Dr. Andras Nemeth
v
Življenjska reforma, pedagoška reformna prizadevanja in reformska pedagogika na Madžarskem do leta 1945
Povzetek: Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so se tudi na Madžarskem pojavila pedagoškoreformna prizadevanja za vzpostavitev nove šolske kulture. V tem dogajanju so vedno pomembnejšo vlogo prevzemali osnovnošolski u~itelji in u~itelji na u~iteljiš~ih. Po eni strani jih je k temu spodbujalo optimisti~no ozra~je modernega družbenega in tehni~nega razvoja in s tem povezana splošna vera v napredek. Po drugi strani pa je bil to ~as ostre kritike stare šole, ki je svojo reformno retoriko ~rpala iz krize moderne, to pa je vodilo v oblikovanje novih, pogosto ekstremnih prizadevanj za reformo življenja. Tb (velikokrat utopi~ne) iniciative so se sprva uresni~evale v krogu osebnih poznanstev, prijateljskih vezi, neformalnih skupin in komun, pozneje pa so dobivale vse bolj institucionalizirano podobo, ki je v prizadevanju za reformo življenja zajela širše socialne skupine in društva ter združevala razli~na duhovna in umetniška gibanja radikalnih madžarskih intelektualcev. V prispevku analiziramo in sistemiziramo najpomembnejše razvojne tendence povezovanja prizadevanj za reformo življenja ter najpomembnejša šolskoreformna prizadevanja v za~etku 20. stoletja ter opisujemo razvoj reformske pedagogike do druge svetovne vojne. V zvezi s tem prikazujemo tudi vlogo eksperimentalne in reformske pedagogike v procesu etabliranja univerzitetne pedagogike kot akademske znanstvene discipline na Madžarskem v tem ~asu.
Klju~ne besede: življenjska reforma, reformska pedagogika, eksperimentalna pedagogika, raziskovanje otroka, univerzitetna pedagogika, izobraževanje u~iteljev.
UDK: 37.013
Izvirni znanstveni prispevek
Dr. Andras Nemeth, Katedra za zgodovina pedagogike na Institutu za edukacijske znanosti, Fakulteta za pedagogiko in psihologijo, Univerza Eötvö-Lorand, Budimpešta; e-naslov: nemeth.andras@ppk.elte.hu
SODOBNA PEDAGOGIKA 4/2007, 92-105
Procesa urbanizacije in industrializacije, ki sta se intenzivneje razvijala od sedemdesetih in osemdesetih let 19. stoletja, nista vplivala samo na naravno okolje, temve~ sta mo~no posegla tudi v do takrat obi~ajne družbene in geografske odnose med ljudmi. Nastanek modernih držav je spremenil tradicionalne družbe, zasebno življenje vsakega posameznika ter družbenih skupin in nasploh na~in življenja. Velike spremembe so se zgodile v delovnih razmerjih in stanovanjskih razmerah. S hitrostjo, ki do takrat ni bila znana, so se spremenili tradicionalni na~ini doživljanja partnerstva, preživljanja prostega ~asa, vse do na~ina prehranjevanja in obla~enja.
Za to obdobje je zna~ilno tudi to, da so se družbena reformna gibanja pojavljala v ve~jem številu. Nastajala so kot »nasprotna utež« hitrim in globokim spremembam - iskalo se je zdravilo za izzive, ki jih je prinašal razvoj modernega sveta. Del reformnih gibanj seje usmeril v posameznika - spremembe so poskušala dose~i s temeljnim preoblikovanjem njegove mentalitete in razumevanja sveta, torej z reformo ~lovekovega življenja. Življenjska reforma v ožjem pomenu se nanaša na tovrstna reformna gibanja. Njihova skupna poteza je, da so si prizadevala eksistencialne spremembe (v interesu prihodnosti družbe) dose~i s pomo~jo »vrnitve k naravi« in »zdravega življenjskega sloga« ter z reformo individualnega na~ina življenja, ki zajema prehranjevanje, bivanje in skrb za zdravje. S pojmom »gibanje za življenjsko reformo« torej ozna~ujemo predvsem kompleksno prepletenost razli~nih reformnih gibanj (za zeleno mesto, agrarna reforma, protialkoholno gibanje, vegetarijanstvo, naravno zdravilstvo, gibanje za telesno kulturo ^), ki so kriti~no distanco do civilizacije strnila v geslu »beg iz mesta« ter s tem zarisala nov odnos ~loveka do so~loveka, do narave, dela in boga (Krabbe 2001, str. 25). Po Wolertu (2001, str. 20) je pomen teh gibanj mogo~e strniti takole:
»Življenjska reforma je kratko malo koncentrat fenomena inovacij okrog leta 1900 in tu so se izoblikovale teme in problemi, ki vse do danes niso izgubili svoje aktualnosti.«1
Pedagoška reformna prizadevanja iz tistega časa - tako imenovana reformska pedagogika - so (s skupnim civilizacijskokritičnim ozadjem in vizijo rešitve) tesno povezana z gibanji za življenjsko reformo. Reformska pedagogika je lahko bila učinkovita samo, če je ohranila impulz, ki je bil usmerjen na reformo celotnega življenja. Videli bomo, da najdemo številne elemente življenjske reforme tudi v reformskopedagoških konceptih. Življenjska reforma je torej na mnogovrstne načine pripravljala reformsko pedagogiko in jo potem tudi sooblikovala. Podobne povezave najdemo tudi danes - pomislimo samo na izbruh protiavtoritarnega gibanja alternativnih šol iz zgodnjih sedemdesetih let ter njegovo povezanosti z (zunajparlamentarnim in parlamentarnim) ekološkim gibanjem zelenih. (Skiera 2005)
1 Razvoj življenjske reforme na Madžarskem
Ti procesi so spremljali modernizacijo Evrope in čezoceanskih dežel - imajo splošnoveljavne značilnosti, vendar njihovo regionalno-nacionalno naravo determinirajo posebnosti razvoja industrije in družbe v posameznih nacionalnih okoljih (to velja tudi za Madžarsko). Za razvoj Madžarske je značilno (strukturno) sobivanje novega in starega, kmečkega in mestnega sveta, čeprav so bile življenjske razmere v takratni madžarski družbi izpostavljene močni modernizaciji in urbanizaciji. V ozadju je razmeroma počasen proces preobrazbe in razgradnje stanovske družbe na Madžarskem (prim Gergely 2003, str. 457-436).
Po zaslugi pozne uveljavitve družbenogospodarske modernizacije so drastične razlike med glavnim mestom in provinco nekaj, kar je značilnost madžarskega razvoja. To je povezano z vedno večjim pomenom Budimpešte. Mesto se je razvilo v skoraj edino izobrazbeno središče dežele; zato je bilo predvsem tukaj mogoče čutiti značilni vpliv mestne množične kulture, ki se je razvila zaradi procesov modernizacije in urbanizacije (to je bilo ozadje gibanj za reformo življenja). John Lukacs je to stanje v svoji knjigi Budimpešta 1900 opisal takole: »V Budimpešti so se leta 1900 povsem spremenile navade, način razmišljanja, oblike druženja in celo jezikovni slog prejšnjega stoletja; ta proces je potekal veliko hitreje kot na Dunaju. /^/ Leta 1900 je Budimpešta doživela razcvet. Gospodarski vzpon je dosegel vrhunec po naključju ravno v letu, ko je svoj razcvet doživelo tudi kulturno življenje. /^J Nova generacija mož in žena je prevzela mesto svojih predhodnikov in predhodnic. Velik del barv, zvokov in besed (to ozračje, ta jezik je glasba Budimpešte) se je dokončno spremenilo.« (Lukacs 1999, str. 35-36)
Nova generacija, ki se je uveljavila v zadnjih letih 19. stoletja, predstavniki različnih skupin intelektualne elite, večina pisateljev, skladateljev, svobodomislecev in znanstvenikov je svoje koncepte že oblikovala v okviru mestnega, svetovljanskega
1 Vse citate v besedilu prevedel E. P.
življenjskega sloga. Prizadevali so si otresti se staromodnih navad. (Hanak 1993, str. 3) Eno od središč novih prizadevanj, ki so se na prelomu stoletij porodila v Budimpešti, so bili seminarji stilistike, ki jih je vodil profesor Laszlo Negyesy, priljubljeni lingvist na univerzi v Budimpešti. Redni obiskovalec teh seminarjev, pozneje znani pesnik in pisatelj Dezso Kosztolanyi, je takole opisal posebno ozračje na teh seminarjih: »Prihajali so možje iz sveta v cilindrih, s sprehajalnimi palicami iz slonovine, lepoumniki v spremstvu 'drzno oblečenih' mladenk, tolstojevci, ki so nosili Jezusovo bradico in nazaj počesane lase, iz opank pa so jim gledali goli prsti, socialisti z rdečimi rutami okrog vratu, ki jim je marseljeza še predstavljala pesem revolucije, blagi vegetarijanci in teozofi, ki so ob večerih v Cafe Akademia poslušali Jeno Schmitta, mračni in skrivnostni materialisti, ki so kadili angleško pipo ter ime Herberta Spencerja izgovarjali samo v skritih hodnikih, kot da bi bilo to geslo svetovnega prevrata.« (Kosztolanyi 1977, str. 38-39) Kosztolanyi je s temi besedami dobro zadel najpomembnejše tokove prizadevanja za reformo življenja na Madžarskem. S pomočjo tega citata bomo v nadaljevanju navedli tiste ključne tendence, ki dajejo prizadevanju za reformo življenja na Madžarskem posebno nacionalno naravo.
V prvo skupino Negyesyjevega seminarja se torej uvrščajo »socialisti z rdečimi rutami okoli vratu«. Njihova navzočnost ne pomeni hegemonije nekega novega miselnega sistema, temveč je bolj izraz nenehnega iskanja, dejavnosti različnih prominentnih mislecev, rivalstva smeri, prizadevanja za novo družbo in duhovnega razhajanja časnikov. (Hanak 1993, str. 52-56) V tistem času so nastala pomembna socialna gibanja in institucije: leta 1890 je bila ustanovljena socialnodemokratska stranka, osem let pozneje je nastalo prvo krščansko socialistično združenje, Krščansko delavsko društvo. Iz kroga »mračnih in skrivnostnih materialistov« so na prelomu stoletij izšli utemeljitelji socialnoreformnih gibanj na Madžarskem. Tb so tisti, ki so leta 1901 ustanovili »prvo madžarsko sociološko delavnico«, madžarsko Sociološko društvo, iz njega je pozneje zrasla najpomembnejša institucija tistega obdobja: Svobodna šola za družbene znanosti (Tarsadalomtudomanyok Szabadiskolaja). Ta skupina je bila odgovorna za ustanovitev revije Dvajseto stoletje (Huszadik Szazad), ki je združevala različne progresivne skupine mestnih reformno usmerjenih intelektualcev. Kot je zapisal urednik Oszkar Jaszi, so med pisci Dvajsetega stoletja »našle svoj prostor vse progresivne svetovnonazorske tendence, od liberalizma do anarhije« (Jaszi 1910, str. 2). Podobno kot nekoliko pozneje ustanovljena revija Zahod (Nyugat), ki je želel popularizirati evropska literarna prizadevanja, je imela tudi sociološko usmerjena revija Dvajseto stoletje pomembno vlogo v duhovnem, družbenem in političnem življenju Madžarske. Obe reviji sta (jasneje kot vsi politični programi) oblikovali odpor do starega in zahtevo po novi politični in gospodarski strukturi, kulturi, morali, življenjskem slogu ter umetnosti.
Med obiskovalci omenjenega seminarja so bili (kot opisuje Kosztolanyi) tudi tisti, »ki so ob večerih v Cafe Akademia poslušali Jeno Schmitta«. V zadnjem desetletju 19. stoletja se je pojavil pomemben prerok iz kroga intelektualcev, ki so sledili tolstojevskemu anarhističnemu gibanju: Jeno Henrik Schmitt (1851-1916). Schmittov neognosticizem, ki je imel pripadnike v najrazličnejših družbenih krogih (od predstavnikov madžarske znanstvene in umetniške
revolucije vse do agrarnosocialisti~nih gibanj v vaseh), je poskušal povezati religiozna reformna gibanja tistega ~asa s svetom sekt na podeželju. Skladno s Tolstojevo zamislijo je šlo tukaj za odpor do vsake oblike nasilja in v tem okviru je bila pod vprašaj postavljena tudi upravi~enost obstoja države kot temeljne organizacije družbenega nasilja. Leta 1894 je v Jeni ustanovil ~asnik Religija duha (Die religion des Geistes), v katerem je izšlo ve~ Tolstojevih spisov. Za odnos med ruskim mislecem in Schmittom je zna~ilno medsebojno spoštovanje. Drug drugega sta spoštovala kot enakovredna, drug na drugega pa sta tudi vplivala. (Szabo 1977, str. 32)
Schmitt je mo~no vplival na duhovni razvoj Ervina Szaboja (druge mar-kantne osebe tistega obdobja), ki se je v enem svojih zgodnejših pisem ozna~il za »anarhista po srcu« (Szabo 1977, str. 97-98). Verjetno so bile prav Schmittove ideje krive za to, da je Szabo pozneje prepoznaval prihodnost delavskega gibanja v anarhosindikalizmu, ki je bil nasproten socialdemokratskemu gibanju. Poleg obsežnega teoretskega in prakti~nega dela v levo usmerjenih gibanjih tistega ~asa je bilo izjemno pomembno tudi njegovo sodelovanje pri ustanavljanju moderne mreže javnih knjižnic v Budimpešti.
V krogih mestne inteligence in predstavnikov razli~nih levih politi~nih gibanj je bil zelo priljubljen še en zanimiv lik madžarskih anarhistov in Szabojev prijatelj: grof tovariš Batthyanyi. Ervin Batthyanyi, ~lan skupine Možje sveta, je izhajal iz prastare plemiške družine in je po srednji šoli študiral v Londonu in Cambridgeu. Vedno bolj se je oddaljeval od lastnega sveta privilegijev in je imel že pri devetnajstih letih komunisti~ne poglede - oblikoval jih je na podlagi tega, kar je bral: del Edwarda Carpenterja, Williama Morrisa, Leva Tolstoja in Piotra Kropotkina. Tolstojeve poglede je upošteval, ko je pozneje sam ustanavljal šole. Leta 1930 je v reviji Dvajseto stoletje objavil analiti~ni ~lanek o Carpenterjevih idejah. O Morrisovem delu je v svojem pismu zapisal: »Knjiga News from Nowhere je ena od knjig, ki je bistveno prispevala k mojemu sedanjemu pogledu na svet.« (Szabo 1977)
Leta 1905 je na svojem posestvu v Bögöti v županiji Vas ustanovil reformno šolo po ruskih in angleških vzorih. Cilj te šole je bil zbuditi zanimanje za napredne družbene ideje. Poleg tega je na~rtoval ustanovitev klubov, ljudskih knjižnic in šol, kjer bi se lahko oblikovala »žariš~a razrednega boja in revolucije«. V njegovih šolah, ki so bile nenehno izpostavljene napadom, ni bila brezpla~na samo izobrazba, temve~ tudi šolska obla~ila in šolske knjige. V ospredju je bilo vzgojno prizadevanje za oblikovanje samostojnega mišljenja, prakti~nega znanja in razvoj ob~utka za moralo. Ob teoreti~nem izobraževanju je bila velika pozornost namenjena tudi prakti~nim vsebinam.
Popularnost Schmittovih gnosti~nih naukov zelo dobro izraža izredno barvitost duhovnega horizonta madžarskih reformistov življenja na prehodu stoletij. Poleg racionalisti~no-pozitivisti~nega gibanja angleškega pozitivizma (Spencer), moderne sociologije in marksisti~nega nauka so svoj prostor v duhovni ponudbi tistega ~asa dobila tudi druga gibanja, kot npr. anarhizem, Schopenhauerjev kult, Nietzsche, pozneje Bergson, pa tudi razli~na modna kvazireligiozna gibanja, kot spiritizem, ~rna magija, teozofija in antropozofija.
Madžarsko teozofsko društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1905, kaže, kako razširjena je bila teozofija - že leta 1909 je svetovni kongres potekal v Budimpešti. S finančno pomočjo Cooper-Oakleya je leta 1912 začel izhajati časnik Teozofija. Madžarsko gibanje je najmočneje zaznamovala Annie Besant, toda znane so bile tudi najnovejše tendence v tujini, kot antropozofija Rudolfa Steinerja pa tudi gibanje Krišnamurtija v Indiji. Pri širjenju antropozofije, ki je bila pomembna s pedagoškega vidika, je imela pomembno vlogo gospa Emil Nagy, rojena Marta Göllner - njen mož je postal leta 1923 minister za pravosodje v Bethlenovi vladi. S Steinerjevimi nauki se je seznanila leta 1921 v Dresdnu, tri leta pozneje pa sta se tudi osebno srečala. Leta 1924 se je vključila v Društvo za antropozofijo - prizadevala si je razširiti ideje »duhovne znanosti«. Ustanovila je prvo valdorfsko šolo na Madžarskem, ki je med letoma 1926 in 1933 delovala v njeni hiši. (Vamosi Nagy 1992, str. 2)
Schmittov gnosticizem pa tudi pogledi teozofije in antropozofije so zelo močno vplivali na duhovno podobo Monte Verita, umetniške kolonije v Gödöllöju na Madžarskem. Njeni pripadniki so po Kosztolanysovi »terminologiji« sodili med »tolstojevce, ki nosijo Jezusovo bradico in nazaj počesane lase, iz njihov opank pa gledajo goli prsti /.../, so krotki jedci zelenjave in teozofi«. Umetniki so se leta 1901 preselili v komuno v majhnem mestu v bližini Budimpešte. Takšna naselja umetnikov in komune, ki so gojili občutke življenjske reforme, so nastajali po vsej Evropi po po zgledu angleških prerafaelitov.
Vodilne osebnosti te skupine so bili Sandor Nagy (1869-1950), Aladar Körösföi-Kriesch (1863-1920) in Endre Toroczkai Wigand (1870-1945) - njim so se pridružili tudi drugi umetniki. Združevalo jih je naravno, zdravo življenje reformnega življenjskega načina v povezavi z idejo družbene enakopravnosti. članov kolonije ni povezoval njihov slog, temveč razumevanje umetnosti in življenja. Iskali so transcendenco, v ospredje so postavljali subjektiviteto, uresničiti so hoteli mistične življenjske občutke in verjeli so, da morajo v odnosu do družbe prevzeti določene naloge. Poleg Schmittovih idej so močno vplivale tudi druge osebnosti s svojimi idejami: John Ruskin, William Morris, ki je formuliral koncept demokratične umetnost, pa tudi Lev Tolstoj, Julius Hart (v njegovi berlinski komuni je nekaj časa živel tudi Jenö Schmitt), ter teozofski in budistični nauki. Tolstoj je vplival na različne načine: Körösföi-Kriesch je (pred ustanovitvijo umetniške kolonije) med letoma 1885 in 1889 preživljal poletja v hiši družine Boer v Diodu, kjer je delovalo tolstojansko društvo. Sandor Nagy je (iz spoštovanja do starega pisatelja) Tolstoja obiskal v Jasni Poljani. (Bozoki, Sükösd 1994, str. 90) Umetniki v Gödöllöju si niso prizadevali samo za izenačitev različnih umetniških izrazov, temveč tudi umetnosti in življenja, ustvaritev »umetnosti življenja«. Ta simbolika se je izražala predvsem v razumevanju troedinosti umetnika-preroka-učitelja (Gellert/Keseru 1992, str. 25).
Neka druga nenavadna reformna skupina »lepoumnikov« iz drugega desetletja 19. stoletja se je imenovala Nedeljski krog (Vasarnapi Kör). Skupina je v imenu nove religioznosti zavestno zavzela odklonilen odnos do pozitvistične sociološke in materialistične drže revije Dvajseto stoletje. Skupina je sprva delovala kot prijateljski krog, njeni duhovni predhodniki pa so bili po eni strani
pripadniki društva Thalia, po drugi strani pa revije Duh (A Szellem), ki sta jo leta 1911 začela izdajati Lajos Fülep in György Lukacs. Prepoznaven je vpliv nemške filozofske revije Logos, ki sta jo urejala Rickert in Windelband in v kateri je objavljal tudi Lukacs, ki je v tistem času živel v Nemčiji. Med ustanovitelji in člani uredništva so bili Bela Balazs, György Lukacs, Emma Ritook, Frigyes Antal in Bela Fogarasi, pozneje pa še Arnold Hauser, Karoly Mannheim, Rene Spitz, Karoly Tolnay, Lajos Fülep. Njihovih srečanj so se udeleževali tudi Geza Revesz, Bela Bartok, Zoltan Kodaly, Karoly Polanyi in Mihaly Polanyi. Številni med naštetimi so pozneje postali mednarodno znani umetniki in znanstveniki. (Karadi, Vezer 1980)
Z omenjenim krogom je tesno sodelovala tudi soproga Oszkarja Jaszija, vsestranka slikarka in pesnica Anna Lesznai. Bila je ena redkih, ki se ni pridružila komunističnemu gibanju. V začetku 20. stoletja je izdala številne znane pravljice, ki jih je sama ilustrirala. Ob čudovitih ilustracijah in z njimi povezanim poetičnim svetom je bralec, torej otrok, korak za korakom dojemal svet kot čudež; pravljice so malemu bralcu preprosto omogočale spoznavanje mističnega v okolju. (Szabadi 1987, str. 89-95)
Druga vsestranska predstavnica gibanja za reformo življenja na Madžarskem je bila matematičarka in filozofinja Valeria Dienes (1879-1978), izstopajoča osebnost v plesni umetnosti. Z omenjenim krogom je bila povezana le deloma. S pomočjo moža, odličnega matematika Pala Dienesa, je navezala stik med krogom revije Dvajseto stoletje in madžarskim feminističnim gibanjem. Ob koncu zadnjega desetletja 19. stoletja je živela v Parizu, kjer je bila Bergsonova študentka in in privrženka - njegova dela je prevajala v madžarščino. Na njen koncept plesne umetnosti sta močno vplivala velika plesalka in plesna inovatorka s preloma stoletij Isadora Duncan in njen brat Raymond Duncan. Pozneje se je pridružila njegovi komuni v Nici. Po vrnitvi na Madžarsko je ples poučevala v reformno naravnani šoli Laszla Domokosa. V drugi polovici dvajsetih let je bila kroreografinja številnih uspešnih plesnih misterijev in parabol. (Borus 1978)
2 Barczyjeva življenjska reforma in reformska pedagogika v
Budimpešti
Prizadevanja za reformo življenja in reformne ideje v pedagogiki so se začela povezovati v emancipacijskem prizadevanju osnovnošolskih učiteljev, ki so postajali vedno močnejša poklicna skupina, pa tudi v državnopolitičnih reformah Istvana Barczyja. Barczy, liberalni župan, je Budimpešto vodil v letih 1906 do 1918. V tem desetletju, ki ga lahko imenujemo tudi Barczyjevo obdobje, se je Budimpešta razvila v svetovno mesto. Večina stavb »gradbenega župana« - šole, upravne stavbe, hiše z najemnimi stanovanji - stoji še danes. V tem obdobju so se izoblikovali mestna uprava, javni promet, razsvetljava in komunalni sistem. V okviru socialnega in kulturnopolitičnega programa se je začela graditev številnih manjših stanovanj in šol. Narejeni so bili pomembni koraki za razširjanje izobraževanja odraslih in pod vodstvom Ervina Szaboja se
je po letu 1910 razvila moderna mreža javnih knjižnic. Velika akcija gradnje šol je bila po letu 1909 pomemben del Barczyjevega kulturnopoliti~nega programa, v okviru katerega je bilo v treh letih zgrajenih 36 novih šol, številne pa so bile prenovljene. V tistem ~asu je bilo v Budimpešti zgrajenih 55 šol oziroma 967 novih šolskih razredov. K šolam so sodila tudi uslužbenska stanovanja. Poleg tega se je pozornost namenjala tudi ogrevanju, oblikovanju šolskih dvoriš~ in strešnih teras ter ureditvi šolskih razredov. Leta 1913 je bil izdan študijski na~rt budimpeštanskih šol in nastale so delavnice, kjer so pripravljali u~na sredstva. Izid teh akcij je bil, da se je bistveno izboljšala oprema šol v glavnem mestu.
Revija Narodno izobraževanje, ki je bila ustanovljena leta 1906 ob podpori župana, je bila najpomembnejše središ~e sodelovanja. Ta kakovostna revija je izhajala do leta 1918 (po letu 1912 pod naslovom Novo življenje /Üj Elet/). Bila je forum pedagogov glavnega mesta, poleg tega pa je objavljala tudi besedila s podro~ja kulturne politike in šolske reforme Barczyjevega programa. V njej so objavljali predstavniki madžarske pedologije in eksperimentalne psihologije, pa tudi predstavniki razli~nih smeri življenjske reforme, od anarhistov, sindikalistov in tolstojancev (Ervin Szabo, Jeno Schmidt, Ervin Batthyanyi) pa vse do številnih za~etnikov madžarske secesije. V prvem obdobju revije so na njeno vsebino pomembno vplivale tudi vodilne osebnosti umetniške kolonije v Gödölloju.
Predstavniki razli~nih iniciativ so lahko na straneh revije izrazili svoja stališ~a o novi urbani kulturi, novih konceptih modernizacije mesta, novih nalogah izobraževanja in šole, podobi novega ~loveka in nove družbe, spremenjenem odnosu med moškim in žensko, novi morali in vzgoji, otroški umetnosti, pomenu vrnitve k ljudski umetnosti kot naravnemu življenjskemu na~inu, »tretji poti« v prenovi madžarske kulture in družbe. (Nemeth 2004, str. 23)
Drugo duhovno središ~e sodelovanja zagovornikov razli~nih smeri prizadevanja za reformo življenja in reformske pedagogike v Budimpešti je bil (do leta 1918) pedagoški seminar. Ustanovil (1912) in vodil ga je Ödön Weszely (Nemeth 1990, str. 13-14; Mann, Hunyady, Lakatos 1997) in je bil namenjen nadaljnjemu izobraževanju u~iteljev glavnega mesta.
3 Poglavje iz dediščine reformske pedagogike na Madžarskem
V razvoju reformske pedagogike in eksperimentalne pedagogike oziroma raziskovanju otroka na Madžarskem so imeli pomembno vlogo osnovnošolski u~itelji in u~itelji na u~iteljiš~ih. V poklicni vednosti modernega osnovnošolskega u~itelja je imela reformskopedagoška semantika zelo pomembno vlogo. Kritika herbartizma in preboj eksperimentalne pedagogike sta reformskopedagoški koncept v pedagoškem znanju osnovnošolskega u~itelja legitimirala kot moderen. Ta semantika je prinesla nove ~udežne besede. Otrokova narava je postala regulativni princip in temelj profesionalne etike. Pedagoški odnos kot socialna kategorija naj bi omogo~il uresni~itev otrokove pravice do spontanega razvoja. (Prim. Tenorth 1992, str. 369-370)
Ta poklicna skupina je postajala v tem času na Madžarskem vedno bolj vplivna. V ospredju njenega zanimanja je bila recepcija modernih psihološko-pedagoških gibanj, ki so bila na vrhuncu ob prelomu stoletij. Laszlo Nagy (1857-1931), učitelj na državnem učiteljišču v Budimpešti, in njegovi sodelavci so leta 1906 ustanovili Madžarsko društvo za raziskovanje otroka. Njihov namen je bil (podobno kot pri predstavnikih tega gibanja v tujini) uveljavljati moderna pedagoško-psihološka prizadevanja in utemeljiti pedagogiko na eksperimentalnih in empiričnih temeljih. Da bi širili pedocentrični pedagoški nazor, so organizirali seminarje za učitelje, poleg tega pa so izdajali knjige in revije. Od leta 1907 je pod uredniškim vodstvom Laszla Nagyja izhajal neodvisni društveni časnik z naslovom Otrok (A gyermek). Nova središča za raziskovanje otroka so nastajala tudi zunaj glavnega mesta (Köte 1987).
Na podlagi Nagyjeve teorije otrokovega razvoja je leta 1914 Pedološko društvo ustanovilo šolo z imenom Nova šola, ki jo je vodila Domokos Laszlone in je bila namenjena fantom in dekletom, starim od 6 do 14 let. Šola je poskušala v prvih štirih razredih zagotoviti osnovno izobrazbo, v naslednjih štirih letih pa naj bi vsi otroci končali nižjo stopnjo srednje šole. Tistim, ki so želi nadaljevati šolanje v obrtni ali umetniški šoli, je zagotovila zaokroženo izobrazbo. Ta reformna šola je delovala v Budimpešti do leta 1949, ko jo je zaprl komunistični režim.
Mednarodnega pomena je bila tudi druga najbolj znana madžarska reformna šola, ki jo je ustanovila Marta Müller. Imenovala se je Družinska šola (Csaladi Iskola) in je delovala med letoma 1915 do 1943. Njen teoretski koncept in praksa sta povezana z mednarodnim prizadevanjem reformske pedagogike v dvajsetih letih. Ustanoviteljica šole je v začetku stoletja dlje časa živela v Belgiji, kjer se je seznanila s pomembnejšimi zgodnjimi reformskopedagoškimi prizadevanji. Najprepoznavnejši je v njenem konceptu vpliv najpomembnejšega belgijskega reformskega pedagoga, Ovida Decrolyja.
Sorazmerno hitro so pozornost madžarskih pedagogov pritegnile tudi zamisli Marije Montessori. Prvi vrtec Montessori so že leta 1912 v svojem samostanu ustanovile pripadnice frančiškanskega reda. Nekatere italijanske pripadnice reda so se izšolale v Rimu pri Marii Montessori in si pridobile diplomo. Ena od njih je nato o metodi Montessori predavala madžarskim redovnicam. Najbolj znana osebnost madžarske pedagogike Montessori je bila Erzsebet Burchardt-Belavari (1897-1987), ki je med letoma 1924 in 1944 vodila vrtec Montessori, med letoma 1928 do 1941 pa tudi šolo. Od leta 1930 je tukaj izvajala seminarje ter praktično naravnana predavanja za vzgojiteljice, učitelje in starše, predavala pa je tudi v učiteljišču za otroške vzgojiteljice v Budimpešti.
Med privrženci Rudolfa Steinerja na Madžarskem je treba omeniti dr. Marijo Göllner, ki je antropozofijo spoznavala osebno kot Steinerjeva učenka in je bila od leta 1924 članica Goetheanuma v Dornachu. Leta 1926 je ustanovila prvo antropozofsko skupino na Madžarskem, tega leta pa je odprla tudi dvojezično (madžarsko-nemško) Waldorfsko šolo, ki je v Budimpešti delovala do leta 1933.
3.1	Konservativna reforma madžarskega šolstva in reformska pedagogika
Nove pobude reformske pedagogike so se uveljavljale v novem obdobju gospodarskega, družbenega in politi~nega razvoja Madžarske, ki se za~enja z letom 1920 in je determinirano predvsem s posledicami prihoda miru in izgubljene vojne. Trianonska pogodba iz leta 1920 je pretresla vse družbene sloje na Madžarskem. Mo~no prizadevanje za razvoj šolstva v ~asu Bethlenove konsolidacije po letu 1921 je bilo zato razumljeno kot strateško pomembna naloga. V ozadju te kulturne politike je bil koncept tako imenovane »kulturne nadmo~i« - ideolog tega koncepta je bil Kuno Klebelsberg (1875-1932), vidni politik, ki je bil takrat minister za kulturo. Velik poudarek je dal neonacionalizmu, krš~ansko nacionalni ideologiji z novo vsebino, ki naj bi prispevala k oblikovanju visokokvalificirane »elitne inteligence« (prežete z nacionalnimi in revizionisti~nimi ob~utki) - vse to naj bi vplivalo na splošno zvišanje kulturne ravni ljudstva.
Da bi to uresni~il, je Klebelsberg v tem obdobju organiziral enoten institucionalni sistem v celotni državi: akademija je dobila državno podporo, muzeji in arhivi so se organizacijsko združili in poenotili, nadaljevalo se je ustanavljanje univerz (Debrecen, Szeged, Pecs), ki se je za~elo že leta 1910, pospešila se je gradnja njihovih inštitutov. Med letoma 1924 in 1926 se je lotil tudi modernizacije srednjih šol, poleg tega pa je bilo zgrajeno ve~je število osnovnih šol. (Ladanyi 1999, str. 51)
Vzporedno s tem dogajanjem je v dvajsetih letih stekla tudi reforma izobraževanja u~iteljev: okrepil se je položaj petletnih u~iteljiš~, meš~anske šole pa so bile po letu 1927 priznane kot srednje šole. V Szeged pa je bila prestavljena visoka šola, ki je dobila ime Visoka šola za meš~anskošolske u~itelje. Zakonodaja je od leta 1924 predpisovala, da morajo imeti vse univerze na Madžarskem na filoloških fakultetah ustanovljene inštitute za izobraževanje u~iteljev, ki naj bi gimnazijskim u~iteljem omogo~ili, da si ob njihovem univerzitetnem študiju pridobijo tudi znanje za pou~evanje, in to v okviru organiziranega študijskega programa.
V	dvajsetih letih je pedagogika tudi na Madžarskem (pod mo~nim nemškim vplivom) zelo napredovala in v veliki meri postala univerzitetna znanstvena disciplina. (Stiehweh 1994; Tenorth-Horn 2001; Horn 2003; Nemeth 2002, str. 372-374) Za vse univerze je bil zna~ilen šolskopedagoški pristop, ki je izpostavljal prakso. To je bilo povezano s široko reformo izobraževanja u~iteljev, ki je izpostavljala krepitev u~iteljevih spretnosti in sposobnosti. V tem širokem reformnem dogajanju in notranji šolski reformi so imeli didakti~nometodi~ni elementi reformske pedagogike pomembno vlogo.
3.2	Zna~ilni modeli v institucionalizaciji reformske pedagogike
V	institucionalizaciji reformske pedagogike na madžarskih univerzah je mogo~e razlikovati tri zna~ilne modele.2
' O tem piše podrobno Nemeth 2004.
Prva usmeritev, razvoj univerzitetne pedagogike v duhu eksperimentalne pedagogike po prelomu stoletij, se je najbolj konsekventno uveljavila na univerzi v Pecsu. K inštitutu, ki ga je leta 1923 ustanovil tamkajšnji profesor pedagogike Ödön Weszely (1873-1935), je sodila tudi strokovna knjižnica z 2000 enotami, pedagoški raziskovalni laboratorij in muzej. Njegovo duhovnoznanstveno in kulturnopedagoško naravnano delo iz dvajsetih let pomeni svojevrstno povezavo, prehod med poznim herbartizmom in kulturnopedagoškim trendom tridesetih let. (Nemeth 1990)
Za drugo usmeritev je značilna recepcija reformske pedagogike v duhu Rousseaujevega inštituta v Ženevi - prisotna je bila na univerzi v Budimpešti. Tukajšnji največji dosežek v dvajsetih letih je bil, da se je (ob vedno večji uveljavljenosti duhoslovnega koncepta) v študiju pedagogike na univerzah uveljavil tudi koncept, ki je reformskopedagoške poglede izpeljeval iz otroške psihologije. Otroško psihologijo je redno predaval profesor filozofije Gyula Kornis, obenem pa je leta 1923 postal privatni docent za otroško psihologijo (pedologijo) Cecil Bognar (1883-1967), pozneje profesor pedagogike na univerzi v Pecsu in Szegedu. Elemer Kenyeres (1891-1933), eden najpomembnejših predstavnikov reformske pedagogike na Madžarskem, mu je sledil leta 1930. Skupaj z Weszelyjem je v akademskih krogih zagovarjal koncept »v prakso orientiranega ljudskošolskega učitelja«. Od leta 1926 je imel štipendijo za študij v Ženevi. Njegovo poznanstvo s pomembnimi predstavniki Rousseaujevega inštituta v Ženevi je pomembno vplivalo na njegovo poznejšo akademsko dejavnost. Na njegovo pobudo se je konec dvajsetih let na Madžarskem uveljavil Piaget. (Nemeth 1993)
Tretja usmeritev, recepcija francoskih psiholoških smeri in reformske pedagogike v službi reforme izobraževanja učiteljev, izvira z univerze v Szegedu. Tukaj je bil (kot smo že omenili) razvit koncept prestrukturiranja izobraževanja učiteljev za meščanske šole. Skupaj z visoko šolo, ki se je iz Budimpešte preselila v Szeged, je bila tukaj ustanovljena prva stolica za pedagoško psihologijo na Madžarskem. Njen nosilec je bil Hildebrandt Varkonyi (1888-1952), ki je malo pred tem kot štipendist dopolnil svojo izobrazbo s študijem na Sorboni v Parizu. V svojih predavanjih je največ pozornosti namenil najnovejšim psihološkim tokovom obdobja (Piaget, Janet, Freud, Jung, Adler) in prizadevanjem reformske pedagogike. Za njegovo raziskovalno delo je značilna močna naslonitev na pedagoško psihologijo. Na inštitutu, ki ga je vodil, in v raziskovalnem laboratoriju so delali številni njegovi nadarjeni učenci. Z njegovo podporo je njegova študentka Erzsebet Dolch vodila eno od reformnih šol, »vrtno šolo« (Kerti Iskola) v Szegedu. Druga Varkonyjeva študentka, Erzsebet Baranyai, je bila prva privatna docentka za pedagogiko na Madžarskem - tudi ona je bila priznana strokovnjakinja za pedagoško psihologijo in reformsko pedagogiko. (Pukanszky 2002)
Pri širjenju reformskopedagoških prizadevanj v šolski praksi je imela pomembno vlogo tudi vadnica Visoke pedagoške šole v Szegedu, ki je bila povezana z univerzo. Študentje, ki so v tej šoli opravljali hospitacije in učne nastope, si niso pridobili samo splošnoteoretičnih načel reformske pedagogike,
temveč so lahko njeno duhovno usmeritev neposredno doživeli tudi v praksi. Visoka pedagoška šola je pritegnila študente iz vse države in tako se je širil vpliv novih pedagoških idej po vsej Madžarski. Metodične novosti učiteljev, ki so vodili praktično delo, je objavljala revija Delovna šola (Cselekves iskolaja), šola pa je izdajala tudi strokovno zbirko knjig. Vse to je veliko prispevalo k zvišanju metodološke kulture med širokimi učiteljskimi krogi na Madžarskem. (Pukanszky 2002, str. 117-120)
4 Sklep
Razvojna dinamika, ki smo jo v prispevku predstavljali doslej, je ostala prisotna tudi še v kratkem demokratičnem prehodnem obdobju (1945-1949) po drugi svetovni vojni. Posebna pedagoška prizadevanja prejšnjih obdobij so živela naprej in nekatera so se celo okrepila: tradicionalne krščanske smeri, duhoslovna pedagogika, ki je prevladovala na univerzah, nacionalna vzgoja, pedagoška prizadevanja narodnih pisateljev in narodnega gibanja, različne smeri reformske pedagogike. V letih po drugi svetovni vojni se je vedno bolj uveljavljal koncept reformske pedagogike in raziskovanja otroka; pedagoški pristop, ki postavlja v ospredje posebnosti otrokovih razvojnih stopenj in otrokovo samoaktivnost. Zelo se je zvečala priljubljenost francoske in ameriške empirične pedagogike. Tudi v času razvoja šolske reforme in prenove znanstvene utemeljenosti pedagogike je prihajal v ospredje demokratični razmislek, ki je upošteval otroka ter poudarjal družbeno pravičnost, solidarnost in enakost možnosti. Zdi se, da nova madžarska demokracija nadaljuje najboljšo tradicijo madžarske univerzitetne pedagoške znanosti in reformske pedagogike.
Po podržavljenju šol (1947) se je uresničevanje komunističnega učnega modela in marksistične pedagogike uveljavljalo z vedno bolj grobimi sredstvi pritiska državne politike. Tudi Madžarska je dobila enotno državno šolo, enotno komunistično vzgojo in mladinsko organizacijo, ki je celoten madžarski šolski sistem postavila v službo razvoja socializma. Tako se je uresničila diktatorska šola totalitarne države, ki je temeljila na enotnosti socialistično-komunistične ideologije in iz nje izpeljanih vzgojnih ciljih ter na izobraževalnem aparatu, ki ga je prežemala učna snov, polna leninizma in marksizma, ter obvezen materializem in ateizem. V razmerah vedno večje državne diktature in vedno bolj monolitne družbe so se vse bolj izgubljali poklicna avtonomija, kritični duh in znanstvena objektivnost. (Golnhofer 2004)
Literatura
Borus, R. (1978). A nagy szazad tanui. Budapest: RTV Minerva.
Burchard, E. (1987). Visszaemlekezesem Montessori rendszeru maganovodamra es »magan« nepiskolamra. Pedagogiai Szemle, št. 12, str. 1187-1207.
Depaepe, M. (1993). Zum Wohl des Kindes? Pädologie, pädagogische Psychologie und experimentelle Pädagogik in Europa und in den USA, 1890-1940. Weinheim: Deutscher Studien Verlag.
Geller, K., Keseru, K. (1994). A gödölloi muvesztelep. Budapest: Ceger.
Gergely, A. (2003). Magyarorszag törtenete a 19. szazadban. Budapest: Osiris.
Golnhofer, E. (2004). Hazai pedagogiai nezetek, 1945-1949. Pecs: Iskolakultüra.
Hanak, T. (1993). Elfelejtett reneszansz. Budapest: Göncöl.
Horn, K. P. (2003). Erziehungswissenschaft in Deutschland im 20. Jahrhundert. Bad Heilbrunn: Klinkhardt.
Jaszi, O. (1910). Bevezeto: Huszadik Szazad (10) 1910 1. 2.
Karadi, E., Vezer, E. (1980). A vasarnapi kör törtenete. V: Karadi, E., Vezer, E. (ur.), A Vasarnapi Kör. Budapest: Gondolat, str. 7-23.
Kosztolanyi, D. (1977). Egy eg alatt. Budapest: Szepirodalmi Könyvkiado.
Köte, S. (1983). Egy ütmutato pedagogus. Budapest: Tankönyvkiado.
Krabbe, W. (2001). Die Lebesreformbewegung. V: Buchholz, K. et al. (Hrsg.), Die Lebensreform. Entwürfe zur Neugestaltung von Leben. Band 1. Darmstadt: Häusser Verlag, str. 25-30.
Ladanyi, A. (1999). Magyar felsooktatas a 20. szazadban. Budapest: Nemzeti Tankönyvkiado.
Lukacs, J. (1999). Budapest 1900. A varos es kultüraja. Budapest: Europa.
Mann, M., Hunyady, Z., Lakatos, Z. (1997). A Fovarosi Pedagogiai Szeminarium törtenete. Budapest: FPI.
Nemeth, A (Hrsg.) (2002). Reformpedagogia-törteneti tanulmanyok. Budapest: Osiris.
Nemeth, A. (2002). A magyar nevelestudomany fejlodestörtenete. Budapest: Osiris.
Nemeth, A. (2004). Fejezetek a magyar egyetemi nevelestudomany es a reformpedagogia ambivalens kapcsolatabol. V: Nemeth, A. (ur.), A szellemtudomanyi pedagogia magyar recepcioja. Budapest: Gondolat Kiado.
Nemeth A. (1990). Weszely Ödön. Budapest: OPKM.
Nemeth, A., Pukanszky, B. (1999). Magyar reformpedagogiai törekvesek a XX. szazad elsa feleben. Magyar Pedagogia, 99, str. 245-262.
Pukanszky B. (2002). Reformpedagogia Szegeden a ket vilaghaborü között. V: Nemeth, A. (ur.), Reformpedagogia-törteneti tanulmanyok. Budapest: Osiris, str. 101-120.
Skiera, E. (2006). Über den Zusammenhang von Lebensreform und Reformpädagogik. V: Skiera, E., Nemeth, A., Mikonya, G. (ur.), Reformpädagogik und Lebesreform in Mitteleuropa. Budapest: Gondolat.
Stich weh, R. (1994). Wissenschaft, Universität, Professionen. Frankfurt am Main: Suhrkamp.
Szabadi, J. (1987). Lesznai Anna, a festo es az iparmuvesz. V: Gergyely, T. (ur.), Lesznai Kepeskönyv. Budapest: Corvina.
Szabo, E. (1977). Levelezes. Budapest: Magveto.
Tenorth, H. E. (1992). Verbesserung des Argumentierens in der Pädagogik durch Argumentationsanalysen. V: Paschen, H. - Wigger, L. (ur.), Pädagogisches Argumentieren. Weinheim: Deutscher Studien Verlag, str. 357-375.
Tenorth, H. E., Horn, K. P. (2001). Erziehungswissenschaft in Deutschland in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts. V: Horn, K. P., Nemeth, A., Pukanszky, B., Tenorth, H. E. (ur.), Erziehungswissenschaft in Mitteleuropa. Aufklärerische Traditionen - deutscher Einfluß - nationale Eigenständigkeit. Budapest: Osiris, str. 176-191.
Vamosi Nagy, I. (1993). A kissvabhegyi Waldorf-iskola 1926-1933. I. Orszageplta, N. 2.
Vekerdy, T. (1992). Almok es lidercek. Budapest: T-Twins.
Wolbert, K. (2001). Die Lebensreform. Anträge zur Debatte. V: Buchholz, K. et al. (ur.), Die Lebensreform. Entwürfe zur Neugestaltung von Leben. Band 1. Darmstadt: Häusser Verlag, str. 13-24.
Prevedel: dr. Edvard Protner
NEMETH Andras, Ph.D.
LIFE REFORM, PEDAGOGICAL REFORM EFFORTS AND REFORM PEDAGOGY IN HUNGARY UP UNTIL 1945
Abstract: At the transition from the 19th to the 20th century, pedagogical reform efforts to establish a new school culture also appeared in Hungary. In these efforts, an increasingly important role was assumed by primary school teachers and teachers at teachers' training colleges. On one hand, they were stimulated by the optimistic atmosphere of the modern social and technical development, and the related general belief in progress. On the other hand, this was a period of serious criticism of the old school, drawing its reform rhetoric from the crisis of the contemporary one, which led to the formation of new, frequently extreme efforts to reform life. These (often Utopian) initiatives were first realised within the circle of personal acquaintances, friendships, informal groups and communes, but later they obtained an increasingly institutionalised form, involving wider social groups and associations in its efforts for reform life, and joined the different philosophical and art movements of radical Hungarian intellectuals. The article analyses and systematises the most important development trends of connecting the efforts to reform life and the major school reform efforts at the beginning of the 20th century, and describes the development of reform pedagogy up until WWII. In connection with this, we also present the role of experimental and reform pedagogy in the process of establishing university pedagogy as an academic scientific discipline in Hungary in that period.
Keywords: life reform, reform pedagogy, experimental pedagogy, child research, university pedagogy, training of teachers.