184
Pismo iz Amerike.
(Izv. dopis/)
New York   16. aprila 1893.
Huda dolga zima se je umaknila — poletju. Zadnja beseda ni kaka tiskovna ali celo naravna napaka, temveč je popolna resnica. Pred tednom so še kožuhi na new-yorških ulicah branili ljudi proti mrazu, danes pa slamniki senčijo obraze potečih se Newyorčanov.
Kakor vreme suče se tukaj v Ameriki vse naglo in kolo časa se vrti rapiduo kazajoč vedno nove in čudne podobe.
Zastonj bi bilo Evropejcem pisati v stvareh, katere za-nimivajo Američane — ker razmere tukaj so popolnoma drugačne. Kaj pač Slovence briga, če severo-amerikanska vlada hoče izgnati Kitajce? In vendar sem jest pred kakimi 20 leti videl v Ljubljani več Kitajcev in sicer so bili precej dolgo v belej stolici kranjski. Široko, modro obleko so nosili ti krivo-verci in po hrbtu so jim visele dolge umetno pletene kite. Pač več tisoč Slovencev se je seznanilo takrat s temi pagani, zatorej sem bil prej morebiti malo prenagel, če sem rekel, da Slovencev nič ne brigajo Kitajci. Torej Kitajci morajo iti iz severo-američanskih držav, kost, koža kite — vse! Kaj se je zgodilo s Kitaj oi, kateri so bili — namalani v cerkvi častitih očetov Frančiškanov v Ljubljani in kateri so mučili tako gro-zovitno katoliške misijonarje v svoji rojstni deželi, ne morem povedati. Zdi se mi, da so na prav toplem kraji.
V severo-američanskih državah biva kakih 200.000 Kitajcev. V New Yorku samem jih je okoli 20.000. Tukaj prislužijo svoje življenje s pranjem. To se more priznati tem ljudem, da perejo perilo tako čisto in lepo, da jih v tem nikdo ne more prekositi. Eazumejo perilu dati nekako svetlobo, katere nikdo ne more posneti. Zaradi tega imajo dosti dela in zaslužijo lepe denarje. Prihod v Ameriko je Kitajcem že davno prepovedan — ali vedno jih pride še dosti tihotapno čez mejo severo-američ. držav. Podkupijo dotične vladne uradnike na mejah in tako se lahko razume, zakaj se tako množe. Ti „pigtail3" (svinorepci), kakor jih Američani zaničljivo zaradi njih kit imenujejo, imajo dosti slabih navad — pri vseh njih pridnosti in varčnosti. Ena najslabših tih navad je pu-šenje ali kajenje opija. Opij je nekak pridelek iz makovega semema. Kdor to tvarino puši v posebno pripravljenih pipah, pade v nekako omotico ali težko spanje, v katerem se mu prijetne sanje prikazujejo. Ljudje tej navadi propadeni opešajo hitro na telesu in na duhu. Oklenilo se je te hude navade veliko Američanov posebno mladih žensk tudi iz najbogatejših in najimenitnejših krogov. Da bi mogla država bolj nadzorovati Kitajce, se je izdala postava, da se mora vsak v severo-američ. državah bivajoči Kitajec pri svojem dotičnem županstvu vpisati in svojo fotografijo izročiti, in sicer bi se moralo to zgoditi do 6. maja t. 1 Kdor tega ne stori, bode izgnan iz dežele. Kitajci se niso brigali za to postavo, ker so rekli, da je protiustavna. Višje sodnije so pa odločile, da je ta ukaz ustaven in da Kitajci morajo iti. TuM je svet radoveden, kaj se bode zdaj zgodilo. Jaz mislim, da jih bode to v deželi držalo, kar jih je notri pustilo — zlato. Američani se razumejo na kovanje denarja prav dobro — vsak način jim je dober za to.
To se bode posebno pokazalo pri chicaški svetovni razstavi. Uže se je banka, kateri so evropejski razstavljavci zaupali svoj denar, razsula; sploh je ravno zdaj poka in stoka dosti v bančnih in borznih krogih.
Z razstavo imajo Chicažani veliko truda in muke. Gotovi krogi hočejo, da bi bila ob nedeljah zaprta. Delavci in malo premožni ljudje — in teh je največ — bi torej ne bili v stanu razstave videti. To je krivica ! Vendar je bolje, da se ljudje podučno v razstavi zabavajo, kakor pa da po krčmah zapravljavjo svoj denar. Da bi razstava bila zatvorjena o nedeljah, za to so luteranski pastorji, bogatini in krčmarji. Delavci v Chicagu so sklenili, da bodo rajši na nedeljo delali in v soboto praznovali, kakor pa da bi ne imeli nič od razstave. Prvi dve nedelji sta pokazali, da brez nedelje kot vstopni dan, ne more razstava obstati ali se- izplačati. Zato bode zanaprej razstava skoraj gotovo o nedeljah otvorjena. Sploh malo ljudij dozdaj razstavo obiskuje. Vstopnine je 50 centov (okoli 1 gld. 10 kr.) ali č« hoče človek vse videti, stoji to okoli 15 dolarjev (čez 40 gld.).   Da Američani imajo
185
veliki talent za gotove stvari!  Veliko krika in vika bo sledilo temu bliščečernu in velikanskemu podvzetju.
Dne 27. aprila je bila tukaj v newyorški ladjestaji morska parada vojnih ladij, katere so poslale evropejske in američanske države. Anglija, Francija, Eusija, Nemčija, Italija, Holadija, Španija, Brazilija, Argentinija, Chile so poslale po dve in več ladij. S severo-americ. vojnimi ladijami je bilo 50 ladij vkupaj, da z gromom topov slave Columba in otvor-jenje chikaške razstave. Pač nikdar še ni bilo toliko narodov zastopanih na tako velikanski način, kakor pri tej priliki. Jeklene morske trdnjave so bučile blisk in grom v znak prijateljskega čutenja raznih narodov nasproti severo-američanskim državam. Avstrija ni bila zastopana z nobeno ladijo. Svet je tukaj majal z glavo zaradi tega. Kaj je bilo krivo temu, Bog zna.
Drugi dan po morski paradi so parado imeli mornarski vojaki ptujih ladij po ulicah newyorških. Neizmerno zanimivo je bilo viditi desetih narodov mornarje marširati na suhem. Vsi so dobro izvedli svojo nalogo — pa Rusi so prekosili vse. Veliki, močni, zdravi, izvrstno oblečeni in oboroženi sinovi „Belega strica" so bistrih očij in visoko noseči svoje glave korakali, „kakor bi hoteli New York vzeti z naskokom" (storm, angleško) kakor se je izrazila „N. Y Sun." Imponirali so ruski mornarji osobito s svojim izvrstnim ekserciranjem. Ogromne množice Američanov so ploskale z rokami, kjer so se pokazali belokapci (Rusi). Pa ni čuda — ee je človek videl, kako so ti junaci po vsaki komandi kot blisk smuknili na svoje mesto in sicer na „nepopisljiv, originelen način, tako da so častniki američanski in druzih držav kar strmeli, kako gre vse to tako hitro in brez spodtike. (N. Y. Herald.). Rusov je bilo okoli 600 mož v paradi, priplavili so na treh orjaških vojnih ladijah. To je Američane zelo veselilo. Med severo-američansko vlado in Rusijo vlada veliko politično prijateljstvo. Rusija je že večkrat pokazala svojo prijaznost do držav posebno pa v zadnji severo-američanski vojski (1861 — 65), ko je rusko brodovje stalo na straži proti mogočim vtikanjem angleške vlade v tedanje notranje zadeve in homatije severo-američ. držav. Car je tudi hotel pokazati svojo hvaležnost, da so Američani lansko leto poslali stradajočim Rusom tako velikansko pomoč, Rusiji, katera je pomagala v hudih političnih časih vsem svojim sosedom, bode pač v tolažbo, da ]ej hvaležno nasproti bije v „Novem svetu" srce velicega mogočnega naroda.                                                                       A. T.