Fran Avser. V nedeljo, dne 30. maja t. 1., smo izro&ili materi zemlji starosto radovljiškega učiteljstva, nadučitelja Franca Avserja, v idilični Bohinjski Beli. Pogreb, kakršnega menda ni še videla Boh. Bela, nam je bil živa priča, da se je preselil v boljši svet mož, ki je prešel popolnoma v srca tamošnjih vaščanov. Menda ni bilo ta dan na pokopališču pri tem pogrebu človeka, ki bi mogel reči: Nisem se solzil. — Krčevito je ihtela šolska mladina, ko je videla in slišala, da polagajo v hladno zemljo ljubljenega učitelja; videli smo jokati dekleta in žene, saj se je poslavljal od njih njihov nekdanji učitelj-odgojitelj, iD videli smo solze v očeh krepkih mož in osivelih starčkov, zakaj prvim je klical ta izprevod v spomia vse one zlate nauke, ki jim jih je podajal pokojnik pred deset in desetletji, želeč, da bi se po njih ravnali; a od slednjih se je poslavljal ljub znanec, ki je delil z njimi vse dobro in slabo v dolgi dobi štiridesetih let. Nam tovarišem se je pa krčilo srce, videč, kako umetno je zgrajena v našem blagočutečem narodu ona mržnja do užiteljstva, ki jo moramo tako obilokrat čutiti v svojem življenju, a da bi se ta mržnja nikdar ne porajala, ko bi opustili ljudstvu prosto voljo, da se razvija njih notranji čut naravnim potom. Zakaj uverjeni smo, da naše preprosto ljudstvo dobro ve, kaj rau je Ijudski ueitelj; in vsa ljubezen, ki jo hrani v svojem srcu napram učiteljstvu v DJegovem življenju, prikipi v polni jasnosti na dan, ko zapušča tak učitelj-trpin trnjevo poi svojega življenja. Lep zgled je bil ravno pogreb pokojnega Avserja. Nad vse ginljiv je bil nagrobni govor, ki ga je govoril svojemu tovarišu in sošolcu nadučitelj A. Grčar. Tako se niore poslavljati edino le sošolee od sošolca, tovariš od tovariša, ki okuša veselje in žalost skoro enako dobo učiteljevanja. Solze istinite žalosti, ki so tekle po lieih govornika, so učinkovale pretresljivo na vse pogrebce, in jasno nebo je bila živa priča, s kako ljubeznijo se je oklepalo prebivalstvo Boh. Bele svojega učitelja. Pokojni Franc Avser se je porodil v Goričici 1. 1844. — Dovršil je v Ljubljani spodnjo giranazijo — bil je sošolec c. kr. dež. šol. nadzorniku Leveu — potem c. kr. učiteljišče, ki je takrat imelo le dva letnika, in nastopil je svojo prvo službo na Bledu kot učit. pomočnik, organist in mežnar, a že meseca decembra tistega leta, t. j. 1867, je dobil službo učitelja-voditelja na enorazrednici Da Boh. Beli, kjer je ostal do svoje smrti — nad štirideset let! — ter tako vzgojil, labko bi rekli, dvojni rod. Pokojnik je posvetil vse svoje moči edino le šoli in svoji družini. V javnost se ni nikoli podajal, zakaj bil je jako mirne in mehke narave, vse svoje delovanje je osredotočil našolo, kjer je dosegel prav lepe uspehe posebno v računstvu in lepopisju. Ta predmeta sta mu bila takorekoč vzor predmeta. L. 1877. je napravil zrelostni izpit — tedaj šele po preteku 10 let od svojega prvotnega nastops, kar je pa vedno obžaloval, a 1. 1878. je postal definitiven. Pokojnik zapušča žalujočo ženo in štiri sinove, ki so vsi dobro preskrbljeni. Eden je mizarski mojster nekje na Tirolskem, eden je stopil v frančiškanski samostan, a najmlajši se je posvetil gozdarski stroki. Pokojnik je bil v prejšnjih letih krepkega zdravja, le zadnja leta so ga napadale večalimanj razne učiteljske bolezni, in posebno hudo mu je bilo, ker ga je vid jako zapuščal. Spomladi letos ga je napadla pljučnica, ki ga je spravila tudi pod zemljo. Rajnki je željno pričakoval regulacije našega gmotnega položaja, ker — to je rad poudarjal — bi potem takoj stopil v zasluženi pokoj. A čakal in upal je skoro 41 let, zasluženega plačila pa ni dočakal. Bogato ga bo pa nagradil stvarnik na onem svetu! Počivaj v miru, blaga duša! —a.