785 Zgodbice Žarko Petan NESPEČNOST Noč je moja ljubica Vse dolge noči prebediva skupaj Šepetava si sladke besede Božava se in objemava 786 Žarko Petan Proti jutru se včasih sporečeva Kričiva drug na drugega In se obmetavava z žaljivkami Dokler utrujena ne omahneva Na slinaste blazine Noč je moja ljubica Ki umre sleherno jutro Ko sonce potrka na polknice Čez dan včasih pozabim nanjo Zvečer pa se spet prikrade v mojo posteljo In z njo njena najboljša prijateljica Razvratna nespečnost ZGODBA Vsaka zgodba ima svojega malarja Svojo zgodbo sem namalal z mavričnosivimi in pepelnatočrnimi barvami Začelo se je tako kakor se začnejo vse zgodbe Nekoč se je rodil v meščanski družini sin Končalo pa se bo Tukaj leži neznan meščan opljuvan in zasramovan Med srečnim začetkom in klavrnim koncem se je zgodilo marsikaj Nenehno sem padal z glavo v globoko brezno V katero je le tu in tam za kratek hip pomežiknilo bledo sonce Ven in ven sem se pogovarjal z gluhimi Venomer sem poslušal neme Neumni so me narobe učili in tolkli s poleni po zobeh Če sem dajal na napačna vprašanja prave odgovore Vsaka zgodba ima svojega malarja V mojih svinčenih časih Smo imeli na voljo le sive črne in sivočrne barve Zato je moja zgodba taka kot je STRAH Priplazi se po prstih sredi noči in se naseli vame Je brez obraza brez oči brez glasu Kot vzhajajoče testo je ki nenehno raste S kosmatimi tipalkami mi sega v usta Ima nagnusen okus po prežvečeni kovini Čutim ga kako se sprehaja pod kožo Trka ob lobanjo z notranje strani Gomazi po tesnih žilah Stiska srce za vrat Krajša pojemajočo sapo 787 Obeša na noge svinčene uteži Strah je na sredi votel Okrog pa ga je čedalje več Zgodbice Najlažje je umreti zdrav Bolni umirajo počasi in trpeče Znebiti se moraš strahu Glej smrti v obraz Zapri oči Nato ustavi srce Globoko vdihni in še globje izdihni To ponovi nekajkrat na dan Vaja dela mojstra Čez čas boš zagotovo zares umrl Ne da bi se zavedal boš zdrsnil čez rob sveta V pekel ali v vice Paradiž je namenjen samo tistim ki umrejo težko PROMETNI Moja življenjska pot je bila zaznamovana s prometnimi znaki ZNAKI Rodil sem se z zamudo Čakal sem v porodnišnici na zeleno luč na semaforu V šoli sem se že prvi dan pouka soočil s prometnim znakom MISLITI Z LASTNO GLAVO PREPOVEDANO Kot najstnik sem se nesrečno zaljubil Tako sem izvedel da je TRPETI DOVOLJENO Miličniki so pogosto žvižgali za menoj A nikoli mi niso ploskali HODITI SVOJA POTA JE PREPOVEDANO Nekega dne sem zbolel na smrt Upiral sem se bolezni dokler nisem slišal božje zapovedi ŽIVETI PREPOVEDANO Zadnje kar sem videl je bilo prometno znamenje OBVEZNA SMER HORROR VACUI GROB Obiskal sem svoj poslednji dom Zadnje počivališče Hišo cvetja Družinski grob Postavil ga je rajni oče zase in za potomstvo KAKO SE NAUČIŠ UMRETI 788 Žarko Petan Pomnik iz črnega marmorja Z zastekljeno omarico za večno luč S preprogo iz snežnobelega peska Prav nič mi ni bilo povšeči to prebivališče Nečimrni ošabni spomin na minulost Kulisa namesto resničnosti V sosednjem grobu na levi leži neznanec V desnem neznanka in njen prav tako neznani soprog Razgled je omejen s križi Prijatelji so pokopani na drugem koncu velemesta okostnjake (Tudi kot rajnik nočem tukaj stanovati) Tujec med tujci Zato nalašč ne bom umrl Šel bom na konec sveta in še korak naprej Tam se bom razpršil v večnosti