FRANCETA FAJDIGE PRVI ROMAN
Pogreznjeni otok
France Fajdiga je našini bralcem izpred desct in vcč lel že kar slar /nancc. Leta 1975 jc namreč v Nsk izšla njegova občulena črtica iz moščanskega pred-mestja KLJUBOVANJEin odtedajjih je v naslednjih letih objavilšekaj:črtic. no\el, pa tudi aktualnih prispevko*. Fajdiga je bil že skoraj desetletje pred Kljubovanjem zaposlen pri Nsk in jo osem lel tudi urejal. Oglašal pa sc je še v več drugih časnikih in revijah, ludi mladinskih.
Roman Pogreznjeni otok je avtor-jev knjižni prvenec. Gre za večsto-letni germanski »otok« na Kočev-skem, ki se je v 2. svetovni vojni res pogreznil tako rekoč vase, oziroma — naj zapišemo: v svojo pelstoletno (in več) zgodovinsko krivdo. Seveda pa tepa ni moč ražumeti v črno-beli preprostosti — in o tem, pa seveda v tisti usodni prcdvojni čas vpetem živ-Ijenju Kočevarjev govori roman.
Po kar usodnostnem uvodncm akordu, v katerem predstavi vse po-membnejše protagoniste romana, se
hitro zapleta in posamično že tudi sproti razpleta lok. ki se shakespear-jansko mračno, krvavo končuje in tako tudi konča. Vse poglavitne osebe so po logiki stvari zapisane po-gubi. Tako je zahteval čas. In tako bodi! Fašizem je uničenje. Zato umreta stara Erkerja, se ubijeta njuna sinova Hans in Ervin. se utopi Lobisarjeva Hilda. propade vaška klepetulja' Greta. A kot žrtve že predvojnega izkoriščanja padajo tudi tovarniška delavka Ema Kastel-čeva. njen brat Alhin. kot žrtve itali-
janskih fašistov pa oče /.bašnik in njegov sin Filfp.
/ begom se rešujeta le starega Er-kerja brat Frenk — Kalifornijec in sin Ervin. ki je že bil na Švabskem, a sedaj niti on ne uide čmi usojenosti. Še ljubezen jim je v pogubo: Ijuhe-zen Eme s Hansom, Ervina s Hildo.
To pa so tudi vse glavne osebe, trdne v svoji usmerjenosti k neizo-gibnemu propadu.
Realnosti Ijucii včasuse pridružuje šc realnost kraja: vas Mlaka v Kočev-ski doiini z bližnjo Staro cerkvijo in rcčico Rinžo, pa bližnjim Kočevjem i rudnikom in tovarnami v njem.
Obe realnosti sta zahtevali tudi sintetično gradnjo romaha z le rahlo analitičnostjo. Vsemu temu se pn-družuje avtorjeva Ijubezen do rodnc Kočevske in do rodnega je2ika. Oboje združuje v že kar omamnih. nabreklih orisih krajine v jezikii, ki se mu pozna šolanjc prcdvsein pri naših klasikih 19. stolctja. A vsrkal jih je tudi v svoj izrazni svet. katerega že kar naturalistično vodi po nadrobno-stih.
Tako je s tem romanom literarno odkrit še en košček naše dežele. In če naj prisluhnemo avtorjevi napovedi. da že čakata na izid daljše pjozno delo ONKRAJ REŠETK NIČ NO-VEGA in ŽAGA JE UMIRALA STOJE, pa da snuje že četrti roman kot nekakšen konecsvojega »kočev-skega« cikla, potem niu velja čestitati za ta njegov prispevek k sodobnemu, knjižnemu ustvarjanju, ki je izšel pri Borcu za letošnji I. maj.
Stopnja rarvoja. ki jo je Fajdiga s lem delom dosegel v pisanjii, doka-/ujf, da ima pred seboj še mnoge možnosti nadaljnjcga izpopolnjeva-nja /M prozaika »večjih platen« s po-drobnostmi, ki jih obvlada ie sedaj. Pričakujemo torcj lahko od njega nadaljnje dokaze za to in če naj kar verjamemo obctom, jih bomo lahko kmalu brali. Upajmo, da bo izpolnil pričakovanja. še predvscm, ker bo bojda kmeta in polproletarca nada-Ijeval s proletarcem v polnem po-menu besede, Ij. človekom moči /na-nja, duha in čustev dandanašnjice.
A.M.