Danes na 5. strani: Kdo je komu kaj dolžan? Sobota, 10. avgusta 1963 Št. 31, leto XXI V OKVIRU NADALJEVANJE RAZMIŠLJANJ ti KADROVSKO SOCIALNIH SLUŽBAH Delovni kolektiv ljubljanskega gostinskega podjetja Se-stica, investitor nove samopostrežne restavracije Emona v Ljubljani, bo tožil izvajalca investicijskih del, gradbeno podjetje »Tehnika«, zaradi številnih pomanjkljivosti, ki jih je opaziti že po nekajtedenskem obratovanju samopostrežne restavracije in ki motijo poslovanje. Med drugim vodovodne in odvodne cevi niso dovolj izolirane, v kletnih prostorih pa se dviga temperatura do 28 stopinj Celzija, ker se tamkaj montirani agregati za hladilne naprave hladijo na zrak, ne na vodo. Nedvomno bo sodišče razsodilo spor v prid tožnika. Teže pa bo razsoditi, ali naj stroške za rekonstrukcijo agregatov poravna »Tehnika« ali »Elektromehanika«, ki jih je izdelala. Glavni projektant je predvidel agregate na vodo, strokovnjaki iz »Elektromehanike« pa so trdili da bi se obnesli tudi na zračno hlajenje. Pomislek, da utegneje preveč greti vinsko klet, so verjetno uspešno pobili, zakaj glavni projektant je nazadnje klonil... Prepustimo sodnikom presojo, ali naj škodo poravna »Tehnika« ali »Elektromehanikatoda, ali jo bo trpel ves delovni kolektiv? Kako naj bi jo preprečil na primer vratar, kurir, ali, če hočete, računovodja? In kako naj bi jo preprečili samoupravni organi teh podjetij, kjer ŠE ENKRAT: MATERIALNA ODGOVORNOST večina nima takšnega znanja, da bi suvereno presojala uporabnost strojev in njihov vpliv na zračno temperaturo. Nestrokovno opravljeno naročilo pa vendarle utegne vse skupaj prizadeti, če materialna odgovornost za izvedbo ni precizirana. In skoraj gotovo ni precizirana, sicer se glavni projektant ne bi- zadovoljil samo z besednimi dokazi o primernosti agregatov na zrak. Ta problem ni ravno redek pri nas. Je pa odveč. Pomala vsi delovni kolektivi se trudijo, da bi pravilno vrednotili individualno delo in prišli do pravilnih nagra-jevalnih kriterijev. V skladu s tem ima na primer projektant idealne pogoje, da veliko bolje zasluži kot delavec. In to je prav, saj je njegovo delo mnogo bolj zahtevno in odgovorno. Nelogično pa je, če ni temu primerno zaostrena tudi materialna odgovornost za napake, ki jih napravi, in za škodo, ki jo povzroči z nestrokovno ali nevestno opravljenim delom. V tem primeru je delovni kolektiv uzakonil samo tisto, kar je strokovnjaku v prid, ni pa se zavaroval pred njegovo eventualno nestrokovnostjo. Mar nismo do delavcev bolj rigorozni? Malokje so njihovi osebni dohodki odvisni zgolj od količine opravljenega dela in rentabilnosti podjetja, ampak vplivata nanje tudi individualna kakovost in varčnost. Številne dokaze že imamo, da takšen sistem delitve osebnih dohodkov izboljšuje kvaliteto proizvodnje in povečuje dohodek. Pri tistih članih delovnega kolektiva, ki imajo po svoji delovni funkciji večji vpliv na gospodarske uspehe, Pa običajno tega ni. Skoraj bi lahko v tem primeru govorili o zavestnem protežiranju strokovnjakov in o zavestni diskriminaciji drugih delavcev, če sami plačujejo napake dobro plačanega strokovnjaka. ' Zal, delovni kolektivi pri sprejemanju internih predpisov radi pozabljajo, da večji osebni dohodki oziroma možnosti za prejemanje večjih osebnih dohodkov, ki so Pogojene z večjo delovno zahtevnostjo, narekujejo tudi večjo materialno odgovornost. M- K- BREZ STROKOVNJAKOV SO SLUŽBE LE NA PAPIRJU Potreba po strokovnjakih v proizvodnji ali v družbenih službah je več ali manj spoznanj nuja. Kolikor bolj se spoprijemamo z njo, toliko bolje. Seveda v okviru potreb in finančnih možnosti. Ena prvenstvenih nalog kadrovsko socialne službe v delovnih organizacijah je prav gotovo pomoč tehnično proizvodnemu sektorju pri programiranju delavcev in njihovem usposabljanju, če delo te službe zašepa tu, ni upravičila svojega obstoja. Niso namreč tako redki primeri, da se pri rekonstrukcijah misli na vse: od noye opreme do spremenjenih tehnoloških postopkov; na delavce, ki bodo delali na novih strojih, v novih obratih in v novih pogojih, pa nihče ne misli. Redno se potem dogaja, da po rekonstrukciji proizvodnja ni zadovoljiva in da novi stroji ne dajejo tega, kar smo predvidevali. Programiranje zaposlitev, uvajanje novih delavcev in njihovo usposabljanje pa je samo del dejavnosti kadrovsko socialne službe. Pustimo ob strani rekonstrukcije1 in vzemimo podjetje, kjer se delavci neprestano menjavajo (v gradbenih podjetjih na primer vsako leto dve tretjini delavcev, v kmetijstvu in gozdarstvu prav tako ali še več). V takih delovnih organizacijah bi se kadrovsko socialne službe, če bi se ukvarjale samo z ^vajanjem novih delavcev, prav gotovo ne lotevale problemov pri glavi, temveč pri repu. Nič namreč ne pomaga še Tako podrobno načrtovanje potreb po strokovnjakih in tudi ne še tako vestno uvajanje novih delavcev, če pa tu zaradi neurejenih delovnih pogojev in razmer, v katerih živijo v prostem času, stoje »le z eno nogo v podjetju« in ga ob prvi priložnosti zapustijo. Produktivnost dela ni odvisna samo od materialnih proizvajalnih sil in organizacije dela, pač pa je močno odvisna tudi od delovnih in življenjskih pogojev proizvajalcev. OBČIMA Hom LAZ j ■ Lasje se mi ježijo, če pomislim, da bi se lahko sosedni občini pripetilo kaj takega, ko bi morali sodelovati Z njo! Karikatura: MILAN MAVER "^■uiiiininiiHiHiiiiiiiiiHiiiHmHamiHiHiiiHHiiH KADROVSKO SOCIALNE SLUŽBE NISO SAME SEBI NAMEN Torišče dela v kadrovsko socialnih službah je torej rped živimi ljudmi. V delovnih organizacijah, kjer je že prodrlo pripričanje, da je kompleksna skrb za delovnega človeka, za razvoj njegove osebnosti, skrb za njegov življenjski standard nepogrešljivi sestavni del ekonomike, so tudi kadrovsko socialne službe našle svoje mesto. Tam pa, kjer si pred temi problemi zatiskajo oči, tudi kadrovsko socialne službe, čeprav jih imajo, ne vedo kaj početi. Nesrečni problemi, ki v taki ali drugačni obliki obstajajo povsod (nekje bolj, drugje manj), pa vlečejo za seboj v skrajni konsekvenci vedno večjo fluktacijo. Kadrovsko socialne službe naj bi posredovale organom delavskega upravljanja probleme tako, da bi le-ti mogli voditi kompleksno in smotrno politiko. Teoretično lepo rečeno, v praksi pa največkrat kadrovsko socialne službe zaradi premajhne strokovnosti in svoje včasih enostranske usmerjenosti k drobnim, sicer zelo aktu- alnim problemom, brez poglobljenega obravnavanja človeka-proizvajalca kot celote niso sposobne opozoriti organe delavskega upravljanja in jim dati na razpolago material, da bi lahko probleme v celoti obravnavali in pravilno odločali. Kriviti za to le delavce v kadrovsko socialnih službah, bi bilo napak. Predvsem bi se morali proizvajalci in organi upravljanja zavedati, da vsako strokovno delo zahteva človeka, ki je strokovno usposobljen. IZMENJAN NASLOV NE DAJE VSEBINE DELU Vsekakor je jasno, da” v gradbeno stroko spada strokovnjak . — gradbeni inženir ali tehnik, v zdravstveno-strokovno usposobljeni zdravstveni delavec itd. Vse bolj prodira v delovne organizacije spoznanje, da se z ekonomiko lahko najbolj strokovno ukvarja ekonomist. Mnenja o tem, kolikšna in kakšna strokovna usposobljenost je potrebna za ljudi, ki delajb oziroma naj bi delali v kadrovsko socialnih službah, pa so zelo različna. Različna in meglena predvsem tam, kjer nimajo jasnih predstav, kaj naj bi kadrovsko socialne službe sploh delale. . Razpis, ki ga imam pred seboj: »Iščemo šefa kadrovske socialnega sektorja. Pogoj: dokončana srednja šola, praksa zaželena,« je potrdilo, da sc v podjetjih (žal jih je kar precej) delo kadrovsko socialnih služb zložili le na splošno kadrovske zadeve, ki so jih reševali bivši »personalci«. Morda so v to službo vključili še HTV referenta, ki ga mora po uredbi imeti vsako večje podjetje, pritrdili na vrata tablico — »kadrovsko socialni odsek« ali »služba« in s tem je zanje delo opravljeno. Torej so bivši »personala« le menjali naslov vsebina dela pfe je ostala ista. Že ponovno smo zapisali, ds ustanovitev službe ne pomeni konca, temveč začetek akcije. Nesporno pa je tudi, da je vsaka služba, ki nima strokovnjakov, brez haska. In prav tako je brez uspeha tudi kadrovsko socialna služba, če nima sposobnih socialnih delavcev. S tem pa ne mislimo reči, da je socialni delavec alfa in omega kadrovsko socialne službe. Vprašanja, ki naj bi jih ob- (Nadaljevanje na 2. strani) KRAJŠI DELOVNI CAS IN NJEGOVI VZPOREDNI PROBLEMT V »PRHC-T t/PA.TT« KOLIKO DELAMO IN KAKO NAJ BI DELALI š ■ i: Petletni razmak je minil med »prvo« in »drugo« izdajo razgovorov in ukrepov o skrajševanju delovnega časa. Toda videti je, da se nismo kljub tolikšnemu časovnemu obdobju naučili kaj prida. Sedaj, ko je ustavno zajamčeno, da traja delovni čas največ 42 ur v tednu (37. člen ustave), ponekod komajda »iščejo kljuko«, da bi mu »odškrnili vrata«. V »prvi izdaji« so vznikli razgovori in ukrepi o skrajševanju delovnega časa takoj po sprejetju zakona o delovnih razmerjih (v januarju 1. 1958). Zvezni izvršni svet je lahko odtlej pooblastil gospodarske organizacije posameznih dejavnosti: — da smejo uvesti 45-urni delovni teden. Marsikje so res pričeli skrajševati delovni čas za tri ure tedensko, vendar ne na temelju ekonomskih ukrepov, temveč na osnovi administrativnih pisarniških rešitev. Podaljšali so dnevni delovni čas za ,— prosto soboto; skrajšali so odmor za nekaj minut ali celo za polovico, da so ob sobotah prej odhajali domov; ukinili so sobotno nočno izmeno; časovno so spremenili izmensko delo (v nekaterih naših tekstilnih podjetjih). Skratka poizkušali so najti za to privlačno obliko krajšega ali prostega delovnega dneva različne kompromise. Toda kompromisi ,so, kot /je znano — vedno polovične rešitve! Tokrat v »drugi izdaji« razgovorov in ukrepov takšne kompromisne, administrativno pisarniške rešitve ne bodo prav nič prispevale k cilju, da — v krajšem delovnem času zagotovimo ne samo sedanjo, marveč tudi povečano raven proizvodnje in delovne storilnosti. Organi upravljanja vsake delovne organizacije se bodo prej ali slej znašli pred nalogo, da bodo morali uresničiti ustavno načelo o 42-urnem delovnem tedniku. Vendar bo vsak njihov ukrep moral temeljiti najmanj na analizah in študijah: — koliko je doslej delovni čas dejansko sploh produktivno izkoriščen; — kje so vzroki, da je tako imenovano nadurno delo še občutna postavka v knjigovodski bilanci in kje so rešitve, da tega ne bo; . — kako so ter kako naj bi bile izkoriščene proizvodne ka- PaCZanimalo nas je, koliko od teh nujno potrebnih podatkov je zbranih, koliko in kje jih zbirajo. Za prvo skupino podatkov o izkoriščanju delovnega časa smo ugotovili: STATISTIČNO POVPREČJE JE 'KONKRETNIH PODATKOv NI Statistično gradivo o gibanju osebnih dohodkov, ki ga izdaja Zavod SR Slovenije za statistiko vsak mesec, vsebuje tudi podatke o izkoriščanju delovnega časa — v povprečju seveda. Iz rubrike »Povprečno število ur na zaposlenega v rednem delovnem času je mogoče razbrati, da je obračunano najmanjše število ur v rednem delovnem času na posameznika v gospodarstvu v mesecu februarju letos, in sicer 167 ur in v industriji 172 ur. Največ ur v rednem delovnem času pa je obračunanih na posameznika tako v gospodarstvu kot v industriji v mesecu aprilu letos, in sicer 186 in 190. To so povprečja. Toda nismo se zadovoljili s temi enostranskimi za tako imenovane makro analize sicer zanimivi podatki. Bolj nas je zanimalo, kako je v pogojih delitve dohodka po delu delovni čas dejansko produktivno izkoriščen. In če ni izkoriščen v tem smislu, .kje so vzroki, ali na primer v slabi organizaciji dela, zastoju zaradi pomanjkanja reprodukcijskega materiala, pogostemu menjavanju orodij zaradi maloserijske in individualne proizvodnje in podobno. Zal, na ta vprašanja nismo dobili konkretnih odgovorov v nobeni od obiskanih delovnih organizacij, ne v mariborski Metalni in Mariborski livarni, ne v celjskem Emajlu in Tovarni tehtnic, pa tudi ne v Tomosu in Stilu v Kopru in ne v nekaterih drugih tovarnah. Zaključek, ki ga je mogoče povzeti ob teh negativnih odgovorih je: — Intenzivnost dela, podatki, koliko je delovni čas dejansko produktivno izkoriščen, kje so vzroki, da ni bolje izkoriščen, kakšne rešitve naj bi uveljavili, da bi bilo delo bolj rentabilno, so za dobršen del (lahko bi trdili za večino) delovnih organizacij še vedno — neznanka. Nekaj nas je motilo ob prebiranju statističnega gradiva, ob negativnih odgovorih v delovnih organizacijah in primerjavi podatkov, da so bili v minulih petih mesecih kljub manjšemu številu delovnih ur, obračunanih na zaposlenega, vendar ne samo izpolnjeni, temveč celo preseženi plani v gospodarstvu in posameznih delovnih organizacijah. Ob tej primerjavi je vzniklo vprašanje, ali je bilo to doseženo z večjo produktivnostjo ali pa so na izpolnitev planskih obveznosti vplivali še kakšni drugi čini tel ji. ■ Recimo — tako imenovano nadurno delo. (Nadaljevanje na 2. strani) KOLIKO DELAMO IN KAKO NAJ BI DELALI (Nadaljevanje s 1. strani) ZA NADURNO DELO TOLIKO IZGOVOROV KOLIKOR JE STROK Statistika prepričljivo pove, 'da je bilo v minulih petih mesecih obračunanih v vsem gospodarstvu več ko 17 milijonov inadur. Najmanj jih je bilo v celotnem gospodarstvu v februarju — nekaj nad 3 milijone, največ v maju — nekaj nad 4 milijone, najmanj v industriji v aprilu nekaj nad milijon in pol in največ v januarju nekaj nad milijon 800 tisoč nadur. Razmerja med obračunanimi delovnimi urami, opravljenimi v jrednem delovnem času, in tistimi izven rednega delovnega časa (tako kot to obravnava statistika) pove, da so v industriji opravili v januarju 1.87 %> nadur od celotnega časovnega sklada, .v celotnem gospodarstvu v februarju 2.07 %>, v industriji v maju 2.11 “/o in v celotnem gospodarstvu 1.73 °/o nadur v primerjavi s celotnim časovnim skladom. To so statistična povprečja, Izračunana na temelju podatkov iz delovnih organizacij. Toda, ali so ti podatki povsem realni, 'je vprašanje. Vzemimo recimo podatke iz gradbeništva. Vemo, da v januarju ni gradbena se-Eona, da opravljajo gradbinci notranja dela in to verjetno v rednem delovnem času. Toda statistika nam recimo za januar postreže s podatki, da je obračunanih v rednem delovnem času povprečno 109 ur na zaposlenega, vseh ur pa je opravljeno, torej — 70 nadur. In tako se vrste podatki za to še in nekatere druge stroke. Takšna razmerja opozarjajo, da najbrže ,v delovnih organizacijah (recimo v gradbeništvu) »pišejo« nadure posameznikom zato, da jim v »mrtvi« sezoni zagotove približno enake prejemke kot v juliju ali septembru. V aprilu letos, ko se je bila sezona za gradbena dela, so na primer gradbinci opravili povprečno na zaposlenega samo 33 nadur. Kakorkoli ni podatkov o izkoriščanju rednega delovnega časa v, posameznih delovnih organizacijah, so vendarle povsod na razpolago podatki o — tako imenovanem nadurnem delu. Imajo jih zato, ker morajo po zakonitih predpisih organi upravljanja y posameznih obdobjih določati, koliko nadur in za katera dela smejo opraviti in obračunavati. Povsod, kjerkoli smo povprašali, so našli »opravičljive« razloge za nadurno delo, ki je bilo v posameznih delovnih organizacijah daleko iznad statističnega povprečja. V tovarni železniških vozil »Boris Kidrič« vedo na primer povedati, da delajo že od aprila letos v turnusu, to je 12:12 ur. Tako delajo tudi že nekaj časa v Tomosu, Vzrok? Pomanjkanje reprodukcijskega materiala, zakasnele dobave kooperantov, pomanjkanje delavcev itd. V tovarni »Boris Kidrič« so imeli lani 4.1 %> nadur v primerjavi s celotnim časovnim fondom, letos jih bo približno 7 “/o. Pravijp, da je to nujno, če hočejo pravočasno izpolniti naročila za tujino in se s tem izogniti milijonskim in milijonskim- penalom, V mariborski »Metalni« se gibljejo nadure 7 do. 8 %> v primerjavi s celotnim časovnim fondom. Največ jih opravijo v računovodstvu, zato, ker morajo, ob koncu meseca pripravljati podatke za IBM obračun, dalje v zunanji montaži, v mehanskih obratih, kjer jim primankuje delavcev, v individualni proizvodnji, ker porabi predpriprava dela preveč časa in je potem potrebno »v proizvodnji v nekaj dneh« uresničiti naročilo itd. V celjskem Emajlu pripisujejo nadurno delo prometu in skladišču. Skratka, kolikor je strok, toliko je opravičil za nadurno delo. Podatki o nadurnem delu so zbrani v delovnih organizacijah. Zaman pa smo povpraševali, če imajo izračune, kako produktivno je delo, opravljeno v nadurah, in kolikšni so izdatki za osebne dohodke. To so dejali skoraj povsod, bi bil res najbrže zanimiv podatek in — ga bodo pričeli iskati! IZKORIŠČANJE KAPACITET UGANKA ZA STATISTIKO IN DELOVNE ORGANIZACIJE Napak bi ravnali, če :bi pripisovali vse rešitve za večjo produktivnost in večjo raven proizvodnje samo intenzivnosti dela. In prav tako bi bilo napak, če bi bila rešitev za to samo v večjem izkoriščanju strojnih zmogljivosti in naprav. Ta dva činitelja sta neločljiva in oba hkrati nam lahko dasta ugoden ekonomski rezultat. Žal, tako kot ni v delovnih organizacijah natančnih podat- kov o izkoriščanju delovnega časa, jih ni tudi o izkoriščanju kapacitet. Najbrže teh podatkov ni zato, ker jih tudi statistika ne terja. Vsaj videti je, da jih ne terja. Vsako leto izide statistični koledar in na približno 800 straneh je med drugim zapisano, koliko ovac in koz po kategorijah imamo. Toda v njem zaman iščemo vsaj približna statistična povprečja o izkoriščanju strojev. Nekolikanj zastareli podatki iz leta 1959 — objavljeni v Jugoslovanskem pregledu — sicer govore, da so bili elektromotorji v celotni industriji v obratovanju letno samo ,1443 ur od razpoložljivih 3350 ur, kar pove, da so bili ti —. torej tudi vsi drugi stroji in naprave, izkoriščani le 43 %i V delovnih organizacijah so različni odgovori — bolje rečeno izgovori — zato, da ni teh podatkov. V celjskem Emajlu pravijo, da je sploh sporno vprašanje, kdaj so kapacitete polno izkoriščene. Tehniki upoštevajo na primer samo tehnične pokazatelje, ekonomisti pravijo, da je to enostransko in da je za njih zanimiv dohodek, ki ga daje bolj ali manj obremenjena proizvodna kapaciteta. V tovarni »Boris Kidrič« v Mariboru vedo povedati, da so pred leti že spremljali izkoriščanje strojev potlej so to službo opustili zaradi — zmanjšanja režijskega kadra in jo prepustili otjrato-vodstvom. Skratka, izgovorov je toliko, kolikor je delovnih organizacij. Koliko pa so proizvodne zmogljivosti res izkoriščane, zakaj niso bolj, kaj bi veljalo ukreniti, da bi bile, je za sedaj le redkokje znano. Izjeme so Tovarna tehtnic v Celju, Elektro-montaža v Mariboru in Tomos v Kopru. V Tovarni tehtnic so se odločili, da bodo pričeli v najkrajšem času zbirati te. podatke, kajti sistem oblikovanja in delitve osebnih dohodkov naj bi bil odvisen za posameznika tudi od teh činiteljev. V Elek-tromontaži mislijo hkrati' s podatki o obratovanju elektromotorjev od začetka do konca delovnega dne, dobiti podatke — vsaj grobe kot pravijo — tako o izkoriščanju kapacitet kot intenzivnosti dela. V Tomosu pa pravkar zbirajo te podatke, ki naj bi bili tudi izhodišče za štu-dioznejše izdelavo plana za naslednje leto in perspektivnega sedemletnega plana. Studijska proučevanja in analize »vzporednih problemov« ob skrajševanju delovnega časa, ob postopnem prehodu na 42-ur-ni tednik je, kot lahko doslej razberemo iz teh razgovorov, vse premalo. Takšna proučevanja in analize pa so nadvse potrebne, ljajti le tako bo mogoče!: — v krajšem času proizvesti več; — in doseči več prostega časa za vse zaposlene. A kaj bomo z njimi — s temi prostimi urami — to je tema, ki že posega izven področja delovne organizacije in terja odgovor tudi v komuni. PETER DORNIK BREZ STROKOVNJAKOV SO SLUŽBE LE NA PAPIRJU (Nadaljevanje s 1. strani) ravnavale te službe, so tako široka, da je treba pritegniti k delu strokovnjake z vseh področij, od ekonomistov, tehnikov pa do psihologov in zdravstvenih delavcev. Vseh teh ng more imeti kadrovsko socialna služba (redka so večja podjetja, ki imajo službo s takimi strokovnjaki), vendar pa mora imeti socialni delavec sposobnost, da lahko ob posameznem vprašanju presodi, na katere strokovnjake se mora obrniti z=. pomoč. ATT ZA KADROVSKO SOCIALNE STORITVE NIMAMO STROKOVNJAKOV? Če pogledamo, kdo vse dela v kadrovsko socialnih služ"-bah, bi res lahko rekli, da teh nimamč. V ljubljanskem okraju dela na primer v 20 gospodarskih organizacijah, ki imajo kadrovsko socialno službo organizirano kot poseben sektor ali vsaj poseben oddelek, 67 oseb z nedokončano .ali končano osemletko, 131 oseb- z nepopolno srednjo šolo, 168 ljudi s srednjo šolo in 118 oseb z višjo ali visoko izobrazbo. Vendar pa se ukvarjajo ljudje z višjo, visoko ali srednješolsko izobrazbo pretežno le z izobraževanjem in precej je med temi strokovnjakov, ki delajo le priložnostno. . čeprav ni zbranih podatkov posebej o tem, kakšno izobrazbo imajo delavci v teh 20 gospodarskih organizacijah z 23 tisoč 746 delavci, ki so zaposleni polni delovni čas v kad- rovsko socialnih službah (67.7 odstotkov od zgoraj navedenih jih je le priložnostnih), lahko sklepamo, da je strokovna usposobljenost tistih, ki so stalno zaposleni v KSS, zelo šibka ali celo nezadostna. Po podatkih šol, ki usposabljajo kadre za kadrovsko socialne službe, dela v gospodarskih organizacijah v Slove-zniji 45 diplomantov in absolventov višjih šol za socialne delavce, razen tega pa še 18 izrednih slušateljev iz gospodarstva. Torej strokovno usposobljenih delavcev ni in temu je kriva brezbrižnost podjetij oziroma nejasnosti med proizvajalci, kaj naj bi kadrovsko socialne službe z dobrimi strokovnjaki za delovne organizacije pomenile. Zato takih delavcev tudi ne štipendirajo. . BREZ KALUPOV IN SHEM Prav gotovo mora biti v de-’ lovnih organizacijah jasno vsem, ki vodijo gospodarsko politiko, da je kadrovsko socialna politika važen del skupne gospodarske poslovne politike. Vendar pa, če smo zapisali, kaj in lye je torišče dela kadrovsko socialnih služb in kdo naj dela v njih, še ni rečeno, da bo tako službo lahko imela sleherna delovna organizacija. Marsikje zanjo ne bo sredstev, ponekod pa tudi strokovno usposobljenih ljudi ne takoj. Se vedno je potem veliko bolje, če se kolektivi in samoupravni „ organi povežejo s kadrovsko socialno službo sorodnega podjetja ali pa z občinskim socialnim centrom kot pa, da zau- pajo to delo komurkoli, ki nima ne strokovnega znanja ne posluha za te probleme. Organizacijske sheme za kadrovsko socialno službo ni mogoče določiti vnaprej. Enostavno zato ne, ker je delovno področje različno, različni so problemi, različne so organizacijske sheme gospodarskih organizacij (in se stalno spreminjajo, kot to zahteva razvoj), pa tudi materialne možnosti so različne. Torej naj organizacijske oblike in \programe dela KSS narekujejo potrebe in materialne zmogljivosti posamezne delovne organizacije. LE KOORDINIRANO DELO BO USPEŠNO Ker pa socialnih problemov v delovnih organizacijah ni mogoče oddvojiti od socialne politike krajevnih skupnosti kot štirih politično teritorialnih skupnosti proizvajalcev, bo povezava kadrovsko socialnih služb v delovnih organizacijah s socialnimi službami v komuni vsak dan bolj nujna. Službe na obeh področjih naj bi se razvijale skladno in druga drugo podpirale. Delo naj bi koordinirali občinski centri za socialno delo, ki naj bi zagotovili razvoj in razvijanje socialne politike v skladu z našim ekonomskim in družbenim razvojem. Zato pa bi tudi socialne službe morale najti primerno mesto v statutih in družbenih planih delovnih organizacij, komun in krajevnih skupnosti. NENA LUZAR »DELITEV PO DELU« V PRAKSI GOSTINSKEGA PODJETJA »BELOKRANJEC« LJUBLJANA Dinar prav pride, čeprav ne veš, zakaj ga dobiš V gostinskem podjetju »BELOKRANJEC« v Ljub' Ijani so ob polletnem obračunu razdelili 430.61)0 din »dobička« med vseh 18 članov kolektiva, ki delajo v dveh obratih in v upravi. Upravnik podjetja, računovodkinja in blagajnik skupaj so dobili 160.000 dinarjev, štirje delavci obrata »Dolenjski hram« so prejeli 207 tisočakov, za enajstčlanski kolektiv obrata »Amerikanec* pa je ostalo skupno 63.000 dinarjev; od tega je dobil upravnik obrata 20.000 dinarjev. Po pojasnilu predsednika delavskega sveta so se 0 delitvi teh sredstev pogovorili na kolektivnem sestanku. Upoštevali pa so obračun dohodka za vsak obrat posebej, medtem ko so se o interni delitvi znotraj obratov oziroma uprave »sporazumeli«. Njihov pravilnik o delitvi osebnih dohodkov (sprejet leta 1961) namreč še nima podrobnejših meril o delitvi poslovnega uspeha podjetja med posameznike — člane kolektiva. Ta odgovor delno pojasnjuje »kriterije«, ki so jih upoštevali pri omenjeni delitvi ostanka čistega dohodka po polletnem obračunu. Hkrati pa opozarja na problem delitve osebnih dohodkov po dejansko opravljenem delu, ki je zlasti pereč v manjših delovnih organizacijah, še posebej pa v kolektivih, ki opravljajo najrazličnejše storitve. Zato je prav, če podrobneje opišemo »delitev po delu« v omenjenem podjetju. Iz razgovora s predsednikom delavskega sveta in računovodkinjo podjetja sklepam o njunem prepričanju, da je bila delitev navzlic vsemu pravilna. Narobe je sicer, da še nimajo natančnejših meril (začeli so jih pripravljati), vendar niso pozabili na bistveno: upoštevali so uspeh vsakega obrata posebej. In če so štirje člani obrata »Dolenjski hram« v letošnjem prvem polletju ustvarili povprečno 21 krat več čistega dohodka na zaposlenega kot delavci obrata »Amerikanec«, je prav, da so temu primemo stimulirani. Obračun je ločen za vsak obrat posebej; merila za delo (to je postavke, op. pisca) tudi. Razen tega so že doslej bile postavke za obrat »Amerikanec« višje. Ob vsem tem pa je treba upoštevati tudi to, da se stroški uprave podjetja delijo v razmerju 50:50 med oba obrata, čeprav bife »Dolenjski hram« dosega nekako Za polovico nižji promet kot gostišče »Amerikanec«. Predsednik delavskega sveta je ob tem posebej opozoril, naj omenjene delitve ne bi prešo-, j ali enostransko. Zaradi nagrajevanja po prometu (upoštevali so zgolj promet, zanemarili pa so druge eletnente oblikovanja dohodka) je namreč podjetje lani prišlo v položaj, ko je — glede na ustvarjeni dohodek — izplačevalo previsoke osebne dohodke. Zato so se v juniju sami odločili za 80 % osebne dohodke, ki so jih prejemali 11 mesecev; vse do letošnjega maja. Prav ob zaključnem računu za minulo leto pa so se ■ vprašali, kaj naj storijo, da bi bila delitev dohodka spodbud-nejša za slehernega člana kolektiva. Pa so vpeljali samostojen obračun za vsak obrat posebej, ker so pričakovali, da' bo tako bolje. Hkrati so ukinili nagrajevanje po prometu in »Higiensko skladišče« zelenjadarjev in vrthinarjev, ki skrbijo za ljubljanske Rotrošnike. Ali ne zaslužijo boljšega prostora?! sklenili, naj za letos še veljajo stare tako rekoč tarifne postavke: morebitni učinek Pa bodo razdelili- po uspehu obratov. Tako so tudi storili. In če izplačani »dobiček« razdelimo s šest ter za znesek prištejemo k povprečnim osebnim dohodkom vsakega posameznika v letošnjem prvem polletju,* izplačilo dejansko ni *tako veliko, kot se zdi v posameznih primerih. Razen tega pa je po besedah predsednika delavskega sveta »dobiček« imel še dvojno funkcijo: kolektiv obrate, ki ustvarja visok dohodek in ga j® sam tudi razdelil (potem ko je prispeval polovico zneska za preplačane osebne dohodke po zaključnem računu in še znesek za »učinek« uprave), je S tem dobil priznanje za prizadevno delo. Posameznim delavcem iz obeh obratov pa so v izplačilo »dobička« vračunane tudi nadure, ki jih zavoljo pomanjkanja sredstev prej niso mogli plačati. Ob vsem tem v podjetju dobro poznajo pogoje, ob katerih poslujeta njihova dva obrata. V obeh lokalih prodajo približno enako količino alkoholnih pijač. V bifeju se izkupiček sicer oblikuje iz nižjih zneskov kot v restavraciji, kjer gostje naročajo več pijače in hrano, ki jo je treba pripraviti in z njo postreči. »Amerikanec« ima torej nujno višje stroške in ne more ustvarjati tolikšnega dohodka na zaposlenega kot delavci v bifeju »Dolenjski hram«. Toda »dobiček-delijo po ugotovljenem dohodku in delavci pri »Amerikam cu« se ne razburjajo, saj imajo višje osnovne postavke, tore) višje stalni del osebnega dohodka ... Meril za interno delitev obračunanega poslovnega uspeha nimajo, jih šele pripravljajo. Pa so se »dogovorili«. P° občutku in po obrazih. In dobil na primer natakar Prl »Amerikancu« za šestmesečno delo dva tisočaka »dobička-i kolegica v »Dolenjskem hramu* pa dvajsetkrat toliko . • • Stroške uprave podjetja s° ,enakomemo razdelili med oba ■ obrata, čeprav delavski svet 0 tem ni sklepal. Toda nihče ne razburja, čeprav vedo, ”a ima uprava dosti več dela z »Amerikancem« m čeprav slišijo očitki, da mora donosnejši obrat »preživljati« podjetje ... . Nadure so ljudem mor*1 izplačati, ker so delali. Zato jih vključili v »dobiček«, saj j bila s tem zadeva najhitieJ6 opravljena... O izpopolnjevanju preživelega pravilnika o delitvi osebnih dohodkov v vseh teh enajstih mesecih, ko so dobivaj 80 °/o osebne dohodke niso mišljali, ker bi bilo nesmis*1' no... Kaj pa b«. jim to pomagalo, če pa ne (4 imeli sred' štev?! Bodo pa zd.\j, do nasled njega obračuna pripravili no* merila, kajti potrebujejo jih, bi kolektiv dobil novega P° leta ... ., Vse to in še marsikaj dfU gega vedo. Ampak nihče se voljo ničesar na glas ne žuje in zato je dobro tako, je. In kolektiv je homogen, vseh 11 mesecev,, ko so dobiva zmanjšane osebne dohodke, hče ni poiskal zaposlitve god. ... Potemtakem »delitev po lu* v tem podjetju sploh »problem«. Pa vendar: če so sami zadovoljni in če imajo d . kumentirane podatke za več nazaj, pa je prav to dvoje zorilo, kakšna ne bi smela dejanska »delitev po delu- ^ CENEN ODDIH Dopustniki, ki ožgani od Gorskega sonca spet vsklajajo svoj življenjski ritem s prozaičnim ritmom delovnega dne, hvalijo počitniško skupnost občinskega sindikalnega sveta Ljubljama-Center, ki jim je za razmeroma majhne denarje omogočila prijeten oddih ob Jadranu. Vodice pri Šibeniku so se od lani s pomočjo počitniške skup-Hosti precej civilizirale. Delo-1116 z lansko najemnino, deloma Pa z letošnjimi, vnaprej plačanimi zakupi sob so si mnogi domačini omislili hidrofore, tako da se gostom ni treba več hati, da bi se gospodinji ali gospodarju zamerili, če bi si po kopanju preveč razsipno spirali morsko sol s tečoko vodo. Se-v®da, hidrofori. so tik pred no-Soni, skupni vodnjaki, iz katerih so še lani prinašali vodo, pa s° le malo dlje. Na račun vnaprej plačanih zakupov se je Precej povečalo tudi udobje najetih sob. Lastniki so nam-reč denar deloma uporabili za modernizacijo sobne opreme. Občinski ljudski odbor v Šibeniku pa ne skrbi tako prizadevno za razvoj turizma kakor Vodičani. Resda iz zveznih sredstev gradi hotel z okoli 700 $edeži in 80 ležišči ter campmg ^ okoli 300 avtomobilov, ni pa Poskrbel za prhe in bifeje ob kopališčih, ki jih kopalci že zavoljo velike vročine pogrešajo. h*a razvoj n ožičnega turizma tudi ne vplivajo najbolje visoke dajatve, ki jih morajo stanodajalci plačevati občinskemu ljudskemu odboru od ..oddanih Prostorov.. Od najemnine za kuhinjo, jedilnico in sanitarije, ki jih ^Porablja počitniška skupnost, Parajo lastniki odvajati občini j°%, od sob pa bo pogrešivni Isstvici do 40 %. Zato so nekaki domačini raje oddali sobe samo za dva meseca, ker jim skorajda več ostane, če manj Pssa nudijo tujcem gostoljubje. ske politike gostje ne občutijo. In to je vsaj zanje glavno. Počitniška skupnost je pa vendarle prizadeta, ker ji je šlo za to, da bi zakupila vsa ležišča za vso turistično sezono. Naval na njene domove je namreč letos zelo velik, čeprav je letoviške kapacitete povečala od 380 na 500 postelj. Zanimivo pa je, da je bilo med prijavljene! skoraj toliko podjetij iz drugih krajev kakor iz središča Ljubljane. Med njimi Tovarna avtomobilov v Mariboru, Avtoprevozništvo Slavnik iz Kopra in Avtoprevozništvo Postojna, ELRA iz Škofje Loke itd. Še zanimiveje je, zakaj? Veliko delovnih' kolektivov ni pravočasno planiralo rednih letnih dopustov niti določilo višino individualnega regresa za letovanje, čeprav je počitniška skupnost že lani v decembru poslala vsem okrožnice, naj ji sporočijo približno število članov, ki naj bi jim počitniška skupnost preskrbela udoben in cenen oddih. Od 3p0 sindikalnih podružnic v občini Ljublja-na-Center, ki so prejele to okrožnico, jih je samo okoli 10 % odgovorilo. Majhen odziv je bil tudi na drugo okrožnico, ko bi morale sporočiti, koliko ležišč želijo in kje ter za koliko časa, čeprav je bil naveden zadnji rok za kolektivne in individualne prijave. Razen tega pa so zbiralci prijav ponekod zelo malomarno opravili svojo nalogo. Zgodilo se je, da so hoteli člani kolektiva na dopust, pa so v svoje veliko začudenje zvedeli, da so njihove prijave obtičale v zbiralčevem predalu. Ker je počitniška skupnost že oddala vsa ležišča, so ostali na cedilu . . . V Modni hiši je bilo tako prikrajšanih kar petdeset ljudi. Iz takšnih in podobnih razlogov je morala počitniška Še malo in konec bo brezskrbnih dni... KOLEKTIV ODPOVEDAL VODILNIM DELAVCEM Organi upravljanja »Nade Dimič«, naše največje tovarne trikotaže, so sklenili, da zamenjajo del operativnega vodstva © Neproučene investicije in slabo poslovanje so pripeljali podjetje v težave Toda te kratkovidne občin- DELAVSKA ENOTNOST gasilo Republiškega sveta ZSu ^ Slovenijo Izdaja CZ P L1ud-pravica v Ljubljani. List J ustanovljen 20 novembra J®42 Urejuje uredniški odbor ''»lavni tn odgovorni urednik VINKO TRINKAUS f^asiov uredništva in uprave ‘Aiubljana, Kopitarjeva ul. 2 Postni predal 313-VI. relefon ^redni6tva 33-722 In 36-672. uprave 33-722 ln 37-501 Račun Narodni banki v Ljubljani !*• NB 600-11/1-365 - Posamezna teviika stane 20 din - Naroč-snnl 1e: četrtletna 250. oolletna ln letna 1000 din - Rokopt-ov ne vračamo — Poštnina platna v gotovini - Tisk in kil-511 Czp »Ljudska oravlca« Liubliana skupnost Občinskega sindikalnega sveta Ljubljana-Center kasneje zavrniti okoli 500 prosilcev iz Ljubljane, ker je pač prijavni rok resno vzela in je nezasedena ležišča oddala prosilcem iz drugih krajev. Na splošno pa gospodarske organizacije letos niso skoparile pri regresiranju letnega oddiha. Skqpaj vsem svojim članom so plačale ležišča in jim tako za polovico zmanjšale stroške. Po štiri sto dinarjev pa vsakdo rad sam prispeva za prijeten in brezskrben letni počitek ob morju ali pa v Kranjski gori, edinem gorskem domu te počitniške skupnosti. Dnevni penzion se je namreč od lani podražil samo za 50 dinarjev ... M. Na eni zadnjih sej je delavski svet tovarne trikotaže »Nade Dimic« iz Zagreba sprejel odpoved generalnega direktorja Jove Vuksana in sam odpovedal delovno razmerje namestniku direktorja Gavri Lončarju, direktorju proizvodnje Ljubu Vrankoviču in direktorju gospodarskega sektorja Anti Grahovcu. Kaj je delavski svet tega velikega podjetja z 2200 delavci, ki razen tovarne v Zagrebu obsega tudi obrate v Buzetu, Medaku, Obrovcu in Zelini, primoralo, do takega važnega in neobičajnega sklepa? Ze zaključni račun za preteklo leto je vznemiril kolektiv. Proizvodni plan je bil dosežen z 88 “/o, namesto planirane realizacije v višini 4 milijarde 900 Š^PJSEK O GOSPODARSKIH USPEHIH TOVARNE TEHTNIC V CELJU Pozitivna spoznanja lekvSpehi' ki jih je dosegel ko-V 1, .Tovarne tehtnic v Celju tak P1-vem polletju, so težk PreSenptljivi, da je skoiaj sko verieti. Toda knjigovod-bi, 50 utemeljeni in polletna ‘ailCa izkazuje: wT~..da so dosegli v prvem Drvi ]U letoe v Primerjati s t• Poletjem lani za 30 % u fizični obseg proizvodnje.; tržil- Za svoje izdelke pa so i: tern a a 69 % več kot lani TnaSU- So uspeh je toliko večji, k< s 7 % mani Z! leti,, ni.h kot lani v prvem po Val ■ Na Večji iztržek je vpl izvAiPredvsem sprememba pr< neiše°V' lzdel°vali so zahte' včen, kar pomeni, da takšne majhne parne ne morejo upati, da bi dalj časa vzdržale konkurenco. Razumljivo je torej, zakaj je občina Zagorje — kljub pomislekom delovnega kolektiva — silila »Savo« v družitev z »Lisco«. Seveda je občina pislila tudi na to, da s tem delovnim kolektivom, ki bo v bodoče ustvarjal tepe dohodke (zagotavlja mu jih proizvodnja najfinejšega ženskega perila), v Prihodnosti ne bo imela nobenih skrbi, pa j takšnih ne, kot je skrb zaradi nizkih osebnih dohodkov in pomanjkanja sredstev za nadaljnjo nujno razširjeno teProdukcijo. , Možnosti, da bo imela združitev do-~re posledice za oba delovna kolektiva te obe komuni, je bilo torej dovolj, '-'stalo je odprto le vprašanje, ali bodo pe te možnosti tudi uresničene tako, kot so predvideli. Izgledalo je, da ni Nobenih ovir za to. Zato sta delavska JVeta sklenila pogodbo o združitvi to-prn že decembra, da bi čimprej (takoj » pčetkom novega poslovnega leta) zapil z delom v novih pogojih gospodar-tenja. Sklenila sta, da bodo izvedli zyružitev brez predhodnega podrobnej-pga pregleda stanja »Save«, kajti vse »^sedanje letne bilance, tudi zadnji ob-.pni obračun poslovanja, so izkazova-6 aktivo in likvidno stanje te tovarne. Velikemu pričakovanju dobrih re-pltatov združitve pa je hitro sledilo azočaranje, zadrega in ogorčenje, kajti 2 tealu po združitvi je »Lisca« ugotovi-a. da »Sava« že pred lanskim tretjim r°mesečjem ni bila — likvidna. , Našteli so za 39 milijonov dinarjev zSube in nič koliko netočnosti, neure-tenosti in drobnih prekrškov! \' »Kje so bile inšpekcije ... ? « “■Lisca« je po združitvi temeljito B. ogledala gospodarsko in finančno po-°vanje v obratu v Zagorju. Ugotovila i da je v tovarni »Sava« zaradi pre-^ Sokih in neplačanih dolgov p riman j-2„ plo obratnih sredstev, kar je pov-st.°cal° težave pri plačevanju obvezno-6a„ao družbe in dobaviteljev, zaradi če-VJ. s5> se poslovni stroški še bolj po-p0 veljavnih predpisih, stoji v kr rfniku, gospodarska organizacija ni Vp» tno sposobna, če ne plačuje ob-re5n°sti do družbe in dobaviteljev v tvV/te S »Savo« je bilo tako, vendar Na 6’ ntei občinski ljudski odbor niti ,rodna banka niti komunalna banka ka° ukrenili ničesar. Komunalna ban-'zars?teh ni vztrajala na plačilu anuitet; jjaeunavala je le zamudne obresti. nes°^na banka pri predložitvi periodični*1 obračuna za tretje tromesečje ni d0 cvalo nalogov za plačilo obveznosti Vezifružbe, čeprav je znašalo samo ob-dina za Prometni davek 25 milijonov karteV- Občinski ljudski odbor pa je naprej dajal garancije. bilo tako, se »Lisca« čuti po 0go-»c' prevarano. Razumljivo je njeno kg nie: Kje so bile inšpekcije, ban-rall n organi oblasti, ko so vendar mo-»sa yedeti za nepravilno poslovanje v jeti.1*- Po vsem videzu je bilo potipa J “Sava« godno za likvidacijo, ne cartlj a. integracijo. S fiktivnimi bilan-Zai0_ 'P z umetnim večanjem vrednosti 2= je »Sava« spravila vse v zmoto, ko j(J° zmoto je plačala »Lisca« z več stev U0, ,m*lijoni dinarjev lastnih sred-obrat i'h je vložila v priključeni Projzvv Zagorju, pa ne za povečanje Za J^odnje, kot je nameravala, marveč, lo 0 ,Predvidene dolgove. Tako je osta-katpJ.?rto vprašanje novih strojev, na 'telavk '3i lahk° zaposlili še skoraj 100 2a je, l.. Pomoč so zaprosili občino Zagor-Vso J, te Pred združitvijo obljubljala bi oralno in materialno podporo, ki 8orju a rnorda potrebna obratu v Za-Od ov,«. a minili so meseci in »Lisca« ta, jz č,lne še sploh ni dobila odgovo-0 Hm; te.ga. obrata pa dežujejo poročila Na ^telini, o prenizki storilnosti itd. ali jJ- S6daj ? »Lisca« je v dilemi — «lt kaie°^stoPi od pogodbe o združitvi L Nerodnost je v tem, da je vse svoje načrte gradila za letos že tudi na zmogljivostih tega obrata, ki jih je, kot kaže tudi precenila. Tako je »Lisca« izgubila iluzijo o gospodarski uporabnosti zaupanja, s katerim je zapravila marsikatero možnost tako hitrega razvoja, s kakršnim je računala, ko se je odločila za združitev. Občina »ni vedela« Zakaj naj bi bila ravno 'občina kriva za težave tega delovnega kolektiva? odklanja obdolžitev »Lisce« občina Zagorje. Bilance te tovarne niso izkazovale izgube? Kako pa naj vemo za izgubo, če pa je iz bilance ni mogoče razbrati? Kako naj v takem primeru sploh ukrepamo, ko pa po zakonu o ustanavljanju in prenehanju podjetij ne sme občina ničesar storiti vse dotlej, dokler bilanca podjetja ne izkazuje izgube! Služba družbenega knjigovodstva je-‘tista, ki analizira bilance podjetij. Ona mora ugotoviti, ali so bilance odraz dejanskega gospodarjenja ali ne. Če bi ta služba ugotovila nelikvidnost te tovarne in nas na to. opozorila, bi vsekakor storili vse, kar je v takšnem primeru naša dolžnost. In kaj sicer pravijo predstavniki občine Zagorje? Verjeli so predstavnikom te tovarne, da se borijo samo s trenutnimi težavami. Verjetno so tudi menili, da se bodo z združitvijo rešili odgovornosti za to delovno organizacijoč A za čudo, povrnile so se še večje skrbi in težave. Garancije — na kakšni osnovi? — Po naši evidenci, pravijo v službi družbenega knjigovodstva v Zagorju, je »Sava« v'redu plačevala družbene obveznosti. Možno je, da ima ta služba tako evidenco, ki se ujema z evidenco podjetja. Tega nisem preverjal, vem pa, da se to često dogaja. Bolj me je zanimalo vprašanje, kako je' ta služba ocenila zaloge izdelkov »Save«, ki so znašale okrog dve tretjini letne proizvodnje te tovarne. Pojasnili so mi, da so oce- njevali te zaloge po uporabnosti in ne po njihovi tržni vrednosti. Na osnovi takšne ocene torej niso mogli ugotoviti izgub, čeprav je bila večina izdelkov modno nekurentnih. Kljub temu pa:' — Že samo iz naših mesečnih informacij o poslovanju podjetij je občinski ljudski odbor izvedel — vedno znova — za nenehno nenormalno večanje zalog v »Savi«, kar je očiten znak slabega gospodarjenja. Kljub temu pa je občina izdajala oziroma podaljševala garancije za kredite, ki v primerjavi z obsegom poslovanja te tovarne niso bili majhni. Zakaj je tako ravnala?! Ali je občina ravnala tako res samo zato, ker je povsem zaupala direktorju podjetja? Verjetno, saj ga je razrešila dolžnosti sredi leta, ne da bi mu bilo treba dati račun o delu, pravijo. Povrhu tega je občina imenovala za vršilca dolžnosti direktorja tovariša, ki je imel ob odhodu iz podjetja vsega tri mesece delovne dobe. Od tega je bil dva meseca — v. d. direktor! »Če bi bila fuzija bolj proučena,« menijo nadalje v, družbenem knjigovodstvu, »predvsem pa boljše pripravljena — tako da bi zaloge prodali pred združitvijo — bi nemara lahko govorili o manjši izgubi ali pa izgube sploh ne bi bilo!« Vsekakor pravilna zapažanja, na žalost z zamudo, kajti po toči zvoniti je prepozno. »Če ’Lisca’ ni dobrp ocenila...« V komunalni banki v Ljubljani so najmanj prizadeti in nemara zato najbolj objektivni. Ta banka je namreč prevzela posle prej samostojne komu-nalke v Zagorju tik pred začetkom razgovorov o združitvi obeh tovarn. O podrobnostih te zadeve je torej malo poučena, meni pa, da so morali prav vsi — razen morda neposrednih proizvajalcev — vsaj približno vedeti za razmere v »Savi«. »Če pa .Lisca’ ni dovolj dobro ocenila položaja, je tega sama kriva,« menijo v komunalni banki, za katero je glavno, da ima za kredite, pravilno izdana poroštva. Občina1 Zagorje pa jih je v redu in pravočasno podaljševala, torej... Kategoričen ali-ali Po vsem tem je seveda vprašanje, kdo je kriv oziroma, kdo je komu kaj dolžan. »Lisca« se je na (njeno) srečo pravočasno zavarovala — s klavsulo v pogodbi o združitvi, ki govori o tem, da bo vso nepredvideno izgubo plačeval obrat Zagorje. Vsekakor mera kriti izgubo predvsem delovni kolektiv, ki jo je povzročil s svojim slabim gospodarjenjem! Toda tistih, ki so imeli glavno besedo pri gospodarjenju v »Savi«, ni več v podjetju. Zaposlili so se drugod, nekateri celo na boljšem mestu. Izgubo, ki jo bo plačeval nekaj let obrat Zagorje, bodo torej zanje plačali proizvajalci, ki si ne morejo pomagati. Zakaj je delavski svet dopustil, da so se vsi ti soodgovorni ljudje izognili plačevanju svojih dolgov? Zakaj delavski svet mi zahteval prepričljivih dokazov za dobro gospodarjenje, ko pa je bilo znano, da so zaloge velike in da so vedno bolj naraščale? Zakaj ni delavski svet zahteval čistih računov pri združevanju? Nemara lahko odgovorimo na to z besedami obratovodje obrata »Lisce« v Zagorju. Ta pravi, da je bil delovni kolektiv proti združitvi predvsem zato, ker je mislil, da dobro gospodari in zato, ker ni vedel, kaj mu združitev prinaša. Načelnik za gospodarstvo občine Zagorje pa ga je postavil pred odločitev: »Ali se združite ali pa vam prekinemo garancije!« Tega kategoričnega ali — ali se je torej delavski sVet ustrašil in sklenil tako. kot je. ne da bi proučil vse pogoje združitve po gospodarjenju svoje tovarne. Okrnjeni kolektiv obrata Zagorje bo torej plačal izgubo celotnega kolektiva podjetja »Save«. Tako je ta okrnjeni delovni kolektiv izgubil vnanje", da se bo vse skupaj dobro končalo, ker je zapravil možnosti gosnodarienia, ki so mu bile dane že tudi v »Savi«. VIKTOR SIREC PRETIRANA UPANJA IN ZAPRAVLJENE MOŽNOSTI Po jubilejnem filmskem festivalu KJE SMO PRAVZAPRAV? Jubilejni festival v Pulju je večina spremljevalcev domačega filma že pred letošnjo prireditvijo označevala za pomembno prekretnico v razvoju domačega filma. Dogodki, ki so se odvijali v areni in pomožnih dvoranah okoli starega amfiteatra, so res pokazali, da je deseta manifestacija jugoslovanskega filma mejnik v razvoju naše kinematografije, vendar pa na način, ki ga ni nihče predvideval. Deseti filmski festival je predvsem pokazal, da so osnovni problem domače kinematografije še vedno —' kriteriji, določena profesionalnost, ki bi znala točno odmeriti mesto vsakemu filmskemu rezultatu, brez najrazličnejših apri-orističnih odklanjanj in priznavanj. Ta problem izhaja že iz odločitev selekcij -ke komisije, ki se je s svojim izborom najboljših dvanajstih filmov zavzela za konvencionalno proizvodnjo, se pravi proizvodnjo takih filmov, ki v ničemer ne tvegajo, ki ničesar ne iščejo, ki se celo zadovoljujejo zgolj s tem, da neko literarno fabulo izrazijo z vizualno potjo. Seveda, ta trditev ne velja za vse filme v areni, kajti slaba polovica jih je vendarle dosegla višjo stopnjo, stopnjo resničnega ustvarjalnega poleta (»Iz oči v oči«, »Samorastniki«, »Radopolje«, »Tistega lepega dne«, »Nevesinjska puška«), enako stopnja pa so dosegli — z enakimi pridržki — najmanj trije filmi v informativni sekciji, Petrovičevi »Dnevi«, Hladnikov »Peščeni grad« in Tanhoferjev »Dvojni obroč«, njihov »greh« in razlog za to, da so se znašli v kvalitetno nižjem razredu, pa je v tem, 'da so — drugačni. Drugače povedano, kriterij selekcijske komisije podpira šablono in konformizem tako slabih filmov kot so »Maček pod čelado«, »Moški, včeraj, danes in...«, »Človek in zver« in »Dve noči v enem dnevu«. Spričo tega se nam zdi pobuda, ki jo je izkristaliziral letošnji Pulj, prav zaradi omenjenega nesmisla, da bi pravilnik festivala spremenili tako, da bi v konkurenci za nagrade- sodelovali vsi filmi, za areno pa bi izbrali program kvalitetno najboljših. Seveda, tudi na ta način se ne bi mogli izogniti nesporazumom okoli kvalitete posameznega filma, vsekakor pa bi vzpostavili določeno ravnotežje s tem, da bi omogočili konkuriranje za najvišja priznanja tudi tistim ustvarjalcem, ki so ustvarili Visoko kvalitetne rezultate v filmih, ki jih je selekcijska komisija izločila iz arene (takih primerov je bilo letos precej: Milena Dravič v »Peščenem gradu«, snemalec. Aleksandar Petkovič v »Dnevih« itd). Kolikor bo. ta pobuda naletela na dober odziv, bo to prvi odraz mejnega kamna letošnje prireditve na robu Istre. Prvič v zgodovini festivala lahko govorimo o popolni skladnosti v ocenjevanju vrednosti posameznih filmov s strani treh nadvse pomembnih faktorjev: žirije, kritike in publike. Vsi trije so oddali svoje glasove (vsaj večino) filmoma »Iz oči v oči« in »Samorastniki«. Letošnji fenomen je dragocen z več plati, kajti odločno daje nezaupnico vsem tistim, ki umetno delijo proizvodnjo na komercialne (in slabe) filme ter nekomercialne (in umetniške). Če skušamo nekoliko globje prodreti v fenomen in poiskati razloge za takšno odločitev občinstva, navzlic temu, da je imelo tudi letos več akcijskih filmov (»Nevesinjska puška«, »Mož s fotografije«) in komedij (»Moški včeraj, danes in ...«), bomo zlahka ugotovili,- da oba najboljša filma letošnjega festivala vsebujeta tiste elemente, ki so na eni strani osnova sleherne umetnosti — angažma v družbi in času, ne oziraje se na to, d,a je eden segel neposredno v današnji’ trenutek, drugi pa v daljno preteklost — na drugi strani pa zanesljivo sredstvo, da naletijo na dober sprejem tudi pri občinstvu. Kolikor je ta trditev resnična, potem je res tudi, da komercialnosti ni mogoče iskati v najrazličnejših trivialnostih, marveč zgolj v angažiranem odnosu do posameznika, družbe in časa. Takšna orientacija pa bi verjetno pomenila tudi začetek boljših časov jugoslovanskega filma. Kolikor sta zmagovalca letošnjega festivala začetek tega obdobja, potem je jubilejni festival najdragocenejši mejnik v zgodovini domače kinematografije, ne da bi bil za to kakorkoli zaslužen. bunah in v tisku pa se govori o manj pomembnih, drugorazrednih zadevah. Ali po vsem tem dvom v to, da bi lahko v Pulju dosegli kakšen sporazum, ni upravičen? (Vzemimo samo primer z letošnjega festivala: razprave za okroglo mizo, ki je bila predzadnji dan(!) se ni udeležil noben predstavnik vodilnega telesa v kinematografiji, marveč samo neuradne osebnosti — novinarji in filmski delavci). Mar po vsem tem ni razumljivo, da se Pulj mora spremeniti v počitniško srečanje jugoslovanske filmske dejavnosti? In mar ni jasno, da takšne razmere ne zagotavljajo uspešnega .razvoja festivala, marveč mu počasi, a zanesljivo ali kopljejo grob, ali pa ga spreminjajo v provincialno mondeno festivalsko srečanje in mesto, kjer imajo največ dela filmski trgovci (izvozniki in domači distributerji, ki sklepajo pogodbe s kinematografi)! Kot vsako leto bi lahko tudi letos očitali žiriji posamezne odločitve. Toda, omejimo se na eno samo ugotovitev. Nagrad je preveč. Če hoče festival uspešno živeti, mora prekiniti z dosedanjo prakso podeljevanja nagrad po sistemu »volk sit in koza cela«. To sicer postavlja žirijo pred težavnejšo nalogo, toda samo na ta način se bo vrednost nagrad dvignila. T. T. Eden monumentalnih prizorov iz filma »Samorastniki« Na rob jeseniškega knjižničarstva »OHLAPNOST« V PLANIRANJU SREDSTEV IN DELA Nikakega dvoma ni, festival je zašel v krizo, ki je posledica, številnih momentov, od organizacijskih problemov kinematografije v celoti, do določenih nesoglasij v odnosih med nekaterimi funkcionarji v kinematografiji in novinarji (oziroma odrekanju družbeno politične zrelosti filmskim novinarjem in kritikom). Če k temu pridenemo še apriorističen dvom, kot posledico številnih razgovorov in sklepov na dosedanjih festivalih, ki pa niso bili realizirani) dobimo vsaj grobo skico razlogov za ravnodušnost in nedelavnost festivala (pravzaprav festivalskih gostov, kajti festival kot institucija je svojo osnovno nalogo opravil). Spričo tega, da nacionalni filmski festival spremlja redno okoli sto novinarjev in najmanj toliko filmskih delavcev in ostalih predstavnikov kinematografije, je skoraj nerazumljivo, da festival ne more pomeniti mesta, na katerem bi, razčistili vse pereče probleme, o katerih se razpravlja po kuloarjih, na javnih tri- Prek 15.000 prebivalcev je na Jesenicah in od tega jih je kar 6700 vpisanih v kartoteki Ljudske ali Pionirske knjižnice. Vendar pa je od te številke kar tri četrtine »mrtvih« bralcev, pač takih, ki so si pred leti izposodili eno ali dve knjigi in potlej z izposojanjem prenehali. Tako ostane knjižnici na Jesenicah komaj nekaj manj kot 2000 rednih bralcev. Na prvem mestu je mladina, daleč za njo delavci, potlej slede uslužbenci... Jeseniška knjižnica danes stoji na razpotju. Novi. način financiranja (v občini so ustanovili sklad za kulturo) ji zagotavlja lepo bodočnost le v primeru, če si bo uspela, povečati število bralcev. Vendar kako, se vprašujejo v knjižnici? Lani so si delavci izposodili v knjižnici 2200 knjig, od te številke posamezniki tudi po petdesetkrat. Nekaj sto delavcev jih obišče v letu. Še manj uslužbenci,.. Saj ne vedo, kako naj jih pritegnejo, ko pa kažejo tako malo zanimanja za knjigo oziroma tolikšno nekritičnost do literature, pravijo v knjižnici. Samo podatek: lani so v jeseniški železarni anketirali večje šte-veli delavcev in uslužbencev in rezultati ankete so pokazali, da zaposleni, če že sploh kaj bero, segajo največ po literaturi, ki ni zahtevna (pravljice, kriminalke), strokovno in politično literaturo prebira le peščica, od anketiranih menda le eden. Mojster v Železarni je napisal, da »trenutno bere Kar-dela« in to je bil tudi edini, ki je v zadnjih treh mesecih prebral neko politično ali strokovno knjigo. Po vseh zbranih podatkih je organizator ankete zapisal: nivo jeseniškega bralca je na višini štirinajstletnega otroka. »To je naša osnovna težava in prav zaradi tega večkrat pridemo v konflikte,« pripoveduje upravnica jeseniške Ljudske knjižnice, »ker nas nekateri kljub težavam, v katerih delamo, primerjajo z knjižnicami v Kranju, Kopru ali Ljubljani, čeprav je nivo našega bralca nižji kot pa onega iz naštetih centrov. Pa tu so še finančne težave...« Ne naštevajmo problemov kar tako v trenutni situaciji verjetno ni potrebno. Zakaj sicer, če pa je onih, ki si žele branja tako malo, da bi se delo lahko nemoteno odvijalo, če bi bila knjižnica odprta le dvakrat ali trikrat v tednu. Po vsem tem verjetno tudi ni kaj dosti opravičljiv pomislek vodje križem. Lepo po vrsti, najprej vodstvo knjižnice s svojimi obtožbami in potlej poiščimo odgovor nanje. Upoštevati pa je treba, da vodi jeseniška knjižnica še samostojno knjižnico v Koroški Beli s svojim kadrom, da je bila imenovana za matično in po določitvah ustanovnega akta vodi neposredno skrb še za 9 krajevnih, oziroma vaških knjižnic društev Svobod in pa še dve močnejši krajevni: knjižnici v Kranjski gori in Žirovnici. Vprašanje je po mojem mnenju le izposoja knjig, ki bi bila lahko večja glede na število uslužbencev. Toda izposoja je odvisna od cele vrste drugih objektivnih pogojev, med njimi tudi nekaj onih, ki sem jih že naštela.« Ustavimo se najprej ob teh trditvah. Da je knjižnica odprta vsak dan, to knjižnice, češ, da ni bilo treba strokovnega kadra odpuščati, kajti postavlja se vprašanje — kaj delajo tisti strokovni sodelavci, ki so še ostali v knjižnici, če pa je. izposojnina komaj nekaj večja kot v kaki vaški knjižnici (Leta: 1960 — 43.457 knjig; 1961 — 42.543 knjig; 1962 — 43.043. Morda organizirajo razgovore o knjigi, predavanja, razstave ter tako propagirajo knjigo? Kaj takega ne delajo/ Imeli so menda1 le dva literarna večera, pa to že pred časom. Nekaj se je trudila Svoboda in pripravljala klubske večere pod naslovom — Novosti na knjižnem trgu, so pa večeri zaradi nezanimanja propadli. Morda ta strokovni kader pomaga strokovno urejati knjižnice na terenu? Po besedah predsednika jeseniške Svobode, ■ je ta pomoč le občasna, malenkostna. Kaj potlej delajo ti strokovni sodelavci? Vendar pa se pri tem vprašanju v knjižnici ne zmedejo. Prepričani so namreč, da morajo imeti na vsakih 5000 knjig, ki leže na policah, že eno strokovno moč. Koliko bo teh 5000 knjig, ki leže na policah — izposojenih — to je seveda drugo vprašanje. Strokovnega kadra po vsem tem v jeseniški knjižnici ni premalo. Lahko bi mu le očitali preveliko enostranost dela, se pravi, da so se vse preveč posvetili le izposojanju knjig, niso pa ob kovnjakom. Pa mi upravnica knjižnice še pove, da ni bil edini problem pri tem le denar, marveč tudi prostor. Dva problema. Nerešljiva, kot vse kaže. Ali pa je kriva neiznajdljivost. Bržkone bo držalo slednje. ■ »Najbolj neurejeno v našem zavodu je financiranje. Nejasnost odnosov med ustanoviteljem in knjižnico vodi do tega, da knjižnica že nekaj let nazaj pripravlja zelo ohlapne proračune, saj lahko z gotovostjo računa, da ji bo ob vsakem proračunu črtana najmanj četrtina. Tako delo podpira tudi naš knjižničarski svet (ki je vse doslej reševal le bolj finančne probleme in se dlje ni spuščal), ker vidi v tem edini izhod, da pride knjižnica do prepotrebnih sredstev. Morda bo zdaj bolj^, ko je ustanovljen sklad za kulturo. Morda, kajti to ni gotovo. Pogoji, ki jih zaenkrat sta vi j a upravni odbor tega sklada, so nesprejemljivi ne samo za naš zavod, marveč tudi za ostaie kulturne institucije v občini. Lani smo v občini za kulturo porabili 54 milijonov dinarjev, letos jih imamo na voljo le 24.« bo stanje spremenilo, ko bomo preši* na pogodben odnos. Pa to prepričanj6 plahni iz dneva v dan. Pripravili srn” predloge, koliko naj bi nam regresira*1 posamezno izposojeno knjigo, tako ie' poslovno, za katero smo menili, da na) bi dobili 150 din, za politično, poljudno* znanstveno itd. naj bi nam dal skla® 450 dinarjev regresa na vsako izposoje* no knjigo.« »Teh predlogov pa ne moremo upO' števati,« pravi predsednik Sveta za kul* turo in prosveto na Jesenicah, to^ Franc Žvan. »Naši predlogi so nekolik0 nižji in sicer 70—100 za leposlovno posojeno knjigo in 100—200 za političn0 itd. »Teh pogojev pa naš zavod ne mote sprejeti,« pravijo v knjižnici. Občutek imam, da v knjižnici srna' trajo pogodben odnos s skladom le k° spremembo zase, ne vidijo pa v te^ dogovoru tudi drugačne medsebojne od noše med ustanoviteljem in kulturo* institucijo, ne vidijo sprememb, do ka' terih bi postopoma lahko prišli v srn® tem vodili računa, kako pridobivati nove bralce. Ohlapno pripravljeni proračuni in črtanje le-tega. Vendar zakaj črtanje? Ce občina ne doseže družbenega plana, potlej je treba razumeti, da tu knjižnica ne more dobiti vseh predvidenih sredstev. In tu je še restrikcija. Ob tej priliki bi bilo treba problem navezati na začetek. Kaj pa iskanje skritih rezerv znotraj kolektiva? Zakaj je bilo treba imeti sedmero zaposlenih strokovnih , delavcev poleg snažilke in administratorke, če pa delo teče nemoteno naprej tudi zdaj, ko so trije strokovni sodelavci odšli? Kaj ne bi bilo bolje, da bi sredstva, ki so šla vse doslej za osebne dohodke teh treh sodelavcev (od katerih sta bila dva zaposlena honorarno), raje uporabili za nakup novega knjižnega fonda. Končno pa sedem milijonov tudi niso majhna sredstva, toliko je knjižnica dobila za svoje delo lani. Letos naj bi dobila milijon manj , samoupravljanja. Podpis pogodbe skladom ni podpis »smrtne obsodbe*^ nepravilnosti se lahko sproti popravi.)0 jo, stvari postopoma izboljšujejo, skladu z izkušnjami, obojestranskimi-skladu z rezultati dela kulturne in6*1 tucije, n. pr. knjižnice. Tovariš Vižintin, upravnik Delavsfc knjižnice v Ljubljani, je s tem v zve dejal: »Svet za kulturo in prosveto na •> senicah je vse premalo delal na tem, . bi sredstva dajal knjižnici po pogod ’ Znesek bi se tako ustvaril v globa in UO zavoda bi lahko z njim sam .j stojno razpolagal. V to sili dosedahfl način financiranja, ki je bil slab. Ta „ je na primer knjižnica med letom lab^ zahtevala dodatna sredstva in v kol m , jih ni dobila, je pač menila, da obd zanjo, in za njen obstoj nima ;'aa s mevanja. Pri pogodbenem odnosu V to odpade, ker bi bil interes samo kn.i niče, da s sredstvi smotrneje razppt, ga. Knjižnici naj bi se tako v bod°^ dajala sredstva na izposojeno knjigd L delo kot matične knjižnice, za semib ^ je in pomoč drugim knjižnicam, pac vsa tista dela, ki jih bo knjižnica oPr°t| »Knjižnica ima urejen svobo- man*T''', , . . ... Hala in nudila poleg svoje dejavn°l, den dostop do knjige in ločen odde- "^em^rtaera^raoslane sa ~ "posojanje knjig. S tem ko" ,, lek “ SvSTk Ačine, aii bo dovoij ■ »V naši knjižnici imamo urejene prostore za delo in dovolj številen strokovni kader,« pripoveduje upravnica Ljudske knjižnice. »Nekateri so vse doslej menili, da ga imamo celo preveč in zato smo v zadnjem času odpustili tri strokovne sodelavce. Zdaj imamo štiri, poleg tega pa še snažilko in administratorko. Sama menim, da to ne bi bilo potrebno, ker imamo knjižnico in pionirski oddelek odprta ves dan, da lahko v knjižnico pridejo ljudje ob vsakem času. urejene kataloge, razvijala pa je tudi že nekatere druge dejavnosti v okviru knjižnice, ki pa so v zadnjem 'času odpadle, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev.« Tako- vsaj pravijo v knjižnici. Kakšne so bile te druge dejavnosti? Milijon in pol. Toda lani nas je bilo sedem strokovnih knjižničarjev, letos smo ostali le štirje ... No, res je, da je lani še Železarna prispevala neka sredstva, ki jih letos bržkone ne bo mogla, ker je v rekonstrukciji.« Ne vem, če je vedno merilo za neko delo le število zaposlenih, kajti zgodilo se je že, da je en strokovno dober štev še za eno delovno moč ali ne’^ji bo izposojevalnina knjig narasla y upadla itd. Tudi kolektiv knjižnic® se tega zavedal in bi tako bržkone dal, da bi izposodil čim več knjig« veda, ker bi le za to delo dobil v sredstva.« Res, najbolje bi bilo, da bi tudi Kolikor je moč izvedeti, sta bili ti dve knjižničar opravil svoje delo bolje kot Jesenicah knjižnica prišla na P°&° 1 -1 ■_______1 • 1/i» liL-z-viri-.: 1 « ~ — J • . < _____11__3 —: 1 -: at: O o Ir lori Zim 70 Ir 111 tl 1TVA TVulfl -d drugi dejavnosti le: likovni krožek in tečaj angleškega jezika za mladino, ki pa sta kaj kmalu propadla. Mladine je bilo sicer veliko, posebno za prvi tečaj in je res vprašanje, če ni bilo moč dobiti tistih nekaj tisočakov za plačilo pedagoga, kajti za delo z mladino bi si ne smeli privoščiti polovičarstva, tako da bi si morda pomagali z nestro- njegovi 1 trije predhodniki. Ni važno odnos s skladom za kulturo. Toda » ;ri število zaposlenih — važno je koliko preiti do tega? Kako uskladiti žel) ^ vsak izmed njih lahko in more napra- možnosti? Tega na Jesenicah A viti. In prav pri tem zadnjem bi pogod- vedo pot pa bo kljub temu treba beni odnos med skladom in knjižnico da ne bo leg oh]apnih proračun^ , prav tako lahko napravil korenite spre- preohlapen program dela ^ membe. ..L . »Tudi sami smo tako mislili,« pravi knjižnice. JANEZ GOv upravnica knjižnice. »Upali smo, da se Hirsch pa se je branil: »Vem, skupaj skupaj loviti, skupaj viseti... Tudi Dl čisto brez mika, če si predstavljam tega ali onega izmed nas v kaznjenski obleki.« Zdaj so se odprla vrata in Bennicken mlajši je obstal pred njimi v svojem vozniškem oblačilu, ki mu je bilo nekoliko . Preveliko, ker mu ga je bržkone prepustil njegov oče. Malomarno je otipaval čepico. »No — kaj bo dobrega?« »Kaj pijete,, junior ?« je vprašal Hirsch. »Nič,« Se je takoj oglasil Bennicken starejši. »Je v službi.« »Dragi moj mladi prijatelj...« Gise-nius se. je približal mladeniču z. ustrežljivim nasmeškom. »Se še spominjate, kaj vam je naročil gospod Schulz predvčerajšnjim zVečer? Opazovali bi: naj nekega va-. Sega, vozača v avtobusu?« 26 »Tudi šem!/Bil je precej smešna prikazen, tisti človek. Povsem odsoten. Sedel je in samo buljil skozi okno.« »Kakšen je bil? Koliko star? Je imel na sebi kaj posebnega?« »Ah, moški, kakršnih je na tisoče, tako, ■morda okrog štiridesetih. Velike, skoraj bi rekel, volovske oči. In na obrazu brazgotine kot od . kakšnega starega pretepa. Šibka ramena, poleg tega krive noge ...« »Tudi jaz bi ga ne mogel opisati drugače,« je pristavil 'Kerze. Hirsch se je naslonil v svojem stolu. »Opis se lahko nanaša najmanj na tisoč ljudi.« »Pa kovček je imel!« »S kakršnimkoli hotelskim nalepkom?« je vprašal Gisenius. »Ne... samo dve črki. Sploh se jih ni dalo spregledati./Dvakrat M.« »Michael Meinersl« je zatulil Schulz v tesnobni mir. »In kje je izstopil?« je poizvedel Kerze. »Tega bi natančno ne mogel povedati. Na končni postaji je vsekakor izginil, s svojim kovčkom...« »Je pač »puhtel,« je dejal Hirsch. »To je pri duhovih baje običaj.« »Dobro,« se je obrnil Gisenius k mlademu Bennickenu. »Bilo bi vse. Hvala Vam. Lahko greste.« »Tri petdeset za informacije!« »Lahko jih vzameš "z dnevnega izkupička,« je odločil Bennicken starejši. »Pojdi!« Vrata so se s treskom zaprla. »Vse si moramo ponovno natančno obnoviti,« je končno Gisenius pretrgal tišino. »Torej, Schulz in Kerze sta videla moža, ki smo ga vsi zelo dobro poznali... Eden izmed njiju bi se bil morebiti utegnil zmotiti, toda oba? In zraven tega še kovček s črkama M M ... Bennicken, še vedno ..vztrajaš, da je bil Meiners takrat na robu gozda mrtev kot kamen?« Bennicken je s težo spustil na mizo rp-ko. »Seveda je bil mrtev! če jo skupiš Tovariši 27 »Zaradi mene borove veje, nisem botanik. Moje znanje je čisto drugje. Vendar, takrat sem videl Meinersa tudi jaz — skrivenčenega, raztrganega, z vdrtim prsnim košem in z glavo, ki je bila le še kepa kaše...« »Tako, da ga morda sploh nisi mogel povsem spoznati?« se je rogal Hirsch. Frammler je v zadregi obmolknil in zdaj je postala tišina strašljiva. Končno je zagrmel v molku mehak Gi-seniusov glas: »Nekaj je jasno: Če je tujec resnično Mihael Meiners, moramo. čimprej nekaj ukreniti.« ' Ob istem času, ko je skušal nekdanji podoficir Karl Schulz s svojimi starimi tovariši razvozlati uganko o mrtvem ' in ponovno živem Michaelu Meinersu, je na njegovem domu pozvonilo na stanovanjska vrata. Sestra Eva jih je odprla. Poznala je mladeniča, ki je stal pred tako, kot jo je on tamkaj, ne ostaneš živ.« »Pa še tudi jaz sem ga videl mrtvega!« je zadonel Frammlerjev glas. »In na trupla se razumem bolj kot kdorkoli drug.« Gisenius je vzravnal glavo. »Kdaj si .se pozneje vrnil na rob gozda?« »Ko so Rusi odšli! Kaj mislite, da bi mirno spal vse do danes, če bi se ne bil prepričal na svoje lastne oči. da je možakar mrtev?« »Si sploh še našel pot?« »Seveda, sem jo našel, tisto nerodno pot! Videl sem celo luknjo, v pesku, z vejami jelk prekrite kotanje ...« . »Bilp so borove veje,« se je vmešal Schulz. njo, in vendar ga ni poznala. Naletela je nanj v tramvaju, nekoč se ji je približal, ko si je ogledovala neko izložbo, in enkrat drugič je celo. dve uri sedel za njo v kinu. Natanko je tudi vedela, kdo je ta vztrajni oboževalec: Klaus Gisenius, sin advokata Giseniusa in zraven tega trn v peti bratu ■ Karlu. * 1 * * * * "Zdaj se mu je nasmehnila. »Če želite govoriti z mojim bratom — ga ni.« »Vi ste pa Eva — zadostuje mi. Prosim, ne. poskusite zaloputniti vrat. Nogo bi podstavil!« 1 Pri tem sploh ni bil videti tako nasilen. Imel je kratke, preprosto poščetkane temne lase, svetle, razumne oči in očividno je . ugajal sam sebi v vlogi šaljivca, zakaj nenadoma je razprostrl roki kot klovn, če izpoveduje ljubezen. Eva se je morala smejati. »Nehajte že! Raje vstopite.« Zahvalil se je in vstopil v predsobo. Z zanimanjem se je oziral na vse strani. »V resnici sem razočaran,« je dejal. »Namreč, ■ stanovanje starega vojščaka sem si predstavljal čisto drugače. Ne z obešalnikom jn okrasno omarico — temveč natrpano s heroičnimi spominki. Pogrešam jekleno čelado in zastavo polka. Imate vsaj primerno posodo in vojaško kuhinjo — ali kuhate na kakem modernem električnem štedilniku?« »Gospod Gisenius, to lahko takoj sami Ugotovite. V kuhinji me čaka namreč delo.« Če smem prositi, nikar GOSPOD GISENIUS. Me preveč spominja mojega starega. Recite mi kar preprosto Klaus.« »Torej lepo, Klaus.« ' , Eva ga je peljala v kuhinjo. »Pripraviti Pač moram večerjo.« , , »Dajte .vendar vašemu bratu, čisto preprosto, konzervo govedine in pol hlebca komisa — pa se lahko pogovarjava še bdi Ure.« »Raje mi pomagajte.« V roko mu je stisnila kuhinjsko cunjo. “Tule, krožniki čakajo, da jih pobrišem.« Evi se je zdelo, medtem ko je splakovala glavo solate, da se ni lotil dela kar bič nerodno. “Klaus, s čim se pravzaprav ukvarjate?« je vprašala. »Mislim, kadar ne motite drugih ljudi pri njihovem poslu.« »Posvetil sem se pravici.« Režal se je, . toda njegove oči so obdržale svoj hladen, Oprašujoč sij. »Stud. jusa. Dobivam globoke poglede v človeško, življenje. Spo-znavam umazane tatove, pohotne pedago-®e, pohlevne morilce in visoko ugledne iz- Tovtiriši 28 siljevalce — vse časti vredne, zaslužne člane preostale nemške družbe.« »Saj so še drugi!« »Naravno. Na primer taki, ki se ne pustijo zalotiti.« »In v katero vrsto spadam jaz? Ali moj brat?« Klaus jo je ogledoval od glave do peta: Svetla pričeska s konjskim repom. Modre oči. Pod predpasnikom okrogla ramena. Dolge, vitke, rjave noge... »Vidite,« je pričel, »prav to bi rad ugotovil. Vaš brat dela presenetljivo spodoben vtis, spoštovanja vreden in pošten ...« »Saj tudi J E takšen.« »In kako dolgo še?« Takšen človek naravnost izziva svojo okolico. Sicer pa počnete to tudi vi, Eva. Vsaj kar se mene tiče. Imate že stalnega prijatelja?« Evin prisrčen obraz je pordel. »Pogovorite se vendar o tem enkrat z mojim bratom... Če se vam zdi nujno, da spoznate poleg njegovih odličnih karakternih lastnosti še njegove mišice.« »Tako, tako. Stari vojščak nima nobenega razumevanja?« »Kdo nima nobenega razumevanja?« se je zaslišal glas iz predsobe. »Kdo — če smem vprašat?« Eva se je tako hitro obrnila, da je izpustila iz rok sito, v katerem je splakovala solato. Pred kuhinjskimi vrati je stal šlrokopleč, z rdečo, jezno naprej molečo glavo — njen brat. »Karl! Ti si že?« Karl Schulz ji ni odgovoril. Z očmi je poblisnil proti mlademu možu, ki je sedel zdaj na stol z iztegnjenimi nogami in s cunjo v rokah, ki jo je še pravkar uporabljal pri brisanju krožnikov ... »Kaj pa VI iščete tukaj?« “Klaus je želel vrniti tvoj obisk v Gi-Sebiusovi hiši,« je hitro razložila Eva. “Klaus?« je razkačeno vprašal Schulz. “Tako mi je ime,« je pojasnil mladenič. “In zakaj bi me' obiskali?« “Popolnoma iz znanstvenih razlogov, Sospod Schulz« Klaus Gisenius je vstal. “■Le pogledal bi bil rad, če stoji v vaši ku-vojaška kuhinja.« Schulz se mu je tesno približal. " “Poslušaj mladenič moj, tvoj oče je moj ■Jari tovariš. Toda to še dolgo ne pomeni, ?a se tako prijateljstvo prenese na otroke tri °Jr°ke otrok. Ali na sestre. Razumel? In baj, izgini po najkrajši poti!« “No, lepo.« Klaus Gisenius se je počasi pomikal «roti vhodnim vratom. “Na svidenje, go-Pod Schulz — in če bi me morda kdaj Pjjfebovali, se mirno obrnite name. Nisem naščevalen! In na svidenje, Eva! Spet bori'6 * * * * slišali o meni — pa čeprav bi vas ču-al° toliko starih vojščakov.« -./‘Zunaj čaka gospod višji vladni svet-ik Bartosch« Polna pričakovanja je se-retarka obstala pred masivno pisalno Phzo. v je starejša, kot podlasica \ima in siva gospodična. V pisarni tovarne .JABILATOR je pomenila pridnost več 1 Pa make-up. ha *5erze ie skočil pokonci in odprl vrata , °dnik. Z razprostrtimi rokami se je v& 01iževal Bartoschu. »Kakšno veselje, da njklpditn pri nas, gospod višji vladni svet- tovli iaz sem resnično vesel,« je zago- 'rc>k Bartosch. Drug drugemu sta stisnila Pravi' Prisrčno, polna razumevanja, pri- svoiijena na sporazum. Bartosch je razkril tUrr/ ?°'3e‘ "V nasprotju z rahlo zaokrože- °brazom in dekliško mehkimi ustni- Tovariši * 29 cami je imel krepko čeljust človeka dejanj. »Dragi moj gospod Bartosch, stopite bliže. Sedite, vendar.« Kerze je vodil gosta v klubski kot z globokimi naslonjači in mizo, na kateri je ležal pribor za kajenje. »Torej- — s čim sem si zaslužil čast?« »Pred slabo uro sem se zaupno pogovarjal z gospodom ministrom ... Pripravljen bi bil, dragi moj gospod Kerze, da bi sam prevzel podelitev odlikovanja ....« »Naredili ste me velikega dolžnika, dragi gospod Bartosch! Čudovito, kako se Zavzamete za mojo stvar. Želim si, da bi se lahko pokazal hvaležnega ...« Bartosch se je smehljal. »Dragi moj gospod Kerze ... Res ne vem, če vas smem nadlegovati s svojimi najbolj osebnimi željami ...« »Nadlegovati! Mirno me nadlegujte.« »Potem pa — z vašim izrecnim dovoljenjem.« Bartosch je vstal. S svojim skrivnostnim pripravljanjem je nudil prijetno podobo. »Prosil bi vas rad za roko vaše hčere.« Zdaj se je dvignil tudi Kerze. Nehote se je moral smehljati. Fant, ki je stal pred njim, je imel bodočnost. Človek mu je to razbral in bil je — kar bi vendar lahko videl slepec! — cel mož. Kerze je slovesno sklenil, da odslej ni več vzroka za dvom. »Ne odklanjam.« »Naj to pomeni, da obstojajo kakršnikoli pomisleki?« »Samo takšni, povsem očetovske narave. Vaša ponudba, dragi gospod Bartosch seveda ni prišla povsem nepričakovano. Končno imam oči v glavi. Tudi s svojo hčerko sem že govoril...« Bartosch je še vedno korektno stal. »Lahko upam, da bi mi tudi vaša gospodična hčerka ne bila nenaklonjena?« »Dragi moj mladi prijatelj... Pa kaj nočete zopet sesti?« Kerze se je pričel z dolgimi koraki sprehajati gor in dol po sobi. »Komplikacije, so vsepovsod. Nič nam ni prihranjeno! Toda kaj ni tisto, kar si priborimo s trudom, edino, kar potrjuje naš obstoj?« ' »Ne obotavljam se, da bi vam pritrdil, gospod Kerze.« Oči Willyja Kerzeja so bledomodro strmele v daljavo. »Gotovo vam ne izdam nobene skrivnosti, dragi gospod, Bartosch, če vam povem, da se na Karin težko napravi vtis in kako šele vpliva. Pozna svojp ceno...« »Nihče tega bolj ne vrednoti kot jaz.« Kerze si je še enkrat ogledal bodočega zeta in potegnil zaključek. Mož je bil reprezentativen, imel je službo,, zveze in — znal jih je obdržati. Boljšega si Karin sploh ne more želeti. Pomolil mu je roko, »Urejeno! Vi imate, kot se reče, moj blagoslov! Moj blagoslov, da poudarim — ne še dokončne, povsem veljavne privolitve. Toda vse nadaljno se bo uredilo, dragi moj gospod Bartosch. In prepričan sem, da v najino obojestransko zadovoljstvo.« »Preveč vprašujete,« je smehljaje dejal Martin Hirsch. »Postavljate celo vprašanje, četudi natanko veste njihov odgovor« »Toda pod nobenimi pogoji vendar ne želim mimo vas! Vi ste tukaj šef in jaz sem samo vaša uslužbenka« Vzradoščen je direktor hotela Martin Hirsch meril svojo sekretarko? Gisela Wandel je bila preveč vitka in preprosto žensko elegantna. Njeni strogo na prečo počesani modrikastočrni lasje so lova riši 30 se končavali na tilniku v debelem, dolgem vozlu. Taka je stala pred svojim direktorjem — ideal hotelske sekretarke. Hirsch je vedel, da je Gisela pravi zaklati. »Gisela me lahko popolnoma nadomesti,« je imel navado reči. »To vem jaz in ve tudi sama.« Toda Gisela Wandei tega »vem« še nikoli ni izrabila. Direktorjeva soba hotela »Tri krone« je bila videti nekoliko drugače kot tista v podjetju STABILATOR: manjša, bolj staromodna, skromnejša. Toda vendarle je imela nek osebni poudarek. »Neka dama čaka spodaj v jedilnici« je stvarno povedala Gisela Wandei. »Dama? Nobene dame ne pričakujem!« »No,« je dejala Gisela Wandel, tokrat za spoznanje manj. stvarno: »Morebiti naj bi bila to damo kar pospremila v vaše privatne prostore.« Hirsch je pogledal iznad svoje pisalne mize. »V jedilnici torej sedi — če se ne motim, gospodična Kerze?« .. »Večinoma se ne motite!« Hirsch je začudeno zmajal z glavo. »Ce vas tako gledam pred seboj, gospodična Wandel, potem se vprašujem vedno znova: Kaj pravzaprav pričakujete od mene? Vi pričakujete vendar nekaj določnega, slutim to! Toda kaj? Morda vam ne ugaja načiji, kako izrabljam svoj prosti čas?« ^ »Sploh nimam namena kritizirati vašega privatnega življenja.« »Ni slabo!« Hirsch je naravnost pogledal svojo sekretarko: »Gospodična Wandel, skušajva si že vendar enkrat razjasniti najin položaj. Vi trdite,, da vam je moje privatno življenje povsem deveta briga. Sliši se dobro! Toda kako je pravzaprav bilo pred kratkim z mojim prijateljem Karlom Schulzem?« 11 ' ' ... 1 " 1 n ■ .i i — . ... - L ■ - _Ttll j. l>L __ • .- . . .; . ,.,. . . ... :■■■-•■ • ■•■*••• ■ •■•■»• •• ■ ••r ■ \ ” " ' ' ^ ^' IZ DELOVNIH ORGANIZACIJ IN KOMUN • IZ DELOVNIH ORGANIZACIJ IN KOMUN !!l!l!lllllllll!ll!llllll!lllll llllllllllllli lllllllllllllllll Na dnevnem redu: statuti © Železarna store: Osnutek v razpravi Te dni je bila v železarni Store razširjena seja sindikalnega aktiva, ki so se je udeležili tudi predstavniki organov samoupravljanja, Z veze komunistov, uprave podjetja in mladinske organizacije. Udeleženci so razpravljali o.osnutku statuta. Osnutek statuta obsega štiri poglavja. V razpravi so navzoči ugotovili, da je le-ta izdelan, po priporočilih Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije in na osnovi dosedanjih izkušenj poslovanja in upravljanja. Predlagali so, naj hkrati, ko bo razpravljal o njem ves kolektiv, še posebej temeljito razpravljajo razne strokovne komisije oziroma skupine, dalje družbeno politične organizacije in delavski svet enot kakor tudi ostali organi samoupravljanja v podjetju. Pri dopolnjevanju osnutka statuta naj bi posvetili več pozornosti konkretni decentralizaciji strokovnih služb v podjetju; bolj jasno kot doslej naj bodo določeni odnosi in vloga ekonomskih enot ter odnosi komuna—podjetje in upoštevano-perspektivno programiranje ter modernizacija železarne. Predlagali so tudi ustanovitev stalne komisije, ki bo vsklajala spore in odnose med ekonomskimi in ostalimi enotami. J. M. • SGP GRADIŠČE: Statut naj odpravi prejšnje pomanjkljivosti Delavski svet Splošnega gradbenega podjetja Gradišče iz Cerknice se je zadnji čas lotil priprav za izdelavo statuta. Zlasti je opozoril, da le-ta ne sme vsebovati napak, ki so bile opazne v pravilih in pravilniku o delitvi osebnih dohodkov. Poizkusili bodo tudi natančnejše določiti pojem odgovornosti vseh zaposlenih, zaradi česar je doslej včasih prišlo do nesporazumov. -mad- • «■METALFLEX« MOST NA SOCl: Statut sprejet Delavski svet podjetja »Metalflex« Most na Soči je na zadnji seji razpravljal in sklepal o svojem statutu. V tem podjetju so pričeli s pripravami za izdelavo osnutka Statuta že pred meseci. Potlej ko so zbrali gradivo iz dosedanje notranje'zakonodaje in ko so se odločili, kaj vse naj bi vseboval statut, so izdelali osnutek. O osnutku so razpravljale vse družbene politične organizacije in delovni kolektivi. Pri dokončni sestavi osnutka je komisija upoštevala različne pripombe. ' M • NOVA GORICA: Vsak četrtek nasveti Na. področju Nove gorice še niso kaj prida napredovali z izdelavo statutov delovnih organizacij. Doslej imajo izdelan osnutek statuta šele v dveh delovnih organizacijah in sicer v Cementarni in Tovarni pohištva., Predvsem v manjših delovnih organizacijah ter v zdravstvu in šolstvu zaostajajo in ponekod še niso niti imenovali komisij. Občinski sindikalni svet si prizadeva, da bi delo hitreje potekalo. Zato je nasvetoval tudi snovanje stalne strokovne službe. Ta strokovna služba deluje vsak četrtek in svetuje predstavnikom delovnih organizacij, kako naj se lotijo izdelave osnutka statuta, na kaj naj bodo predvsem pozorni. J • KOPER: Tri strokovne komisije osnovane pri gospodarski zbornici Na pobudo Okrajnega sindikalnega sveta Koper je ustanovil odbor za organizacijsko pravna vprašanja gospodarske zbornice za koprski okraj tri strokovne sektorske komisije, ki naj bi nudile pravno tehnično pomoč gdspo-darskim organizacijam pri izdelavi statutov. Te komisije bodo nudile pomoč delovnim organizacijam tako na goričkem področju kot tudi na postojnsko-sežanskem in ilir-sko-bistriškem ter na področju obalnih občin. Zbornica meni, naj bi sodelovali pri pravno tehnični pomoči pravniki, ekonomisti in računovodje, ki so sicer včlanjeni v svojih društvih. © RIBNICA: »Ne čakajte na recepte!« Na pobudo občinskega sindikalnega sveta je bilo tu posvetovanje o izdelavi statutov delovnih organizacij. To je že drugi posvet. Toda tudi tokrat je bilo iz razprave mogoče razbrati, da je v kolektivih še precej nejasnosti o tem, kaj vse naj bi vseboval statut. Večina udeležencev se je po plodni razpravi zedinila z mnenjem, da ne kaže čakati na »recepte«, temveč se dela čimprej lotiti. »milili iimiiiiiiiiiiifiniiiiiimHiiiHHiiiHHiHiNiiiiniiiHiiiiiBiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiitiiniiiiiHHiiiiiiiiiiiiinniiiiiiniiiiii Prodajni servis Ljubljana — Cigaletova ulica ZADNJE MODNE NOVOSTI ZA POMLAD EN POLETJE SI OGLEJTE V MODNI HIŠI Na agromelioriziranem zemljišču 150 ha, ki ga je preteklo leto arondiral Agrokombinat — ekonomska enota Mengeš, so te dni poželi že prvo žito. Letos se sejali v glavnem ječmen in oves. Pridelek je bil kljub temu, da so zemljišče obdelali šele preteklo leto, zelo dober, saj so poželi povprečno 2600 kg žita na hektar • VINOGRADNISKO-ZIVI-NOREJSKI KOMBINAT LJUTOMER: Svojevrsten rekord Vinogradniško - živinorejski kombinat v Ljutomeru bi lahlp sklenil letos več pogodb z inozemskimi kupci vin, vendar pa tega ne more storiti, ker mu je lanska elementarna nezgoda znatno zmgnjšala vinski pridelek. Toča je namreč opustošila okoli 200 ha vinogradov. Na približno 70 ha vinogradov je pognal le vsak tretji trs. Na kombinatu je zato izredno prizadevanje, da bi čimbolj omilili in naposled tudi odstranili posledice lanske vremenske nezgode. Največja rešitev je v obnovi povsem opustošenih vinogradov. F*ri tem so letos dosegli celo svojevrsten rekord: v enem samem mesecu so obnovili 65 hektarov vinogradov in jih zasadili s 70.000 cepljenkami. Kombinat gradi pri Ljutomeru večjo vinsko klet, v kateri bodo lahko s sodobnimi stroji in napravami predelovali grozdje in šolali domača vina, razen tega pa iz sadja izdelovali tudi sokove. -o- • »MURA« MURSKA SOBOTA: Potrebne so ustanove za otroško varstvo V tej tovarni so v zadnjih dveh letih namestili mnogo novih delavk, ki so prišle pretežno s podeželja. Te delavke je bilo potrebno poprej usposobiti za sodoben proces proizvodnje. Tako je že šlo skozi Center za izobraževanje nad 600 delavk, vendar pa ugotavljajo, da znanje, ki so si ga pridobile, še vedno ne zadošča. Tako so mlade delavke s svojo storilnostjo znatno zaostajale za starejšimi vrstnicami, posledica tega pa je bila, da so nekatere zapustile podjetje in se preselile drugam. Zato se v podjetju zadnji čas odločno nagibljejo k novim rešitvam, predvsem k dodatnemu izobraževanju, ki naj bi zajelo vse mlade proizvajalke. Žene-proizvajalke v tej tovarni pa so sprožile še vrsto drugih predlogov, ki jih bo potrebno uresničiti v doglednem času. Okoli 400 delavk ima otroke, ki so potrebni rednega varstva, vendar pa obiskujejo otroški vrtec samo otroci 24 žerta. Krajevne skupnosti, v Bakovcih, Krogu in na Tišini, kjer prebiva večina delavk te tovarne, bodo morale čimprej odpreti ustanove za otroško varstvo, ki bi poslovale ves dan. Podjetje je pripravljeno za nemoteno funkcioniranje teh ustanov prispevati tudi ustrezna sredstva. -o- • POMURJE: Kaj je s poklicnim profilom kmetijskega strojnika Kmetijska mehanizacija predstavlja dandanašnji pomembno in vsega upoštevanja vredno družbeno vrednost. V Pomurju gre v težke.mili jarde. S to mehanizacijo upravljajo traktoristi. Toda dosedanji pojem — traktorist — ne ustreza več sedanjim pogojem in zahtevam kmetijske proizvodnje. Zelo daleč smo še od tistega, kar si pravzaprav želimo: kmetijskega strojnika, ki ne bi povsem obvladal samo traktor, marveč tudi funkcionalnost okoli 40 priključkov, osnove agrotehnike, znanje o zemlji itd. Tak profil kmetijskega strojnika pa je v prvi vrsti pogojen s pridobivanjem solidne j šega strokovnega znanja. Enomesečni ali dvomesečni tečaji za poklicno usposabljanje traktorista so za to vsekakor odločno premalo. Če je bil to pred leti še izhod glede na večje potrebe po traktoristih, to dandanašnji, v času družbene in gospodarske konsolidacije našega kmetijstva, ne more biti več pravilo. Našemu kmetijstvu so vsekakor potrebni kmetijski strojniki, ki si bodo v daljši učni dobi (dve ali tri leta) pridobili solidno strokovno znanje. Za tako usmeritev govorijo tudi sedanje izkušnje! V ljutomerski občini je še vedno precej traktoristov brez dokončane osnovne šolske izobrazbe. V vsej občini nimajo niti enega tako vsestransko usposobljenega kmetijskega strojnika. Tudi v ostalih pomurskih občinah ni mnogo boljše, čeprav je to izrazito kmetijsko področje. V ljutomerski občini na primer tudi ugotavljajo, da je dnevno povprečno do pet traktorjev izločenih iz proizvodnega procesa, ker so potrebni popravila. V mehanični delavnici ljutomerskega »Tehnostroja« imajo letno1 okoli 70 milijonov prometa od popravila traktorjev in drugih kmetijskih strojev. In še več: okoli 60 odstotkov okvar na kmetijskih strojih nastaja zaradi nesolidnega znanja traktoristov, 20 odstotkov zaradi karambolov itd. škoda, ki tako nastaja za kmetijstvo in družbo je na dlani. To vse opravičuje tudi večje investicije za kadre, ki imajo največ opravka s kmetijsko mehanizacijo. Kdo bo uresničil to neodložljivo nalogo? -sk- • SLOVENSKE KONJICE: Pomoč - s povečanjem proizvodnje in strokovnjaki Medtem ko je bila nabiralna akcija za pomoč ponesrečencem v Skopju na območju konjiške občine v prvih dneh usmerjena večidel le na denarno pomoč delovnih kolektivov, pa je v zadnjih dneh dobila še nekatere druge oblike. Nekatera industrijska podjetja bodo namreč pomagala prizadetim s povečano proizvodnjo izdelkov ali pa s tem, da bodo v poškodovane skopske tovarne poslala svoj strokovni kader, ki bo poskrbel za popravilo strojev in normalizacijo proizvodnega procesa. To obliko pomoči bodo nudila predvsem podjetja: usnjarski kombinat KONUS, tovarna usnjarskih in čevljarskih strojev KOSTROJ v Slovenskih Konjicah in LIP Slovenske Konjice. Tovarni KONUS in KOSTROJ bosta pri obnovi skopske Industrije pomagali predvsem s svojim strokovnim kadrom v skopski tovarni usnja. Usnjarsko združenje prav sedaj proučuje potrebe te' tovarne, da bi lahko pričela čimprej nemoteno poslovati. Lesno industrijsko podjetje v Slovenskih Konjicah je v okvira poslovnega združenja sprejelo obveznost, da bo v prihodnjih mesecih izdelalo mesečno po 500 vrat več kot v dosedanji proizvodnji. Te bo dobavljalo podjetjem, ki bodo izdelovala montažne hišice za začasno nastanitev prebivalcev Skopja. Razen tega bo to pod- jetje povečalo proizvodnjo vratnih okvirov za potrebe MARLESA v Mariboru, ki je prav tako vključen v to akcijo. Ker bo vse to izdelal obrat v Slovenskih Konjicah, ki se prav v tem času' postopoma vseljuje v nove, sodobne prostore, računajo, da bodo morali zaposliti še nekaj strokovnjakov in drugih delavcev. Menijo namreč, da ob tem povečanju ne sme trpeti redna proizvodnja ter obveznosti za domači trg, še manj pa za izvoz. Taka konkretna oblika pomoči bo nedvomno koristna in bo omogočila, da bodo posledice potresa v glavnem mestu Makedonije čimbolj omiljene. V. L. ® RAKEK: Preusmeritev v kartonašno proizvodnjo - Obrat TISA na Rakeku doslej proizvajal lesne izdelk61 za široko potrošnjo. S svoji®11 izdelki se je uspešno uveljavi* na tržišču, toda v bodoče Per' spektive niso več tako ugoditi spričo vedno bolj avtomatizira-ne proizvodnje v drugih večji« tovarnah lesnih izdelkov na N0-tranjskem in drugod. Zato se j6 kolektiv TISE, na pobudo Pf slovnega združenja LES }l. ; Ljubljane, odločil preusmerit1' proizvodnjo. Poslej bodo proti' J vajali. kartonažne izdelke, za kat : imajo zelo ugodne pogoje. Zap°j slenih bo blizu 80 delavcev, k> j bodo ustvarili okoli 690 miliJ0- j nov dinarjev bruto produkta [ kar bo enkrat več kot doslej' ; Računajo, da bodo z novo pr°" izvodnjo pričeli čez pol leta. -i/' i • CERKNICA: Specializacija proizvodnje Družbeni plan cerkniške ob' čine predvideva vnaprej precej večjo proizvodnjo. Razveseljiv6 pa so še druge težnje. Zadnji čas je vedno bolj čU' titi v kolektivih cerkniške obči'. ne težnjo po specializaciji. Kovi' noplastika se vedno bolj uve-ljavlja na tržišču z izdelki >® plastičnih mas. Z nakupom dveh avtomatičnih brizgalnih strojev za predelavo plastičnih mas se bo proizvodnja v obratu Plasti' ke povečala za več kot tretjin0, I Elektrožaga iz Nove vasi r,a Blokah ima med svojimi izdelk1 vedno več armiranih plošč izolita, ki so iskan gradbeni ma' terial. Tudi kolektiva Tovarn6 lesnih izdelkov Jelka iz Begun) in Kovinoservisa z Rakeka $e nameravata specializirati in sc* daj iščeta najugodnejše smeri svojo proizvodnjo. -if- ■ Varčevanje na nepravem mestu lahko več škodi, kakor koristi Pa vendar zaradi zanemarjanja r*devetilave neodgovorno zapravljamo na tisoče delavcem vid, eno najdragocenejših dobrin. ELK0 svetilko za vsak namen in za vsak prostor Koristite brezplačne usluge: nasvete, ponudbe in projekte naših strokovnjakov za razsvetljavo. Sporočite nam svoje želje in težave. Skupno bomo laže hitro rešili vsak problem razsvetljave. ELEKTROKOVINA MARI BOR Oslovska T L senca Ni se še zgodilo, da bi kako Nogometno moštvo pred ali po tekmi zahtevalo, da nasprotniki bočijo igralca, ki ga je ma-m°n privabil k njim. Ivoš je za Prehod iz Vojvodine v tuzlan-sko Svobodo potegnil tri milijone, Mesarič poldrugi milijon, Erkljarič — prav tako član Vojvodine — 3 milijone za prehod v Karlovac in tam so tudi nehoteno igrali, dokler jih niso Popadle nove muhe. Se in še oi lahko naštevali primere skorumpiranega prečlanjevanja nogometašev, kjer podkupnina ni Pila povsod enaka, podkupnina P.a je le bila, z vsemi oznakami amoralnosti... Pri vsem tem pa se začudeno sprašuješ, zakaj je v drugih športih, kjer podkupovanje ni tako razvito, stalen boj za ^lastništvo« nad igralci. Plavalec evropskega formata Varovšek je letos spomladi tekmoval za Ljubljano in dosegel odličen rezultat. Bil je po yseh športnih določilih včlanjen h registriran v klubu, katerega Je zastopal na tem zveznem tekmovanju, vendar so Celjani dvignili oblake prahu, češ da je verovšek celjski in ne ljubljan-sKi plavalec. Pri Stamejčičev!, balkanski zmagovalki v mnogoboju, se je spor med kluboma, ki sta si jo lastila, tako zaostril, da je po tistem znanem reku o prepiru hed dvema zmagal tretji — zagrebška Mladost. V finalu -zveznega ekipnega prvenstva žensk v atletiki, ki je bil v Celju, Stabej čičeva ni smela nastopiti. Atletska zveza Slovenije ji ni Priznala točk, ki jih je v re-r Publiškem ekipnem finalu dobita kot članica Olimpije. Za Kla-divarja ni smela tekmovati, ker Prestopne formalnosti še niso hle urejene, za Olimpijo pa Prav tako ne bi smela, ker je ?ila že včlanjena pri Kladivar-3U. Eno je namreč članstvo in drugo registracija. Lahko si že ban drugega kluba, toda če registracija še ni urejena, to članstvo na tekmovanjih nič ne poceni. Verjetno določila o članstvu in registraciji niso najboljša, namesto da bi klubi dosegli korekture, pa se jih poslužujejo v medsebojnih bojih za lastništvo« nad igralci in s tebi spopadi včasih pokvarijo le-Pe športnč prireditve. Mislim, da sme pošten šport-nik sam s seboj razpolagati ozi-r°ma sam odločati, čigav je. To Pa dokaže s članstvom. Vse drugo je le prazen boj za oslovsko senco. Turistična »atrakcija« Vročina je nevzdržna. Že let ne pomnimo podobne. Nekateri se s takšnim vremenom kar ne morejo sprijazniti, flrugi se ga spet vesele... Posebno ljubitelji vode, ko-Phvja, plavanja ter podvodni lQvci, ki se lahko ure ih ure Potapljajo kot ponirki in uži-Vaio v svetu tišine med živah-bmi fratri imsalpami. Pravzaprav res ne vem na-anko, zakaj ima prav ta mlada Portna panoga — ki ji danes Pravimo podvodni ribolov — Vedno več pristašev, vse več Privržencev. Sicer pa, to niti ni ,ako pomembno. Dejstvo je, da jo Povpraševanje po opremi za Potapljanje pod morsko gladino Se večje in da imajo društva Podvodni lov iz dneva v dan Vee članov. 2e vtsto let nazaj prirejamo te.i športni panogi tudi naj-aziičnejša tekmovanja: od republiški^ zveznih in meddržav- nih Prav tja do svetovnih šam- Pl°natov! Imamo pač čudovito . °rje in zavidljivo število od-ličnih lovcev. ^udi slovenski predstavniki Se na nekaterih od teh tek- ovanj že prav dobro izkazali - •••» prav verjetno je, da bi s« omenjenih tekmovanjih do-u 811 naši tekmovalci ,še lepše ^ Pehe, če bi imeli kdaj pa &vo? ^akšne izbirne tekme, *’e interno tekmovanje, hi YSe že kazalo, da bo krstih šabpionat slovenskih lovcev p 0s avgusta, nekje v vodah reča. Končno, smo dejali, ndar — prezgodaj! Predvideti 0rganizator — društvo iz niha?a ~ ki je po precej bur-pr- lri žolčnih prepirih odvzelo ljafav° za tekmovanje Ijub-ra2iSvemu dru^tvu za podvodne biDlsl*ave, je prav v poslednjem k0r^ pdpovedalo. Pa čeprav so tarnl^da utihnile lepe besede ho +xa;!šniih odbornikov, kakš-Pra\r r^Sti^no atrakcijo bodo na-v0(i,xli iz tekmovanja v pod-za ‘leni lovu, kakšno reklamo vSe Urizeb in ne vem kaj še °dP°ved je tu in z Pih V,red dolgi nosovi podvod-tirutt Vcev* sPet bo moralo kar >vV° določiti konec avgusta hike> na °ko« slovenske zastopal ^ržavno prvenstvo, kaj-Čem če ne ve natančno, pri s.Pravzaprav smo. dosil^eT pa’ tako je bilo vse Prav ln zakaj bi delali iz tega lo« _ danes nepotrebni »ha- Studenti prvega letnika VSTK na rovinjskem »Delfinu« pri plavalnem pouku POVZETEK IZ RAZGOVORA S PROF. ŠTURMOM O* PROBLEMATIKI VZGOJE STROKOVNIH KADROV IN PLAVANJU NA VŠTK Skupni vzgojni center najboljša rešitev Istočasno, ko se je precejšnje število naših telesnovzgojnih organizacij trudilo z izobraževanjem mladih novih učnih moči, z vzgojo prednjakov, inštruktorjev in trenerjev, smo obiskali prof. Jožeta Šturma, direktorja Visoke šole za telesno kulturo iz Ljubljane, v borovem gozdičku mesta Rovinja, kjer je razprostrla svoje šotore Visoka šola, ter ga poprosili, da nam odgovori na nekatera vprašanja v zvezi z novim centrom za vzgojo kadrov in nadaljnjo usodo plavalnega pouka na VSTK. Žano je, da je potreba po strokovnih kadrih za delo na telesnokulturnem področju še vedno zelo velika. Tega se dobro zavedamo in zato skušamo problem omiliti s številnimi tečaji iij seminarji v poletnih mesecih. Vendar, ali se vam ne zdi, da vlada na, tem področju neka nenačrtnost, če pomislimo, kje vse prirejamo danes tečaje, pa čeprav gre za skoraj Isto vsebino dela, za povsem enake cilje? Vsi centri za vzgojo kadrov, če jih tako sploh lahko imenujemo, v katerih izobražujemo vaditelje, inštruktorje in trenerje za delo na najrazličnejših področjih telesnokultur-ne dejavnosti zaenkrat še vedno pomenijo nekakšno improvizacijo, oziroma izhod v sili. Tako prirejajo danes posamezne strokovne zveze svoje tečaje v Seči, Partizan Slovenije v Mozirju, ljubljanska okrajna zveza za telesiio kulturo ima svoj tabor v Rovinju in prav tako so tu postavili svoje šotore še Svet za šolstvo, Srednja fizkulturna šola iz Maribora in Visoka šola za telesno kulturo iz Ljubljane. Vsak zase. Torej, šest ločenih taborov, šest improviziranih vzgojnih centrov. Ze dlje časa se precej govori o enotnem skupnem vzgojnem centru v pravem pomenu besede. Je zamisel izvedljiva? Vsekakor. Izkazalo se je namreč, da sp dosedanja prizadevanja na vzgojnem področju še vedno nezadovoljiva in rezultati še vse preveč nekvalitetni. Z nekakšnim skupnim vzgojnim centrom bi dosegli potrebno koncentracijo predavateljskega kadra, skupna in enotna merila, ter primerno selekcijo pri izbiri tečajnikov, ki je bila doslej pogosto povsem nenačrtna. S koncentracijo predavateljev na enem samem mestu bi bila zagotovljena tako kvalitetna predavanja kot praktičen pouk, kar pa je v današnjih pogojih neizvedljivo. Dobrih strokovnjakov namreč ni toliko, da bi lahko istočasno delali na šestih ali celo večih različnih mestih, ki so oddaljena drugo od drugega tudi po nekaj sto kilometrov. Se nekaj bi rad poudaril. Naloga bodočega skupnega vzgojnega centra bo, da bo posvečal več pozornosti izpopolnjevanju že strokovno šolanim ljudem. Znano je namreč, da se bivši tečajniki po opravlje- nih izpitih enostavno ne zanimajo več za nove strokovne dosežke, skratka, da ne spremljajo več razvoja, ker jih sistem v to pač ne sili. In še eno vprašanje, ki pa je vezano na vaše dolgoletne rovinjske plavalne te-1 Čaje. Na jesen bo namreč, kot mi je znano, otvoritev novih prostorov za vašo Visoko šolo, ki je doslej gostovala _ na Taboru. Nova šola bo imela tudi svoj plavalni bazen. Ali to pomeni, da je to vaš zadnji plavalni tečaj na morju? Drži, da bomo pričeli z letošnjim študijskim letom tudi z rednim tedenskim plavalnim poukom, kar je bilo doslej povsem nemogoče. To pa še ne pomeni, da v poletnih mesecih ne bomo imeli več tečajev. V glavnem se bodo naši študentje sicer lahko priučili osnovnih veščin plavanja, metodičnih in tehničnih elementov v teku študija na šoli sami. Ker pa je program preobsežen, da bi ga bilo moč izpeljati med ^ letom, bomo imeli plavalne tečaje še naprej. Sicer pa, nekaterih elementov, kot so skoki v vodo, plavanje pod vodo, reševanje iz vode in podobno — se študenti v bazenu tako ali tako ne bi mogli priučiti. Poseben poudarek pa bo v prihodnjih letih na naših tečajih na rajrazlič-nejših aktivnostih v naravi, orientiranju, čolnarjenju itd. Torej, tečaji ostanejo, le delo bo nekoliko preusmerjeno. A. U. miiiiiiiiiuiiinuiiiiiiiiiutHHiiliniiHiiiiiiniiiiittiiflUHHiiiniiitiiiHiiiiiiiiHiiiiiiiiiiniiHnHHiiirniimiiiiiHiiifHililiHitiiiiiRiulmimimHminiiiiiHuniimiininiiiiifiiinm M i I . . . . • i‘ 1 Cetveroboj v Krškem | Kmalu po letnih športnih igrah elektrogospodarskih kolekti- g 1 vov Slovenije je podjetje Elektro Krško organiziralo že tradicio- p p nalni troboj med Termoelektrarno Brestanica, podjetjem Elektro ^ H zabok (Hrvatska) in Elektro Krško. Tem pa so se letos pridru- p žili še tekmovalci termoelektrarne Jetrovac iz Hrvatske. 1 Prvi troboj je bil leta 1960. v Krškem, naslednji leta 1961 v g P Zaboku, tretji lani v Brestanici, letošnji četveroboj pa spet v p s Krškem. Udeležba je bila zadovoljiva, saj je iz vseh štirih ko- = H lektivov nastopilo 120 tekmovalcev, ki so se pomerili v namiznem p = tenisu, kegljanju, streljanju in šahu. v O Razpoloženje vseh udeležencev je bilo zelo dobro, še posebej ^ s pa so se ugodno počutili gostje iz Hrvatske, ki so izrazili zeljo, p H da bi se tradicija srečanj vseh štirih kolektivov nadaljevala se v = §§ prihodnje pod geslom »Bratstvo in enotnost« na športnem in p H tudi strokovnem področju. S seboj so tekmovalci prinesli darila p E — športniki iz Zaboka kompletno garnituro oblačil za odbojko, g H oni iz Jetrovca pa spominski pokal in športne značke. p Tekmovanje je otvoril predsednik sindikalne podružnice El ek- p i! tro Krško, vse navzoče pa je pozdravil direktor podjetja. Tekme p p so bile ves dan, zvečer pa je bila podelitev nagrad m tovariški p §e= večer. M V posameznih panogah so bili doseženi naslednji rezultati: g STRELJANJE — Brestanica 400 kroge, Zabok 369, Krško 356, y S Jetrovac ^14^r^Q u točk, Brestanica 7,5, Jetrovac 3,5, Zabok 1,5; g KEGLJANJE — Jetrovac 398 kegljev, Brestanica 341, Krško g = 334, Zabok 304; NAMIZNI TENIS — Brestanica, Krško, Zabok, Jetrovac. , E v celoti so imeli največ uspeha športniki iz Brestanice, ki so s S prejeli lepe pokale in diplome, vse gostujoče ekipe pa so dobile g g spominske plakete. T- B- g Direktor podjetja Elektro Krško predaja nagrado za zmago v namiznem tenisu predstavniku ekipe TE Brestanica tovarišu Novaku Živahna kopalna sezona v Zasavju Pravo poletno vreme že nekaj časa privablja številne kopalce v oba plavalna bazena, ki ju premore Zasavje, in sicer na kopališče v Trbovljah in v »Medijske toplice« na Izlake. Kopalni živ-žav se začne že zgodaj zjutraj, pri čemer prednjači v dopoldanskih urah predvsem mladina, ki ima zda.i počitnice in priložnost, da se naužije kar v domačem kraju sonca, vode in zraka. V nribodnjih letih bodo prišli na svoj račun tudi Hrastničani, ki menijo že v kratkem začeti z gradnja prepotreb-neea nlavalnega bazena za to industrijsko območje Zasavja. Oootdne in popoldne se mladim pridružijo tudi starejši. Teh je vpč v Trbovliah. ker imajo svoje kopališče, Zagorjani pa morajo Make Pred leti so sicer tudi v Zagorju ob Savi začeli graditi nov plavalni bazen in sicer v neposredni bližini stadiona Sp »Proletarec«, da bi tako osredotočili na enem mestu vse objekte za ŠDOrtno in rekreativno udejstvovanje, vendar je zmanjkalo de-naril za‘gradnjo in zdaj že «ek-i.i let bazen »po«va« na po do-grajen. Poznavalci razmer pravijo, da je SKoaa, ki nastaja v »času počivanja« vedno večja. v Trbovljah deluje v okviru ŠD »Rudar« prizadevna plavalna TekcUa. Tako imijo Trboveljčani možnost v^etT ysto kvalitetnih plavalnih prireditev. Vendar pa tako v Trbov^ah kot^na Izlakah ni poskrbljeno, da bi se lahko vsi tisU, v”g^e £a-njeni s plavalno abecedo, naučili te PreP^ebne rešcme. Ra zumljivo je torej, da tako neorganizirano kopanje, pa ce ^ se tako množično, ne nudi vse koristi. V Trbovljah in na Izlakah pogrešajo obiskovalci preprosta igrišča za nekatere špm P noge, ki bi služila za razvedrilo in rekreacijo, ko ČIoi ek ^ni v vodi. Na Izlakah so sicer v načrtu ureditev igrišč, treba z delt še počakati, da bodo znane urbanistične za to področje. .. Na Izlakah se Je v zadnjem času v precejšnji meri razvi izletniški turizem, zlasti še ob sobotah in "ede ;1,f2u -vtomobilov kirnl prostor, ki so ga pred kratkim uredili, P°.ln„nro-najrazltčnejših registracijskih tablic. Podobno kot P®’*1™’ pb štor je ob sobotah in nedeljah zaseden prostor °j’ PjTU , vpč zenu ter sam bazen. Zadnje čase je opaziti n» Ifaliatl 'ud' članov slovenskih delovnih kolektivov, ki pridejo v to znano turistično področje na izlete. IISUVUU Najbolj vročekrvni Zasavčani pa so čakali, da se je Sava toliko ogrela, da je v njej mogoče kopanje. Ze nekaj tednov je opaziti v Litiji in v Zagorju ob Savi precej kopalcev. Le-ti pra vijo, da je kopanje v Savi najcenejše, saj ni treba plačati vstop nine, seveda pa ne omenjajo, da je kopanje v Savi tudi precej nevarno. "K Prizor iz škofjeloških avtomoto dirk. Na sliki naš šampion na mopedu Janko Stefe iiiriiiiiiimiiiii)iiiHiiiiiiipiiini[iiiiiiiiiiii)iiniiiininiiiniiiiiiiniiiimimiiiiiiiiiiiiimmmuiiiuaifiiiuiiimiiiHjiiiiiiiiiHi«iiBiiniiiiiiiiiinmiiiBi;naiiniinininit iu:e PLEMENITA OGLJIKOVA, LEGIRANA JEKLA IN VISOKO LEGIRANA VALJANA K O VAN A LITA Usluge: termična obdelava: kaljenje, poboljšanje, cementiranje mehanska obdelava: groba in fina za ulitke in odkovke; informacije in navodila za izbiro, obdelavo, predelavo in termično obdelavo ter uporabo naših jekel; strokovni tečaji za brusilce industrijskih nožev in za kalilce pnevmatsko orodje i vrtalna kladiva podporne noge odkopna kladiva kladiva za zakovičenje in sekanje ročni brusilni stroji nabijači peska industrijski noži kolesni stavki vzmeti grelna žica valji za hladno valjanje kovin valji za valjanje brezšivnih cevi brzorezno orodje strugarski noži > spiralni svedri rezkarji iz kvalitete »Elomsx« krožne žage za hladno rezale kovin Za prvo kvaliteto jamči: > znak oziroma firma z nad SOCMetmrrv izkušnjami v izdelavi žlahtnih jeKei N '' 1 mm _________________________________________________________________________________! mm® XXX\XX\X\XXXX\XXXXXNXVXX\XXXXXXXXXXXXXXXXXKX\XXXW^V^VlV<.XNXXXXWXSW>?XV\>XWXV.XXX\XX>XXXXX«NXSXV1XNV^X\\XXXXXXXXXXXXX^\XX^XXXXXXvXXXXX^^ jž-^afc : ' 1; 'v ,r i\ — ^SK>fNN\>K»J\W>\V^«>MS>K>\>\VKCCNN«S^\VNC««SWN\VWC^^ Zapisek o podjetju »Kamnik« • • v mlinarji Po bruto produktu je podjetje »Kamnik« še vedno na prvem mestu v kamniški občini, čeprav so mu zdaj nekatera druga podjetja že tik za petami. Letos bodo v podjetju »Kamnik« ustvarili približno za 2,6 milijarde izdelkov. Morda v prihodnjih letih ta številka ne bo tudi za druga kamniška podjetja nedosegljiva, toda — ali ne bo tudi »Kamnik« rasel in se razvijal? Podjetje »Kamnik« — Kamničani ga še danes imenujejo »smodniš-nica«, kot so mu pred vojno rekli »barutana«, še prej pa »prahama« — sodi med naj starejše tovarne na Slovenskem, ali vsaj obrate, ki so se po proizvodnem postopku in številu zaposlenih bistveno razlikovali od tedanjih obrtnih delavnic. Leta 1962 je podjetje »Kamnik« praznovalo 110-letnico obstoja. Tradicija, ki ne pomeni samo seštevka spominov na številne razburljive, pogosto tudi tragične dogodke za generacije »črnih mlinarjev«, zaposlenih za dolgim »Kitajskim zidom«, temveč je vplivala na mesto in njegove prebivalce, na njihov značaj in navade. Ali je vmes slučaj ali ne, toda pred več kot enajstimi desetletji je avstrijski državni erar preuredil stare Andreolijeve fužine v tovarno smodnika. Sem so namreč pripeljali v lombardski Mantovi za-, plenjene stroje iz tamkajšnje tovarne smodnika. Seveda so nov obrat postavili s premislekom: za avstrijsko monarhijo je imel Kamnik dokaj ugoden zemljepisen položaj — na prihodu z Dunaja proti Trstu oziroma Lombardiji, ugodno klimo (dovolj vlažno ozračje; v vročih in suhih krajih pač ne bi kazalo postavljati take tovarne), relativno redko naseljeno območje, poleg pa še uporabne zgradbe... Morda bi vse to našli tudi 100 kilometrov vzhodno ali zahodno, vendar je bil izbran Kamnik. Sprva so v »prahami« delali samo vojaki; tu so odslužili svoj vojaški rok. Leta 1870 pa so se v tovarni zaposlili prvič domačini, Kamničani in okoličani. Uvajali so jih v delo češki obrtniki (od tod v Kamniku precej čeških priimkov), ki so tu služili svoj vojaški rok, nekateri pa so potem, ko so slekli vojaško suknjo, ostali še naprej v »prahami«. Delo v smodnišnici ni toliko težko kot nevarno. Neprevidnost enega je lahko usodna za vse. Ne samo za delavce, tudi za njihove družine v bližnjem mestu. Da, danes, v novem družbenem redu, ko je delo svobodno in z njim ustvarjamo za sebe, je razumljiva skrb organov delavskega samoupravljanja za varnost pri delu, skratka, skrb za delovnega človeka, toda lahko zapišemo: od slehernega člana kolektiva podjetja »Kamnik« se lahko učimo, kaj pomeni spoštovati varnostne predpise. Tudi ta značilnost je tesno povezana s tradicijo, je globoko vkoreninjena. Še danes vam bodo v »Kamniku« omenili dogodek pred petdesetimi leti, ko je vzorno solidaren kolektiv dosegel premestitev oholega upravnika, ki je kadil na območju tovarne! Pa povejmo še, da to območje obsega 50 ha, po katerem so, glede na varnost, razmeščeni posamezni oddelki. In vendar so se dogajale nesreče, ki so terjale marsikatero žrtev ... Vsako leto obstoja podjetja daje snov za poseben zapisnik. Najmanj to. Bila so leta, o katerih bi marsikateri črni mlinar lahko pripovedoval ure in ure: boj za boljše delovne pogoje, boj za delo (proti odpuščanju delavcev) — pred prvo in pred drugo svetovno vojno. Solidarnost in neposredno sodelovanje v narodnoosvobodilni borbi, novi elan pri delu po osvoboditvi. Na začetku smo povedali, koliko danes ustvarjajo črni mlinarji iz Kamnika. Pripravljajo še na to, da bodo proizvajali še več in — da bodo svojim sedanjim proizvodom pridružili še druge. Po osvoboditvi je bilo treba obnoviti ceste, železnice, tovarne, mesta. Potem smo se lotili novih gradenj, zrastle so nove tovarne in elektrarne, rudniki so iz dneva v dan povečevali proizvodnjo. Potrebovali smo več rude, več gradbenega materiala, jasno, v rudnikih in kamnolomih pa vse več proizvodov »Kamnika«. »Kamnik« danes krije 40 odstotkov potreb po gospodarskem razstrelivu — v SFRJ ga porabijo približno 16.000 ton — razen tega oskrbuje celotno potrošnjo z vži-galno vrvico in s črnim smodnikom. Tudi tega uporabljajo v gospodarstvu, predvsem v kamnolomih, za pridobivanje večjih blokov. Ta smodnik uporabljajo tudi pri izdelavi lovske municije in v lastnem obratu za vžigalne vrvice. Iz tega je razvidno, kaj proizvajajo v »Kamniku«. Gre za štiri osnovne proizvode: razstrelivo, vži-galno vrvico, smodnik in piroteh- Motiv iz podjetja Kamnik: delavka pri izdelavi vžigalne vrvice Stanovanjsko naselje podjetja Kamnik na Grabnu nične izdelke. Primerno je, da kar tu povemo, koliko proizvajajo teh izdelkov glede na letošnji plan. Letošnji polletni plan v proizvodnji razstreliva so izvršili s 113 % (glede na isto razdobje 1962. leta je indeks 129), v proizvodnji vžigalne’ vrvice s 102 % (indeks prvo polletje 1963: prvo polletje 1962 — 128), v proizvodnji smodnika prav tako . s 102 % (indeks 92), v proizvodnji pirotehničnih izdelkov s 116 % (indeks 147). Skupno so polletni plan presegli zza 10 odstotkov oziroma izdelali za 25 % več izdelkov kot v istem obdobju lani. Glede na to, da je ostalo število zaposlenih isto kot prejšnje leto, ugotavljamo hkrati za 10 odstatkov višjo produktivnost. Žal nam prostor ne dopušča, da bi opisali še proizvodnjo smodnika, postopek in delo v mešalnici, sejalnici, zrnilnici in sušilnici ali pa, na primer, delo pri patronira-nju ali morda izdelovanje vžigalne vrvice. Spet bi se morali vrniti v leto 1921, ko je tovarna začela izdelovati rudarski eksploziv na bazi amonijevega nitrata — dinamon, ki se je leto pozneje v čast mesta, v katerem so ga proizvedli, preimenoval v »kamniktit«. Morda bi morali našteti še druge vrste rudarskega eksploziva; povedati, da so leta 1930 pričeli izdelovati metan-kamniktit, eksploziv, ki ga je moč uporabljati v rudnikih, v katerem se pojavlja metan in nevaren premogov prah. »Kamnik« je še danes edini proizvajalec tega eksploziva. Tudi ne moremo mimo dejstva, da je »Kamnik« edini proizvajalec eksploziva, ki ga uporabljajo pri geoloških in seizmoloških raziskavah. Ni pravega spektakla, če v vedri noči (»beneški« ali »blejski«) ali ha večer pred praznikom ne priredijo ognjemeta. In kako bi tedaj brez pirotehničnih izdelkov »Kamnika«! Tudi ekipa, ki poskrbi za pirotehnične efekte v filmih, ki jih snemajo pri nas, nam bi lahko veliko povedala. Tu je še pirotehnična galanterija, ki je vsekakor najmanjši del »Kamnikove« proizvodnje, pomembnejša pa je proiz- vodnja lovske municije. Kaže, da se bo »Kamnik« uveljavil kot proizvajalec kakovostnih lovskih nabojev. Dolga doba obstoja tovarne je ustvarila delovno tradicijo. Starejši delavci so izkušeni, mlajši jim slede — in proizvodnja teče. Toda ni ostalo pri tem. Vse večje potrebe po novih izdelkih so torej terjale višjo proizvodnjo, večjo storilnost. Vprašanje, kako to doseči, je zadevalo slehernega člana kolektiva. Iskanje notranjih rezerv ni ostalo le fraza na papirju, temveč uresničen cilj. Z boljšo organizacijo dela so napravili drugi korak. Vse več strokovnjakov, inženirjev in tehnikov, ki so se prej praktično v proizvodnji seznanili s problemi dela, zdaj v razvojnem biroju dela za nenehne izboljšave proizvodnje, ukvarja se z načrti za rekonstrukcijo, ki je sicer že v teku, misli na uvajanje nove proizvodnje v okviru panoge, v katero sodijo. Upoštevati rhoramo, da smo po vojni raz- vili v državi tudi druge podobne tovarne, ki kljub delitvi dela morajo vplivati na večjo prizadevnost članov »Kamnika«. Modernizacija delovnega postopka pa je potrebna tudi zaradi drugega, lahko bi rekli človeškega razloga. Sodobne naprave naj bi ne omogočile le boljšo in večjo proizvodnjo, temveč prevzele nase tveganost proizvodnje. Že doslej so s primernim zavarovanjem strojev in drugimi varnostnimi ukrepi za polovico zmanjšali nesreče pri delu. Zdravnik v lastni obratni ambulanti skrbi za zdravje vseh zaposlenih. Uvedba cenene, toda izdatne tople malice je že dala neposredne pozitivne rezultate. Lastni počitniški dom v Portorožu in tri koče na Veliki planini zagotavljajo slehernemu članu možnosti koristne in prijetne izrabe dopusta. 170 stanovanj, kolikor so jih sezidali v dobi po osvoboditvi, je malone zbrisalo z dnevnega reda stanovanjsko vprašanje članov tega kolektiva, hkrati pa bistveno vplivalo na sedanjo podobo Kamnika. Takšen je »Kamnik« po 111 letih obstoja. Že naslednja leta bodo prinesla nove spremembe. Delež »Kamnika« v dosedanjem našem industrijskem razvoju ni bil majhen, toda tudi sedanji in prihodnji napori »črnih mlinarjev« bodo imeli isti cilj: blaginja naše skupnosti in blaginja delovnega človeka. RUDNIK BELIH RUDARJEV IZ ČRNE V vznožju širokega kraškega platoja Velike planine, danes že bolj kot po pašnikih znamenite po smučarskih terenih in turizmu-sploh, je vrezana globoko v kristalne skrilavce — razmeroma tuj element na tem območju — dolfna Črne. Tu že več kot 100 let obstaja rudnik kaolina. Odkrili so ga menda že dobro stoletje prej. Zanimivo je, da so kamniški posestniki najprej poskušali izdelovati iz te gilne gospodarsko keramiko, a so se kmalu prepričali, da kaolin za to ni primeren. Seveda rudnik zato 'ni ostal pozabljen ali celo neizkoriščen. Razvile so se industrijske panoge, ki so v svojim proizvodnem postopku potrebovale kaolin. Se prej, pred več kot 120 leti, so ga nekatere take delavnice uvažale iz Italije, potem pa so pričele uporabljati kaolin iz črne. Danes lahko pravi začetek proizvodnje kaolina določimo v čas, ko so v Vevčah pri Ljubljani pričeli izdelovati papir na stroju (prej so na Slovenskem v številnih mlinih za papir izdelovali le-tega ročno). Prvi strojno izdelan papir je prišel iz vevške papirnice 24. junija 1843. leta (prav letos praznujejo vavški papirničarji 120-letnico svoje tovarne). Tedaj so pričeli uporabljati 'v tej papirnici kaolin iz Črne. Se danes jugoslovanske papirnice porabijo 70 odstotkov proizvodnje rudnika kaolina. Uporabljajo ga kot polnilo k papirni masi, v novejši dobi pa tudi za premaz papirja. Vendar — kaolina primanjkuje. Ko opisujemo gospodarstvo kamniške občine,'' lahko torej prav po zaslugi belih rudarjev iz Črne govorimo tudi o rudarstvu. Čeprav je v rudniku (skupaj z zaposlenimi v obratu proizvodnje kalcita v Stahovici, ki je bil lani priključen rudniku kaolina) zaposlenih le 275 ljudi, je vendar vrednost njihove proizvodnje (družbeni bruto proizvod) v letu 1962 znašala 476,821.000 dinarjev, po družbenem planu občine pa naj bi se v 1963. letu povečal na 515,100.000 dinarjev. Vse večje potrebe po kaolinu terjajo vse večjo proizvodnjo. Leta 1945, kar sicer ni odločilno merilo, so v Črni proizvedli 1100 ton plavljenega kaolina, v letu 1951 že 9000 ton, v 1962. letu pa že 18.500 ton! Kaolina pa še na domačem trgu vedno primanjkuje, zato ga moramo uvažati. V takem primeru bi bilo seveda nesmotrno, če bi kaolin izvažali, čeprav je na zunanjem trgu veliko povpraševanje po njem. Zato rudnik z vsako tono kaolina, proizvedeno več, ustvari skupnosti 25 dolarjev deviznih prihrankov. Ker imajo, kot rečeno, papirnice interes za dvig proizvodnje, bodo v prihodnosti investirali v modernizacijo rudnika tudi združena sredstva te industrije. Več kot 210 mili j opov dinarjev pa je lani in letos investiral že rudnik sam: nova pridobitev je rekonstruirana separacija, ki bo omogočila boljši izkoristek rude. Tudi v obratu kalcita bodo lahko povečali proizvodnjo z novo napravo za mletje kalcita. Ker so odkrili precejšnje rezerve kaolina, ga bodo lahko še dolgo vrsto let izkopavali. Gre za nova ležišča, toda tudi tista, ki jih sedaj izkoriščajo, bodo lahko še dolgo izkoriščali, le treba bo poglobiti rove. Beli rudarji se bodo spuščali še v globlje rove.' Zato nov izy£-žalni stroj ni le želja, temveč nuj' na potreba. V jamah so doslej preuredili zračenje, delavce opremili z novimi zaščitnimi maskami, rudarji iz le? ta v leto upravljajo s sodobnejšimi stroji. Nenehno izobraževanje rudarjev (v jami dela več kot polo* vica Visokokvalificiranih delavcev), trije inženirji in pet tehnikov pa je tisti subjektivni činitelj, ki dejansko zagotavlja smotrno organizirano Jn varno delo. Ne nazadnje Pa tudi — prav zaradi tega — večjo produktivnost. V zadnjih letih se j® storilnost, ugotovljena po jamskem učinku na dnino ali po pridobivanju plavljenega kaolina na dnino, podvojila. Pravijo, da še to ni njihova zadnja beseda. Motiv iz rudnika kaolina — glavni vpadni jašek lilil to rnlpiml ^XX\XX\XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXNXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX'XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXNXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXV\XXXXXXXXXXXXXXXN>XXXXX-VXXXy »TITAN« RES TITANSKI Iz družbenega plana občine Kamnik za leto 1963: »Titan« postopno rekonstruira svoje obrate. Lani so v ta namen investirali 65 milijonov dinarjev, v letu 1963 pa bodo v okviru tako imenovanega »malega Programa« vložili v rekonstrukcijo J92 milijonov dinarjev, kar je sicer le sedmina vrednosti investicijskih vlaganj v okviru perspektivnega Programa, ki predvideva znatno Povečanje proizvodnje. Z letošnjimi investicijami bodo znatno zboljšali svoj že precej izrabljeni strojni Park in odpravili ozka grla v livarni. Povečanje proizvodnje tempra-nih ulitkov, fitingov in drugih izdelkov bo omogočilo, da bodo v 1963. letu izpolnili planske naloge in povečali družbeni bruto proizvod za 9,1 odstotka. Število zaposlenih bodo povečali za 5,7 odstotka. To, nova organizacija dela,' ki 5o uvajajo in prej omenjena vlaganja sredstev za nakup novih stro-. jev, bodo zagotovila tudi tako — Slede na količino in kakovost — Proizvodnjo, da bodo lahko v 1963. letu izvozili ža 46 % več izdelkov kot v 1962. letu. Ker bodo hkrati Popolnoma osvojili nekaj drugih izdelkov, ki smo jih doslej uvažali, bodo s tem zmanjšali uvoz. V okviru negospodarskih investicij namerava »Titan« letos vložiti 40 milijonov dinarjev za gradnjo stanovanj.« Tako torej v kamniški občini Pričakujejo, da bodo v 1963. letu v »Titanu« ustvarili družbeno bruto Proizvod v vrednosti 2 milijardi 430 milijonov dinarjev (nasproti 2 milijardami 226 milijonov dinarjev v 1962. letu). V »Titanu« je zaposlenih skoraj 1000 delavcev in de-, lavk. Že dejstvo, da tovarna daje kruh takemu številu delavcev, pove dovolj. Toda hkrati prav to — °b upoštevanju vseh vlaganj, o kadrih zvemo iz družbenega plana, ln pa spričo dejstva, da je »Titan« P° osvoboditvi spremenil svojo zu-nanjo podobo, da ima nove, velike, P° sodobnih zahtevah tehnološkega Procesa in higiene ter varnosti de- la zgrajene objekte, razen tega pa Se Pozitivno tradicijo proizvodnje in Prodije izdelkov — nalaga kolekti-Vuv »Titana« velike dolžnosti. Nam računa ožja in širša družbena skup-h°st. in »Titan«, ki prav v tem času Postaja vse bolj »titanski«, bo znal 12Polniti pričakovanja. Tudi »Titan« sodi med tista kanadska podjetja, ki se ponašajo z dolgoletno tradicijo. Dobro leto je v siasilu tega kolektiva izhajala krat-^a zgodovina tovarne, v kateri je Popisano domala vse, kaj se je od r°62. leta dogajalo na parceli 718, ”a kateri je današnji »Titan«. Omenjenega leta je stal tam — kdo ve kdaj — star mlin na vodo, v katerem sta dva podjetnika brez-r®Pešno poskušala organizirati »ke-•mčno proizvodnjo« (mlela sta zemeljske barve). To pa še ne pomeni Pričetek »Titana«, lahko pa rečemo, a so njegovi temelji položeni 1895. ta> ko je bila na parceli 718 ustanovljena majhna obrtna delavnica delal primerjal obrate s tisti— v katerih je svoj čas sam ♦ kn • “ majnna oonna ueiavmva ovinske stroke, od katere je menim do danes ostal v spomin le še d ?nasti zvon, ki je za več generacij Čet i cev tega podjetja oznanjal za-, Ih konec dela. V novi kovi-vJ’,ski delavnici so pričeli izdelo-kat ključavnice, torej proizvod, po rerem še danes požnamo »Titan«, lo ^I7la je menjavala lastnike, ce-®lrlla svoj obseg, toda maja 1912 ka j krat je tovarno upravljala ne-j,- dunajska delniška družba, ki je v Pričakovano bankrotirala — so' ^ 5» e j prenehali z delom. Okrog 50 11xxxxxxxxv™xxxxxxxxxx>xxxxx^xxxxxvt™xxxxxxxxxxxxxxxvxxxxxxxxxxxvxxxxxxxxx «sm\vR^ ' »S T O L« PRED ŠESTDESETLETNICO Leta 1964 bo poteklo 60 let od ustanovitve tovarne upognjenega pohištva »Stol« na Duplici pri Kamniku. Starejši Kamničani se še spominjajo nastanka Bahovčeve tovarne lesnih izdelkov in žagarske obrti, pričetka proizvodnje stolov po Tho-netovem sistemu (izdelovanje upog-r njenega pohištva na industrijski način). Vsekakor je to pomenilo pričetek industrializacije Duplice. Danes, skoraj 60 let pozneje lahko govorimo o dupliškem »Stolu« kot o sodobno urejeni tovarni z več ko 1000 zaposlenimi, ki ustvarjajo letno več ko za dve milijardi proizvodov. Dupliško upognjeno pohištvo si je ustvarilo sloves doma in na tujem. Izvažajo v 14 držav; iz Anglije, ZDA in Zahodne Nemčije, kjer imajo najmočnejše kupce, se oglašajo vedno novi. V zadnjih 10 letih se je izvoz »Stolovih« izdelkov (izvažajo že dlje časa samostojtio) povečal za petkrat. In tovarna še vedno raste. Da, tako je danes. Duplica je že skoraj predmestje Kamnika. »Prvi vaški nebotičnik« — kot so vsi jugoslovanski časopisi imenovali pred leti sezidano stanovanjsko stolpnico na Duplici — sicer še vedno dominira nad naseljem, toda dobil je številne sosede. V zadnjih letih so na Duplici sezidali 123 družinskih stanovanj. V novem bloku, ki bo vseljiv letos, bo spet 16 družinskih in 18 samskih stanovanj. V bližini je kulturni dom, v katerem se odvija živahno kulturno življenje dupliških delavcev. Grade športne naprave, izmed katerih najbolj nestrpno pričakujejo bazen ... A kako je bilo na začetku in še vrsto let pozneje — vse do zmage ljudske revolucije? Ali lahko pozabimo na napore, na socialne in politične boje tistih generacij, ki so delale tu prej? Začetki industrije na Slovenskem so si podobni. Pričelo se je z malim, bolj iznajdljiv in bolj sposoben podjetnik — pa tudi bolj brezobziren — je hitreje razvijal svoje podjetje, »ali bolje rečeno, prizidaval delavnico k delavnici,« kot je ob 50-letnici »Stola« zapisal v članku za jubilejno številko »Vestnika tovarne upognjenega pohištva Stol Kamnik« Mavricij Bore, predvojni delavski aktivist, ki je sam delal v Beračevi tovarni (»Remec in Co.«) Mavricij Bore • v omenjenem članku (»Od izkoriščanega delavca do gospodarja tovarne je bila dolga in težka pot«) dokumentirano opisuje pričetek organiziranega odpora dupliških delavcev zoper izkoriščanje, delo v sindikalnih organizacijah, uspehe organiziranega nastopa delavcev. Vsaka predvojna stavka sodi med najbolj pretresljive in najpomembnejše mejnike podjetja oziroma njegove zgodovine. Stavka, ki se je pričela 2. maja 1934. leta, je najbolj znana, toda tudi ena največjih na Kamniškem. »Trajala je ves mesec«, piše Bore. »Takrat je Remec dolgoval delavstvu tudi šest obračunskih plač, ki jih ni izplačal v zadnjih dveh letih«. Obenem je plače stalno zniževal, 1. maja 1934 pa jih je spet hotel znižati kar za 50 %>. O tej stavki nadalje pravi: »Nedvomno je še danes mnogim uganka, kako smo mogli sploh živeti ob taki bedi. Bila je nujnost čudovite skromnosti in bede, ki ji danes ni primere.« Stavka je bila končana z delnim uspehom. Plače in akordi so se znižali za 7 % in ne za 50 %. Toda premirje je bilo kratkotrajno ‘... Tudi v narodnoosvobodilni vojni so dali dupliški delavci časten delež. Naj tu ponatisnemo, kar je 1954. leta napisal Mavricij Bore: »Naval fašističnih okupatorjev na Jugoslavijo je dupliške delavce . dobil pripravljene. Najaktivnejši so bili komunisti dupliške organizacije, diskusije in sestanki po delavnicah so večini delavcev osvetlili strahote, ki čakajo naš narod in naloge delavskega razreda v tem boju. Kot prvoborci so se od dupliških delavcev uprli okupatorji tovariši Albin Vengust, Stane Žirovnik, Berto Kodrič, Vinko Dobaj, Stane Grilanc, Jože Pirš, Pavle Ulčar, Stane Trobec. Izdajalcev in hlapcev okupatorja med delavstvom skoraj sploh ni bilo. Odhod prvoborcev proti fašizmu v ilegalo 27. julija 1941 je bil junaški. Ta dan so bile izvršene širokopotezne sabotažne akcije. Rušenje mostov, brzojavnih in električnih drogov, tovarniških jezov na Bistrici itd., to je bilo opozorilo okupatorju., Tedaj ustanovljena Kamniška Četa je ta dan zažgala tudi dupliški most na Bistrici. Ko je Remec prevzel večja- vojaška naročila za vzhodno fronto (izdelovanje smuči), je ta četa 3. IX. 1941 tovarno zažgala ...« (V tej akciji so sodelovali tudi Vinko Dobaj, Jože Pirš-Luka, Stane Žirovnik in Ivan Semen). Res je bila težka in dolga pot od izkoriščanega delavca do upravljavca tovarne. Po pravici sta vzidani na pročelju tovarne druga poleg druge spominski plošči padlim borcem v NOB in plošča z napisom: »Po dolgotrajni borbi delavskega razreda v svetu se je prvič v zgodovini uresničilo v Jugoslaviji načelo: Tovarne delavcem! — 26. VII. 1950 je delovni kolektiv tovarne upognjenega pohištva Duplica prevzel vodstvo tovarne.« Dve leti potem, ko so vzidali to ploščo, je tovarna dobila današn naziv, pač zaradi tega, ker je glavni izdelek (tudi glavni izvozni proizvod) — stol. Izdelujejo, vse vrste sedežnega pohištva sodobnih oblik, stole, stolčke, fotelje iz upognjenega in neupognjenega lesa — predvsem v serijski proizvodnji. Izdelujejo tudi pisarniško pohištvo, znani so njihovi Rex izdelki, vse bolj pa se uveljavljajo tudi »Štolo vi« tapecirani izdelki (stoli in fotelji), mize raznih dimenzij. Potrošniki še vedno segajo po kombinaciji les-kovina. Skoraj pravilo je postalo, da standardne in druge fotelje za opremo dvoran naročajo v »Stolu«, ki ima zaradi tega tudi lastno montažno ekipo. Uporabljajo predvsem bukovo hlodovino (več tisoč kubičnih metrov letno), znatno manj pa hlodovino drugih listavcev in iglavcev. Del bukove hlodovine, ki jo uporabljajo za upognjeno pohištvo in se torej mora dati kriviti, kupujejo v oddaljenejših krajih (Novo mesto, Kočevje). Zaradi boljšega izkoriščanja hlodovine, porabijo tisti les, ki jim ostane pri izdelovanju stolov, za drobnejše galanterijsko pohištvo. Tako izkoristijo nekaj več kot 60 % hlodovine. Danes je sestavni del »Stola« tudi nekdanji obrat »Silve« na Stahovici, ki zaposluje okrog 100 delavcev. Razen zabojarne je tam tu-, di tapetniška delavnica. V samem »Stolu« je nekaj več kot 1000 delavcev, spomnimo pa se, da jih je po vojni pričelo z delom le 196. Leta 1954 pa jih je bilo že 793. Ali lahko pripišemo porast proizvodnje le večjemu številu zaposlenih? Nikakor. Tudi ne samo zares povečanim proizvodnim zmogljivostim, (po vojni so zgradili vrsto objektov in kupili sodobnejše stroje), temveč tudi boljši organizaciji dela, ki jo nenehno izpopolnjujejo. Tudi neposredno prizadevanje vseh zaposlenih je pomemben činitelj za rast proizvodnje in za boljšo kakovost izdelkov. Spodbudna delitev osebnih dohodkov vseh zaposlenih po proizvodnih uspehih posameznih poslovnih enot je tudi ustvarila ugodna tla za povečanje delovne storilnosti, za večjo pozornost pri ravnanju z materialom (prihranki!), zmanjšanje Izmeta itd. ■ V »Stolu« ugotavljajo storilnost na temelju dejansko opravljenih delovnih ur vseh zaposlenih ter ustvarjene proivodnje gotovih izdelkov, ocenjenih z normativom potrebnega proizvodnega časa. Po teh podatkih se je storilnost v zadnjih štirih letih, vzemimo za leto 1958 indeks 100. dvignila za 42,8 %. (Glej tabelo!) Računajo, da bo storilnost v letošnjem letu v primerjavi z minulim letom porastla vsaj za 5 %. V sedanji fazi rekonstrukcije Pogled na tovarno Stol v Duplici nizacijo dela. Dobra priprava dela, notranji transport, kar vse so lahko spričo novih prostorov sodobno uredili, okrepitev razvojnega sektorja, efektna kontrola proizvodov, velika sredstva za izobraževanje delavcev in drugo, pa so tisti činitelji; brez katerih tudi z novimi stroji ne bi dosegli takih uspehov kot so jih. Na začetku pa smo rekli, da v Kamniku tekstilna industrija nima tradicije. Zdaj pa smo videli, kako jo »Svilanitovi« delavci pred našimi očmi ustvarjajo. Prekalila jih je kratka zgodovina tovarne, ko je bil njen obstoj in napredek odvisen od slehernega od njih. Premagali so začetne težave, sprejeli tak proizvodni program, ki jim zagotavlja trajno perspektivo ter se s svojimi izdelki uveljavili na trgu. To je njihova preteklost. Sedanjost in prihodnost tovarne pa bo toliko svetlejša, koliko bo kolektiv, v katerem je sleherni član postal med tem časom že toliko izkušenejši upravljavec, vztrajal na začrtani poti in pokazal pri delu tako prizadevanje kot doslej. Delavci, zaposleni v tovarni Stol se vozijo iz bližnje in daljne okolice. Parkirni prostor prevoznih sredstev! podjetja grade skladišče gotovih izdelkov. Gradijo ga na tovarniškem prostoru, ob cesti, dolgo bo 90 m, široko 15 m, imelo pa bo dve nadstropji. Lani so uredili obrat gro-bega_ razreza in furnirno, prihodnje leto ‘bo na vrsti gradnja brizgalne kabine y obratu mizarne; »Stol« pač ne zaostaja. Zeli obdržati širok krog svojih kupcev in pridobiti še nove. To pa bo dosegel le, če bo šel vštric z razvojem lesne industrije v svetu, če bo prednjačil z novimi modeli in jih proizvajal čimceneje. Da bi jih tudi ceneje prodajal, pa vendar zagotovil primeren dohodek sebi in družbi. Leto Opravljenih del. ur na 1 norma Enot -proizvoda indeks uro na 1 uro 1958 1,99 0,49 100,0 1959 1,72 0,58 115,7 1960 1,67 0,60 119,2 1961 1,57 0,64 126,8 1962 1,44 0,70 142,8 »SVILANIT« — SPECIALIZACIJA PROIZVODNJE O tradiciji tekstilne industrije na Kamniškem ne moremo govoriti, čeprav je bilo na tem področju nekaj majhnih delavnic že pred vojno. Danes pa je v Kamniku velika nova tekstilna tovarna »Svilanit«. Leta 1954 zgrajena nova tkalnica s tiskarno ih barvarno ter kotlarna je postala jedro sedanje tovarne. Letos dograjujejo tod novo proizvodno halo, ki je sama večja od vseh drugih prej zgrajenih »Svila-nitovih« zgradb. S to, prvo fazo rekonstrukcije bodo dobili nove pro- store za proizvodnjo frotirja in konfekcije, prepotrebna skladišča gotovih izdelkov in še prostore za prodajno službo in razvojni oddelek. Sem se seli obrat Šmarce (v njene prostore pa se bo preselila tovarna kovanega orodja). Krivični bi bili do kolektiva »Svilanita«, če bi rekli, da so jih potrošniki najprej spoznali po znani pesmi (reklami!) o kravati »Svilanit«. Res pa je, da so si tudi s tem izdelkom utrli pot na tržišče. Danes, ko na primer uvajajo pro- Pogled na novo tovarno Svilanit izvodnjo novih, modernih vzorcev kravat iz sintetične preje, kupci že povprašujejo po njih, čeprav jih še na trgu ni... Toda kravate še zdaleč niso glavni izdelek »Svilanita«. Podjetje se odločno specializira na izdelovanje dveh skupin izdelkov: frotirja in svile, »Svilanit« je največji proizvajalec frotirja v državi. Danes je že blizu cilja, ki si ga je zastavil: proizvajati tudi kakovostno n*ajboljše izdelke. V okviru svoje usmeritve k specializaciji bodo v svoji stroki še razširili proizvodni program. Pripravljajo se na proizvodnjo velur frotirja, izbiro vzorcev (tudi tiskanih) pa bodo kar se da popestrili. Čeprav so »Svilanitovi« izdelki taki, da jih gotovo pozna vsako gospodinjstvo, jih bomo kar naštevali: svilene zavese, posteljna pregrinjala, moški in ženski šali, kravate, frotir (tudi konfekcijo iz frotirja), vafel blago, namizni prti in garniture ter preproge »ženil«. Da pa bo vseh teh izdelkov kmalu še več na trgu, so se že lotili' tudi druge faze rekonstrukcije: modernizacije strojnega parka. Dosedanje statve zamenjujejo z žakard-nimi avtomatskimi stroji in tudi oddelek svile bo dosedanje stroje zamenjal z najmodernejšimi. Ob tem pa naj izkoristimo priložnost in spomnimo bralce na stanje pred dobrimi desetimi leti. Tedaj je imela tovarna »Svilanit« 99 delavcev, 46 statev — z velikimi napori so zbirali in kupovali po vseh krajih stroje, ki so bili povečini stari in jih montirali v svojih obratih — izdelali pa so 104.000 kvadratnih metrov tkanin v vrednosti 62 milijonov dinarjev. Deset let pozneje je v podjetju več kot 400 zaposlenih. Po opisanih ukrepih so v letu 1962 izdelali za 1,240.000.000 dinarjev izdelkov. Podčrtati pa moramo, da je vrednost družbenega bruto produkta porasla največ" prav v tem letu, ko je »Svilanit« napravila pravi skok. Lani je bila »Svilanit« na prvem mestu v občini po povečanju družbenega bruto produkta v primerjavi z letom prej: izdelali so za 41,5 % več kot 1961. leta. In v letu 1963? Planirali so porast družbenega bruto produkta na 1,486.000.000 dinarjev. Že v prvih šestih mesecih 1963. leta so ustvarili vrednost 750 milijonov dinarjev. Do konca leta bodo izdelali 1,084.000 dolžinskih metrov (ali' 1,282.000 kvadratnih metrov) tkanin. Od tega bodo izvozili za 30 milijonov deviznih dinarjev, to je za 7,5 % več glede na minulo leto. Storilnost dela (glede na proizvedeno količino) se je v prvem polletju 1963 povečala za 5,4%. Večji je tudi čisti dohodek podjetja in to je tudi opravičilo ža porast osebnih dohodkov zaposlenih. Dragocene stroje, večidel uvožene, je treba kar se da izkoristiti. Zato so že 1962. leta uvedli tretjo izmeno. Sproti izpopolnjujejo orga- KAMN1K IMA TUDI ŽIVILSKO INDUSTRIJO IN SICER PODJETJE »ETA« 70 delavk in delavcev kamniške živilske industrije je 1963. leta dobilo nove prostore. Take, ki povsem ustrezajo vsem higienskim načelom, razen tega pa zaradi smotrne gradnje (kar je še važneje kot zares lep zunanji videz) in sodobnih strojnih naprav omogoča izvedbo modernega tehnološkega postopka in visoko povečanje proizvodnje. Glavni proizvod kamniške živilske industrije je gorčica, znana gorčica »Eta«, v zadnjem času pa predelajo vse več povrtnine. Če bi domači pridelek povrtnine bil zadosten, bi podjetje lahko tudi izvozilo letno 50 ton svojih izdelkov, seveda s tem, da bi dalo tudi na domači trg precej večje količine najboljše ustrezno predelane povrtnine. Takorekoč nova, nadvse rentabilna proizvodnja pa bo predelava gob. Za zagotovitev surovine je idejni program pridelovanja gob in ga bodo uresničili že v prihodnjem letu. Z dograditvijo obrata šimpinjonov bodo lahko dnevno proizvajali 1000 kg. Kmalu bodo potrošniki lahko segli po tem, že danes tako iskanem proizvodu. Razen tega centralnega obrata, sodi v sklop živilske industrije ETA tudi obrat v Mengšu, v katerem proizvajajo kvas. Kot vsako podjetje, moramo tudi ETO predstaviti s številkami: ^ 1963. letu bo bruto produkt pora-stel za 22,8 % ali od 284,223.000 na 323,821.000 dinarjev. Če vzamemo 1958. leto v primerjavo in vrednost bruto produkta označimo z indeksom 100, beležimo v 1960. letu indeks 139,97, v 1962. pa indeks 203,88! Storilnost dela raste hitreje kot osebni dohodki; v 1962. letu se je v primerjavi z letom 1960 povečala za 36 %. To je toliko vrednejše, saj so delali v res slabih prostorih, s pomanjkljivo strojno opremo in j® porast proizvodnje in storilnosti pripisati skoraj izključno prizadevanju članov kolektiva na delovnih mestih, se pravi njihovemu fizičnemu naprezanju. Poleg tega pa s o si novo tovarno zgradili v glavnem z lastnimi sredstvi. Vsemu so »krivi«, pravijo v Eti, njihovi kakovostni izdelki. tmv.J g »Svit« osvaja nove proizvode GEZ DVE LETI DVE IN POL MILIJARDI! Iz majhne delavnice, v kateri so Pred sto leti pričeli izdelovati gospodinjsko in dekorativno keramiko, iz te majhne delavnice, ki se še Pred zadnjo vojno nikakor ni mogla razviti, je pred leti nastal industrijski kombinat »Svit«. Z ustanovitvi- novega podjetja, ki so ga vsa Povojna leta pretresale številne or fanizacijske spremembe, je pod lotje zaživelo in se pričelo razvijati v dejanski kombinat (in ne samo Po imenu), ki ima pred sabo perspektive, o katerih ne bi mogel sanjati še tako velik optimist. Kombinat ima tri obrate: kemična (proizvodnja tesnilnih, polirati in brusnih sredstev, praškov za varjenje črnih in barvnih, kovin,, antikorozijska sredstva, sintetična lepila in drugo); keramičnega (pro-izvodnja tehnične keramike, elek-troporcelana, steatita, le tega po lastni pripravi!, dekorativne keramike) in obrat impregnacije (im-Prčgniranje papirja, tekstila in dru-geSa elektroihstalacijskega materija). Tako rekoč, nenehno uvajajo Pove proizvode, podčrtati pa je treba, da predvsem take, ki smo jih Poslej uvažali. Toliko bolj bi bila Zato »Svitu« potrebno večje razumevanje pri dodeljevanju deviz Za Pakup strojnega parka .... Ker smo že prej našteli nekate-re izdelke, jim, dodajamo še nekaj Psjnovejših: v keramičnem obratu Pvajajo proizvode za , radi o- visokofrekvenčno industrijo na podlagi stsatita. Visoko, kvalitetni so izdelki oddelka termoizolacijskega materi-01" na podlagi steatita, predvsem Pa so prijetna presenečenja novi l2delki kemičnega obrata: univer-Zalna sintetična lepila, elastični kiti, nova antikorozijska sredstva in po-lirne paste za poliester lkke. In koliko potrebnih izdelkov je še v laboratorijskih preiskavami! Obrat impregnacije ima veliko' perspektivo v proizvodnji steklenih bougier cevi, steklene tkanine, kabelske izo-lirne Žice in diagonalnih trakov. Zares, v asortimentu proizvodov je »Svit« že kombinat. Kaj pa po količini? Družbeni bruto proizvod »Svita« v letu 1962 je znašal okrog 600 milijonov dinarjev, v 1963. letu pa bo že presegel milijardo dinarjev! Polovico od tega so že dosegli v prvem polletju. . Podjetje pravkar koncentrira svoje .obrate, na treh mestih; veliko so' doslej investirali v zgrgdbe, zdaj so na vrsti nova vlaganja v strojno, opremo. Vendar pa keramični obrat še čaka na nove prostore, pa katere projektirajo načrte. Tudi obrat impregnacije potrebuje še večje prostore. Vse gradijo z lastnimi sredstvi, le delno si pomagajo s kratkoročnimi krediti. Vsekakor se bodo tehtno premišljene investicije — saj temelje na analizi tržišča — bogato obrestovale. Kombinat zavze-ma vse pomembnejše mesto ne' le v občini, temveč v državi sploh. Z naštetim izpopolnjevanjem podjetja, s še boljšo organizacijo dela in nazadnje še z večjim prizadevanjem zaposlenih bodo. zatrdno uresničili - Svoje : načrte. Cez dve leti se bo i družbeni bruto produkt povečal na 'poltretjo milijardo, v naslednjih letih pa na 4 milijarde. ■ »Svit« bo postal gigant, značilen po veliki serijski proizvodnji in po racionalnem ter ekonomičnem poslovanju. VZPOREDNO Z NAPREDKOM: »ALPREM« IN NJEGOVI IZDELKI Odveč je razlagati mnogostran-?ko uporabo aluminija. Ta lahka kovina je 'osvojila svet. Ni čudno, da si je tudi naša domovina na Samem začetku industrializacije gradila eno največjih tovarn aluminija. To je odprlo pot razvoju ®rugim panogam, ne na zadnje pa ‘Udi proizvodnji različne opreme iz Aluminija. Na tem področju pa se Zadnjem času močno uveljavlja, Jfši javnosti manj znano, gradbe-a°-montažno J podjetje »Alptem« iz Jamnika. ' 1 • " Kateri potrošnik pa-se v *; samopostrežni trgovini, ko z bogato za-lo?-enih polic zbira po svoji želji, ''Praša po proizvajalcu opreme v l6i trgovini?! Kdo je izdelal blazine, police, reklamna stojala? Bern mimo katerih gremo vsak dan, *'aVadno niti ne vidimo. Zato: ali Pomislimo, ko kupujemo cigarete • časopise, na graditelje aluminijevega kioska?, Ali pomislimo na od kod so delavci, ki montirajo v‘uminijske okvire izložbenih oken, . katerih pozneje še, tolikokrat ob-, udujemo razstavljeno blago? Pa al bi naštevali! , v Toda številna trgovska podjetja, 1 odpirajo nove samopostrežne tr-5°vine ali drugi investitorji, ki opr^6 .P.osl°vne stavbe in jih želijo n —... s kovinsko opremo, vedo, a koga se morajo obrniti. Iz Ulci-Dubrovnika, Šibenika, Reke, nik*^6’ Ljubljane, Jesenic, Karh- Ljubljane, Jesenic, „A in iz drugih krajev naročajo i,.11 Premovo« kovinsko opremo _ za asične in samopostrežne trgovine, ucti »Alprcmovi« kioski za tobak, ' ®°pise, sadje in zelenjavo ter 1 j,, etažni trgovski paviljoni so žna-Pp vsej deželi. Seveda pa »Alprem« ni zaslovel Današnji 120-članski ko-je prav. tako napravil na- -6ez noč. ^ktiv" Ob n°’ ^ePrav kratko razvojno pot. Ustanovitvi je podjetje štelo le aJ delavcev. Nastalo je iz sploš- nega ključavničarstva, storitvenega ‘obrtnega podjetja, ki. se je ukvarjalo z večimi storitvenimi obrtmi. Dejansko je iz te delovne organizacije pozneje nastalo troje podjetij. Razen »Alprema« obrtno in montažno podjetje »Zarja« s svojimi obrati »Inštalacije«, »Elektro« in »Plesk«, ki se ukvarja z napeljavo električne, vodovodne in toplovodne instalacije, ključavničarstvo, kleparstvo. Del dejavnosti' je osredotočen v »Komunalnem podjetju Kamnik«, -;ki gradi in vzdržuje komunalne objekte, upravlja s kanalizacijo, vodovodom in javno razsvetljavo, gradi ceste in ureja javne nasade. Kot tretje se je iz istega zametka razvilo podjetje »Alprem«. Mejnik v »Alpremovem« razvoju sodi v 1956. leto, ko je podjetje pričelo izdelovati izdelke iz aluminija. V »Stolu« so takrat pričeli izdelovati stole v kombinaciji les — aluminij. Aluminijaste okvirje so pričeli izdelovati v »Alpremu«. Poslali so nekaj sodelavcev na prakso v »Impol« in odtlej se podjetje specializira bolj in bolj za izdelke iz aluminija. O nedvomno uspešni uveljavitvi smo že spregovorili. Omenimo naj, da sov »Alpremu« v 1962. letu izdelali in montirali (jasno, da morajo imeti lastne montažne ekipe) izdelkov za 323 milijonov dinarjev. Letos bodo ustvarili vsaj za 400 milijonov dinarjev, čeprav so za 8 % zmanjšali prodajne cene aluminijastih izdelkov. Ko bodo uresničili svoj investicijski načrt (dogradili industrijsko dvorano, zgradili skladišče, prostor za lastni projektivni biro, nakupili nekaj novih strojev), bodo ustvarjali še več. Možnosti za to so. Obenem proučujejo organizacijo dela in iščejo načine za hitrejše izobraževanje delavcev* ki jih bodo prihodnja leta še potrebovali. Z »ALp£1°!10s^rezna lrSovina podjetja »Rožca« na Jesenicah Je opremljena REMOVO« opremo. Slika kaže večji del opreme, ki jo proizvajajo Izdelovanje brusnih in polirnih sredstev v kemičnem obratu »Svita« »Svit* — odtiskovarije izdelkov v keramičnem obratu Tovarna kovanega orodja Kamnik IZ KOVAČIJE V STROJNO OBDELOVALNO INDUSTRIJO v »ALPREMU« Po 140 letih obstoja se kamniška tovarna kovanega orodja seli v nove prostore v Šmarco. Kamničane podnevi ne bodo več motili udarci orjaškega kovaškega kladiva — ponoči zaradi obzira do kamničanov in do turistov tako niso delali, čeprav je zaradi tega trpela proizvodnja — tovarna pa bo na novem kraju lažje zadihala. Ker je selitev povezana z rekonstrukcijo, bodo v novi tovarni razširili asortiment proizvodnje, povečali število zaposlenih in ustvarili za 100 milijonov več izdelkov. 2e letos bodo izvozili na tržišča drugih držav za 20 milijonov deviznih dinarjev. Razen osvajanja novih proizvodov bodo letos pričeli tudi z remontom tekstilnih strojev. .Odslej bo kovačija samo en obrat nove tovarne, ki bo zaradi nakupa novih strojev prerasla v strojnoobdelovalno industrijo. V tovarni ne bodo delali le kovači, temveč vse več. strugarjev in mehanikov, v veliko pomoč pa bodo kolektivu tudi novi inženirji in tehniki, ki bodo kmalu prišli v tovarno. Še vedno pa bodo iz te kamniške tovarne prihajali znani kovani izdelki: vsakovrstna kladiva, macole, sekire, mesarske kljuke, razna strgala, odpirači za zaboje in drugi Izdelki. Samb v tej tovarni proizvajajo kovano gasilsko orodje. In novi proizvodi?- To so izdelki (osi in razni kovani deli) za tekstilno industrijo ter industrijo traktorjev in avtomobilov. Sem moramo prištevati karoserijske komplete, oziroma orodje za popravilo in izdelavo avtomobilskih karoserij. To je bil doslej izključno uvozni izdelek. 2e letošnja proizvodnja tovarne kovanega orodja iz Kamnika bo zato zadovoljila jugoslovanske potrebe. Za te proizvode pa so se pričeli zanimati tudi inozemski kupci. Ni pa ostalo le pri njihovih željah, temveč so iz Kamnika poslali že prvo pošiljko v tujino (v Sovjetsko zvezo). Kot za te, tudi za svoje druge, rekli bi klasično kovaške izdelke, ima tovarna veliko interesentov v tujini. Zanje se zanimajo predvsem visoko razvite industrijske države. Vse več kovanega orodja izvažajo v Švico, Zahodno Nemčijo in Italijo. 2e letos pa so svoje izvozne obveznosti presegli za 14,1 %, kar realno daje možnosti, da bodo že prihodnje leto izvozili za 50 milijonov deviznih dinarjev. Tovarna kovanega orodja je bila v prvih petih mesecih 1963. leta na prvem mestu v občini (s tem pa tudi na tretjem mestu v Ljubljanskem okraju!) v izpolnjevanju plana. V tem času je izvršila 64 % letnega plana! In to za 18 % večjega plana, kot ga je imela tovarna v 1962. letu. V boljših delovnih in proizvodnih pogojih v novi tovarni pa bo ta majhen kolektiv napravil še več, v korist -sebi in skupnosti. •" Gradbeno podjetje »Novogradnje« KDO PA GRADI NOVI KAMNIK? žiču, imenuje pa se »Novogradnje«. Do združitve je prišlo po temeljitem premisleku. Združeno, močno podjetje, se lahko še bolje uveljavi pri delu, lahko posluje bolj racionalno. Združena mehanizacija je močnejša, lahko pa jo tudi bolj smotrno uporabljajo. Ko je ne potrebujejo več na enem gradbišču — naj bo to žerjav, buldožer ali kamion — jo lahko pošljejo na drugo gradbišče. Saj vsi vemo, da je v gradbeništvu najdražjax — neizkoriščena mehanizacija. V kamniškem obratu »Novogradenj« so nam . povedali, da bodo realizacijo povečali letos na 663 milijonov dinarjev. PO MODNE GUMBE K »MODELITU« embalaže in Tovarna gumbov, galanterije iz plastičnih mas »MO-DELIT« nima industrijske tradicije. Tovarna se je razvila iz majhne invalidske delavnice, ki je poslovala v neurejenih in tehnično neopremljenih prostorih. Strojni park je bil zastarel, proizvodnja pa se je v glavnem razvijala z uporabo lesa, roževine in rečnih školjk. Kako naporno, nezdravo in počasno je bilo takšno delo, si lahko predstavljamo. Prodor plastičnih mas pa je tudi temu kolektivu odprl pot k hitrejšemu dvigu in prehod na sodobno industrijsko proizvodnjo. Požrtvovalno delo kolektiva je pripomoglo, d a "so 'izginile 'transmisije, ki so do tedaj poganjale stroje. Uveden je bil avtomatski strojni park, ki se brez dvoma "lahko prišteva k najsodobnejšemu te vrste v državi. Prej neurejeni delovni prostori so danes sodobno opremljeni in se lahko primerjajo z opremljenostjo enakih-tovarn izven naših meja. Prav ni-kakega dvoma pa ni, da je »MO-DELIT« od vseh tovarn te vrste v državi najmodernejši. Čeprav vložena sredstva niso visoka, ima tovarna vse pogoje,^ da z majhnimi dodatnimi sredstvi v razmeroma kratkem času lahko sedanjo proizvodnjo poveča na več Motiv iz tovarne gumbov .»MODELIT« Kamnik Tako se lahko upravičeno vprašamo potem, ko smo našteli rekonstrukcije in novogradnje v kamniških podjetjih. Kdo je zgradil novo Eto, novi Svilanit, bloke na Zapricah, novi Trg talcev, toliko novih drugih stanovanjskih in poslovnih stavb v Kamniku in okolici? In kdo jih danes gradi, iz katerega podjetja so delavci, ki hite pri gradnji žičniče na Veliko planino, ki danes postavljajo novi žerjav na enem gradbišču, medtem ko so pravkar na strehi nekega bloka spet postavili smrečico? Iz remontnega podjetja. »Remont« je pred 13. leti nastalo podjetje »Graditelj«, ki se je lani lahko ponašalo z realizacijo, večjo kot pol milijarde dinarjev. Letos se je »Graditelj« združil s tržiškim gradbenim podjetjem »Novogradnje«, kranjskim gradbenim podjetjem in gradbenim podjetjem Tržič. Novo združeno podjetje ima sedež v Tr- kot štirikrat, v primerjavi s proizvodnjo leta 1960 pa celo osemkrat. Tovarna je specializirana predvsem za proizvodnjo navadnih gumbov in plastične galanterije. Kolek- ljudi, pred- tiv, ki zaposluje 120 vsem žene, bo letos ustvaril proizvodnjo v višini 400 milijonov din, kar je za 20% več od preteklega leta. S tem pa se bodo znatno povečala tudi sredstva za rekonstrukcijo. Vsekakor velja omeniti, da gre preko proizvajalcev konfekcije m ■ trikotaže v zamejstvo preko 55 % izdelanih gumbov, kar dokazuje ’• soko kvaliteto izdelkov tega kolektiva. Kvaliteta teh izdelkov pa je na ravni vodilnih modnih hiš na tujem. Zaradi boljšega izkoriščanja sredstev, večje in boljše proizvodnje je delavski svet že razpravljal, da gre v integracijo z industrijskim kombinatom v Kamniku. I . , | , yX;Xj 1 ■ ^\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\A\\\\VOk\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\V\\\\\\\\\\\\\\\V\\V\\\\\V\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\^^^^ j i ! I : NA DALEČ ZNANI LONČARJI Seveda imamo v mislih na daleč znane lončarje LONČARSKE ZADRUGE KOMENDA. Tradicija izdelovanja lončene posode in keramike v Komendi in okolici je dolga. Ne vemo, če bo v prihodnosti izumrlo ročno izdelovanje lončenih izdelkov, kajti v zadrugi so nam povedali, da za to težko delo (ki zahteva tudi precej naporno priuče-vanje) nimajo naraščaja, čeprav je . v oddelku, v katerem izdelujejo lonce s pomočjo kalupov in motornih vreten za oblikovanje, precej mladih deklet. Poslopja zadruge puščajo vtis majhne tovarne, peči za sušenje izdelkov, velike količine gline, ki jo dan za dnem preoblikujejo v cvetlične lonce, vaze ali razne okrase, pa pove, da je opravljeno delo veliko in težko. 28-članski kolektiv je lani izdelal in prodal za 30 milijonov dinarjev izdelkov, letos jih bo morda še več. Povpraševanje po njihovih izdelkih je takšno, da ne zmorejo vseh naročil. NA VOLJO OBČANOV Povrnimo se v Kamnik in obiščimo OBRTNO PODJETJE »USLUGA«. Nastalo je 1961. leta po združitvi krojačnice Moda, mestne šivalnice, splošnega čevljarstva in tapetništva. To so danes štiri samostojne ekonomske enote novega podjetja, ki so res na voljo vsem občanom. Dejansko je to storitveno podjetje, tako potrebno vsakemu mestu, še posebno pa industrijsko razvitemu Kamniku. To potrjuje tudi obisk koristnikov njihovih storitev. Kljub temu, da so te storitve cenene, dostopne slehernemu občanu, pa je realizacija tega 35-član-skega kolektiva v 1962. letu znašala okrog 44 milijonov dinarjev. ZA LEPŠI VIDEZ , MESTA Dejansko ne le za lepši videz mesta, temveč za vsakodnevne potrebe Kamničanov skrbi že prej omenjeno KOMUNALNO PODJETJE KAMNIK. Celo časopisno stran bi lahko popisali z dejavnostjo tega podjetja, " z delom/ki ga je opravilo in s programom, ki ga ima pred seboj. Na primer o gradnji kanalizacije in vodovoda, te najbolj šibke točke mesta Kamnik, ali o ureditvi javne razsvetljave (Kamnik bo na glavnih ulicah dobil živosrebrne svetilke, v stranskih pa fluorescentne), o popravilu cest IV. reda, v urejevanju parkov in nasadov ali o vzdrževanju športnih naprav. Vsekakor 74-članski kolektiv z 29 vajenci skuša z dobro organizacijo dela kar se da dobro izkoristiti sredstva, ki jih ima občina v te namene in tako zadovoljiti občane, posebno pa prebivalstvo Kamnika. ŠE TROJE LESNIH OBRATOV Doslej smo govorili o večjih delovnih organizacijah, o takih, ki imajo precejšnje število zaposlenih in ustvarjajo velik družbeni bruto produkt. Vendar so za oblikovanje dohodka občine ter zaradi izpopolnjevanja proizvodnega sortimenta, ne nazadnje pa tudi zato ker skupaj zagotavljajo osebni dohodek kar lepemu številu občanov, pomembne tudi manjše delovne organizacije. Petdeset članski delovni kolektiv SPLOŠNEGA MIZARSTVA »MENINA« iz Kamnika je v letu 1962 izdelal in prodal za 100 milijonov dinarjev izdelkov. O uspehu in spodbudni rasti lahko govorimo, če vemo, da je isto število zaposlenih izdelalo v letu 1960 za 81 milijonov, v 1961 p c. za 89 milijonov dinarjev izdelkov. Številke odražajo povečanje produktivnosti, ki opravičujejo povprečno naraščanje osebnih dohodkov (1980: 19.000 dinarjev, 1961: 24.000, 1982: 29.000), še bolj pa dobro proizvodno programiranje. Spričo razvite lesne industrije, ki serijsko izdeluje pohištvo, bi pri takih izdelkih težko vzdržali konkurenco. Zato so se odločili za izdelavo pohištvenih kosov ali pisarniškega pohištva po posebnem naročilu, izdelavo krst in sploh takih izdelkov, katerih »veliki« ne proizvajajo, trg pa jih zahteva. Številke pa vendar ne povedo vse o tem kolektivu: da so z lastnimi sredstvi, na račun osebnih dohodkov in s prostovoljnim delom leto za letom dograjevali svoje delavnice in kupovali potrebne stroje in da je to podjetje eno od redkih v Kamniški komuni, ki se je od časa svojega nastanka leta 1953., ko je delavnica štela le 5 članov, dvignilo z lastnimi močmi na današnji nivo. V okviru možnosti pa je podjetje DOBRO GOSTINSTVO - EDEN TEMELJEV ZA RAZVOJ TURIZMA Pogled na Veliko planino) kjer gradijo, 50 metrov vzporedno s sedanjo tovorno žičnico, OSEBNO GONDOLSKO OD KRALOVEGA HRIBA DO ŠIMNOVCA — višina 1650 metrov. Od tu dalje pa bo sedežnica na ZELENI ROB — višina 1850 metrov skrbelo tudi za dvig družbenega standarda kolektiva in mu pomagalo zlasti v stanovanjski izgradnji, V tej luči pa moramo govoriti o zares pomembnih uspehih »MENINE«! Tudi OBRTNO PODJETJE »SLOGA« iz Most pri Komendi sodi k dopolnilni industriji k velikoserijski proizvodnji. Zaposluje 86 delavk in delavcev, ki so lani ustvarili bruto dohodek v vrednosti 140 milijonov dinarjev, že letos pa ga bodo dvignili na 160 milijonov dinarjev. Podjetje ima štiri osnovne obrate. Ščetinarski obrat so opremili z avtomatskimi stroji in zanj — kot sicer sploh vse nove delavnice — so zgradili nove prostore. Izdelujejo ščetke vseh vrst. Tesarski oddelek bo v prihodnjih letih dobil novo montažno dvorano. Velika pridobitev je posebna žaga, pravzaprav je to obdelovalni stroj, za razrez specialnega dolžinskega lesa, s katerim dosegajo znatno večji izkoristek lesa. Drug standardni žagan les kupujejo. Razen klasičnih tesarskih del gradijo tudi weekend hišice, hleve in drugo. V tem obratu so zaposleni specializirani delavci, izmed katerih je vedno polovica izven podjetja — na montažnih delih. S svojim prispevkom za vodovod Cerklje—Mengeš, ki bo oskrboval s pitno vodo tudi Moste, bodo prispevali skupaj 3,3 milijone, s skrbjo za zidanje stanovanj — pač v okviru manjših možnosti — je »Sloga« tudi pomemben činitelj za naselje v tem delu občine. Povsem na drugem koncu občine, v Motniku, je MIZARSKA DELAVNICA MOTNIK. To je edino — če sploh lahko tako rečemo — industrijsko podjetje v Motniku, zato še toliko ljubo domačinom: 26 od njih daje kruh. Za nekoč živahen kraj je to malo. Toliko bolj moramo razumeti in pohvaliti majhen kolektiv, ki je dejanski nosilec najnovejše industrializacije kraja. Delavnica je bila ustanovljena leta 1959, ko se je ločila od kmetijske zadruge. Tedaj je štela le pet delavcev. Najprej so opravljali deja po naročilu posameznikov . (okna; vrata in drugo pohištvo). Ko pa so se odločili, da najamejo 4 milijone kredita, krepko podprtimi s prostovoljnim delom, so zgradili nove prostore in kupili nekaj mizarskih strojev. Tedaj so pričeli izdelovati razen izdelkov za potrebe kraja zaboje, v naj novejšem času pa še ogrodje za kauče. Že letos bo vrednost njihovih izdelkov narasla na 40 milijonov dinarjev. Najmočnejši je mizarski obrat, ki je opustil proizvodnjo gradbenega pohištva (oken in vrat) in se preusmeril na izdelavo Opreme za hotele, gostišča, trgovine, upravne stavbe itd. Na tem področju sodelujejo tudi z »Alpremom«. Med zadnjimi velikimi naročili moramo omeniti izdelavo opreme za novo veliko kamniško osemletko. Kot rečeno, imajo nove delavnice. Zgradili so jih večidel v letu 1960, in sicer vse z lastnimi sredstvi. Pomagali so si le z nekaj manjšimi kratkoročnimi krediti. Niso pa zgradili le golih sten, temveč so nove delavnice tudi opremili z novimi stroji. Dejansko so jih tako izpor polnili z mehanizacijo, da danes nimajo več ročnih delavnic. Le-te pa potrebujejo in* zato bodo že letos pričeli z gradnjo novih objektov, v katerih bodo združili vso montažo in s tem znatno izboljšali proizvodni postopek. Že s samo rastjo mesta in z boljšim standardom občanov, je kamniško gostinstvo dobilo nove naloge. Kamnik pa je tudi močno turistično središče, izhodišče za ture v Kamniške planine. Tudi žičnica na Veliko planino je pred dograditvijo. Zato ni čudno, če bo ob sedanjem najbolj znanem kamniškem gostišču »Planinki« že prihodnje leto zra-stel novi hotel. »Planinka« bo s tem postala še močnejše gostinsko pod- DOBRA PRESKRBA Z MESOM V Kamniku je dovolj mesa in mesnatih izdelkov, pravzaprav, Kamničani lahko vsak dan kupujejo sveže meso. Za to se morajo zahvaliti okoliščini, da ima domače podjetje »Meso« lastno klavnico in dobro organiziran odkup živine. »Meso« ima tudi lastne prodajalne. Večidel prodajo sveže meso, nekaj pa ga predelajo v hrenovke in salame in druge suhomesnate izdelke. Kamničani pa se očitno ne odrekajo mesni hrani: 22-članski kolektiv podjetja »Meso« je ' lani ustvaril za okrog 200 milijonov din prometa! ŠE NEKAJ O KMETIJSKI ZADRUGI KAMNIK Bolj po naključju govorimo na koncu pregleda gospodarstva kamniške občine o kmetijski zadrugi Kamnik. Njen pomen je izredno velik. Ima že 314 ha lastne obdelovalne površine, do konca leta pa nameravajo pridobiti še 150 ha novih zemljišč. Odkar deluje v občini le ena zadruga — k njej se je pripojila tudi sadna drevesnica in vrtnarija, Zaprice — Kamnik — se je njena moč in tehnična opremljenost znatno okrepila. Hkrati s pridobivanjem novih zemljišč gradi zadruga tudi velike hleve s pripadajočimi seniki in silosi. Dva hleva gradijo v Komendi, kjer bo tamkajšnji obrat lahko povečal vzrejo od sedanjih 120 na 400 krav) tretji hlev — v Srednji vasi — pa je namenjen za vzrejo plemenske živine. V znanem sadjarskem okolišu Tunjicah pri Kamniku zadruga obnavlja plantažni sadovnjak na površini 30 hektarov. Že to pomlad so na urejenih terasah zasadili jablane. Tudi sadjarsko vrtnarski obrat v Kamniku se usmerja v specializirano proizvodnjo. Na okrog 35 ha ima urejene intenzivne sadovnjake, poleg tega pa letno vzgoji okrog 35.000 sadnih drevesc ter znatne količine sadik črnega ribeza, lešnikov, jagod, okrasnih rastlin in drugo. Pridelek vrtnin in zelenjave je vse pomembnejši za preskrbo mesta. Med najvažnejše naloge zadruge pa sodi krepitev proizvodnega sodelovanja med zadrugo in kmeti. To sodelovanje ima gospodarsko osnovo, ki temelji na obojestranskih koristih. Pri sklepanju kooperantske pogodbe se zadruga obvezuje, da bo nudila kooperantom ves potreben reprodukcijski material in opravila vse zahtevane strojne in strokovne storitve na kredit — do spravila določenega pridelka. Zadružnik pa pozneje proda zadrugi določeno količino pridelka po vnaprej dogovorjenih cenah. Zanimanje kmetov za to sodelovanje je vse večje. Kot to nalogo tako tudi druge dobro opravlja 146-članski kolektiv kmetijske zadruge. Novi statut pa bo tudi marsikatero pomanjkljivost pri delu še popravil. Preurejena »DELIKATESA« kamniškega trgovskega podjetja Kočna jetje. Najmočnejše pa je že danes. V obeh obratih — »Planinki« in Kavarni je zaposlenih le 20 ljudi, toda leta 1962 so ustvarili za 69 milijonov dinarjev prometa, letos pa računajo na znesek okrog 80 milijonov dinarjev. Gostišče »Malograjski dvor« letos adaptirajo, dejansko povečujejo. Z njegovo dograditvijo si bo kamniško gostinstvo precej opomoglo. Sedanja gostinska podjetja, poleg omenjenih — gostišče »Pri Ribiču«, »Pod skal-co« in »Pri Marjanci« so tako in tako več kot dobro obiskana. Skrb za njihov izgled in prijazna postrežba strokovno usposobljenega osebja so v splošno zadovoljstvo vseh obiskovalcev. Restavracija »Dom« v Kamniku poleg splošnih gostinskih storitev (ima tudi prenočišča) opravlja kot obrat družbene prehrane še posebno hvaležno funkcijo. Tu pripravljajo tople malice za več kamniških kolektivov. Isto funkcijo opravlja za delavce »Stola« restavracija družbene prehrane »Stol«. V KAMNIKU JE MOČNA TRGOVINA Kamnik je bil od nekdaj močno trgovsko središče. V novejšem času je funkcijo posrednika med proizvajalcem in potrošnikom prevzelo močno trgovsko podjetje na drobno in debelo »Kočna«. Takoj naj povemo, da ni v monopolnem položaju, saj v občini in mestu delujejo tudi poslovalnice drugih podjetij. Vendar se je »Kočna« s svojo politiko cen znala najbolj približati potrošniku. Kamnik ni daleč od Ljubljane; tega se vodstvo in skoraj 200-članski kolektiv dobro zaveda. Zagotoviti mora kar'se da pestro izbiro, blago pa prodajati po kar se da dostopnih cenah. »Kočna« posluje na drobno v 39 trgovinah z industrijskim blagom in živili. (Lanski promet: poldruga milijarda v trgovinah na drobno.) Na debelo poslujejo z živili. V tem oddelku so lani napravili za pol milijarde dinarjev prometa. »Kočna« je v sedanjo organizacijo stopila 1. I. 1962 z združitvijo trgovskih podjetij »Kočna«, »Zvezda« in »Potrošnik«. Slednje podjetje je imelo številne poslovalnice izven mesta, bivše trgovine zadrug. Poslovalnic je bilo res veliko, toda niti ena ni bila taka, da ne bi bila potrebna obnove in preureditve. V skladu z razpoložljivimi sredstvi podjetje modernizira svoje lokale, odpira pa tudi nove. Lani je ■ »Kočna« odprla sodobno trgovino z elektromaterialom na Trgu talcev v Kamniku, letos bodo odprli novi poslovalnici v Srednji vasi in Motniku, kmalu pa bo odprta nova — in prva samopostrežna trgovina »Kočne« na Zapricah. Le-ta bo imela 100 kvadratnih metrov prodajnega prostora, razen tega pa še bife v velikosti 60 kvadratnih metrov. Tudi trgovino »Metka« na Titovem trgu bodo povečali za 30 kvadratnih metrov in jo preuredili v samopostrežbo. Tudi prepotrebno trgovino s sadjem in zelenjavo bodo uredili v središču mesta. Največ j e investicije pa bodo potrebne za zidanje trgovskega pavi-. Ijona na Trgu talcev v obliki treh satovnic. V prvih dveh bo nova trgovina s tehničnimi izdelki (sedanjo trgovino »Elektromaterial« bodo preuredili v drogerijo), tretjo »satovnico« pa bodo odstopili brivskemu salonu. Se in še bi lahko naštevali. V načrtu imajo postavitev modne hiše in ureditev nove knjigarne in papirnice. Ne smemo prezreti pravkar preurejene »Delikatese«, ki je že dolgo med najbolj priljubljenimi trgovskimi lokali v Kamniku. Tudi zaradi svojega majhnega bifeja in prijaznega vrta, na katerem se vsakdo rad ustavi. Poročilo o »Kočni« lahko končamo s priznanjem, da je trgovina v Kamniku že dosegla lep napredek. KRUHA BO VSE VEČ IN BOLJŠI BO To, kar pravi naslov, mislimo dobesedno. S pekarnami in tudi prodajalnami kruha so Kamničani precej na slabem. Vendar v Kamniku peko dober kruh. »SLAŠČIČARNE IN PEKARNE VESNA — KAMNIK«, ki oskrbujejo Kamničane s kruhom in pecivom, imajo zastarele, daleč premajhne pekarne. Tudi skladišč (za moko!) nimajo. Kljub temu je v Kamniku dovolj kruha, pa tudi drugih pekovskih izdelkov, in kot rečeno, dobri so. To je nedvomno zasluga majhnega kolektiva, ki kljub težkim pogojem izpolnjuje svojo nalogo. V prihodnjih letih pa bodo Kamničani postali bogatejši tudi za novo, moderno pekarno. /..XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX\XXXXX\XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX'' DELAVSKA ENOTNOST - St. 31 - 10. avgusta 1963