Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.500
Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XII. - Štev. 28 (597)
Gorica - četrtek 14. julija 1960 - Trst
Posamezna številka L 30
Žalostna štiridesetletnica Ob krvavih izgredih v Italiji
Dne 13. julija obhajamo štiridesetletnico, odkar je tržaški odvetnik in lokalni fašistični tajnik Francesco Giunta pozval na fašističnem shodu navzoče, da so navalili na slovensko kulturno središče »Narodni dom« ter ga zažgali.
To je bilo krasno petnadstropno poslopje, zgrajeno leta 1906, med ulicama Geppa in Galatti na mestu, kjer je današnji hotel Regina. V tem poslopju so imeli svoj sedež Tržaška posojilnica in hranilnica, ki je bila lastnica stavbe, politično društvo Edinost, Slav-janska čitalnica (ustanovljena leta 1848.), hotel »Balkan«, kavarna »Narodni dom«, Slovensko gledališče in še štiri druga slovenska društva poleg številnih trgovskih podjetij in zasebnih stanovanj.
Požig so izvršili ob popoldanskih urah. Policija se ni prikazala. Ognjegascem, ki so prihiteli, da bi pogasili požar, so navzoči fašisti prerezali gumjaste cevi brizgalk. Gorelo je več dni.
Isti dan so fašisti opustošili in požgali tudi več drugih slovenskih trgovin, pisarn in skladišč.
To se je izvršilo pod liberalno vlado Giolitti-jevo, ki ni imela več i moralne sile, da bi se ustavljala fašizmu, ki je zavladal dve leti pozneje. Krivcev ni kaznovala. Pač pa je priznala sokrivdo s tem, da je plačala oškodovancem, ki so bili jugoslovanski državljani, pet milijonov odškodnine. Lastnica poslopja Tržaška posojilnica in hranilnica, zasebniki-italijanski državljani, slovenska društva, ki so ob požigu zgubila vse imetje, niso dobili ničesar.
Celotno škodo so cenili nad dvanajst in pol milijona takratnih lir. To bi bilo danes nad eno milijardo lir vrednosti.
Ko so podpisovali londonski sporazum, je prišlo na vrsto tudi to vprašanje. Italijanska vlada je takrat obljubila in pozneje tudi izplačala na račun odškodnine za požig tega poslopja in drugih, od fašistov razdejanih poslopij 500 milijonov lir. Denar je prejela akcijska družba »Dom«, ki gradi v ulici Petronio novo stavbo. Z drugo besedo: odškodnino so prejeli samo komunisti.
Slovenski javnosti je znano, da a so nekomunistična slovenska društva na Tržaškem opozorila vlado, da pred štiridesetimi leti slovenski komunisti niso ničesar zgubili in da bi morala prejeti odškodnino nekomunistična društva. Odgovor, ki so ga prejeli nekomunistični Slovenci, je v bistvu tak, da se je vlada v tej zadevi prenaglila, ker ni bila točno Poučena.
Ko je pred štiridesetimi leti gorel »Narodni dom«, je stiskala srca Slovencev žalost in obup. Zdelo se je, da je vse izgubljeno. Toda kolo časa se je zavrtelo. Danes je položaj nekoliko drugačen. Seveda preti slovenskemu življu še velika nevarnost. Današnji mladi starši so šli skozi fašistično šolo. Tako vidimo, da so mnogi Napisali svoje otroke v italijansko šolo. Slovensko zemljo kupu-iejo Italijani in država podpira Z vsemi sredstvi naseljevanje no-vih ljudi. A prej ali slej bo zmagala pravica.
Prišel bo čas, ko nekomunistično slovensko prebivalstvo ne bo vač zapostavljeno, kakor je danes. Cini prej se bo to zgodilo, tem
bolj bo to v korist ne le resnični demokraciji, temveč tudi državi sami. Današnji dogodki zelo jasno na to opozarjajo.
MEMORANDUM za Južni Tiral
Izvedelo se je, da je avstrijska vlada v preteklih dneh izročila glavnemu tajniku Združenih narodov Hammarskjoeldu spomenico o vprašanju Južnega Tirola, v katerem ga naproša, da bi prišlo na dnevni red prihodnjega zasedanja Glavne skupščine OZN tudi južno-tirolsko vprašanje. Ne ve se pa še, kako je odgovoril glavni tajnik ZN.
Minuli teden je bil v Italiji zelo razburkan kot že ni bil dolgo let. Po vseh večjih italijanskih mestih so se nadaljevale protestne manifestacije zaradi genovskih dogodkov; organizirali in vodili so jih levičarji pod vodstvom komunistov. Do najhujših neredov in spopadov je prišlo v Rimu, Reggio Emilia in v Palermu ter Cataniji na Siciliji. — Da so bili ti neredi že vnaprej načrtno pripravljeni, ni menda treba niti povedati. Oblasti so iz varnostnih razlogov prepovedale vse manifestacije, toda socialkomunisti so kljub temu pri vratih Sv. Pavla v Rimu priredili zborovanje, ne zmeneč se za prepoved. Iz tega je razvidno, da je partija načrtno pripravila nerede po vsej državi.
Obisk Hruščeva na Koroškem
Nikita Hruščev je zaključil svojo politično-turistično turnejo po Avstriji. Njegova zadnja postaja je bila Koroška. Kot poroča slovenski tednik iz Celovca »Naš tednik-Kronika«, je sovjetskega ministrskega predsednika na koroški deželni meji pozdravil deželni glavar Wedenig v slovenščini po tradiciji starih koroških vojvod. Enako poročajo očividci, da je tudi pozneje v privatnih razgovorih govoril s Hruščevom po slovensko, Hruščev z njim pa po rusko in pravijo, da sta se še kar dobro razumela. Pri tem se je še enkrat izkazalo, da ktjor obvlada slovenščino, se z lahkoto uči in razume vse ostale slovanske jezike. Slovenski jezik je namreč nekak ključ, ki nam odpre vrata v ves slovanski svet. Kako nespametno ravnajo tisti slovenski starši, ki dajejo svoje otroke v tujerodne šole, kjer pozabijo na materin jezik.
Da sta se Hruščev in koroški glavar Wedenig razgovarjala in tudi razumela tako direktno prav s pomočjo slovenščine, o tem ni poročal noben tuj časopis ali agencija. Iz tega je pač razvidno, da nobeden od prisotnih časnikarjev ni obvladal kot zgleda, ne ruščine in ne slovenščine. Vsekakor malo vzpodbudno.
V Celovcu samem pa so slovenski partijci, vpisani v avstrijski komunistični partiji, pozdravljali svojega gospodarja s slovenskimi napisi in transparenti. To se je pa zdelo še Hruščevu malo čez mero in da ne bi preveč razburil koroških nacionalističnih krogov, se je odrekel obisku spomenika slovenskih partizanov, kamor bi moral položiti tudi venec. — Iz tega se vidi, da je sovjetski Rusiji glavna skrb razširjanje komunizma in ne zavzemanje za spoštovanje človečanskih in narodnih pravic. Prav zaradi tega je v Hruščevu kot komunistu morala zmagati partija pred pravičnostjo. Da bi se ne zameril avstrijskim nacionalistom, nas je brezobzirno zatajil Govoreč v Salzburgu, o avstrijski nevtralnosti je med drugim dejal, da jo bo Sovjetska zveza branila z vsemi sredstvi, če bi jo kdo skušal kršiti. Avstrijsko nevtralnost določa Državna pogodba z Avstrijo iz 1. 1955. Ista pogodba nalaga Avstriji določene obveznosti do slovenske manjšine na Koroškem. Za spoštovanje tega dela Državne pogodbe se pa Hruščev ni zavzel. Tako je pustil koroške Slovence še enkrat na ce-
dilu, potem ko jih je njegov prednik Stalin prodal za 150 milijonov dolarjev.
Hruščev je zapustil Avstrijce vznevoljne zaradi izrabljanja državnega obiska v svoje ideološke, partijske namene. V Salzburgu je, kot rečeno, hotel zabiti klin med Nemčijo in Avstrijo, v Celovcu pa med Italijo in Avstrijo. Slednjo je kar odkrito pozval, naj protestira pri svoji sosedi zaradi o-brambnih oporišč na njenem o-zemlju. Avstrijski državniki, kot ministrski predsednik Raab in drugi, so vse te nekorektne izbruhe sovjetskega propagandista mirno poslušali in niso niti z ušesi skomignili in tako dali vedeti, da ne odobravajo njegovega vedenja in govorjenja. Zlasti avstrijski tisk je pasivno zadržanje svojih politikov ostro kritiziral.
Ameriški in zahodnonemški veleposlanik pa sta protestirala pri avstrijski valdi zaradi Hruščevih izjav glede avstrijske nevtralnosti.
ŽALOSTNA BILANCA
Bilanca Hruščevega obiska v Avstriji je klavrna za obe strani. Avstrijci so ga molče prenašali in niso videli ure, da se ga rešijo, ker je stalno izrabljal njihovo gostoljubnost za protizahodne napade. Še zadnji dan si ni dal miru in je spet grobo napadel Adenauerja, grozeč mu dobesedno, da ga bo uničil, če se bo le s prstom dotaknil kake socialistične države. Zato je bil odhod Hruščeva še bolj hladen kot njegov prihod.
Tudi trgovinski sporazum, ki so ob tej priliki podpisali, ni zadovoljil Avstrijcev. Sam trgovinski minister ga je označil za poraznega.
Policija in orožniki pa so zaprli vse dohode na omenjeni trg v u-panju, da se bodo demonstranti mirno razšli. Toda nenadoma so se pripeljali med demonstrante nekateri social komunistični poslanci in spopad z varnostnimi silami je bil tu. Te so nastopile z vso odločnostjo ter se pri tem poslužile konjeniških oddelkov. Precej stražnikov je bilo ranjenih; policija pa je odvedla v zapor kakih tri sto razgrajačev. Ranjeni so bili tudi krščanski poslanci. Komunisti in socialisti so zaradi tega še v zbornici vprizo-rili razgrajaški pretep, tako da se je parlament spremenil v pravo bojišče.
Vse bolj tragična pa je bila bilanca neredov v Reggio Emilia, kjer je v spopadih s policijo obležalo pet mrtvih, na Siciliji pa dva mrtva in več desetin ranjenih, med katerimi tudi policisti.
IZKORIŠČANJE ČUSTEV
To je kronika krvavih nemirov v Italiji. Potreben je pa še komentar. 1. Predvsem je treba obsoditi nesramno izkoriščanje protifašističnih čustev italijanskega ljudstva od strani komunistov. Ti bi namreč hoteli veljati kot najbolj odločni antifašisti, toda ko so na Siciliji sodelovali s fašisti v Mi-lazzovi vladi, je Togliatti dejal: »M.S.I. je demokratična sila v službi sicilske avtonomije.« (sic!). To je komunistična morala, po kateri je vse dovoljeno, kar služi koristim partije. Zato je s komu-
nisti vsako skupno sodelovanje nemogoče, ker ga vedno izrabijo v svoje partijske namene. Tako so izrabili protifašistična čustva, hoteč ustvariti ljudsko fronto proti KD in se tako rešiti politične izoliranosti, v katero so zašli; 2. komunisti kričijo na vse grlo, da manifestirajo proti fašistom, toda v resnici so proti KD in njeni vladi in so se zato povsod spopadli s policijo in ne s fašisti; 3. skoro vse žrtve v Reggio Emilia so bili mladeniči okrog 20 let stari ter vsi vpisani v KP1 in doma s podeželja, katere so komunistični aktivisti pripeljali v mesto; mestni škrici so jih poslali naprej v prve vrste v spopadih s policijo, oni pa so stali previdno v ozadju. Zaman so jih matere pričakovale doma, komunizem jim jih je iztrgal naravnost iz naročja; 4. komunistični izgredi v Italiji so v tesni zvezi s poslabšanjem mednarodnega položaja po razbitju vrhunske konference in zato je jasno, da spadajo v širši načrt mednarodnega komunizma (Japonska, Kuba itd.) Direktive so prišle naravnost iz Kremlja. Zato so se komunistični poslanci požvižgali na notranje italijanske probleme, ko je šlo za partijske koristi. Pred meseci so delali velik hrup proti ponarejevalcem živil, toda ko je o tem govoril v zbornici kmetijski minister, ga niso pustili niti govoriti. Ali se tako brani koristi ljudstva?
Mislimo, da je to dovolj za spoznanje nečlovečanske brezsrčnosti in nehumanosti prevratniškega mednarodnega komunizma.
Po beograjskem zasedanju
Pičli uspehi manjšinskih pogajanj
V soboto se je v Beogradu zaključilo šesto zasedanje mešanega italijansko-jugoslovanskega odbora za zaščito narodnih manjšin v smislu praktičnega izvajanja statuta, priloženega Londonskemu sporazumu, ki so ga podpisali v Londonu 5. oktobra 1954.
Dnevni red beograjskega zasedanja je obsegal v glavnem, če ne popolnoma, ista vprašanja kot ono prejšnje jeseni v Rimu. To so: ureditev slovenskega šolstva na Tržaškem ter v Italiji sploh, izvajanje dvojezičnosti pri javnih napisih in uradih ter sorazmerno zastopstvo Slovencev v državnih uradih; italijansko zastopstvo pa je sprožilo vprašanje spreminjeva-nja priimkov na bivšem področju B.
Seje manjšinskega odbora so bile tajne in zato se ne ve, kakšni so, če sploh so, morebitni kompromisni uspehi tega zasedanja.
NEMIRNI KONGO
Republika Kongo v Afriki je neodvisna država komaj 15 dni (od 30. junija), toda že ji grozi razpad zaradi notranjih sporov med raznimi deželami in voditelji plemen, ki vlečejo vsak na svojo stran. Nestrpno so silili Belgijce iz dežele, toda komaj so ti odnesli pete, so se začeli z medsebojnimi razprtijami in z gonjo proti Evropejcem.
Najprej so se uprli domači črnski vojaki in zahtevali odstranitev vseh belgijskih častnikov iz vojske. Obenem pa so uprizorili strahovito gonjo proti vsem Evropejcem v deželi, jih ustrahovali, vdirali v njihova stanovanja in odnesli, kar jim
je prišlo pod roke. Kongoška vlada pod vodstvom Lumumbe pa nima zadostne moči, da bi bila kos položaju. Zaradi tega so belci začeli masovno zapuščati Kongo in se z vsemi sredstvi vračajo v Evropo. Njihova želja je čim prej zapustiti Afriko, kjer pravijo, da ni več kruha za Evropejce. V mnogih slučajih pa jim črnski vojaki ne pustijo, da bi šli iz dežele in zasedli so tudi neko letališče, da ne bi mogli oditi. Več tisoč belcev se je moralo zateči v Francoski Kongo ter sosedno špansko kolonijo Angolo. Od tu jih z letali prevažajo v Evropo.
(Nadaljevanje na 3. strani)
Sam dopisnik »Prim. dnevnika« iz Beograda ve le povedati, da je bilo zasedanje v običajnem prijateljskem ozračju, o kakšnih otipljivih rezultatih za širše plasti našega ljudstva pa ni mogel zvedeti. Enako skeptično zadržanje do u-spehov beograjskega zasedanja izraža tudi zadnji »Novi list«.
Sklepi manjšinskega odbora niso takoj izvršni, ampak jih morata prej odobriti obe vladi, rimska in beograjska, katerima so tudi izročili zapisnik zasedanja. Kaj je bilo doseženega? »Bomo videli,« je rekel nekoč neki slepec.
ČUDNA PODOBNOST
S tem v zvezi velja še omeniti pisanje ital. katoliškega tednika v Trstu, ki v svoji predzadnji številki nekam čudno in nepričakovano skuša posnemati mnenje, ki smo ga lansko leto slišali iz ust samega predsednika ljudske republike Slovenije tov. Miha Marinka, kateri je dejal, da Jugoslavija nima razloga pritoževati se kaj posebno nad italijansko vlado, ker da so vprašanja slovenske manjšine v Italiji v glavnem rešena. — Omenjeni tednik pravi namreč, da so Slovenci v Trstu zadovoljni s svojim položajem, ker da jim ničesar ne manjka. Nasprotno — imajo vse kar si poželijo.
Prava Indija Koromandija torej, če je to tako res! — Morda bo delno res za nekatere Slovence, ki jim vlada zida kulturne domove. Katoliški Slovenci pa se morajo še vedno zatekati pod milo nebo na Repentabor.
NAŠ TEDEN v cerkvi Nekaj zanimivosti Miinchena
jaki kristjani, je stotnik Viktor hodil od hiše do hiše in osrče\’al kristjane, naj bodo pogumni, naj vztrajajo. Ko je cesar za to zvedel, ga je dal na natezalnico. V ječi je angel pokrepčal Viktorja.
Ko so vojaki videli njegovo stanovitnost, so se trije dali krstiti. Cesarja je to tako razjezilo, da jih je obsodil na smrt. Viktor jih je osrčeval: »Vojaki ste. Pogumno se bojujte za Kristusa. Dal vam bo nesmrtno slavo.«
Cesar je dal Viktorja obglaviti.
Apostolska gorečnost in neustrašenost sta posebno v naših časih potrebna Kristjanom. Hudobni so zato močni, ker so dobri boječi.
njujmo Njegov nauk in Njegove zapovedi in hranimo se z božjim Kruhom, da dosežemo večno blaženost ! — Dobri Jezus, usmili se nas in pomagaj nam v teh težkih časih ! Nakloni nam mir in srečo !
17. 7. nedelja, 6. pob.: sv. Aleš, spozn.
18.7. ponedeljek: sv. Friderik (Mirko), sp.
19.7. torek: sv. Vincencij Pavelski, spozn.
20.7. sreda: sv. Marjeta, dev., muč.
21.7. četrtek: sv. Danijel, prerok; sv. Viktor, muč.
22.7. petek: sv. Marija Magdalena, spok., sv. Lavrencij Brundizijski, patriarh beneški
23.7. sobota: sv. Apolinarij, škof, muč.
*
Sl7. VIKTOR (v 4. stol.) je bil rimski stotnik v Marše ju (Južna Francija).
Ko je cesar Maksimus, preganjalec kristjanov, ki je dal poklati vso takozvano Tebajsko' vojaško legijo, ker so bili vo-
6. nedelja po Binkoštih
Sv. maša nas opozarja na čast sv. krsta in opisuje čudežno nasičenje ljudstva v puščavi. Nudi nam razne koristne nauke. Med njimi tudi tele:
1. Mi kristjani moramo biti mrtvi za greh in živi za Boga. Sv.
Pavel priča in dokazuje, da smo mi kristjani pri sv. krstu umrli grehu. Prejeli smo sv. milost in začeli živeti nadnaravno življenje.
To življenje je treba ohraniti in gojiti do smrti. To je namreč božje življenje v nas. Njegova vrednost je velika, neizmerna in neprecenljiva. Napravlja nas podobne Bogu in zbližuje nas z Njim.
To ni naravno življenje naše človeške duše, temveč nadnaravno življenje krščanske duše. Naša naloga je, da si ga ohranimo, razvijemo in gojimo do smrti. Čuvati ga moramo pred grehi, ki ga zadušijo in umorijo, in hraniti ga moramo s sv. zakramenti, zlasti s pogostim sv. obhajilom, z molitvijo in čednostmi.
2. Varujmo se grehov, da ne končamo v peklu! Največja naša nevarnost in naj hujše zlo na zemlji je greh. Ta nam namreč koplje večni grob in odpira vrata v peklenski ogenj. Pripravlja nam večno nesrečo. Zaradi tega nam je greh najbolj nevaren in najbolj škodljiv. Orožje, bolezni in nesreče povzročijo le časno smrt; greh pa povzroča večno pogubo; vodi nas v pekel; iz pekla pa ni rešitve.
Varujmo se torej grehov, da ne končamo v peklu! Bodimo vedno mrtvi za greh in za grešne skušnjave in bodimo živi za Boga!
Če pademo, se spovejmo, skesajmo in poboljšajmo! Ne zaspimo v grehu, da za vedno ne umremo!
Kdor namreč v grehu umre, tak se po smrti znajde v peklu, ki je kraj neznosne muke in trpljenja.
3. Živimo brezgrešno in bogo-Ijubno življenje, da pridemo v nebesa! Kdor ljubi greh, tak ljubi pekel in svojo večno propast, svoje večno in neskončno trpljenje.
Vsak normalen vernik ljubi srečo in nebesa. Za nebesa in nebeško srečo pa je nujno in neobhodno potrebna sv. milost. Za nebesa je potrebna dobrota, pravičnost, brezgrešnost in svetost. Zatorej trudimo se za bogoljubno življenje, če nam je pri srcu naša večnost ! Ne igrajmo se z grehi, ne igrajmo se z življenjem in ne i-grajmo se s smrtjo! Ne zapravljajmo milosti in ne zaigrajmo si nebes! Bodimo oprezni in previdni ! Živimo v sv. milosti, sledimo Zveličarju, poslušajmo Jezusa, vztrajajmo pri Njem, živimo po Njegovih besedah in željah, spol-   ........................................................................      imunimi
Navodila za romanje v Munchen
Niti 20 dni nas ne loči več od našega velikega skupnega romanja. Romarjev je 467. Smo lahko zadovoljni in ponosni na to lepo število. Samo pazimo, da ne odpademo, ker v tem slučaju Izgubimo vso vsoto denarja.
Naša največja skrb so sedaj vaši potni listi in izkaznice. Kdor nima v redu potnih dokumentov, ne gre čez mejo: ta bo ostal v Trbižu in se bo moral zadovoljiti z romanjem na sv. Višarje. Zato preglejte potne liste, če bodo še veljavni v avgustu. Kdor potuje samo z izkaznico, si mora poskrbeti dovoljenje za Avstrijo in Nemčijo na kvesturi (v Trstu ali Gorici). Zato pohitite, če ni še vse v redu. V dvomu se obrnite na osebe, ki so vas vpisovale. Tudi CIT v Trstu vam da vsa potrebna pojasnila.
Če je med našimi romarji kak jugoslovanski državljan ali kak apolid, naj se obrne na CIT (Trst, Piazza Unita št. 6), če ni gotov, ali ima vse v redu.
Ce bi se še kdo želel pridružiti našemu romanju, ima čas, da se vpiše še do nedelje 17. 7. 60. Po tem dnevu ne sprejmemo več nobene osebe.
Zadnja navodila za romanje boste prejeli v prihodnji številki Katoliškega glasa. Naprošamo vas, da obvestite člmveč oseb o tem, kar ste brali.
VODSTVO ROMANJA
III.
Pritrkovanje na stolpu mestne hiše (Gloc-kenspiel am Rathaus). Med najstarejše in najbolj znane znamenitosti Miinchena, o katerih je vsakdo že slišal in si jih vsak tujec rad ogleda, spada brezdvomno pritrkovanje v stolpu mestnega županstva ali »Glockenspiel«. Nad petdeset let že postajajo in strmijo ob enajsti uri radovedneži v hrušču velemesta na ta romantični zvočni otok. »Zvoneča ura« obstoja iz 32 figur in 43 zvonov, od katerih ima najtežji 1300 in najmanjši 10 kg. Spored se vrsti tako, da najprej bije ura, potem ena pesem, nato koračnica, ki se po njej gibljejo viteške figure. Po končani koračnici se figure ustavijo in začne pritrkavanje v melodiji »Schafflertanz« (sodarski ples), ki so ga plesali v Miinchenu vsakih sedem det v pustnem času v spomin na kugo v 16. stoletju. Ker so bili v času kuge sodarji tako pogumni, da so s plesom
življenji
Šjrangnifi
Papež neodvisni državi Kongo
Dne 30. junija je dobila svojo neodvisnost nekdanja belgijska kolonija Kongo. Ob proglasitvi nove afriške države, kjer je čez 5 milijonov katoličanov, je papež naslovil na kongoške škofe, duhovnike ter nove oblasti po radiu srčna voščila in obenem opozoril, kako naj modro ohranijo in razvijajo duhovno dediščino, ki jo je ljudstvo te dežele prejelo po krščanstvu.
Umrl je kardinal Fumasoni -Biondi
V torek 12. julija je po daljši bolezni umrl v visoki starosti 88 let prefekt sv. kongregacije De Propaganda Fide kardinal Peter Fumasoni-Biondi. Že papež Pij XI. ga je imenoval za kardinala in mu poveril odgovorno nalogo vodstva kongregacije za širjenje vere; to mesto je zelo važno, saj vodi imenovani kardinal vsa misijonska področja Cerkve in ga zato imenujejo tudi »rdeči papež«, ker ima kot kardinal veliko oblast nad poverjenimi področji.
Pomoč novoporočencem
V dunajski nadškofiji so ustanovili poseben podporni sklad za pomoč mladih poročencev. Iz tega sklada dobivajo brezobrestno posojilo, da premagajo prve težave, ko si ustvarijo lasten dom. Doslej je bilo že nad 1100 mladih poročencev deležnih te pomoči. Iz istega sklada je trenutno v gradnji 500 stanovanj za no-voporočence pod izredno ugodnimi pogoji.
Dom afriških in azijskih študentov
Miinchenski nadškof kardinal Wendel je blagoslovil nov »Dom afriških študentov«, ki se imenuje tudi zavod svetega Pavla.
V domu bo našlo 80 akademikov iz Afrike in Azije dostojno stanovanje in oskrbo.
V zavodu je moderna knjižnica in središče za moderne umetnike. V Miinchenu študira 1800 akademikov iz Afrike in Azije, od katerih je 5% katoliške vere.
Romanje bolnih otrok
Nadškof iz Bostona, kardinal Cushing je pripeljal v Lurd posebno skupino romarjev, v kateri je bilo 87 otrok, večinoma paralitičnih, 65 odraslih in 13 redovnic. Ob obisku v Lurdu je kardinal povedal, da bo drugo leto vodil romanje invalidov iz druge svetovne vojne in iz vojne na Koreji.
Dar svetemu očetu
Misijonarji nemške misijonske družbe Božje Besede so poklonili sv. očetu velikanski globus — zemeljsko oblo, — na katerem so označene meje vseh škofij. Globus je mogoče osvetliti znotraj, ga zvišati ali znižati po potrebi. Sv. oče je bil darila vesel in je rekel, da mu bo globus služil, kadar bodo prihajali škofje na poročanje.
Redovnice v Italiji
Po zadnjih statistikah o številu redovnic v Italiji je razvidno, da jih je 150.000 in da žive v 15.00 redovnih hišah. Od leta 1951 je število redovnic poraslo za 5.000.
Za dostojne televizijske oddaje
Centralni svet nemške organizacije katoliških družin je nedavno obžaloval, da nemška televizijska oddaja ne prispeva k obrambi časti in pravic krščanskih družin. V izjavi pravijo, da ni možno dopustiti, da se pod videzom takozvane umetniške svobode izpodkopavajo temelji zakonske zveze in družine in se tako zastruplja mladina prav v načelih, ki so ji za življenje najbolj potrebna.
Svarilo pred komunizmom na Kubi
Nevarnost brezbožnega komunizma je prisilila nadškofa glavnega mesta Kube, da je poslal vernikom pastirsko pismo. Nadškof poudarja, da komunizem ni več pred vrati dežele, marveč je že v deželi in postaja vedno nevarnejši za življenje države. Vernike opominja, da je po načelih Cerkve prepovedano vsakršno sodelovanje z nauki, ki so v nasprotju z načeli vere in s socialnim naukom Cerkve. Ko se odstranjajo socialne krivice in številni drugi problemi, se ne sme pozabiti na Boga. Krščanski socialni nauk, podčrtava nadškof, je tako izpopolnjen in tako izdelan, da daje vsakomur, ki ima dobro voljo, zadosti možnosti, da more ustvariti resnično socialno blagostanje vseh državljanov.
Kitajski katoličani niso klonili
Razna poročila iz Daljnega Vzhoda eno-dušno ponavljajo, da je vera na Kitajskem pod komunistično tiranijo še vedno živa. Komunistične oblasti si prizadevajo na vse načine, da bi katoliške duhovnike pripravile do odpada in nezvestobe do sv. očeta. Toda večina duhovnikov in vernikov vztraja v zvestobi do Cerkve in raje prenašajo preganjanje, kakor da bi klonili. Tudi z nasilnimi prevzgojnimi tečaji kitajski komunisti niso uspeli.
Kristusov kip na Oljski gori
Jordanska vlada je dovolila ameriškemu kiparju Edvardu Faibanksu, da sme na Oljski gori postaviti kip, ki predstavlja Kristusa v molitvi. Kip bo postavljen v bližini potoka Cedron, nasproti razvalin, ki so še iz Kristusovih časov.
Tajniki pri komisijah za pripravo vesoljnega koncila
Papež Janez XXIII. je imenoval glavne tajnike za vseh 10 komisij, ki bodo pripravljale gradivo za vesoljni cerkveni zbor. Med temi sta 2 poljske narodnosti: in sicer naslovni nadškof Jožef Gavvlina, ki je bil imenovan za tajnika pri komisiji za vodstvo škofij, ter msgr. Deskur Andrej, ki bo tajnik pri komisiji za tisk, radio, kino in televizijo.
po cestah skušali razveseliti in opogumiti potrte meščane, jim je vojvoda Viljem IV. dovolil, da smejo vsakih sedem let ponoviti te plese v stari noši, s črnimi hlačami, belim telovnikom, rdečim frakom, zeleno kapo ali klobukom in usnjatim predpasnikom. Tako plešejo še dandanes vsakih sedem let o pustnem času po ulicah in trgih in ta ples tvori del programa pritrkovalne ure v stolpu mestne hiše, kar se lahko vidi in sliši vsak dan predpoldne ob 11. Ob koncu zapoje še petelin in s tem je program končan.
Marienplatz (Marijin trg), ki je del starega Miinchena, tvori središče in srce mesta. Od starega je ostalo le malo, posebno po zadnji vojni. Na sredi, na 11 m visokem marmornatem monolitu s štirimi angeli, ki se bojujejo proti kugi, vojski, lakoti in krivoverstvu, stoji 2.25 m visok kip Matere božje »Patrona Bavariae«, ki je bil prej na glavnem oltarju v stolnici, na severni strani trga »Neues Rathaus« (novo županstvo).
Alte Pinakotek (Stara galerija slik). V okviru pomembnejših evropskih galerij slik spada Munchen z umetninami stare Pinakoteke gotovo na prvo mesto in zasluži naziv prvega mesta umetnosti v Nemčiji, že leta 1821 je imela nad 8500 slik, ki niso mogle najti prostora v takratnem poslopju, zato so 1. 1826-36 zgradili drugo novo, ki je pa ohranilo staro ime. V času zadnje vojne hudo poškodovana (slike so rešili), je bila po 14 letih dela spet rekonstruirana ter postala ena izmed vzornih, krasnih evropskih galerij.
Restavracij (Speiselokale) je povsod zadosti. Dobijo se nemške in druge jedi.
Pri Nemcih prevladujejo mesne jedi in posebno raznovrstne klobase (Wiirste). Povsod se vidi že zunaj cenik jedi tistega dneva in kar je poglavitno, se cene ob plačilu ne zvišajo, da lahko vsak že naprej določi koliko ga bo stalo. V vsakem lokalu je tudi mleko na razpolago. Kdor želi, lahko gre v jugoslovanske restavracije:	»Bei Milan«, Frauenplatz am
Dom, »Opatija«, Kaufingerstrasse; »Balkan Grili«, Viktor Scheffel - Strasse 23; »Thomas Stube«, Dachauerstrasse 33, ali pa v italijanske: »Caffe Ristorante Italia-no«, Residenzstrasse; »Roma«, Maximi-liantrasse 10; »Dolomiten«, Altheimer Eck 5; »Osteria Italiana«, Schellingstrasse 62 itd.
Pivo (Bier) bo za marsikoga (posebno moškega) glavna znamenitost mesta, saj je bavarsko pivo, posebno monakovsko, že celo stoletje znano po vsem svetu. Skrivnost bavarskega piva tiči v njegovi naravni sestavi, po odredbi iz 1. 1516, ko je deželni zakon določil, da se mora za »izdelovanje« piva rabiti samo ječmen, hmelj in vodo, vsi drugi nadomestki so bili prepovedani. V mestu je sedem velikih pivovarn, ki imajo vse že stoletno zgodovino. Najstarejša je Hofbrau in Ha-ckenbrau, potem Lovenbrau, Paulanerbrau, Augustinerbrau, Pschorrbrau in Spaten-brau. Bavarci spijejo največ piva na svetu. Samo Hofbrau iztoči dnevno v svojih lokalih nad 20.000 litrov. Izdeluje se več vrst piva, svetla in temna, šibka in močna. Katero je najboljše, je težko odgovoriti, ker je to stvar okusa; gotovo pa je, da je monakovsko pivo najboljše na svetu.	R'	L.
  imunimi    ................................
Na Višarjah zidajo cerkev
Kdor pozna Sv. Višarje, kako visok hrib je to in kako daleč od ljudi, se mora čuditi, da so tam gori sezidali cerkev in tja hodili na božjo pot. Prav to dejstvo nas potrjuje v prepričanju, da je bila res izredna božja roka, ki je ljudi nagnila, da so na Višarjah sezidali cerkev v tistih časih, ko je bilo treba vsako stvar spraviti na vrh v oprtnem košu ali na nerodnih lesenih saneh, ki jih je vlekel konj ali vol. Stare fotografije nam kažejo, kako vlečejo na hrib po razdrapani gorski poti iz Žabnic na lesenih saneh moža ali tovor. Prav tako se je v ljudskem izročilu ohranil spomin, da so romarji na Planini naložili poleno in ga nesli k cerkvi »za pokoro in za dobro delo«. Pisatelj Narte Velikonja je v spomin na to napisal povest Vi-šarska polena.
Da so torej ljudje začeli zidati cerkev na tako visokem in samotnem vrhu, je moralo pač nastopiti izredno dejstvo. To dejstvo je bilo, kot smo že omenili, najdenje Marijinega kipa in naročilo oglejskega patriarha, naj sezidajo cerkev na kraju, kjer so našli kip. Ljudje iz žabnic, kamor so takrat spadale Višarje in kamor spadajo še danes, so se takoj vneli za patriarhovo naročilo in začeli s pripravami za zidanje cerkve na gori. Prepričani so bili, da jim ne bo zmanjkalo pomoči božje in bogoljubnih dobrotnikov. Ker si je Marija sama izbrala ta visoki hrib za svoje bivališče, se je kmalu pokazalo, kako bogata je božja zakladnica. Razen kamenja je bilo treba znositi na goro vse ostalo: apno, pesek, les, žeblje, opeko, strešnike. Neki mož je bil slep rojen, pa bi bil silno rad pomagal z delom pri stavbi. Toda kaj more narediti ubogi slepec na teh strmih višinah? Kar na • lepem pa mož čudežno spregleda; potem je vse svoje moči posvetil zidavi nove cerkve. Sloves o čudežu se je bliskovito razširil in ljudje so od vseh strani vreli skupaj ter pomagali zidati Marijino svetišče.
Ta prvotna cerkev je bila zelo majhna. Sklepajo, da je obsegala sedanji prezbiterij, ali prostor od oltarja do obhajilne mize. Morda je bila zraven tudi ladja, ki so jo pa pozneje podrli, ko so zaradi navala romarjev zidali večjo. Ta prezbiterij je bil zidan v gotskem slogu. Kdaj so zidali ladjo, se ne more dognati. Imela je raven strop, ki pa je bil nizek in je bilo zato v cerkvi ob shodih soparno.
še pozneje, ko je število romarjev stalno rastlo, so cerkev ponovno povečali in dozidali dve stranski kapeli, tako da je dobila obliko križa, kot jo ima še danes. Sedanja cerkev je namreč zidana na temeljih predvojne, ki je bila v letih 1915-1917 porušena. Ta, v prvi vojni porušena cerkev, je bila na zunaj podobna sedanji, znotraj pa nekoliko drugače urejena. Glavni oltar je bil iz sivega marmorja s tabernakljem iz srebrne pločevine in Marijinim tronom iz iste tvarine. Zato razumemo, zakaj imata še danes Marija in Dete plašč iz srebrne pločevine. To je ostalo izpred vojne. Glavni oltar je bil obdan z železno ograjo In obhajilno mizo; z glavnega oboka je viselo sedem svetilk in dva steklena lestenca. Ves ostali prostor okrog oltarja so pokrivali spominski okraski, ki so jih verniki prinesli Mariji v zahvalo ali v prošnjo ter jih obesili okrog njenega oltarja, podobno kot je še danes videti po mnogih starih božjih poteh. Vse to je seveda med prvo vojno bilo uničeno. Zato je cerkev danes brez takih spominčkov.
Stara cerkev je poleg glavnega Imela še tri stranske oltarje. Eden je bil v levi j steni ladje, nasproti prižnici, in je bil posvečen Mariji Pomočnici. Oba oltarja v stranskih kapelah pa sta bila posvečena eden v čast sv. Jožefu, drugi pa v čast sv. Ani, kot sta še danes, uiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiimmimimmmmimmmimmmmmmimmiimimmmmmmimmmimmmimmimimiiimmimmimmmimmiimiiiii
SREBRNA MAŠA
V nedeljo 10. julija so zvonovi na Kapeli pri Novi Gorici veselo pritrkovali in oznanjali ta dan, da bo nekaj izrednega. Kustos frančiškanske province in župni u-pravitelj na Kapeli, preč. g. pater Otmar je obhajal svojo 25-letnico mašništva.
Točno ob 10. uri je jubilant v spremstvu svojih sobratov pristopil k oltarju, da se zahvali ljubemu Bogu in Materi božji za prejete milosti ter se priporoči še za nadaljno božjo pomoč. Pred samostanskimi vrati je jubilanta pozdravila belo oblečena deklica in mu podala šopek belih nageljnov. Ob vstopu v cerkev, ki je bila polna vernikov, so pevci na koru zapeli pesem: Srebrno mašnik, hod' pozdravljen! Sledila je pridiga, ki jo je imel preč. g. p. Gabrijel, župnik frančiškanske župnije Matere milosti v Mariboru. Go-
voril je tako prisrčno o pomenu in vzvišenosti duhovništva, da je marsikaterega ganilo do solz. Po pridigi je sledila peta slovesna sv. maša ob asistenci apostol' skega administratorja msgr. dr. ToroŠa-Po sv. maši je sledila še zahvalna pesem in blagoslov z Najsvetejšim.
Kakor vsako nedeljo, popoldne ob 5. uri je bila večerna sv. maša in po sv. maši pete litanije Matere božje, nato &e blagoslov z Najsvetejšim. Kar je še slo vesnost povzdignilo, pa je bilo lo, da so po blagoslovu še zapeli:	hvaljen bodi
Bog... Zares! Hvaljen bodi Bog, v svojih angelih in svetnikih.
Jubilantu patru Otmarju tudi mi čestitamo ob 25-letnici in mu želimo, da 'n dočakal še zlati jubilej ter da bi še velik0 dobrega storil v vinogradu Gospodovem-
XI. TABOR SLOVENSKE PROSVETE Letošnja klasična matura
pentabor, 10. julija 1960 Lepo vreme in na sveže umite gore so Zvabile preteklo nedeljo lepo število Iju-na prijazni Repentabor, kjer je Slovenca prosveta pripravila svoj letni tabor. Ječanje na Repentaboru je za mnoge postalo že kar tradicionalno, če se vse leto J6 vidimo in ne srečamo, se gotovo srečno na Repentaboru. Mnogi so opravili W kar peš od Opčin dalje. Saj je pot teko kraške gmajne naravnost roman-S6na.
Ob 16. uri je bil najprej blagoslov v ^Pentaborski romarski cerkvi, ki je po tenov] jen ju postala zares prijazna. Lah-10 bi dejali, da so skoraj vsi udeleženci družili tabor z romanjem.
Ob petih pa je stopil pred zbrane prelat ^Ltnar dr. Jakob in jih nagovoril:
"Dragi taborniki! Gospodje, ki so z nemajhnim trudom pripravili današnji tabor, izrazili željo, naj bi jaz, ki že precej et taborim v tej solzni dolini, spregovoril uvodnih besed k današnjemu tabor-kju,
tepo je, da ste se danes sešli na tako S°vesen tabor, v katerem boste na novo bičali trdno voljo našega ljudstva, da tote tu na svoji zemlji živeti v tisti svo-'L ki mu garantira prost in pošten '“ivoj y verskem, narodnem in socialnem
V imenu slovenskih prosvetnih delavcev in organizacij na Goriškem pa je pozdravil navzoče g. Bolčina in dejal:
»Dragi rojaki!
V čast si štejem, da Vam lahko v imenu goriške slovenske katoliške prosvete, prinašam prav tople pozdrave. Obenem čestitam Slov. prosveti za prireditev tega tabora, ki je nov člen v verigi slovenske katoliške kulture, nov prikaz Vašega dela, nov dokaz našega obstoja.
Plamen slovenskih taborov se z leta v leto pojači in z podvojeno močjo zablesti iz repentaborskega griča. Iskre tega plamena se kakor kresnice v kresni noči širijo od veselega Trsta preko sončne Gorice do Celovca in Gosposvetskega polja in nosijo na njihovih perutih dih slovenske pomladi.
Ko stojim pred Vami ne morem mimo, ne da bi se spomnil prilike, ki govori o očetu in o treh sinovih. Zlomite, pravi oče sinovom, snop teh treh palic!
Vsak posebej poskuša, a palice se ne dajo upogniti. Njihov odgovor je:
Oče, posamezno palico bi prelomili, a skupaj se ne dajo prelomiti.
Tedaj pravi oče z resnim glasom: Vidite! To naj Vam bo v dokaz, da le v skupnosti je moč. In te tri palice so prispodoba Trsta, Gorice, Celovca in njihovega dela, v okviru slovenske katoliške prosvete. — Zato, dragi rojaki, mi dovolite, da z Jenkom zapojem:
Tu na pobratim roko mojo, ti mi podaj desnico svojo; da srce zvesto kakor zdaj, ostalo bode vekomaj.
Zaključim naj s toplim voščilom bratski Slovenski prosveti iz Trsta, ker sem u-verjen, da njeno delo vodi navzgor — Bogu v čast in narodu v ponos!
V imenu prireditelja pa je zbrane nagovoril in posvetil XI. tabor nedavno u-mrlem oblikovalcu slovenske besede Ivanu Preglju prof. Jože Peterlin.
Sledila je igra »Zdrava, deva Katarina«, katero so odigrali igralci Slovenskega odra.
Dve uri smo preživeli na Repentabru in z njega odhajali okrepljeni in ponosni.
Zato pa iskreno pozdravljeni vsi, ki ste fr‘šli sem na Repentabor od blizu in da-od morskih bregov in trdega Krasa, sončne Gorice z beneškimi brati in naše lepe Koroške. Vsi prisrčno pojavljeni tu ob svetišču naše ljube ma-tre Marije.
»astiti zborovalci! Namen teh taborov da se zopet navdušimo za slovensko sedo,
a slovensko pesem in druge naše jfurne dobrine. Tako so ti shodi za naš joclni obstoj brezdvomno velikega po-
Zit moram ugotoviti, da smo v pravični Ofenzivi mi vsi, ki branimo te narodne ™dade, ki nam jih nihče ne sme krasti. 'I je moderno poganstvo, ki oznanja hiranje manjšega naroda, nalezljiva hoten, ki se je prijela tudi takih, ki se šajo s svojo tisočletno krščansko tro.
Simo torej, naj bi tako imenovani hani postali pravi kristjani, umevni in fočni do narodnih manjšin. Samo tako Zagotovljeno mirno sožitje v državnih ‘iah.
kakor je tlačenje manjših narodov °d naravnemu in božjemu pravu, tako htdi narodni samomor veliko moralno ■ Z drugo besedo se to pravi: sloven-1 otroke, in sicer številne, pošiljajte v ^nske šole. Ne sramuj se svoje stoike matere, ne v domačem krogu, ne iavnosti. Slovenska beseda, vezana in VeZana, ti bodi dražja ko vsaka druga.
h
°S daj da bi naše ljudstvo ne samo gansko verovalo ampak tudi res kr-_insko živelo. Saj tako majhen narod v sedanjih političnih razmerah dru-Zaslombe kakor tisto, ki jo ima v 0,‘ lastni verski in moralni vrednosti. > globoko verno in moralno čisto «*tvo bo imelo zdravo odporno moč 'J,‘ sovražnim silam in bo v narodnem docela zanesljivo. Materializem, *Zboštvo, ki se nam vsiljuje, to nas rešilo, ampak pogubilo.
'tepam z željo, naj božji blagoslov ”ilja današnji tabor, pa tudi vse ver-oralno, vse kulturno in socialno ^tvovanje našega ljudstva in njegovih
Sijev.«
Uzakonitev slovenskih šol
Vlada je na predlog ministra za prosveto potrdila osnutek zakona za slovenske šole na Goriškem in Tržaškem. Iz vira, kateremu lahko verjamemo, vemo povedati, da so določila tega zakona taka, da jih Slovenci teh dveh pokrajin lahko z zadovoljstvom sprejmemo in se veselimo tega zgodovinskega dogodka, kajti če bodo osnutek zakona še drugi pristojni organi potrdili, bo to prvi šolski zakon za Slovence v Italiji. Nekateri porečejo, da je to diskriminacijski zakon, ker ne uvaja slovenskih šol tudi za naše brate v videmski pokrajini. Vsakega Slovenca ta pomanjkljivost boli. Toda usodno bi za nas bilo, če bi zaradi tega predstoječo
Nemirni Kongo
(Nadaljevanje s 1. strani)
V Kongu je bilo kakih 80 tisoč belcev, ki sedaj trumoma zapuščajo deželo. To so povečini tehnični strokovnjaki, zdravniki, inženirji, katere kongoška država krvavo potrebuje, ker sama nima niti e-nega domačega zdravnika, profesorja ali inženirja. Kaj bo nastalo v Kongu brez tehničnega osebja, vzbuja v vseh zaskrbljenost.
Med Brusljem in Leopoldvillom so vzpostavili stalen letalski most; noč in dan prevažajo Evropejce iz Konga. Tisoči belcev ne vidijo ure zapustiti Afrike. Tak preplah jih je zajel. Doslej se je umaknilo iz Konga 20 tisoč Evropejcev.
Iz tega je razvidno, kako politična neodvisnost še ne reši vseh problemov črnega kontinenta. Zadovoljuje ljudska čustva, toda ne zadosti njihovim stvarnim potrebam. Največja tragika novih afriških držav je prav ta nenaden skok iz primitivnosti v moderni svet, iz starega v novo. Afrika si je pridobila neodvisnost v manj kot sto letih, medtem ko so si jo evropski narodi priborili v dolgih stoletnih borbah.
Kongoška vlada je zaprosila za vojaško pomoč Združenih narodov, da bi ti vzpostavili mir v deželi. Najbolj bogata dežela, Katanga, se je proglasila za neodvisno in se tako ločila od Konga.
uzakonitev naših šol na Goriškem in Tržaškem odklonili.
Kar nas mora najbolj presenečati in boleti, so pa žalostne razmere, v katerih se naši bratje v videmski pokrajini nahajajo. Vemo, da niso teh razmer oni krivi, ker živijo pod stalnim hudim pritiskom laškega šovinizma, toda dejstvo vendar obstaja, da prihajajo otroci tistih naših bratov raje v slovenske šole v Gorico in v Trst, kakor pa da bi se upali zahtevati slovenske šole v svojem rojstnem kraju. Počasi se bodo tudi naši bratje iz videmske pokrajine okorajžili in odločno nastopili z več kot upravičeno in razumljivo zahtevo za uvedbo slovenskih šol na tistem področju slovenskega porekla.
Koliko slovenskih otrok je od leta 1947 sem ušlo iz šol s slovenskim učnim jezikom na Goriškem in Tržaškem prav zaradi hudega pritiska šovinistov na starše in sploh iz tistega strahu, ki so ga našemu človeku globoko vcepljali fašistični ustrahovale!, sovražniki in preganjalci Slovencev in slovenske besede! Na stotine štejemo takih primerov. Zato moramo razumeti tudi krivičen in težek položaj Slovencev v videmski pokrajini in zaupati v boljše čase, ko se bodo tudi v tisti pokrajini našli odločni branitelji resnice in pravice ter v imenu naravnega in ustavnega zakona zahtevali spoštovanje besede, ki jo je pel in propovedoval veliki pesnik monsignor Ivan Trinko, zvesti čuvar svojega rodu tam v Trčmunu pod vrhom Matajurja.
Minister Medici je lani 22. julija dal besedo zastopnikom Slovenske demokratske zveze, da bodo slovenske šole pravično in demokratsko uzakonjene. Držal je besedo in obljubo izpolnil. Tega dejstva se moramo le veseliti in še bolj verjeti, da z možato vztrajnostjo utegnemo vendar nekaj doseči na podlagi demokratične republikanske ustave. Verjamemo, da so določila tega zakona pravična in sprejemljiva. Vsak zakon pa je treba širokogrudno in človečansko tolmačiti in tako tudi izvajati, da bo res pravičen in zadovoljiv. To upamo, da se bo zgodilo!
Te dni končujejo maturantje v Trstu zrelostne izpite. Človeka vedno zanima, kaj in kako so se dijaki pripravili, koliko so nove generacije, ki leto za letom zapuščajo višjo šolo, res zrele, da stopijo v novo samostojnejše življenje. Mene je še posebej zanimala klasična matura, zato sem se odločil, da grem poslušat ustne izpite.
Izpraševalno komisijo sestavljajo, kot zahteva šolski zakon, skoraj izključno profesorji, ki so tržaškim študentom tuji. Predsednik je univerzitetni profesor Ar-turo Cronia, notranji član pa ravnateljica tržaškega liceja prof. Laura Abrami. Če človek pomisli, da detajo maturo v Trstu tudi goriški študentje, se mu vendar zdi nekoliko čudno, da toliko članov spraše-valne komisije prihaja prav z goriškega liceja. Praktično je torej nekaterim kandidatom nekoliko olajšano, ker jih sprašujejo profesorji, ki jih poznajo in je torej spraševanje res pravilno, maturitetno, pogovorno. Za tržaške dijake pa je nekoliko bolj nerodno, ker so pred tujimi profesorji bolj okorni in se jih v marsikaterem primeru loti celo histerični strah. In to se pri izpraševanju pozna. Upati je, da bodo šolske oblasti kmalu odredile zakon, ki bo predvideval, da bodo člani komisije sami notranji profesorji in namesto enega predsednika bodo imenovani štirje. Njihova naloga bo, da poskrbe za pravično izpraševanje.
Težko je povedati, kakšno je znanje letošnjih maturantov. Mislim, da bo imela komisija precej težko delo. Ko sem vprašal predsednika komisije za mnenje, se je izognil odgovoru z: No comment. Ko sem prvi dan poslušal izpite, se mi je zdelo nemogoče, da se prijavi k maturi kandidat, ki ne pozna Kantove »Kritike praktičnega razuma« ali Fichtejevega pojmovanja Boga, saj je to snov zadnjega leta; drugi spet ne zna pasivne tvorbe sestavljenk glagola facio, ne zna povedati, zakaj ni Croce napisal literarne zgodovine. Očividno sem naletel na slabe elemente. Zato sem šel spet poslušat. In tokrat sem zastrmel. Celo izpraševalec latinščine in grščine, ki je v vsaki maturitetni komisiji nujno strog že po zunanjosti, se je prijazno nasmehnil: znak, da je bil zadovoljen. Neki kaiulidatinji, ki je v sijajni italijanščini odgovarjala, je celo sam predsednik čestital. Član komisije za slovenščino je vseskozi prijazno
in pogovorno izpraševal študente, a je bil molčeč in resen. Ta dan se je zadovoljno nasmehnil. Bili so zadovoljni.
Težko je povedati, ali so se bolje odrezali Goričani ali Tržačani. Na splošno lahko rečem, da so bili Goričani resnejše pripravljeni. Izmed Tržačanov sta pa izstopali dve kandidatinji. Iz razgovorov, ki sem jih imel s študenti sklepam, da se je nad Tržačani hudo maščevalo večkratno razredno praznovanje. Medtem ko so njihovi goriški kolegi vsaj štiri mesece pred maturo ponavljali snov z dnevnim večurnim študijem, se je njihovo ponavljanje omejilo po večini na prediz-pitni čas, kar jim je verjetno še bolj škodilo, ker jih je spravilo v izredno pred-izpitno razburjenje.
Dokončno besedo bo te dni izrekla iz-praševalna komisija, kateri, kakor sem že omenil, ne bo delo lahko.
Jurij Slama
Oboleli atomisti v filmu
Na letošnjem festivalu kratkometražnih filmov, ki bo v. drugi polovici julija v Benetkah bodo prikazali tudi jugoslovanski film podjetja »Zagreb film« »Do mozga do kosti«. V tem filmu, ki ga je režiral Miljenko Štrbac, bo prikazana zgodba jugoslovanskih obolelih atomistov.
Olimpijski vlak »Arlecchino«
Na progi Milan-Verona so v ponedeljek 11. julija izvršili prvo poizkusno vožnjo električnega vlaka »Arlecchino«, ki bo začel voziti med prihodnjo olimpiado na progi Milan-Rim-Neapelj. Dosegel bo lahko 180 km brzine na uro in bo zato italijanski vlak največje brzine.
Tako vabijo tesne Jalovčeve siene ljubitelje naših gora v svoj čudovit svet..
Radio Trst A
od 17. do 23. julija 1960
Nedelja: 9.00 Kmetijska oddaja. — 9.30 Slovenske narodne pesmi. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 18.00 Turistični razgledi. —
21.00 Pesniki in njih stvaritve: »Pesmi inkovskega plemena Quechua«. — 22.10 Koncert Torinskega godalnega kvarteta.
Ponedeljek: 18.00 Predavanje: »London
v Shakespearovem času«. — 19.00 Oddaja za najmlajše. — 20.30 Musorgski: »SORO-CINSKI SEJEM«.
Torek: 18.00 Radijska univerza: Strupi, mamila in nasladila. — 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 21.00 »Potovanje na Mars«, radijska zgodba; igrajo člani RO. — 22.00 Umetnost in življenje. — 22.15 Prokofiev: Poročnik Kiev.
Sreda: 19.00 Nove afriške države: »Togo«. — 21.00 »NORA DRUGA«, igra v treh dej.; igrajo člani RO. — 22.25 Slovenski vokalni oktet.
Četrtek: 18.00 Radijska univerza: »Prve narodne države«. — 19.00 Evropa-stop! — 21.00 Obletnica tedna: »Petnajst let od Potsdamske konference«. — 21.15 V spomin Friderika Chopina.
Petek: 18.00 John Blatnik, politik iz Minnesote. — 19.00 Vloga propagande v zgodovini človeštva. — 22.00 Znanost in tehnika. —■ 22.15 Koncert tenorista Janeza Lipuščka.
Sobota: 15.00 Koncert operne glasbe. —
16.00 Znamenita dela Starega veka. — 19.00 Slovenski književniki v pismih: »Anton Tomaž Linhart«. — 20.40 Zbor »Ljubljanski zvon«. — 21.00 »Potovanje na Mars«, radijska zgodba; igrajo člani RO. — 22.00 Gustav Mahler: Simfonija št. 1 v D-duru.
;0hun iz Vatikana"
\ --------------------------------
sMsu o. Petra Leoni j a
' Mariza Perat
Med grobovi.
s|'edtem ko komunisti v ZSSR mrtvece
hladno pokopujejo in nimajo pri
v. Nobenih obredov, če izvzamemo se-%
l. hphove »vrhove«, so pravoslavni še 0 ohranili ob pogrebu zelo lepe na-to obrede. Za pogrebom gre vedno vo!iko število ljudi, krsta je odprta ^'na rož in vencev. In že ker govorim ^ Žrebu, naj omenim dogodek, ki sem lq^®koč ob taki priliki videl: Umrla je stara neomožena ženska iz naše žup-ie v Odesi. Ker ženska ni bila poročena, :;V Pogreb še veliko slovesnejši kot iiti ’ Oblekli so jo v silno dragoceno tj] °> ki jo je ona sama skrbno pripra-L ,ln uredila prav za to priliko. Sli smo na Pokopališče in ko je bil verski L, končan, sta se krsti približali dve ^ ,J V7-cli vsaka svoje škarje in začeli listo krasno obleko od roba pa do
vratu in v nekaj sekundah je namesto obleke bilo le še kup razcapanih cunj. Bil sem tako začuden, da začetka še govoriti nisem mogel, končno sem pa le vprašal: »Kaj pa pomeni ta ceremonija? Ali so to kakšne vraže, ali kaj?« Sedaj so mi povedali, da to ni nikak obred, ampak čisto navadna obramba pred tatovi, ker drugače bi ti še isti večer prišli in ukradli obleko.
Iz istega razloga, namreč iz ljubezni do miru vsaj na pokopališču, nima v tej srečni deželi sovjetov nihče tiste nesrečne misli, da bi se pustil pokopati z zlatimi zobmi v ustih.
Velika noč leta 1945.
To zadnjo Veliko noč smo preživeli v napetem vzdušju. Čutili smo jasno, da so to za nas zadnji dnevi ^svobode. Vendar pa in mogoče prav zato so verniki v izredno velikem številu prihajali v cerkev.
Zelo ganljiva je bila sv. maša, ki smo jo pri nas imeli neko nedeljo. Udeležilo se je je namreč zelo veliko število Francozov, bivših nemških ujetnikov. Pred njimi je bil tudi vojaški kaplan in ta je
tega dne šel na prižnico in govoril zbranim vojakom, da so se mnogi jokali, tako silno so se spominjali prestanega trpljenja. Iz nemškega ujetništva so jih nato »osvobodili« Sovjeti, ki so jim seveda zagotavljali, da jim bo pri njih mnogo bolje kot doslej pri Nemcih. — Potem sem pa poslušal, kaj so ti Francozi pravili o teh »rešiteljih«: »Ni dvoma, da so Nemci z nami slabo ravnali,« tako so govorili, »toda ti so vsaj spoštovali naše osebne predmete in spomine. Ko pa smo prišli pod naše »osvoboditelje«, so se ti kot volkovi vrgli na nas in nam pobrali vse, da se je kar zdelo, da še nikoli niso videli	ne ene ure, ali	zlatega	prstana,	ali
pa nalivnega peresa,	No, ko	se bomo	vr-
nili v Francijo, bomo že mi napravili propagando za komuniste, nič se bati!...«
Revščina in dela usmiljenja.
V	tem času, ko je	versko	življenje	na
kak	način še moglo	dihati,	je sovjetska
oblast dopustila tudi, da je cerkev izvrševala razna dela usmiljenja.
Imeli smo za to delo par pobožnih žen, ki so res rade in požrtvovalno izvrševale
svojo službo. Najdragocenejše delo teh žen pa je bilo v tem, da so skrbele za duhovno pomoč bolnih in umirajočih. Toda niso napravile samo tega. Največkrat so te reveže za to priliko tudi pripravile ter potem duhovnika spremljale k njim.
In v kakšnih luknjah so včasih staknile te reveže! človek bi ne verjel, če bi sam ne videl. Spominjam se, da so me nekoč peljale k nekemu nesrečnežu, ki je umiral za lakoto. Revež! Ni mu bilo več mogoče pomagati, kajti njegove telesne moči so bile preveč na koncu. Toda prišli smo še za časa, da smo mu mogli nuditi dušno hrano.
Zopet drugič so me v vsej naglici poklicali, naj nesem sveto poslednje olje neki umirajoči stari ženi. Neverjetna revščina! Ubožica je ležala v neki kleti na dveh ali treh deskah, na katerih je bila slam-njača in še ta v pomilovanja vrednem stanju, a na tleh ni bilo niti poda, ampak kar zemlja. Bila je tukaj sama, od vseh zapuščena. Edina družba, ki jo je imela, je bil mrčes. Koliko bolh! Bilo je nekaj strašnega, še dobro, da ni skoraj ničesar več čutila okrog sebe, toda koliko nepre-
spanih noči, koliko trpljenja je morala ta reva okusiti, prej kot je njen organizem prišel v tak položaj!
Prizor je bil v resnici žalosten bodisi za umirajočo, bodisi malo tudi zame, kajti komaj sem se približal postelji, če jo smemo tako imenovati, so tiste sitne živalice v hipu bile na meni in v eni sekundi sem jih bil poln od pet do glave. Mučen položaj! Ganiti se nisem smel, ker sem imel pač dolžnost, da sem ostal tam, dokler ni bil obred končan, po drugi strani pa je to bilo strašno nadležno. Bil je v resnici neprijeten tisti četrt ure, ki sem ga prebil pri tej revi. Ko sem so vrnil nato domov in zaupal kolegu svojo revščino, se je ta najprej nasmehnil, nato pa mi je dejal, da se ta mrčes kaj rad zažene v vodo, če je kje blizu nje. Vzel sem torej škaf vode in šel na podstrešje. Tukaj je nastal pa res smešen prizor: z neverjetnim pogumom so se živalice potapljale v vodo in se seveda takoj potopile. Mnoge so se sicer rešile med podstrešnim prahom, toda v vodi sami sem jih potem naštel kakih stošest-deset.	(Se	nadaljuje)
Minister Rumor je zaključil študijski sestanek za poljedelstvo
V nedeljo 10. julija so v Gorici zaključili študijski sestanek za izboljšanje poljedelstva na Goriškem. Za to priliko je popoldne prispel v Gorico tudi minister za poljedelstvo Rumor. Goriški predstavniki oblasti so ga sprejeli na goriškem letališču. V dvorani Petrarca so nato zaključili študijski sestanek za poljedelstvo. Sledili so si razni govorniki, ki so prikazali probleme in potrebe izboljšanja na kmetijskem odseku naše pokrajine. Predsednik ACLI g. Pecorari je še posebej poudaril težko škodo, ki so jo utrpeli kmetje na raznih delih goriškega področja zaradi vojaških vaj. Za vsemi temi je govoril minister Rumor, ki je pokazal živo zanimanje za izredni položaj kmetijstva na Goriškem, ki trpi ne samo zaradi mejne razdelitve, temveč tudi zaradi neprestanih političnih in socialnih problemov na tem ozemlju. Minister Rumor je nato prikazal načrt, ki se bo izvršil v korist goriškega poljedelstva. V tem načrtu so vključena namakalna dela nižjih predelov Goriške, izsuševalna dela v gra-deški laguni in izboljšanje posameznih kmetij. »Vsak kmetovalec,« je poudaril minister Rumor, »ki bo prikazal potrebo po izboljšanju svoje zemlje, bo prejel za to potrebno pomoč.«
Minister Rumor se je po zaključnem sestanku v Gorici podal v Fossalon pri Gradežu, kjer je otvoril naselje za 142 istrskih družin. Vsem tem družinam je minister Rumor podelil stanovanjsko hišo in zemljo. Goriški nadškof Ambrosi je blagoslovil novo naselje, ki je zrastlo po načrtu izboljševalnih del Ustanove Treh Benečij.
V vednost
Več oseb je povpraševalo pri odboru Zveze katoliške prosvete v Gorici o poteku priprav igre Domen. Tem in javnosti sporočamo, da je bila prireditev na programu za nedeljo 17. julija ob priliki sv. Mohorja in Fortunata, ki se praznuje v Števerjanu. Po več mesečnem čakanju dovoljenja, ki bi moralo priti iz Rima, in ga do danes še nismo prejeli, je bil odbor prisiljen prenesti igro na poznejši čas in sicer v drugo polovico meseca septembra.
Vse ljubitelje našega dela prosimo, da sprejmejo to naše sporočilo z razumevanjem. V upanju, da bo v mesecu septembru kaj več sonca in mnogo sladkega grozdja, smo prepričani, da bodo prihiteli v polnem številu v Steverjan pod borovce.
Odbor Zveze kat. prosvete
Pevma
Tudi to pot imamo žalostno novico. V sredo 6. julija je namreč po dolgi bolezni in trpljenju mimo zaspala v Gospodu Marija Širok. Vse, ki smo jo poznali, je ta vest globoko potrla, saj smo pokojno Marijo vedno cenili kot dobro in globo-koverno ženo in mater. Pokojnica je bila naročena tudi na Katoliški glas, katerega je tudi med boleznijo zelo rada prebirala, če je le mogla.
Naj ji sveti večna luč! Preostalim pa naše sožalje.
RAJBELJ
Čeprav, je naša vas majhna, jo smrt kaj rada obiskuje. Tako je sedaj ugrabila mlado, 16-letno Boženko Paher, ki jo je že več let mučila bolezen. Pogreb je bil 10. t. m. — Prizadetim staršem, ki so imeli samo to hčerko, izrekamo vaščani svoje sožalje.
Priprave za sv. Ano so v polnem teku. Tudi vas dobiva počasi novo lice. Tako so odpeljali kup gramoza, ki je že več let ležal za spomenikom, kjer se je leta 1910 pogreznila bolnica.
Tudi pri nas so imeli svoj odmev burni dogodki v Genovi in Emiliji. Komunistični agitatorji CGIL so tu pridno na delu. Začeli so zelo previdno. Tako so sklicali na sedež notranje komisije, ki jo praktično predstavljajo oni, vse družinske očete, zaposlene pri rudniku. Kot prvo vprašanje so navedli drva, ki jih vsako leto pri notranji komisiji naročamo in nam potem zato odtegnejo pri plači. Letos so rekli, da bodo drva še podražila, družba pa da ima velikanske dobičke od tega itd. Pozvali so nas zato, naj stopimo v stavko, češ da bomo tako dosegli vse pravice. Ko pa smo malo prerešetali položaj v Italiji, smo spoznali, da je vse to le socialkomunistični manever, preko katerega bi se komunisti radi prerinili v ospredje. Toda delavski duh je zdrav. Kadar je šlo za socialne zadeve, smo bili v borbi vedno enotni, kot pričajo zmagovite stavke v preteklosti, čudimo se tudi, da očitajo Tambronijevi vladi, da se veže z neofašisti. Sami pa nočejo povedati, zakaj so se na Siciliji prav oni povezali z misovci. Smo protifašisti, saj imamo za seboj zapore in internacije. Krivda je mogoče v tem, da so jih prejšnje vlade zakonito priznale.
Sedaj so priredili stavko le socialko-munisti; svobodni sindikati se je ne udeležujejo. Zato bomo šli vedno na delo. S tem bomo pokazali, da kakor smo se znali upreti fašizmu, tako se bomo uprli tudi komunizmu.	Rudar
Naraščanje obmejnega prometa
V prvih šestih mesecih letos je mali obmejni promet na našem področju dosegel vsega dva milijona 544.000 prehodov z dovolilnicami, kar je za 100.000 več kakor lani v istem času. Od tega je šlo čez mejo milijon 19.000 ljudi, ki imajo stalno bivališče na Tržaškem ozemlju, milijon 325.000 pa je bilo tistih z jugoslovanske strani. Junija je bilo 440.000 prehodov ali za 30.000 manj kakor maja.
S potnimi listi je na Tržaškem prekoračilo mejo v prvem letošnjem polletju
350.000 ljudi, od tega 113.000 italijanskih državljanov. Povečanje v primeri z lanskim letom v istem času je znatno:
120.000 več. Za Italijani prihajajo jugoslovanski državljani, ki jih je šlo s potnim listom čez mejo 82.000, Nemcev je bilo 39.000, Avstrijcev' 27.000, Angležev
15.000. Od drugih narodnosti se je pomnožilo samo število Nemcev in sicer za
11.000.
Na Goriškem je v prvih šestih mesecih letos prestopilo mejo z dovolilnicami
150.000 italijanskih ter 240.000 jugoslovanskih državljanov. Prehod s potnimi listi je bilo nad 32.000.
Nenadna smrt veleposlanika Con-falonierija
Na povratku iz Beograda, kjer se je udeležil sestanka mešane komisije za varstvo narodnih manjšin, je nenadoma preminul v Rimu veleposlanik baron Giuseppe Vitaliano Confalonieri, star 58 let.
Pripadal je eni najstarejših plemiških rimskih družin. Že zgodaj je vstopil v kroge italijanske diplomacije in si na tem polju pridobil velike zasluge. Bil je sprva član mednarodne komisije za Libijo. Po
portičem opravili že nad 2.000 delovnih dni. Cesta bo dograjena šele čez dve leti, ker se morajo delavci pri gradnji boriti s precejšnjimi težavami. Teren je zelo kamnit in strm. Nova cesta bo dolga 608 metrov in široka 5.50. Celotna dela bodo stala 60 milijonov lir. Ob novi cesti, ki bo velikega pomena za promet in razvoj turizma, bodo sezidali lične hiše, kopališča in hotele.
Prav tako se s polno paro nadaljujejo dela na krožni železniški progi, ki bo potekala pod Greto, Rojanom, Škorbljo, trgom Volontari Giuliani, obronki Sv. Alojzija, pod Sv. Jakobom do plinohrana pri Brolettu. Vrtanje predora so istočasno začeli na obeh straneh, nad barkovljan-skim nadvozom in pri Brolettu. Tako bodo v kratkem izginili tovorni vlaki, ki so sopihali preko tržaške obalne ceste in povzročali, zlasti v zadnjem času, vrsto nesreč.
Kolonija SLOKAD v Paularo
V soboto 2. julija 1960 je prispelo v kolonijo SLOKAD v Paularo 105 deklic. Deklice so iz Trsta in tržaške okolice. Razdeljene so v petih skupinah. Deklice so izročene šestim odličnim vzgojiteljicam. Za dobro hrano pa poskrbi pridna kuharica in gospa ekonomka.
Deklice se počutijo prav dobro. Med seboj se razumejo, saj se poznajo že iz prejšnjih let ali pa iz šole. So precej živahne in prav rade pokažejo svoje znanje. Prilike zato seveda ne zmanjka v raznih zabavnih in literarnih večerih.
Do sedaj nam ni bilo vreme preveč naklonjeno, predvsem prve dni. Zato so deklice ostale doma, se med seboj igrale in sestavile skupinske himne. Zmagovalka nagradnega tekmovanja za najboljšo himno je bila prva skupina, to je skupina najmlajših deklic.
Do nedelje 10. julija je bil v naši sredi msgr. Lojze Škerl, ki je našim deklicam marsikaj dobrega in zanimivega povedal. V ponedeljek 11. julija pa nas je obiskal preč. g. Marjan Živec.
Pomorska zveza s Puljem
Prihodnjo soboto bodo obnovili pomorsko zvezo med Trstom in Puljem. S tem bo novo ustanovljena plovbna družba za gornji Jadran dopolnila prevzem prog, za katere je poprej skrbela družba Istra-Trst.
Na novi progi bo vozil parnik »Monfal-cone«, ki je to nalogo nekoč že opravljal.
Nova družba skrbi od prvega julija dalje tudi za morske zveze z Gradežem, Grljanom, Sesljanom, Miljami, Koprom ter Novim gradom. Ko je to nalogo prevzela, se je obvezala, da bo dala izdelati tri nove ladje, ki naj bi nadomestile sedanje.
Nov stavbni sklop
drugi svetovni vojni je bil veleposlanik v Teheranu, nato v Lizboni. Dne 28. novembra 1958 je sprejel v Trstu vodstvo povezave med zunanjim ministrstvom in vladnim generalnim komisariatom.
Smrt veleposlanika Confalonierija je zato vzbudila v Trstu, zlasti med vodilnimi krogi, veliko obžalovanje. Župan Franzil je poslal družini umrlega sožalnd brzojavko.
Položaj naših kmetovalcev Sklep komisarja Palamare
Pretekli teden je komisar Palamara s posebnim odlokom podaljšal komisarsko upravo »Vzajemne kmetijske bolniške blagajne« brez omembe razumljivih razlogov.
Tako naši kmetovalci bodo še eno leto ostali brez lastnega izvoljenega zastopstva v tej njihovi važni ustanovi.
Prav bi bilo, da bi čimprej imeli vpogled nad upravo sredstev ustanove, k čigar vzdrževanju tudi sami prispevajo.
Zaradi tega se nam ravnanje general, komisarja Palamare ne zdi pravilno. Ce so bili kakšni razlogi, ki so ta njegov u-krep narekovali, prav gotovo niso bili v škodo naših kmetovalcev, ki so v večini demokratično usmerjeni. Kljub temu niso povsod sorazmerno upoštevani, zaradi česar se s podobnimi ukrepi samo daje nekaterim organizacijam razlog, da se brez primerne konkurence predstavljajo kot pravi zaščitniki kmečkega sloja.
Izboljšanje cestnih zvez
Poleg velikega števila stanovanjskih poslopij so na Tržaškem na delovnem spo redu tudi številne cestne in podcestne zveze. Delavci SELAD so na novi cesti, ki bo vezala obalno cesto z nabrežinskim
Avtonomni zavod za ljudske hiše IACP misli postaviti na Senenem trgu velik so doben stanovanjski sklop.
IACP bo na tem prostoru, ki obsega
10.000	kv. metrov sezidal štiri poslopja s skupno 230 stanovanji. Vsi stroški bodo znašali milijardo 300 milijonov lir. Tam bo zrasel najvišji donebnik v našem mestu. Imel bo 26 nadstropij in se bo dvigal skoraj 100 metrov visoko.
Novo skupino stavb bodo sezidali v skladu z regulacijskim načrtom, ki določa podrtje vogelne hiše med Senenim Trgom in ulico Tesa.
f S. Mar. Antonija Abram — šolska sestra
Zopet je mrzla smrt globoko zarezala v našo sredo ter nam iztrgala našo blago s. Mar. Antonijo Abram, ki je dne 6. julija t. 1. ob 10. uri zvečer v provincialnem domu Šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu izdihnila svojo blago dušo.
Rojena je bila v vasi Palčje pri Št. Petru na Krasu dne 14. nov. 1902. Redovno o-bleko je sprejela dne 9. sept. 1929 v provincialni hiši v Tomaju na Krasu.
Kot izvrstna kuharica je službovala na raznih postojankah Kongregacije. Najprej v Tomaju, potem dolgo vrsto let v Celju na Štajerskem, od koder je morala bežati pred Nemci, ki so leta 1941 zasedli poleg generalne hiše v Mariboru tudi celjsko hišo. Vrnila se je v Tomaj. Od tu so jo predstojniki zopet poslali v Gorico v Malo semenišče. Leta 1952 pa v slovensko Alojzijevišče, kjer je ostala do lani.
Bila je tiha, skromna, izredno delavna, vestna v težki službi, potrpežljiva v trpljenju, saj je vedela, da je življenje vredno le toliko, v kolikor je Bogu posvečeno v žrtvah in križih.
Ko se je zavedala, da je resno bolna, je bilo že prepozno. Zavratna bolezen — rak v krvi — je počasi, pa sigurno razjedala njene življenjske sile. Tiho je trpela in počasi dogorevala kot sveča.
Njena smrt je bila zgledna. Do zadnjega
pri zavesti je v velikih bolečinah izgovarjala najsvetejši imeni: Jezus in Marija. Ob asistenci dveh duhovnikov in obdana od mnogih sosester, ki so bile prav v teh dneh v Trstu na duhovnih vajah, je temeljito pripravljena v molitvi vrnila svojo čisto dušo Stvarniku. S svojo smrtjo je pokazala, da je v samostanu sicer včasih zelo težko živeti, toda lepo je umreti. Vemo, da počiva v Bogu.
Sosestra
Prekop grobov
Tržaško županstvo sporoča, da bodo v kratkem pripravili za nove prekope del polja XI na pokopališču pri Sv. Ani od št. 4033 do 4176, to je oseb, ki so umrle od 5. do 28 marca 1951. Vsi, ki hočejo posmrtne ostanke svojih dragih ohraniti, naj se zglasijo na odseku za pokopališča v ulici Teatro 5, soba št. 36 ali pa pri pokopališčnih paznikih od 16. avgusta do 3. septembra.
Sv. Križ
Na praznik sv. Petra in Pavla imajo kriški ribiči svoj praznik, ki se na zunaj slovesno izraža tudi- s procesijo Sv. R. Telesa. Vsa pota, koder se je procesija
pomikala ob petju domačega cerkvene! zbora in ob godbi, so bila okrašena z 1 lenjem, na pregrnjenih oknih pa so cvetlicah gorele številne luči.
Pred procesijo je bila v cerkvi slovesi peta maša, pri kateri je pridigar ogret fante in može, naj bodo verni, zakaj vernost napravi človeka naprednega svobodnega, ker ga zasidra v božjo v vednost in moč. Vse verske svečan« je opravil župnik g. dr. Gracar, ki je doslej več mesecev bolan.
Križani so se res potrudili, da so v 1 evharističnemu Kralju in v čast zavi nikoma ribištva pripravili dostojno sla'! Udeležba v procesiji je bila številna so prišle do izraza zlasti narodne n« in prvoobhajanke, ki so trosile cvetje F oltarjih. Stoječi ob ulicah so se nasploS dostojno zadržali, le nekaj neotesan« je bilo videti, ki so ob mimohodu S R. Telesa držali roke v žepu ali kadi
Malo sta motili dve reči. Godba bi smela med procesijo igrati koračnic, so po cerkvenih predpisih prepovedat* marveč evharistične pesmi. Med mašo P povzdigovanju mora po najnovejših liW gičnih določbah vladati popoln molk, Spectator iz Trs1
Olimpijske
Zadnjikrat smo videli, kako je mladi francoski baron Pierre de Coubertin zopet postavil v ospredje pred svetovno javnostjo mit atletskega udejstvovanja, ko je zbranim Parižanom, med svojim govorom, postregel z morda najbolj nesmiselno frazo naše dobe: »Važno je udeležiti se olimpijskih iger, ne pa na njih zmagati !«
Zaradi tega je bil v svojem prepričanju, da se bo šport gojil le v zabavo pravih ljubiteljev, hudo prizadet, ko je videl ob priliki berlinskih olimpijskih iger leta 1936, kako so športne tekme služile le za trgovsko in politično propagando. Užaljen in zagrenjen se je popolnoma umaknil iz športnega življenja in kmalu nato umrl. Njegovo zadnjo željo so izpolnili tako, da so njegove posmrtne ostanke prenesli v Olimpijo, tja, kjer se je začelo njegovo pravzaprav neškodljivo sanjarjenje. Že več kot dvajset let je, odkar obnovitelja olimpijskih iger ni več med živimi in večji del njegovih pravil je sedaj že zastarel.
Tudi olimpijske igre so se nadaljevale s formulo, s katero so se pričele v oddaljenem letu 1896, samo s to razliko, da so vsaka štiri leta pridobile na čem novem. Tako se je torej zgodilo olimpijskim igram, ki so se počasi spremenile v parado najbolj stravagantnih atletskih disciplin.
Sam de Coubertin, pa čeprav je bil v takratnem športnem življenju pravi tiran, bi moral danes priznati, da je prišel čas, ko bi se morala struktura teh tekem pošteno preurediti in omejiti bi se moral preveliki ponos, ki preveva države, poklicane, da sprejmejo pod svojo streho novo olimpijado in delajo na tem, da bi bila to ne toliko športna prireditev, ampak izredna reklamna vaba.
Toda kakršnakoli radikalna sprememba bi bila dandanes res zelo težka, posebno ker bi se bilo treba vračati nazaj v času. Ne glede na to, da z druge strani lahko opravičimo to velikansko stremljenje k popolnosti, kajti kdor ima koga v gosteh, je jasno, da ga želi postreči na čim lepši in boljši način. In to, sklepam, je bil tudi glavni namen CONI-ja, posebno še, ko se je ta italijanska športna ustanova zavedala, da tekmovalci niso vsi novinci, ampak da se je velik del udeležencev olimpijskih iger udeležil enakih tekmovanj po drugih državah, kjer so tekmovalce sprejeli z isto vnemo in jih preskrbeli z vsemi udobnostmi za ves čas trajanja olimpijskih tekem.
Mednarodni olimpijski odbor bi seveda moral bolj paziti na to, da bi se med olimpijske tekme ne vključevalo tiste športe, ki niso v nobeni zvezi z olimpijsko tradicijo in med katerimi se v največji meri skriva gniloba športnega profesionizma. Ni, da bi sedaj tu uganjali puritanizma in se zgraževali nad mladimi ljudmi, ki so si našli vir zaslužka prav tu, v športnem profesionizmu, kajti kjer je ta dobro urejen, si je šport spet pridobil novih zaslug; toda da bi se olimpijade spremenile v cirkuški voz, kjer naj bi se stremelo vedno za najbolj kolosalnim, to res ne bi smeli prenašati tisti, katerim je največja atletska manifestacija pri srcu.
L. V.
šenega signala pridrvel na postajo in zaletel v potniški vlak, ki je tam s® Pri tem so trije vojaki izgubili življenj* sedem jih je bilo hudo, 52 pa lažje njenih.
Bevan je umrl
Pretekli teden sta isti dan, t. j. 6. juM umrla dva velika sindikalista: angle^ laburist Aneurin Bevan ter italijanskis cialdemokratski sindikalist Alberto Sit® nini. Prvi je imel 62 in drugi 64 let.
Aneurin Bevan je bila vidna osebn« v vrstah angleških laburistov. V pri®6* laburistične zmage pri parlamentarnih litvah preteklo jesen bi brez dvoma P stal angleški zunanji minister. Po v«, je bil minister za zdravstvo in je v Ve! Britaniji uvedel splošno državno zdra' . ško službo, s katero se danes ponaša ' Britanija.
obvestila
NA SV. VIŠARJE poromajo Goriči nedeljo 21. avgusta. Na razpolago s o koriere: prva odpelje v soboto zjutraj pred kapucinske cerkve. Za to korieJ se vpišete pri p. Fidelisu. — Druga odpeljala v soboto popoldne ob 2h s Tri nika in tretja v nedeljo zjutraj ob prav tako s Travnika, Za obe koriert odpeljeta s Travnika, vpisuje foto#* g. Kleindienst na Travniku.
ROMANJE V LURD od 24. do 30. a'P sta pripravlja goriška potovalna agend
I.O.T. — Za vse informacije se je ob® na isto agencijo, ul. Obcrdan 6.
DUHOVNE VAJE bodo letos za nasl" nje stanove:
Za dekleta od 16. avg. zvečer do 20. zjutraj v Gorici v samostanu čč. m®' šulink.
Za fante od 16. avg. zvečer do 20. zjutraj v Gorici v prostorih slovens^ sirotišča.
Za te duhovne vaje se priglasite n« slov: Humar Kazimir, stolni vikar, C«1
S. Ilario 7, Gorizia.
Za duhovnike pa bodo v tržaške® menišču od 28. avg. zvečer do 1. * zjutraj. — Priglasiti se je treba na nad Marijanišče, Via Nazionale 89, Op-Trieste.
NARODNA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽ^ V TRSTU bo zaprta od 11. julija avgusta t. 1.
NA NEDEUSKEM TABORU Slov^ prosvete na Rcpcntabru je neka Slo'’1* izgubila zlato okrasno zaponko. Poš® najditelja naprošamo, da proti nag obvesti telefonsko številko Trst 32-775
DAROVI
Za Alojzijevišče: Milka Goričan
Huda železniška nesreča pri Trevisu
V ponedeljek 11. julija okrog poldne se je zgodila na postaji Montebelluna pri Trevisu težka železniška nesreča. Vojaški vlak, namenjen v Genovo, je zaradi zgre-
cfili/
Jork 1.500; dr. Avgust in Zora 51 §| 5.000 lir. — Srčna hvala! Bog poV®n Za Slovensko sirotišče: Gdč. Milk'* ričan 1.500 lir. — Iskren Bog povrh1-
OGLASI
Za vsak mm	višine v širini	enega	s^r<*
trgovski L	20, osmrtnice	L 30,	vC
davek na registrskem uradu.	J
__________________________________    J
Odgovami urednik: msgr. dr. Fr. ^° Tiska tiskarna Budin v Gori®