Marko IAH* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK SOCIALNO PARTNERSTVO V LUČI DVEH EKONOMSKIH TEORIJ Povzetek. Prispevek analizira vlogo socialnega partnerstva v okvirih dveh ekonomskih paradigem in njunih implikacij za ekonomsko politiko na trgu deta. Najprej obravnava prevladujočo monetaristično neoklasično teorijo, na katero se navezujejo tudi nekateri koncepti ponudbene strani ekonomije, nato pa alternativno in konkurenčno postkey-nesiansko. Slednja izpostavlja pomen sistema kolektivnih pogajanj in socialnega partnerstva. Postkeytiesianska teorija pa ponuja tudi izhodišča za analizo primernosti ekonomske politike, ki naj jo izvajajo t. i. napredne tranzi-cijske države v nadaljnjih fazah. Socialno partnerstvo kot oblika polic)' mrež predstavlja stabilen okvir za urejevanje odnosov na trgu dela, ne glede na konkretno organizacijo in moč socialnih partnerjev. Temu pa monetaristično neoklasično usmerjeni ekonomisti nasprotujejo, saj še vedno vztrajajo, da tudi v nadaljnjih fazah tranzicije zbijanje inflacije ostaja prvi cilj gospodarstva in izpostavljajo zgolj stroškovni učinek plač, ki naj jih "ureja" trg. Ključni pojmi: monetarizem, neoklasična teorija, postkey-nesianizem, trg dela, kolektivna pogajanja, socialno partnerstvo, policy mreže. Uvod Socialno partnerstvo in socialno sporazumevanje se je v Sloveniji, in tudi v drugih tranzicijskih državah, uveljavilo kot bolj ali manj obvezujoč način urejanja odnosov med tremi partnerji - delom, kapitalom in državo. Socialni sporazumi lahko vključujejo zelo različne postavke, toda z narodnogospodarskega vidika je ključen učinek socialnega sporazumevanja na dogajanja na trgu dela, oziroma na raven plač (to je osnova iz katere rastejo drugi dogovori o delovnih pogojih) in posredno na nezaposlenost. Izmed različnih ekonomskih politik države, socialno partnerstvo najbolj zadeva politiko dohodkov. Vsak izmed partnerjev ima svoje temeljne ekonomske interese: delo - čim višje plače, kapital - čim višje profite, pa tudi država ima svoje • Dr Marlin Udi. t/meni na tiikiillcli za drnžbene vede. TEORIJA IN PRAKSA let 34. 2/1W7. s 271-284 interese v delitvi,' ki so lahko (ni pa nujno) izključujuči. Socialni sporazum tako predvsem implicira nek kompromis o razdeljevanju dohodkov, ki ho v določenem obdobju veljaven. Trg dela znotraj monetaristično neoklasične ekonomske teorije Nakažimo monetaristično neoklasične teorelične koncepte, ki so v zadnjih dveh desetletjih prevladovali kot osnova za konkretne sugestije ekonomski politiki v razviti kapitalističnih gospodarstvih, o vprašanjih socialnih sporazumov o mezdah oziroma njihovih učinkih na narodnogospodarska gibanja. Monetaristično neoklasična teorija sloni na dveh načelih, in sicer na kvantitativni teoriji denarja, ki pravi, da sta le "denar in denarna politika pomembna" (češ, da so ostale oblike ekonomske politike nepomembne), in na načelu prostega delovanja trgov. Prvo načelo izhaja iz znane elementarne Fisherjeve kvantitetne enačbe denarja MV-PV, ki ponuja več interpretacij. Če enačbo razumemo statično ali "identitet-110," potem enote denarja (deleži M) predstavljajo nekakšne delnice družbenega produkta. Dinamična razlaga kvantitetne enačbe pa pravi, da je pri ostalih nespremenjenih pogojih-', raven cen (P) oziroma inflacija v končni posledici izraz sprememb količine denarja v obtoku (M).1 To pomeni, da povečanje/zmanjšanje količine denarja ne more (keynesiansko) vplivati na raven realnega produkta (Y). Možen je le kratkotrajen in začasen vpliv na Y, toda prevlada dolgoročen vpliv na raven cen, kar je temeljno sporočilo kvantitetne enačbe. Kvantitetna enačba je pravzaprav teorija inflacije. Prav ta ločuje monetarizem od keynesianske teorije.' "Podaljšana" dinamična kvantitetna enačba denarja vključuje raven plač (W) in zaposlenost (E) in s tem pojasnjuje tudi dogajanja na trgu dela. Le-to opredeljuje monetarist Robinson (1988, 21) takole: MV- PT-\VE Podaljšek kvantitetne enačbe WE vsebuje več pomembnih sporočil ' 71/ ne obravnavamo nadaljnjih 'izvedenih'cflfev socialnih partneijev interes delu seveda ni zgolj Čim viSja mren Jtlnč, interese kapllala ni mogoče reducirati na proJUe, Se manj /m je 'interese tlriare' mogoče /Hienosiavili s težnjami po Ctm večjih tleletih r razdelitvi, ki naj hi jih l>ridiibili z davki na JiUiCe oziroma na profile in bi na ta način za/iostavUi ostale makroekonomske dlje (rast, nezaposlenost, in-JUtciJa...). ' /Jasti je pomembna In vprašljiva monetarisiična predfiostavba o nespremenjeni obtočni hitrosti denarja (V). 1'rMematlzlmnje te predfiostavke ¡m presega okvire piis/ievka 'Nekatere cene se sicer zviSajo bolj. nekatere manj (relativne cene se torej spreminjajo), toda s/iloSna raven cen se zviSuje. ' Temeljna razlika med monetaristi in kevneslanci je vprašanje, aH spremembe v /lonutlbi denarja učinkujejo na cene ali /ki na output. Monetaristi miljo, da se lx> na dolgi rok učinek kazal le prt cenah Kevneslanci/*/ menijo, da se bodo učinki kazali na otilpiitu In nazajHislenosli. če oltstaja določna neprostovoljna nezaposlenost v gospodarstvu'(Robinson 1'JHH. 16). Prvič, če enačbo interpretiramo statično identitetno, potem WE predstavlja delež ali "strošek" plač, ki predstavljajo "gorivo za motorje" gospodarstva. To je v bistvu klasična predpostavka o fondu plač. Po klasičnem pojmovanju se fond plač lahko povečuje le kot posledica večje (tehnološke) učinkovitosti procesov v realni sferi gospodarstva, kar se navezuje na klasično predpostavko o (dolgoročni) nevtralnosti denarja na realne gospodarske procese.1' Drugič, dinamično pojmovanje enačbe pravi, da, tako kot povečevanje količine denarja v gospodarstvu povzroča le zvišanje cen in inflacijo, povečevanje količine denarja povzroča zgolj povečevanje nominalnih plač (W), nezaposlenost (E) pa ostaja nespremenjena. To pravzaprav pomeni, da ima povečevanje količine denarja nevtralne učinke na gospodarsko dejavnost in zaposlenost. Pri tem je treba še dodati monetaristično definiranje (ne)zaposlenosti, ki pravi, "da so zaposleni vsi tisti, ki želijo delati pri določeni ravni mezd" (Robinson 1988, 23). Z drugimi besedami, vsi listi, ki so nezaposleni, so nezaposleni prostovoljno. Zato povečanje količine denarja ne more učinkovati drugače kot da le nominalno zvišuje plače. Odtod tudi monetaristična predpostavka o najvišji stopnji nezaposlenosti, ki jo je mogoče v gospodarstvu doseči, ne da bi ogrozila pospeševanje inflacije (non accelerating rate inflation rate of unemployment). Tretjič, ko beremo enačbo z nasprotne strani, potem "povečanje W pri nespremenjenem M vodi k zmanjševanju E... To pomeni, da če se količina denarja ne povečuje in (če predpostavljamo da) je obtočna hitrost denarja (V) nespremenjena, kakršnokoli (realno - op. M. L.) povečevanje mezd mora vodili k zniževanju zaposlenosti. Prav tako mora kakršno koli povečanje cen voditi k zmanjševanju Y ali realnega outputa in če predpostavljamo, da ostaja produktivnost nespremenjena, tudi k zmanjševanju zaposlenosti" (Robinson 1988, 21). Možno sicer je, da se povečajo realne plače v določeni panogi, toda to implicitno pomeni, da se zaradi tega realne plače in/ali zaposlenost v neki drugi panogi morajo znižati. V seštevku torej fond plač (WE) drži." To pa obenem tudi pomeni, da avtonomno zviševanje plač ne more vplivati na inflacijo. Teoretično gledano, monetaristi torej ne priznavajo inflacije, ki bi jo povzročilo povečanje plač.' Nemara najpomembnejše sporočilo enačbe WE. ki izhaja iz stroškovnega pojmovanja mezd, pa je, da je edina možna pot za zviševanje zaposlenosti zniževanje plač (in obratno). ' t.e/i opis po]>olnc rvalue nevtralnosti denarja zasledimo pri klasiku Ricardu 'Voslovna dejavnost Ohv ti-lmle business), ki jo lahko razvije družbena skupnost, je odvisna ikI (realnega - op M. I.) kapitala, to pomeni od surovin, strojev, hrane: ladij... Ko se uveljavi regulirani papirnati denar, se le stvari ne morejo niti ¡mvečati niti zmanjšati z bančnimi posli če hi torej driava pričela z obilnejšim izdajanjem ¡tapir-natega denarja, ne bi prišlo do sprememb v obsegu poslovanja: zato ker bi Se vedno imeli enako količino surovin, strojev, hrane in ladij" (Ric/trdo ¡951,365). 4 'Nekoč sem izdelal {¡robo oceno, da so se zaradi dejavnosti sindikatov pribiti i m 10-15 % delovnega aktivnega prebivalstva plače povečale za 10-15%. 'lii /m je pomenilo, da so se /iriblitno H5-ÍXI % delovno aktivnih prebivalcev plače zniiale za pribllino 4%" (Priedman t'JH2. 124). •Robinson se sklicuje na l-riedmana in pravi:' (M)očni sindikati lahko ustvarijo socialne konflikte, potegne/o ljudi iz dela ali ustvarijo neza/Mislenost. 'Toda ne morejo ustvarjati kontinuirane inflacije" (Robinson l'JHH. 211). V ozadju nakazanega pojmovanja o dolgoročni nevtralnosti denarja na realne gospodarske procese, prihaja do izraza drugo monetaristično - pravzaprav libera-listično - načelo prostega delovanja trgov. Dinamično gledano, to načelo implicira, da delovanje sil ponudbe in povpraševanja na različnih trgih učinkuje tako, da nenehno "restrukturira" gospodarstvo in povečuje učinkovitost realne sfere, kar se v končni posledici izraža v naraščajoči stopnji gospodarske rasti. Če je gospodarstvo v recesiji, bo prav takšno restrukturiranje povečevalo produkcijo in zaposlenost in recesija bo postopno presežena. Trg dela pri tem ni prav nobena izjema, saj je le "podaljšek" procesov restruk-turiranja na trgih blaga. Robinson takole opisuje mehanizem delovanja trga dela, sklicujoč se na proces tatonementa in oblikovanja "izklicne cene" (prix crie) na dražbi (kot ga je opisal eden izmed utemeljiteljev marginalistične šole Leon Walras): "(TJrg dela deluje tako, kot da tu obstaja nevidni avkciotiar na dražbi. Avkcionar oznanja zneske plač ekonomskih subjektov - na eni strani delodajalcev in na drugi delavcev - v posameznih dejavnostih, pri katerih le ti povprašujejo oziroma ponujajo delo. Če se pri določeni ceni ponudba in povpraševanje ne vskladita, oznani novo raven. Takšen proces prilagajanja (tatonement) traja toliko časa dokler ne pride do uskladitve na vsakem posamičnem trgu. Tedaj, in zgolj tedaj, prihaja do transakcije" (Robinson 1988, 180). Tedaj se torej oblikuje ravnotežje in ravnotežna plača. Vsemogočnega in vsevednega avkcionarja na trgu dela seveda ni, toda po prepričanju monetaristov se trg dela obnaša tako, kot da le-ta obstaja. Takšno monetaristično mnenje je popolnoma v skladu z neoklasično teorijo trga." Vlogo in pomen kolektivnih pogajanj in socialnega sporazumevanja o določeni ravni plač znotraj monetaristično neoklasičnega pristopa, je mogoče ugotoviti na osnovi povedanega. Če naj deluje proces tatonementa ne sme biti ovir za njegovo prosto delovanje sil ponudbe in povpraševanja po delu. Kakršnokoli "vmešavanje" s fiksiranjem cen moti prosto delovanje trga in zavira gospodarsko rast. Bistvo trga je ravno reagiranje na spremebe ponudbe in povpraševanja.S tega vidika sindikati - kot oblike "organiziranja" trga dela - predstavljajo pravzaprav nekakšno kartelizacijo trga dela (podobno velja tudi za delodajalske organizacije). Nazoren primer nepotrebnega vmešavanja in nezaželenih motenj na trgu dela izraža, denimo, elementarni neoklasični pojem neprostovoljne nezaposlenosti. Takšen pojav nastane v primerih, če je cena dela (plača) določena nad določeno "ravnotežno" tržno ravnijo. Poleg obstoječe prostovoljne nezaposlenosti, izven-tržno vmešavanje ustvarja še neprostovoljno nezaposlenost tistih, ki bi sicer delali pri nižji tržno ravnotežni ravni plač. * V nakazanem smislu je ruzlikti med neoktasiCno leorip In monetarizmom zgolj v tem, da neo-klasična letirlja pripisuje neoviranemu delovanja i rinili sil vlogo temeljnega gibala ekonomije - denar je pri tem 'stranskega pomena " Monetaristi trdijo pravzaprav Isto. ventUir Je fiaveztiva obratna. Zaradi svoje klasične zasnove, lahko k inonetaristično neoklasični teoriji prištejemo tudi zagovornike ponudbene strani ekonomije (učbeniški in vplivni Samuelson jih na primer označuje kot "ultra-klasiciste"). Poglede te smeri, ki se je oblikovala kot posledica nasprotovanja neučinkoviti keynesianski ekonomski politiki spodbujanja agregatnega povpraševanja, ki je v sedemdesetih letih rezultirala v stagflaciji, jedrnato izraža stavek, da je treba "stisnili monetarno bremzo in dati fiskalni gas." Ekonomsko politiko je torej treba usmerjati v aktiviranje "zaspanih" sil ponudbe in to s splošno krepitvijo delovanja inštitucij trga. Ni potrebno (key-nesiansko) kratkoročno ukrepanje na strani povpraševanja, pomembno je ustvarjanje ozračja stabilnega sistema v srednjeročnem obdobju, predvsem z zniževanjem davčnih stopenj (kot trdi znana Lafferjeva krivulja). Slednje bo, zlasti znižanje davka na dobičke in dohodke, aktiviralo investiranje, legaliziralo sivo ekonomijo in imelo splošne ugodne posledice za gospodarsko rast. Na ta način bo prišlo tudi do povečevanja zaposlenosti. Izraz ponudbene strani ekonomije na trgu dela pa izraža Beveridgova krivulja, ki poudarja povezanost med sposobnostjo narodnega gospodarstva, tla generira nova delovna mesta in nezaposlenostjo. Beveridgova krivulja ponuja dva zaključka. Prvi: obstajal naj bi zakonit odnos oziroma izmenjava (trade off) med ponudbo delovnih mest in brezposelnostjo. V obdobjih gospodarske rasti je ponudba delovnih mest večja, nezaposlenost pa manjša, v obdobjih recesije pa je situacija obratna. Drugi zaključek, (ki jo poudarja "oddaljenost" krivulje cd izhodišča) je pomembnejši. Povezava velja tudi na višjih nivojih, toda ponudba delovnih mest in raven nezaposlenosti je bistveno večja. To pa indicira izrazito neučinkovito delovanje trga dela in kaže na strukturno nezaposlenost, regijsko nemobilnost delovne sile, tudi starostno neusklajenost ponudbe in povpraševanja po delovni sili... Sporočilo Beveridgeve krivulje je, da je treba "tehnično" popraviti navedene pomanjkljivosti, predvsem z boljšo "organizacijsko informacijsko" funkcijo trga dela.' Izhajajoč iz načel ponudbene strani ekonomije, pa vmešavanje ali "reguliranje" trga dela - na primer s kolektivnimi pogajanji in socialnimi sporazumi - ni pravšnja pot za povečevanje zaposlenosti, saj v osnovi zavira konkurenčni boj. Če povzamemo: tako inonetaristično neoklasična teorija kot tudi ponudbena stran ekonomije sta se oblikovali v obdobjih, ko so zahodna gospodarstva beležila visoke stopnje inflacije in prav stroški inflacije so bili ocenjeni kot "sovražnik gospodarske rasti številka l."1" Odgovor omenjenih teorij na takšno realnost je bil restriktivnost monetarne politike in hkratno aktiviranje sil ponudbe in povpraševanja, tudi na trgu dela. "limptrlčtU jxidatki kaiejo, da je najbolj učinkovit trg tlela na Švedskem, kar pomeni, tla Je "Svedtlut" Heivridgova krivulja torej luijbližja izhodišču. Ikilj oddaljene /m so krivulje ZIM. lutli Združenega kraljestva t Hm tla in Wy/)losz 19i>3.32H). " Vzročnosti zvitevanje cen ■ znižanje outputa in za/ioslenosli je sistematiziral Hlaug: lo so sirotki seznamov zaradi /¡opravljanja inflacijskih cen, -sirotki obrabe¡lodfikiiov' zaradi/lOgastejtih obiskov bank, sirotki znttcvanja mednarodne konkurenčnosti in sirotki 'lirii/vt". ker inflacija sproži neenakomerne učinke pri različnem blagu (sprememba relativnih cen) in s tem [niči vlogo cen kot osnovnega indikatorja relativne redkosti blaga (HUtttg I'JV6J Slednje pa implicira tudi spremembe v razdelitvi dohodka. Tako kot se nagrade slehernega produkcijskega faktorja oblikujejo na trgih, naj se tudi nagrade za delo oblikujejo na trgu dela. Tudi plače naj bodo rezultat ponudbe in povpraševanja. To je pravzaprav monetaristično neoklasična logika "restrukturiranja gospodarstva" ali "planirane recesije" (češ, da je recesija le začasna), ki jo delovanje trga odpravlja. Kcyncsianska in postkeynesianska teorija Postkeynesianska teorija je žc v svojih nastajanjih (Eichner in Kregel 1975; Eichner (ed.) 1979) pojasnjevala vzročnosti gibanj razvitih gospodarstev drugače od monetaristično neoklasičnih. Nakažimo nekatera" postkeynesianska nestri-njanja, ki so tudi osnova za napotke ekonomski politiki. Postkeynesianci sicer ne nasprotujejo temu, da bo monetaristična restriktivna politika "uspešno" zbi(ja)la inflacijo, vendar pa poudarjajo, da takšna politika povzroča nepotrebno padanje družbenega produkta in povečuje nezaposlenost. Nasprotujejo ideji "planirane recesije", ki da je "barbarska" in neprimerna civilizacijskemu obdobju v kateremu živimo. Značilna je na primer primerjava mone-taristične politike "planirane recesije" s tehniko "puščanja krvi", ki so jo uporabljali srednjeveški zdravniki. Podobno kot naj bi bilo puščanje krvi "dobro za organizem", naj bi tudi "planirana recesija" bila dobra za krepitev zavesti o delovanju tržnih zakonitosti (Davidson 1991, 101). Zastavlja pa se vprašanje o dolžini trajanja "planirane recesije." Ali in kdaj bo delovanje tržnih zakonitosti vrnilo gospodarstvo v stanje polnejše izkoriščenosti produkcijskih potencialov? Takšni ukrepi niso skladni s temeljno vlogo keynesianske države kot jo je videl Keynes. Ko v sklepnih poglavjih Splošne teorije polemizira z vprašanjem socializacije investiranja pravi: "če je država sposobna ugotoviti agregatni obseg virov, ki so namenjeni za povečevanje sredstev za produkcijo in tudi osnovne nagrade tistim, v katerih lasti so, potem je opravila vse, karje potrebno (Keynes 1973,378)." Država torej mora, poleg vzdrževanja ravni agregatnega povpraševanja, "skrbeti" za vprašanja nagrad produkcijskih faktorjev. To se seveda (če ne predvsem) nanaša na vprašanja oblikovanja in ravni plač, ki predstavljajo največji delež v razdelitvi." Plače ne smejo biti prepuščene delovanju nenadzorovane tržne logike. Sicer pa se postkeynesianska teorija loči od monetaristično neoklasične teorije že v samem konceptualnem pristopu. Gospodarsvo namreč vidi dinamično, kot nekakšen "vlak, ki drvi" in se vmes ustavlja na posameznih postajah. Zato trg dela "'Vhodne točke'v/nslkeynestansko teoretično zgradbo so različne, začenjajo /ki se pri metodoloških zasnovati In nato segajo na različna /mdročja ekonomske teorije (primerjaj A resi is 1llcy mrei. ki bi jih z ekonomsko tranzicijskegu zornega kotu ločili takole: s/tloiiie start- (aH prenovljeno socialistične), ki so obstajale te (Sej v obdobju socializma, nove imnztcisjke. ki bodo s '/ireseganjem tranzicije" m/mrle (na primer interesne skupine opravičencev do denacionalizacije ipd.) in nove, ki so nastale kol rezultat sprememebe družbeno ekonomskega sistema (demokracija, tržno gosfiodarstvoj. Imeresene skupine socialnega /mrtnersiva seveda sodijo v slednje. dobro"). K navedenemu lahko dodamo, da ISGS kot ključni družbeni problem opredeljujejo skrb za določene ciljne skupine (29.4% prva navedba, 5.9% druga navedba in 11.8% tretja), socialno partnerstvo (17.6%, 23 5% in 11,8) in socialne politike (11.8%, 23-5%, 17.6%). Prva dva podatka tudi potrjujeta tezo o (večji) kon-fliktno naravnanosti PMGS. Kar zadeva značilnosti konfliktov in razmerja moči v konfliktu. ISGS navajajo, da je ključno področje delovanja skupin - nekakšen ključni nasprotnik" ISGS vlada, natančneje Ministrstvo za delo, družino in socialo (47.1% ISGS navaja to ministrstvo za ključno področje in 11.6% za občasno) in Ministrstvo za gospodarstvo (29.4.1% kot ključno področje in 35.3% kot občasno). Po mnenju ISGS ima vlada nasploh veliko moč zelo veliko ali precej veliko moč (78.4% ISGS tako trdi in meni, da ima večjo moč le državni zbor 82.2%). Tudi odgovori o tarčah vplivanja potrjujejo to tezo: najpomembnejše tarče vplivanja so ministrstva 58.8 %, na katera se ISGS obračajo zaradi njihove pristojnosti (23.5 %) in vplivnosti (23 5 %). Na drugi strani pa ISGS menijo, da same nimajo moči: vse ISGS menijo, da nimajo zelo veliko moč, le 17.6% navaja, da imajo precej moči, 47.1% pa da so brez moči oziroma, da imajo šibko moč. Na ponujen odgovor, da se pri "oblikovanju politik ali izvajanju zakona obrnejo na "krovne ali druge organizacije" - kar pomeni, da se sindikati "sprva" obrnejo na svoje krovne organizacije oziroma se interesne skupine delodajalcev obrnejo na "svoje" - je odgovor 0%. Zanimivo pa je, da kljub nakazani konl liktnosti mrež ISGS, pa ISGS menijo, da je sodelovanje ISGS z vlado dokaj tesno. Navedeni odgovori v dokajšnji meri potrjujejo tezo o konlliktnosti mrež socialnega partnerstva in dominantni vlogi države znotraj le teh. V nadaljnjih fazah tranzicije je mogoče pričakovati spremembe nakazane porazdelitve moči: zlasti naj bi se z zaključevanjem privatizacije okrepila moč in avtonomija delodajalskih organizacij, pa tudi moč sindikatov (predvsem zaradi njihove konsolidacije). To posledično pomeni šibkejšo stran v vladi, katere vloga bo bolj katalizatorska in informacijsko servisna. Seveda pa spremenjena struktura moči socialnih partnerjev ni ovira za nadaljnje sodelovanje socialnih partnerjev. Sklep Sleherna konkretna ekonomska politika je seveda mešanica različnih teoretičnih konceptov. V drugem tranzicijskcm obdobju kaže upoštevali nekatere elemente prevladujoče monetaristične neoklasične politike (na primer povečevanje učinkovitosti in organiziranosti trga dela, kar nakazuje Beveridgova krivulja). Pač pa monetaristično neoklasični pristop k "urejevanju" gospodarstva pripisuje bistveno premajhno vlogo socialnemu partnerstvu kot osnovi za dogovor o plačah. Nasprotno pa postkeynesianska teorija prav v tem vidi osnovo za izvajanje različnih ekonomskih politik. Poleg stroškovnega efekta plač, poudarja tudi povpraševalne efekte plač. Zato je doseganje sukcesivnih socialnih sporazumov o ravni plač - ne glede na spreminjajočo se moč in strukturo socialnih partnerjev - pomemben element ne le kontroliranja inflacije, ampak tudi stabilnosti gospodarske rasti. LITERATURA Appelbaum, Eileen. 1979. The Labour Market V A S. Kichncr, (ur), 1979 A Guide to Postkeyncsian Economy, 100-120. London: MacMillan. Arestis, Phillip. 1992. The Post-Keyncsian Approach to Economics: An Alternative Analysis of Economic Theory and Policy. Aldershot: Edward Elgar. Blaug, Mark. 1996. Javni sovražnik it.l je brezposelnost, nc inflacija. DvatLsoč, 92, Ljubljana, 6fv80 Brokl, l.ubomir in Mansfeldova, Zdenka. 1996. Social Partnership in the Czech Republic. V G. Bischof in A Pelinka (ur) Austro-corporatism: past, present, future, 151-157, New Brunswick in London: Transaction Publishers. Bugarič, Bojan. 1996. Kritika neoliberalizma v Vzhodnji in Srednji Evropi, Dvatisoč, 92, Ljubljana, 80-91 Burda. Michael in Wyplozs Charles. 1993. Macroeconomics - A European Text, Oxford: Oxford University Press. Calmfors, Lars in Driffil. John. 198«. Bargaining structure, corporatism and macrioeconomic performance, Economic Policy, 3 (1). 14-61. Cambalikova, Monika. 1996. Social Partnership in Slovakia V C>. Bischof in A. Pelinka (ur) Austro-corporatism: past, present, future, 157-164, New Brunswick in London: Transaction Publishers. Davidson, Paul. 1991. Controversies in Post Kcynesian Economic. Aldershot: Edward Elgar. Davidson, Paul 1994. Post Kcynesian Macroeconomic Theory: A Foundation lor Succesfull Economic Policies for the TWenty-first Century Aldershot: Edward Elgar. Eatwell, John; Ellman, Michael; Karlsson, Mats; Nuti. Mario in Shapiro, Judith. 1996.1/. tranzicije v evropsko povezovanje. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Eichner, Alfred in Kregel, Jan. 1975 An lussay on Posi-Keynesian Theory - A New Paradigm in Economics, Journal of Economic Literature, 13 (4), 1293-1314. Eichner, Alfred (ur). 1979. A Guide to Postkeynesian Economy. London: MacMillan. Eichner, Alfred. 1985. Towards a New Economy. New York. M. E. Sharpe. Friedman, Milton. 1982. Capitalism and Freedom. Chicago: The University of Chicago Press. Hethy, La Jos. 1994. Tripartism in Eastern Europe. V R Hyman and A.Ferner (ur.), New frontiers in European industrial relations. Oxford: Basil Blackwell. Jordan, Grant in Schubert, Kcnis. 1992. A preliminary ordering of policy networks label, European Journal of Policy Research, 21,7-27. Hicks, John. 1932. Theory of Wages. London: Macmillan. Fink Hafner, Danica et al. 1996. Oblikovanje policy mrež in lobiranje v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Keynes, John Maynard. 1973. The General Theory of Employment Interest and Money (Collected Writings, Vol. VII). London: Macmillan. Kurtan, Sandor. 1996. Social Partnership in Hungary. V G. Bischof in A. Pelinka (ur) Austro-corporatism. past, present, future, 170-177, New Brunswick in London: Transaction Publishers. Lavolc, Marc. 1992. Foundations of Post-Keyncsian Economic Analysis. Aldershot: Edward Elgar. Luksic I. 1996. Social partnership in Slovenia. V: G. Bischof in A. Pelinka (ur) Austro-corpo-rati.sm: past, present, future, 164-170, New Brunswick in London: Transaction Publishers. MacShane, David. 1994. The Changing Contours of Trade unionism in Eastern Europe and CIS. V: R Hyman and A. h'erner (ur.), New frontiers in European Industrial relations. Oxford: Basil Blackwcll. Moore, Basil J. 1979. The endogenous money stock. Journal of Post Kcyncsian Economics, 2 (1), ■49-70. NorOiC, Oto; Lah, Marko in Suijan Andrej. 1996 Dual money endogeneity in transition economics, Journal of Post Keyncsian Economics, 19 (1), 73-83. Kicardo, David. 1951. The Works and Correspondence of David Ricardo (edited by P. Sraffa with the Colabo ration of M. Dohh). Cambridge: Cambridge University Press. Robinson, IX-rek. 1988. Monetarism and the Labour Market. Oxford: Oxford University Press. Scidel, H. (1996), Social Partnership and Austro-Kcyncsianism, V G. Bischof in A. I'elinka (ur.) Austrocorporatism: past, present, future, 94-119, New Brunswick in London: Transaction Publishers. Transition Report 1996, London: European Bank for Reconstruction and Development. TABELA 1 a. Rast BDP v odstokih (stalne cene) v državah CEFTF. 283 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 Češka 1.4 -0.4 -14.2 •6.4 •0.9 2.6 4.8 1.5 Madžarska 0.7 -35 -11.9 -3.1 -0.6 2.9 1.5 1.5 Poljska 0.2 •11.6 -7.0 2.6 38 5.2 7.0 5.0 Slovaška 1.4 -2.5 -14.6 ■6.5 -4.1 4.8 7.4 5.5 Slovenija -1.8 ^1.7 -8.1 -5.4 1.3 5.3 35 3.0 Povprečje 0.4 -4.5 -11.2 -3.8 -0.1 4.2 4.8 4.0 b. Stopnje nezaposlenosti (v odstotkih delovne sile, konec leta) v državah CEFTE 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 Češka 0 0.8 4.1 2.6 3.5 3.2 2.9 Madžarska 0.3 1.9 7.5 12.3 12.1 10.4 10.4 Poljska 0.1 6.1 11.8 13.6 15.7 16.0 14.9 Slovaška 0 1.5 11.8 10.3 14.4 14.8 13.1 Slovenija 2.9 4.7 8.2 11.6 14.4 14.4 13.9 Povprečje 0.7 3.0 8.7 10.1 12.0 11.8 11.0 c. Cene potrošnega blaga (konec leta) v državah CEFTE 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 Češka 1.5 IS. i 52.0 12.7 18.2 10.2 7.9 9.2 Madžarska 18.1 33.4 32.2 21.6 21.1 21.2 28.3 22 Poljska 639.5 2990 60.4 44.3 37.6 29.4 21.6 19.0 Slovaška 1.5 18.4 58.3 9.1 25.1 11.7 7.2 5.9 Slovenija 2772 105 247 92.9 22.9 18.3 8.6 9.5 Povprečje 686.5 84.5 90.0 36.1 24.9 18.2 14.7 13.1 Vir: Transilion repori, 1996, p. 191, 195, 201, 204 and 205. Za leto 1996 velja projekcija, za stopnje nezaposlenosti v I. 1996 ni podatkov. 284