sadi vanjo kot nekaj tujega. Kajti ta prizor ni več karikatura, marveč je simbol, abstrakcija, tako je realno nemogoč. Prav tako pa je simbol tudi Grozdovo somnambulno stanje po tem prizoru. To je za jasen čut težka stilna nelogičnost, ki moti, in slabi učinek, mesto da bi ga stopnjevala. Najboljši zagovor ji je doslej napisal urednik zbranih spisov, ki jo utemeljuje takole: «... kadar gre umetnosti za miselne in etične tendence, tedaj vedno zapušča pot naturalizma in se ne meni mnogo za zunanjo verjetnost dogodkov ter jo nadomešča z notranjo resničnostjo apriorno zamišljenega sveta». Satira je a priori tendenčna umetnost. Toda ali je mogoče zanikati, da ima svetovna literatura i realistične i simbolične satire, da, da ima celo naturalistične? Tako so tudi prva tri dejanja Cankarjeve satire vse do imenovanega prizora karikaturno realistična. Ta pa je z večino poslednjega dejanja simboličen. Ali je pri tem res preskok iz stila v stil nujna posledica tendence ? Ali se ne bi moglo Ščukovo ponižanje zvršiti v realnih pa čeprav pretiranih prizorih? Zato občutimo ta nenadni simbolizem kot napako. Vzrok mu ni moralna tendenca, marveč druge lastnosti Cankarjevega mladostnega naturela. Njegova bravurna nedisciplina, njegova nekoliko abstraktno usmerjena nrav, ki cesto ustvarja sheme in simbole stvari, mesto njih prikazni in ki tu prvič v pomembnejšem delu išče poti do osebnega simbolno realnega sloga, v katerem je kpsneje ustvaril več svojih obsežnejših spisov.
BLISKAVICA V SOMRAČJU
(Iz  povesti   «N o v o  mest o») MIRAN    J A R C
estece na hribu je tonilo v somračje majskega prednočja. Hiše so se stiskale v sivo skupino kvadrov in kock, iznad katerih se je dvigal samo visoki gotski zvonik kapiteljske cerkve. Šumenje reke, ki se je vila okrog utihlega mesteca, je kipelo široko v vseprostorje, nasičeno z vonjavami cvetočih kostanjev, vrtnih rož in orošenih trav.
Iz gozda, na desnem bregu reke, sta stopila na jaso dva mlada človeka. Obstala sta v visoki travi blizu jeza, kjer je sameval ob prisekano deblo privezan star čoln. Dijaka sta zrla na težko polzečo, črno reko, ki se je, kakor vase zamišljena, komaj opazijivo plazila dalje. Šele pri jezu je zavrela v belo kipenje, da se je daleč culo zamolklo bobnenje valov in je skrivnostno odmevalo čez vso to
598
pokrajino, ki je izdihavala neko prikrito bolest v molčanje prisiljenega človeka.
Iz te sproščajoče se dremavice se je oglasil Danijel Bohorič, ki je ves zamaknjen poslušal šumenje temne vode: «Ali ni to pesem? O, kolika lepota! Da bi jo zajel in si jo osvojil za vedno ...»
Njegov tovariš, dokaj višji od njega in po vsem videzu in kreta-nju starejši, Tone Jerman, ga je osuplo pogledal. Danijel pa je nadaljeval, kakor da je sam: «Glej, take lepote me je strah. To vzbuja bolečino! In vendar bi ne mogel živeti brez te bolečine, brez te sladke rane. Tako pojočo somračnost je moral doživljati tudi Kette...»
Tone Jerman se je še bolj začudil. Nikoli ni še slišal Danijela tako govoriti. In mu je odgovoril:
«Ali bi mogel strpeti, če ne bi črpal bolečine zvihranosti iz lepote ?»
«Si že kdaj premišljal o takih ljudeh? O Ketteju, o Prešernu? O pesnikih ?» je Danijel vzhičeno vzkliknil.
«Premišljal sem ...» je poudaril Jerman. Bohorič je umoknil. Jerman pa je opazoval tovariša, s katerim je bil nocoj prvič skupaj izven šole. Doslej sta se prav za prav le malo poznala. Komaj pred nekaj meseci je prišel Jerman na gimnazijo iz drugega mesta. Ker se je posebno odlikoval v učenju, so ga mnogi tovariši naprošali, da jim je pomagal pri nalogah. Tako se je tudi seznanil z Bohoričem, ki se mu je zbog skromnega in tihega vedenja takoj prikupil.
Bohorič je čutil, da počiva na njem prijateljev pogled in bilo mu je tesno. Nekam obotavljajoče je spregovoril: «Glej, Tone, kako čudno naključje. Šla sva se sprehajat, da bi ponovila rodovnike avstrijskih vladarjev, pa sva se našla v tem pogovoru. O, koliko bi Ti še povedal! Ti, vem, me boš poslušal.»
Jerman ga je pričakujoče pogledal. In tedaj je Danijel zaupal:
«Veš, jaz pišem . .. pesmi pišem ... pa nikomur tega ne razkrij. Nihče še ne ve.»
«Pesmi pišeš?» je vzkliknil Jerman zavzeto. «Res? Tedaj sva si tovariša!»
«Tudi ti pišeš ?» je Danijel zastrmel.
«Moje so že priobčili v časopisih,» je pripovedoval Jerman, «pa seveda ne pod mojim imenom.»
«Tako?» Danijel je gledal, kot da je čul razodetje. Pa je vzkliknil ves radosten:
«0, kako sem vesel! Tedaj si bova mnogo, mnogo povedala! Ali me boš poslušal? Glej, z nikomer od sošolcev se ne morem pogovoriti. Bojim se jih. Norčevali bi se. Saj jih poznaš. Močni so in hrupni. Robati v besedi in kretnji.»
599
«Morda pa le krivo sodiš», je opozarjal Jerman. «Ti fantje so polni življenja, zdravja in borbenosti. Ali manjka jim razmaha, Kaj pa jim nudi to mestece? Prišli so zdravi in krepki iz vasi. Sila in sončnost polj in travnikov polje v njih. To gnezdo pa jih duši. Sklonjeni so nad knjigami, ujeti v ozkih sobah, pod nadzorstvom opravljivih in čenčavih gospodinj. Kam naj se razlije mlada raz-vnelost in zakipelost, ki jo suhoparni učitelji krivenčijo in zasužnja-jo. V velikem mestu imajo gledališče, velike prireditve. Že hrupne ulice same jim uiešajo žejo po življenju, kakor na kmetih uteša delo na polju, ker je resno in sveto, in vasovanje, ki jim je najlepši in najtišji praznik v zvezdnih nočeh. O, jaz jih razumem, čeprav se ne morem družiti z njimi. In tudi Ti si proč od njih, Danijel. . . Pa veš, zakaj?»
«Ker bi ne razumeli, ker bi se rogali... ker ... s takimi ljudmi ne bom nikoli mogel živeti v prijateljstvu.»
«Vem. Med nama in med njimi je prepad. Oni so zdravi, midva sva bolna!»
«Bolna?» se je začudil Danijel, ki je bil vendar videti v svoji otroški zaupljivosti ves čist in veder, dočim je Jerman kazal mnogo znakov šibkosti in utrujenosti.
«Da, bolna sva. Že od vedno nosijo taki ljudje bolezen v sebi. Posebna je ta bolezen. Je mar človek, ki išče lepote, pa ga je strah razkošja, zdrav? O, tudi meni bi se smejali, pa si ne upajo, ker sem jim potreben in koristen. Vidiš: kar je potrebno in koristno, samo to cenijo in spoštujejo. Če bi ne bilo takih ljudi, kaj bi bilo s svetom? Da so samo naše vrste, o, ali si že premislil? Danijel, kako si svež! Pa je vendar že bolezen v tebi.» Danijel ni odgovoril in Jerman je nadaljeval:
«Ampak ne smeš gledati prečrno. Poznam nekaj sijajnih fantov. Češče pridejo k meni in živahne večere preživljamo. Zoreč na primer, ta okrogli, zanesen jaški svobodnjak, ali pa večno nezadovoljni in razkrajajoči Barbič. Pa Vrezec, ta objestni upornik in kruto resni, včasih pa tudi pustolovsko igralski zagonetnež. Vrezec tudi piše. Toda, Danijel, vesel sem. Tudi ti boš zahajal k našim. Še nocoj te odvedem s seboj.»
«Nocoj? Ne vem>, se je Danijel protivil, ker se je zbal tako nenadne družbe umsko ostrih in, kot je videl, že priznanih borcev. Plaho je vprašal: «Pa je to kako društvo, ali kaj?» Žal mu je bilo, da ni Jerman sam, kakor je pravkar zaželel, kajti kako se ga je že z veselil kot edinega prijatelja.
«Ne, ne, kar tako se shajamo,» je odvrnil Jerman, «o literaturi se razgovarjamo in prepiramo. Vsakdo skuša uveljaviti svoje. In
600
pa . . . v uteho so mi. Tolikokrat sem potreben glasnih in iskrih ljudi...» Poslednje besede je spregovoril Jerman tišje in z neko otožnostjo. Potem sta spet oba molčala. Bohorič se ni upal spraševati. Vedel je, da je njegov tovariš molčeč o vsem, kar je zadevalo njegove zasebne razmere. Samo redki so vedeli za njegovo bridkost. Živel je pri neki sorodnici, ker mu ni bilo mogoče strpeti doma. Njegov oče, nižji uradnik, je živel blodno. Vino in točajke so mu bile uteha. Divji in nasilen je bil napram svoji ženi, ki je vsa oslabela in suhotna, vedno objokana, strašno trpela. Trpela je v razočaranju nad družinskim življenjem, ob sporih in prepirih, ki so jih cesto poslušali škodoželjni sostanovalci. Trpela je v pomanjkanju, skušajoč z nočnim šivanjem še kaj prislužiti, da bi mogla prehraniti Še tri mladoletne otroke. Tone je bil najstarejši in naj-slabotnejši. Že v zgodnji mladosti je začutil pojave živčne bolezni, radi česar je zdravnik odločno zahteval, da mora zapustiti dom in se preseliti kam, kjer bo živel vsaj brez razburjenja. Morda je bila neprestana skrb za dom, ki ga je spet napravila molčečega.
Nenadoma je zakrilil z roko, kakor da je ujel bežno misel in vzkliknil: «Čuj, Danijel! Glej to temno, brezzvezdno nebo. Kolikrat opazujem pri oknu črno daljavo. In mislim: kaj biva neki za to črno steno? Spet prav taka stena? Dobro. In za njo? Stena. In stena .. . stena ... stena . . . Toda na koncu vseh teh sten? Čisto v ozadju? Na koncu vseh koncev? Ali je nič? Absolutni nič? Kaj je to «nič»? Ali pa se zasledim pri tej misli: kdo sem, kaj sem, jaz, Tone Jerman ? Tone Jerman ... Tone Jerman ... Svoje ime ponavljam tako dolgo in neprestano, brez odmora, dokler mi pomen imena popolnoma ne otemni in dokler ne opazim, da mi je zvok tega imena čisto tuj, tako čisto nov, da ostrmim in se me polasti negotovost: ali se sploh tako pišem? O, to so čudni poskusi!»
«Kakor da govoriš iz mene,» je vzkliknil Danijel. «0, tudi jaz se tolikrat prepustim takim blodnjam v neznano, da se mi kakor v grozi zvrti, ko izgubljam oporišče v samem sebi in ko ne vem več, kaj je z menoj. Če bi to povedal ljudem, kako bi me sprejeli ?»
«Ljudje? Odrasli priznavajo samo, kar je smiselno. Naša iskanja so nepotrebna, morda so celo nevarna», je odvrnil Jerman. Ker je Bohorič molčal, je nadaljeval: «Toda, Danijel, nisem mislil, da si tudi ti tak. Saj, če te pogledam, kakor da nisi še nikoli trpel. Morda pa ni vsaka beseda iz trpljenja, morda se izoblikuje tudi iz čiste radosti in iz svetega začudenja. Ne, v tebi ni trpljenja, Danijel. Ali si že kdaj zahrepenel po kruhu/kakor po lepoti majske noči? Jaz pa sem že občutil glad. Jaz pa sem že iskal ležišča sredi zimske noči, tujec na ulici...»
601
Zgrozeva se, a ne doživlja me, je začustvoval Jerman, ki je vedel, kako udobno živi Bohorič. Oče njegov je višji državni uradnik, stanujejo v vili z vrtom, ki nalikuje parku iz romanov. Morda je prav ta udobnost izostrila Bohoriču pogled za najdrobnejše pojave: za cvetni list, ki je dahnil z veje, za utrip travne bilke, ki jo je obvela večerna sapica. Vsak pojav se mu je izsanjal v podobo, vsaka podoba v neizpeto pesem. Vse je bilo samo prelivanje lepote. In lepota boli, boli. .. Jerman je razumel in hotel je Danijelu, najmlajšemu, dati toplo besedo:
« Vidiš, tudi ti trpiš, čeprav ne zaradi žeje telesa. Vem, da te je strah ljudi, kakor so Bernik, Vrankar, Kovačič. Ne sprašujejo se, ne iščejo za besedo, ne spreminjajo podob. Solncu pravijo sobice, hiši — hiša, človeku — človek. Dejstva so jim temelj, ki je nepremagljiv. Dvoma ne bodo nikoli poznali. Nikoli ne bodo trpeli do blaznosti, ali tudi radost jim ne bo zakipela do nebes.»
Dospela sta do prvih hiš. Danijel je z otroško radovednostjo poslušal odkrivalca mračnih spoznanj. Bilo mu je, kot da ga nekdo vokvirja: tu stojiš, zaznamovan si, nikoli več ne prestopiš začaranega risa. Saj je podobno že sam slutil, toda nocoj je bilo potrjeno in z besedo izoblikovano. Doslej se še ni tako ostro izgovoril s samim seboj, kot je zdaj slutil, da se bo moral. Nemir se ga je dotaknil s prvim rahlim sunkom, kot veter iz črnih daljav. Doslej je živel polno in razkošno v godbi barv in zvokov, besed in pogledov, zor in sončav, mrakov in noči... vse pa je bilo zveneče prelivanje brez zasek.
Jerman je čutil tegobo, ki se je polaščala tovariša. Kakor v tolažbo mu je dejal: «Bodi, kakor si. Ne sprašuj se. Govori po svoje z življenjem. Govori v pesmi, dokler prvič ne krikneš v grozi, ki je še slutiš ne.»
Zavila sta v ozko ulico, kjer so se stiskale tesne, nizke hiše.
Groza, ki je niti ne slutim? je prešinilo Bohoriča.
Iz veže neke gostilne je buhnilo hripavo vpitje in prepevanje. Iz temnega vrta je pljusnil razigran ženski smeh, ki mu je sledilo pritajeno hihitanje. Začul se je moški glas, ki je utihnil v šepetu. In spet smeh. V vejevju je zašumelo. Vzklikanje kakor ihtenje. Drsanje korakov po pesku. In potem, ko da je nekdo padel na travo . ..
Jerman je samogibno potegnil za seboj Bohoriča, ki se je ustavljal.
«Pojdiva odtod, pojdiva!» je Jerman skoro prosil in začel hiteti. Glas se mu je tresel in roka mu je podrhtavala.
Kako je razburjen! Zakaj? je zastrmel Bohorič.
«Zakaj? Kaj ti je, Tone?» Ali vprašal je le, da bi sebe prekril. Spomnil se je besed: groza, ki je še ne slutiš. Pa se je rešil v podobo, ki je bila samo zanj: deklica Lea. O njej niti pesem ni pela. O njej
602
bi ne govoril nikomur na svetu. Pa jo je komaj poznal po videzu in po redkih razgovorih. Lea, prva Danijelova sanja. Kako bo dožive- " t je prve smrti v ljubezni?
Obstala sta pred širokim, starim poslopjem, zastraženim s kostanji. Nekoč so tu bivali menihi. Zdaj so v prezidanem samostanu službovali uradniki in stanovale njihove družine. Tu je tudi bival Tone Jerman.
Po ozkih, škripajočih stopnicah sta stopala v tretje nadstropje.
Iz dolge, ozke sobe se je videlo na zapuščen vrt, ki je puščobno sameval v oblačni noči.
Jerman je prižgal petrolejko in ponudil Bohoriču stol poleg visoke omare z razmetanimi knjigami in časopisi. Ta omara je bila rabna tudi za pisalno mizo. Nad posteljo je visela slika skladatelja Schumanna, po vsej priliki izrezana iz časopisa.
«Koliko knjig imaš!» se je Danijel začudil.«Shakespeare,Goethe, Cankar, Župančič, Verlaine, Dickens ... A Dostojevskega nimaš ?»
«Dostojevskega?» je osupnil Jerman. «Ne, Dostojevskega ne maram!»
Bohorič ga je začudeno pogledal. «Kako, Dostojevskega ne maraš!? Ali je mogoče. Meni. .. meni pa je Dostojevski j edini pisatelj, ki ga ljubim, kakor je sploh kaj mogoče ljubiti.»
«Tako?» se je Jerman začudil in objel Bohoriča z velikim pogledom: ta gosposki fant, ta nepokvarjeni otrok vrtov in mesečine, nežnosti in razvajenosti... pa se ogreva za zviharjenega črnega čarodeja Dostojevskega? O, Danijel, kako si še čist in svež, da ne čutiš nevarnega strupa ruske svete blaznosti! Ali boš vedno plul tak skozi življenje, lahak in prosojen, ubran in občudujoč?
Odgovoril mu je pa samo:
«Vidiš, Danijel, ljudem kot sem jaz, je Dostojevski nevaren.* —
«Kako prijetno je v tej sobi, Tone. Sam si, nihče te ne moti. Kakor odrasel živiš. Jaz pa sem vedno kot pod nadzorstvom. Od samega prizadevanja, da se mi ne bi kaj pripetilo, me duše.»
Potem se je spet ozrl po sobi, kakor da mu je bilo žal za drobec izpovedi, na katero Jerman ni odgovoril.
«Schumanna imaš tudi?» je spet vprašal Bohorič, «pridi kdaj k meni. Klavir imamo. Pa ti kaj zaigram.»
Jerman ga je preslišal. Zrl je topo predse in se prijemal za čelo. Odložil je ščipalnik in zdaj so vplivale njegove oči še bolj mrko. Kakor vročičen se je dvignil iri začel nestrpno hoditi po sobi. Ves bled v obraz, je navdajal Bohoriča s strahom.
«Kaj ti je?» je vprašal Danijel in vstal.
603
«Nič . . . nič .. . večkrat mi pride tako. Saj bo kmalu dobro ...» In nekaj trenutkov za tem: «Danijel... ali ni bilo čudno? ...»
Govoril je kakor sam s seboj.
«Kaj?»
«Tisto . . . tisto na vrtu ... v Ozki ulici. . . moški in ženska ...»
Kaj mu je? je presunilo Bohoriča. Čemu se za to tako razvnema ?
Jerman je spet spregovoril:
«0, pri nas doma je strašno. To je pekel. Kaj, če je tudi v meni podedovano ... Moj oče je alkoholik in degeneriranec ... Moj oče!... Danijel, jaz ne bom zdrav nikoli.»
Bohorič ga je poslušal ves vznemirjen. Kakor da je zaprt z blaznežem v celici. Vsak trenutek, ji pričakoval, se utegne zgoditi nekaj temnega. Toda Jerman, ki je dihal razburjeno, se je nenadoma spokojil. Prižgal si je cigareto in se približal Danijelu, kakor da ni bilo nič.
«No, pokaži kako svojo pesem», mu je dejal in spet mu je bil izraz miren in veder.
Bohorič se je dal vendarle preprositi. Iz listnice je privlekel dvoje listov in jih dal Jermanu.
«Mesečinski vali pojo ... pojo ... o, nočne srebrnine ... Od razkošja lepote je srcu težko. Ves sem prosojen, ves sem dih ... ves sem stih ...
O, samo pesem nikoli ne mine.» In še je čital:
Uspavana od nizkih starih vrb, ki z vetrom, kadar se ujame vanje, bolesti polno pesem zaječe — tihotna  reka spleta skrivne  sanje.
Ves svet samoten je in zapuščen,
nebo nad njim tak hladno in tak tuje —
A kot v večerih najinih nekoč,
v akordih davnih voda še valuje.
«Danijel, ti si pisal to?» je vzkliknil Jerman ves prevzet. Bohorič ga je opazoval napeto, v bojazni za sodbo. Jerman pa mu je povedal nekaj povsem drugega: «Danijel, tebi je dekle v mir in odrešitev?»
Kaj govori? se je začudil Bohorič.
«Iz tvojih verzov čutim,» je pojasnil Jerman, «meni pa je ženska v grozo.»
Ne, premlad je še, ne bom mu pripovedoval, je premislil Jerman. Glasno pa je dejal:
604
«Danijel, tebe moramo uvesti v naš krožek. Vstopnico si si že kupil s tema pesmima.»
A Bohorič je mislil na Jermanove besede o ženski. Ženska mu je v grozo? Ni doumel, ker ni doživel. Šele prvi mladi sen ga je pregrinjal. Že samo ime Lea mu je pelo in mu dajalo rajrazkoš-nejšo razgibanost, kakor drugim najviharnejša zaživetja ob ženski. Otrok Danijel!
Spet ga je poklical Jerman:
«Slutim tvojo pot, Danijel. Preveč si zdrav, da bi klical po ono-stranosti, ko ti že zemlja vzbuja sanje. Nikoli se ne boš razjokal.. . Morda res ne ... Ali pa ti samo želim. Hotel bi vedeti za človeka, ki nikoli ni pogledal v brezno, pa bi vendar s svojimi čustvi zaživel v najvišjem sproščen ju. Ah, kaj govorim! To je zmedeno. Ne poslušaj me. Na, to čitaj!» In odprl mu je svoj zapisnik. Danijel je čital:
«Sanjam o pesmi, ki ne izzveni, ki traja v srcu in ogreva kot solnce. Vidim zlate peroti, ki lete pome in me neso k solncu. Ali si hrepenel kdaj v poletni noči na klopi v parku, ali na kopici sena na travniku? Zvezde se utrinjajo, tebi se zdi, kot da čutiš božji smehljaj v srcu. Da, da, jaz hrepenim po takem smehljaju, moje ustnice so žejne zlate pijače, moje oči hlepe po lepoti. A kot grozen zmaj hrumi iz daljave črna zloba in hoče uropati mojemu srcu mir. Preko poljane gre temna pesem v snežni zimi, jaz pa sanjam o pesmi, ki je sladka in lepa kot neskončnost.»
Bohorič je položil zvezek na mizo. Čutil se je poraženega od vseh teh vtisov. Kakor da bi zabredel v bližino vrtincev, odkoder ne more več nazaj .. .
Tedaj so se začuli v veži koraki. Jerman je odprl. Živahni klici in pozdravi sošolcev so pozdravili to tiho sobo.
«Naši!» je vzkliknil Jerman. Bili so: Barbič, «žalostni vitez», črn, suhoten, redkobeseden; Zoreč, okrogel, poskočen, rdečih lic, zgovoren, živa kri; Vrezec, droben, oster v pogledu, živahen, zbadljiv, pustolovski, zapovedovalec.
Vrezec, v obnošeni sivi pelerini, je prvi vstopil in mogočnjaško zaklical: «No, Tone, dramit smo te prišli. Revolucijo bomo napravili v tvoji sobi. Vrzi knjige v kot, pa z nami. Kaj vidim? Bohorič? Kako pa si ti zašel v to pesniško svetišče? Ali bi se tudi ti rad mešal med poete? Nikar!» Bohoriča je tak nagovor užalil. Kakor da sme Vrezec odločati zanj. Kakor da je nenadoma tuja roka posegla v njegov sanjski svet. Zbudil se je v njem odpor proti temu pustolovcu, a obenem je začutil slabost: ne da bi se mu bil mogel zoperstaviti. Šele Jerman, pred katerim je imel oblastni Vrezec vendarle nekoliko obzirnosti, se je zavzel za Danijela: «Vrezec, tega mi pa pusti. Še veseli ga bomo. Naš je ...»
605
Tačas je že stopil Vrezec k mizi in brezobzirno pograbil Bohoričeva rokopisa. Barbič in Zoreč sta se z Jermanom razgovarjala o matematični nalogi. Tedaj se je začulo porogljivo Vrezčevo smejanje.
«Ha! Spet nov pesnik? Vsakdo bi rad čivkal. Bohorič, kaj te je vendar premotilo...»
Barbič in Zoreč sta se presenečena ozrla na novega tovariša. Bohorič pa je prvič zasovražil. S kako pravico se mu roga ta tuji človek? Vdrl je v svet, ki je samo njegov. Ni vprašal, ni potrkal. Začutil je, da bo odslej vedno sreča val Vrezca.
Jerman ga je branil.
« Vrezec, od kdaj pa se norčuješ iz pesmi, ki ti je pesem najvišji izraz življenja ...»
«Hm,» je Vrezec malomarno odvrnil, «čemu bi se še večala armada pesniških proletarcev, ko jih je že itak preveč.»
Tedaj je Bohorič odgovoril: «Saj nisem začel pisati šele nocoj!•»
«Tem slabše,» je zasekal Vrezec, «kajti tvoje pesmi, kolikor sodim po teh dveh, so prav starokopitno jecljanje. Fant, danes ni več doba trubadurjev! Kdo se neki še briga za bledo sanjarjenje zaljubljenih slabičev! Kadar boš krvavo zatrpel, takrat kriči! No, pa vseeno pozdravljen, Bohorič, če boš v moji šoli, že še kaj napravimo iz tebe.»
Bohorič je bil ves prepaden. Prevzela ga je silna bolest. Ta človek, ki se ga je v šoli nagonsko ogibal, o katerem je le vedel, da je sin silno prepirljivega obrtnika, ki ni ostal nikomur odgovora dolžan in si je zato cesto nakopal zdražbo in sovraštvo, ta človek, ki se je med sošolci hvalil, koliko deklet je že poznal, je zdaj pred tovariši nesramno razdrl in oblatil tiho in skrito očuvano zakladnico njegove duše. Zbežal bi bil odtod in nikdar več ne stopil Vrezcu pred oči, toda kaj bi to pomagalo? Vrezec je stopil vanj, prelevil se v sanjskega spremljevalca, ki mu ne bo dal nikoli več miru. Slutil je to.
Ali tedaj sta ga zavedla v pogovor Barbič in Zoreč. Zoreč ga je potolažil, češ, da ne sme vzeti Vrezca tako resno in da je Vrezec sploh človek, ki venomer zbada.
«Kaj si res užaljen, Bohorič? Pojdi no! Skupaj moramo iti. Če te je Jerman sprejel,tedaj si naš. Boš videl, kako boš vesel naše družbe. Ti pišeš pesmi? Jaz pa se zanimam za zgodovino in politiko. Svobodna misel — to je moje geslo. Jaz sem sovražnik vseh cerkva in Nemcev. Rousseau je moj vzornik in Byron ...»
Zoreč se ni mogel ustaviti. Govoričil in govoričil je, kakor da bi predaval. Bohorič ga niti poslušal ni več. Samo gledal ga je in mu samogibno prikimaval, ali kadar se ga je zavedel, se je moral nehote nasmehniti; ta dobrodušni dijaček, ki je ves žarel v oduševljenju,
606
je bil tako smešen! A prav zares: vsaka njegova kretnja je bila že povod za smeh. Kakor da bi naučena papiga odregetala reminiscen-ce iz govora kakega Maratja. Otročje je vplival Zoreč predvsem zato, ker je neprestano poudarjal, kaj baš njega zanima in samo njega in je že svoje zanimanje gledal kot velevažno, junaško dejanje. Resni Barbič pa je nezadovoljno in mrko opazoval vso družbo. Ko je Zoreč ujel Bohoričev pogled, ki je meril na Barbiča, je pojasnil: «Bohorič, ta pa je filozof. Strašno natančen človek. Še malo, pa bo podoben avstrijskemu birokratu. Toda svobodnjak je in Darwina spoštuje, zato je naš.»
«Tak pojdimo!» je zaklical Vrezec.
« Jaz ostanem doma», se je branil Jerman. Bohorič ga je proseče pogledal, češ, naj gre ž njimi. Le v družbi Jermana bi šel tudi on. Jerman pa se ni dal preprositi. Odšli so sami. Bohorič se ni mogel izviti več. Še preden se je zavedel, ga je že omrežil Vrezec s svojim vplivom. Stopili so na ulico.
Oblaki so se podili cunjasti in raztrgani v fantastičnih haljah, zlohotno razmetanih po nebesnem svodu, ki ga je rumenila bleda mesečina. Iz dalje je prihajalo šumenje skrite reke, zdaj pa zdaj je tišino pretrgal kak lajež, ali pa je hrupno petje in kričanje vdrlo na cesto skozi odprta vrata zakotne krčme. Vse ozračje je bilo pre-nasičeno s težko soparico. V to napeto zgoščenost, kakor pred viharjem, so puhteli omotični vonji cvetočih dreves.
Kakor ugašajoče, pritajeno ihtenje vijoline, ki se oglaša skozi rahle zavese v večeru, je občutil Bohorič. V tem okolju, ki je bilo sumljivo prežavo, je zagonetni Vrezec še bolj zrastel v svoji moči. Barbič in Zoreč sta hodila skupaj in se razgovarjala o Hacklu in o vplivu monizma na bodoče rodove. Vrezec pa si je osvojil Bohoriča.
«No, Danijel, kako se počutiš? Nekam tesno? Razumem. Večera, ko si se seznanil z menoj, ne boš kmalu pozabil. Zahvali Boga, da si prišel do mene. Če hočeš postati kaj, boš moral marsikdaj stopiti sebi na glavo.» Vse to je govoril Vrezec kar tako, malomarno, kakor da se igra.
Zakaj ne morem jaz tako napadati? se je vprašal Bohorič. Kakor mu je bil Vrezec odvraten, vendar mu je moral priznati neko svojevrstno duševno moč, ki vpliva neposredno. Čutil je, da je odnos do takega človeka mogoč samo v tem, da se mu ali popolnoma preda, ali pa, da se za vselej odtrga od njega. Zdaj je stal na razpotju. Ali bo ohranil svoje življenje ali pa se bo zaupal vodstvu sumljivega. nevarnega potnika? Ni še vedel, da ima Vrezec nanj vpliv samo za to, ker sta se srečala v skupnem življenju pesniškega udejstvo-vanja, kajti na Barbiča ali Zorca ni vplival niti najmanj.
607
Pustolovski vlomilec pa je nadaljeval: «Glej, spoznal sem, da si občutljiv in dojemljiv. Ni res? V srce ti vidim. Vse mi je znano. Iz pesmi sem te razkril in iz tvojega nemira. Bojiš se me, ker sem močnejši. Skušaj me nadvladati. Rad ti bom priznal moč, kadar jo bom občutil. Samo kompromisov ne maram. Če hočeš kaj veljati, se boš moral odvaditi meščanski uglajenosti. Zabolelo te je, ker sem malomarno sprejel tvoje pesmi. Ali si mlad! Doživel boš morda še vse drugačne zavrnitve. Takrat, kadar te bodo vsega izropali, vsega osmešili, vsega ubili. Pa boš moral tudi to preživeti. Saj nisi še prav nič poskusil. To je varno zavetje, kakor živiš ti. Pesem ni iz zaljubljenih sanj. Resnična, večna pesem je iz blazne groze. Posnemati hočeš? Nadaljevati to,kar so delali naši očetje? Prazno delo. Vsakdo, ki pride, mora po svoje povedati. Nanovo in še močneje mora povedati, sicer naj ostane skrit, kakor je bil...»
Nenadoma se je vmešal v besedo Barbič.
«Pa ti govoriš samo o pesmi, Vrezec. To je premalo. Misel mora biti nova. Velika misel. Vsekoristna! Pesniki so bili cesto le omam-Ijevalci človeške družbe in zato oviraci napredka. Misel je vse ...»
Vrezec se je vznejevoljil, ker si ga je upal Barbič prekiniti in morda zmanjšati njegov ugled pred Bohoričem. Brezbrižno je odvrnil: «Pesnikov v tvojem smislu sploh ne jemljem resno. Kdor zna še tako lepo povedati svoja čuvstva, ta je zame samo senzitiven pisač — epigon. Pravi pesnik je božanski stvarnik in kozmični anarhist. Oboje. Kakor dinamo je, ki pošilja toke milijonov voltov skozi človeške duševnosti, da jih zgrabi, muči, preoblikuje.»
Toda Zoreč, ki je doslej nestrpno poslušal, je pripomnil: «Že dobro, že dobro, ampak pesnik ni vse. Vse je množica, vse je delavska armada. Revolucija je vse!»
Vrezec je Zorca sploh preslišal in omalovaževalno zamahnil z roko, pa se spet okrenil h Bohoriču:
«Vidiš, tudi z Jermanom nisem več zadovoljen.»
Bohorič je začutil nov udarec.
Zoreč se je vmešal v opazko: «Res, res, tudi meni se zdi Jerman preboječ. Kadar mu hočem pripovedovati o Rousseauju in francoskih upornikih, se me kar ustraši...»
«Pojdi, pojdi!» ga je Vrezec zavrnil. «Kaj se te bo on bal. On je že zdavno preko Rousseauja. Ti nimaš pravice, soditi ga.»
Potem pa je nadaljeval Bohoriču:
«Za vzgled si rajši vzemi cirkuškega akrobata, ne pa kakega de-kadentskega Verlainea. Cirkuški akrobat v prispodobi. Plesati na žici človeške misli, razpete med rojstvom in smrtjo! Smejati se v globino milijonom gledalcev! Razumeš! Ali se moreš vživeti v to blazno radost ?» Ostro se je zasmejal.
608
Bohorič, ki je doslej stopal s sklonjeno glavo, skrbno loveč vsako besedo, se je nepričakovano oduševljen okrenil k Vrezcu in vzkliknil:
«Močno si povedal! Cirkuški akrobat na vrvi med zemljo in nebom! Saj to je pesem!» V tem hipu mu je bil Vrezec bližji. Tako živo se je včutil v drzno prispodobo, da je celo nenadoma zavrgel vse predsodke proti nevarnemu duševnemu lovcu. Ta pa, kakor da mu ni bilo prav, ker ga je Danijel razumel, ni sprejel odmeva, ampak je zamahnil z roko:
«Ampak vse to še ni nič. Ne misli, da si mi že blizu, če si nekaj občutil ob moji prispodobi. Boš moral v sebi doživeti tudi smrt teh zmag. Ali veš kedaj?»
Bohorič je spet ves plah pričakoval. Nova nepokojnost ga je navdala.
«Ali veš kedaj?» je ponovil Vrezec s tišjim glasom. «Kadar ti bo razbila ves tvoj sanjski in miselni svet ženska! Ne ženska iz pesmi, ampak ženska iz življenja. Kadar se ti bo zakrohotala prezirljivo, jo boš najbolj prosil in klical!»
Danijela je spet prešinil prav isti mučni občutek negotovosti kot pri Jermanu v sobi. Pa spet ni hotel verjeti in zanesel se je v sanjsko podobo svoje deklice. Vrezec je namenoma ubral v pogovoru to smer, ker je hotel Bohoriča iznenaditi z najostrejšim napadom. Dani jelovo zanimanje za Leo mu ni bilo neznano, čeprav je Danijel mislil, da je to samo njegova skrivnost. Oprezno je vprašal Danijela kakor mimogrede:
«Ali si že bil kdaj skupaj z dekletom ?»
«Zakaj to vprašuješ ?» se je ubranil Bohorič.
«Šele preko ženske vodi pot v duševno osvajanje.»
«Ne govoriva o tem, Vrezec, vsak ve zase», se je protivil Danijel, ki ga je zabolelo to kruto vdiranje v čuvstva,ki nima do njih pravice niti najbližji prijatelj.
«Bojiš se?» je nadaljeval človek brez sramu. «Kadar boš v strasti zagorel ob strastni ženski, se ne boš več bal. Takrat boš šele dozorel. Nisi je še srečal, ker še nisi zrel zanjo. Tako dekle ti bo pre-gazilo vso romantiko in tedaj boš šele doživel ognjeni vihar, ki ti bo izpalil tvoj sanjski svet.»
Zdaj ga je naskočil.
«Lea. Po videzu jo gotovo poznaš. Vidiš, to ti je strastno dekle, noči ob njej ...» Bohorič je prebledel. Ves poln groze, ljubosumja in doslej neznane mu duševne razklanosti je zaklical kakor zadet: «Nesramnež!»
Vročično je šlo skozi njega: Lea, da je taka? Lea, ki sem jo sprejel v pesem, ki nihče ne sme vedeti zanjo? Ona, čuvarica sanjske pokrajine?
39                                                                                                                 609
Nasilno se je odtrgal od družbe. Niti slišal ni, kako so ga tovariši začudeni klicali. Kakor gnan od zlega zasledovalca je hitel, ne vprašujoč se, kam. Samo proč, proč. Samo da bi bil sam s seboj.
Lea ... strastno dekle ... noči ob njej! ... Noči ob njej!!! ...
Tudi ona? Tudi Lea? V prvo mlado zaljubljenost je zakričalo telo. Telo, ki ga je začutil samo blodno, nejasno. Samo ženske s ceste je gledal tako. Točajke in služkinje, ki jih je videl zvečer na sumljivih sestankih z moškimi. Razigrane v smehu in pogledih. A sanjal je o deklici, ki je vsa prosojna. Mesečinska, kot pritajeni zvoki. Svečenica ljubezni. Lea.
In spet:
Noči ob njej! Strastna ... strastna ...
Tudi ona? Tudi ona?
To je bil prelom! Razviharilo se je v mladem človeku do groze, ki je ni doslej niti čutil.
Vrnil se je domov ves iz sebe, kakor da se mu je pripetila strašna nesreča. Izognil se je vprašanjem in se zaprl v sobo. Prebedel je do zore. Govoriti ž njo, zvedeti vse, samo da bo konec teh blaznih muk. In napisal ji je prvo pismo.
CESTA
FRAN     ELLER
Ne tožim je, ne črtim,                A še strmi tu sleme,
poznam to svojo cesto,              in stari boj se vrača,
z usodo se ne prtim                  pa naj je sivo teme,
za dom in za nevesto.               in steza kakor kača:
Plul v mnogi že sem strugi,     še dvigam se po poti
vedril na mnogem klanci,          s korakom za korakom,
visoko tam so drugi,                  prepad me več ne moti,
jaz nisem med izbranci.            in solnca nisem lakom.
Tujčin mi leta mlada                Le včasih kdo me skuša:
je vzel za borno dnino,              «Prijatelj, kaj je s tabo?»
in prve pesmi nada                    Ah, v svate gre mi duša
mi padla je v brezdnino ...       in mora sama sabo,
da sprejmejo ko brata vrhovi me večerni, v obzorja tone zlata pogled moj zadnji verni.
610