodnega življenja. — V. Golida. Povest po resnični dogodbi. — VI. Kozlovska sodba v Višnji Gori. Lepa povest iz stare zgodovine. — 4. zvezek: I. Tihotapec. Povest iz domačega življenja kranjskih Slovencev. — II. Grad Rojinje. Povest za slovensko ljudstvo. — III. Klošterski žolnir. Izvirna povest iz 18. stoletja. — IV. Dva brata. Resnična povest. — 5. zvezek: I. Hči mestnega sodnika. Izvirna zgodovinska povest iz 15. stoletja. — II. Nemški valpet. Povest. — III. Sin kmetskega cesarja.   Povest iz 16.  stoletja.   —
IV.   Lipe. Povest. — V. Pipa tobaka. Povest. — VI. V vojni krajini. Povest. — 6. zvezek: I. Sosedov sin. — II. Moč in pravica. — III. Telečja pečenka. Obraz iz našega mestnega življenja. —   IV.   Bojim   se  te.   Zgodovinska  povest    —
V.    Ponarejeni bankovci. Povest iz domačega življenja. — VI. Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel. — VII. Črta iz življenja političnega agitatorja. — 7. zvezek: I. Lepa Vida. Roman. — II. Ivan Erazem Ta-tenbah. Izviren historičen roman iz sedemnajstega veka slovenske zgodovine. — 6'. zvezek: I. Cvet in sad. Izviren roman. II. Bela ruta, bel denar. Povest. — Iz tega pregleda je čitatelj razvidel, da se je tudi glede vsebine premenil prvotni načrt.         "*
Večina Jurčičevih spisov je Slovencem toliko znana, da ni potreba podajati o njih tukaj kritike. Pisava Jurčičeva je v tej izdaji tako popravljena, da ustreza sedanjim zahtevam. A nekaj treba pripomniti.
Ne vem, je-li kje kak pisan ali nepisan zakon, da se morajo v »zbr. spisih« izdati prav vsi spisi pokojnega pisatelja, ne vem, ali je to nameraval omenjeni »odbor«, ali ne. Rekel bi, da ne. Kdo more najti vse spiske pisatelja, ki je bil urednik velikemu listu, kdo bi hotel vse mrvice pobirati! Sodim pa, da se ne skaže pokojniku ni-kaka usluga, ako se povzemo v zbrane spise tudi taki spisi, katerih bi pisatelj v poznejših letih ne odobraval. In tako sodim, da bi pokojni Jurčič ne odobraval izdajateljevega, recimo raje, urednikovega ukrepa, vsled katerega je v »zbrane spise« prišel tudi spisek: »Bela ruta. bel denar.« Ali ima kaj estetične vrednosti? Ali je pisava vzorna? Ali sta vredna junak in junakinja našega občudovanja? Tudi povest mora biti resnici primerna: to sklepanje dogodkov in značajev, katere nahajamo tu, naravnost — ni pesniško. Ta spis že sam po sebi dovolj kaže (ako bi se tudi ne ozirali na leto njegovega rojstva 1874), da ga je narekovalo kaj drugega nego pesniška navdušenost. In sedaj ga čitateljem ponujati — je-li to usluga pokojniku? Rečem lahko, da bode boljši del čitateljev. ki je doslej kot vzornika cenil Jurčiča, premenil svojo sodbo. Ali naj rečem s pripovedovalcem: »Od vola se ne sme več zahtevati, nego govedine, od sveta ne več, nego dati more; prijatelj, bodiva filozofa . . .!«? Ali naj naredimo že dijake za take »filozofe«?
Toliko je tudi dosti umljivo pojasnil zadnji zvezek, da vzgojitelji in duhovniki pazimo, na kaj se naročamo in kaj priporočamo,
„Svoji k svojim." Veseloigra v enem dejanji. Spisal dr. J. Vošnjak. V Ljubljani. Tisk in za-
ložba »Narodne Tiskarne«. V mali osmerki 32 str. Cena 30 kr. — Igrica je priprosta, nalahno zapletena, da se kaj lahko, a prijetno razvozla. Igrala se je v »Čitalnici ljubljanski« o priliki odkritja Vodnikovega spomenika.
JTRVATSKO   SLOVSTVO. (Piše —š—.)
Knjige „Matice hrvatske" za leto 1888.
Dalje časa že se je oziral marsikateri rodoljub na »Matico hrvatsko« in se veselil knjig, katere mu je letos obetala. Govorilo se je, da izidejo koncem maja, vendar so se malo zakasnile, kar pa ni čudno. Pred nekoliko dnevi je prejel vsak naročnik za jako malo svotico treh goldinarjev devet raznovrstnih, izvirnih knjig, a oni, kateri pridene še dva gld., dobi po vrhu še dve knjigi, kateri sta izšli v posebni knjižnici. .Zunanjost knjig, za kar čast »dionički tiskarni«, taka je, da tudi lahko tekmuje z najlepšimi izdajami drugih, večjih, tudi neslovanskih narodov. Vsebina strinja v sebi raznovrstnost in dovršenost. Vsak stan, vsaka starost dobi v »Matici« sebi primerno knjigo. Dijak se bode navduševal z »Iskricami« Nikole Tommasea; rodoljub bode prebiral kneza Nikola Zrinjskega, prebiral bode životopisa dveh hrv. junakov, borcev »za krst častni i slobodu zlatnu« : Marka Mesica in Luke Imbrišinoviča; zgodovinar bode vzel v roko zgodovino rimskih cesarjev, in zgodovino Herodo-tovo; zemljepisec se bode zabaval s Hoičevimi »Slikami iz občega zemljopisa«, trgovec in obrtnik s »knjižnico za hrv. trgovca«, kdor se peča se slovstvom — Brozove »Črtice iz hrv. književnosti«, a kogar veseli zabava, najde v »Zabavni knjižnici« obilo zabave. »Matici« moramo priznavati posebno to, da se izdajajo knjige, katere ne zanimajo samo enega, ali pa eden stan, marveč vse so tako pisane, da jih vsakdo lahko čita. Vse so tako prijetno pisane, da se ne bode nihče z njimi dolgočasil; niso pisane suhoparno, uče-njaško, nego priprosto. zabavno in lahko umljivo. In to je, menim, tudi nekaj. »Matica« je središče hrv. slovstva; kar je boljih del, izidejo v »Matici«, izvzemši seveda strogo znanstvene spise, katere izdaja »Akademija«. V »Matici« se res goji pravo leposlovje, ker tu izhajajo zabavne knjige pristojno pisane, ne pa tako gnjusno in umazano, kakor so pisane nekatere knjige. katere so zagledale beli svet izven »Matice«. Hrvatje so v tem oziru že daleč zabredli; daj Bog, da ostane »Matica« vedno pri istih načelih, za kar hvala največ njenemu zaslužnemu, sedaj žali Bog že pokojnemu predsedniku Ivanu Ku-kuljeviču in pa neutrudljivemu tajniku Ivanu Kostrenčidu. Vendar dosti o tem, oglejmo si raje na kratko posamezne letošnje Matičine knjige.
Naj začnem s »Zabavno knjižnico«. Čez dolgo časa, skoraj čez trideset let, oglasil se je v »Matici« zopet hrv.-srbski književni veteran Matija Ban, ter poslal hrvatskemu narodu knjigo, v kateri se opisuje junak — ponos hrvatskega naroda in celega krščanstva. Knjiga slove: „Knez Nikola Zrinjski''. Junačka drama u pet činova. — (Zab. knjiž. štev. 105-106). — 8°, str. 142. Cena 50 kr. — Ne bodem opisoval vsebine, saj
Slovstvo.                                                  179
je vsakemu dobro znana; dosti je, da povem o knjižici le nekoliko stvarij, katere je že sam pisatelj v »pogovoru« omenil. Mnogo pisateljev je že obdelovalo ta predmet, a najbolj znan je »Zriny« Nemca Kornerja, kateri je porabil ljubezen za steber, na kateri je naslonil svojo tragedijo. Res je, pravi Ban, ljubezen najvažnejša in najstrašnejša človeška strast in pisatelju dobro služi, vendar se ne sme pretiravati; a baš Kornerjeva tragedija je taka: izvedena je v nemškem sentimentalnem duhu, kateri nikakor ne pristoji onim slavnim hrv. junakom, kateri so branili Siget. In srečno, prav srečno je izbral pisatelj drugo ljubezen, katero opisuje večkrat prekrasna narodna pesem, ljubezen med sestro in bratom, katera se je izvestno v onem bojevitem času cesto pokazala in nadkriljevala tudi spolno ljubezen. Tako ljubi tudi Ljeposava svojega brata Vojslava, ona bi vse raje izgubila, kakor pa milega brata; saj tako lepo in naravno toži za izgubljenim bratom:
»Sto ja prije ne izgubili oči?
Tek počeo a vec i dočeo,
Tek razvijem, a pokošen cv'jetak!
Otpalo mi moje desno krilo,
Ispalo mi srce iz njedara.«
Ali pa drugje:
»Oče sladki, koliko god blaga Za mene si spremio s ve podaj, Sve za njegov odkup  .  .  .«
Zaradi brata odide v turški tabor, v največjih nevarnostih ne izgublja duha in srečno reši brata.— Kdor pozna hrv. narod, pritrdil bode, da so še take žene med hrvatskim narodom, dasi je oni junaški duh, kateri je vladal za turških bojev, pač oslabel. Junaška hči ima pa tudi junaškega očeta, vojvodo Sečujca, kateri sam bolan, druge navdušuje za boj in vzbuja za hrabrost, a ker ne more zaradi bolezni z Zrinskim skupaj umreti v junaškem boju, odloči se za ne manj junaško smrt. Odgovorivši namreč Ferhard-paši, kateri veselo kliče: »Naš je Siget!« —: »Srečno bilo, eto vam ga Turci!« — zapali smodnik in vzleti z materjo in z veliko množico Turkov in s trdnjavo v zrak.
Zrinjski sam, hrvatski Leonida, načrtan je tudi mnogo bolje nego v Kornerju. Tudi on ima srce, gorko čuti izgubo svojega najstarejšega sina, ali vedno ostane junak, kateremu je najprej za osodo celega mesta, potem še-le za osodo njegove rodovine, in samo takega si moremo Zrinjskega misliti.
Še nekaj! Tudi Turki so izvrstno narisani. Posebno marljivo sta načrtana dva značaja, slavni sultan Sulejman in bosenski poturčenec Osman paša. Sulejman, pravi Turek je sicer strog, neomejen vladar, kateri ima včasih svoje muhe in je tudi okruten, vendar je tudi junak, kateri zna ceniti krepost in pa hrabrost. Jako prikupljiv je tudi drugi: Osman paša, v katerem se pretaka ista kri, kakor v Zi*injskem in drugih junakih, le vera jih loči. In prav je, da je pisec tudi Turke dobro orisal, saj so bili takrat tudi
oni junaki, a to le še povišuje slavo Zrinjskega in pa njegove čete, saj se ni boril s kukavicami, nego z izbornimi junaci.
Dosti o tem. Kratko, Banov Zrinjski je delo v vsakem pogledu izvirno, kakoršno že dolgo nij zagledalo belega dne v hrvatskem slovstvu. Posebno te pa razveseljuje krasen jezik in pa dovršena pesniška mera (trohajski deseterec). Nov pisatelj — ne sicer nov na hrvatskem književnem polju, ker se je že dostikrat oglasil v »Viencu« in v drugih hrvatskih časopisih, nego med Matičinimi pisatelji — Vjenceslav Novak, podal nam je pripovedko: „Pavao Šegota-'. - (Zab. knjiž. 107—109.) — 8° str. 203. Cena 75 kr. Pavel Šegota, porojen v priprosti kolibici pod Velebitom, ne daleč od obale sinjega morja, dovrši gimnazijske nauke v Senju z izvrstnim uspehom. Saj veste, da je največja želja priproste, dobre matere, da vidi svoje dete kot odraslega Bogu posvečenega mladeniča darovati Bogu nekrvavo daritev. To je tudi želela Pavlova mati in Pavel sam ni sanjal, da bode kdaj kaj druzega, kakor svečenik, saj tako bode mogel največ koristiti svojemu siromašnemu narodu. Prišlo je pa drugače. Kar je bil Pavel v Senju, stanoval je pri dobri vdovi, katera je imela še boljšo hčerko Evico. In kar nenadoma obudila se je v mladih srcih Pavla in Evice ljubezen. Materi je bilo težko, težko, ko ji je Pavel povedal, da ne pojde v semenišče, vendar dopustila mu je dobra ženica, da se posveti drugemu stanu. A tudi dobri župnik — njegov skrbnik mu ni branil. In odšel je Pavel po dovršenih študijah v zlato Prago, poln idealov, poln upanja v boljšo bodočnost. Ali v Pragi zabredel je počasi v zla društva, veroval malovredni ženski, zagazil vedno bolj v blato, iz katerega se ni mogel več izkopati, čeravno so ga še vedno svarili nekateri dobri prijatelji in pa poštenjak župnik. Ali tudi župnik jo umrl (mati umrla je že dolgo preje), in Pavel je živel vedno bolj razuzdano, zapravil je ves svoj ime-tek (mati je bila dobila po bogatem strijcu iz dalnje Amerike več tisoč), a ne samo svoj, nego tudi svojih dobrih sestric, slepe Jelice in pa pridne Dorice. Izgubil je ^metek, izgubil celo vero v Boga, v svoje vzore in boljšo bodočnost. Naposled se je ves raztrgan v svojo domačijo vrnil, videl tam še edenkrat svojo nekdanjo Evico in se končal v morju.
Žalostna povest, vendar velikokrat resnična. Kolikokrat se slično izgube dobri dijaki v velikih mestih, a temu so krive največ slabe to-varišije. Ta knjižica došla bode dobro marsikateremu mladeniču v opomin. Pisava je lepa, seveda ni brez nedostatkov, vendar glavno, pisana je pristojno. A odobravati ne moremo, da naš pisatelj, kakor i drugi, včasih slabe stvari, I slaba dejanja tako mično popisujejo, kakor bi i bilo dobra. Tako se nam n. pr. popisovanje samoumora ne zdi resnično. Samomorilcu pač težko blaži »sveti mir grudi« (prša). A poleg dobrega namena m splošnega duha pisateljevega se nekako izgube posamezni nedostatki.
~9-iGE3-3~>
208                                     „DOM IN SVET
'¦! 1889, štev. 9.
sarske službice, postal je laški vohun in izdajalec domovine v vojski med Avstrijci in Lahi 1. 1866 in kot tak zgrabljen je s svojim zapeljiv-cem in sokrivnikom vred prejel zasluženo plačilo
—   smrt s svincem. Njegov oče pa je znorel. — Čudno, a vendar mogoče! Ker je malih dogodkov dovolj v povesti, ker so pogovori živahni in pisava krepka, ker nam kaže povest pekočo rano na telesu slovenstva, zato smemo obetati knjižici uspeha in mnogo čitateljev. Po češkem izvirniku je kaj dobro prirejena za naše razmere. Le slovenski stavek je tu pa tam neokreten.
„Doma in na tujem." Povest iz preteklega stoletja. Spisal * * *. V Ljubljani. 1889. Str. 58. Cena 20 kr.— Tudi ta povest je polna dogodkov, tu pa tam se morebiti še prehitro in nepričakovano kaj zgodi, a naposled se vendar vse srečno izide Ivan, sin bogatega Planinska, in Sebenikov Ciril morata konec preteklega stoletja v vojsko na Laško proti zmagovitim Francozom. Zlasti Ivan gre težko, ker pusti doma ljubljeno, a od očeta ne še sprejeto nevesto — Anico. Razne nesreče prebijeta na Laškem in v Švici. A v Švici reši Ivana vrli Gireaud, s katerim se vrneta v domači kraj Ivanov — Kamnik. Ciril je bil pa stopil pri bogatem kupcu v službo, ki je bil ž njim zelo zadovoljen. Doma je dobil Ivan nevesto Anico za ženo, Ciril pa na tujem hčer svojega gospodarja in ž njo vso njegovo trgovino.
—  Povest je, kakor sem rekel, z dogodki natlačena, tu pa tam ni prave motivacije, a podaja dokaj lepih prizorov.   Pisana je le za odrasle.
„Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije." Zgodovinska povest. Iz nemškega preložil Ivan Urba-nec f. V Ljubljani. 1889. Str. 68.  Cena 20 kr.
—  Zanimiva zgodovina »Črnega Jurija« je tu v obliki povesti popisana — sicer zanimivo, a vendar dokaj v tujem duhu ali po nenavadnem načinu. Cita se prijetno, tu pa tam je pisava nekoliko trda, govor diši včasih malo po nemščini, slovnica dokaj pravilna, a ne brez izjem.
—  Ob koncu je kratek obris srbske ustaje in najnovejše srbske zgodovine. Tako more čitatelj primerjati povest z istinitimi dogodjaji.
Koncem petero navedenih malih knjig dostavljam rad, da so v nravnem oziru neizpod-tikljive ter so razun »Doma in na tujem« tudi za mlajše čitatelje primerne.
Gospodu založniku, ki za našo književnost res rad kaj stori, priporočamo dobrohotno, naj tako vpliva na svoje pisatelje, da bodo podajali Slovencem ali proizvode, ali pa take prevode, kateri imajo res kaj pomena v slovstvu. Ako smo obsojeni, da imamo malo slovstva, imejmo pa dobro!
RVATSKO    SLOVSTVO.
(Piše —b.) (Dalje.)
Knjige „Matice hrvatske" za leto 1889.
Znani pripovedovalec J o s. Eug. Tomic je zopet napisal novo pripovedko: ..Emin-Agina Ljuba". (Zab. knjiž. štev. 110—111). 8°. Str. 196. Cena 50 kr. — Povest je zgodovinska, dejanje se vrši v 1. 1716  (po Varadinski bitki) na hrv.-
bosenski meji, doli v Slavoniji. Junakinja povesti je Anica, hči vojvode Caldara, zares nenavadno dekletce, katero ima svoje posebnosti. Nekoč se vozi zjutraj po Savi, kjer jo ulovi nekoliko bosenskih hajdukov, hlapcev Emin-age, ka-petana vakufskega, kateri jo osvobodi surovih hlapcev in pusti domov. Dekletcu se je pa tedaj mili obraz mladega Turka tako v dušo vtisnil, da ga ni moglo več pozabiti. Zaprosil jo je že Ivo Mi-lijevič, barjaktar, kateri je stanoval pri njenem očetu, svojem kumu, naj mu da svoje srce in svojo roko. A dala mu je le malo nade. Neki dan udarijo naši v Bosno; Turki jih sicer zapode nazaj, vendar rani in ujame junaški Ivo Mili-jevič njih glavnega junaka Emin-ago. Ranjen leži Emin-aga nekoliko časa v hiši Aničinega očeta, ona mu pa streže najskrbnejše, kakor bratu, a pri tem — seveda — se ljubezen med njima še bolj utrdi. Brat in pa žena Emin-agina prideta čez nekoliko časa po ranjenca, da ga odkupita, vendar Ivo Milijevic jima ga prepusti prostovoljno in brez odkupnine. Ali Anica in pa Emin-aga sta se dogovorila, da se snideta pozneje na drugi strani Save. To tudi storita. Vendar že prvikrat ja zasledi Ivo Milijevic, tedaj že Aničin zaročnik. Anica pobegne od straha in od sramote pred svojim zaročnikom z Emin-ago in postane njegova žena. Toda Emin-aga — Turek — ima že drugo, pravo ženo Fatimo. Tej je pa tako zamrzelo ravnanje njenega toliko ljubljenega moža, da se je ločila od Emin-age, preoblekla se za svojega brata in pozvala Emin-ago na »mejdan junački« (dvoboj). Emin aga zadene v dvoboju svojo bivšo ženo, ker ta iz osvete še kroglje ni dejala v svojo puško, a ko spozna svoje grdo delo, postane zlovoljen, tih in zamrzel tudi na Anico — Ajko —, katera se zaradi tega sama konča v Vrbasu.
Dosti nenavadna povest! Pripovedovanje je jako zanimivo, posebno je pa dobro očrtana Anica in pa borba med dobrim in zlom v njeni duši. Pisana je pa povest največ za bosenske Hrvate mahomedance, da se tudi njim omili hrv. knjiga. Tomič se jim je že poprej prikupil s svojim »Zmajem iz Bosne«, a zdaj jim je pa zopet podal pripovedko iz njihovega življenja.1)
Ksaver Šandor Gjalski je obdaril Hrvate zopet z novo zbirko manjših povestij, katero je krstil z imenom: „Biedne priče." (Žab. knjiž. štev. 112-114.) 8°. Str. 143. Cena 75 kr. -Ne bodem govoril o izvenrednem talentu Gjal-skega, kateremu se tudi tuji narodi čudijo, le to naj povem, da so te pripovedke zopet nov dokaz njegovega talenta, a odlikujejo se tako se svojo lepoto, da jih uvrstimo lehko med naj-bolja njegova dela. Vseh skupaj je sedem, nekatere izmed njih so že tiskane, druge so pa nove. Naslov jim je »Biedne priče«, ker opisujejo ljudi, kateri so, ne po svoji krivnji, skoraj celo svoje
i) Prav iz tega se umeva in tudi deloma opravičuje, da je gibanje strastij jako živo, za naše čustvo morebiti preveč živo narisano. Za vsa dejanja je en glavni motiv: strast. „Strast je strast. I najjači i najhladniji nije, kadar da joj odoli, kad bi trebalo." (Str. 151.) Vemo, da je to le v nekem zmislu res. Splob. se pa vidi v celi povesti tudi nravni moment in namen, namreč, da bi se jasno videle grozne posledice strastij. Kdor se njim prepušča, tega gotovo pogube in še druge ž njim.                                                       Uredi.
Slovstvo.
209
življenje nesrečno živeli in umrli. Nekoliko njih je tudi političnega značaja, v katerih šiba pisatelj nesrečne hrvatske politične razmere. Marsikak čitatelj, prebirajoč te pripovedke, mislil si bode, da pisatelj preveč črno gleda in riše; vendar ni tako: najdeš res, posebno doli na Hrvatskem dokaj ljudij, kateri zaradi svojega značaja, ali pa zaradi kakega drugega odnošaja trpe celo svoje življenje; baš nekoliko takih je opisalo vešče pero pisateljevo. Dušo ti pretresajo take slike! Pripovedke so pa tudi pisane tako lepo in idealno, da skoraj ne veš, katera izmed njih je lepša. O namenu in o duhu teh črtic piše gospod pisatelj v predgovoru: »Biedne su i ne-voljne (namreč te priče). Ne pričaju o velikim i sijajnim ljudima, spominju tek pogažene i po-ništene sirotane. I ja ne znam, da li estetika u dalekoj svojoj mudrosti dozvoljava, da se novela bavi tiem kukavnim otrcanim svietom, al' jedno znadem: — Cesto me je naime u sje-čanju na moje biednike i na biednike svega svieta zateklo večernje zvono iz božije crkve. Svaki put mi je onda bilo, ko da slušam neke titraje vječne sveobče ljubavi i kao da čutim blizinu Onoga, koji je pastorčad zemaljske sudbe iz nadčovječna smilovanja znao utješiti svojom divnom izrekom: ,Blaženi oni, koji su ovdje progonjeni . . .' I moga očaja nestane: u srce bi mi uljezla silna daleka sučut za svu biedu i po Njegovu primjeru ja osječah pravo duboko smilovanje sa cielom nedoglednom množinom, koja se broji k plienu nesreče. A u taki tre-nutak iz svega osječah, kako mi ovo smilovanje — ova sučut dušu uzdiže!
Ako tek jednoga čitaoca nadjem, koji če u sliedu ovieh priča slično osjetiti, onda niesam uzalud pisao.«
Nekakšen most od zabavnih do poučnih knjig, katere je letos izdala »Matica hrvatska«, so:Nikola Tommaseove: „lskrice." Getvrto izdanje. Uvod napisao Ivan Milčetič. — 12°. Str. LXXVIIIf80. Gena 80 kr. — Krasno izdanje te knjižice te mora iznenaditi, kaj pa še le njena vsebina! Knjižica ima životopis in pa oceno Tommaseovih del, takih ocen je malo v hrvatskem slovstvu, a napisal jo je prav nepristransko prof. I. Milčetič. Popreje nego o samih iskricah kaj izpregovorim, menim, da bode umestno, da kratko napomenem tudi životopis Tommaseov. Nikola Tommaseo (Tomažič?) se je porodil v dalmatinskem mestu Sibeniku od dosti siromašnih roditeljev dne 9. listopada 1. 1802. Prve nauke je dovršil v spletskem semenišču, od tukaj je pa odšel v Padovo, kjer je leta 1822. postal doktor prava. Potem je bival po raznih italijanskih mestih, med drugimi tudi v Benetkah, kjer je bil 1. 1848 pri ustaji člen tedanje vlade in pa minister bogočastja in pa pouka, a od leta 1859 pa do svoje smrti 1. maja leta 1874 je živel vedno v Florenciji. Tommaseo je bil izvenredno darovit in ploden pisatelj in je napisal več del, katera bodo imela vedno svojo in to veliko vrednost (n. pr. Dizio-nario Estetico itd.), dasi tudi je bil skoraj polovico svojega življenja malo ne popolnoma slep.
On je bil blag in plemenit značaj in večna škoda za Slovane,   da je   tako  malo   pisal v
hrvatskem jeziku. Seveda so ga nekateri zaradi tega obsojevali, a on siromak tudi ni bil vsemu temu kriv, ker je živel v takih okoliščinah. Skoraj vse svoje življenje sprovedel je daleč od svoje domovine, ni imel človeka, s katerim bi se mogel v svojem jeziku kaj porazgovoriti, a dela svoja je moral zaradi sleposti drugim narekovati. Ali ni pozabil tudi svoje prave domovine, ljubil jo je in prisrčno ljubil vse svoje življenje, a če je katerikrat kaj pisal, kar je bilo morda v škodo Hrvatom, ni storil tega se slabim namenom, ampak ker ni vedel. Ali on je tudi dokazal, da je ljubil svoj narod, ker mu je podaril prelep dar, zlato knjižico, katera slove : »Iskrice«, katere je napisal že leta 1841, in katere so zagledale beli svet prvikrat v Zagrebu leta 1844. »Iskrice« so res iskrice plemenitosti in ljubezni, katere se ti porajajo v srcu, ko čitaš Tommaseove »Iskrice«; to so aforizmi — kratki izreki, kakoršnih bi zaman iskal v hrvatski književnosti. »Iskrice« — kakor pravi profesor Milčetič — »obilujejo lepimi sentencijami in modrimi izreki, a v njih veje duh moralno-krščan-ski, človekoljubni in rodoljubni. One nas spominjajo po svojem slogu na sv. pismo, katero je pisatelj globoko proučil.«
»Iskric« je vseh skupaj 33, v vsaki je glavna misel, katera se potem završuje s kakim modrim izrekom ali kako gnomo, vsaka pokazuje svetlobo in temo, a ob koncu ima nauk. Jezik v »Iskricah« ni baš najbolji, ker je bil Tommaseo tako daleč od svoje domovine, vendar se dosti prijetno bere. Hrvati so pač lahko hvaležni svoji »Matici«, ker jim je podala v prekrasni izdaji še bolj krasno delce velikana, kateri se je proslavil v tujini, a vendar ni nikdar svojega naroda povse pozabil: zapustil mu je sicer malo knjižico, vendar knjižico, v kateri je nabran na srebrni niti biser pri biseru, iz katere se utrinja iskrica za iskrico. Za vzgled nate »Iskrico« XXII.: »Jezik je duh čovjeka, duh naroda. Gdje je jezik smiješan, ondje su smiješate i duše; gdje dva jezika gospode, ondje jednodušje ne može da bude. Ovo dvojstvo pokazuje dva raz-ličita naroda, strana jedan drugome; pokazuje stari rat oli novi, sakriveni oli vidivi. Ne može kapa ni da trpi, ni da zbaci klobuk; ne zna zapovijedati jošter ni slušati. Gdje jedinosti nije, nije ni kreposti. Tko ne zna da ljubi, ne zna ni da iskrenu istinu reče. Medju našim žalostima ima jošter nešto dobra, ima dike i razuma i ljubavi; kao u golim planinama medju stije-nama otvori se na jedan put nenadana dolinica zelena, gdje vjetar ne šteti i sunce ne gori. Ali mnogo ima drače, koja razdire noge i ruke; suha nam je zemlja, vjetar svuda duše, stabla izguli, cviječe iščupa.
Nijesmo mi, vrsta učenih, s narodom svojim niti dobro sastavljeni, niti dobro razlučeni; s njime se miješamo, ne da mu dademo štogod od svojeg plemstva, ili da mu štogod od njegove prostote ukrademo. Mi se s narodom miješamo, da budemo i mi i on tužniji i gori. Nije ovi duh duh milostive ljubavi, koji nas k njemu priteže, nego živinska želja nemila; kao kužnik, koji traži, koga če otrovati.
Koji če, Bože, biti svršetak tolikih grijeha brez slatkosti,   tolikih   tuga   brez  hvale?   Koja
210
„DOM IN SVETS' 1889, štev. 9.
ce biti u budučnosti sudbina naša? Koja ce krv predobiti, latinska oli slavenska ? Oli druge još narode čekaš u udarjenim vjekovima. Dalmacijo moja! Malena si medju jugoslavenskim sestrama svojim; ali neki mi glas svedjer govori, da ti ne češ biti manja ni ružnija, nego da ce se pjesme tvoje na daleko čuti i upokojit ce u grobu sinove tvoje, koji su umrli ufajuci se u tebe, i plačuci ne svoje nesreče, nego bratinske.«
Že pred dvema letoma so vzbudile občno pozornost dr. I. Brozove: „Crtice iz hrvatske književnosti", katerih prvi zvezek ali uvod nam je tedaj »Matica« podala. Zdaj je izšel drugi zvezek tega dela, (8°. Str. 196. Cena 1 gld. 20 kr.) v katerem se nahajajo spisi o cerkveni književnosti. Pisatelj je porazdelil knjigo v tri dele: v prvem nam pripoveduje o prvih prosvetiteljih slovanskih, o Cirilu in Metodu, v drugem o gla-goljski, a v tretjem o bogomilski književnosti. Ta zvezek bi morda le malokoga zanimal, da ga ni spisalo spretno pero Brozovo; čitajoč ta zvezek skoro ne opaziš, da imaš pred seboj strogo znanstveno knjigo; vsebina je jako ugodno razdeljena in povsod navedenih tudi nekaj primerov, posebno je pa zanimiv zadnji del: o bogomilih, o njihovi veri in književnosti in pa nekoliko primerov iz lažnih ali apokrifnih knjig (življenje Asenete, žene egiptovskega Jožefa, prepiranje Jezusovo s hudičem in pa preblažena Devica Marija v peklu, kar pripoveduje tudi hrv.-srb. nar. pesem). Celo delo o hrvatski književnosti bode zelo zanimivo in pa dragoceno, da bi ga le vešči in marljivi pisatelj dovršil, a »Matica« zopet skoraj svoje čitatelje s tretjim zvezkom razveselila.
Ni dolgo od tega, kar so Hrvatje praznovali dvestoletnico osvobojenja kršne Like in ravne Slavonije od vlasti divjih Turkov. Tudi »Matica hrvatska« je hotela, da to slovesnost povzdigne, a povzdignila jo je, ko je izdala knjigo Ra-doslava Lopašiča: „Dva hrvatska junaka Marko Mešič i Luka Ibrišimovič". (Sedem slik.) 8°. Str. 167.    Cena 80 kr. — Po  bitki pri Dunaju
(^^^^¦¦¦¦¦¦¦¦¦l je umrl dne 19. avgusta v fDr.Makso Samec I Kamniku, kjer je že bival mhhhmhJ od 1. 1877. Rojakom slovenskim je znan kot pisatelj, kot deželni poslanec in praktični zdravnika Rodil se je na Stajarskem v Arelinu pri Vojniku dne 10. oktobra 1844. Učil se je v Gradcu medicine, služboval kot se-kundarij v ljubljanski bolnišnici, bil zdravnik v Kamniku, pri železnici v Trstu in Postojni, nazadnje stalno v Kamniku.
Kot pisatelja (prelagatelja) smo ga spoznali najprej iz gladkega prevoda Turgenjevega ,Dim'-a. Poslovenil je tudi »Pomladanske valove«. Na znanstvenem polju je opisal I. 1876 v Matičnem
1. 1683 so izgubljevali Turki eno pokrajino za drugo, in tako so tudi Hrvatje zapodili Turke; a v tem junaškem boju vodila in navduševala sta jih največ junaka Marko Mešič in Luka Ibrišimovič. Pop Marko Mešic se je rodil okoli 1. 1640 v Brinju in postal, naobrazivši se po raznih mestih, duhovnik, a zaradi zaslug so ga imenovali skoro arhidijakona in kanonika senj-skega. Največ z njegovim nagovarjanjem je ustala Lika in Krbava, kateri sta bili do tedaj turški, proti Turkom, in se po mnogih bojih in junaških delih odcepili 1. 1692 popolnoma od Turkov. Ali Mešič ni bil samo v boju junak, nego jje tudi v miru deloval kakor pravi misijonar in pokrstil do 900 Turkov, kateri so bili ostali še v Liki in Krbavi. Vse svoje življenje je deloval le v korist svojemu narodu in dovršil svoje truda-polno življenje 2. februvarija 1713 v Karlobagu. — Kakor Mešič v Liki, tako se je proslavil v Sla-. voniji junaški frančiškan Fra Luka Ibrišimovič, zaradi svojega junaštva »sokol« imenovan. Ibrišimovič se je porodil najbrže v Požegi okoli 1.1620, stopil v samostan, postal prvo v Veliki, potem pa v Našicah gvardijan; a Zagrebški škof Martin Borkovič imenoval ga je 1. 1673 svojega vikarja. On in njegovi frančiškani so nagovarjali narod na vstajo in ga potem v bojih vodili, dokler niso 1. 1687 Slavonijo srečno osvojili. A še 1. 1689 so napadli Turki zopet Slavonijo in je Fra. Luka sam se svojimi četami na nekem hribcu blizu Požege, kateri se od tedaj zove »Sokolovac«, slavno premagal Turke. Junaški frančiškan je še veliko pretrpel od svojih sovražnikov in umrl 1. 1698 v Požegi.
Pisatelj je zgodovinar na glasu, vendar ima še to posebno zaslugo, da ume jako zabavno in živo pisati. Tudi tukaj nam ni podal samo dveh životopisov, nego verno sliko Hrvatske koncem 17. stoletja z vsemi potankostmi. A to je jako koristno, naj Hrvati vidijo, kakovo je bilo stanje njih domovine pred 200 leti in da je osvobojenje domovine od Turkov največ njih lastna zasluga, ne pa zasluga nemških generalov, kakor govore službena poročila in pa druge nemške zgodovinske knjige.        (Konec.)
Letopisu »možgane«, pisal nekaj malega o »ka-nibalizmu«, zlasti pa spisal: »Vpliv vpijanč-ljivih pijač«, 1880. Njegovi znanstveni spisi niso bili ugodno ocenjevani, v »možganih« so dosti jasno izražena materijališka načela, dasi dr. Blei-weis sam ni tega izprevidel.
V prejšnjih časih dovolj odločen boritelj za nove ideje o narodnem napredku, bil je v zadnji dobi mirnejši v političnih vprašanjih. Vedno je cenil lepo slovstvo in bil naročnik našemu listu. — Legel je primeroma mlad — v 45. letu — v rakev. Neki njegov častitelj poje torej v poslani nam pesmici med drugim: »In njega zdaj je črna prst zakrila, — Objela smrt ga v krepki možki dobi  — Usoda strla nad je brez števila.«
Raznoterosti.
u%
„DOM IN SVET!' 1889, štev. 11.
držal bolj onih oblik, »ki imaj'o sedaj v našem slovstvu več ali manj občno veljavo«, vidi se zlasti v § 279, v katerem ima za vsak nepristni predlog večinoma le po en izraz, dočim jih ima Janežič zmirom po več, n. pr. za JanežiČeve: mimo, memo, mem ima dr. Sket samo: mimo. Da bi se pač v vseh oblikah dosegla zaželena edinost!
§ 312 b) uči, da množilne števnike rabimo na vprašanje »koliko« tudi pri samostalnikih, ki nam služijo le v množnem številu, n. pr. dvojne duri. Spodaj ima pač opombo, da nekaterim Slovencem služijo raje v tem primeru ločilni števniki; jaz bi menil, daje poslednje pravilneje in se vjema tudi z latinščino.
V § 320 b) v opombi bi se tudi lahko omenilo, kako je s povračalnim zaimkom v skrčenem stavku, če je v njem še kak logiški subjekt. Te stvari se je bil Cigale dotaknil v »Novicah«. Ge skrajša n. pr. stavek: Sv. Andrej je od daleč ugledal križ, kateri so mu bili pripravili, glasi se to: Sv. Andrej je oddaleč ugledal sebi pripravljeni križ. Ge pa imam prej dva subjekta, n. pr. Sv. Andrej je oddaleč ugledal križ, kateri so mu bili mučitelji pripravili, tedaj moram paziti, da li ne nastane po skrajšanju dvoumnost, in v tem slučaju bi ne smel staviti povračilnega zaimka. S § 330 f) se ne strinjam v tem, ker mislim, da nedovršnik nikoli ne more rabiti v zaznamenovanje prihodnjega dejanja, če tudi je v odvisnem stavku. Torej ne bi pisal: Volk se je zarekel, da ne kolje več jagnjet, ampak: Volk se je itd., da ne bode več klal jagnjet; Takoj v nastopnem § pa bi si želel opazko, da naj bi v slovenščini češče rabili dovršnike v sedanjiku za prihodnjik, kakor da bi jemali sestavljeni prihodnjik. Ta je lepa posebnost slovenščine, ne zanemarjajmo je! Ne malo je ustregel gosp. izdatelj gotovo tudi s petim delom, ker je tudi nauk o stihotvorstvu kolikor toliko že učna tvarina v zadnjih razredih spodnje gimnazije. Prav bi bilo, da je pristavil slovenskim izrazom še tehniške grške, n. pr. za vzdig in pad arsis in thesis, ker so vendar slovenski po njih ukrojeni. Na strani 267 navaja kot vzgled desetercev odstavek iz pesmi o Kraljeviča Marka smrti, po slovenskem prevodu. Za slovensko narodno pesen ima že vzgled: Lepa Vida je pri morju stala itd., zakaj ni torej pridržal srbskega izvirnika, ker je tako lahko umeven in ob enem bi vspodbudil in vnel enega in drugega dijaka za divni srbski jezik?                                                      j. D.
„DROBTmiCE" za 1. 1889. Na več vprašanj: drobtinice" so tiskane, obsegajo devetnajst in pol pole, imajo tri slike ; dobivale se bodo od 27. t. m. v ,,Katoliški Bukvami" po 1 gold. 40 kr.
Mrvatsko  slovstvo.
'                   (Dr. Fr. L.)
.»Spomenica posveti prvostolne crkve Srca Isusova u Sarajevu" četrnaestoga i petnaestoga rujna 1889. Uredio: Dr. Andrija Jagatič, kanonik Vrhbosanski, urednik »Vrhbosne«. Ciena jedan forint. Troškom kaptola Vrhbosanskoga. Gist dohodak namienjen je prvostolnoj crkvi »Srca Isusova« u Sarajevu. Folio. Str. 24. — Ta spomenica posvečevanja prvostolne sarajevske katoliške cerkve, ki se je vršila 14. in 15. sept.,
mora se imenovati krasna. Zelo primerno je, da se je ta slovesni in za razvoj katoličanstva v Bosni tako pomenljivi dogodek tudi slovstveno in umetniško proslavil. Spomenico namreč krasi 17 večjih slik, ki so prav lične in čiste. Nekatere slike nam predočujejo prave umotvore iz nove cerkve, kakor n. pr.: »Bog daje deset zapovedi na Sinaju«, ali »Govor Isusov na brdu«, ali »Uskrsnuče (vstajenje) Isusovo«. Eno izmed teh slik prinaša današnja štev. našega lista in sicer pročelje prvostolne cerkve po prijaznosti našega rojaka, sedanjega kanonika vrhbosan-skega, velečast. g. dr. Antona Jegliča. Kapitolu vrhbosanskemu častitamo na tem delu, čitatelje pa opozarjamo na »Spomenico«, da napravijo ž njo sebi veselje, novi cerkvi pa dado mal darek.
Knjige »Matice hrvatske" za leto 1889.
(Konec.)
Po svoji zunanjosti ogledovalca Matičinih knjig najbolj v oči b6de res krasna knjiga: „Slike iz občega zemljopisa. Napisao dr. Ivan Hoič. Knjiga prva. Sa 60 slika i jednom zemljo-pisnom kartom (zemaljske polutke). Nagradjeno iz zaklade grofa Iv. Nep. Draškovica za godinu 1887.« Vel. 8°. Str. 367. Cena gld. 2"80. — To je knjiga XIII. »Poučne knjižnice« Matice Hrvatske. Ta knjižnica šteje že marsikako lepo delo. Ta knjiga pa ne samo da ne zaostaje za drugimi, marveč jih je skoro prekosila. Ako listaš le nagloma knjigo, razvesele te lepe in velike slike, nad katerimi obstane nehote tvoje oko. Pa tudi vsebina sama je vredna zanimanja. Knjiga nam opisuje po splošnem uvodu zemljo kot zvezdo med zvezdami, kaže njeno obliko, govori o dnevu, letu, o zemljepisnih točkah in črtah, o vodi in o kopni zemlji, o obalih, otokih, nižavah, višinah, o morju, rekah, jezerih, o zraku, njegovem gibanju in vplivu. — Torej obširna tvarina! Kdo ne ve, da je ta veda danes v najlepšem razvoju, nekako v dobi deviške čilosti, polna navdušenosti za napredek! In ta napredek — vrši se dan na dan. Pa o tem bodem govoril lahko drugje. O knjigi sami za sedaj le toliko, da je pisana lahko umevno; tudi je pisatelju pri srcu, da zanima. Podatki so dovolj natančni. O podrobnostih ne morem tu razpravljati. — Kot ocenjevalca in Slovenca me ni zanimala ta knjiga le po svojem tako priljubljenem mi predmetu, ampak posebej zato, ker imamo Slovenci enako knjigo in sicer Jesenkov »Prirodoznanski zemljepis«, ki ga je izdala Matica 1.1874, in o katerem tu samo to rečem, da Slovenci še vedo ne, koliko je ta knjiga vredna. Samo po sebi vleče človeka, da primerja taki deli med seboj. Primerjanje nam kaže, da je pisana Hoičeva knjiga poljudneje in zabavneje, a Jesenkova bolj znanstveno ; Hoič opisuje marsikaj na široko, Jesenko podaje toliko, kolikor je neobhodno potrebno, in zato je v tej knjigi mnogo vednostnega gradiva; Hoičevo knjigo bodo čitali Hrvatje raje, nego čitajo Slovenci Jesenkovo knjigo. Koliko vednostne temeljitosti da je v naši (slov.) knjigi, kaže najbolj, da navaja Jesenko samih virov ali pomočkov dve strani drobnega tiska. Slovenci so na to svoje vrlo delo že. skoro poza-
244
„DOM IN SVETJ' 1889, štev. 11.
bili, treba jih torej opozarjati. A rad jih opozarjam tudi na delo prof. Hoica, s katerim se bodo poučevali in zabavali. »Matici Hrvatski« pa častitam na tem za narod častnem delu.
Zadnja knjiga se zove:
„Počela političke ekonomije. Napisao dr. Blaž Lorkovic.« 8°. Str. 322. Pred tem delom pa imaš v istem zvezku mal spis na XXIV -f- 36 str. z nadpisom: »Antun Jakic i knjižnica za hrvatske trgovce. Pripomenak. Sa slikom Ante Jakiča.« Cena knjižarska gld. 150. — To je prva knjiga nove »knjižnice za hrv. trgovce«. Torej zopet novo književno podjetje praktične »Hrvatske Matice«! Tudi o tej v gladkem jeziku in mično pisani knjigi bodemo še govorili o priliki. Knjiga je tega vredna, kajti pisatelj je strokovnjak. Obširen je pregled slovstva v tej stroki iz vseh jezikov. »Kazalo imena i stvari« dela knjigo jako rabljivo. Toplo jo priporočamo slovenskim trgovcem in drugim, ki se zanimajo za narodno gospodarstvo.
Dve izmed imenovanih knjig, namreč »Hero-dota« in »Počela političke ekonomije« dobe udje samo po znižani ceni, ne pa za udnino.
Prostor ne dovoljuje, da bi razmišljali ob koncu tega pregleda o knjigah »Hrvatske Matice« na vse strani. Le prošnjo naj dostavimo v prid »Matice« same in v prid udov: Slavni odbor naj tako vodi ta krasni književni zavod, da ne bodo knjige tudi v bodočnosti žalile verskega in nravnega čustva hrvatskega naroda, ampak je krepile in tako vodile narod do krščanskeomike.
IZ   DRUGIH   SLOVSTEV.
Med znanstvenimi glasili si je pridobil pod vodstvom učenjaka profesorja Jagica svetoven
glas list:  „Archiv fiir die slavische Philologie."
Pri tem listu, katerega XII. zvezek 1. in 2. snopič je izšel sredi meseca avgusta, sodelujejo slovanski in (neslovanski) nemški učenjaki-filologi na glasu. Rečena snopiča letošnjega letnika sta polna poukov in zanimivostij. V kratko hočem seznati ž njima čitatelje »Dom in Svet«-a. Na prvih straneh (1—47) beremo naučno nadaljevanje »pridne in bistroumne razprave«, kakor jo imenuje O. S. Škrabec1): »Zur Geschichte der nominalen Deklination im Slovenischen« V. Oblak-a. Slovenskemu čitateljstvu manje, nego učenemu svetu znani mladi naš rojak podaja tukaj pridno zbrano gradivo o nominalni dekli-naciji slovenski. Želeli bi samo, kadar se bo dovršil spis, da se tudi posebej ponatisne. Zakaj »Archiv« je drag in ne mnogim pristopen. Z veliko zanimljivostjo bere se tudi drugi spis, (sledeča) razprava W. Vondfak-a od str. 47—78: »Ueber die personlichen Schimpfvvorter im Bohmischen«. Gosp. pisatelj pripoveduje nam o čeških osebnih psovkah. Ozira se sosebno na to, kako se izgovarjajo neke same na sebi »nedolžne« besede in kako se rabijo v stiku z dru-
i) „Cvetje" VIII. 10.
gimi psovkami, p. »pacholek« 1) Knecht, 2) gro-ber Kerl«. Naleti v tej razpravi čitatelj tudi na nekatere, ki so znane med nami Slovenci kot lastna imena in priimki kot: »šibal, Gauner« 70, »šantak, Belriiger« 71, »vajda 1) Anfflhrer der Zigeuner, 2) Flegel«. S tem pa ni rečeno, da so ta naša imena vzeta iz čeških psovk, da bi se i to lahko zgodilo. V rojstnem kraju pisca teh vrstic — mimogrede omenjeno, kako se lahko pride do priimka, lastnega imena — napravili so si trije osebenki ali gostači koče. Prvi je bil nadležen, godrnjal ali »nergal« je o vsaki reči. Drugi je bil siten, »da ga je že bil vsaki sit, kakor na pust potice«. Tretjemu pa ni narava podelila najlepše postave in obličja. Pa eto ti nepoklicanih izbiračev imen, mušljivih ljudij. Naenkrat zbero hišam dosedanjih goslačev imena sebenjakom: »Nergač, Sitnež, Grdež«. Čez nekoliko desetletij — in imena so tu brez karakterizujočih nosilcev. — Noben jezik ni učenjaku presurov in prenerazvit, da ga ne bil vporabil za svoje študije. In zato je tudi naj-siromašneji med slovanskimi našel svojega zastopnika. St. Novakovic, srbski učenjak, živoč v Carjevem Gradu, razpravlja o bolgarskem na str. 78—95 »Ein Beitrag zur Kunde der mazedo-nischen Dialekte. Der Dialekt von Veles-Prilep«. Podaja nam vrelec, iz katerega je zajemal in potem pa neke pripovedke, kar je izšlo vse v posebnem natisu. Od 95—103 str. nadaljuje iz XI. zv. »Archiva« F. Fortunatov svoje »Phone-tische Bemerkungen« o Miklošičevem »Etymo-logisches Worterbuch«. Rečeno delo je prvo in edino v tej stroki in vrsti med Slovani. »Grund-legend fiir die slav. Philologie« imenuje je bero-linskega vseučilišča profesor Briickner. Nedo-statki poizgubili se mu bodo pri prihodnjih izdajah. Niti naslednjih razprav ne smemo prezreti. Od 103—119 strani »Zwei svntaktische Eigenthumlichkeiten der russischen Sprache von J. Kozlovskij.« »Slavische Denkmaler aus alterer Zeit in Breslau 120—139 von P. Karge« in nadaljevanje (iz »Archiva« 365—416) razprave Briicknerove 140—155 »Ueber die alteren Texte des Polnischen«.
Posebno zanimiv je omenjeni list zaradi svojega t. im. »Kritischer Anzeiger«, Kar se med Slovani važnega na polju jezikoslovja, zgodovine itd. v dežel da, vse najde oceno v tem oddelku. Ocene te so kratke, stvarne, korenite, naučne za vsacega razumnika. »Kr. Anz.« je tudi večji množini pristopen nego že omenjene razprave, ker je laglje umeti in zanimiv t. r. za vsakega razumnika. Največ ocen nahajamo v tem oddelku navadno od samega izdajatelja Jagič-a. V poslednjih dveh snopičih pa nam »Kritischer Anzeiger« kaže med ocenitelji tri mlade sile slovenske na polju jezikoznanstva: V. Oblaka, Murka in Štrekelja. Komur je pristopen rečeni izvrstni list, naj ga ne zamudi v svoj nauk porabiti in se vpoznati z najvažnejšimi proizvodi duha veččislanega naroda slovanskega.
F. S. Lekše.
Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo
Je v Marijaniščn.
Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe.      Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.