Poštnin a /o/czcfavza i> grctots/šif. Puštni *j£a*nf£i Glasilo Obl. organizacije pošt, telegr. in telef. uslužbencev v Ljubljani. Letnik VIII. V Ljubljani, dne 21. aprila 1928. 12. številka. Sijajna zmaga edinstvene organizacije. Glavna skupščina Oblastne organizacije pit. uslužbencev v nedeljo* 'dne 15. aprila je bila manifestacija slovenskih poštarjev, kakršne še ni videla Ljubljana in kakršne niso najbrže poštni uslužbenci v tej državi še nikdar imeli. Vsakoletni kongres Saveza v Beogradu je zborovanje poštarjev iz vse države. Vendar tudi kongresa še ni bilo takega kakor je bila nedeljska glavna skupščina naše organizacije. Velka dvorana Mestnega doma je bila polna. Osebno je prisostvovalo najmanj 400 članov, s pooblastili vred pa je bilo zastopanih nad 1200 članov. Radost, disciplina, zavednost, vera v pravično našo stvar, ki mora zmagati, se je tako polastila vseh zborovalcev, da skupščina ni sličila običajnemu občnemu zboru, ampak sijajni manifestaciji slovenskega ptt. uslulžben-stva. Toliko bolj klavrno je izgledala fronti-ca breznačelnih protivnikov — zapeljivcev in zapeljancev. Z demagogijo in s terorjem posameznih voditeljev nižjih uslužbencev — na čelu seveda z Mariborom — so odtrgali ti žalostni junaki peščico nižjih uslužbencev, da so zapustili s protestom zborovanje. Protestirali so, pa niso vedeli, proti komu in čemu, ogorčeni so bili. pa niso znali, nad kom in nad čim. V dvorani pa se ni nič poznalo. Par tu-catov jih je odšlo, par stotin jih je pa ostalo. Pa ne samo uradništvo, ampak tudi lepo število 'nižjega ntslužbenstva, ki iso se zgražali nad nepremišljenim početjem svojih tovarišev. Ti so manifestirali z živo besedo za skupno delovanje in edinstveno organizacijo. Kakor ise v divorami ni poznal odhod nekaterih nahujskanih uslužbencev, tako se ta eksodus ne bo poznal v naši organizaciji. Kdor je videl v nedeljo te množice našega članstva, ki so prihitele iz vseh krajev Slovenije, notri iz Prekmurja — iz Murske Sobote, 216 km od Ljubljane, iz Loškega potoka — 4 ure od železnice, iz Bele krajine, iz obmejnega Rakeka, iz skoro vseh krajev Gorenjske, izredno število Štajercev itd. itd., ta ve, da je to organizacija, ki ne bo nikdar propadla m ki mora vedno zmagovati. Kdor je videl to navdušenje, to stanovsko zavest, to silno ljubezen do svoje organizacije, ki tre pozna nobene žrtve, ta mora vedeti in uvideti, da je boj proti taki organizaciji brezuspešen in naprej obsojen na poraz. Kdor je videl to zaupanje, to idealno udanost in vero v svoje voditelje, ta ve, da je ta organizacija zid, ob katerega zaman butajo sovražne moči. To je zavedno in pravilno vzgojeno članstvo, ki ve, kaj hoče in kam gre njegova pot. Proti takemu članstvu, proti organizaciji s takim članstvom' pa je vsak boj nemogoč. t MARIJA VRBOVCEVA. Dne 13. marca t. 1. smo spremili k večnemu počitku — žal v zelo pičlem številu — svojo bivšo tovarišico, najstarejšo1 in prvo slovensko poštno uradnico Marijo Vrhovčevo. Junija 1. 1872. je bila kot prva ženska moč nameščena prt eramem brzojavnem uradu v Ljubljani, kjer je službovala do svoje upokojitve. Izrazita, marljiva in vedno nad vse vestna uradnica si je znala pridobiti s Zato mislimo, da je zdaj prišla ura, da se združimo vsi pozitivni elementi, vsi pošteni, trezno-misleči slovenski poštni nameščenci. Vidimo, da je v vseh vrstah ptt. uslužben-stva, ki danes še niso formelho pri nas, dosti takili, ki so s srcem in pametjo z nami. Tistih dolžnost je, da pretrgajo s tradicijo nasprot-stva, da podero zid, ki loči poštene in dobre, da se ’ združimo, da se skupaj bojujemo za izboljšanje našega položaju, za dobrobit vsega ptt. uslužbenstva. V naši organizaciji je pretežna večina uradništva — 760 po številu — in velik del nižjega uslužbenstva. V naši organizaciji je program in pozitivno delo. Naša organizacija ima ozke prijateljske zveze z vsemi pokrajinskimi organizacijami poštnih nameščencev v našli državi. Naša organiizaoitja uživa zaupani e in naljvečje priznanje v centrali — v Saivezu ptt. uslužbencev v Beogradu. Naša organizacija je ena izmed vodilnih, odločilnih in najbolj vplivnih organizacij v Zvezi državnih uslužbencev za Slovenijo in po njej v Glavnem savezu drž. uslužbencev v Beogradu. Ne 'Sime se zaimelnfiaiti bolj z društvi z bojem med posamezniki Oblastna, organizacija je proti višam društvom, ker mora bi,til, kar je njeno načelo in parola ravno edinstvena organizacija. Ni pa naperjen naš boj proti pripadnikom posameznih društev. Oni so nam bratje po stanu, tovariši v trpljenju. V teku zadnjih let, ko smo razcepljeni in korakamo po različnih potih in pod različnim poveljstvom v boj proti istemu nasprotniku, so se morali ti poedinci kakor tudi celota uveriti, da njihov 'boj ni bil uspešen. Uspešen pa ni bil in ne more biti zato, ker niso šli ramo ob rami z večino ptt. uslužbenstva. Na pamet in preudarnost teli tovarišev apeliramo, na pamet im preudannoist teh računamo. 'Prav in umestno je, da izpregovorimo te besede v trenutku, ko smo na višku svoje moči. Neposredno po sijajni zmagi, ko smo znova in kot še nikdar tako sijajno izpričali, koliko ljudi in Kakšno članstvo stoji za našo organizacijo. V tem trenutku nas ne sime prevevati samozavest ali napuh, ki vodi k padcu, ampak strpljivost, sloga in ljubezen do vseh pripadnikov poštnega, telegrafskega in telefonskega stanu. Naša organizacija se je znala uveljaviti v javnosti, s svojim reismim pozitivnim in uspešnim delom je priznana povsod. V tem pravcu hočemo iti naprej, in uslpeh ne more izostati. Kajti nemogoče je, da bi se ne našli, če ne že celota, pa vsaj posamezniki, ki umevajo stanovsko organizacijo v našem smislu, pa 'bi ne preklali s preteklostjo ter posvetili svoje umske in fizične moči s pogleddm v bodočnost za dobrobit sebe, svoje stroke im poštarskega stanu. svojo dobrodušnostjo, ljubeznivostjo in prirojenim humorjem ne le srca svojih starejših, marveč tudi vseh mlajših tovarišic. Prav vse so jo ljubile in jo spoštovale. Odlikovala se je z vedno zvesto kolegialnostjo' in usluž-uostjo. Upoštevali pa so jo tudi predstojniki, ker so jo poznali kot zanesljivo moč, ki je bila vedno na svojem mestu. Službovanje ji je takorekoč prešlo, v kri in meso. Zaradi starosti in bolehnosti je v zadnji dobi večkrat le še z največjim naporom opravljala težko službo. A ker je nad vse ljubila svoj poklic, je vztrajala, dolgili 44 let. Pot skozi to dolgo* dobo ji ni bila posuta z rožicami. Preživela je pač več temnih ko svetlih dni. Ko je morala v pokoj, ji je bila vzlic vsem neprijetnim doživljajem ločitev težka. Toda tudi v zasluženem pokoju ni našla Marija Vrbovceva veliko svetlih dni, preveč je bila izčrpana. Visoka starost in bolezen ji je končno pomogla do pravega pokoja, do — večnega miru. Vse, ki smo jo poznale, ohranimo vzorno in dobro tovarišico v trajnem in najlepšem spominu. Bodi ji zemljica lahka! R. V. t DIREKTOR RIHARD ZAHRADKA. Pred nekaj dnevi je na tragičen način preminul v Splitu direktor reducirane splitske poštne direkcije g. Rihard Zahradka. Rojen L 1882. v Livnu, je po končanih študijah stopil v službo pri poštni direkciji v Sarajevu. Služboval je do prevrata v Sarajevu, potem v Zagrebu, a nazadnje pa kot direktor poštne direkcije v Splitu. Kdor je služil od 1. 1907. naprej v Sarajevu pri vojni pošti, bodisi kot uradnik ali kot poštni manipulant, ga je vsak poznal in čislal. Bil je prijatelj in zaščitnik poštnih manipulantov, posebno kar nas je bilo Slovanov. Sam češkega pokolenja, ki se ga ni sramoval, je nam pomagal, kolikor je mogel. Naj bodo posvečene te skromne vrstice njegovemu spominu. Val. Zablačan. KDO POJDE S TEMI LJUDMI? (Odmev nedeljskih dogodkov.) Starešina večlie e,ra nne pošte na Štajerskem nam piše: Dovolite, da na kratko opišeim naš povratek v nedelo z glavne skupščine v Ljubicami na Štajersko. Vsi navdušeni in polni zadovoljiš,tv a smo se vračali iz srede naših dragih kolegov in koleginj na* postajo*. Zašli simo v vagon, v katerem* so bili mariborski in celjski nižji uslužbenci, torej tisti, ki so kot nasprotniki, edinstvene organizacije zapustili zborovanje. Komaj so nas zagledali, 'so začeli kakor besni zmerjati in kričati na nas: «Ven z uradniki! 'Doli z uradniki! Tu ni 'mesta zanje, to je samo* naš vagon! Doli svinje! S tatovi se nečem© voziti,!* Im druge take dehteče cvetke. Seveda smo šli. S tako podivjamo drhaljo se itak ne bi marali voziti, še manj pa prerekati. Pa da bi bili samo* vpili! Bili so celo dejanski! Ko* je šla Starejša kolegica (uikažma uradnica in pred,stojnica erairme pošte!) po stopnicah doli iz vagona*, jo je eden od te poštne drhali talko sunil, v hrbet, da bi bila meuismiiljeno zletela ,na tla, alko bi se ne bila dobro držala železnega ročaja. Podivjana drhal je vpila za .nami, dokler nas je videla, to* je, dokler mifsmo vsi iizgitnili v drug vagon. Tam smo se počutili* dobro. Bilo je petja, vzklikov, mavdlušemja in debat. Vsakemu se je bralo z obralza veselje im zadoščenje, iv-sak se je vračal, poln zadovoljstva domov. Drug drugemu smo zatrjevali, kako lep im pomemben dan je za mami. V mislih itn pogovorih smo še enkrat preživeli vse dogodke tega metpdzabmega dne: velikanska udeležba na skupščini, silna .navdušenost in razpoloženje, sijajna manifestacija za edinstveno organizacijo, živeč er tako* živahni prijateljski sestanek, praznično bi veselo Dopisi. raz'poloižeinije Ikakoir Se iniikidar. Vsi 'smo bili oidušeivlijetnl tudi nad 'telm, da isimo videli v sivoljii s.reidi .našega pri^dbliertega šefa goisipo-da dr. K'ii.rbusa. Z eno besedo: to [je M dan Iki ga ije uistvaril Gofepod — kakor pravi siv. pismo. Ta dam nas Ije še 'tesneje EdnužiT, vsi smo se še ibollj 'oklenili maše lorganiteacije im mjenilh vodlttelfiev. Vsak j,e’ z atrije val, kako žal bi miiu Ihilo, alko ibi me ibil Išel, iln dai se bo odslej (rad1 Im1 ,z veselljetm 'vedno odzival va-biliu naše organilzacije, kadar nas zopet po-tzoive ina mesno 'ziborovanlje ali na zabavo ali na — boj. Pa ina postajali! Takega poslavljanja in poadravijanlja tnS bilo še mikolli. 'Ko so izstopali na posameiznili postajali tovariši; in ito-vairišice, mi bilo navdušenega vzklikanja in pozdravljanja prej konec, dokler nas ni odpeljal vlak mjiitm 'izpred oči'. Vsi! simo bili tako živalmi, veseli iln razipololženi, kakor otroci, ki se vračajo' s šolskeiga, 'Izleta. V dragem vaigonn pa (mrikost, |d iv jest, Met v a fin sovraštvo ... Talkeiga sestanka ali oibčnegai ziboma še ni bilo mikidair. Že 28 let sem pri pošti, na zbomovarijiilh me ni nilkolli manjlkalo^ itoda kaj takega še inilkoll. Piri slovesu smo si iskreči madolsti iln podnt navdušemja stiskali roke ter si obljinbiili, da se snidemo vsakokrat, kadar nas bo klicala dolžnost, kadair nas bodo potreboval naši vrli in priljubljeni voditelji!. 'Grenka kaplja v tej radosti je, če se spomnlilm na izstop dela nižjih 'uslužbencev in na podivjano tolpo' tistih zvahilčinikoiv in 'slu žitelj ev, ki so šli v lUjulhlljano na skupšč in o me v naimenui, da gradeč ampak da. rušijo. Niso za pozitivno1, ampak zai negativno delo. Zato so se tudi vračali iz Ljubljane, z edinim orožjem, ki ga imajo inegativlnii elementi: psovke, razgrajanje, zimenjainjie ilnpeist. Vprašam ceilolkiuipno poštno, telegrafsko in telefolnslko uslluižbenistvo v 'Sloveniji: aili iso iti divjaki še maši Itotvairilši? Vprašam vodstvo poštne uprave: ali ismieljo in morejo biti 'taki 'Ijuidije še dmžaivni uslrižbemci ib1 nameščenci poštne iu|piraive? V|praša(m vse dolbre, trezne iln polštene nižje iitsfažbdrnce: koliko vais je 'iln kje ste itiislti, Iki ise isram-uljete talkiih tovarišev iln ki nočete iti. ž infimli, ampak z inaimi? Vprašam tiste uradnike Izven vnst naše organizacije, ki so ž njimi paktira® lin se mazgovairjaliii proti edirtstv-emi organizaciji: ali je vaše mesto res pni teh ljudeh, ki vpijejo — doti z uradniki, dolii 'svinje ? Zmrik je Ičšst lin i&itoacilja je jašna. Na. eni 'Strani v,si pošteni in pozitivni dlemeinti za imočmo encltno omganizacijo, ina drugi strani peščica razkrajajočih iln negativnih damem-tov. Kje je pravica im kje bo zmaga, to pa mora biti. že dalnes vsakomur jasno. Zato: dobri notri', slabi ven iz maše organizacije! Pšenica je presejana, vrzimo Jjulilko na gnojišče! ŽELEZNIŠKE LEGITIMACIJE. Težko je bilo čakati, dokler jih nismo pred okroglo tremi leti dobili. Veseli smo bili, da smo se iznebili dotedanjih »objav«, saj je marsikdo za kratka potovanja 'rajši plačal celo vožnjo, samo da mu ni bilo treba prositi za »objavo«, kar je bilo posebno neprijetno, če je imel sitnega predstojnika. Sedaj so pa nastale zopet druge težave. Legitimacijo so ti odvzeli, a »objave« niso več veljavne. Kako to? Med tem ko ima vsak drugi državni urad pravico podaljšati veljavnost legitimacije svojim uslužbencem, poštni uradi te pravice nimajo. Zato morajo vsi uslužbenci predložiti .legitimacije direkciji, da ona podaljša njih veljavnost. Ako gre dobro, jili dobe po enem tednu podaljšane nazaj, če se pa mora uslužbenec med tem časom kam peljati, mora plačati celo vozovnico. Niso pa vsi nilfi toliko srečmi. Direkcija je namreč šele sedaj t. j. po treh letih opazila, da nekatere legitimacije niso podpisane, druge niso žigosane, na tretjih manjka žig na sliki itd. In te je morala »sedaj, ko so bile že tri leta uporab- ljane, poslati železniški direkciji, da napako popravi. Tako ne dobe prizadeti uslužbenci | po cele tedne in mesece vrnjenih legitimacij, ! ti ubogi poštar pa plačuj celo vožnjo! To je sicer v korist državnega budžeta, ne prenese pa tega »budžet« uslužbenca samega. Skrajni cas je že, da se ta »uradni šimel« odpravi, iposebno pa, da se da tudi poštnim uradom ■pravica, da smejo podaljševati svojim uslužbencem veljavnost legitimacij. Tako pravico ima že vsak vodja finančne kontrole in vsak upravitelj enorazredne šole, upravnik velike erarne pošte je pa nima. Poštarji smo pa res povsod zadnji. Pri tej priložnosti bi bilo potrebno še to omeniti, da med tern, ko uživajo polovično vožnjo že člani prav mnogih, tudi nepotrebnih društev, naši pogodbeni poštarji te pravice nimajo, čeprav so v resnici državni nameščenci. Imeli so jo že, pa jim je bila odvzeta. Na državni železnici ima torej član lovskega, športnega, romarskega in kaj vem še kakšnega društva več olajšav, kakor pogodbeni poštar, ki služi izključno državi. Naj imajo oni v 'božjem imenu te ugodnosti, toda naj bi se tudi pogodb, poštarjem zopet priznavala pravica do polovične vožnje vsaj v takšnem obsegu, v kakršnem so jo že imeli. Sedaj pa še nekaj. Ali ne bi bilo umestno, ako bi legitimacije za družinske člane, upokojence itd., veljale namesto za trikratno vožnjo rajši za določeno daljavo, n. pr. za letnih 300 km vožnje? Pri vsaki vožnji bi se vpisala v legitimacijo proga in število kilometrov. Kadar bi skupno število teh doseglo n. pr. 300, bi 'bila legitimacija za tisto leto izrabljena. 'Priporočam vsem organizacijam, da o tem razmišljajo, ker bi to bilo za mnogo uslužbencev od velike koristi. Mogoče ne bi bilo pretežko to doseči. S. ZAKAJ NIMAJO POŠTNI BLAGAJNIKI PRAVICE DO NAGRADE POŠTNE HRANILNICE? Z naredbo generalne direkcije poštne hranilnice štev. 392 od 25. jan. 1928 je rešeno, da se člen 5 pravilnika o irazdelitvi dobička poštne hranilnice izpremeni toliko, da dobe to nagrado vsi uslužbenci poštne hranilnice, ki so odlično ali dobro ocenjeni. Večino poštno čekovne, pa tudi precej poštno hranilne službe posredujejo vendar pošte. Ti blagajniki-poštarji opravljajo skoro ves promet s strankami, nosijo vso materialno odgovornost, (večkrat morajo, nado-plačati), a osobje poštne hranilnice izvede samo vknjižbo. Ta pa ni istovetna s prometom s strankami. Vendar dobi vso nagrado osobje poštne hranilnice, poštno osobje pa nič! — Bilo bi edino pravično, da imajo tudi blagajniki pošt pravico do nagrade. Zračiinano bi bilo hitro, koliko ima kdo dobiti. Vsaka pošta že sedaj vodi »zbiralnico prijav«, pa bi se na koncu leta lahko ugotovil odstotek, ki odpade na to pošto. — Če smo pri delu upo-i števani, bodimo tudi pri nagradi! — Letos j ima poštna hram Unica 23 mililjonov dobička, j pri taki vsoti se 5 odstotkov že pozna. F. Ž. NABAVA OROŽJA ZA USLUŽBENCE POGODBENIH POŠT. Iz diirekcijtske okrožnice V/48-1928 se natančno vidi, da imajo pogodbene poštarje za peto kolo, čeprav moramo: izvrševati enako službo kakor drugi državni uslužbenci in ravno tako moramo biti za vse odgovorni, prav za prav še bolj kakor predstojniki državnih pošt. Iz omenjene okrožnice je razvidno, da si pogodbeni poštar lahko nabavi orožni list in orožje kakor vsak drugi privatnik. Seveda, brez dvoma, saj bi si ga lahko, tudi ako bi ne Ml pogodben poštar. Prošnja za orožni Ust na okrajno glavarstvo se mora kolkovati s predpisano 'pristojbino. To naj plača pog. poštar iz lastne plače, ki je že tako sramotno nizka. Saj človek rad in z veseljem žrtvuje za kako stvar, če vidi, da to • Poduhajmo še enkrat Smrdljivi petete- 1 j klopotec od 5. aprila. Vsi prsti kažejo na ] neki nestvor, ki se je izvalil iz tega klo-; potca. Ime mu je: denunciant! Pa to je pri : izvestnih petete že udomačena živalca. Pomislite: V Ljubljani pri Sv. Jakobu • stoje vislice in križi. Na vislicah vise in na križili umirajo izvrstni petete. Kvaražu- • goni ,pa, ki so bili prej zmeraj na nogah,’ ; j hodijo zdaj po rokah in — molče. Strašno! j Kvaražugon. delo tudi nekaj zaleže. Če pa mora pog. poštar ob vsaki priliki plačati iz svojega žepa, se