Blaž Marela: Luknja v rokavu Ta luknja v rokavu je poučno berilo še iz starih časov, brali smo ga zopet in zopet, analizirali in končno rdeče podčrtali prelepi nauk, da je luknja v rokavu začetek človekovega propadanja in da tak človek ne more upati na kak napredek, sploh, zapisan je propasti, .če že ne bo ravno obešen, bo pa gotovo imel še opravka s policijo in sodnijo ter ne bo postal enakopraven član človeške družbe. Mislim, da to nekako drži, da velja. Tistega namreč, ki ima luknjo v rokavu, se neprestano drži smola, to vem iz lastne izkušnje, še bolj pa potrjuje to primer Janeza Tišaja, učitelja in rodoljubnega delavca na Visoki gori. Janez Tišaj je bil drugače čisto spodoben človek, le toliko krojača ni bil, da bi vse luknje pravočasno zakrpal. Visoka gora je samoten kraj in ga kultura še ni Bog ve kako oblizala, razen da ima štiri politične stranke, ki vse želijo, naj bi bil Janez Tišaj njihov tajnik. Tajnikuje pa Janez Tišaj zelo nerad, zato premišljuje, če naj bi ne ustanovil še pete stranke, v kateri bi bil on edini član, jpredsednik in tajnik. Do končnega zaključka še ni prišel, počakati hoče še toliko. da bo videl, katera stranka bo v bližnji bodočnosti moderna. Poglavitna stvar je pa luknja v rokavu. In Janez Tišaj jo je imel. Prišel je do nje nekako nevede. Bila je sreča v nesreči. Nekateri prineso iz mladih let lepe spomine, ljubezen in zdravje, Janez Tišaj je prinesel luknjo y rokavu. V mladih dneh, ko je foil še navdušen in rodoljuben človek, je dobil mimogrede sunek v roko. Nož je sicer odletel, luknja v rokavu je pa ostala. Nalašč jo je pustil. Naj vsi vidijo, da je trpel za idejo. Danes nihče več ne trpi za idejo, kvečjemu proda se zanjo. Spočetka je bil na luknjo ponosen, pozneje je začel razmišljati, kako bi jo odpravil. Kamor je prišel, povsod sovihali novose, češ, že sipet eden izmed tistih, ki po neumnem rinejo v zmedo. Postalo mu je nerodno, no, medtem je odšel na Visoko goro. Pustil je luknjo, naj bo za spomin, da človek ne sme biti pregoreč. In tudi sicer ima nekaj dobrih strani. Na primer človek nekako sluti že vnaprej, kako se bo abrnilo vreme, ve se ravnati in pravočasno okreniti ladjo. Pri nepoučenih ljudeh vzbuja vtis, da ima tudi v žepu luknjo in ga ne pridejo nadlegovat za vsakovrstne prostovoljne prispevke. To vse pa Janezu Tišaju ni pomagalo. Kolo sreče se obrača, zdaj je nekdo na vrhu, čez čas pride drugi. Prišli so na oblast ljudje, ki se je Janez Tišaj nekoč zanje boril. Razveselil se je, ko je to zvedel. kdo se ne bi razveselil starih prijateljev. Nič ni pomišljal, zadovoljen in nasmejan se je odpravil na pot, kakor bi se bal, da ne bi česa zamudil- Toda kazalo je, kakor da ga ne poznajo več. Nezaupno in izpod čela so ga ogledovali, na licih jim je trepetalo začudenje in nazadnje so malomarno skomignili z rameni. »Saj ni tako dolgo,« jih je hotel spomniti Janez Tišaj. Pomolel jim je pod nos luknjo v rokavu in videlo se je, da so se nekoliko zganili. Toda kmalu so se jim nabrale na obrazu nevoljne gube. »Človek ne more večno ždeti pri starih idealih,« so se opravičili. »Dokler je gospodovala luknja v rokavu, se ni hotelo življenje nikamor premakniti. Zdaj je pa drugače. Počasi se bomo privadili čednostnemu življenju in pripravili nove suknje. Hudo so že potrebne, stare so oguljene in zamazane, svet je ,pa že tak, da polaga na to veliko važnost. Luknja v rokavu, no, to pa ni več čednostna zadeva, če hodiš z njo po ulici, si sumljiv tip — skratka, to ni več dostojno!« Janez Tišaj je pokimal, da razume. Seveda, preden pretolče novica dolgo pot do Visoke gore, že omaga in človek ostane brez zveze s svetom. Treba si bo pač oskrbeti novo suknjo. In vesel je bil, da je tako naglo našel rešitev. Da, do izvršitve je bilo sicer nekoliko daleč. Sprva je mislil, da bi se dalo to urediti s kako trinajsto plačo. Lepo je že sanjal o krojaču in o gumbih. Potem je sprevidel, da iz sanj ne bo nič. Nič se ni slišalo o kaki trinajisti ,plači. Poneveriti ni mogel denarja, ukrasti ga pa ni znal. »Končno bo le treba štediti,« je vzdihnil. Varčeval je, kolikor je pač mogel. To se ni dalo opraviti v enem mesecu. denar se je zbiral počasi, pačasi. Začel si je sam kuhati, sam si je tudi čevlje krpal. Preteklo je leto, tudi drugo je že šlo h kraju, ko mu je naposled krojač prinesel lepo črno suknjo, krasno zlikano, uleknjeno po najnovejši modi. »Prišla je tudi name vrsta!« je vzkliknil Janez Tišaj in malo da ga niso oblile solze od veselja. Koj se je oblekel in se odpravil na pot. Dolgo že ni bil v dolini, zakaj, kdor varčuje, ždi v svojem gnezdu, naj bo že tako ali tako spleteno. To pot je šel počasi in samozavestno po dolgem času je bil gospod. Srečal je tovariša, veselega fanta, ki je osupel obstal sredi ceste, nato pa zmajal z glavo. »Kam pa vendar greš?« »Nekaj opravkov imam,« je razlagal Janez Tišaj ravnodušno. »K nadzorniku moram in sploh na oblast.« Oni je zamrmral nekaj nedoločnega in se kmalu poslovil. Janez Tišaj je odšel za opravki in zdelo se mu je, da ga vsi začudeno pogledujejo, celo stari bradati nadzornik ga je premeril iznad očal, kar je bilo vsekakor slabo znamenje. Obšel ga je nemir, ko je ooravil, se je ustavil pri tovariših v gostilni, ki so se zganili, ko je vstopil in mu molče do volili, da je sedel k njim. »Kaj to vendar imate?« je dejal čez čas. Spogledali so se, nato so mu razložili, da je najbrže prespal zadnje leto. Kako se vendar oblači! Kakor kak milijonar! Ali nima pojma, kako skromno živi ljudstvo, ali mar ni ljudski učitelj? Da, da, zdaj ,se je uveljavilo novo gibanje, katerega geslo je: Nazaj k ljudstvu! V fraku in cilindru pa ne moreš k njemu. Zato je treba izpremeniti obleko, za suknjo ni treba, da bi bila ravno po najnovejšem kroju. »Tako, tako,« se je zamislil Janez Tišaj in kolena so se mu zašibila. Dolgo je molčal, ko je pa vzdignil obraz, so videli, da je bled in istarikav. Potem ga niso videli do prihodnjega poletja. Takrat si je prihranil nekaj denaria in ker ga ni vedel drugače zapraviti, ie nakupi' kolkov in vložil prošnjo za premestitev. Napisal je prošnjo in jo nesel v dolino. Tam je sedel pri prvi gostilni na vrt, pil četrtinko cvička in čakal, da pride mimo kak znanec. Prišel je mimo eden in se mu nasmehnil: »Torej danes si pa prišel golorok.« Prikimal je. »Kaj pa prenašaš v teh zavitkih?« Janez Tišaj je obrnil oba zavitka. ki sta ležala na stolu noleg njeoa in resno dejal: »V enem je nova suknja, v enem stara z luknjo v rokavu. Visoka gora je daleč od sveta in ne vemo, kaj je prav ta čas moderno. Ti mi pa prijateljsko svetuj, katero naj oblečem?« »Zdi se mi, da zdaj ne polagajo več toliko važnosti na suknjo. Vseeno bi bilo. katero vzameš. Še bolje bi pa bilo, če greš kar golorok, s tem pokažeš nekaj športnega duha.« Janez Tišaj je pa ledeno dejal: »Vise bi bilo v redu, toda moja srajca je raztrgana. Po bregovih in po gozdu pač lahko lazim z njo, tudi kmetje se ne zgražajo, pri gospodi je pa drugače.« Plačal je pijačo, pobral oba zavitka in se vrnil na Visoko goro.