Ljiljana Dubljević-Vojkić Anita Meze Ljubljana 2023 Anita Meze - FINAL.indd 1 13. 03. 2023 14:43:57 Anita Meze Naslov izvirnika: Anita Mezetova Avtorica: Ljiljana Dubljević-Vojkić Prevod: Primož in Robert Kuret Recenzenta: Darja Koter, Leon Stefanija Uredila: Darja Koter Jezikovni pregled: Damjan Popič Založila: Založba Univerze v Ljubljani Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani Izdali: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (zanjo Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete), Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani (zanjo Marko Vatovec, dekan Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani) Oblikovanje in prelom: Aleš Cimprič Slika na naslovnici: Anita Meze kot Tatjana v operi Evgenij Onjegin (vir: osebni arhiv Slavka Savinška) Ljubljana 2023 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Cena: 23,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije). / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (except photographs). Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: DOI: 10.4312/9789612970888 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=144368643 ISBN 978-961-297-090-1 E-knjiga COBISS.SI-ID=144185347 ISBN 978-961-297-088-8 Anita Meze - FINAL.indd 2 13. 03. 2023 14:43:57 Kazalo Uvod 7 Predgovor 9 1 otroštvo in mladost 13 Razvoj glasbenega talenta • Selitev družine Meze v Slovenijo • Šolski dnevi 2 študijsKa leta 17 Študij na konservatoriju v Ljubljani • Obiskovanje operne šole • Koncertni nastopi v času študija • Koncertni nastopi v luči beograjske glasbene kritike • Prvi nastopi na odru SNG Ljubljana • Odhod na Dunaj • Nove smernice za izboljšanje interpretacije 3 odhod v Beograd 37 Angažma v Narodnem gledališču • Koncertni nastopi • Glasbeno življenje v Beogradu pred vojno • Nastopi z beograjskimi pevskimi društvi • Dobrodelni koncerti • Koncerti z uvodnim predavanjem • Koncert v Ljubljani • Nastopi na radiu • Radijski programi • Nastopi na programih resne glasbe • Ljudska glasba in nastopi na njenih programih 4 gostovanja anite meze 91 Gostovanje v Subotici in Sarajevu • Nastopi v tujini • Salzburški festival 1936 • Ponudbe za gostovanja v Münchnu in ZDA • Koncert v Münchnu • Gostovanje SNG Ljubljana v Trstu in na Reki • Gostovanje beograjske Opere v Frankfurtu Anita Meze - FINAL.indd 3 13. 03. 2023 14:43:57 5 leta oKupacije 103 Obnova kulturnih vsebin v okupiranem Beogradu • Delo v Operi • Repertoar • Nastopi v Operi in na koncertih • Nastopi na radiu 6 povojna dejavnost 115 Koncertna dejavnost • Ustvarjanje novega odnosa do občinstva • Solistični koncerti • Koncertne izvedbe oper • Umetniki, s katerimi je sodelovala • Repertoar • Nastopi v Operi • Nastopi na radiu • Gostovanja v mestih bivše Jugoslavije • Gostovanja na tujem 7 nastopi v tujini 171 8 pedagošKa dejavnost anite meze 187 Prihod na Glasbeno akademijo • Odlike njenega pedagoškega dela • Diplomanti • Sklad Anite Meze • Pedagoška dejavnost s pevci zabavne glasbe 9 umetnišKa oseBnost anite meze 195 Umetnica široke kulture • Odnos do dela, poklica in občinstva • Pohvale in priznanja 10 spomini na anito meze in zaKljučeK 199 Anita Meze - FINAL.indd 4 13. 03. 2023 14:43:57 priloge 203 Okrajšave 203 Tabele koncertnih in opernih nastopov Anite Meze 204 Koncertni nastopi v Jugoslaviji 204 Operni nastopi na odru beograjskega NP 227 Operni nastopi v mestih bivše Jugoslavije 234 Nastopi po državah 236 Operni nastopi v tujini (kronološko) 240 Operni nastopi po sezonah 240 Izbor virov in literature 243 Anita Meze - FINAL.indd 5 13. 03. 2023 14:43:57 Anita Meze - FINAL.indd 6 13. 03. 2023 14:43:57 uvod Delo srbske muzikologinje Ljiljane Dubljević-Vojkić osvetljuje življenjsko pot in pevsko kariero Tržačanke, slovenske operne pevke Anite Meze (1913–1980). Če je v Sloveniji pustila manj sledi, pa je že pred začetkom druge svetovne vojne bistveno vplivala na glasbeno dogajanje v Beogradu, kjer se je takrat začelo prebujati živahno kulturno življenje. Glasba je imela eno od ključnih vlog. Beograjska Opera je pod svojim okriljem združevala nadarjene pevce pa tudi druge umetnike, kot je bil znameniti dunajski dirigent Josef Krips (v Beogradu 1938–1939). Prav Anita Meze je s svojo nadarjenostjo, muzikalnostjo, sijajno odrsko prezen-co in odlično igro presenetila tako kritike kot občinstvo. Tu je našla svoj drugi dom. Od tod je hodila na gostovanja z Opero ali kot solistka, tudi v Slovenijo. Danes žal sodi med tiste številne slovenske umetnike, ki smo jih vse prehitro pozabili, a so ponesli sloves ljubljanske operne šole tudi v svet. Zdi se mi prav, da monografijo Ljiljane Dubljević-Vojkić dobimo v slovenskem prevodu s prilogami, ki kažejo obseg in širino dela, ki ga je v svojem življenju ta umetnica opravila. Za slovenski prevod sem delo me-stoma skrajšal, opustil velik del opomb, ki bi bralca zgolj motile, sicer pa sem želel ohraniti avtoričino pripoved o življenju in delu operne pevke Anite Meze. Primož Kuret 7 Anita Meze - FINAL.indd 7 13. 03. 2023 14:43:57 Anita Meze - FINAL.indd 8 13. 03. 2023 14:43:57 predgovor Za pisanje monografije o Aniti Meze smo se odločili1 iz različnih razlogov. V prvi vrsti zaradi njene vsestranskosti skozi njeno celot no poklicno pot – umetnica je trideset let gojila tako operno kot tudi koncertno petje, zatem pa se je posvetila vokalni pedagogiki; zaradi visokega interpre-tativnega dometa, ki ga je pokazala že z odlično uvrstitvijo na mednarodnem tekmovanju mladih umetnikov na Dunaju in nato z leti potrdila na domačih in tujih opernih in koncertnih odrih; zaradi izjemnega doprinosa k razvoju glasbenih interpretacij v Beogradu, kjer je delovala vso svojo kariero; zaradi umetničine zapuščine, v kateri so skrbno shranjene domače in tuje kritike njenih nastopov, kar kaže na njeno željo, da bi nekdo v prihodnosti dokumentiral njeno delo, itd. Kljub temu da ni bilo malo opernih umetnikov, ki so od ustanovit-ve Opere do danes pustili globoke sledi v glasbenem življenju Beograda, so bile v zadnjih dveh desetletjih publikacije posvečene le redkim: Zlati Gjungjenac, Melaniji Bugarinović, Nikoli Cvejiću, Biserki Cvejić, Radmili Bakočević in Miroslavu Čangaloviću.2 Dejstvo je, da med avtorji ne najdemo muzikologov, kar govori o potrebi po raziskovanju dela opernih pevcev 1 Ljiljana Dubljević, Soprani, mecosoprani i altovi Narodnog pozorišta v međuratnom periodu. Odlike o vrednovanja, I; Biografije soprana, mecosoprana i altova, članica beogradskog Narodnog pozorišta u međuratnom periodu, II, rokopis (diplomsko delo), Fakultet muzičke umetnosti, Beograd, 1998. Pozneje, v prvem letniku podiplomskega študija, sem pisala o razvoju vokalne pedagogike na Fakulteti za glasbo (srb. Fakulteti muzičke umetnosti) v Beogradu, kjer je Anita Meze med letoma 1969 in 1978 predavala solopetje (Ljiljana Dubljević, Razvoj vokalne pedagogije na Fakultetu muzičke umetnosti u Beogradu, rokopis [delo v prvem letu podiplomskega študija]), Fakultet muzičke umetnosti, Beograd, 2000. 2 Irena Grickat, Zlata Đunđenac, SANU, Beograd, 1990; Veroslava Petrović, Melanija Bugarinović – besmrtna Karmen, Muzej pozorišne umetnosti Srbije, Beograd, 2000; Vladimir Jovanović, Nikola Cvejić, nijedan dan bez pevanja, Prometej, Novi Sad, 1994; Veroslava Petrović, Nikola Cvejić Vladin (1896-1987), Pevač, reditelj, muzički pedagog, Muzej pozorišne umetnosti Srbije, Beograd, 1996; Slobodan Elezović, Biserka Cvejić, VPA, Zagreb, 1984; Slobodan Joković, Radmila Bakočević: Primadonna assoluta, Verzalpress, Beograd, 1999; Dušan Trbojević, Kazivanja Miroslava Čangalovića, Biblioteka grada Beograda, Beograd, 2000. Obstaja tudi publikacija o Vladeti Popoviću, solistu Srbskega narodnega gledali- šča v Novem Sadu (Leposava Kljaić, Vlada Popović, Matica srpska, Novi Sad, 1999). 9 Anita Meze - FINAL.indd 9 13. 03. 2023 14:43:57 10 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze v sodobni domači muzikologiji. V tem smislu predstavlja biografija Anite Meze pionirski podvig. Priprava monografije o Aniti Meze je zastavila številna vprašanja o raznovrstnih vplivih, ki so privedli do njenega umetniškega formiranja, in terjala mapiranje njenih prehojenih izvajalskih poti. To je terjalo vero-dostojne informacije o njenem življenju in delu, obenem pa tudi prevpra- ševanje njihove funkcije v okviru širšega konteksta, pri čemer nam je bila v veliko pomoč literatura s področja vokalne pedagogike, interpretacije, glasbene izvedbe, teatrologije, glasbene kritike, zgodovine, psihologije ipd. V raziskavi smo izhajali iz osnovnih podatkov o izvajalski dejavnosti Anite Meze, objavljenih v pomembnih glasbenih in splošnih enciklopedij-skih, leksikografskih in drugih izdajah.3 Žal v tujih enciklopedijah gesla o Aniti Meze ne najdemo, razlog za to pa je bržkone premajhna obveščenost o njenih poklicnih in interpretativnih dosežkih. V zapuščini umetnice,4 ki nam jo je dal na razpolago Gregor Savin- šek, nečak Anite Meze, smo našli precejšnje število kritik in člankov iz domačega5 in tujega6 tiska. Zapuščino smo dopolnili z bibliografskimi enotami iz časopisov7 in revij8, ki so izhajali v času njenega ustvarjanja in do katerih smo v največji meri prišli s poizvedovanjem;9 določeno število kritik in člankov pa smo našli v dokumentaciji novinarskih hiš ( Politika, Borba), v arhivu Doma vojske Jugoslavije10 ter v knjižnici Muzikološkega 3 Ko je ko u Jugoslaviji, Sedma sila, Beograd, 1957, str. 438; Radivoje Pešić, »Mezetova Anita«, Jugoslavenski savremenici – Ko je ko u Jugoslaviji, Hronometar, Beograd, 1970, str. 634–635 itd. V nekaterih izdajah so netočni podatki o letnici njenega rojstva – namesto 1913 je navedeno leto 1915 ( Ko je ko u Jugoslaviji, str. 438) – in mesto študija, pri čemer je namesto Dunaja omenjen Beograd (Radivoje Pešić, »Mezetova Anita«, Jugoslavenski savremenici – Ko je ko u Jugoslaviji, str. 635–635; Enciklopedijski leksikon »Mozaik znanja«, Muzićka umetnost, str. 340). 4 Poleg zapisov v tisku so v zapuščini še albumi z njenimi fotografijami. 5 Ljubljanski časopisi: Jutro, Slovenec, Slovenski narod, Jugoslovan, Ljudska pravica, Slovenski poročevalec … Zagrebški časopisi: Morgenblatt, Novosti, Vjesnik, Jutarnji list … Beograjski časopisi: Politika, Pravda, Donauzeitung, Praktična žena … Sarajevski časopis: Oslobođenje idr. 6 V zapuščini Anite Meze so kritike avstrijskih, nemških, italijanskih, češkoslovaških, madžarskih, poljskih, sovjetskih, bolgarskih in romunskih kritikov. 7 Jutro, Jugoslavenski glasnik, Politika, Pravda, Vreme, Jutarnji list, Štampa, Obnova, Novo vreme, Borba, Slobodna Vojvodina, Glas Istre … 8 Beograd: Život i rad, Javnost, Zvuk, Srpski književni glasnik, Samouprava, Misao, Muzički glasnik, Radio Beograd, Srpska scena, Naša književnost, Muzika, Mladost, Književne novine, Književnost, Revija knji- ževnosti, pozorišta, muzike, filma, likovnih umetnosti, NIN, Savremeni akordi, Pozorišni život … Zagreb: Hrvatska revija, Muzička revija, Teatar … 9 Pri iskanju časopisov in revij nam je pomagala kolegica Anđela Mikić. 10 V arhivu Doma vojske Jugoslavije smo našli članke iz časopisov Republika, Narodna armija in Dubrovački vjesnik. Anita Meze - FINAL.indd 10 13. 03. 2023 14:43:57 Predgovor 11 inštituta Srbske akademije znanosti in umetnosti.11 Za raziskavo je bilo posebej pomembno gradivo – dokumentacija iz Srbskega gledališkega muzeja (srb. Muzej pozorišne umetnosti Srbije) in arhiva Fakultete za glasbo (srb. Fakultet muzičke umetnosti) v Beogradu, pa tudi rokopisi, ki nam jih je odstopila Veroslava Petrović, kustodinja Srbskega gledališkega muzeja, programi in plakati za koncerte in operne predstave iz arhiva Narodnega gledališča (srb. Narodno pozorište), biblioteke Kolarčeve ljudske univerze, biblioteke Muzikološkega inštituta, Srbskega gledališkega muzeja (zapušči-na pevca Aleksandra Marinkovića), vabila, posnetki Anite Meze, ohranjeni v fonotekah Radia Beograd, Srbskem gledališkem muzeju in na beograjski Fakulteti za glasbo,12 avdioposnetek pogovora kustodinje in svétnice Srbskega gledališkega muzeja Ksenije Orešković z Anito Meze iz leta 1970, posnetki radijskih oddaj, posvečenih spominu nanjo (Kod dva bela goluba in Stereorama iz leta 1990), razgovori s pevci Irino Arsikin, Biserko in Dušanom Cvejićem, Aleksandro Ivanović, Zvonimirjem Krnetićem in re- žiserjem Dejanom Miladinovićem, razgovori z Gregorjem Savinškom idr. Predmet raziskave so bili dogodki iz življenja Anite Meze, ki so pomagali pri osvetlitvi njenega umetniškega profila, vplivi na oblikovanje njenih interpretacij, njena operna in koncertna aktivnost doma in v tujini ter njeni radijski nastopi v času med obema vojnama, med vojno in v povojnem obdobju, kakor tudi njena vokalnopedagoška dejavnost. Temu delu so priloženi tabelarni prikaz koncertnih in opernih nastopov umetnice ter ustrezni viri (priloga št. 1). Obstaja tudi popis obstoječih posnetkov Anite Meze, ohranjenih v fonotekah Radia Beograd, Srbskega gledališkega muzeja in beograjske Fakultete za glasbo ter kulturnih dogodkov in razgovorov, posvečenih ohranitvi spomina na lik in umetniško dejavnost Anite Meze. Na koncu se zahvaljujemo tudi družini Savinšek za gradivo, pevcem, režiserju Dejanu Miladinoviću za intervjuje ter prevajalkam in prevajal-cem Metki Rapaić (iz slovenščine), Ivanki Antić (iz poljščine), Smaragdi Stefanović (iz romunščine), Margiti Milojković (iz madžarščine), Anđeli in Vlajku Mikić (iz nemščine) in Jeleni Dubljević (iz italijanščine). 11 Denimo v zapuščini pevca Nikole Cvejića, ki jo je dirigent Oskar Danon odstopil biblioteki Muzikolo- škega inštituta itd. 12 V arhivu Radiotelevizije Srbije nismo našli posnetkov televizijskih oddaj z interpretacijami Anite Meze. Anita Meze - FINAL.indd 11 13. 03. 2023 14:43:57 Anita Meze - FINAL.indd 12 13. 03. 2023 14:43:57 1 otroštvo in mladost Anita Meze13 se je rodila 13. 6. 1913 (1909?)14 v Trstu, Antonu in Josipi Meze.15 Kot otrok je odraščala v okolju, naklonjenem umetnosti, že od zgodnjega otroštva pa je kazala zanimanje za glasbo. K temu je pripomogla njena muzikalna mati, ki je imela lep glas in navado, da je pela svojima hčerkama. Tudi Anita Meze je rada pela »od jutra do večera« ali pa ponavljala melodije, ki jih je slišala ali si jih sama izmišljala na podlagi besedil otroških recitacij. Želela je, da jo poslušajo. Za to njeno lastnost so vedeli vsi v hiši, vendar ji je le njena pet let starejša sestra pripisovala večji pomen, kar potrjuje zanimiv dogodek iz otroštva. Anitina sestra Marijana je ob neki priložnosti v časopisu prebrala poziv staršem, naj pripeljejo talentirane otroke v Narodni dom v Trstu na avdicijo za otroško predstavo Kraljestvo palčkov. Odločila se je, da tja odpelje svojo mlajšo sestro. Anita Meze je avdicijo uspešno opravila in glede na svoja leta dobila majhno vlogo škrata, medtem pa je med pripravami na predstavo zbolel »glavni škrat«. Ko so hoteli predstavo preložiti, se je Anita ponudila kot njegova zamenjava. Potem ko je na vaji dokazala, da se znajde v glavni vlogi, so predstavo odigrali v predvidenem terminu. Tega dne je Marijana Meze s svojo učiteljico prvič videla svojo sestro nastopati v javnosti. 13 V dokumentaciji Državnega konservatorija Ljubljana je za leto 1926 navedena z imenom Ana in Anita, nato dosledno kot Anita. Prim. Med ljubeznijo in poklicem: sto let Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana (ur. Leon Stefanija in Suzana Zorko), Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020, str. 83, 84, 88–89, 119, 549, 557, 582. 14 Z izjemo enega dokumenta, kjer piše, da je bila Anita Meze rojena 1909, je povsod drugod kot letnica rojstva navedeno leto 1913. 15 Podatki o življenju Anite Meze so povzeti: po intervjuju, ki ga je imela januarja 1970 s Ksenijo Oreško-vić, kustodinjo Srbskega gledališkega muzeja (srb. Muzeja pozorišne umetnosti Srbije; razgovor je zabele- žen na avdiotraku – AK174, ki se nahaja v arhivu Srbskega gledališkega muzeja); po oddaji 1. programa Radia Beograd Kod dva bela goluba (23. 3. 1990), kjer je o Aniti Meze govorila njena sestra Marijana Savinšek; po oddaji, posvečeni spominu na Anito Meze ob desetletnici njene smrti v oddaji Stereorama (24. 3. 1990), v kateri so spregovorili Ksenija Marković, kustodinja svetnica Srbskega gledališkega muzeja, Aleksandra Ivanović, pevka in nekdanja študentka Anite Meze, Dušan Miladinović, dirigent, in Gregor Savinšek, nečak Anite Meze (posnetke radijskih oddaj nam je odstopil Gregor Savinšek); iz dnevnega in periodičnega tiska (iz intervjujev z Anito Meze ter iz kritik in člankov). 13 Anita Meze - FINAL.indd 13 13. 03. 2023 14:43:57 14 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Na prvi pogled se ta prigoda morda ne zdi tako pomembna, a ravno ta podrobnost veliko pove o obeh in njunem odnosu. Čeprav je bila še otrok, je Anita pokazala, da se na odru znajde, da je zmožna slediti toku celotne predstave, ne le svoji vlogi, za kar je bil potreben dober spomin, medtem ko je Marijana Savinšek potrdila svoje prepričanje v talent svoje sestre in njeno sposobnost za umetniški poklic. Začetek prve svetovne vojne in dogodki, ki so sledili novi razdelitvi ozemelj po njenem koncu, so v družino Meze vnesli negotovost. Po razpa-du Avstro-Ogrske je Trst pripadel Italiji,16 s tem pa so se začele težave za Slovence. Fašisti, ki so v Italiji prišli na oblast leta 1922, so že od začetka vojne povečevali svoje aktivnosti na tem prostoru in uporabljali različne vrste pritiskov na prebivalstvo – prepovedali so uporabo slovenskega jezika v javnosti, italijanizirali so slovenska imena in priimke, slovenska imena krajev, zapirali so slovenske šole, ukinili so gospodarske, izobraževalne in kulturne organizacije ter izvajali fizično nasilje nad posamezniki, zažgali so Narodni dom v Trstu in Pulju (13. 7. 1920) itd. Zaradi vsega tega je velik del slovenskega prebivalstva prebegnil v Kraljevino SHS. Glede na težko situacijo sta bila Anton in Josipa Meze v dvomu, ali naj se kot drugi rojaki nastanita v sosednji državi ali naj družina ostane in se izpostavi vse hujšim pritiskom. Oče je bil odločen, da se preseli v Kraljevino SHS, medtem ko se je mati kot Primorka teže odločila za ta korak. Družina Meze je 1919 (1920?) zapustila Trst in se nastanila v Sloveniji v Mekinjah pri Kamniku ob vznožju Kamniških Alp. Anita Meze je osnovno šolo končala v Kamniku in šolanje nadaljevala v uršulinskem samostanu v Mekinjah. V gimnaziji je imela kot članica pevskega zbora priložnost aktivno sodelovati v glasbenem življenju konvikta. Hitro so odkrili njen pevski talent in tako je pogosto pela solo. 16 Na podlagi Londonskega sporazuma, sklenjenega 26. 4. 1915, med Italijo in silami antante (Velika Britanija, Francija in Rusija), je bilo dogovorjeno, da Italija pristopi k zvezi in za protiuslugo po koncu vojne dobi nova ozemlja (med drugim Trst). Zato je Italija 3. 5. 1915 izstopila iz trojne zveze in hitro, 23. 5. 1915, objavila vojno napoved Avstro-Ogrski. Italijanska vojska je v začetku novembra 1918 v Trst prišla z morja in ga okupirala. Z mirovnim dogovorom v Saint Germainu, sklenjenim 10. 9. 1919 med antanto in Avstrijo, se je poražena stran obvezala, da Italiji preda Južno Tirolsko, Istro, Gorico ter dele Kranjske in Koroške. Prav tako je bilo z rapalskim dogovorom, sklenjenim 12. 11. 1920 med Kraljevino SHS in Italijo, odločeno, da postane Reka z ožjim področjem privatna država, Italiji pa se odstopita celotna Istra in Trst (Matko Rojnić, »Istra. Istra pod Italijom«, Enciklopedija Jugoslavije, 4, str. 395; Janko Jeri, »Trst. Historija«, Enciklopedija Jugoslavije, 8, str. 377; Miroslav Stepančič, »Trst, Istorija«, Vojna enciklopedija, 9, Izdaja redakcije Vojne Enciklopedije, Beograd, 1967, str. 207; Z. A. »Svetski rat, prvi, 1914-18. Italijansko bojišče«, Vojna enciklopedija, 9, str. 396; Dimitrije Braćevački, »Mirovni ugovori«, Vojna enciklopedija, 9, str. 413; Vladimir Ćorovič, Istorija Srba, 3, BIGZ, Beograd, 1989, str. 253). Anita Meze - FINAL.indd 14 13. 03. 2023 14:43:57 Otroštvo in mladost 15 Izkušnje z javnih nastopov so v veliki meri vplivale na njeno izbiro poklica. Rada je imela prireditve in trenutke, ko se je, željna dokazovanja, s pesmijo osvobodila prirojene plahosti. Kot je sama nekoč dejala, so ji bile pohvale za njeno petje všeč, saj je začutila, da so jo priznali in vzljubili. Petje tako ni bilo le njena življenjska potreba, ampak tudi način komuni-kacije z ljudmi. Podpora Marijane Meze ni umanjkala niti v času, ko se je Anita od-ločala za svoj bodoči poklic. Čeprav ni bilo dvoma o tem, s čim se želi v življenju ukvarjati, starši njene izbire niso odobravali. Oče je želel, da se vpiše na učiteljišče,17 poklic pevca se mu je zdel negotov in neprimeren za žensko. A ko je ugotovil, da je drugo delo ne bi osrečilo, se je omehčal in odločil, da bo denarno podprl njen, za tiste čase drag študij. V tem času se je Anita Meze začela učiti klavir in se pripravljati na svoj bodoči poklic – vadila je lestvice, delala dihalne vaje in se osredotočila na delo, »ki je izpolnilo vse njeno bitje«.18 Po končani gimnaziji in maturi se je vpisala na Državni konservatorij v Ljubljani. 17 Lj, »Anita, ko je video od pesme neku vajdu«, Nedelja, 30. 9. 1934. 18 Nada Marinković, »Anita Mezetova« (iz zapuščine Anite Meze?). Anita Meze - FINAL.indd 15 13. 03. 2023 14:43:57 Anita Meze - FINAL.indd 16 13. 03. 2023 14:43:57 2 študijsKa leta V času izobraževanja Anite Meze na Državnem konservatoriju v Ljubljani so solopetje poučevali Jeanette Foedransperg, Vanda Chu- lawska-Wistinghausen, Julij Betetto in Matej Hubad. J. Foedransperg in Betetto sta bila učenca solopetja v razredu Mateja Hubada, vsi trije pa so znanje pridobivali na Dunaju,19 zato je utemeljeno pričakovati, da je obstajal pri oddelčni pevski pedagogiki enak pristop, ki je odražal vplive dunajskih pevskih pedagogov. Nobeno naključje ni torej, da je Anita Meze pod vplivom svojih profesorjev in z njihovo podporo po končanem študiju nadaljevala šolanje v avstrijski prestolnici. Z izjemo Mateja Hubada, ki se je prvenstveno posvečal zborovskemu dirigiranju, so imeli vsi profesorji solopetja tudi izvajalske izkušnje z opernih odrov doma in v tujini. Najuspešnejšo kariero je imel Julij Betetto kot član Dvorne (Državne) opere na Dunaju.20 Anita Meze se je po vpisu na konservatorij naslednjih pet let (šest razredov)21 petja učila pri Jeanette Foedransperg, kjer je dobila dobro podlago, ki jo je z leti marljivega dela in osebnimi izkušnjami, pridoblje-nimi na koncertnem in opernem odru, še nadgradila. J. Foedransperg je »nebeško lep glas«22 Anite Meze razvijala postopoma. Pomagala ji je pri usvajanju solidne vokalne tehnike, kar so pozneje poudarjali tudi kritiki, ki so pisali o njenih javnih nastopih. Prav tako si je prizadevala, da bi ji privzgojila »lepo pevsko kulturo«.23 Podpirala je razvoj njene muzikalnosti, 19 Matej Hubad in Julij Bettetto sta študirala na Dunaju, J. Foedransperg se je izpopolnjevala na Dunaju, Münchnu in v Berlinu, Vanda Chulawska-Wistinghausen pa je študij solopetja končala v Dresdnu ( Leksikon jugoslavenske muzike, 1, str. 71, 244; Leksikon jugoslavenske muzike, 2, str. 531). 20 Betetto je bil član dunajske Dvorne opere (1908–1922), član ljubljanske opere (1903–1907, 1923–1930 in od 1932) ter Državne opere v Münchnu (1930–1932). Nastopal je z znanimi umetniki, kot so Enrico Caruso, Toto Ruffo, Leo Slezak, Richard Tauber, Maria Jeritza, Lotte Lehmann in drugi. 21 »Uspeh slovenske pevke na Dunaju«, Slovenski narod, 16. 6. 1933, str. 3. 22 »IV. Javna produkcija konservatoristov«, Jugoslovan, 25. 6. 1930, str. 7. 23 Peter Krstić, »Koncert Glasbene Matice iz Maribora«, Pravda, 12. 2. 1931, str. 3; Stanko Vurnik, »Za duha in srce. Koncert akademskega zbora«, Slovenec, 12. 6. 1929, str. 7. 17 Anita Meze - FINAL.indd 17 13. 03. 2023 14:43:57 18 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze jo hrabrila v iskanju osebnega pristopa do skladb, zato so interpretacije Anite Meze odsevale iskrenost in izvirnost.24 Ker je sama govorila več tujih jezikov (francosko, nemško in italijansko),25 je verjela, da je za bodočega pevca nujno znanje več kot enega tujega jezika – zato je tudi svojim študentom svetovala, naj se jih naučijo čim več. Talent Anite Meze in trud njene profesorice sta hitro prišla do izraza na javnih produkcijah najboljših študentov konservatorija, ki so se redno vrstile na koncu šolskega leta. Na eni od njih je uspešno zapela Lajovčev samospev Begunka pri zibeli,26 ki ga je pozneje pela še večkrat. Na oblikovanje opernih nastopov Anite Meze sta močno vplivala predvsem altistka in dramska igralka Cirila Medved ter Matej Hubad, s katerim je Meze pripravljala operne vloge. Oba profesorja sta bila skupaj z režiserjem in scenografom Osipom Šestom, dirigentoma Antonom Neffatom in Danilom Švaro ter z baletnim plesalcem, pedagogom, koreografom in re- žiserjem Petrom Golovinom utemeljitelja operne šole, ki so jo odprli v šol-skem letu 1929/30 na ljubljanskem konservatoriju. Ekipa strokovnjakov, ki se je šolala v vodilnih glasbenih centrih,27 je s študenti vadila solopevske prizore in dejanja iz oper, preprostejše baletne točke, recitacije in prizore iz dramskih del, kar so prikazali na javnih produkcijah. Profesorica Cirila Medved je predavala igro. V Aniti Meze je prepo-znala odrski potencial in ga potrpežljivo razvijala. Nagrada za njen trud je bilo dragoceno spoznanje, ki ga je doživela na eni od vaj pri pripravah za drugo dejanje opere Madame Butterfly. Profesorica je o tej izkušnji pri-povedovala Maši Slavec, ki je pisala o njenem delu: »Najlepši trenutek in zadoščenje za moje delo sem imela pred štirimi leti, ko je Anita Mezetova pela na skušnji Buttterfly. Markirala sem ji Suzuki in med igro opazila, da to ni več njen pogled, ampak pogled Butterfly, ki vidi v meni Suzuki in ne več učiteljice. Ta trenutek, ki je spontano vžgal v njej igralski ogenj, mi je ostal v lepem spominu.«28 O tem, kako redki so bili taki trenutki, še posebej pri delu z začetniki, dovolj pove dejstvo, da je profesorica iz množice študentov, ki jim je 24 Stanko Vurnik, »Za duha in srce. Koncert akademskega zbora«, Slovenec, 12. 6. 1929, str. 7. 25 Podatek je pridobljen na podlagi izjave J. Foedransperg, ki ga je posredovala sorodnica Metka Rapaić. 26 Slavko Osterc, »Javne produkcije gojencev državnega konservatorija v Ljubljani«, Jutro, 28. 6. 1930, str. 14. 27 Cirila Medved, Osip Šest in Anton Neffat so se šolali na Dunaju, Rus Peter Golovin v Moskvi in Danilo Švara v Frankfurtu. 28 Maša Slavec, »Književnost in umetnost«, Ženski svet, 1934, št. 7/8, str. 181. Anita Meze - FINAL.indd 18 13. 03. 2023 14:43:58 Študijska leta 19 predavala, izpostavila zgolj Anito Meze in edinstveno izkušnjo z njo. Kot izkušena umetnica je znala začutiti pogled, za katerim je stal ves svet razmišljanja in doživljanja mlade umetnice, in trenutek, v katerem se je tako poistovetila z dramo Čočosan, da je skoraj zašla v drug prostor in čas. Ker je svobodo, s katero je oživila ta lik, in kreativnost pri tolmačenju številnih nians v duševnih doživljajih prevarane žene Anita Meze v veliki meri razvila skozi delo s svojo profesorico, njen način poučevanja zasluži našo globljo pozornost, zato mu posvečamo naslednjih nekaj vrstic. Cirila Medved je bila prepričana, da ima posebej zahtevno nalogo, da v igri »osvobodi« študente in v njih prebudi skrita igralska nagnjenja, zato si je prizadevala v odnosu s svojimi študenti najprej vzpostaviti zaupanje. Pokazala je iskreno zanimanje za vsakega od njih – poznala je njihove skrbi in želje, znala se je z njimi jokati, smejati ter jim kot dobra prijateljica vliti pogum. »Težko je spočetka, dokler se ne spoznamo,« je v intervjuju povedala Maši Slavec, »toda kmalu odpade z njih ona sramežljivost, ki jih ovira drugega pred drugim in v vedno večje veselje mi je, ko vidim, kako me razumejo in kako mi slede.«29 Profesorica od svojih študentov ni zahtevala, da se držijo konvenci-onalnih opernih gibanj in gest, ampak jim je dala »popolno svobodo za individualno izražanje, tako da vsak po svoje (seveda pravilno) doživlja vlogo, toda v zahtevanem enotnem slogu opere.«30 Z vsakim učencem je do podrobnosti izdelala njegovo vlogo, zato niso poznali treme, ampak so bili, ravno nasprotno, pri nastopu izredno prepričljivi.31 Anita Meze je z ostalimi študenti sodelovala na produkcijah operne šole leta 1930 in 1931. Na prvem koncertu so med drugim izvedli 2. dejanje Puccinijeve opere Madame Butterfly. S kreacijo naslovne vloge in s svojo poglobljeno igro je Meze na občinstvo napravila poseben vtis. Proglasili so jo za najboljšo izvajalko, istega večera pa je sodelovala še pri izvedbi baletne točke.32 Na koncertu naslednjega leta je oživila lik Metke v prizoru iz 1. dejanja Humperdinckove opere Janko in Metka, Tatjane v drugem prizoru opere Evgenij Onjegin Čajkovskega in Rosine v 2. dejanju Mozartove Figarove svatbe. Emil Adamič je v zvezi z njenimi nastopi ugotovil: »Pri 29 Ibid. 30 Ibid., str. 180. 31 Emil Adamič, »Produkcija operne šole. Lep uspeh našega opernega naraščaja«, Slovenski narod, 1931, št. 136, str. 2. 32 Slavko Osterc, »Operna šola državnega konservatorija«, Jugoslovan, 3. 6. 1930. Anita Meze - FINAL.indd 19 13. 03. 2023 14:43:58 20 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Humperdincku je bila še nekoliko zavrta, zaradi začetnega nastopa /…/, prizor (s pismom) iz Onjegina pa je bil izjemno lep v vsakem pogledu, prav tako je bila odlična njena Rosina pri Mozartu.«33 Anita Meze je bila v času študija34 ena od najboljših sopranistk na oddelku za solopetje. Zato so jo pogosto vabili, da na koncertih vodilnih zborov v Sloveniji in na avtorskih koncertih sodobnih slovenskih skladateljev interpretira samospeve ali dele solo soprana v zborovskih skladbah. Zborovstvo je bilo v tem času v Sloveniji izjemno razvito in priljubljeno med ljudmi vseh generacij in poklicev. Večina zborov je večkrat prvič izvajala dela slovenskih skladateljev, tako starejših kot sodobnih. Prve pomembnejše nastope v času študija je Anita Meze imela na koncertih univerzitetnega zbora – Akademskega pevskega zbora leta 1929 v Celju, Mariboru in Ljubljani ob proslavi desetletnice ljubljanske Univerze kralja Aleksandra I. Ob tej priložnosti je pela Lajovčevo Begunko pri zibeli, Osterčeve Belokranjske, Ukmarjeve Pesmi ter Kogojeva samospeva Otožnost in Večer, ki jih je zapela ob klavirski spremljavi kolega Pavla Šivica. Meze je več let sodelovala z Učiteljskim pevskim zborom, ki je nastal po zgledu praških, moravskih in čeških učiteljskih zborov35 ter z njegovim dirigentom Srečkom Kumarjem.36 Bila je njihova gostja pri vrsti koncertov v domovini: na proslavi petletnice tega ansambla (10. 5. 1930), na koncertu ob pokrajinski skupščini Udruženja jugoslovanskih učiteljev v Novem mestu (19. 7. 1930),37 na novoletnem koncertu v Ljubljani (5. 1. 1931),38 na gostovanju v Beogradu (5. 3. 1931) itd. Na koncertih je pela solistične 33 Emil Adamič, »Produkcija operne šole. Lep uspeh našega opernega naraščaja«, Slovenski narod, 19. 6. 1931, str. 2. 34 Anita Meze je v času študija poleg nastopov na koncertnem odru pogosto sodelovala v oddajah Radia Ljubljana (»Lj- konservatoristka gdč. Anita Mezetova«, Jutro, 3. 1. 1931). 35 Člani tega zbora so bile učiteljice in učitelji iz Dravske banovine, ki so skladbe vadili doma in se občasno zbrali v Ljubljani na skupnih vajah. Čeprav se je njihovo število s časom zmanjšalo, so bile izvedbe vedno bolj kakovostne (Miloje Milojević, »Iz koncertne dvorane. Koncert 'Pevskeg zbora učiteljstva' iz Ljubljane«, Politika, 7. 3. 1931, str. 9; Kosta Manojlović, »Koncert Pevskog zbora učiteljstva UJU iz Slovenačke«, Jugoslovenski glasnik, 7. 3. 1931, str. 5). 36 Učiteljski pevski zbor je bil znan zlasti po popularizaciji sodobnih del jugoslovanskih skladateljev. Skladatelj Emil Adamič je videl njegov vsestranski pomen v spodbujanju jugoslovanskih skladateljev k pisanju zborovskih del, v propagiranju jugoslovanske glasbe doma in na tujem, pri iniciativi za ustanavljanje sodobnih mladinskih zborov ter pri spodbujanju številnih učiteljev, da bi ustanavljali šolske zbore. (Emil Adamič, »Jubilej Učiteljskega pevskega zbora. Prvo desetletje UPZ«, Učiteljski tovariš, 28. 5. 1936, str. 1). 37 Spored koncerta ob pokrajinski skupščini UJU v Novem mestu. Na prejšnjem in tem koncertu je Anita Meze pela solo sopran v Papandopulovih Svatovskih pesmih. 38 Meze je na koncertu pela Pet otroških pesmi Emila Adamiča ter solo part v Škerjančevih Iskrah (Stanko Vurnik, »Koncert Učiteljskega zbora«, Slovenec, 8. 1. 1931, str. 6; Lucijan Marija Škerjanc, »Koncert pevskega zbora učiteljstva UJU v Ljubljani«, Jutro, 8. 1. 1931, str. 3). Anita Meze - FINAL.indd 20 13. 03. 2023 14:43:58 Študijska leta 21 sopranske dele v Papandopulovih Svatovskih pesmih, Škerjančevih Iskrah in Adamičevi Sestrici, na enem od njih je prvič izvedla Pet otroških pesmi Emila Adamiča in »odlično pričarala toplino in naivnost teh melodij«.39 Anita Meze je bila z Učiteljskim pevskim zborom tudi na svojem prvem gostovanju v tujini. Med 27. 3. in 7. 4. 1930 je ansambel gostoval v sedmih češkoslovaških mestih (Češke Budjejovice, Plzen, Praga, Hradec Kralove, Olomuc, Brno in Bratislava), kjer je imel 10 koncertov in 3 ma-tineje za šolsko mladino. Na svojih nastopih je učiteljski zbor češkemu občinstvu predstavil skladbe slovenskih in hrvaških avtorjev za mešani in ženski zbor ter prikazal visoko interpretativno raven pri tolmačenju programa, medtem ko je Anita Meze prepričljivo izvedla visoki sopranski solo v Papandopulovi suiti Svatovske pesmi in izzvala »neopisne ovacije«.40 Ob sodelovanju z vodilnimi zbori v Sloveniji – Akademskim in Učiteljskim pevskim zborom iz Ljubljane ter zborom Glasbene matice v Mariboru (več o tem v nadaljevanju) – je mlada umetnica nastopala tudi na koncertih manj znanih ansamblov, kot je bilo denimo Delavsko kulturno društvo Zarja iz Ljubljane. Na koncertu tega društva je med orkestrskimi točkami pela Devovo Kanglico in dve Pavčičevi skladbi, Pastirico in Uspavanko, ob klavirski spremljavi Pavla Šivica.41 V času študija je osvojila solidno vokalno tehniko in je lahko izvajala zahtevnejše samospeve sodobnih slovenskih skladateljev. Tako ji je skladatelj in profesor na ljubljanskem konservatoriju Slavko Osterc na avtorskem koncertu svojih del zaupal izvedbo v samospevu Vstajenje za sopran in solo violo ter v skladbi Štiri šaljivke za sopran in dva klarineta. Njena vokalna tehnika in čista intonacija sta prišli posebej do izraza v skladbi Vstajenje, kjer se prepletata parta glasu in viole ter zahtevata izjemno samostojnost izvajalcev. Koncertni repertoar Anite Meze v času študija je zaznamovan s samospevi sodobnih slovenskih skladateljev – Deva, Pavčiča, Adamiča, Lajovca, Kogoja, Osterca in Ukmarja. Treba je poudariti, da njeno zanimanje za nova dela ni bilo niti naključno niti subjektivno. Še več, bilo je v skladu s splošnimi smernicami, ki so vladale glasbenemu življenju Ljubljane in Slovenije. Težnje po podpori sodobne domače ustvarjalnosti so poglobili dirigenti, ki so vodili zbore in v skladu z njihovimi zmožnostmi poskušali obogatiti repertoar z deli slovenskih skladateljev. Tu je prednjačil Srečko 39 Stanko Vurnik, »Koncert Učiteljskega zbora«, Slovenec, 8. 1. 1931, str. 6. 40 Emil Adamič, »Koncert v Čes. Budejovicah…«, Slovenski narod, 29. 3. 1930, str. 4. 41 Lucijan Marija Škerjanc, »Kulturni pregled. Koncert 'Zarje' v Ljubljani«, Jutro, 27. 9. 1930, str. 3. Anita Meze - FINAL.indd 21 13. 03. 2023 14:43:58 22 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Kumar, ki je z Učiteljskim pevskim zborom pogosto prvi izvedel novona-stala dela za ta ansambel. Anita Meze se je odzivala tako na družbene kot na umetniške impulze svojega okolja, v katerem je pridobivala glasbeno izobrazbo in sodelovala z vodilnimi zbori tega časa. Razvila je naklonjenost do interpretacije samospevov domačih, posebej slovenskih avtorjev. Zanimanje za domače ustvarjanje je gojila skozi vso svojo kariero in tako postala ena od redkih vztrajnih popularizatorjev del jugoslovanskih skladateljev – doma, v tujini, na koncertnih odrih in na radijskih valovih. Slovenski kritiki, med katerimi je bilo največ skladateljev, so aktivno spremljali in komentirali glasbeno dogajanje v letih njenega študija, tako da lahko iz tiska razberemo odlike njenih izvedb. Po besedah kritikov je imela »kristalno čist«, vendar še ne dovolj razvit glas42 lepe barve, dobro vokalno tehniko, kot tudi oseben pristop do skladb z iskreno in izvirno interpretacijo.43 Ena od očitanih pomanjkljivosti, za katero so ji svetovali, naj jo popravi, je bila dikcija.44 Kot mladi interpretki, ki jo je umetniško zorenje še čakalo, so ji prerokovali lepo prihodnost.45 Vpogled v odlike interpretacij Anite Meze iz njenih študentskih časov lahko najdemo tudi v zapisih beograjskih kritikov, ko je dvakrat gostovala v prestolnici. Uspehi, ki jih je doživela na koncertnih odrih v dveh letih (1929, 1930), so ji omogočili sodelovanje z umetniki iz drugih slovenskih mest. Direktor Glasbene šole Glasbene matice v Mariboru Josip Hladek - Bohinjski jo je povabil, da na koncertih v Beogradu gostuje z zborom in šolskim godalnim orkestrom ter solistoma tenoristom Josipom Gostičem in basistom patrom Kamilom Kolblom. Anita Meze je povabilo sprejela in dobila priložnost, da se prvič preizkusi pred beograjskim občinstvom in glasbenimi kritiki, s tem pa preizkusi še resničnost laskavih ocen, ki jih je dobivala doma. V Beogradu so organizirali tri koncerte – dva v Manježu (10. in 11. 2. 1931) in enega v Narodnem gledališču (10. 2. 1931),46 kjer so izvedli 42 Jože Krošl, »Sijajen uspeh akad. zbora v Celju«, Slovenec, 3. 6. 1929. 43 Stanko Vurnik, »Za duha in srce. Koncert akademskega zbora«, Slovenec, 1929, št. 131, str. 7; Emil Adamič, »Koncert akademskega pevskega zbora«, Slovenski narod, 5. 6. 1929, str. 3; Slavko Osterc, »Triumf akademskega zbora v Mariboru«, Jutro, 5. 6. 1929, str. 3; Slavko Osterc, »H koncertu akademikov«, Jutro, 9. 6. 1929, str. 10; Lucijan Marija Škerjanc, »Koncert akademskega pevskega zbora v Ljubljani«, Jutro, 21. 6. 1929, str. 3. 44 Stanko Vurnik, »Koncert skladb Sl. Osterca«, Slovenec, 12. 2. 1930, št. 35, str. 7. 45 Emil Adamič, »Osterčev komorni večer«, Slovenski narod, 12. 2. 1930, str. 4. 46 Po dnevni predstavi za dijake je ansambel istega dne (10. 2. 1931) drugič nastopil zvečer v Narodnem gledališču. Anita Meze - FINAL.indd 22 13. 03. 2023 14:43:58 Študijska leta 23 slovenske in koroške ljudske pesmi ter Dvořákovo kantato Mrtvaški ženin. Beograjski kritiki so pohvalili nastope vseh interpretov. Pri Aniti Meze, solistki v Dvořákovi kantati, so izpostavili »lepo pevsko kulturo« in »dikcijo«, ki jo je očitno popravila po avtorskem koncertu Slavka Osterca, ko so jo nanjo opozorili kritiki, prisrčno občutje,47 lepo barvo glasu in dobro vokalno tehniko. V zvezi s tem je Kosta Manojlović ugotovil: »Svojo intonančno sila zahtevno sopransko arijo je gdč. Mezetova podala s prijetnim glasom, pri čemer sta prevladovali zanesljivost in čista intonacija. Njen nizki register je bolj dramatičen, njene višine pa polne izraza, poje jih z zanesljivo lahkotnostjo. Mislim, da bi morala biti naša Opera še naprej pozorna na njo (poudarila Lj. D.).«48 Anito Meze so te besede iz ust eminentnega glasbenega strokovnjaka zelo ohrabrile, toliko bolj, ker se je prvič pojavila na odru gledališča v prestolnici, pred zahtevnim beograjskim občinstvom in tamkajšnjo kritiko. Zagotovo pa je slutila, da bo vso svojo kariero pela prav v beograjski Operi in da bo še ničkolikokrat naletela na prisrčen sprejem občinstva, ki jo je že od samega začetka sprejelo brez zadržkov. Anita Meze je po manj kot mesecu dni še drugič gostovala v beograjskem Narodnem gledališču, tokrat kot solistka z Učiteljskim pevskim zborom. Prestolnica je bila eno izmed mest, v katerih je ansambel nastopil na svoji jugoslovanski turneji.49 Pokroviteljica turneje je bila kraljica Marija Karađorđević.50 Ob tej priložnosti je Anita Meze zapela tri ljudske pesmi ob klavirski spremljavi v priredbi Nika Štritofa ter sopranske sole v Adamičevem ženskem zboru Sestrica, pa tudi na prejšnjih koncertih Učiteljskega pevskega zbora večkrat izvajane Papandopulove Svatovske pesmi. S svojim prijetnim, čistim in dobro postavljenim glasom51 je posebej ljudske pesmi 47 Miloje Milojević, »Narodno pozorište. Koncert Muzičke škole Glazbene Matice iz Maribora. Na programu Dvoržakova balada Mrtvački ženin«, Politika, 12. 2. 1931, str. 6. 48 Kosta Manojlović, »Narodno pozorište. Koncert Muzičke škole Glazbene Matice iz Maribora«, Jugoslavenski glasnik, 12. 2. 1931, str. 4. 49 Zbor je začel turnejo 3. 3. v Zagrebu in jo do 11. 4. nadaljeval v Vojvodini. V okviru turneje je bil 5. 3. koncert v Beogradu (Emil Adamič, »Jubilej Učiteljskega pevskega zbora. Prvo desetletje UPZ«, Učiteljski tovariš, 28. 5. 1936, str. 1). 50 Zanimivo je spomniti, da so bili na obeh koncertih slovenskih glasbenikov iz Maribora in Ljubljane prisotni predstavniki kraljeve družine – na prvem kralj Aleksander I. Karađorđević, na drugem pa njegova žena Marija. Poleg tega so denarno podprli kulturne in druge institucije. Kraljica in kralj sta se redno udeleževala prireditev, ki so bile povezane s kulturo, tradicijo, zgodovino in religijo narodov Jugoslavije (Danica-Kaća Čolović, Srđan Čolović, Marija Karađorđević: kraljica – majka, Arhiv Srbije, Beograd, 2001, str. 51). 51 Kosta Manojlović, »Koncert Pevskog zbora učiteljstva UJU iz Slovenačke«, Jugoslavenski glasbenik, 7. 3. 1931, str. 5. Anita Meze - FINAL.indd 23 13. 03. 2023 14:43:58 24 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze interpretirala »z izredno muzikalnostjo, občutjem in slogom«.52 Za razliko od ostalih kritikov (Miloja Milojevića, Koste Manojlovića in Petra Krstića) pa je Mihailo Vukdragović – poleg pohvale na račun njenega temperamen-tnega nastopa in »z mnogo iskrenega zanosa in navdušenja«53 nad interpretacijo – vendarle ugotovil, da je njen glas tehnično premalo izdelan, a brez natančnejšega pojasnila. Anita Meze je 30. 1. 1932 kot absolventka Državnega konservatorija v Ljubljani prvič nastopila v operni predstavi Slovenskega narodnega gledališča. Oživila je lik Mihaele v Bizetovi operi Carmen. Ne glede na poseben napor, ki ga je sodelovanje v celovečerni predstavi zahtevalo od začetnika, kot tudi na pomanjkanje izkušenj pri takem delu, je ustvarila »prijeten in posebej v 3. dejanju presenetljivo prepričljiv lik«.54 Lep, toplo obarvan glas, »nenavadno uravnotežen in mirno vodenje dihanja«, »lepo fraziranje in izrazita muzikalnost,55 njena celotna prikupna zunanjost in gladek igralski nastop« so ji po besedah kritikov zagotovili »splošne simpatije občinstva, najljubeznivejše aplavze ter mnogo cvetja«.56 Druga vloga, ki jo je pela na odru ljubljanske Opere, je bila vloga Aline v operi Robinzonada.57 V realizaciji so večinoma sodelovali mladi začetniki. Solistični ansambel58 je deloval enotno in uigrano. Anita Meze se je odlikovala s svojimi »izjemnimi gledališkimi sposobnostmi«,59 ki jih je razvila na urah pri profesorici Cirili Medved. 52 Petar Kostić, »Koncert pevskog zbora učiteljstva u Ljubljani, 5. marta 1931«, Pravda, 7. 3. 1931, str. 4. 53 Mihailo Vukdragović, »Muzika. Koncert slovenačkog učiteljskog hora. Narodno pozorište 5. III. 1931«, Vreme, 7. 3. 1931, str. 5. 54 Emil Adamič, »Debut gdč. Anite Mezetove v ljubljanski operi«, Jutro, 4. 2. 1932, str. 3. 55 Josip Stotter, »Ein Debut an der Ljubljanaer Oper. Anita Mezetova als Micaela in Bizets Carmen«, Morgenblatt, 6. 2. 1932, str. 2. 56 Emil Adamič, »Debut gdč. Anite Mezetove v ljubljanski operi«, Jutro, 4. 2. 1932, str. 3. 57 Delo je imelo za podlago Offenbachovo komično opero Robinson Crusoe, bolj točno njen nepopoln klavirski uvod, pri katerem je Walter predelal besedilo, Winkler pa glasbo. Robinzonada je imela lahko, zabavno vsebino in v glasbenem smislu izvajalcem ni postavljala resnejših zahtev. Anita Meze je oživila lik zaljubljene Aline, ki spremlja Roberta na prekomorskih potovanjih in se ob njem na otoku divjakov znajde v smrtni nevarnosti, kjer bi lahko vsi končali na ražnju, a jih reši Robertov stric Ipo, oženjeni vodja prebivalcev izgubljenega otoka. 58 Ostale like so peli Srečko Magolič (mornar Mak Farlan), Franja Bernot-Golob (Farlanova žena Ester), Stjepan Ivelja (Roberto), Marjan Rus (Bani), Vekoslav Janko (stric Ivo) in Mila Kogoj (Tamara). Predstavo je režiral Ferdo Delak kot gost, dirigiral je Niko Štritof. 59 »Kulturni pregled. Robinzonada v ljubljanski operi«, Jutro, 15. 3. 1932, str. 3; Fran Govekar: » Robinzonada« , Slovenski narod, 12. 3. 1932, str. 2. Anita Meze - FINAL.indd 24 13. 03. 2023 14:43:58 Študijska leta 25 Po zaključku študija na konservatoriju v Ljubljani in prvih nastopih na odru Slovenskega narodnega gledališča je Anita Meze leta 1932 odšla na izpopolnjevanje na Dunaj, kjer je ostala do leta 1934. Ker je bila med najboljšimi študenti solopetja na konservatoriju, se je ravnatelj Matej Hubad pozanimal o dobrih dunajskih pedagogih in izvedel za Italijanko Marijo Rado Danielli.60 Za študij na Dunaju je Anita Meze dobila štipendijo Dramskega dru- štva Ljubljane. Prav tako ji je pomagala sestra Marijana, ki se je medtem preselila v Niš. Od svoje plače, ki je znašala 220 dinarjev, ji je vsak mesec nakazala 100 dinarjev, da bi ji omogočila, da »spodobno stanuje in da se skromno hrani«. Tako kot drugje v Evropi so tudi na Dunaju v tem času vladale ne-stabilne politične razmere, še vedno pa so se čutile posledice gospodarske krize. Po tem, ko je Hitler 30. 1. 1933 prevzel oblast v Nemčiji, so se pove- čali pritiski nacističnega gibanja v Avstriji, da bi se ta priključila Nemčiji. Zaradi tega je bil julija leta 1934 ubit kancler Dolfuss, poskus nacističnega udara na Dunaju pa ni uspel. Kljub temu so se nemške pozicije v naslednjih letih krepile, zlasti po zavzetju Porenja,61 čemur je 12. 3. 1938 sledila aneksija Avstrije. S tem se je uresničil Hitlerjev načrt, da teritorialno združi dežele, kjer je živelo nemško prebivalstvo. Podobo Dunaja v času prihoda Anite Meze kaže naslednji navedek: Kriza leta 1932 in inflacija so hitro vrnile rolls-roycee v garaže in ženski nakit v šatulje; začelo se je govoriti samo o stečajih, zadolževanju, likvidaciji. Propadli rentniki so morali prodati redke izdaje iz svojih bibliotek in dragocene kose stilnega po- hištva. Pa vendar, Dunaj je še vedno gojil iluzije, poznal je vrednost tradicije; Dunajčani niso več noro trošili denarja, vendar so se okrog petih sprehajali tako kot včasih, pod kostanji v Pra-tru, igrali domine v kavarnah in jedli slaščice v slaščičarnah … Tudi v dunajskih domovih se je ohranila nekdanja at- mosfera in v njih si lahko našel razkošje iz belle époque. Tujca so sprejemali kot prijatelja, globoko spoštljivo. Domačin je gladko govoril tri jezike, pazljivo poslušal o življenju v drugih mestih, medtem ko je gospodinja ponudila gostom domače 60 Pričevanje Marijane Savinšek v radijski oddaji Kod dva bela goluba (23. 3. 1990). 61 Renska oblast bi morala po versajskem dogovoru ostati demilitarizirana ( Svet oko godina 1938. Hitler ugrožava Evropu, Vuk Karađić, Beograd, 1979, str. 8). Anita Meze - FINAL.indd 25 13. 03. 2023 14:43:58 26 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze kolače z makom. Meščanski stan je zadržal udobje in šarm s konca stoletja, trofejne rogove z lova, obešene v predsobi, bidermajersko pohištvo v svetlem lesu, kanape, preoblečen v vijoličast saten, in portrete prednikov … Toda ljubezenske zgodbe in nezgode nadvojvod ter valčki princes na melodije Vesele vdove postajajo del preteklosti. Velika in znana delavska naselja (nem. Wohnhausanlage) nastajajo okrog Dunaja in njihov modernizem in arhitekturna drznost slavijo vlado socialistov …62 Dunaj je bil v 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja domovanje številnih srbskih glasbenikov in glasbenikov drugih narodnosti, ki so delovali v Srbiji in na Dunaju pridobivali visoko izobrazbo ali pa se poklicno izpopolnjevali. Med njimi so bili skladatelji63 ter izvajalci – dirigenti,64 violinisti,65 pevci,66 ki so med obema vojnama v glavnem delovali v beograjski Operi,67 in baletniki.68 V avstrijski prestolnici se je veliko muziciralo – v gledališčih, koncertnih dvoranah, po domovih bogatih meščanov itd. Poleg Državne opere (nem. Staatsoper), kjer so poleg opere redno izvajali tudi operete, je obstajalo nekaj gledališč: Theater an der Wien, kjer so izvajali pretežno operete, Ljudska opera (nem. Volksoper), kjer so bile zaradi nižjih cen operne predstave dostopne tudi nižjim slojem, in nenazadnje Carltheater, kjer so izvajali operete in igre z glasbo. Večji koncertni dvorani sta bili dvorani Musikverein in Konzerthaus. 62 Sabina Melšior-Bone, »Svakodnevni život. Beč bez violina«, Svet oko godine 1938. Hitler ugrožava Evropu, str. 100–101. 63 Kornelije Stanković (1831–1865), Mita Topalović (1849–1912), Josif Marinković (1851–1931), Vladimir Đorđević (1869–1938), Petar Krstić (1877–1957), Petar Stojanović (1877–1957), Ljubomir Bošnjaković (1891–1986), Jovan Srbulj (1893–1966), Jovan Bandur (1899–1956), Marko Tajčević (1900–1984), Stanojlo Rajičić (1910–2000) in drugi. 64 Mita Topalović, Dragutin Pokorni (1868–1956), Petar Krstić, Krešimir Baranović (1894–1975), Lovro Matačić (1899–1985) in drugi. 65 Dragomir Krančević (1847–1929), Marija Mihailović (1903–1988), Milan Jovanović - Braca (1904– 1964) in drugi. 66 Basist Žarko Savić (1861–1930), sopranistka Sultana Cijukova-Savić (1871–1935) in drugi. 67 Soprani: Draga Spasić (1876–1938), Ljubica Stanković (1885–1978), Štefanija Polič (1893–1978), Anita Gorska (?), Kornelija Ninković-Grozano (1897–1986), Zlata Gjungjenac (1898–1982), Nade- žda Stajić (1903–1970), Bahrija Nuri-Hadžić (1904–1994), Zdenka Zikova (1905–1990), Katarina Jovanović (1906–1994), Blanka Kezer (1908–1936), Ljubica Ljubičić (1909-?), Divna Radić (1915); mezzosopran: Evgenija Pinterović (1895–-1976); tenorji: Josip Rijavec (1890–1959), Dragutin Petrović (1893–1974), Živojin Tomić (1896–1961), Krste Ivić (1897–1973), Nikša Stefanini (1905–1973); baritoni: Rudolf Ertl (1886–1974), Milan Pihler (1897–1981), Stanoje Janković (1905–1986); basi: Svetozar Pisarević (1885–1929), Aleksandar Trifunović (1894–1954) in Žarko Cvejić (1907–1994). 68 Balerina Riki Levi (1906–1958) in koreograf in baletnik Dimitrije Parlić (1919–1986). Anita Meze - FINAL.indd 26 13. 03. 2023 14:43:58 Študijska leta 27 Državno opero je med leti 1929–1934 vodil avstrijski dirigent Clemens Krauss, ki je to dolžnost prevzel po priporočilu kolega in prijatelja Richarda Straussa. Poskrbel je za premierno izvedbo Bergovega Vojčka (1930) in Straussove Arabelle (1933), kar je bil na Dunaju v času Anite Meze edinstven glasbeni dogodek. Prav tako je z obnovo Verdijevih oper ( Macbeth, Don Carlos, Simone Bocanegra) v sodelovanju s producentom Lotharjem Wallersteinom nadaljeval tradicijo svojega predhodnika Franza Schalka, direktorja Državne opere v obdobju 1919–1929.69 Med solisti opernega ansambla Državne opere so bili v tem času med drugimi sopranistke Marija Nemeth, Kraussova žena Viorica Ursuleac, znana interpretka sopranskih vlog v Straussovih operah, Anny Konetzni, Elisabeth Schumann in tenor Helge Rosvaenge. Ko je decembra 1934 Krauss nenadoma odstopil s položaja in prevzel dolžnost direktorja Opere v Berlinu, je s seboj odpeljal večino omenjenih solistov,70 kar je povzročilo pravi škandal. V času svojega bivanja na Dunaju je Anita Meze pogosto obiskovala tamkajšnjo Državno opero, kjer je na četrti galeriji v družbi ostalih konservatoristov in študentov drugih šol in univerz sledila vrhunskim izvedbam pevcev.71 Posebno so ji bile všeč kreacije Elisabeth Schumann, ki ji je postala vzor za vloge v Mozartovih operah, Lotte Lehmann, Viorice Ursuleac in Marian Anderson.72 Ko je gledala operne predstave »iz ptičje perspektive« in »vpijala« interpretacije izvajalcev, si je zaželela biti na istem odru. Čeprav je bilo videti nemogoče, da bi si lahko v tej glasbeni prestolnici izborila »svoje mesto pod soncem«, je dogodek leto dni po njenem prihodu na Dunaj – Drugo mednarodno tekmovanje pevcev in pianistov – pripomogel, 69 V času med 1919–1924 sta bila na čelu Državne opere Richard Strauss in Franz Schalk, medtem ko je v obdobju 1924–1939 to dolžnost opravljal zgolj Schalk. 70 Anny in Hildo Konetzni, Viorico Ursuleac in Helgea Rosvaenga (Mosco Carner, »Vienna Hofoper (Staatsoper)«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 19, str. 717). 71 Ko je znanstvenik Milutin Milanković študiral na Dunaju (1896–1904), je obiskal 180 opernih predstav v Državni operi. S tem v zvezi je v poglavju »Nov život« prve knjige Uspomena zapisal naslednje o ob- činstvu četrte galerije, kjer so bili študenti: »Ti mukači z galerije, kot so jih imenovali ostali obiskovalci opere, so bili najplemenitejši del občinstva, njena duša in njen plamen. To ni bila plačana klaka, kakršne so imela ostala gledališča, ampak neodvisna porota, ki je presojala iz globokega umetniškega prepričanja. V to pisano družbo, kjer so med študenti prevladovali Italijani, med konservatoristi sopranistke in med ostalimi Židje, sem prišel tudi sam in delil z njimi težave in užitke.« (Milutin Milinković, Uspomene, doživljaji i saznanja. Detinjstvo i mladost (1879– 1909), Srpska akademija nauka in umetnosti, Beograd, 1979, str. 200) 72 Ameriška pevka altistka Marian Anderson (1902–1993) je od leta 1930 pogosto gostovala v Evropi. Imela je izjemen glas, za katerega je Arturo Toscanini trdil, da se pojavi »enkrat na sto let«. Obstaja možnost, da se je Anita Meze zanimala za izvajanje črnskih duhovnih pesmi prav zaradi te umetnice, ki je bila črnka in ki je izvajala pesmi ameriških črncev ( Muzička enciklopedija, 2, str. 49). Anita Meze - FINAL.indd 27 13. 03. 2023 14:43:58 28 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze da so jo opazili med številnimi mladimi pevci in ji omogočili srečanje z vodilnimi osebnostmi glasbenega življenja v tem mestu. Preden je tam nastopila, se je Anita Meze 6. 4. 1933 predstavila av-strijskemu občinstvu na koncertu v Badnu. Na poziv glasbenega direktorja Karla Wiesmanna je nastopila v neki restavraciji, kjer so ob četrtkih po-poldne izvajali koncerte resne glasbe. Zapela je arije Mignon, Čočosan in Margarete ( Faust). Kritiki so tako kot občinstvo izjemno pozitivno ocenili nastop mlade umetnice, ki je na njih naredila vtis tako s svojo eksotično lepoto73 kot tudi s svojim lepim in zvočnim sopranom, ki je v visokih registrih dosegal »čudovit glasovni žar in sijaj«. Prav tako so opazili njeno muzikalnost, nadarjenost in izjemno marljivost74 ter izrazili osebno prepri- čanje, da se ji bo izpolnila želja nastopiti v Državni operi.75 Vest o njenem uspehu so objavili tudi slovenski časopisi.76 Dva meseca po tem nastopu je bil objavljen natečaj za Mednarodno tekmovanje pevcev in pianistov na Dunaju. Po besedah Marijane Savinšek, ki je bila v tem času na obisku pri sestri in se pogovarjala s profesorico Rado Danielli, je Anita Meze lepo napredovala, zato je profesorica vztraja-la, da se prijavi na natečaj. Mednarodno tekmovanje (oz. glasbena olimpijada) je prvič potekalo leta 1932 na Dunaju. Sodelovali so pevci, pianisti in violinisti. Ob tej priložnosti je Jugoslovan Senaši dobil prvo nagrado.77 Naslednje tekmovanje leta 1933 je bilo organizirano samo za pevce in pianiste, ki jih je bilo okrog štiristo.78 Njihove interpretacije so ocenjevali znani umetniki izvajalci (pevci in pianisti),79 pedagogi, dirigenti in skladatelji. 73 »Anita Meze«, Der Zeitspiegel, 12. 4. 1933. 74 »Trinkhallenkonzert«, Badener Tageszeitung, 12. 4. 1933. 75 »Anita Meze«, Der Zeitspiegel, 12. 4. 1933. 76 »Slovenska pevka v Badenu«, Slovenski narod, 29. 4. 1933, str. 2; F. O., »Lep uspeh gdč. Mezetove v inozemstvu«, neznana publikacija, 15?. 4. 1933. 77 Sima Francen, »Druga muzička olimpiada u Beču. Četiri stotina pevača i pijanista bore se za prvenstvo. Najpoznatiji muzičari našega doba donose presudu o njihovoj obdarenosti«, Politika, 27. 4. 1933, str. 8. 78 Spomnimo, da je leta 1931 na mednarodnem tekmovanju na Dunaju bronasto medaljo osvojila še ena Jugoslovanka, sopranistka Ljubica Ljubičić (Roksanda Pejović, »Solisti Opere Narodnog pozorišta anga- žovani do 1941. godine. Enciklopedijski azbučni pregled njihovih delatnosti ( izbor). Ljubičić Ljubica«, Opera i Balet Narodnog pozorišta u Beogradu (1882–1941), Fakultet muzičke umetnosti, Beograd, 1997, str. 349). 79 Slavko Osterc navaja, da so bili v žiriji avstrijski violinist Arnold Josef Rosé, dirigent dunajske Dvorne (pozneje Državne) opere in Dunajske filharmonije ter ustanovitelj znanega Rosé kvarteta, ter violončelist Buxbaum, eden od članov tega kvarteta (Slavko Osterc, »Anita Mezetova«, Žena in dom, 1933, št. 10, str. 360; Ronald Winloch Anderson, »Rosé Arnold (Josef)«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 16, str. 193–194). Anita Meze - FINAL.indd 28 13. 03. 2023 14:43:58 Študijska leta 29 Med njimi so bili: pianisti Moritz Rosenthal,80 Emil Sauer,81 pianist in dirigent Alfred Cortot, Willy Rehberg, Paul de Con, Wilhelm Backhaus, Wieniawsky, pevci Helene Wildbrunn,82 Gertrude Verstel, Lucie Weidt, Josef von Manowarda,83 Friedrich Wiedermann, Hans Duhan,84 dirigenti Clemens Krauss,85 predsednik mednarodne žirije in direktor Državne opere na Dunaju, Paul Felix Weingartner,86 Robert Heger,87 violončelist in dirigent Georg Georgescu,88 Cesare Nordio, skladatelj Erich Wolfgang Korngold, skladatelj in glasbeni pisec Josef Marx, skladatelj in muzikolog 80 Moritz Rosenthal, po rodu iz Ukrajine, je bil učenec Franza Liszta zadnjih 9 let skladateljevega življenja. Zanj so se na začetku pianistične kariere zanimali Brahms, Johann Strauß in Čajkovski (Jerrold Northrop Moore, »Rosenthal, Moritz«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 16, str. 205). 81 Nemški pianist Emil Sauer je bil učenec Nikolaja Rubinsteina, Franza Liszta in Ludwiga Deppeja (Ronald Winloch Anderson, »Sauer, Emil von«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 16, str. 521). 82 Sopranistka Helene Wildbrunn, po rodu iz Avstrije, je bila angažirana v Dortmundu (1907–14), Stuttgartu (1914–18), v Državnih operah na Dunaju in v Berlinu (1919–31), v Mestni operi v Berlinu (od 1925), milanski Scali (1922), Covent Gardnu (1927). Nastopala je tudi v Buenos Airesu, Amsterdamu, Parizu in Bruslju. Posebno uspešna je bila kot interpretka ženskih likov v Wagnerjevih operah. Ko je prenehala nastopati, se je posvetila pedagoškemu delu na Glasbeni akademiji na Dunaju (Leo Riemens, »Wildbrunn, Helene«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 20, str. 413–414). 83 Poljski basbaritonist Josef von Manowarda je bil solist Ljudske opere na Dunaju (1915–1918), Opere v Wiesbadnu (1919–1935), Državne opere na Dunaju (1919–1935) in prvak Državne opere v Berlinu (od 1935). Manowarda je bil od 1922 stalni gost festivala v Salzburgu in od 1931 v Bayreuthu. Krajši čas (1932–1935) je bil vokalni pedagog na Visoki glasbeni šoli na Dunaju (»Manowarda, Josef von«, Muzička enciklopedija, 2, str. 526.). 84 Hans Duhan je bil od leta 1914 član Dvorne opere na Dunaju. Od 1933 je poučeval petje na Glasbeni akademiji na Dunaju (»Duhan, Hans«, Muzička enciklopedija, 1, str. 481). 85 Krauss je bil angažiran kot dirigent v Brnu, Rigi, Nürnbergu, Szczecinu in Gradcu. Bil je direktor Opere v Frankfurtu na Majni (1924–1929), Državne opere na Dunaju (1929–1934), v Berlinu (1934–1936) in Münchnu (1936–1938). Leta 1939 je reorganiziral Mozarteum v Salzburgu in nato redno dirigiral na festivalu. Nekaj časa je predaval na Glasbeni akademiji na Dunaju (»Krauss, Clemens«, Muzička enciklopedija, 2, str. 377). 86 Weingartner je v letih 1935–1936 nasledil Clemensa Kraussa na mestu direktorja Državne opere na Dunaju (Ronald Crichton, »Weingartner (Paul) Felix«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 20, str. 315–316). 87 Nemški skladatelj in dirigent Robert Heger je dirigiral v opernih hišah v Strasbourgu, na Dunaju (1911– 1913, 1926–1933 v Ljudski in Državni operi), v Nürnbergu (1913–1920), Münchnu (1920–1925 in 1950), Berlinu (1933–1950), Kasslu in Londonu (poleti je dirigiral v Covent Gardnu med 1925–1933 in 1935. (»Heger, Robert«, Muzička enciklopedija, 2, str. 102). 88 Romun Georg Georgescu je ustanovil Državno filharmonijo George Enescu v Bukarešti in deloval kot dirigent, glasbeni direktor in dirigent Državne opere ter profesor na konservatoriju v istem mestu (Viorel Cosma, »Georgescu, Georg«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 7, str. 240–241). Anita Meze - FINAL.indd 29 13. 03. 2023 14:43:58 30 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Egon Wellesz,89 skladatelja Petar Krstić90 in Josip Slavenski91 iz Jugoslavije in drugi. Tekmovanje je potekalo v veliki dvorani Glasbenega društva v avditoriju za skoraj 2000 obiskovalcev (1654 sedežev in 300 stojišč). Člani žirije so v prisotnosti številnega občinstva tri tedne od zore do mraka ocenjevali izvedbe kandidatov z različnih delov sveta. Vsak kandidat je imel na voljo deset minut, da interpretira izbrani program in na ta na- čin pokaže svoje umetniške sposobnosti. V zvezi s tem je Sima Francen ugotovil: Mnogi niso imeli časa, da se zberejo pred priložnostjo za to- likšen sijaj in tolikšno slavo. Morda je prav v tistem trenutku kdo začutil trenutno slabost in ravno pravi umetniki so najbolj občutljivi in najmanj sposobni biti avtomat. Gospodje v žiriji pa nimajo možnosti, da bi pogledali v duše kandidatov in videli, kaj se v njih dogaja. Ura neusmiljeno teče in kandi- datovih deset minut je preteklo. Edino upanje je, da niso bile zadnje.92 Ko se je bližal četrti krog tekmovanja, je izbor postajal vse ožji in napetost kandidatov vse večja. O tem govori podatek, da je v zaključnem krogu eden od 12 pianistov, ki so se borili za osem nagrad, od razburjenja padel v nezavest in se tako diskvalificiral. Celo sam predsednik žirije Clemens Krauss je razumel izziv, s katerim so se srečali mladi izvajalci, in izjavil, da tekmovanje ni samo »vaja muzikalnosti in glasbene nadarjenosti, ampak tudi vaja življenjske sposobnosti«. 89 Egon Wellesz je predaval zgodovino glasbe na Novem dunajskem konservatoriju (1911–1915) in nato na dunajski univerzi (od 1913). Osnoval je Institut za bizantinsko glasbo pri Dunajski Nacionalni biblioteki (1932). Po aneksiji Avstrije 1938 je pobegnil v Anglijo, kjer je nadaljeval pedagoško in publicistič- no dejavnost ( Muzička enciklopedija, 3, str. 725). 90 Petar Krstić je bil v tem času šef oddelka za umetnost in književnost na Ministrstvu za prosveto, šef glasbenega oddelka Radia Beograd, predsednik Beograjske podzveze glasbenikov in predsednik beograjske sekcije Združenja jugoslovanskih glasbenih avtorjev (sr. Udruženje jugoslovenskih muzičkih avtora; Vlastimir Peričić, »Krstić, Petar (1877–1957)«, Muzički stvaraoci u Srbiji, Prosveta, Beograd, 1969, str. 214). 91 Josip Slavenski je bil v tem času učitelj na Glasbeni šoli v Beogradu. 92 Sima Francen, »Druga muzička olimpiada v Beču. Četiri stotine pevača i pijanista bore se za prvenstvo. Najpoznatiji muzičari našega doba donose presudu o njihovoj obdarenosti«, Politika, 27. 6. 1933, str. 8. Anita Meze - FINAL.indd 30 13. 03. 2023 14:43:58 Študijska leta 31 Solopevci so izvajali Schubertove pesmi ali arije iz oper Verdi-ja, Puccinija, Wagnerja, Masseneta, Straussa … Anita Meze je zapela arijo Pamine iz Mozartove Čarobne piščali.93 Ko so uspešno prešli tri izločilne kroge, je okoli 40 pevcev, med katerimi je bila tudi Anita Meze, uspelo priti v zadnji del tekmovanja, ki bi določil izbor 10 kandidatov, za katere je bilo predvidenih 7 nagrad in 3 štipendije. O vzdušju v dvorani Glasbenega društva in vtisu, ki ga je napravila Anita Meze na člane žirije v tem zadnjem tekmovalnem večeru, je Sima Francen napisal: Zasedba žirije še nikoli ni bila tako polna kot tega večera. Okrog 40 prominentnih umetnikov, dirigentov, pevcev in skladateljev je sedelo za dolgo mizo in kritično gledalo vsakega kandidata in kandidatko, kajti pri pevcih niso ocenjevali samo glasu, ampak tudi zunanjost … Neobičajna zanimiva barva njenega mladega dramskega soprana je pritegnila pozornost vseh gledaliških članov žirije, ki so začutili poseben dramski talent. Ker pa njeno tehnično znanje še ni bilo takšno, da bi dobila tretjo nagrado, za katero je bila ena od kandidatk, ji je žirija skupaj s še dvema pev-kama dodelila štipendijo 600 šilingov (okrog 6000 dinarjev). Članom žirije se štipendija ni zdela zadostna, da bi izšolala glas. S tem so hoteli po besedah sekretarja natečaja g. Konta opozoriti, da so ti pevci dragoceni pevski talenti, ki bi z ustreznim šolanjem dosegli polno pevsko zrelost in se kot dovršeni umetniki dokazali tudi na tekmah umetniškega življenja.94 Zadržimo se za trenutek pri ugotovitvi, da so člani komisije v Aniti Meze prepoznali »odličen dramski talent«. Po njeni interpretaciji so želeli vedeti, koliko let že nastopa, saj so presodili, da je njena igra umetniško zrela in prepričljiva. Ko so izvedeli, da je začetnica, skoraj niso mogli verjeti.95 93 V članku iz Jutra piše, da je Anita Meze pela tri arije – arijo Margarete iz opere Faust (v slovenščini), arijo Pamine iz Čarobne piščali in arijo Mignon iz istoimenske opere. Anita Meze je v intervjuju januarja 1970 s Ksenijo Orešković omenila samo arijo Pamine (»Kulturni pregled. Anita Mezetova«, Jutro, 20. 6. 1933, str. 3). 94 Sima Francen, »Druga muzička olimpiada u Beču. Četiri stotine pevača i pijanista bore se za prvenstvo. Najpoznatiji muzičari našega doba donose presudu o njihovo obdarenosti«, Politika, 27. 6. 1933, str. 8. 95 Maša Slavec, »Književnost in umetnost«, Ženski svet, Ljubljana, 1934, št. 7/8, str. 181. Anita Meze - FINAL.indd 31 13. 03. 2023 14:43:58 32 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze To, kar je bilo za člane komisije nenavadno, za Anito Meze ni bilo neobičajno, saj je imela temelje, ki jih je postavila profesorica Cirila Medved. »To je ženska, ki ji veliko dolgujem,« je dejala. »Ona mi je pokazala pot pri interpretaciji. To sem negovala, ker sem dobila smer, v katero moram iti.«96 Če je s svojo prepričljivo interpretacijo prehitela sotekmovalce, ji je pot na oder nagrajencev preprečilo njeno ne dovolj dobro tehnično znanje. Menimo, da pri tem ni šlo za slabo vokalno tehniko, niti za kakšno drugo tehnično pomanjkljivost. Nasprotno, njena solidna vokalna tehnika ni bila dovolj za to vrsto nastopa, o čemer govori dejstvo, da bi »z malo šole« lahko ustvarila polno pevsko zrelost. Spomnimo naj, da je med številnimi kritiki, ki so pisali o Aniti Meze, zgolj Mihailo Vukdragović opozoril na pomanjkanje tehnične izdelanosti. Za Anito Meze je uvrstitev na tekmovanju pomenila izjemen uspeh, saj je s svojimi sposobnostmi in znanjem izstopala iz množice pevcev. Tega se ni veselila samo mlada umetnica, temveč vsi, ki so jo podpirali. Takoj naslednji dan po končanem tekmovanju je skladatelj Josip Slavenski poslal telegram upravniku Državnega konservatorija v Ljubljani, profesorju Mateju Hubadu, in ga obvestil o izjemnih rezultatih, ki jih je dosegla njegova nekdanja študentka.97 Vest o njenem uspehu so objavili slovenski98 in beograjski časopisi ter tako obvestili mnoge Jugoslovane, ki so bili ponosni na njen uspeh. Zanimivo je, da je to vest objavil tudi časopis v Badnu.99 Nagrajeni tekmovalci, najprej pianisti in nato pevci (16. 6. 1933), so nastopili na koncertu na Dunaju, ki so ga prenašali neposredno100 po radiu. Med nagrajenimi pevci, udeleženci tekmovanja, so bili Ines Iouglet iz Francije, Mariana Harms in Philip Göpelt iz Nemčije, Tiha Turlitaki in Pepos Barevanos iz Grčije, Zoltan Tibor z Madžarske, Luhne Scepanska s Poljske, štipendijo pa sta dobili Rosi Huszka in Anita Meze.101 Po koncu drugega koncerta je imel podpredsednik komisije profesor Josef Reitler svečani nagovor, po katerem je podelil nagrade. Poleg številnega občinstva so bili na koncertu predsednik mednarodne žirije in direktor Državne opere Clemens Krauss, župan Karl Seitz, predstavniki diplomatskega zbora in družbenega življenja. 96 Besede Anite Meze so povzete iz intervjuja s Ksenijo Orešković. 97 »Uspeh Anite Mezetove na Dunaju«, Jutro, 20. 6. 1933, str. 4. 98 Slavko Osterc, »Anita Mezetova«, Žena in dom, 1933, št. 10, str. 360. 99 »Der Wiener Musikwettbewerb«, Badener Zeitung, 21. 6. 1933. 100 »Uspeh Anite Mezetove na Dunaju«, Jutro, 20. 6. 1933, str. 4. 101 Ime tretjega dobitnika ni znano (»Internationaler Wettbewerb für Gesang und Klavier«, Österreichs Illustrierte Zeitung«, 25. 6. 1933.). Anita Meze - FINAL.indd 32 13. 03. 2023 14:43:58 Študijska leta 33 O uspehu Anite Meze se je govorilo še po koncu tekmovanja. O tem priča Ljerka Pejčić, ki je po njenem nastopu prišla na Dunaj, kjer je Meze nadaljevala študij petja na Glasbeni akademiji. Njena profesorica petja, Paula Marckneuchart, ena od vodilnih vokalnih pedagoginj, je v razgovoru z Ljerko Pejčić pripomnila: »No, ta tvoja Jugoslovanka, ta mala črna Anita, iz nje bo še nekaj. Ta bo uspela v svetu.«102 Če ne bi bilo vojne, bi se te besede v veliki meri uresničile. Prijateljstvo med Anito Meze in Ljerko Pejčić, ki se je začelo na Dunaju, je trajalo do Anitine smrti. Ko je Ksenija Orešković, kustodinja Srbskega gledališkega muzeja, januarja 1970 inter-vjuvala Anito Meze, je razgovoru prisostvovala tudi njena prijateljica. O vtisu, ki sta ga nanjo napravili dve tedaj že starejši dami, je Ksenija Ore- šković dejala: Razgovoru z gospo Mezetovo je prisostvovala tudi gospa Ljer- ka Pejčić, profesorica takratne Akademije za gledališče, film, radio in televizijo. Poznali sta se še iz davnih dunajskih dni. Bili sta si tudi podobni, ne v fizičnem smislu, ampak po nači- nu mišljenja in govora, po neki čudni starinski formi govora o življenju, o umetnosti. Skoraj se nista razlikovali. Tako lepo sta se dopolnjevali; mislim, da zato, ker sta pripadali nekemu drugemu času, neki drugi kulturi, ko je bilo pomembno, kaj se reče in kako se reče.103 A vrnimo se k Aniti Meze in njenemu bivanju na Dunaju. V avstrijski prestolnici je občasno bivala tudi leta 1934,104 da bi končala izpopolnjevanje pri profesorici Mariji Rado Danielli.105 Čeprav o tem ni dovolj podatkov, predpostavljamo, da je tudi v naslednjih dveh letih ohranila zveze z Avstrijo, o čemer priča njeno sodelovanje na Salzburškem festivalu avgusta leta 1936. Glede na povedano se zastavlja vprašanje, v kolikšni meri so dunajske izkušnje obogatile Anito Meze kot pevko. Čeprav ni enostaven, je odgovor očiten – vsestransko. Poleg tega, da je bila v središču umetniškega in glasbenega dogajanja, da je slišala največje umetnike in da si je izborila 102 Besede Ljerke Pejčić so zabeležene na magnetofonskem traku v intervjuju, ki ga je januarja 1970 z Anito Meze opravila Ksenija Orešković, kustodinja svetnica Srbskega gledališkega muzeja. Dele tega intervjuja so predvajali v radijski oddaji Kod dva bela goluba (23. 3. 1990). 103 Ksenija Marković je o tem govorila v oddaji Stereorama 24. 3. 1990 na 1. programu Radia Beograd ob deseti obletnici smrti Anite Meze. 104 Od januarja do marca in od junija do konca avgusta. 105 »Uspeh Anite Mezetove na Dunaju«, Jutro, 20. 6. 1933, str. 4. Anita Meze - FINAL.indd 33 13. 03. 2023 14:43:59 34 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze svoje mesto v glasbenem svetu mladih, je izpopolnila lastno interpretacijo in izboljšala vokalno tehniko, pripravila številne operne vloge in se v veliki meri poglobila v Mozartov slog. Vse svoje znanje je lahko v naslednjih letih uporabila na odru beograjske Opere. O tem, da trud za izboljšanje interpretacije ni prišel »čez noč«, govorijo tudi kritike njenih nastopov na koncertnem in opernem odru v Ljubljani, ko se je za božične in velikonočne praznike z Dunaja vračala na oddih. Tako je 5. 1. 1933 nastopila na koncertu Učiteljskega pevskega zbora in pela program s prejšnjih koncertov: solo v Škerjančevih Iskricah ter Adamičevih Sestrici in Petih otroških pesmih za sopran in klavir. Ob diskretni spremljavi Pavla Šivica, s katerim je nastopala še od šolskih dni, je pesmi izvajala »s pravim naglasom šaljivosti« v duhu in vzdušju, ki ju je zamislil skladatelj.106 Njeni nastopi v vlogi Mimi 30. 12. 1933 in 6. 1. 1934 na odru Slovenskega narodnega gledališča so izzvali različne ocene kritikov, ki pa se niso nanašale na njeno vokalno tehniko, temveč na igro. Nekateri so menili, da je na odru pokazala »veliko samosvojo gotovost«.107 Lik Mimi je oživila prepričljivo, zlasti v zadnjih dveh dejanjih, kjer je dosegla višjo raven interpretacije glede na prvi dve. Vrhunec kreacije je dosegla v zadnjih prizorih opere – v prizoru umiranja glavne junakinje.108 V vokalnotehničnem pogledu je dokazala, da z lahkoto obvlada registre, da ima »zdravo tehniko dihanja« in »izrazit občutek za smiselno fraziranje«.109 Ko je igrala, je ob telesnih gibih z »zelo inteligentno mimiko obraza« in izrazom oči skorajda popolno predstavila duševno stanje Mimi.110 Drugi pa so ji svetovali, naj izboljša dikcijo in več pozornosti posveti kontrastom med liričnimi in dramatičnimi vidiki vloge.111 Takšne ocene 106 Slavko Osterc, »Koncert pevskega zbora učiteljev. Dirigent Srečko Kumar, solistka Anita Mezetova«, Jugoslovan, 7. 10. 1934. 107 Emil Adamič, »Dve mladi pevki v La Boheme«, Jutro, 3. 1. 1934, str. 4. 108 Fr. G. (Fran Govekar), »Gostovanje Mezetove, Sokove …«, Slovenski narod, 2. 1. 1934, str. 2. 109 Vilko Ukmar, »Gostovanje in debut v ljubljanski operi«, Slovenec, 3. 1. 1934. Vilko Ukmar je menil, da je Anita Meze te odlike razvila v času šolanja na Dunaju. Nekateri iz ljubljanskega okolja so mu to zamerili, zato je bila v naslednji številki Slovenca objavljena naslednja izjava: »Opozorjeni smo, da omalovažujemo domači glasbeni zavod, zato pojasnjujemo prijateljem ljubljanskega Konservatorija, da tako nikakor ne mislimo, ampak da njegovo umetniško delovanje visoko cenimo, bolj od tujega. Sama pevka je pet let študirala na zavodu, ki jo je odlično ocenil. Prav tu je dobila temeljno izobrazbo, ki jo je v nadaljnjem šolanju na drugem mestu samo še nadgradila in ob tem uspešno razvila doma dobljeno podlago.« (»K nastopu gdč. Mezetove v naši operi«, Slovenec, 4. 1. 1934). 110 Fr. G. (Fran Govekar), »Gostovanje Mezetove, Sokove …«, Slovenski narod, 2. 1. 1934, str. 2. 111 »Gostovanje Mimi Balkanske in Anite Mezetove«, Slovenski narod, 9. 1. 1934. Anita Meze - FINAL.indd 34 13. 03. 2023 14:43:59 Študijska leta 35 kritikov ne čudijo, če upoštevamo, da je Anita Meze to vlogo interpretirala prvič. Ker se je v Ljubljani mudila le na kratko, ni imela dovolj časa, da bi z režiserjem podrobno preučila svoj lik. Zato menimo, da te kritike ne zmanjšujejo vrednosti njenega odrskega daru, ampak kažejo na nezadostno pripravo. Po prvih opozorilih je popravila dikcijo, očitno pa v tem času še ni v popolnosti usvojila principa jasne in razumljive izgovarjave. Nastop 14. 4. 1934 z zborom ljubljanske Glasbene matice v Zagrebu na avtorskem koncertu Antona Lajovca jo je spodbudil k nadaljnjemu delu za izboljšanje interpretacije. Potem ko je ob klavirski spremljavi Marijana Lipovška zapela nekaj pesmi slovenskih skladateljev, med katerimi so po kakovosti izstopale izvedbe skladb Večer in Oj, ti življenje, so ji zagrebški kritiki svetovali, naj več pozornosti posveti izboljšavam na visokem registru.112 Prav tako so prepoznali odlike njenih izvedb – dobro šolo in inte-ligenco, s katero je prodrla v srž teh skladb,113 kakor tudi lepoto njenega toplega in ekspresivnega glasu, s katerim je kar najbolje predstavila liriko Lajovčevih impresionističnih pesmi. 112 C-in, »Dva koncerta ljubljanske Glazbene matice«, Jutarnji list, 22. 4. 1934, str. 7. 113 Milan Majer, »Zwei Konzerte der ljubljanaer Glazbena matica«, Morgenblatt, 1934, št. 90, str. 5. Anita Meze - FINAL.indd 35 13. 03. 2023 14:43:59 Sestri Anita in Marijana Meze (vir: osebni arhiv Slavka Savinška) Anita Meze - FINAL.indd 36 13. 03. 2023 14:43:59 3 odhod v Beograd Kmalu po koncertu v Zagrebu je Anita Meze obiskala sestro Marijano, ki se je v času njenega študija preselila iz Niša v Beograd. Družina Savinšek je medtem dobila sina Gregorja, ki ga je imela Anita rada, kot bi bil njen otrok. Poleg poklicnih ambicij je v veliki meri želela ostati v jugoslovanski prestolnici prav zaradi malega nečaka. Soprog Marijane Savinšek je bil velik ljubitelj in poznavalec glasbe in se je zanimal za kariero svoje svakinje, ki jo je izjemno cenil in spoštoval. Poznal je vplivne osebnosti iz beograjskih glasbenih krogov, pa tudi situacijo v Operi. Tako je tudi izvedel, da solistični ansambel potrebuje sopranistko, in Aniti svetoval, naj poskuša dobiti angažma v tej operni hiši. Ko se je prijavila na avdicijo, Anita Meze članom in upravi beograjske Opere ni bila neznana. Tri leta poprej je kot študentka na konservatoriju najprej z Glasbeno matico iz Maribora in nato z Učiteljskim zborom nastopila v beograjskem Narodnem gledališču, slabo leto pred njenim prihodom v Beograd pa so o njenem uspehu na Dunaju pisali beograjski časopisi. Ob tem je s kakovostno interpretacijo dokazala svoje izjemne umetniške sposobnosti, kar ji je omogočilo, da kot gostja debitira v vlogi Nedde v operi Glumači. Po uspešnem nastopu je bila sprejeta v solistični ansambel beograjske Opere. Do začetka junija 1934 je na odru Narodnega gledališča nastopila nekajkrat (v vlogah Nedde in Mimi). Poleti je zaključila študij na Dunaju in se vrnila v Beograd, kjer je že v začetku septembra oživila lik Mimi. Od tega trenutka je svoje življenje in kariero trajno povezala s tem mestom. Po prihodu v prestolnico je bila izredno dejavna tako na opernem kot na koncertnem odru. Ker je spoznala značaj medija, ki je postajal vse bolj priljubljen in vpliven, je pogosto nastopala na programih Radia Beograd. Samostojno ali z ansamblom matične operne hiše je gostovala po drugih jugoslovanskih središčih in zelo uspešno nastopala v inozemstvu; na Salzburškem festivalu leta 1936, na solističnih koncertih v Münchnu, kot tudi z ansamblom 37 Anita Meze - FINAL.indd 37 13. 03. 2023 14:43:59 38 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Slovenskega narodnega gledališča v Italiji (1937) in s kolegi iz beograjske Opere v Frankfurtu na Majni (1939). V nadaljevanju se bomo posvetili vsaki od omenjenih aktivnosti mlade in perspektivne umetnice. Najprej pa nekaj besed o splošnih okoliščinah v Beogradu med obema vojnama, zlasti po prihodu Anite Meze v prestolnico leta 1934 pa vse do začetka vojne. Beograd je bil sredi tridesetih let največje mesto v Jugoslaviji114 in prestolnica, tako da so bile tam vse pomembnejše družbeno-politične in kulturne dejavnosti. Življenje Beograjčanov in Anite Meze je do začetka vojne potekalo v znamenju vse večje negotovosti zaradi številnih dogodkov, ki so zaznamovali ta čas – umor kralja Aleksandra I. Karađorđevića 9. 10. 1934 v Marseillu, menjave vlad, ki so ob bližanju vojne vodile vedno bolj profašistično politiko, množične antifašistične demonstracije in aretacije, serija stavk delavcev, ki so jih izzvale težke ekonomske okoliščine, krepitev gibanja za pravice žensk115 itd. Zahvaljujoč pospešeni urbanizaciji in razvoju potniškega prometa je Beograd tudi na zunaj potrjeval vlogo metropole. Mesto se je sčasoma razvilo v gospodarski in industrijski center. Ko pa so ga leta 1936 proglasili za turistično mesto, se je začel tudi bolj intenziven razvoj turizma. Proces modernizacije, v katerega je bilo vključeno zlasti go-spodarstvo, je zajel vse vidike življenja Beograjčanov in povzročil vsestran-ske posledice: spremembo položaja in vloge ženske v družbi,116 spremembe v načinu oblačenja prebivalcev prestolnice117 in načina, kako izkoristiti prosti čas – z obiskom zabav, kjer so prevladali novi zahodni plesi (čarlston, fokstrot, andaluz …), in športnih prireditev.118 Med novosti, ki so v tem času v večji ali manjši meri vplivale na prebivalce Beograda, so spadali še 114 V Beogradu je leta 1934 živelo okoli 286.000 prebivalcev. V tej številki so zajeti prebivalci Beograda skupaj z Zemunom (Milovan Radovanović, »Demografski odnosi 1918-1941. godine«, Istorija Beograda (dvadeseti vek), 3, Prosveta, Beograd, 1974, str. 159). 115 Petar Milosavljević, »Radnički pokret u uslovima revolucionarnog uspona, borbe protiv fašizma i pripre-ma za odbranu zemlje«, Istorija Beograda (dvadeseti vek), 3, str. 295–298. 116 Ves čas med obema vojnama, zlasti pa v sredini tridesetih let, je bilo aktualno t. i. »žensko vprašanje«, ki se je nanašalo na poskus izenačevanja žensk in moških s pravico glasovanja, družbeno enakostjo in enako pravico dedovanja ( Politika, 24. 9. 1919, po: Predrag J. Marković, Evropski uticaj na proces modernizacije Beograda od 1918-1941, rokopis (magistrsko delo), Filozofska fakulteta, Beograd, 1990, str. 64. 117 V času med obema vojnama so se beograjski prebivalci priklonili pariški modi, ki je prevladala v Beogradu. Beograjčanke so lahko prek časopisov (npr. Žena i svet, ženska rubrika v Politiki) sledile sodobnim modnim trendom. Avtorice največjega števila člankov o modi sta bili kostumografinja Narodnega gledališča Milica Babić-Jovanović in Radmila N. Petrović, posebna dopisnica za modo iz Pariza (Nada Doroški, »Slike iz svakodnevnog života«, Beograd u sećanjima 1930-1941, Srpska književna zadruga, Beograd, 1983, str. 32). V tem času je bil klobuk obvezen del garderobe pri moških in ženskah (Ibid., str. 33). 118 Za razliko od mode in videza, ki je zaposloval predvsem ženske, je pozornost moških v vse večji meri pritegoval šport, posebej nogomet. Anita Meze - FINAL.indd 38 13. 03. 2023 14:43:59 Odhod v Beograd 39 novi mediji: radio,119 strip120 in film.121 Beograjčanom je »okno v svet« odpiral tudi izjemno širok izbor tiska.122 Dinamiko kulturnega in predvsem glasbenega življenja tega časa je omogočilo ustanavljanje umetniških zavo-dov – beograjske Opere (1920) in Beograjske filharmonije (1923). Anita Meze je v Operi preživela vso svojo kariero. S sodelovanjem v vrsti predstav in s kreacijo številnih likov je zapustila neizbrisno sled v njenem razvoju. Leta 1934, ko je postala članica solističnega ansambla beograjske Opere, je bila institucija v globoki krizi. Upravnik Narodnega gledališča Milan Grol je stanje v kolektivu opisal takole: Od stanja v drami je huje le še v operi. Zapuščena drama, brez programa in brez vodstva, še nekako shaja, zahvaljujoč tradi- ciji in rezervam v obliki preteklih predstav, ki jim gledališka skupina lahko sledi; Opera pa je popolnoma dezorganizirana. Ogromen in zapleten mehanizem, nehomogene skupine pev- cev-solistov (katerih slabost je že ves čas, da na odru ostajajo solisti), glasbeno neizdelan in nestalen zbor, premalo usklajen orkester in vprašanje razporeda dela tega slabo discipliniranega kolektiva, ki se skupaj z dramskim nahaja pod isto streho, ki nima dovolj režiserjev, korepetitorjev in celo klavirjev ter pro-storov za delo in ki je brez jasnega načrta, brez organizacije, 119 O tem mediju več v naslednjih poglavjih. Beograjčanom v tem času televizija ni bila dostopna (ekspe-rimentalni televizijski program so oddajali šele leta 1958 v Beogradu), vendar so prve Philipsove televi-zorje lahko videli leta 1938 na jesenskem sejmu. Takrat so oddajali program, pri katerem so sodelovali dramski umetniki Žanka Stokić, Marija (Marica?) Popović in Dušam Radenković (Predrag J. Marković, Evropski uticaj na proces modernizacije Beograda od 1918-1941, str. 112). Ob tem se je ponujala možnost, da pride prek občasnih člankov v časopisih do novih informacij glede problemov realizacije televizijskega programa, posebno glede neposrednega prenosa. 120 Čeprav so Beograjčani dobili prvi strip v roke že leta 1926, so se za ta medij začeli v večji meri zanimati v začetku tridesetih let, v času širjenja zvočnega filma. Za to so imeli zasluge ruski risarji Lobačev, Tim- čenko, Navejev, Kurganski, Kuznjecov, Solovjev in Šenčin, utemeljitelji beograjske šole stripa (Predrag J. Marković, Evropski uticaj na proces modernizacije Beograda od 1918-1941, str. 120, 126) 121 Pojav filma, najprej nemega in nato zvočnega (v tridesetih letih), je bil pomemben (in predvsem ameriški) vpliv na vsakdan Beograjčanov. Ko so gledali »idealno« življenje multimilijonarjev na platnu, je večina ljubiteljev filma formirala nove, pogosto irealne poglede na življenje v daljnem svetu, vrednote, uspeh … Nastali so kulti filmskih zvezd. Pojav zvočnega filma je dosegel, da je filmsko platno postalo »učitelj igranja« ob prikazovanju varietejev in operete. Poleg ameriških in nemških, redkeje domačih filmov, je lahko občinstvo do konca tridesetih let lahko v kinodvoranah videlo tudi ruske in francoske filme (Predrag J. Marković, str. 120, 126). 122 Poleg treh največjih dnevnikov, Politike, Vremena in Pravde je v prestolnici v času med 1918 in 1941 dnevno izhajalo 44 časopisov (Ibid., str. 4). Anita Meze - FINAL.indd 39 13. 03. 2023 14:43:59 40 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze brez zanesljive in energične vodstvene roke – to je kaos iz dne-va v dan.123 Za ta položaj so glasbeni kritiki, med katerimi je bil najbolj glasen Branko Dragutinović, našli krivca v Stevanu Hristiću, direktorju Opere. Med drugim so mu očitali nesistematično delo, odpuščanje eminentnih sodelavcev, nepremišljene angažmaje pevcev in (ne)kakovost dirigiranja. Prav tako so mu zamerili, da je »favoriziral ruske izvajalce /…/ in ni skrbel za domače pevske talente,« čeprav je v več kot desetih letih na položaju direktorja (od sezone 1924/25 do 3. 1. 1936) solistični ansambel razširil z jugoslovanskimi opernimi pevci.124 Zaradi pritiska javnosti je bil Hristić od 16. 12. 1933 do začetka sezone 1934/35 odsoten, začasno ga je zamenjal dirigent Ivan Brezovšek. Prav med Hristićevo odsotnostjo je Anita Meze po avdiciji dobila mož nost nastopa v Leoncavallovi operi Glumači v vlogi Nedde, nato pa jo je Ivan Brezovšek sprejel v solistični ansambel. Brezovšek je v pripravah za novo sezono ansambel »prečistil« – odpustil je Hristićevo ženo Ksenijo Rogovsko, ki se je po besedah Dragutinovića v prejšnji sezoni »pokazala kot popolnoma nepotrebna« in ki bi s »svojimi primadonskimi ambicijami lahko še naprej vnašala v ansambel ferment dekompozicije«, odpustil je Stanislava Drabika, čigar petje je kazalo glasovno dekadenco in nenaravno igro. Namesto Drabika je Brezovšek kot stalnega gosta angažiral tenorista Marija Šimenca, medtem ko je mesto Rogovske »za isti finančni učinek« dodelil novoangažiranim mladim opernim pevkam, ki so bile na začetku kariere – Olgi Oljdekop, Ljubici Ljubičić in Aniti Meze.125 Na ta način so bile popravljene »krivice« začasno odsotnega direktorja – ansambel so pomladili in okrepili z novimi izvajalci. Angažma Anite Meze v beograjski Operi pa ni trajal dolgo: ob koncu sezone 1934/35 (neposredno pred odhodom Stevana Hristića kot direktorja Opere), ko se je z interpretacijo vrste vlog dokazala kot ena najbolj 123 Milan Grol, »Pozorišne nevolje«, Književni glasnik, 16. 9. 1934. 124 Nadežda Mosusova, »Srpska muzička scena (125 godina Narodnog pozorišta)«, Srpska muzička scena, Zbornik radova, Muzikološki institut Srpske akademije nauka i umetnosti, Beograd, 1995, str. 22. 125 Branko Dragutinović, »Muzika u zemlji. Beograd«, Zvuk, 1934, št. 12, str. 436. Te umetnice so delovale na odru beograjskega Narodnega gledališča v različnih operah, realiziranih v kratkem časovnem obdobju. Olga Oljdekop je nastopila v vlogi Leonore v Plesu v maskah, Ljubica Ljubičić v vlogi Santuzze v Cavallerii rusticani in Anita Meze v vlogi Nedde v Glumačih. Ker so pokazale interpretativne kvalitete, so bile sprejete v solistični ansambel. Anita Meze - FINAL.indd 40 13. 03. 2023 14:43:59 Odhod v Beograd 41 perspektivnih mladih umetnic, je dobila odpoved.126 V naslednji sezoni (1935/36) se je pojavljala le še kot gostja na odru Narodnega gledališča. V solistični ansambel so jo drugič sprejeli v sezoni 1936/37, in tokrat je v njem ostala vse do 1965. Njen vzpon v obdobju med obema vojnama je potekal vzporedno z največjim vzponom beograjske Opere – pred drugo svetovno vojno (1938–1941). Največjo razvojno etapo te institucije so dosegli po tem, ko sta vršilca dolžnosti direktorja Jovan Bandur (1935/1939) in Ivan Brezovšek (1937/28) rešila osnovne ovire pri napredku ansambla (s pomiritvijo odnosov v zavodu, stimulacijo sistemskega dela, angažiranjem opernega režiserja Ericha Hetzla in organizacijo pomožnega (večernega) zbora).127 V največji meri pa gre zahvala delu glasbenih strokovnjakov – dirigentu Lovru Matačiću,128 režiserju Hetzlu in dunajskemu dirigentu Jo-sefu Kripsu, ki so dosegli visoko raven izvedb tako premier kot repriz.129 V teh letih so na odru Narodnega gledališča ustvarili nov interpretacijski slog v glasbenem in režijskem smislu, ki je od solistov zahteval večje poglablja-nje v značaj interpretiranih likov in kvalitetnejšo igro. Solistični ansambel Od delovanja Anite Meze v beograjski Operi leta 1934 do začetka vojne so v solističnem ansamblu sodelovali dolgoletni člani tega zavoda, angažirani že v času njegovega nastanka,130 nekaj umetnikov ruskega131 in češkega porekla,132 ki so bili angažirani kot solisti v Hristićevem času, pa tudi v času vršilcev dolžnosti direktorja, nekateri tudi začetniki.133 Interpretativna 126 Branko Dragutinović je mnenja, da je Anito Meze redukcija doletela nepravično (Roksanda Pejović, Opera i balet Narodnog pozorišta u Beogradu (1882-1941), str. 111). 127 Branko Dragutinović, »Prolegomena za istoriju opere i baleta Narodnog pozorišta«, Jedan vek Narodnog pozorišta u Beogradu 1868-1958, Narodno pozorište, Nolit, Beograd, 1968, str. 106. 128 Lovro Matačić je bil v. d. direktorja beograjske Opere od 1938–1941. 129 Branko Dragutinović, »Prolegomena /…/«. 130 Sopranistki Liza Popova in Nada Stajić, mezzosopranistka Evgenija Pinterović, altistka Zorka Popadić, tenoristi Živojin Tomić, Dragutin Petrović in Josip Rijavec, baritonisti Rudolf Ertl, Pavle Holodkov in Božidar Mitrović, basisti Milorad Jovanović, Aleksandar Tucaković, Evgenije Marijašec in Aleksander Trifunović. 131 Sopranistki Liza Popova in Olga Oljdekop, baritonista Pavle Holodkov in Andreja Baranjikov, basista Evgenije Marijašec in Kiril Dijevski. 132 Zdenka Zikova. 133 Vrstni red solistov je napravljen glede na vrsto glasu, ki so ga imeli. Leta v oklepaju kažejo čas njihovega angažmaja v beograjski Operi. Stroko opernih solistov smo definirali na podlagi diplomskih del, ki govorijo o izvajalcih v beograjski Operi v času med obema vojnama (Anđela Jokić, Basovi in baritoni, članovi beogradskog Narodnog pozorišta u međuratnom periodu. Odlike i vrednovanja, 1, rokopis [diplomsko delo], Fakultet muzičkih umetnosti, Beograd, 1998; Ljiljana Dubljević, Soprani, mecosoprani i altovi Anita Meze - FINAL.indd 41 13. 03. 2023 14:43:59 42 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze raven solistov beograjske Opere se je razlikovala glede na vokalno izobrazbo in njihove glasbenoodrske izkušnje.134 Poleg pevcev z dovršeno vokalno tehniko, smislom za logično fraziranje in dinamično niansiranje, dobro dikcijo in razvitimi igralskimi sposobnostmi135 so številni solisti premogli le pomanjkljive vokalnotehnične zmožnosti,136 ki so vplivale tudi na ostale vidike interpretacije in znižale izvajalsko raven samih interpretov,137 kot tudi raven predstav. Med sopranistkami je bilo nekaj vrhunskih solistk, ki so dosegle posebej odmevne uspehe v tujini. Tako so bili Zdenka Zikova (1934– 1940), Melanija Bugarinović (1937–1941) in tudi Stanoje Janković (1939–1942) angažirani v dunajski Državni operi, medtem ko so bile kreacije Bahrije Nuri-Hadžić opazne na gostovanju v Pragi (pela je na premieri Koštane, nastopala je v Jenufi, Aidi in Faustu) ter v züriški operi (oživila je lik Lulu na premieri istoimenske opere Albana Berga junija 1937 ter vlogo Salome ob 75-letnici rojstva Richarda Straussa, ki je dirigiral predstavo maja leta 1939; režiral jo je Walter Felsenstein). Ti umetniki so nastopali z znanimi opernimi pevci in dirigenti in izkušnje s svetovnih odrov prenašali na oder beograjske Opere ter tako zviševali izvajalsko raven opernih predstav. Solistični ansambel beograjske Opere se je vse obdobje med obema vojnama srečeval s problemi pomanjkanja pevcev, zlasti dramskih glasov (soprana, tenorja, baritona in globokih basov) ter koloraturnih sopranov. beogradskog Narodnog pozorišta u međuratnom periodu. Odlike i vrednovanja, 1; Danica Stipanović, Delatnost vokalnih umetnika-tenora u beogradskoj Operi između dva svetska rata, rokopis [diplomsko delo], Fakultet muzičke umetnosti, Beograd, 2002). 134 Večina članov solističnega ansambla je dobila izobrazbo v Ljubljani in Zagrebu ali v inozemstvu. Manjše število se je učilo petja zasebno pri vokalnih pedagogih. Nekateri so samostojno gostovali v tujini, nekateri so postali člani ansamblov tujih opernih hiš. Tak primer je Zdenka Zikova, ki je bila angažirana v Narodnem gledališču v Pragi (1930–1934) in v dunajski Državni operi (1934–1940), Bahrija Nuri- -Hadžić v Mestnem gledališču v Bernu (1928–1931), Katica Jovanović v operi v Essnu (1932–1933), Kornelija Ninković-Grozano (1927–1930) in Nikola Cvejić (1930–1940) v operi v Brnu, Ljubica Ljubičić v Nemški operi v Pragi (1938–39) in v baselski operi (1940–46), Milorad Jovanović v Theatre de la Monnaie v Bruslju (1927–31) itd. 135 Med njimi so bili Liza Popova, Zlata Gjungjenac, Bahrija Nuri-Hadžić, Zdenka Zikova, Milorad Jovanović, Nikola Cvejić, Stanoje Janković, Žarko Cvejić in drugi. 136 Vokalnotehnične pomanjkljivosti so se kazale v neuravnoteženosti glasovnih registrov, »forsiranju«, ne- čisti intonaciji, nazalnosti, nezadostnem »nošenju« glasu, tremolu. Za bolj detajlno študijo vokalne tehnike solistov beograjske Opere v medvojnem obdobju glej: Anđela Jokić, Basovi in baritoni /…/; Ljiljana Dubljević, Soprani, mecosoprani i altovi beogradskog Narodnog pozorišta u međuratnom periodu. Odlike i vrednovanja, I. 137 Npr. izvajalci, ki so »forsirali« (večinoma so peli z močno dinamiko), niso mogli ustvariti dinamičnega niansiranja. Anita Meze - FINAL.indd 42 13. 03. 2023 14:43:59 Odhod v Beograd 43 Zato so težavo reševali na dva načina – s pogostimi gostovanji138 in z raz-porejanjem vlog pevcem, ki niso imeli ustrezne lege, pri čemer je vedno obstajala nevarnost vokalnega naprezanja liričnih glasov. Repertoar beograjske Opere je bil pred drugo svetovno vojno sestavljen po vzoru drugih evropskih opernih hiš, kar pomeni, da je v največji meri vseboval pomembna glasbeno-odrska dela iz 19. stoletja. Najpogostejše so bile opere italijanskih skladateljev, posebej Verdija in Puccinija. Prav tako so izvajali dela francoskih, nemških, slovanskih (ruskih, sovjetskih, čeških in poljskih skladateljev), pa tudi opere domačih avtorjev.139 V času med 1934 in 1941 so v repertoar uvrstili tudi dela novejšega datuma Katarina Izmajlova (1934, kmalu po svetovni premieri), Nižava (1903), Štirje grobijani (1906), Don Kihot (1910), Kavalir z rožo (1911), Mrtve oči (1916), Turandot (F. Alfano je opero končal 1926), kot tudi dela srbskih in hrvaških skladateljev ( Dorica pleše [1933], Ero z onega sveta [1935], Đurađ Branković [1938]). Med resnejše repertoarne poteze sodijo izvedbe Tannhäuserja in Hovanščine, pozornost pa so posvetili tudi pomembnim delom iz 18. stoletja ( Orfej in Evridika, Figarova svatba, Don Giovanni, Čarobna piščal). Repertoarna politika uprave beograjske Opere je spodbujala živo zanimanje beograjskih glasbenih kritikov, ki so pogosto kritizirali izbor oper in predlagali lastne rešitve. Za primer: operi Štirje grobijan i in Mrtve oči so proglasili za dela »sumljive vrednosti«.140 Večkrat niso upoštevali zmožnosti solističnega ansambla, v katerem so predvsem manjkali nekateri glasovi, obenem so se zavzemali za izvajanje Wagnerjevih glasbenih dram, sodo bnih čeških oper, glasbeno-odrskih del Rimskega-Korsakova in (najmlajših) jugoslovanskih skladateljev. Nekatere njihove predloge so tudi upoštevali. Anita Meze je v medvojnem obdobju poustvarila velik del repertoarja beograjske Opere. V času nepopolnih sedmih sezon je oživila 22 ženskih likov iz 16 tujih in 6 domačih oper. Sodelovala je v premierah 9 del: 138 Med gosti so bili vrhunski umetniki (Fjodor Šaljapin, Zinka Kunc, Giacomo Lauri Volpi, Georg Thill, Josef Otakar Masak, Andre Burdino, Alda Noni, Zitek …), pa tudi povprečni in podpovprečni, ki so za-ostajali za povprečnimi izvajalci iz ansambla beograjske Opere (Roksanda Pejović , Opera i balet narodnog pozorišta u Beogradu (1882–1941), str. 171 – 172, 268 – 269). 139 V medvojnem obdobju so izvedli 25 oper italijanskih, 18 oper francoskih, 17 oper nemških, 1 ruskih, 5 čeških, 2 operi poljskih skladateljev in 1 opero sovjetskega skladatelja (Konstantin Vinaver, »Repertoarska politika Narodnog pozorišta od osnivanja do danas« Srpska muzička scena, str. 252). 140 Vojislav Vučković, »Premijera Đokonde od Ponkijelija«, Život i rad 1940, maj–december, str. 32–39. Anita Meze - FINAL.indd 43 13. 03. 2023 14:43:59 44 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze I. Tuji repertoar141 a) Italijanski Leoncavallo: Glumač i (Nedda), Puccini: La bohème (Mimi), Donizzetti: Kapljice za ljubezen (Adina)142, Puccini: Madame Butterfly (Čočosan), Wolf-Ferrari: Štirje grobijani (Marina), Puccini: Turandot (Liu), Verdi: Falstaff (Nannetta) b) Francoski Massenet: Manon (Manon), Don Kihot (Garsias), Thomas: Mignon (Mignon), Bizet: Carmen (Micaela) c) Nemški Mozart: Figarova svatba (Suzana), D'Albert: Nižava (Nuri), Mozart: Don Giovanni (Zerlina), Čarobna piščal (Pamina) č) Češki Smetana: Prodana nevesta (Marinka) II. Jugoslovanski repertoar Gotovac: Morana (Morana), Krstić: Nasilnik (Emina), Odak: Dorica pleše (Dorica), Gotovac: Ero z onega sveta (Gjula), Zajc: Nikola Šubic Zrinjski (Jelena), Nastasijević: Đurađ Branković (Mara) Med tujim repertoarjem so bila v največji meri zastopana dela italijanskih skladateljev, predvsem Puccinija, ki je bil izjemno priljubljen. Med operami, priljubljenimi pri beograjskem občinstvu, ki so glede na število izvedb presegale ostale opere in pri katerih je sodelovala Anita Meze, so bili Glumači, Carmen in Prodana nevesta. Madame Butterfly in Prodana nevesta sta se na repertoarju obdržali celo od premiere pa vse do začetka vojne.143 Anita Meze je bila ena od mnogih v vrsti Čočosan, Marink in Micael, s katerimi se je lahko spoznal avditorij prestolnice. Kot tipično mozartovska pevka je pela vloge v vseh Mozartovih delih, ki so jih v teh letih izvedli. Anita Meze je v času angažmaja odpela skoraj celoten domači repertoar na beograjskem opernem odru.144 V dvajsetih letih so izvedli opere srbskih skladateljev ( Ženitev Miloša, Somrak, Nasilnik, Zetski knez, Koštana), 141 Opere so naštete po vrsti, kot jih je pela Anita Meze. 142 S krepkim tiskom so označene premiere, podčrtane pa so obnovljene opere. 143 Beograjska premiera opere Madame Butterfly je bila 11. 2. 1920, Prodane neveste pa 21. 10. 1922. 144 Milenko Živković, »Mladi ansambl Beogradske opere izvodi operu Dorica pleše od Krste Odaka«, Vreme, 25. 1. 1935. Anita Meze - FINAL.indd 44 13. 03. 2023 14:43:59 Odhod v Beograd 45 v tridesetih letih pa so imeli prednost hrvaški skladatelji,145 v začetku šti-ridesetih so premierno izvedli Nastasijevićevo opero Đurađ Branković in obnovljeno opero Petra Konjovića Ženitev Miloša.146 Krstićevo opero Nasilnik, v kateri je Meze pela Emino, je občinstvo lepo sprejelo, zato se je obdržala na repertoarju. Neposredno pred začetkom vojne je sodelovala na premieri druge opere srbskega skladatelja ( Đurađ Branković). Z izjemo Era z onega sveta opere hrvaških skladateljev niso naletele na večji odziv občinstva.147 Meze je kot prva Gjula na odru beograjske Opere ta lik interpretirala najpogosteje – tako glede na ostale like iz oper domačih skladateljev kot tudi glede na vloge iz tujega repertoarja. Že ko je bila prvič angažirana v beograjski Operi (od maja 1934 do junija 1935), se je Anita Meze dokazala z interpretativnimi kvalitetami in pre-danim delom kot ena najbolj perspektivnih mladih umetnic. V relativno kratkem času so ji zaupali šest glavnih (Nedda, Mimi, Morana, Emina, Dorica, Manon) in eno manjšo vlogo (Garsias). Z izjemo Mimi, ki jo je konec 1933 in v začetku 1934 pela na odru Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, je ostale like prvič pripravila in oživila na odru beograjskega Narodnega gledališča. Zanimivo je, da je imela kljub različnosti vlog malo nastopov – tako je denimo vlogo Garsias pela zgolj na premieri opere Don Kihot, Emino je pela dvakrat, Mimi, Dorico in Manon pa trikrat. Večkrat je nastopila zgolj kot Nedda (7) in Morana (5). Postavlja se vprašanje, ali je obstajala realna potreba, da se Aniti Meze, ki je komaj prišla kot solistka, zaupa toliko vlog, toliko bolj, ker jo je bilo kot začetnico treba postopoma uvajati v repertoar. Čeprav mlada in neizkušena, se je morala večkrat soočiti z zahtevami, ki so presegale njene trenutne sposobnosti. Vzrok ni bila njena začetniška ambicioznost, ampak slaba praksa uprave beograjske Opere, ki je zaradi pomanjkanja ustreznih glasov dajala članom solističnega ansambla neustrezne vloge. Aniti Meze so na primer dali vlogo Morane, ki je presegala njene glasovne možnosti in zahtevala od nje skoraj nemogoč napor, še posebej v dramatičnih trenutkih in skupinskih prizorih.148 Podobno usodo je doživela članica solističnega 145 V tem času so izvedli naslednja dela: Morana, Adel in Mara, Hasanaginica, Dorica pleše, Ero z onega sveta in Nikola Šubic Zrinjski. 146 Nadežda Mosusova, »Srpska muzička scena (125 godina Narodnog pozorišta)«, Srpska muzička scena, str. 252. 147 Konstantin Vinaver, »Repertoarska politika opere Narodnog pozorišta od osnivanja do danes«, Srpska muzička scena, str. 252. 148 Branko Dragutinović, »Muzika u zemlji. Beograd«, Zvuk, 1934, št. 12, str. 438. Anita Meze - FINAL.indd 45 13. 03. 2023 14:43:59 46 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze ansambla Blanka Kezer, kar jo je drago stalo.149 Branko Dragutinović je začutil potrebo, da javno obsodi neodgovoren odnos vodstva Opere in prepreči posledice za glas Anite Meze: »Videti je, da gre gdč. Meze po poti go-spe Kezer, ki je lahko zanjo katastrofalna. Ne glede na izkušnje z gospo Kezer vodstvo Opere popolnoma nepedagoško, da ne rečemo nestrokovno, daje gdč. Meze repertoar, ki ne ustreza naravi njenega glasu.«150 Aniti Meze glasovno ni ustrezala niti vloga Manon, ki jo je pela 1935. Mlada umetnica se je v tej vlogi 4. 6. 1935 začasno poslovila od beograjske operne publike, in to v trenutku, ko je po mnenju Milenka Živkovića osvojila eno prvih mest v Operi.151 Kritik je opazil vsak napredek v njenem razvoju in omenjal njeno vedno bolj pomembno mesto v ansamblu.152 To mnenje sta delila Dragutin Čolić153 in Pavle Stefanović, ki je po odpustu Anite Meze zapisal: »Bistra naša publika /…/ je vodstvu Opere izrazila glasno nasprotovanje, ker so odpustili gdč. Mezetovo, eno od najbolj ko-ristnih opernih moči, ki je doživela gromek aplavz na predstavi Manon /…/ Upravi Opere se na mnenje občinstva ni treba ozirati, saj nadvse ceni predvsem sama sebe. Le komu bo zdaj prirejala operne predstave?«154 Čez pol leta, točneje decembra 1935, se je Anita Meze v vlogi Emine kot gostja vrnila na oder beograjskega Narodnega gledališča. Dobila je posebno povabilo za sodelovanje v operi Nasilnik, ki so jo organizirali zaradi Krajeva, direktorja plovdivske Narodne opere, ki je opero nameravala uprizoriti v Plovdivu. Načrtovali so, da bo Anita Meze vlogo Emine pela v Ljubljani in Plovdivu, a se ta načrt iz neznanih razlogov ni uresničil.155 Do ponovnega angažmaja v sezoni 1936/37 je kot gostja ustvarila nekatere stare (Emina, Mimi) in nove vloge (Suzana v obnovljeni operi Figarova svatba in Mignon v prav tako obnovljeni istoimenski operi). V naslednjem obdobju 1936/37–1940/41 je imela Anita Meze več možnost za nadaljnji umetniški razvoj. V nepolnih petih sezonah so ji zaupali kar trinajst novih vlog – tri iz domačega (Gjula, Jelena, Mara) in 149 Lirična sopranistka Blanka Kezer je s petjem neustreznih vlog v treh letih skoraj izgubila glas in morala opustiti poklic pevke. 150 Branko Dragutinović, »Muzika u zemlji«. Beograd, Zvuk, 1934, št. 12, str. 438. 151 Milenko Živković, »Premijera opere Dorica pleše od Krste Odaka«, Vreme, 17. 2. 1935. 152 Milenko Živković, »Mladi ansambl Beogradske opere izvodi operu Dorica pleše od Krste Odaka«, Vreme, 25. 1. 1935; Milenko Živković, »Boemi«, Vreme, 7. 9. 1934. 153 Dragutin Čolić, »Premiera opere Dorica pleše od Krsta Odaka«, Pravda, 17. 2. 1935. 154 Pavle Stefanović, »Dva uspeha g. Birdinoa, dva neuspeha odgovornih činilaca naše opere«, Štampa, 11. 6. 1936, str. 7. 155 »Gdč. Meze peva Eminu u Zulumčaru«, Politika, 22. 12. 1935. Anita Meze - FINAL.indd 46 13. 03. 2023 14:43:59 Odhod v Beograd 47 deset iz tujega repertoarja (Adina, Čočosan, Marina, Liu, Nannetta, Micaela, Nuri,156 Zerlina, Pamina, Marinka). Posamezni kritiki so menili, da ji vloge Marine, Micaele in Čočosan glasovno niso ustrezale, saj je bil na določenih mestih opazen velik napor.157 Ker je v ostalih vlogah večinoma ustvarila celovite kreacije, je še naprej veljala za eno od najdragocenejših mladih pevskih sil opernega ansambla.158 Med režiserji oper, v katerih je nastopala Anita Meze, so bili operni (Teofan Pavlovski, Erich Hetzel) in dramski režiserji (Josip Kulundžić, Lidija Man-svitova, Tito Strozzi159), operni pevci (Zdenko Knittl, Rudolf Ertl), koreografinja (Margarita Froman) in dirigenta (Lovro Matačić in Mirko Polič). • Teofan Pavlovski: Nasilnik (1927),160 Mignon (1936)161 • Zdenko Knittl: Prodana nevesta (1928), Čarobna piščal (1929), Carmen (1930) • Rudolf Ertl: Morana (1932) • Josip Kulundžić: Dorica pleše (1935), Figarova svatba (1936), Nižava (1937) • Erich Hetzel: Don Kihot (1935), Štirje grobijani (1938), Nikola Šubic Zrinjski (1939), Falstaff (1940), Đurađ Branković (1940) • Margarita Froman: Ero z onega sveta (1937) • Lidija Mansvetova: Kapljice za ljubezen (1937) • Tito Strozzi: Don Giovanni (1938) • Lovro Matačić: Turandot (1939) • Mirko Polič: Don Giovanni (1939, premierna obnova)162 156 Anita Meze je vlogo Nuri pela samo enkrat. 157 Branko Dragutinović, »Prodana nevesta u novoj podeli«, Pravda, 30. 3. 1937, str. 12; Branko Dragutinović, »Gostovanje g. Drabika«, Pravda, 16. 5. 1937, str. 19; Miloje Milojević, »G. Milošević diriguje prvi put operu Madame Buterfly, a gca. Meze prvi put peva naslovnu ulogu te opere«, Politika, 19. 6. 1938, str. 14. 158 Miloje Milojević, »G. Milošević diriguje prvi put operu Madam Buterlaj, a gca. Meze prvi put peva naslovnu ulogu te opere«, Politika, 19. 6. 1938, str. 14. Meze je v medvojnem obdobju najdlje pela vloge Mimi (7 let), Suzane in Mignon (5 let), najpogosteje pa je interpretirala vloge Gjule (29-krat), Suzane (22), Marine (17), Mignon (15) in Marinke (14). Glej tabelo opernih nastopov Anite Meze na odru beograjskega Narodnega gledališča v prilogi. 159 Igralec in režiser Tito Strozzi ter balerina in koreografinja Margarita Froman sta bila člana Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. 160 Režijsko je to opero obnovil Živojinović. 161 Podčrtani naslovi del so obnove oper, kjer je nastopala Anita Meze, s poudarkom pa so označene premiere. 162 V tem času so posamezne opere režirali Josip Kulundžić, Stefan Beinl (z Dunaja) in Rudolf Ertl (Roksanda Pejović, Opera i balet Narodnog pozorišta u Beogradu (1882–1941), Fakultet muzičke umetnosti, Beograd, 1996, str. 241). Anita Meze - FINAL.indd 47 13. 03. 2023 14:44:00 48 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Seznam kaže, da je imela beograjska Opera v predvojnem obdobju težave s strokovnostjo režiserjev, kar je odsevalo v igri izvajalcev. Za razliko od premierno izvedenih oper, kjer so režiserji angažirano delali s solisti, so bile opere na rednem sporedu ( La bohème, Manon, Carmen) režijsko razpu- ščene do te mere, da se je sčasoma »izbrisala vsaka sled režijskih naporov; predstave so potekale brez nadzora in sodelavci so bili prepuščeni samim sebi«.163 Posledice so se kazale v šablonskem pristopu do likov (če izvajalci niso imeli priložnosti, da bi lik pripravili s pomočjo režiserja iz druge operne hiše), brez poglabljanja v psihološke značilnosti, v pomanjkanju uigranosti ansambla itd. Režijo posameznih oper, v katerih je nastopala Anita Meze, je obdržal Teofan Pavlovski, zastopnik realistične režije ruskega gledališča. Opere je zasnoval po principu »aranžiranja lepih slik« in »vizualizacije fabule«,164 pri čemer ni vztrajal pri igri vokalnih solistov.165 V želji po preseganju teh enostavnih in pogosto šabloniziranih konceptov je Josip Kulundžić, ki je občasno prevzemal operne režije, posvečal več pozornosti globlji analizi ka-rakteristike likov in njihovih medsebojnih odnosov, kar se je med drugim odražalo tudi pri izboljšanju igralske kakovosti opernih pevcev. Pristop dramskih režiserjev k operi ni bil enak pristopu opernih režiserjev, ki so v režiji izhajali iz partiture. Na drugi strani se je odnos dramskih režiserjev in igralcev do neke mere razlikoval od odnosa režiserjev do opernih pevcev, ker pevci v času nastopa niso šli skozi radikalno transformacijo osebnosti.166 V zvezi s tem Lidiji Mansvetovi in Titu Strozziju ni uspelo, da bi se poglobila v specifike dela, ki sta ga režirala. Erich Hetzel je bil edini profesionalni operni režiser, s katerim je Anita Meze sodelovala med obema vojnama. Angažirali so ga malo pred njenim prihodom v solistični ansambel beograjske Opere, po obdobju, ko ni bilo stalnega režiserja (od 1932 do februarja 1934). Ker je bil široko izobražen (končal je študij igre, glasbe in literature), je Hetzel bistveno vplival na posodabljanje režije v beograjski Operi.167 Še več, izhajal je iz partiture in ustvaril nov pristop do operne režije. Skrbel je za vse izvajalce, zbora ni 163 »Jedan rediteljski debi u Operi. Razgovor sa g. Nikolom Cvejićem-Vladinim«, Srpska scena, 1. 12. 1941, str. 144; Roksanda Pejović, Opera i balet /…/, str. 110. 164 Dejan Miladinović, »Razvoj operske režije u Srbiji«, Teatron, 1977, št. 8/9, str. 79–80. 165 Roksanda Pejovič, Opera i balet /…/, str. 68. 166 Stiven Aron, Strah od nastupa, Art Press, Beograd, 1998, str. 112. Steven Aaron je v svoji knjigi pokazal na specifičen odnos režiserja in igralca, ki se v treh fazah dela postopno menja – od popolne odvisnosti od režiserja v prvi fazi (odnos režiser – igralec vzporeja z odnosom mati – otrok) se igralec v prehodu do tretje faze, ki ustreza »dozorevanju«, postopoma osamosvaja. 167 Ibid., str. 119. Anita Meze - FINAL.indd 48 13. 03. 2023 14:44:00 Odhod v Beograd 49 obravnaval le kolektivno, ampak individualno, medtem ko je veliko pozornost posvečal igri opernih pevcev. Zato je solistični ansambel v operah, ki jih je režiral, deloval enakovredno, medtem ko je bila igra vsakega izvajalca posebej, med njimi tudi Anite Meze, na posebej visoki ravni. Uigranost celotnega ansambla je kazala na dobro razdelitev vlog in temeljito delo z vsemi protagonisti v operah, ki so jih režirali Josip Kulundžić ( Dorica pleše, Figarova svatba), Margarita Froman,168 Lidija Mansvetova in Mirko Polič, čeprav so režijo Mansvetove proglasili za tradicionalno in šablonsko, Poličevo pa za kompromisarsko. V nasprotju z njimi so kritiki menili, da so opere Nižava in Don Giovanni (1938) na oder prišle prezgodaj, zato so doživele neuspeh. Režija Josipa Kulundžića je bila »skicirana v najbolj surovih linijah«, razdelitev vlog je bila »deloma slaba«, medtem ko so režijo Tita Strozzija proglasili za šablonsko, režiserja pa obdolžili, da je z dirigentom (Predragom Miloševićem) in velikim delom ansambla »iskreno nasprotoval Mozartu«.169 Anita Meze je pri pripravi in izvedbi opernih predstav170 na odru Narodnega gledališča v Beogradu v predvojnem obdobju sodelovala z vrsto dirigentov. Med njimi so bili Stevan Hristić, Ivan Brezovšek, Predrag Milošević, Alfred Pordes, Lovro Matačić, Mirko Polič in Josef Krips. Ko je gostovala v ljubljanski in zagrebški Operi, je nastopala pod dirigentsko palico Mirka Poliča, Krešimirja Baranovića, Jakova Gotovca, Milana Sachsa in drugih. Dirigenti so z načinom priprave predstave in vodenjem izvajalskega ansambla pogosto vplivali na uspeh ali neuspeh opernih predstav. Bilo je dovolj, da so z neustreznim tempom ali nepreciznimi znaki izzvali disharmonijo, znižali raven izvedbe ali povzročili negotovost solistov. Ko je šlo za dela, kjer so sodelovali Anita Meze, Alfred Pordes ( Morana, Nižava) in Predrag Milošević ( Figarova svatba, Don Giovanni, Prodana nevesta), so jih glasbeni kritiki večkrat krivili171 za slabo vodenje (ki se je kazalo v njihovi nezmožnosti vzpostavitve uravnoteženega dinamičnega odnosa med orkestrom in solisti, omilitvi dramatičnih trenutkov, negotovosti pri 168 Margarita Froman je Gotovčevo opero režirala podobno kot v zagrebški Operi (Branko Dragutinović, »Prologemena /…/«, str. 127). 169 Branko Dragutinović, »Premijera Mocartove opere Don Huan«, Pravda, 19. 1. 1938, str. 5. 170 Poleg dela z režiserji in dirigenti je bilo pri pripravi opernih vlog za Anito Meze pomembno delo s korepetitorjem Aleksandrom Ručem. 171 Za razliko od Alfreda Pordesa, na katerega so različni kritiki naslavljali podobne pripombe (Miloje Milojević, Milenko Živković, Branko Dragutinović). Čeprav je Milošević v Beogradu veljal kot strokovnjak za Mozartove opere, se je Dragutinović trudil, da mu prav ta naziv odvzame in ga je kritiziral prav zaradi izvedbe Mozartovih oper. Anita Meze - FINAL.indd 49 13. 03. 2023 14:44:00 50 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze dirigiranju) in včasih za zmotne in neprecizne znake za vstop solistov, kar je pogosto izzvalo splošno negotovost. V zvezi s tem je Milenko Živković po predstavi Morane ugotovil: Z veliko zanimanja smo pričakovali prvi nastop gdč. Mezeto- ve v vlogi Morane. Njeno muzikalno in senzualno petje ima posebno draž. Poleg tega ima močan odrski instinkt. Toda v tej splošni zablodi se je tudi pri njej čutila močna neodloč- nost, morda celo nezaupanje vase. Mi vidimo, da je izvrstna Morana, prav tako kot Mimi, in želeli bi ji, da svoje kvalitete razvija v mirnejši atmosferi, bolj ugodni za prikazovanje zrelih umetniških plodov od te, ki je trenutno prisotna.172 Alfred Pordes in Predrag Milošević sta tako kot Ivan Brezovšek, Lovro Matačić, Mirko Polič in Josef Krips dvignila kvalitativno raven predstav. Ob izvedbi opere Nižava je Pordes »z odmerjenim in muzikalnim smislom vodil orkester in pevce«,173 kar se je ponovilo tudi na premieri Gotovčevega Era z onega sveta.174 Po zaslugi Predraga Miloševića je bila opera Dorica ple- še uvrščena med najbolj obiskane predstave na odru beograjske Opere.175 Odlično komunikacijo z ansamblom in »izvrstno vodenje« je dosegel tudi pri izvedbi oper Manon,176 Kapljice za ljubezen 177 in Madame Butterfly.178 Ivan Brezovšek je isto dosegel s predstavo La bohème, medtem ko je temperamentni Lovro Matačić prenesel »svoj žareči zanos, ki se mu ni bilo moč upreti, na vse izvajalce« v operah Štirje grobijani, Nikola Šubic Zrinjski in Đurađ Branković. Za razliko od Predraga Miloševića je šlo Mirku Poliču pri obnovi opere Don Giovanni 179za okretnost in preciznost v zboru in orkestru, medtem ko se je pri Falstaffu v delu s solisti in orkestrom pod 172 Ibid. 173 Milenko Živković, »Repriza d'Alberove opere U dolini«, Vreme, 31. 1. 1937, str. 17. 174 Milenko Živković, »Povodom premijere. Ero s onoga svijeta od Jakova Gotovca«, Vreme, 20. 4. 1937. 175 Milenko Živković, »Premijera opere Dorica pleše od Krste Odaka«, Vreme, 17. 2. 1935. 176 Dragutin Čolić, »G-đica Meze prvi put kao Manon«, Pravda, 3. 5. 1935, str. 12; Milenko Živković, »Gostovanje g. Birdinoa u Manon«, Vreme, 7. 6. 1935; Pavle Stefanović, »Dva uspeha g. Birdinoa, dva neuspeha odgovornih činilaca naše opere«, Štampa, 11. 6. 1935, str. 7. 177 Milenko Živković, »Gaetano Doniceti: Ljubavni napitak«, Vreme, 17. 5. 1937. 178 Miloje Milojević, »G. Milošević diriguje prvi put operu Madam Beterflaj, a gca. Meze prvi put peva naslovnu ulogu te opere«, Politika, 18. 6. 1938, str. 14; Pavle Stefanović, »Naša najnovija gospoda Leptirica«, Pravda, 19. 6. 1938, str. 19. 179 Miloje Milojević, »Mocartov Don Huan u novoj režiji i opremi«, Politika, 6. 11. 1939, str. 7. Anita Meze - FINAL.indd 50 13. 03. 2023 14:44:00 Odhod v Beograd 51 njegovim vodstvom čutila »gotovost« in »temeljit študij«.180 Izjemno visoko raven so dosegle operne predstave, ki jih je vodil avstrijski dirigent Josef Krips. Kot gost je nastopal za dirigentskim pultom beograjske Opere od decembra 1938 do aprila 1939. Pokazal je pedagoško vrednost in umetniški značaj osebnega študijskega dela s solisti, uspel mu je preporod vrste solistov /…/ Vztrajal je na absolutni preciznosti in čistosti sloga, boril se je proti ko-ronam na visokih tonih in petju na rampi /…/ Discipliniral je orkester, izvlekel detajle v vzporednih delih, nianse v dinamiki in tonski barvi /…/ Bil je brezkompromisen v ustvarjanju svojih izvajalskih konceptov.181 Anita Meze je z njim sodelovala pri izvedbi Figarove svatbe (1938), Čarobne piščali in Prodane neveste (1939). Predstave Josefa Kripsa so imele pečat evropske umetnosti. Operni izvajalci imajo kljub individualnim razlikam določene skupne toč- ke v načinu interpretacije likov. Odvisno od vokalno-odrskih sposobnosti, vzgoje in splošne kulture ustvarjajo interpretacije različne kakovosti, zmožnosti posameznika pa se kažejo pri korektni izvedbi vokalnega parta. Nekaterim občasno uspe nekaj odigrati na režiserjevo zahtevo, čeprav so v glavnem osredotočeni na vokalni vidik vloge, v manjšini pa so tisti, ki kreirajo like v pravem smislu te besede in s svojim odnosom doprinesejo k iluziji glasbeno-gledališke predstave. Glede na to je režiser beograjske Opere Dejan Miladinović definiral tri vrste opernih pevcev: pevce pevce, uporabne pevce in pevce umetnike. Visoka raven petja Anite Meze kaže, da je pripadala majhnemu številu pevcev umetnikov. V njenih kreacijah so bili združeni kakovosten glasovni material, muzikalnost, prirojeni smisel za oder in vokalno-odrska kultura. Ko je na opernih odrih doma in v tujini oživljala ženske like, je v največji meri uspevala ustvarjati celovite in doživete interpretacije ter uspešno reševala vokalne, glasbene in odrske naloge.182 180 Milenko Živković, »Đuzepe Verdi: Falstaf«, Vreme, 28. 1. 1940. 181 Branko Dragutinović: »Prologomena /…/«, str. 118. 182 Stanislavski je menil, da ima »operni pevec tri naloge – vokalno, glasbeno in odrsko. Vse tri se morajo zliti v celoto.« To pomeni, da je kvaliteta interpretacije opernega pevca neposredno povezana z rešitvijo vseh treh nalog (Biserka in Dušan Cvejić, Umetost pevanja, samozaložba, Beograd, 1994, str. 240). Anita Meze - FINAL.indd 51 13. 03. 2023 14:44:00 52 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Glasbeni kritiki so o njenem glasu najpogosteje pisali že ob prvem sre- čanju z umetnico. Po eni strani so poudarjali njegove pozitivne lastnosti (prijeten, mehak glas, poln finih, svetlih in temnih prelivov),183 medtem ko so drugi opozarjali na njeno dobro vokalno tehniko, zaradi katere je njen lirski sopran dosegal polno zvočnost, prodornost in gibkost.184 Meze je po mnogih letih nastopanja potrdila upravičenost njihovih ocen, ker je s pravilno uporabo glasu ohranila njegovo prvotno svežino in kristalni izraz. Mnenja kritikov so se po prvih letih njenega nastopanja v operi do neke mere razlikovala glede ocene kakovosti njenih glasovnih registrov, kar se je nanašalo na vokalno tehniko. Kritiki iz Beograda in Ljubljane so trdili, da je bil lirični sopran Anite Meze enakovreden v vseh registrih, v katerih je uspela zadržati tako mirnost kot tudi polno zvočnost.185 Poseben vtis je nanje naredila mezzosopranska barva njenega spodnjega in plemeni-ta zvočnost srednjega registra, ki je dobival značaj instrumenta,186 niso pa preslišali njenega briljiranja v čistih višinah in toplega zvoka glasu. Zagreb- ški kritiki so – nasprotno – menili, da srednji glasovni register Anite Meze do neke mere zaostaja za visokim. Nasprotno od mnenj kolegov iz drugih glasbenih središč je njihovo pozornost pritegnila lepota zgornjega registra: »Njen zgornji register je močan in sijajen in v njem lahko poje,« je zapisal Milan Majer,187 medtem ko je Žiga Hirschler zabeležil, da je sijajna višina ena od najlepših odlik njenega glasu.188 183 Pavle Stefanović, » Čarobna frula sa Paminom g.đice Mezetove«, Pravda, 23. 4. 1930; Milenko Živković, »Dva debia u Beogradskoj operi«, Vreme, 27. 5. 1934; Milenko Živković, »Premijera opere Dorica pleše od Krste Odaka«, Vreme, 17. 2. 1935; Miloje Milojević, »Nova podela nekolikih uloga u Mocartovoj operi Figarovoj ženidbi«, Politika, 14. 2. 1936, str. 10. Milan Majer je nasprotno sodil, da se glas Anite Mezetove nahaja na meji med lirskim in dramskim, medtem ko je drugi zagrebški kritik njen glas opisal kot »ugoden sopran temne barve« (Milan Majer, »Gastspiel Christy Solari und Anita Meze«, Morgenblatt, 23. 6. 1935; »Nenajavljeno gostovanje prvakinje beogradske opere Anite Mezetove«, Novosti, Zagreb, 5. 2. 1940.). 184 »Uspeh slovenske pevke v beograjski operi«, Jutro, 2. 6. 1934, str. 4; Dragutin Čolić, »Premiera opere Dorica pleše od Krste Odaka«, Pravda, 17. 2. 1935; Milenko Živković, »Premijera opere Dorica pleše od Krste Odaka«, Vreme, 17. 2. 1935; Milenko Živković, » Boemi«, Vreme, 7. 9. 1934; Vilko Ukmar, »Koncert Anite Mezetove in Pavla Šivica«, Slovenec, 8. 4. 1937, str. 7; Miloje Milojević, »Gca Meze prvi put peva ulogu Manone«, Politika, 3. 5. 1935, str. 8; Miloje Milojević, »Nova podela nekolikih uloga u Mocartovoj Figarovoj ženidbi«, Politika, 14. 2. 1936, str. 10. 185 Milenko Živkovič, »Dva debia u Beogradskoj operi«, Vreme, 27. 5. 1934. 186 Franc Šturm, »Koncert Anite Mezetove in P. Šivica«, Slovenski narod, 6. 4. 1937, str. 2. 187 Milan Majer, »Gastspiel Christy Solari und Anita Meze«, Morgenblatt, 23. 6. 1935. 188 Hirschler, »Dva gosta u operi La Boheme. Anita Meze – kao Mimi. – Christy Solari pjeva Rudolpha«, Novosti, Zagreb, 23. 6. 1935. Glas Anite Meze ni naredil vtisa samo na glasbene kritike, ki so ga skušali opisati, ampak tudi na glasbene ljubitelje, ki so ga doživljali na sebi svoj način: »Njena privlačna mladost in glas, svež kot pomladna roža, sta pričarala vlogo male Mignon … To dramsko vlogo je pela z mehkim, toplim glasom, sočno. Njen lepi, mladi sopran prenese poslušalca v dišeči rozarij, poln vrtnic, obsijanih s purpurom. V njenem glasu je čutiti radost, strast, žalost, kljubovanje. Njen glas je v visokih legah Anita Meze - FINAL.indd 52 13. 03. 2023 14:44:00 Odhod v Beograd 53 Dobra vokalna tehnika je Aniti Meze pomagala, da na najboljši mo- žen način izrazi svoje notranje doživljanje s pomočjo jasnega glasbenega izražanja,189 fraziranja z razumevanjem in okusom,190 z ustvarjanjem finih dinamičnih senčenj191 in sposobnostjo, da svoj del doživi v kontekstu celotne opere. Čeprav je ustvarila bogato skalo dinamičnih nians, je poseben vtis na poslušalce naredila s pianom, posebno najvišjih tonov. Kritiki so iskali ustrezne izraze, ki bi opisali učinek, ki ga je izzivala s svojimi interpretacijami. Nekateri so po vzoru kolegov iz preteklosti opisali njen glas ter njen piano kot »nežen, topel, čutno lep«,192 medtem ko so drugi njen pianissimo videli v obvladanosti vokalne tehnike in ga definirali kot »čist, ekspresiven in tehnično dovršen«.193 V prvih letih nastopanja na odru Narodnega gledališča se je Anita Meze trudila obvladati srbščino.194 Kako značilna je bila v tem času nejasna dikcija celotnega ansambla za večino solistov beograjske Opere, kaže dejstvo, da je bila nerazumljiva izgovarjava celotnega ansambla. Anita Meze se je trudila, da bi premagala to pomanjkljivost in jo je sčasoma tudi dosegla. V nasprotju z dramskimi umetniki operni pevci pri oblikovanju likov ne gredo »skozi tako radikalne spremembe osebnosti«. Zato je njihova izvedba do neke mere omejena z glasbenim tokom (glasbeno formo) in njihova pozornost razdeljena na vokalne in odrske vidike vloge. Poleg tega imajo določeno »podporo« v vodstvu dirigenta in spremljavi orkestra, kar igralcem ni omogočeno. Ta »olajšava« mnogim opernim pevcem ni pre-tirano pomagala, saj so igri posvečali le minimalno pozornost. Kakor v preteklosti tako tudi danes obstaja potreba po enako kvalitetnem dvojnem strasten, v nizkih pa nostalgičen« (Mir. Jam., »Minjon g-đice Anite Meze«, Nedeljne ilustracije, Beograd, junij 1936). 189 Mišljeno je točno interpretiranje glasbenega teksta – intonacije, takta, ritma (Nikola Cvejić, Savremeni belkanto, Univerzitet umetnosti, Beograd, 1980, str. 248; Milenko Živković, » Boemi«, Vreme, 7. 9. 1934; Miloje Milojević, » Morana kao svečana predstava«, Politika, 4. 10. 1934, str. 9). 190 Milenko Živković, » Boemi«, Vreme, 7. 9. 1934. »Petju je treba dati notranjo vsebino, občutje, ki se ustvari s pomočjo fraziranja. Fraziranje je uresničitev plastičnosti melodične linije, logična razčlenitev, kakor tudi poudarjanje posameznih glasbenih misli pri izvajanju skladbe … Pevec mora občutiti frazo. Da bi pevec lahko izvedel razpeto melodično frazo muzikalno, reliefno, s psihologijo dramskega podteksta, mora imeti glasbeno kulturo, prefinjen okus, pa tudi smisel za logično fraziranje in plastično oblikovanje pete fraze.« (Nikola Cvejić, Savremeni belkanto, str. 249–250). 191 Svetimir Nastasijević, »Muzika. Mesija od G.F. Hendla. Koncert Prvog beogradskig pevačkog društva«, Pravda, 11. 4. 1937, str. 12. 192 S. S., »Gostovanje Chrystya Solaria«, Vjesnik, 23. 6. 1935. 193 Pavle Stefanović, » Turando t na putu alternacija«, Pravda, Beograd, 28. 9. 1939 (druga izdaja). 194 Ko je pela Morano (1934) in Manon (1935), so ji kritiki svetovali, naj izboljša izgovor srbskega jezika (Miloje Milojević, » Morana kao svečana predstava«, Politika, 4. 10. 1934, str. 9; Miloje Milojević, »Gca. Meze peva prvi put ulogu Manone«, Politika, 3. 5. 1935, str. 8). Anita Meze - FINAL.indd 53 13. 03. 2023 14:44:00 54 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze glasbeno-igralskem strokovnem šolanju pevcev, ki je nujno zaradi popolne skladnosti izraza in ustvarjanja celotne interpretacije. Anita Meze je imela igralski talent in svojevrsten šarm,195 kar ji je ob kvalitetni igralski izobrazbi v šoli Cirile Medved in detajlnem študiju vlog pomagalo, da pri nastopanju pokaže samozavest in ustvari odrsko žive kreacije.196 Različne ženske like je ustvarila izrazito in plastično, njihova »življenja« je iskreno podoživljala.197 Posebno uspešno je interpretirala lirične vloge. Prav tako je poskušala poglobiti interpretacijo vlog, ki jih je pela vrsto let (npr. Mimi). Ko govorimo o igri Anite Meze, ni mogoče mimo njenega odnosa do ostalih sodelavcev v predstavi. Predvojni kritiki temu problemu niso posvečali pozornosti, izjema so bila le gostovanja izvrstnih opernih umetnikov, ki so spodbujali tudi druge člane ansambla do bolj ustvarjalnega odnosa pri svojih vlogah, ali izrazito slabi operni pevci, ki so s svojimi izvedbami lahko resno »motili« kolege. Na podlagi ohranjenih podatkov lahko zaključimo, da je bila Meze umetnica, ki se je na odru trudila za čim bolj prepričljivo predstavo. a) Italijanski repertoar Ustvarjanje lika ni delo enega odkritja. Le-to nastaja v živem procesu številnih inspiracij in detajlov; nikdar ni do kraja kon- čano. Toda obstaja načelo: iz množice idej, poskusov, gibov zbrati, odbrati prave stvari, ki ustvarjajo lik.198 Miroslav Čangalović Liki iz Puccinijevih oper (Mimi, Čočosan, Liu) Anita Meze je pela tri vloge iz »serije Puccinijevih žena-mučenic« – Mimi ( La bohème), Čočosan ( Madame Butterfly) in Liu ( Turandot). Po mnenju Pavla Stefanovića ustrezajo zahtevam teh vlog samo tiste operne pevke, 195 Miloje Milojević, » Morana kao svečana predstava«, Politika, 4. 10. 1934, str. 9; Dragutin Čolić, »G-đica Meze prvi put kao Manon«, Pravda, 3. 5. 1935, str. 12; Branko Dragutinović, »Gostovanje g. Drabika«, Pravda, 16. 5. 1937, str. 19. 196 »Uspeh slovenske pevke v beograjski operi«, Jutro, 2. 6. 1934; Branko Dragutinović, »Premijera Mocartove opere Don Huan«, Pravda, 19. 1. 1938, str. 5. 197 Miloje Milojević, »G. Milošević diriguje prvi put operu Madam Beterflaj, a gca Meze prvi put peva naslovnu ulogu te opere«, Politika, 19. 6. 1938, str. 14. 198 Dušan Trbojević, » Kazivanja Miroslava Čangalovića«, str. 34. Anita Meze - FINAL.indd 54 13. 03. 2023 14:44:00 Odhod v Beograd 55 ki imajo »adekvatno mero umetniškega značaja in okusa«, mednje pa je uvrstil tudi Anito Meze. Mimi Zdi se, da je bila mlada umetnica poleg Gjule in Suzane najbolj prepo-znavna po liku Mimi, nikakor pa se ji ni bilo lahko dokazati,199 saj sta bili interpretaciji Mimi v izvedbi Bahrije Nuri-Hadžić in Zlate Gjungjenac na odru beograjske Opere proglašeni za mojstrovini domače odrske umetnosti.200 Kljub vsemu temu je Aniti Meze uspelo s to vlogo tako doma kot v tujini osvojiti srca poslušalcev in izpod peres najbolj eminentnih kritikov izzvati najbolj laskave ocene. Na občinstvo je poseben vtis naredila njena naravna, spontana in prepričljiva igra, s katero je uspela ustvariti »resnično človeški lik nesrečne Mimi s pretresljivo ekspresivnostjo«.201 Njena kreacija je dosegla vrhunec v poslednjih trenutkih življenja Puccinijeve junakinje. Po prihodu v ansambel beograjske Opere je Meze s svojimi interpretacijami, ustvarjenimi na »podlagi komorne prefinjenosti«, odstopala od ostalih udeležencev v predstavi, ki so stalno peli »na ves glas«, medtem ko so igri posvečali le minimalno pozornost. Miloje Milojević je pokazal na nesklad-je med protagonisti predstave in zahteval, naj delo ponovno naštudirajo. »Režiser mora poseči po nujnih korekcijah v interpretaciji, pri čemer mora slediti gdč. Meze in njeni stilizaciji lastnega parta v tej operi,« je zaključil.202 Anita Meze je pogosto nastopala v La bohème z gostujočimi tenoristi. Christy Solari, Dinu Badešku, Leonid Belon in Dušan Đorđević so bili njeni partnerji v vlogi Rudolfa. Med seboj so se razlikovali, pri tem pa so z ostalimi sodelavci v operni predstavi, med katerimi je bila tudi Meze, vzpo-stavili včasih bolj, drugič manj kakovostne odnose. Meze se je trudila, da ne glede na dobro ali slabo izvedbo svojega partnerja ohrani visoko raven kreacije Mimi. Seveda je slaba interpretacija posameznikov kvarila splo- šno raven predstave. Leonid Belon je bil denimo operni pevec omejenih 199 Interpretke te vloge na odru Narodnega gledališča v Beogradu so bile Draga Spasić, Jelena Lovšinska, Liza Popova in Ksenija Rogovska-Hristić. Neposredno pred Anito Meze sta vlogo Mimi peli Kornelija Ninković-Grozano in Bahrija Nuri-Hadžić. 200 V kritiki Bahrije Nuri-Hadžić piše: »Prizor umiranja, diskretno odigran in piano zapet, zagotovo predstavlja največji dosežek operno-reproduktivne umetnosti na našem odru.« Smrt Puccinijeve junakinje v izvedbi Zlate Gjungjenac pa je bila proglašena za mojstrovino domače odrske umetnosti (Branko Dragutinović, »Muzika u zemlji. Beograd, » Zvuk, 1993, št. 10/11, str. 361; Milenko Živković: »Gostovanje g-đe Đunđenac u Boemima«, Vreme, 24. 5. 1936. Vlogo Mimi je pela tudi Katica Jovanović). 201 Milenko Živković, »Boemi«, Vreme, 7. 9. 1934. 202 Miloje Milojević, »Mimi g-đice Meze, nove članice opere«, Politika, 9. 9. 1934, str. 11; Branko Dragutinović, »Muzika u zemlji. Beograd«, Zvuk, 1934, št. 12, str. 438. Anita Meze - FINAL.indd 55 13. 03. 2023 14:44:00 56 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze možnosti – imel je tremoliran, ne dovolj elastičen in intonančno negotov glas, kratek dih, težko je izvajal pianissimo, višine je pel v forte dinamiki, igralsko je bil statičen. Zato ne čudi ugotovitev kritikov, da je izvedba potekala v znamenju nelagodnosti, ki ga je povzročil z »občutkom negotovosti za usodo gosta na odru in prek njega za usodo celotne predstave«.203 Nasprotno je Christy Solari razpolagal z izvrstno vokalno tehniko in izrazitimi igralskimi sposobnostmi. To se je pokazalo na nevsakdanji stilni usklajenosti z Anito Meze: Ko je pel Rudolfa v La bohème, se je g. Solari izkazal z razkošnim belkantom /…/ Njegove dekorativne fioriture, fraze- ološka ornamentika, polna zvočnih čipk, finih portamentov, odmerjenega mezza di voce in frfotajočih tremolov so se tokrat združile z improvizatorsko ležernostjo neke naivne šarmantne igralske naravnosti. Oder tako preneha biti problem in postaja čisto in gotovo zadovoljstvo. Gdč. Mezetova kot Mimi je g. Solariju s svojo šolo, tudi italijansko, izredno ustrezala, tako stilno kot tudi v celoti. Redko se z našega odra sliši takšna skladnost med dvema pevcema.204 Sijajna interpretacija vloge Mimi je Aniti Meze odprla vrata ljubljanske (1933/34, 1934/35, 1936/37) in zagrebške Opere (1934/35). Slovenski kritiki so vzporejali njene tedanje nastope s prejšnjimi nastopi na odru Slovenskega narodnega gledališča. Ugotovili so, da je »pridobila rutino in samozavest«,205 njena Mimi pa se je razvila v »zelo prijeten lik«.206 Zagreb- ški kritiki so poudarjali inteligentno vlogo umetnice,207 njen detajlni študij in oživljanje vloge.208 Nekateri so menili, da je bila Meze boljša v 1. in 3. dejanju kot v 2. in 4,209 drugim pa je bila njena kreacija prepričljiva v celoti in »polna poezije«.210 203 Pavle Stefanović, »Gostovanje g. Leonida Belona u Boemima«, Pravda, 13. 2. 1939, str. 5. 204 Pavle Stefanović, »Gostovanje g. Solaria u Boemim a«, Pravda, 23. 2. 1935, str. 8. 205 Fran Govekar, »Dva domača gosta naše opere. R. Zupan iz Zagreba in A. Mezetova iz Beograda«, Slovenski narod, 22. 4. 1935. 206 Vilko Ukmar, »Koncert Anite Mezetove in Pavla Šivica«, Slovenec, 8. 6. 1936, str. 7. 207 Milan Majer, »Gastspiel Christy Solari und Anita Meze«, Morgenblatt, 23. 6. 1935. 208 Hirschler, »Dva gosta u operi La Boheme, Anita Meze – kaio Mimi – Christy Solari pjeva Rudolpha«, Novosti, Zagreb, 23. 6. 1935. 209 S. S., »Gostovanje Christy Solaria, Vjesnik, 23. 6. 1935. 210 » La Boheme. Gostovanje Christy Solari-a i Anita Meze«, Jutarnji list, 2. 6. 1935. Anita Meze - FINAL.indd 56 13. 03. 2023 14:44:00 Odhod v Beograd 57 Čočosan Čeprav je bila že nekaj časa del ansambla beograjske Opere, je Anita Meze šele leta 1938 pela vlogo Čočosan. Razloge za to je navedla umetnica sama: »To vlogo imam rada že od časov konservatorija, kjer sem jo študirala. Madame Butterfly bi morala peti že, ko sem prišla v Beograd, vendar šele zdaj prihajam pred občinstvo, ker sem hotela vlogo detajlno izdelati tako glasbeno kot igralsko.«211 Že v času študija se je Meze v veliki meri poglobila v bistvo lika Čočosan, o čemer smo govorili že na začetku. Z leti in delom na vlogi je njena interpretacija pridobila na zrelosti. Tako je zapisal Pavle Stefanović, ko je želel poudariti studioznost, s katero je kreirala vlogo: »Gdč. Mezetova je imela vzore za svojo kreacijo, številčne in različne. Vendar ni nikogar kopirala. Razdelila je tako znano in že priljubljeno vlogo na komponente, obvladala vse dele in jih zatem z lastnim temperamentom povezala v edinstveno celoto.«212 Ko so jo angažirali v beograjski Operi, je Anita Meze spoznala izvedbe Kornelije Ninković-Grozano, Nade Stajić, Zlate Gjungjenac in Katice Jovanović v vlogi Madame Butterfly.213 A kot je ugotovil že Pavle Stefanović, ni nikogar posnemala – še več, s svojo vlogo statičnega (brez velikega in razdelanega odrskega razvoja) in učinkovitega lika je odtisnila pečat origi-nalnosti z iskrenim doživljanjem drame Čočosan,214 na način, ki je bil v skladu s kulturo in tradicijo tal, iz katerih je zrasla Puccinijeva junakinja: Vizualni del naloge je kronal trud gdč. Mezetove. Graciozna in elastična v gesti, brez zatekanja k profanirani maniri eksotič- nega poudarjanja, je operna pevka iz japonskega okolja izbrala in zadržala fizično gibanje in diskretno miniaturno dramsko karakterizacijo. Na začetku drugega dejanja je reducirala igro na statičen, dekorativni detajl likovne kompozicije, v ležečem položaju me je umetnica spomnila na Fužiteja in na tiste znane miniature s tušem. Z intenzivnim dramatičnim oblikovanjem je poudarila marsikateri detajl (denimo dialog s konzulom v 211 »G-đica anita Mezetova kao Madam Beterflaj«, Pravda, 16. 6. 1938. 212 Pavle Stefanović, »Naša najnovija gospođa Leptirica«, Pravda, 19. 6. 1938, str. 19. 213 Posebno uspešna je bila Zlata Gjungjenac, ki je ustvarila »življenje brez poze … brez grimas na odru, iskreno, iz globine svojega umetniškega instinkta, človeško.« (Miloje Milojević, »G-đa Đunđenac peva kao gost ulogu 'Madam Beterflaj'«, Politika, 26. 5. 1936, str. 12.). 214 Miloje Milojević, »G. Milošević diriguje prvi put operu Madam Beterflaj, a gca. Meze prvi put peva naslovnu ulogu te opere«, Politika, 19. 6. 1938, str. 14. Anita Meze - FINAL.indd 57 13. 03. 2023 14:44:00 58 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze prizoru branja pisma). Prvo opozorilo na usodo, ki jo čaka, je dobila s steklasto otrplo masko iz dragocenih vaz, na pragu smrti pa so ji roke trepetale kot krila majhnega bitja, katerega ime nosi. Vse polno ritma, do praga plesa. Bila je pretresljiva v krivici, ki so ji jo napravili.215 Liu Ker so lirične vloge ustrezale njenemu temperamentu in osebnosti, jih je pela naravno. V nekaterih drugih vlogah, kot denimo Liu, je začutila potrebo po bolj intenzivnem dramskem poudarku pri svoji interpretaciji. Meze je vnesla v vlogo sužnje »mnogo nežnosti in izniansirano skalo bolečine,«216 vendar ji je v prizoru smrti Liu zmanjkala intenzivnost glasu in bolj odločna kretnja. Ob tem je Pavle Stefanović zapisal: »Če bi gdč. Mezetova uspela pretrgati vez stilizirane atmosfere igralke in pevke lirizma, bi pridobil prizor smrti male Liu iskrenost in popolnost.«217 Ostali liki iz oper italijanskih skladateljev Poleg Mimi, Čočosan in Liu je Anita Meze pela še Neddo ( Glumači), Adino ( Kapljice za ljubezen), Marino ( Štirje grobijani) in Nannette ( Falstaff). Njen prvi nastop v beograjskem Narodnem gledališču je bila vloga Nedde. Tedaj je z doživljanjem in fino igro218 prinesla na oder »svežino«. Ker pa je bila še vedno začetnica, so bila potrebna določena režijska navodila za bolj naravno izvedbo v skladu z odrskim dogajanjem. Ostale like je Meze pela konec tridesetih let (1937–1940), ko je že imela določene odrske izkušnje. Njene kreacije so kritiki ocenili kot igralsko izvrstne (Marina219) in stilno zveste (Adina,220 Nannetta221). 215 Pavle Stefanović, »Naša najnovija gospođa Leptirica, Pravda, 19. 6. 1938, str. 19. 216 Miloje Milojević, »Liu gce Meze«, Politika, 28. 9. 1939. 217 Pavle Stefanović, » Turandot na potu alternacija«, Pravda, 28. 9. 1939 (druga izdaja). 218 »Uspeh slovenske pevke v beograjski operi«, Jutro, 2. 6. 1934. 219 Pavle Stefanović, »Premijera muzičke komedije Četiri grubijana«, Pravda, 21. 11. 1938, str. 7. 220 Milenko Živković, »Gaetano Doniceti: Ljubavni napitak«, Vreme, 17. 10. 1937. 221 Pavle Stefanović, »Premijera Verdijevog Falstafa«, Pravda, 28. 1. 1940, str. 5. Anita Meze - FINAL.indd 58 13. 03. 2023 14:44:00 Odhod v Beograd 59 b) Francoski repertoar Anita Meze je pela štiri vloge iz oper francoskih skladateljev – Manon, Garsias ( Don Kihot), Mignon in Micaelo ( Carmen). Vlogo Manon je pela neposredno po prekinitvi svojega prvega angažmaja v beograjski Operi. Še vedno mlada in igralsko še ne povsem dozorela Meze ni mogla popolnoma prodreti v lik, ki od začetka do konca opere doživlja izrazito transformacijo. Pavle Stevanović je zapisal: »Gdč. Mezetova je srčno in ljubko pela nedolžno in ognjevito Manon v prvem dejanju, ki ji je tudi pevsko najbolj uspel. Za dramatično strastnost prizora v cerkvi mlado bitje še nima dovolj življenjske izkušnje za avtentičen življenjski lik, ki se, treba je vedeti, vedno preliva v umetniško ekspresijo.«222 Mnenje Pavla Stefanovića so delili tudi ostali kritiki. Miloje Milojević je poudarjal kompleksnost vloge, skozi katero pronica »celotna skala psiholoških stanj /…/ od naivne srčnosti /…/ prek poudarka polne /…/ ljubezni, do površne mondenosti /…/ do situacije, ki kaže najgloblje člo-veško trpljenje žene, vržene iz poštene družbe, zaradi česar tudi umre«. Presodil je, da je Aniti Meze za vlogo Manon manjkala velika mondena kretnja, tako da je njena vloga bolj spominjala na študijo kot na zrelo umetnino.223 Dragutin Čolić je ocenil kreacijo Meze kot izvrstno, boljše interpretacije pa ni zmogla ustvariti le zaradi pomanjkanja študija vloge z dobrim režiserjem.224 Videti je, da je najjasnejša osvetlitev tega problema uspela Branku Dragutinoviću, ki je ugotovil, da je bila vloga Manon zunaj slogovnih okvirov, ki so predstavljali pravi domet Anite Meze in znotraj katerih je imela v prvem leta angažmaja največ uspeha. Svoje razmišljanje je zaključil takole: »Za zdaj je težko reči, ali gdč. Meze nima igralske izkušnje za široko gesto mondenke in ali v njenem igralskem talentu sploh obstaja predispozicija za to. Videli bomo v njenem nadaljnjem razvoju.«225 V kontekstu izraženih mnenj eminentnih glasbenih kritikov nekoliko čudi to, kar so slab mesec pred tem zapisali o isti vlogi Anite Meze ob gostovanju Andreja Burdina. Pavle Stefanović je najprej opisal vse vrline tega odličnega pevca, ki so se kazale v popolni vokalizaciji, vokalnotehnični 222 Pavle Stefanović, »G-ca Mezetova kreira ulogu Manon«, Štampa, 5. 5. 1935, str. 8. 223 Miloje Milojević, »Gca Meze peva prvi put ulogu Manone«, Politika, 3. 5. 1935, str. 8. 224 Dragutin Čolić je ugotovil, »Manon se na našem odru kot mnoge druge opere izvaja brez režiserja in pevci oblikujejo svoje vloge kot vedo in znajo.« (Dragutin Čolić, »G-đica Meze prvui put kao Manon«, Pravda, 3. 5. 1935, str. 12). 225 Branko Dragutinović, »Muzika u zemlji. Beograd«, Zvuk, 1935, št. 5, str. 179. Anita Meze - FINAL.indd 59 13. 03. 2023 14:44:00 60 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze spretnosti, lepem legatu, razkošni dinamični izdiferenciranosti, široki gesti … Zatem je ugotovil, da je bila Manon Anite Meze »glasovno in igralsko na višini in popolnoma skladna z njegovo odrsko dejavnostjo« in da je »veliko in težko vlogo prva sopranistka odlično obvladala /…/ z resnim študijem«.226 Tako se postavlja vprašanje, ali je Anita Meze v tako kratkem času zares uspela obvladati to vlogo. Če jo je, je bila povprečnost njenega prvega nastopa posledica nezadostnega dela z režiserjem in ne njene nezmožnosti za široko mondeno gesto. Predpostavljamo tudi, da je sam Burdino kot zrel umetnik Aniti Meze pomagal pri bolj studiozni kreaciji lika. Po drugi strani je možno tudi to, da so se pričakovanja kritikov glede na njeno prvo predstavo spremenila in da so se zadovoljili z ravnjo interpretacije lika Manon, ki je je bila Meze kot začetnica zmožna. Izkazala se je tudi v epizodni vlogi Garsias na premieri opere Don Kihot,227 medtem ko je vloga Mignon postavila nove zahteve s svojimi nenadnimi in postopnimi kontrasti narave tega ženskega lika. Meze je enako uspešno predstavljala naivne, kljubovalne in dramatične poudarke vlog in ustvarila živo, slikovito in skladno kreacijo.228 c) Nemški repertoar Ker so ji posebej ustrezale vloge v Mozartovih operah (Suzana, Zerlina, Pamina), jih je Anita Meze pela še posebej uspešno. V vlogi Suzane se je izmenjavala s Kornelijo NinkovićGrozano. Njena kolegica je uspešno predstavila »temperamentni zanos, vragolije in veder humor« tega lika. Vendar zaradi pomanjkanja fleksibilnosti njenega glasu vokalni vidik njene kreacije ni bil na isti ravni kot odrski. Interpretacija Anite Meze je bila celovita in njeno tolmačenje je kazalo »fin smisel za slog do najmanjših detajlov«.229 Miloje Milojević je menil, da je Meze posebej poudarila lirič- no stran Suzanine narave: Pri ocenjevanju vloge gdč. Meze moramo začeti na koncu: od finega izliva globoke čustvenosti v prizoru na vrtu in od dueta 226 Pavle Stefanović, »Dva uspeha g. Birdinoa, dva neuspeha odgovornih činilaca naše opere«, Štampa, 11. 6. 1935, str. 7. Isti kreaciji Anite Meze je pozitivno ocenil tudi Milenko Živković (Milenko Živković, »Gostovanje g. Birdinoa u Manon«, Vreme, 7. 6. 1935). 227 Niloje Milojević, »Premijera Masneove opere Don Kihot. Veliki uspeh reditelja dr. Hecla i njegovih sara-dnika«, Politika, 20. 5. 1935, str. 12. 228 Miloje Milojević, »Nova podela Tomasove opere Minjon«, Politika, 15. 3. 1936, str. 13. 229 Milenko Živković, » Figarova ženidba u novoj podeli«, Vreme, 14. 2. 1936. Anita Meze - FINAL.indd 60 13. 03. 2023 14:44:00 Odhod v Beograd 61 z grofico v tretjem dejanju. Vsa narava gdč. Meze in vsa fina gibkost njenega nežnega soprana sta se brezhibno uresničili v liričnih izlivih teh dveh prizorov. Od tu pridemo prek giblji- vih in hektičnih prizorov do kljubovalnih poudarkov Suzane v prvem dejanju nasproti Figaru in Marcelini. Zdelo se je, da je neka zelo čustvena narava prispevala veliko svojih lepih na- ravnih lastnosti, da bi ustvarila tako čustvene kot tudi vražje in kljubovalne plati vloge.230 Posamezni kritiki pa so menili, da je izvajalska raven Anite Meze tolikšna, da bi lahko isto vlogo uspešno pela na mnogo večjih evropskih odrih.231 Na premieri opere Don Giovanni je Meze pela Zerlino. To delo je prišlo na oder prezgodaj, tako da so dirigenta (P. Miloševića), režiserja (T. Štrocla k. g.) in dober del ansambla (Z. Zikova, K. Ninković-Grozano, R. Ertla) obtožili, da so »iskreno delovali proti Mozartu«. Med solisti, ki so peli po smislu Mozartove glasbe, sta bila na prvem mestu Anita Meze in Milorad Jovanović (Leporello) ter Božidar Mitrović (Masetto), ki je ustvaril eno od svojih najboljših vlog. Vsi trije so prinesli pravi Mozartov slog in ustvarili »igralsko detajlno naštudirane in odrsko žive kreacije«.232 Milenko Živković je šel v svoji oceni še dlje in proglasil Anito Meze za »glasovno in igralsko najustreznejšo Mozartovo interpretko«.233 Ko so opero po več kot letu dni obnovili v režiji in pod dirigentsko palico Mirka Poliča, so z izjemo Meze, Jovanovića in Mitrovića zamenjali vse soliste, kar potrjuje visoko raven kreacij, ki so jih ustvarili. Anita Meze, »tipična Mozartova pevka«, je tokrat s »polno dražesti in živahnosti ustvarila ljubko Zerlino«.234 Kot močni nosilci sloga so se uveljavili Nikola Cvejić (Don Giovanni) in Milorad Jovanović (Leporello). Čeprav je bila odlična Pamina, je Aniti Meze manjkala »dodelava« igralskega dela vloge, kar je opazil Pavle Stefanović: »Še nekaj igralskega cizeliranja, pa bo njen čisti, mehki, intonančno brezhibni lirični sopran postal sestavni element polne sinteze aktivnosti opernega umetnika plemenite vrste. Njena odlična Pamina ne dopušča dvoma.«235 230 Miloje Milojević, »Nova podela nekolikih uloga u Mocartovoj Figarovoj ženidbi«, Politika, 14. 2. 1936, str. 10. 231 Milenko Živković, » Figarova ženidba u novoj podeli«, Vreme, 14. 2. 1936. 232 Branko Dragutinović, »Premijera Mocartove opere Don Huan«, Vreme, 19. 1. 1938, str. 5. 233 Milenko Živković, »V. A. Mocart: Don Huan«, Vreme, 19. 1. 1938, str. 10. 234 Milenko Živković, »Obnova Mocartovog Don Huana«, Vreme, 6. 11. 1939. 235 Pavle Stefanović, » Čarobna frula s Paminom g-đice Mezetove«, Pravda, 23. 4. 1939. Anita Meze - FINAL.indd 61 13. 03. 2023 14:44:00 62 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze d) Češkoslovaški repertoar Anita Meze je pela samo v eni operi češkoslovaškega repertoarja. V operi Prodana nevesta je pela vlogo Marinke in jo oživila muzikalno in igralsko diskretno.236 V isti vlogi je nastopila v sezoni 1939/40 v Hrvaškem narodnem gledališču ob proslavi 25-letnice umetniškega dela Dragice Papeš, solistke zagrebške Opere, ko je nenadoma zamenjala obolelo kolegico Vilmo Nožinić. Luj Šafranek Kavić je tedaj njeno igro označil kot iskreno, nevsiljivo prisrčno in prepričljivo.237 e) Jugoslovanski repertoar Anita Meze je v predvojnem obdobju na odru Narodnega gledališča interpretirala šest ženskih likov (Morano, Emino, Dorico, Gjulo, Jeleno, Maro) iz oper jugoslovanskih skladateljev,238 od tega je pela štiri na premiernih izvedbah del.239 Z izjemo Era z onega sveta te opere niso imele veliko pono-vitev, saj zanje ni bilo zanimanja občinstva. Ker je šlo za opere z enostav-nim sižejem in poenostavljenim glasbenim jezikom, so solisti in med njimi Anita Meze najpogosteje ustrezali zahtevam vloge. Meze je vlogo Morane poustvarila kultivirano, prisrčno in toplo.240 V vlogi Emine, ki ji igralsko ni ustrezala, se je neuspešno poskušala vživeti v preprosti sevdah, ki ji ni bil niti malo blizu.241 Lik Dorice je pričarala v popolnosti njenega temperamenta.242 Poleg igralskega je pokazala tudi plesni talent, ker se je morala zaradi narave vloge s partnerjem Vladeto Popovićem naučiti plesa s pomočjo Margarite Froman.243 Po besedah Pavla Stefanovića je bil rezultat naslednji: »Po desetih vajah se je ljubezenski par iz opere Dorica pleše zares naučil tudi plesati. G. Knjazov zdaj razmišlja, da 236 Branko Dragutinović, » Prodana nevesta u novoj podeli«, Pravda, 30. 3. 1937, str. 12. 237 Luh Šafranek-Kavić, » Prodana nevjesta. Jubilej Dragice Papeš. Gostovanje Anite Meze«, Jutarnji list, 5. 2. 1940. 238 Na jugoslovanskem repertoarju Anite Meze sta bili dve operi srbskih ( Nasilnik Petra Krstića in Đurađ Branković Svetomira Nasrasijevića) ter štiri opere hrvaških skladateljev ( Morana in Ero z onega sveta Jakova Gotovca , Dorica pleše Krsta Odaka in Nikola Šubić Zrinjski Ivana Zajca). 239 Dorica pleše, Ero z onega sveta, Nikola Šubić Zrinjski, Đurađ Branković. 240 Miloje Milojević, » Morana kao svečana predstava«, Politika, 4. 10. 1934, str. 9. 241 Branko Dragutinović, »Muzika u zemlji. Beograd«, Zvuk, 1935, št. 2, str. 62–63. 242 Milenko Živković, »Mladi ansambl Beogradske opere izvodi operu Dorica pleše od Krste Odaka«, Vreme, 25. 1. 1935. 243 Anita Meze je v operni šoli na ljubljanskem konservatoriju pridobila tudi začetno znanje baleta. Anita Meze - FINAL.indd 62 13. 03. 2023 14:44:01 Odhod v Beograd 63 bi jih za vedno izkoristil kot soliste v baletu, seveda, če bosta pristala.«244 Stefanovićeva sodba je seveda pretirana, vendar kaže na to, da je Anita Meze vlogo obvladala v popolnosti, pa tudi na to, da je v času šolanja v Ljubljani pridobila tudi osnovno tehniko baleta. Od premiere opere Ero z onega sveta na odru Narodnega gledališča je Meze neprekinjeno pela vlogo Gjule (1937–1940). Njeni partnerji v vlogi Miča so bili poleg članov beograjske Opere tudi gostujoči tenorji Jan Bartonj, Stojan Kolarov in Franjo Klokočki. Ker se je v beograjskem okolju dokazala kot uspešna interpretka te vloge (»krasna kmečka naiv-ka Gjula«245), so jo angažirali za uprizoritev istega lika tudi v Ljubljani (1936/37) in Zagrebu (1939/40). Na odru Slovenskega narodnega gledališča je nastopila neposredno pred gostovanjem z ansamblom ljubljanske Opere v Italiji. Fran Govekar je ob tej priložnosti zapisal: »Predstava je bila v vsakem pogledu odlična. Partija Gjule je z Mezetovo vsekakor v najbolj- ših rokah, ker se ji tudi osebno bolj prilega kakor se je prilegala prednici, a ima za kmetiško dekle več izrazne topline in mnogo prav prisrčne igre. Mezetova je postavila Gjulo v ospredje, ki ji gre, a s svojim petjem je dosegla morda svoj največji uspeh na dosedanjih gostovanjih. Publika jo je sprejela z radostjo, jo odlikovala po vseh dejanjih in po zadnjem prejela tudi šopek.«246 Odličen partner ji je bil tako kot v Ljubljani tudi na gostovanju v Italiji tenorist Rudolf Francl. Anito Meze je prav tako doletela priložnost sodelovanja na svečani predstavi Era z onega sveta ob Jadranskem dnevu, kjer je bil skladatelj Jakov Gotovac režiser in dirigent. Občinstvu in kritiki se je predstavila kot solidna umetnica in zelo kultivirana pevka.247 Neposredno pred začetkom vojne je v operi Nikola Šubić Zrinjski muzikalno in igralsko zvesto pričarala lik Jelene,248 medtem ko je v vlogi Mare dosegla velik uspeh.249 Med operno predstavo se včasih zgodijo nepredvideni dogodki, ki imajo lahko močan vpliv, še posebej če se izvajalci »v trenutku« ne znajdejo. O 244 Pavle Stefanović, »Za premijeru Dorica pleše g-sa Anita Mezetova i g. Vladeta Popović morali su da uče balet«, Štampa, 8. 2. 1935. Ruski baletnik Boris Knjazov je bil tedaj šef baleta. 245 Milenko Živkovič, »Povodom premijere Ero s onoga svijeta od Jakova Gotovca«, Vreme, 20. 4. 1937. 246 Fran Govekar, » Ero z onega sveta z Mezetovo«, Slovenski narod, 7. 6. 1937, str. 2. 247 M. K., »Gostovanje Anite Mezetove na svečanoj predstavi Ere s onog svijeta u Zagrebu«, Jutarnji list, 2. 11. 1940. 248 Milenko Živković, » Nikola Šubić Zrinjski od Ov. Zajva«, Vreme, 13. 11. 1939; Dragutin Čolić, »Naš muzički život. Z rinski na sceni Beogradske opere«, Slavenska muzika, 1939, št. 1, str. 1–2. 249 Milenko Živković, » Đurađ Branković, muzička drama od Nastasijevića«, Vreme, 14. 6. 1940; Pavle Stefanović, »Premijera muzičke drame Đurađ Branković od braće Nastasijević«, Pravda, 14. 6. 1940. Anita Meze - FINAL.indd 63 13. 03. 2023 14:44:01 64 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze takšnem dogodku je Anita Meze v nekem intervjuju zaupala sogovorni-ku.250 Prvič se je zgodilo, ko je po končanem konservatoriju v ljubljanski Operi pela vlogo Čočosan: Bila je predstava opere Madame Butterfly. Rekviziter je oblju-bil, da bo za drugo dejanje dal svojega otroka. Prišel je tre- nutek, ko bi se otrok moral pojaviti na odru. Vendar otroka nikjer. Nastala je prava panika. Profesorica, režiserka opere, je trepetala za kulisami, ko smo peli. Ko ji je režiser povedal, da je otrok zbolel, je bila kot izgubljena. Kot brez duše je stekla v dvorano. Ko je zagledala mater, kako sedi in posluša opero, je pograbila njenega otroka in ga vzela s seboj. Istočasno je rekviziter s taksijem pripeljal svojega otroka. Ko sem se pojavila in hotela vzeti otroka, sta namesto enega stala dva. Nisem vedela, koga naj vzamem, še manj, kaj se je zgodilo. Pograbila sem oba otroka in se z njima pojavila na odru. In mati je zagledala svojega otroka na odru. Mali je nepričakovano postal igralec … V beograjski operi se take »sposoje« otrok iz občinstva sicer niso dogajale, ni pa manjkalo šaljivih trenutkov. Ob neki priložnosti je Evgenija Pinterović zbudila smeh kolegu, ko se je na odru pojavila z velikim klobukom, na vrhu katerega je bila roža z zlomljenim steblom, ki se je zvijala pri vsakem njenem gibu z glavo. Srečna okoliščina je bila, da v tem trenutku nihče od solistov ni pel. Kakšna nepredvidena okoliščina pa je lahko imela tudi resne posledice, kot recimo na predstavi Figarove svatbe. O tem dogodku je Anita Meze povedala naslednje: V Figarovi svatbi sem nekoč rekla kolegici gdč. Nuri Hadžić namesto contessa – ‘grofica’. Čeprav se nikoli ne zmotim, takrat sem se … Nuri Hadžić se je začela tako smejati, da ni mo- gla več peti. Tudi sama sem se znašla v neugodnem položaju. Nisem vedela, kaj naj naredim. Bala sem se, da bo občinstvo opazilo, pa sem pela še njeno partijo. To ni bilo lahko. Pela sem Suzano, veselo vlogo, Nuri pa žalostno, ker jo je mož varal. Od 250 N., »Doživljaji g-đice Anite Mezetove na pozornici. U čemu nalazio najveće zadovoljstvo prvi lirski sopran Beogradske opere«, iz zapuščine Anite Meze, 1936?. Anita Meze - FINAL.indd 64 13. 03. 2023 14:44:01 Odhod v Beograd 65 časa do časa me je Nuri Hadžić pogledala in se ponovno začela smejati. Jaz sem pela, ona se je smejala, dirigent se je jezil. In nisem mogla ostati trdega srca. Morala sem pomisliti na nekaj najhujšega, da se ne bi zasmejala. Predstava je tekla. Pojavil se je naš kolega Jovanović. Tudi on je izrabil trenutek in vprašal: ‘Kaj vama je tako smešno?’ Kar onemela sem. Tudi simpatična Nuri Hadžić se je poskušala zresniti in jaz jo pogledam. Vse zaman. Predstava se je končala brez posledic. * * * Marijana Savinšek je redno obiskovala operne predstave, v katerih je pela Anita Meze. Ta se je tako navadila prisotnosti svoje sestre v beograjskem občinstvu, da je zaradi njene odsotnosti hudo trpela. V zvezi s tem je Marijana Savinšek povedala: Na dan predstave je bila vedno zelo tiha, zbrana, hotela je biti sama in morala sem na vsako njeno predstavo. Nekoč sem zbolela in nisem mogla v opero. Ona je pela Mignon, prišla domov in jokala ter rekla: ‘Naj se nikoli več ne zgodi, da osta-neš doma, ko pojem.’ Zelo se je želela sprostiti po vsaki pred- stavi. Vedno smo sedeli do enih ali do dveh ponoči in govorili o tem, kako je bilo, kakšen je bil vtis, in videla sem, kako se je sprostila …251 Iz pričevanja Marijane Savinšek lahko razberemo povezanost obeh sester in izjemno Marijanino zanimanje za umetnost mlajše sestre, ki jo je kazala vse življenje. Njena podpora je bila za Anito Meze v času ukvarjanja s svojim življenjskim poklicem izjemno dragocena. Med obema vojnama je glasbeno življenje v Beogradu doživelo pravi razcvet. Razlog za to so bile predvsem novonastale ustanove, npr. opera in filharmonija, ki so vse številčnejše prestolnično občinstvo iz leta v leto seznanjale z glasbeno-odrskimi in instrumentalnimi skladbami znanih in manj znanih tujih in jugoslovanskih avtorjev. Obe instituciji sta sodelovali z umetniki iz domovine in tujine. Tako se je beograjsko občinstvo lahko 251 Pričevanje Marijane Savinšek v radijski oddaji Kod dva bela goluba, predvajani 23. 3. 1990 na prvem programu Radia Beograd ob deseti obletnici smrti Anite Meze. Anita Meze - FINAL.indd 65 13. 03. 2023 14:44:01 66 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze spoznalo z umetniki različnih kvalitet – najpogosteje s povprečnimi in redkeje z vrhunskimi.252 V prestolnici so poleg Beograjske filharmonije občasno koncertirali tudi Orkester kraljeve garde, Orkester glasbenega društva Stanković idr.253 Pomembnejši prispevek pa je dal tudi radijski orkester, ustanovljen 1929, ki je leta 1937 prerasel v simfonični. Ta glasbeni ansambel je pod vodstvom Mihaila Vukdragovića in Vojislava Vučkovića v petih mesecih nastopil celo na 22 koncertih s popularnim repertoarjem in 10 koncertih z opernimi arijami in opernimi fragmenti.254 Ob kvantiteti niso zanemarili kvalitete, ki se je kazala v uravnoteženih, tehnično dovršenih in dinamično uravnoteženih izvedbah. Poleg orkestrske so negovali tudi komorno glasbo, ki jo je izvajalo Univerzitetno komorno glasbeno združenje Collegium musicum (ustano-vljeno 1925) in številni ansambli, ki so jih večinoma ustanavljali najbolj- ši interpreti iz Beograda. Nekateri so nastopali dlje, drugi za kratek čas, včasih pa so se združili zaradi izvedbe določenih skladb.255 Poseben pečat so v beograjskem glasbenem življenju pustili Beograjski kvartet, Nemeček kvartet, trio Slatin, trio Stojanović-Hajek-Mokranjac, duo Petar Stojanović in Emil Hajek, duo sester Marije in Olge Mihailović idr., kot tudi ansambli, ki so občasno gostovali: Zagrebški godalni kvartet, Kvartet Ševčik, Kvartet Zika (Praški godalni kvartet), Dresdenski godalni kvartet, Kvartet Mozart, Fidel trio iz Münchna, Praški pihalni kvintet, Berlinski komorni orkester … Komorno muziciranje je bilo priljubljeno tudi med amaterji, ki so se zbirali po domovih in izvajali skladbe klasikov in romantikov. Za razliko od prejšnjih let, ko so koncertno nastopali le redki posamezniki, so se na koncertnem odru v obdobju med obema vojnama menjavali številni umetniki iz domačega okolja in manjše število tujih izvajalcev, ki so živeli v prestolnici: solopevki Ivanka Milojević in Jelka Stamatović Nikolić, pianisti Jelena Dokić, Rajna Dimitrijević, Emil Hajek, Ciril Ličar, 252 Ob spremljavi Beograjske filharmonije so nastopili pianisti Alfred Cortoit, Aleksandar Borovski, Nikolaj Orlov idr., violinisti Georg Kulenkampf, Vasa Přihoda idr., violončelista Enrico Mainardi, Pierre Fournier ter dirigenti Bernhard Paumgartner, Herbert Albert, Dimitri Mitropoulos in Josef Krips. Med domačimi umetniki so izstopali pianisti Emil Hajek, Ivan Noč, Gordana Milojević, Stana Ribnikar idr., violinisti Karel Holub, Marija Mihailović, Zlastko Baloković idr., pevci Zlata Gjungjenac, Marija Žaludova, Melanija Bugarinović, Rudolf Ertl, Žarko Cvejić idr. (Roksanda Pejović, »Beogradska Filharmonija između dva rata«, Beogradska filharmonija 1923/1973, Beogradska filharmonija, Beograd, 1977, str. 31–44.). 253 Ibid., 33. 254 Darinka Simić-Mitrović, »Da capo all' infinito. Pola veka od osnivanja Simfonijskog orkestra i Hora Radio-televizije Beograd« , Radio Beograd, Beograd, 1988, str. 33. 255 Roksanda Pejović, » Srpsko muzičko izvođaštvo 1831-1941. Kamerni sastavi«, Pro musica, 1984, posebna izdaja december, str. 31–33. Anita Meze - FINAL.indd 66 13. 03. 2023 14:44:01 Odhod v Beograd 67 Olga Mihailović, Jelena Nenadović, Ljubica Maržinec, Gordana Milojević, Stana Ribnikar idr., violinisti Petar Stojanović, Jovan Zorko, Milan Jovanović - Braca, Marija Mihailović, Meri Žeželj, orglar Juri Arbatski, francoska harfistka Nicole Anckier Casteran idr.256 Ker je bila Glasbena akademija v Beogradu ustanovljena šele leta 1937, so visoko glasbeno izobrazbo dobili v drugih evropskih središčih. Po vrnitvi so svoje bogato znanje posredovali beograjskemu občinstvu, ki je sčasoma znalo oceniti razliko med povprečnimi in kakovostnimi interpretacijami. V izobrazbi in negi okusa Anite Meze so imela izjemen pomen gostovanja velikih umetnikov: opernega pevca Fjodora Šaljapina, pianistov Alfreda Cortota, Arturja Rubinsteina, Aleksandra Borovskega in Nikolaja Orlova, violini-stov Georga Kulenkampfa in Vase Přihoda, violončelistov Enrica Mainar-dija in Pierra Fournierja idr. Koncerte so v dnevnih časopisih in revijah redno spremljali in komentirali beograjski glasbeni kritiki. Zahvaljujoč njihovim zapisom lahko v veliki meri rekonstruiramo glasbene dogodke v času med obema vojnama in prepoznamo interpretativne kakovosti izvajalcev, tudi Anite Meze. Ob vse večji dinamičnosti in raznolikosti glasbenega življenja v Beogradu koncerti pevskih zborov niso več zbujali tolikšnega zanimanja poslušalcev kot v predvojnem času, razen če je šlo za koncert velikih vokalno-instrumentalnih skladb, ki so premiero največkrat doživele v Beogradu. Na koncertnem odru so bili najbolj opaženi nastopi vodilnih društev v prestolnici – Prvega beograjskega pevskega društva ter pevskih zborov Stanković in Obilić, ki so v sodelovanju z dobrimi dirigenti dosegli visoko raven257 in obogatili repertoar s kakovostnimi deli domačih in tujih avtorjev. Prvo beograjsko pevsko društvo je od leta 1933 vodil Predrag Milo- šević. Za razliko od svojih predhodnikov,258 ki so večinoma izvajali dela jugoslovanskih skladateljev, se je zavzemal za izvedbo vokalno-instrumentalnih del in izvedel Verdijev Requiem (1934), Dvořákovo kantato Mrtva- ški ženin (1935) in Händlov oratorij Mesija (1937). Na repertoarju Obilića pa so bila v času med 1934 in 1941 dela Religiofonija ( Simfonija orienta) Josipa Slavenskega, Kristusovo rojstvo Hectorja Berlioza (1934), Mozartov 256 Stana Đurić-Klajn, »Istorijski razvoj muzičke kulture u Srbiji«, Pro musica, 1971, str. 133–134; Roksanda Pejović, »Srpsko muzičko izvođaštvo 1831-1941. Muzički umetnici na koncertnom podijumu«, Pro musica, 1984, posebna izdaja december, str. 3–30. 257 O kakovosti pevskih društev med drugim pričajo prve nagrade, ki so jih leta 1937 dobili v tujini – Prvo beograjsko pevsko društvo na tekmovanju v Budimpešti in Obilić na festivalu v Münchnu. 258 Stevana Hristića (1919), Koste Manojlovića (1919–1931) in Lovra Matačića (1932–1933). Anita Meze - FINAL.indd 67 13. 03. 2023 14:44:01 68 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Requiem (1935) in Wagnerjev Parsifal (koncertna izvedba 1938). Poleg tega so izvajali sodobna dela jugoslovanskih skladateljev. Zbor Stanković je z izjemo Beethovnove Misse solemnis v glavnem izvajal (sodobne) skladbe domačih avtorjev.259 Kot ena izmed vokalnih solistk v predvojnem Beogradu je Anita Meze z omenjenimi društvi sodelovala pri izvedbah vokalno-instrumentalnih del: s Prvim beograjskim pevskim društvom je pela v Dvořákovi kantati Mrtvaški ženin (21. 3. 1935) in v Händlovem oratoriju Mesija (8. 4. 1937), z zborom Stanković pa pri izvedbi Beethovnove Misse solemnis.260 Za Beograd med obema vojnama so bili kulturni dogodki prvorazrednega pomena. Anita Meze je kot mlada umetnica, ki je prve korake naredila na odru beograjske Opere, novembra leta 1934 nastopila s Prvim beograjskim pevskim društvom in Beograjsko filharmonijo na komemorativnem večeru ob umoru kralja Aleksandra Karađorđevića, kjer so izvedli odlomek (»Dies irae«) iz Verdijevega Requiema. Pela je sopranski part in zamenjala Tatjano Hirtino, ki je na premieri Requiema (februarja 1934) pela sopranski solo. Za ostale soliste (Evgenija Pinterović, Krste Ivić in Žarko Cvejić) ni bilo zamenjav.261 Ti izvajalci so z istim programom nastopili tudi na komemorativnem koncertu ob obletnici smrti kralja Aleksandra.262 Nekaj mesecev pozneje, marca 1935, je Anita Meze pela s Prvim beograjskim pevskim društvom pri izvedbi Dvořákove kantate Mrtvaški ženin. Predpostavljamo, da so se med beograjskim občinstvom znašli tudi posamezniki, ki so se spominjali njenega sola iz istega dela izpred treh let, ko je gostovala z zborom in godalnim orkestrom Glasbene matice iz Maribora.263 Beograjski kritiki so izbor Predraga Miloševića z razširitvijo repertoarja s kantato češkega skladatelja ocenili kot neprimeren. Izpostavili so, da nima posebne umetniške vrednosti, negativno so ocenili vsebino, ki med drugim slika nočno vzdušje na pokopališču (nevihto, prisotnost vampirja, zavijanje volkov, vedeževanje, čaranje itd.). Menili so, da morajo vokalno- -instrumentalna dela pripomoči ne samo kulturni, ampak tudi moralni 259 Roksanda Pejovič, »Srpsko muzičko stvaralaštvo 1831-1941. Pevačka društva«, Pro musica, 1986, posebna izdaja, str. 25–28. 260 Koncerti so bili na Kolarčevi narodni univerzi. 261 Namesto Predraga Miloševića je tokrat dirigiral Branko Dragutinović (»Kolarčev narodni univerzitet. Komemorativno veće u spomen Blaženopočivšeg Kralja Ujedinitelja priređen od Kolarčevog narodnog univerziteta«, Politika, 11. 11. 1934, str. 7). 262 Ž., »Komemorativni koncerti«, Vreme, 11. 1010. 1935, str. 6. Dirigiral je Predrag Milošević. 263 Beograjsko pevsko društvo je Dvořákovega Mrtvaškega ženina prvič izvedlo leta 1908 pod vodstvom dirigenta Stevana Stojanovića Mokranjca. Anita Meze - FINAL.indd 68 13. 03. 2023 14:44:01 Odhod v Beograd 69 vzgoji avditorija. Milenko Živković in Pavle Stefanović sta povzdignila svoj glas proti vraževerju, Stefanović pa je opozoril tudi na škodljiv vpliv dela na krepitev »vkalupljenosti in upogljivosti duha« Beograjčanov, medtem ko je Živković delo označil kot »gnili proizvod omračene zavesti«, ki predstavlja »izobličenje same krščanske religije«, ker »diha bedno praznoverje« in vodi k »neprosvetljenosti in poneumljanju«. Ta vampirska pravljica se kaže kot strupen sad bolne domišlji- je, ima rušilno moč, s katero lahko neko družbeno-kulturno okolje nemilostno vrne v dobo najhujšega mračnjaštva, od ko- der smo se s toliko mukami in žrtvami rešili in končno začeli upati, da bi se lahko gibali po neskončnih prostranstvih svetlo-be dneva in vdihavali svežino, tako potrebno našemu duhov- nemu zdravju. In razume se, da smo se z vso silo branili, da nas ne napihne duh te strupene fantazmagorije, ker nam je nujno potrebna zdrava, človečanska in bolj sodobna umetnost.264 Svetomir Nastasijević je šel celo tako daleč, da je izvedbo označil kot popolnoma nerelevantno in brez kakršnegakoli pomena za beograjsko okolje.265 V interpretaciji Dvořákove kantate so poleg Prvega beograjskega pevskega društva sodelovali sopranistka Anita Meze, tenorist Vladeta Popović, bas-baritonist Milan Pihler in Beograjska filharmonija. Solisti so uspešno odpeli svoj del, pokazali muzikalnost,266 ustvarili »pravilen koncertni ton« in visok interpretacijski nivo. Čeprav so bili iskreni interpreti glasbe in dela,267 jih je občasno motila preglasna orkestrska spremljava,268 ker dirigentu Predragu Miloševiću ni vedno uspelo ustvariti ustreznih zvočnih odnosov med pevci in orkestrom. Zbor je nasprotno pokazal napredek glede bolj uravnoteženega in polnejšega zvoka in večje dinamične izniansiranosti. 264 Milenko Živković, »Koncert Prvog beogradskog pevačkog društva. Anton Dvoržak: Svadbeni darovi«, Vreme, 23. 3. 1935, str. 6; Pavle Stefanović, »Dvoržakovi Svadbeni darovi pred beogradskom muzičkom publikom«, Štampa, 24. 3. 1935. 265 Svetomir Nastasijević, »Pregled. Muzika. Koncert Prvog beogradskog pevačkog društva«, Život i rad, 15. 4. 1935, str. 508. 266 Dragutin Ćolić, »Koncert Prvog beogradskog pevačkog društva. Izvedena je balada Svadbeni darovi od A. Dvoržaka«, Pravda, 23. 3. 1935, str. 13; Rikard Švarc, »Muzika u zemlji. Beograd. Prvo beogradsko pevačko društvo«, Zvuk, 1935, str. 6. 267 Miloje Milojević, »Iz koncertne dvorane. Prvo beogradsko pevačko društvo izvodi Dvoržakove Svadbene darove«, Politika, 23. 3. 1935, str. 6. 268 Branko Dragutinović, »Muzički pregled. Koncerti in reprize u Operi«, Javnost, Beograd, 31. 3. 1935, str. 263; Pavle Stefanović, »Dvoržakovi Svadbeni darovi pred beogradskom muzičkom publikom«, Štampa, 24. 3. 1935. Anita Meze - FINAL.indd 69 13. 03. 2023 14:44:01 70 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Vzporedno z nestrinjanjem glede izbora so kritiki podali predloge za dela, ki bi jih bilo treba izvesti. Miloje Milojević se je zavzemal za velike vokalno-instrumentalne oblike jugoslovanskih skladateljev in predlagal Magnificat Slavka Osterca; Pavle Stefanović je predlagal Bachova dela, Händlove oratorije in Beethovnovo 9. simfonijo, medtem ko se je Svetimir Nastasijevič zavzemal za domačo a cappella zborovsko glasbo. Predrag Milošević je nekaj predlogov sprejel in tako so se na repertoarju Prvega beograjskega pevskega društva znašle nove skladbe: Osterčev Magnificat, Gotovčeva Koleda, zbori srbskih skladateljev,269 pa tudi oratorij Mesija Georga Friedricha Händla. Izvedbo znanega in izvrstnega Händlovega dela je Miloje Milojević proglasil za velik podvig in poudaril, da »oratorij kot oblika zahteva močno kulturo izvajalcev« in »močne zvočne mase, ki so sposobne oživiti akcijo, ki je /…/ prikazana s povsem glasbenimi sredstvi.«270 Čeprav grandioznega zvoka zbor ni dosegel, je bila interpretacija na visoki ravni. Prvo beograjsko pevsko društvo je dopolnil zbor učencev Glasbene šole v Beogradu, ki je podal glasbeno vsebino tehnično prepričljivo, muzikalno in uravnoteže-no.271 Podobno slogovno in tehnično »popolnost« so pokazali člani Beograjske filharmonije. Solisti so bili člani beograjske Opere, Anita Meze, Evgenija Pinterović, Vladeta Popović in Žarko Cvejić. Mnenja kritikov glede njihovih interpretacij so se v določeni meri razlikovala, glede na to, kaj so pričakovali od oratorijskih pevcev. Za razliko od Milenka Živkovića in Svetomirja Nastasijevića je Miloju Milojeviću v glasu Anite Meze manjkala »oratorijska barva«, način opernega petja Vladete Popovića in vzdrževanje glasovnega razvoja Evgenije Pinterović. Očitno je menil, da mora operni pevec izvedbo prilagoditi formi dela in slogu njegovega avtorja. Tega, kar je motilo Milojevoća, Svetomir Nastasijević in Milenko Živković sploh nista opazila. Nasprotno – Nastasijević je v interpretaciji Anite Meze opazil izrazit občutek za slog Händlove glasbe, naklonjenost Evgenije Pinterović »dramski tonski obarvanosti in poudarku na petem besedilu« je ocenil pozitivno, medtem ko je način petja Vladete Popovića prišel po njegovem do izraza predvsem v »arijah lirskega značaja in širše-ga zamaha«. Izvedbo Žarka Cvejića so vsi kritiki ocenili pozitivno. Poleg 269 Roksanda Pejovič, »Srpsko muzičko izvođaštvo 1831-1941. Pevačka društva«, Pro musica, 1986, posebna izdaja, str. 25. 270 Miloje Milojević, »Prvo beogradsko pevačko druištvo izvodi Hendlov oratorijum Mesija«, Politika, 10. 4. 1937, str. 7. 271 Svetomir Nastasijević, »Muzika. Mesija od G.F. Hendla. Koncert Prvog beogradskog pevačkog društva«, Pravda, 11. 4. 1937, str. 2. Anita Meze - FINAL.indd 70 13. 03. 2023 14:44:01 Odhod v Beograd 71 običajnih kvalitet v interpretaciji Anite Meze, o katerih so pisali tudi drugi kritiki, je Svetomir Nastasijević opazil tudi njeno veliko težnjo po tem, da bi petemu besedilu podelila ustrezen glasbeni in psihološki značaj.272 Uspeh izvedbe Mesije so pripisali ne le interpretom, ampak tudi dirigentu Predragu Miloševiću, ki se je zelo potrudil za pripravo.273 Anita Meze je z zborom Stanković, Beograjsko filharmonijo, solisti Evgenijo Pinterović, Josipom Rijavcem in Žarkom Cvejićem pod vodstvom dirigenta Mihaila Vukdragovića sodelovala še v enem izjemnem in nevsakdanjem kulturnem dogodku za medvojni Beograd – v izvedbi Beethovnove Misse solemnis. Glede na zahtevno delo in majhne možnosti za pripravo izvedbe v Beogradu, ki se je v marsičem razlikoval od večjih glasbenih in kulturnih središč,274 se strinjamo z Milenkom Živkovićem, da je šlo za pogumen podvig.275 Kot že ob izvedbi Händlovega Mesije tudi tokrat po izvedbi tega grandioznega dela ni prišlo do združitve zaradi an-tagonizma med beograjskimi pevskimi društvi.276 Poleg tega ni bilo temeljite priprave dela zaradi angažiranosti glasbenikov na »več straneh« in zaradi majhnega števila vaj. Kritiki so se zavedali okoliščin, v katerih so se znašli izvajalci na čelu z Mihailom Vukdragovićem, ki so se potrudili, da bi Beograjčanom predstavili Beethovnovo delo. Tako so njihove napore označili za nadčloveške, še toliko bolj, ker so zapleteni tehnični in interpretativni problemi »deloma presegli« njihove sposobnosti.277 To se je čutilo pri zboru v fugah Creda, kjer mu je zaradi utrujenosti zmanjkalo moči in prodornosti za višek gradacije. Posledica premajhne izurjenosti orkestra je bil »grob« zvok in odsotnost dinamičnega niansiranja.278 Solisti so naredili na kritike različen vtis. Po mnenju Miloja Milojevića in Milenka Živkovića so svoje parte interpretirali slogovno zvesto, zdi pa se, da niso opazili pripombe Branka Dragutinovića, ki je menil, da 272 Svetomir Nastasijević, »Muzika. Mesija od G.F. Hendla. Koncert Prvog beogradskog pevačkog društva«, Pravda, 11. 4. 1937, str. 12. 273 Milenko Živković, »Muzika. Hendlov Mesija u izvođenju Prvog beogradskog pevačkog društva«, Vreme, 10. 4. 1937, str. 9. 274 Miloje Milojević je kot zgled navedel Molinarijevo izvedbo Misse solemnis v Pragi, ki je zahtevala 20 skupnih vaj s Češko filhamonijo, ogromnim zborom in solisti (Miloje Milojević, »Jedan znamenit muzički događaj u Beogradu. Izvođenje Betovenove D-dur Mise (Missa solemnis)«, Politika, 20. 5. 1937, str. 10. 275 Milenko Živković, »Prvi put je preksinoč u Beogradu svirana Betovenova Missa solemnis, U izvođenju je učestvovalo oko 200 ljudi«, Vreme, 20. 4. 1937, str. 10. 276 Miloje Milojević, »Jedan znamenit muzički događaj u Beogradu. Izvođenje Bethovenove D-dur Mise ( Missa solemnis)«, Politika, 20. 5. 1937, str. 10. 277 Branko Dragutinović: »Muzika. Koncert hora Muzičkog društva 'Stanković'. Izvođenje Bethovnove Mise solemnsi«, Pravda, 20. 5. 1937, str. 13. 278 Ibid. Anita Meze - FINAL.indd 71 13. 03. 2023 14:44:01 72 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze kvartet solistov ni bil homogen, ker se lirski sopran Anite Meze ni mogel upreti dramskim zahtevam najvišjega glasu, medtem ko Josipu Rijavcu ni vedno uspelo ustvariti polnega tona. S tem sicer ni bilo mišljeno vprašanje interpretativne ravni solistov, ampak neadekvaten izbor (predvsem Anite Meze), ki je zanemaril naravo njihovih glasov.279 Mihalo Vukdragović je z izvedbo Misse solemnis zaokrožil eno od najplodnejših sezon v izvajalski praksi zbora Stanković pod njegovim vodstvom (1927–1938). Anita Meze je s solisti, zborom in orkestrom beograjske Opere večkrat sodelovala pri svečanih predstavah, ki so jih največkrat organizirali za udeležence konferenc in kongresov – v čast delegatov Mednarodne interparlamentarne trgovske konference (1934), parlamentarcev male antante, udeležencev drugega balkanskega kongresa za zaščito otrok (1938) in ob otvoritvi obnovljene gledališke stavbe na Vračaru (1937).280 Z izjemo zadnje so bile vse predstave v zgradbi Narodnega gledališča. Na programu so se največkrat znašli fragmenti iz oper domačih skladateljev in baleti. Meze je pela vloge iz oper Jakova Gotovca – Morano iz prvega dejanja istoimenske opere in Gjulo iz tretjega dejanja Era z onega sveta. Dirigiral je Alfred Pordes. Poleg svečanih so nekoliko redkeje organizirali dobrodelne predstave za ruski Rdeči križ in Sklad za bolne otroke. Na prvi predstavi je Anita Meze z ansamblom beograjske Opere pela v tretjem dejanju Gotovčeve opere Ero z onega sveta, medtem ko je na drugi pela arijo iz opere Snegulj- čica Rimskega-Korsakova ob spremljavi Orkestra kraljeve garde. Zanimivo je, da so bili med udeleženci teh opernih in dramskih umetnikov risarji stripov, člani sokolskih društev, zabavljači (salonski igralci, čarovnik …) in drugi. Raznovrstni program so sestavili tako, da bi privabil čim več ljudi, od najmlajših do najstarejših. Člani Drame, Opere in baleta Narodnega gledališča ter godalni kvartet Nemeček Slatin so leta 1939 svečano proslavili 40-letnico umetniškega dela njihovega kolega Aleksandra Ruča, pianista, korepetitorja in profesorja petja. Kot ena izmed množice udeležencev je svoj delež na proslavi prispevala tudi Anita Meze. Svoje večletno sodelovanje z Beograjsko filharmonijo je nadaljevala leta 1937, ko je kot solistka nastopila na priljubljenem koncertu Filharmonije v Narodnem gledališču, kjer je pela arije iz Puccinijevih oper 279 Ibid. 280 Anita Meze je pela arijo iz Gotovčeve opere Ero z onega sveta. Anita Meze - FINAL.indd 72 13. 03. 2023 14:44:01 Odhod v Beograd 73 Manon Lescaut in Madame Butterfly.281 Ko je pohvalil njeno glasbeno interpretacijo, je kritik Branko Dragutinović izkoristil priložnost in postavil vprašanje glede upravičenosti izvedbe opernih arij na simfoničnem koncertu. To se mu je namreč zdelo nezanimivo in neokusno, toliko bolj, ker sta opera in koncertni oder zanj predstavljala »ne le dva različna sloga, ampak tudi dva popolnoma različna svetova«.282 Čeprav je bil koncert namenjen širokemu občinstvu, je bila dvorana »skoraj prazna« zaradi nezadostne re-klame, zasičenosti občinstva z raznovrstnimi vsebinami ali koncertne krize, ki se je pojavila kot posledica razširitve novega medija – radia. Anita Meze ni kazala zanimanja za sodelovanje pri zabavnih prireditvah, kar potrjuje podatek, da je samo enkrat, neposredno pred začetkom vojne, pela na »Budvanskem večeru«. Udeleženci so bili operni pevci, dramski umetniki, pevci in havajski kvartet. Program z recitacijami pri-morskih in dalmatinskih pesmi so prenašali neposredno prek radia.283 Z ustanovitvijo beograjske Opere in Filharmonije, manjših komornih ansamblov in s koncertiranjem instrumentalistov iz domovine in tujine se je v Beogradu začel kontinuiran razvoj glasbenega življenja. Na ta način se je občinstvo lahko spoznalo z različnimi vsebinami in glasbenimi žanri. Ker so avditorij večinoma sestavljali glasbeno neizobraženi meščani, jih je bilo treba vzgojiti oz. izobraziti. Kot najuspešnejši pri tem procesu so se pokazali koncerti z uvodnim predavanjem, na katerih je občinstvo dobilo vpogled v to, kar so tisti večer poslušali. Takšne glasbene ure so organizirali Narodni konservatorij društva Cvijeta Zuzorić, Kolarčeva ljudska univerza, Univerzitetno komorno glasbeno združenje Collegium musicum idr. Anita Meze je pogosto nastopala na koncertih z uvodnim predava- njem. Tako je med letoma 1936 in 1939 osemkrat sodelovala na glasbenih urah Kolarčeve ljudske univerze, ki so jih poleg drugih predavanj o umetnosti in znanosti izvajali od začetka njene ustanovitve leta 1932.284 V prvih dveh sezonah (1932/33 in 1933/34) so predavanja redko spremljale glasbene ilustracije, s prihodom Vojislava Vučkovića na mesto vodje glasbene sekcije na Kolarčevi ljudski univerzi pa se je začelo sistematično delo, s katerim so občinstvo seznanjali s slogovnimi smermi v glasbi ter s 281 Ob Aniti Meze sta na koncertu nastopila baritonist Rudolf Ertl in violinist Karel Holub. 282 Branko Dragutinović, »Popularni koncert Beogradske filharmonije«, Pravda, 23. 3. 1937, str. 7. 283 »Program Radio Beograda za 13. 3. 1941. godine«, Radio Beograd, Beograd 7. 3. 1941, str. 12. 284 Roksanda Pejović, »Muzički časovi na Kolarčevom narodnom univerzitetu 1928-1941.«, Zvuk, 1982, št. 3, str. 6. Anita Meze - FINAL.indd 73 13. 03. 2023 14:44:01 74 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze pomembnimi tujimi in jugoslovanskimi skladatelji, pri čemer so visoka merila postavili ne le za predavatelje, temveč tudi izvajalce. Med predavatelji je bilo največ skladateljev različnih generacij, muzikologov, glasbenih piscev, nekaj pa tudi neglasbenikov, kot sta filolog Aleksandar Belić in knji- ževnica Isidora Sekulić.285 Krog izvajalcev je bil širok in je zajemal pevce, instrumentaliste (najpogosteje pianiste in violiniste) in komorne ansamble iz domovine in tujine. Pregled dogodkov, na katerih je sodelovala Anita Meze: 1. 2. 1936 Predrag Milošević: Fragmenti iz Figarove svatbe, Mozartova opera ob Don Giovannija in Čarobne piščali premieri Figarove svatbe 20. 2. 1936 Mihalo Vukdragović: Cikel pesmi za sopran in klavir Naši sodobni skladatelji (Konjović, Milojević, Slavenski) 6. 11. 1936 Rikard Švarc: 40 let po Brahmsovi in Mahlerjevi samospevi smrti A. Brucknerja 2. 12. 1936 Isadora Sekulić: Mozart Arije iz oper 2. 1. 1937 Petar Konjović: Janaček Arija iz Jenufe skladatelj – dramatik neznan datum Vojislav Vučković: Odlomki iz opere Kapljice za ljubezen Donizetti ob premieri opere Kapljice za ljubezen 16. 3. 1939 Branko Dragutinović: Vukdragović: Uspavanka; O delih sodobnih Milojević: Pesem o orlu, jugoslovanskih skladateljev Šarplaninska uspavanka; Škerjanc: Večer soparen bo; Lajovic: Kaj bi me gledal; Papandopulo: Momče, more neznan datum Branko Dragutinović: Fragmenti iz opere Zrinjski 286 Čas opere Zrinjski in njegov avtor Ivan Zajc 285 Med letom 1932 do aprila 1941 so predavali Miloje Milojević, Mihailo Vukdragović, Dragutin Čolić, Vojislav Vučković, Rikard Švarc, Predrag Milošević, Petar Bingulac, Milenko Živković, Stana Đurić- -Klajn, Lujo Davičo, Petar Konjović, Branko Dragutinović. Avtorji uvodnih predavanj so bili še Slavko Osterc, Dragotin Cvetko, Ivan Kamburov, Karel Boleslav Jirák, Pelegrini in Becking (Roksanda Pejović, »Muzički časovi na Kolarčevom narodnom univerzitetu 1928-1941.« Zvuk, 1982, št. 3, str. 6–7). 286 Podatke smo našli v članku: Sava Marinković »Vojislav Vučković i muzički časovi na Kolarčevom narodnom univerzitetu«, Zvuk, 1982, št. 4, str. 22. Anita Meze - FINAL.indd 74 13. 03. 2023 14:44:01 Odhod v Beograd 75 Kot ponazarja program, je Anita Meze večkrat pela glasbene ilustracije na predavanjih ob premierah oper. Poleg arij iz oper Mozarta, Donizettija in Zajca, v katerih je pela ženske vloge, je pela tudi arijo iz Janačkove Jenufe. Na vseh svojih prvih koncertnih nastopih se je trudila za propagi-ranje domačih skladateljev, zato je bila nujna gostja predavanj, posvečenih sodobnim jugoslovanskim skladateljem. Na enem od njih je nastopila ob spremljavi Mihovila Logarja, sicer pa je, poleg Lovra Matačića, ki jo je na klavirju spremljal enkrat, najpogosteje nastopala s Predragom Miloševićem in z Aleksejem Butakovim. Glasbene ure na Kolarčevi ljudski univerzi so imele veliko poslušalcev. Posebno zanimanje je vladalo za operna dela skladateljev, ki so bila na sporedu Narodnega gledališča. Rekordni obisk je imelo predavanje Isadore Sekulić, ki je pritegnilo ne samo glasbeno, temveč tudi bralsko občinstvo znane pisateljice. Beograjski kritiki so redno spremljali glasbene ure in o njih pisali v časopisih. Dogajalo pa se je, da so svojo pozornost večinoma posvetili vsebini predavanja in skladbam, ki so bile ob tej priložnosti izvedene, zlasti če je šlo za dela jugoslovanskih skladateljev.287 Mnogo manj časa so namenili izvajalcem, ki so jih največkrat omenili le z imeni ali pa skromno komentirali izvedbo. Na osmi glasbeni uri Kolarčeve univeze, 20. 2. 1936, posve- čene delom Konjovića, Milojevića in Slavenskega, je Milenko Živkovkić z jezikom glasbenega amaterja ocenil svoje videnje interpretacije Anite Meze: »Z razpetim grlom, iz katerega veje svež in čist zrak slovenskih Alp, in dobro dikcijo je gdč. Mezetova pela pet Milojevićevih pesmi.«288 Ob isti priložnosti je skladatelj Miloje Milojević močno pohvalil izvedbo svojih pesmi in poudaril, da jih je Meze interpretirala tehnično dobro, slogovno zelo zvesto in s potrebno toplino v izrazu.289 Mišljenja kritikov pa so se nekoliko razlikovala pri arijah iz Mozartovih oper, ki jih je umetnica pela na četrti glasbeni uri leta 1936. Za razliko od Branka Dragutinovića, ki ga je motila pretirana stilizacija,290 je Milenko Živković menil, da je Meze ustvarila in tudi pazljivo obdelala Mozartove 287 Največ zapisov v zvezi z glasbenimi urami je posvečenih jugoslovanskim skladateljem. 288 Milenko Živković, »Muzika. Naši savremeni kompozitori. Na osmom muzičkom času Kolarčevog narodnog univerziteta«, Politika, 23. 2. 1936, str. 11. 289 Miloje Milojević, »Muzika. Naši savremeni kompozitozi. Na osmom muzičkom času Kolarčevog narodnog univerziteta«, Politika, 23. 2. 1936, str. 11. 290 Branko Dragutinović, »Sedmi muzički čas Kolarčevog narodnog univerziteta. Pred premijeru Mocartove Figarove ženidbe«, Pravda, 1. 2. 1936, str. 13. Anita Meze - FINAL.indd 75 13. 03. 2023 14:44:01 76 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze slogovne odlike.291 Po zgledu glasbenih ur na Kolarčevi ljudski univerzi je Miloje Milojević ob premieri opere Dorica pleše predaval z glasbenimi primeri v beograjskem Narodnem gledališču. Arije, pesmi in zaključni zbor iz opere Krsta Odaka so izvedli sopranistki Anita Meze in Katica Jovanović, mezzosopranistka Milica Manojlović, tenorista Vladeta Popović in Krste Ivić, basist Žarko Cvejić ter operni in večerni zbor ob klavirski spremljavi Predraga Miloševića. Miloje Milojević pa je prav tako imel navado, da je s predavanji pospremil koncerte Collegiuma Musicum, komornega združenja univerzitetnih profesorjev,292 ki ga je sam tudi ustanovil. Poleg članov združenja so neredko nastopali glasbeniki iz Beograda in drugih jugoslovanskih središč, največkrat pa so izvajali baročna, zgodnjeklasična in klasična klasicistična dela. Na enem od njih so sodelovali Anita Meze, violinistka Nada Jevđenijević Brandl in pianist Aleksej Butakov. Meze je, kot je ugotovil Pavle Stefanović, »s stilno primerno, popolnoma izdelano tehniko petja melodičnih oblik starih mojstrov in s toplo ekspresivnostjo« ob spremljavi Brandlove in Butakova zapela arijo Adraste iz opere Il Clearco in Negroponte ter arijo Žena je še zvesta A. Scarlattija, nato pa še arije-to Bologne Torellija. Prav tako je pela Brahmsove samospeve ( Uspavanka, Moja ljubezen) »s tenkim posluhom za slog«.293 Anita Meze je sodelovala tudi z Društvom prijateljev glasbe Cvijeta Zuzorić.294 V okviru Festivala jugoslovanske orkestralne glasbe, ki ga je priredilo to združenje, je nastopila pred umetniki, ki so obiskali Oplenac, da bi se poklonili posmrtnim ostankom kralja Aleksandra Karađorđevića. Zapela je samospeve Miloja Milojevića ter priredbe medžimurskih ljudskih pesmi Josipa Slavenskega. Medtem ko je med obema vojnama večkrat gostovala na odru Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, je na koncertu nastopila samo enkrat. V tem primeru je nadaljevala sodelovanje s Pavlom Šivicem, ki se je začelo že na začetku študija. Njun koncert se je odvil tri leta zatem, ko je umetnica odšla iz Ljubljane in začela kariero v Beogradu. V tem času si je pridobila 291 Milenko Živković, »Muzika. Naši savremeni kompozitori. Na osmom muzičkom času Kolarčevog narod nog univerziteta«, Politika, 23. 2. 1936, str. 11. 292 Člani so bili poleg nekaterih profesionalnih glasbenikov amaterji – profesorji, docenti, asistenti in študenti na Univerzi (Roksanda Pejović, »Srpsko muzičko izuvođaštvo 1831-1941. Collegium musicum«, Pro musica, 1984, posebna izdaja, december, str. 36). 293 Pavle Stefanović, »Drugi javni čas Kolegium muzikuma«, Pravda, 24. 12. 1939, str. 5 (2. izdaja). 294 V okviru društva je deloval Narodni konzervatorij, ki je zlasti med letoma 1925 in 1939 organiziral koncerte, kjer so nastopali umetniki vseh generacij – od najmlajših do uveljavljenih (Roksanda Pejović, »Srpsko muzičko izuvođaštvo /…/«). Anita Meze - FINAL.indd 76 13. 03. 2023 14:44:01 Odhod v Beograd 77 izkušnje na opernih odrih doma in v tujini, za sabo pa je imela tudi do-ločeno število vokalnih nastopov na koncertnem podiju in radiu, medtem ko se je Pavel Šivic po izpopolnjevanju študija kompozicije in klavirja (1931–1934) ukvarjal s pedagoškim delom na konservatoriju v Ljubljani (od 1934) in občasno nastopal kot pianist. Meze je za ta koncert pripravila arije in vokalne skladbe Pergolesija, Mozarta, Rossinija, Schuberta, Straussa, Gounoda, Brahmsa in jugoslovanskih skladateljev Milojevića, Gotovca in Lajovca, medtem ko je Pavel Šivic poleg klavirske spremljave omenjenih skladateljev izvedel še dela Bacha, Skrjabina, Bartóka in Szymanowskega. Kljub temu da mladim izvajalcem občinstvo ni pokazalo nekdanje zvestobe, pa koncert vseeno ni šel neopaženo mimo glasbenih kritikov, ki so posebno pozornost posvetili petju Anite Meze. Vilko Ukmar je opazil zrelost njene interpretacije in poudaril, da se je v zadnjih letih razvila v umetnico. Njen glas je označil kot uravnotežen, lep in primeren, prodo-ren, izvedbe pa kot doživete in slogovno pravilne. »V tem pogledu je pevka lepo razlikovala značaj Schuberta od Brahmsa, Gotovca ali Milojevića od Lajovca, Mozarta in Gounoda. Vsakemu od njih je znala dati svojski značaj in izraz. – Tako je bilo mogoče doživeti ob petju Anite Mezetove stvarno lepoto pevske umetnosti, ki je skoraj dosegla vrh pri Schubertu in Mozartu.«295 Podobno je menil tudi Franc Šturm.296 Pavel Šivic se ni izkazal le v vlogi spremljevalca na klavirju, ampak tudi kot pianist. Koncert je imel po besedah kritikov resen umetniški značaj.297 *** Čeprav Anita Meze med obema vojnama v Beogradu ni imela samostojnih koncertov, je s sodelovanjem pri reprezentativnih vokalno-instrumentalnih delih in številnih predstavah priložnostnega značaja prispevala svoj de-lež k razvoju koncertnega življenja. Njene zasluge se zdijo še večje s stališča aktivnega angažiranja pri vzgoji občinstva. Ko je spoznala pomen glasbenih večerov, je brez ozira na simbolične honorarje vedno rada nastopala v drugem delu večera, kjer so z glasbenimi primeri ilustrirali predavanja. Na koncertu s Pavlom Šivicem v Ljubljani se je predstavila kot for-mirana in zrela umetnica, ki je pripravljena, da se razvije ne samo na opernem, pač pa tudi na koncertnem odru. Njeni samostojni koncerti 295 Vilko Ukmar, »Koncert Mezetove in Pavla Šivica«, Slovenec, 8. 4. 1937, str. 7. 296 Franc Šturm, »Koncert Anite Mezetove in P. Šivica«, Slovenski narod, 6. 4. 1937, str. 2. 297 Vilko Ukmar, »Koncert Mezetove in Pavla Šivica«, Slovenec, 8. 4. 1937, str. 7. Anita Meze - FINAL.indd 77 13. 03. 2023 14:44:01 78 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze so bili pogostejši po koncu druge svetovne vojne, ko je pokazala večjo prepričljivost, podprto z bogatimi izkušnjami, pogoji za takšne nastope pa so bili takrat mnogo bolj ugodni kot v predvojnem obdobju. Pogosto je gostovala na programih Radia Beograd, saj se je v času med letoma 1936 in 1967 njen glas na radijskih valovih slišal več kot 200-krat.298 Ker je imelo vsako obdobje določene posebnosti v zvezi z razvojem radiofonije, programske politike itd., bomo interpretacije Anite Meze pogledali v vsakem od teh obdobij. Devet let zatem, ko je začela oddajati prva radijska postaja v Angliji, in v času, ko je imelo več kot 200 mest po svetu svoje radijske postaje, je Beograd dobil svojo srednjevalovno radijsko postajo.299 Njen doseg ni bil širok, vendar so ga do začetka vojne močno povečali.300 Od prvega dne oddajanja je bila glasba sestavni del programa, ki so ga ustvarjali glasbeni strokovnja-ki.301 Raznovrstni program se je povečal z ustanovitvijo novih izvajalskih ansamblov, med katerimi so bili kvartet, pihalni septet, salonski orkester, veliki orkester (od 1937), zbor (od 1939), jazz orkester, veliki jazz orkester (od 1938), narodni orkester (od 1935), tamburaški orkester (od 1936) in drugi.302 Vzporedno s srednjevalovnim programom (Radio Beograd 1) so od 8. 3. 1936 oddajali tudi kratkovalovni program, namenjen poslušalcem po vsem svetu, ki je poleg glasbe vseboval tudi program v jezikih manjšin 298 Meze se je izkazala s številnimi nastopi na programih Radia Beograd skupaj z drugimi pevci, v glavnem člani beograjske Opere: Melanijo Bugarinović, Katico Jovanović, Stanojem Jankovićem, Nikolo Cveji- ćem, Žarkom Cvejićem idr. (Ljubomir Kocić in Ljubinko Miljković, »Tragovima sazvučja muzike«, Ovde Radio Beograd [zbornik ob 50-letnici], Radio Beograd, Beograd, 1979, str. 115.). 299 Darinka Simić-Mitrović, Da capo all' infinito /…/, str. 13. 300 Na začetku je bila moč postaje 2,5 kW, neposredno pred začetkom vojne pa 24 kW (»Radiofonija Srbija«, Leksikon Jugoslavenske muzike, 2, str. 232). 301 Leta 1929 je bil šef glasbenega programa dirigent Lovro Matačić, od 1. 1. 1930 pa do leta 1937 je glasbeni program vodil skladatelj Petar Kostić. Njegov pomočnik je bil violinist Vladimir Slatina. Z novim oddajnikom z močjo 20 kW se je leta 1937 zamenjalo tudi glasbeno vodstvo, ki sta ga prevzela mlada in ambiciozna glasbenika Mihailo Vukdragović in Vojislav Vučković. Tik pred začetkom vojne leta 1940 je postala postaja Radio Beograd državna ustanova. Imenovanju profašistično orientiranega novinarja Stanislava Krakova za programskega direktorja je sledila zamenjava glasbenega vodstva: za glasbenega šefa Radia Beograd so imenovali Stevana Hristića, za glasbenega svetnika Kosto Manojlovića, generalni sekretar glasbenega programa je postal Svetomir Nastasijević, medtem ko je bil tajnik najprej Vojislav Ičić, nato pa Boris Zorko. Po državnem udaru od 27. 3. do 6. 4. 1941 je radijsko postajo prevzel Stevan Jakovljević in odstranil Stanislava Krakova ter njegove sodelavce. To so bili obenem zadnji dnevi radijske postaje Radio Beograd, ki je med vojno prešla v roke okupatorjem in delovala kot »Wehrmacht Sondergruppe Südost Sender Belgrad« (Darinka Simić-Mitrović, str. 48, 51; Mihailo Vukdragović, »Muzički život Beograda tih godina«, Beograd u sećanjima 1930-1941, str. 66.). 302 Darinka Simić-Mitrović, str. 14, 18, 39, 127; Darinka Simić, »Muzički program Radia Beograda od 1929 do 1941.«, Pro musica, 1976, št. 87, str. 8; Ljubomir Kocić in Ljubinko Miljković, »Tragovima sazvučja muzike«, Ovde Radio Beograd, str. 110. Anita Meze - FINAL.indd 78 13. 03. 2023 14:44:01 Odhod v Beograd 79 ter oddaje v nemščini, angleščini, francoščini in italijanščini. Število poslu- šalcev se je iz leta v leto večalo303 in je poleg beograjskih zajelo tudi poslu- šalce z območij Radia Ljubljana, Radia Zagreb in iz tujine.304 Pojav novega medija je v tisku izzval različne komentarje, pri tem pa so pogosto poudarjali predvsem spremembe, ki jih je prinesel. Lastnik radia je lahko vsak dan v lastni sobi občutil, da je »sredi dogajanja sodobne zgodovine sveta« – lahko se je znašel na koncertu v Zagrebu, v dunajski Operi ali na otvoritvi pomorske konference v Londonu. V prvem letu dela radijske postaje so v časopisu Radio Beograd opisali vsebino programa in pozivali poslušalce, naj prijavijo radio in plačajo naročnino. Znane osebnosti glasbenega življenja v Beogradu so se čutile poklicane, da pišejo o novem mediju – Miloje Milojević, Rikard Švarc, Mihailo Vukdragović, Vojislav Vučković in drugi so se v člankih v dnevnem in periodičnem tisku ukvarjali z različnimi vprašanji, vezanimi na radio, definiranjem njegove vloge, izbora glasbe itd. Osnovno vprašanje se je nanašalo na naloge in vlogo radia. Drugo vprašanje, s katerim so se soočali glasbeniki doma in že prej po svetu, se je nanašalo na ustvarjanje specifično radijske glasbe. Že leta 1929 je Rikard Švarc pisal, da novi medij zahteva »svojo glasbo« in kot primer navajal dela nemških skladateljev, pisana za radio. Poudarjal je, da morajo biti dela za radio enostavna, »v smislu stare klasičnosti«, z izjemo moderne plesne glasbe. Rikard Švarc je v začetku tridesetih let trdil, da se mora glasba prek radia razvijati po glasbenih za-konih, katerih osnovne pogoje izpolnjuje oblika potpurija, sicer najbolj zastopanega na programih zabavnih koncertov salonskih orkestrov. Poleg tega je ponovil zaključne ugotovitve strokovnjakov za radijsko glasbo, povezane z osnovnimi značilnostmi glasbenih del, primernih za oddajo: krat-kost v izražanju in preglednost v instrumentaciji.305 303 O tem do neke mere govorijo podatki o številu predplačnikov v obdobju med vojnama – od 1927 plač- nikov leta 1929 do 86.060 leta 1938 ( Ovde Radio Beograd, str. 293). Visoke cene aparatov v višini približno dveh povprečnih plač so v veliki meri vplivale na to, da so bili med naročniki bogatejši (obrtniki, privatni uradniki, trgovci in državni uradniki), medtem ko je bilo število pripadnikov drugih poklicev precej manjše. Radijski aparati so se nahajali tudi v nekaterih javnih lokalih, šolah, čitalnicah, klubih in javnih ustanovah (»Oglas za radio aparate Philips«, Politika, 7. 10. 1931; »Podela radio pretplatnika po zanimanju«, tabela 2 iz Predrag J. Marković, str. 110, 108.). Pomembno je omeniti, da so se v obdobju med vojnama aparati postopoma izboljševali: od »radio-telefona« do modelov z enim gumbom, ki jih je izdeloval Philips (Ibid., 105). 304 »Godina dana Beogradske Radio-Emisione Stanice. Govor dr. Milana Stojadinovića, min. u penz., pred-sednika Radia A. D. na dan 24. III. 1930. god.«, Radio Beograd, Beograd, 30. 3. 1930, str. 1–2; »Vesti 'Politike' na beogradskom Radiu«, Radio Beograd, Beograd, 17. 3. 1929, str. 2. 305 Rikard Švarc, »Muzika na radiju«, Zvuk, 1932, št. 2, str. 48–49. Anita Meze - FINAL.indd 79 13. 03. 2023 14:44:01 80 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Od začetka postaje Radio Beograd je glasbi pripadlo pomembno mesto v radijskih programih, ki so sčasoma pridobili določeno fiziognomijo.306 Njihovo vsebino je tvorila kombinacija glasbenega in govornega programa, vendar je bilo glasbi vendarle odmerjenega več časa. Govorni program se je delil na vzgojni, zabavni in informativni, medtem ko je glasbeni obsegal resno, lahko,307 plesno308 in ljudsko glasbo. Anita Meze je do začetka vojne pela tako resno kakor tudi ljudsko glasbo. Kategorija resne glasbe se je nanašala na predvajanje glasbe z gramofonskih plošč ter na prenašanje vokalnih, instrumentalnih, vokalno-instrumentalnih in glasbeno-odrskih del, ki so jih izvajali v studiu Radia Beograd, zunaj studia v koncertni ali drugi dvorani, največkrat v Beogradu (v Narodnem gledališču ali na Kolarčevi ljudski univerzi), včasih v Zagrebu, Ljubljani ali v tujini. Pri tem je šlo največkrat za neposredne radijske prenose izvedb.309 Poslušalci Radia Beograd so tako imeli priložnost slišati izvedbe vrhunskih interpretov. 306 Radijski programi so v povprečju trajali šest ur dnevno, ob sobotah pa do deset ur. Program so najprej oddajali opoldne in zvečer, od julija 1936 tudi zjutraj. 307 Od začetka oddajanja je največji del glasbenega programa na radiu Beograd predstavljala lahka (»salon-ska«) glasba. Ta vrsta glasbe je bila široko zastopana v vsakodnevnem življenju Beograjčanov – izvajali so jo ob projekciji nemih filmov, na promenadnih koncertih, na družabnih zabavah, v kavarnah itd. Radi so jo poslušali tudi prek radia. Njena vsebina je bila različna in je obsegala transkripcije fragmentov iz oper, operet, baletov, potpurije, fantazije, suite itd., kot tudi varietejsko in plesno glasbo. Lahko glasbo na radiu je najprej izvajal Radijski kvartet, nato Radijski orkester, ki mu je dirigiral Fjodor Selinski. Poleg tega so jo predvajali s plošč (Ljubomir Kocić in Ljubinko Miljković, »Tragovima sazvučja muzike«, Ovde Radio Beograd, str. 108; Rikard Švarc, »Muzika na radiju«, Zvuk, 1932, št. 2, str. 48–49). Med obema vojnama so na radijskih programih v kategoriji lahke glasbe prevladovale skladbe nižje vrednosti, ki so jih pogosto izvajali na »kavarniški« način. Še več, sčasoma so začeli oddajati neposredno iz kavarn, da bi »ugodili« poslušalcem in povečali število naročnikov. Takšna praksa je izzvala odpor Rikarda Švarca, Vojislava Vukovića in drugih. Švarc je poudarjal, da je salonski orkester, »ki ima nalogo zabavati občinstvo v javnih lokalih in v njih ustvarjati prijetno ozračje«, na radiu prevzel isto funkcijo, kar se ne bi smelo zgoditi. Vojislav Vulković je razlikoval dve vrsti lahke glasbe: profano, ki »poneumlja, demoralizira«, in umetniško lahko glasbo, ki ima umetniško vrednost in »prek užitka prosvetljuje, usposablja in vzgaja v duhu družbene morale.« Vučković je zahteval, da profana lahka glasba »ostane v kabaretih in barih« in da se odstrani z radijskih programov (Rikard Švarc, »Muzika na radiju«, Zvuk, 1932, št. 2, str. 49; Vojislav Vučković, »Profana i umetnička 'laka muzika'«, Politika, 12. 10. 1936 in v: Studije, eseji, kritike, str. 561–563. Kolikor je znano, Anita Meze pred vojno na programu Radia Beograd ni izvajala lahke glasbe. 308 Kot plesno glasbo so dojemali izvajanje (petje in igranje) šlagerjev, popularnih v začetku 30. let skupaj s pojavom zvočnega filma. Šlagerje je igral radijski Radio-jazz orkester (od 1938 Veliki jazz orkester Milorada Jovanovića), radio pa jih predvajal tudi prek gramofonskih plošč (Ljubomir Kocić in Ljubinko Miljković, »Tragovima sazvučja muzike«, Ovde Radio Beograd, str. 109). 309 Neposredni prenosi iz domovine in tujine so se začeli že prvo leto dela postaje. Iz tujine so oddajali prenose opernih in koncertnih izvedb z Dunaja, iz Prage, Milana, Salzburga, Bayreutha, Strasbour-ga, Londona itd. (Vučković, Studije, eseji, kritike, str. 104–105; Vojislav Vučković, »Muzika u službi mira«, Politika, 15. 11. 1936 in v: Studije, eseji, kritike, str. 573–574; Vojislav Vučković, »Evropski radio koncert iz Londona«, Politika, 18. 12. 1936 in v: Studije, eseji, kritike, str. 579–581; Vojislav Vučković, »Radio-Evropa slavi Vebera«, Politika, 20. 12 1936 in v: Studije, eseji, kritike, str. 582–583; Vojislav Vučković, »Na talasima Radija Falstaf in Oberon«, Politika, 28. 12. 1936 in v: Studije, eseji, kritike, str. 584–585. Število prenosov se je leta 1935 iz tehničnih razlogov zmanjšalo, saj so jih krčili (Predrag J. Marković, str. 109). Anita Meze - FINAL.indd 80 13. 03. 2023 14:44:02 Odhod v Beograd 81 Tudi koncerte iz Beograda, pogosto z deli domačih skladateljev, so prena- šali neposredno.310 Repertoar se je iz leta v leto širil, vzporedno z ustanovitvijo in okre-pitvijo ansamblov, posebej velikega radijskega orkestra in zbora radijske postaje. Tako je leta 1937, v času, ko sta vodila sektor resne glasbe Mihailo Vukdragović in Vojislav Vučković, obsegal dela iz različnih stilnih obdobij – renesanse, baroka, klasicizma, romantike in sodobne glasbe. Poleg tega so skrbeli, da so bila na programu poleg tujih avtorjev dela domačih skladateljev – srbskih, hrvaških in slovenskih, tako starejših in najmlajših.311 Vprašanje, ki se je pogosto pojavljalo glede resne glasbe in ki je izzivalo nesoglasja med vodstvom sektorja resne glasbe in delom poslušalcev, je bilo vprašanje njene premajhne zastopanosti na programu glede na ostale glasbene zvrsti, posebno lahke.312 Čeprav se je položaj sčasoma popravil, do začetka vojne ni bil povsem zadovoljujoč. K temu so vsekakor pripomogle želje poslušalcev, ki so zahtevali izvedbe ljudske in lahke glasbe.313 Anita Meze je največkrat nastopila314 na programih resne glasbe, pri izvedbah glasbeno-odrskih, vokalno-instrumentalnih del in samospevov. a) Glasbeno-odrska dela Opere, kjer je nastopala Anita Meze, so oddajali iz beograjskega Narodnega gledališča prek neposrednega radijskega prenosa, pa tudi iz studia Radia Beograd ter z gramofonskih plošč. Iz Narodnega gledališča so oddajali 8 integralnih oper domačega in tujega repertoarja: Thomas: Mignon 310 Tako so 11. 5. 1931 evropske radijske postaje prenašale koncert iz Narodnega gledališča, medtem ko so 1938 prenašali koncert za Pariz, ZDA (koncert je prenašala 101 ameriška postaja), Anglijo in 57 evropskih radijskih postaj (Predrag J. Marković, str. 109; Darinka Simić-Mitrović, »Muzički program Radia Beograda /…/«, str. 36). 311 Leta 1934 so oddajali cikel oddaj z naslovom Večeri sodobnih beograjskih skladateljev. Naslednje leto je Radio Beograd razpisal prvi letni natečaj za nova dela, saj je želel poskrbeti za repertoar jugoslovanske glasbe za radijske ansamble in s pomočjo nagrad pomagati domačim skladateljem, pri čemer so že naslednje leto nagradni sklad povečali (Darinka Simić-Mitrović, str. 26). 312 O tem sta pisala Rikard Švarc in Vojislav Vučković (R. Švarc, »Muzika na radiju«, Zvuk, 1932, št. 2, str. 48; V. Vučković, »Prosvetitelj ili pomagač diletantizma«, Politika, 4. 10. 1936 in Studije, eseji, kritike, str. 566). 313 Rezultati ankete 1937 so pokazali, da 76 % naročnikov želi ljudsko glasbo, 68 % lahko in vsega 50 % resno. (Darinka Simić, »Muzički program Radio Beograda od 1929 do 1941«, Pro musica, 1976, št. 87, str. 9). 314 Podatke o nastopih A. Meze na programih Radia Beograd smo našli v knjigi Darinke Simić-Mitrović Da capo all' infinito /…/ in v najavah radijskega programa v dnevnih in periodičnih publikacijah. Gl. tabelo njenih nastopov na radiu v prilogi. Anita Meze - FINAL.indd 81 13. 03. 2023 14:44:02 82 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze (Mignon k. g., [1935/36, 1936/37, 1937/38]), Mozart: Don Giovanni (Zerlina [1937/38]), Mozart: Figarova svatba (Suzana [1937/38]), Gotovac: Ero z onega sveta (Gjula [1938/38, 1939/40,1940/41]), Nastasijevič: Đurađ Brankovič (Mara [1940/41]). Med njimi so bile obnovljene opere ( Mignon), dela, ki so jih uvrstili na spored v tekoči sezoni ( Don Giovanni) ali eno ( Đurađ Branković) oz. dve sezoni prej ( Figarova svatba, Ero z onega sveta) in so bile priljubljene pri občinstvu. Anita Meze je z izjemo Zerline v omenjenih delih pela večje vloge. Obenem je z drugimi člani ansambla ob spremljavi opernega orkestra in zbora nastopala pod vodstvom dirigentov Ivana Brezovška, Predraga Miloševića, Alfreda Pordesa in Lovra Matačića. Ker premajhno število oper na repertoarju Narodnega gledališča po besedah Vojislava Vučkovića ni moglo predstavljati podlage za operni repertoar na Radiu Beograd, saj beograjska Opera ni zmogla uprizoriti več glasbeno-odrskih del in še manjšega števila tedaj sodobnih del,315 so razširili operni repertoar postaje. Zaradi angažiranja radijskega orkestra leta 1935 in velikega orkestra od leta 1937 dalje so v studiu Radia Beograd oddajali integralne opere, ki v tem času sploh niso bile na sporedu Narodnega gledališča: Lepa Galatea Franza Suppeja, V vodnjaku Viljema Blodka (pred 1937), Mayrova opera Puščavnikov zvon (1935, 1937), Haydnov Apotekar (1939), opera Bibičkega Ob zori (1941) in druge.316 Omenjena dela se seveda po svoji vrednosti niso mogla primerjati z repertoarnimi operami, vendar je bila njihova priprava bolj enostavna in je posledično dopuščala realizacijo večjega števila del v krajšem času. Med Haydnovimi deli, katerih izvedbo je predlagal Vojislav Vučković iz studia Radia Beograd, je bila tudi opera Apotekar. Izvajalci so bili solisti beograjske Opere, sopranistka Zlata Gjungjenac (Grilletta) in Anita Meze (Volpino), tenorist Vladeta Popović (Mengone) in basist Žarko Cvejić (Sempronio), člani komornega zbora in veliki radijski orkester. Premierno izvedbo je na gramofonske plošče v celoti posnel tehnični direktor beograjskega Radia Franjo Mozer.317 Opero so nato z gramofonskih plošč še dvakrat predvajali aprila in avgusta 1939 v času poletnih počitnic, ko Narodno gledališče ni imelo predstav. Morda prav to dejstvo pojasnjuje, zakaj so delo snemali na plošče, saj so domače naprave za snemanje na plošče iz lakirane želatine, kupljene leta 1935, večinoma uporabljali 315 Vojislav Vučković, »Opera na radiju«, Politika, 7. 12. 1936 in v: Studije, eseji, kritike, str. 577. 316 Darinka Simić, »Muzički program Radio Beograda od 1929 do 1941«, Pro musica, 1976, št. 87. 317 »Druga operska premijera naše radio stanice. Apotekar, opera bufo od Jozefa Hajdna«, Radio Beograd, Beograd, 9. 4. 1939, str. 3. Anita Meze - FINAL.indd 82 13. 03. 2023 14:44:02 Odhod v Beograd 83 za snemanje ljudske glasbe, ker so menili, da lahko plošče z resno glasbo kupijo v inozemstvu. Iz radijskih studiev so poleg integralnih oper oddajali tudi koncertne izvedbe večjih (dejanj) ali krajših opernih fragmentov, največkrat v oddajah z naslovom Koncert operne glasbe, Operni koncert ali Operni večer.318 Tako je Anita Meze leta 1936 sodelovala v izvedbi tretjega dejanja Konjovićeve opere Vilin pajčolan, kjer je pela vlogo vile Ravijojle.319 S tenoristom Dragutinom Petrovićem in ob spremljavi velikega radijskega orkestra pod vodstvom Predraga Miloševića je pela fragmente iz Smetanove Prodane neveste, pri izvedbi fragmentov iz Mozartove Figarove svatbe pa sta poleg navedenih sodelovala še baritonista Rudolf Ertl in Milan Pihler. Duete iz oper Faust in Mignon je izvedla skupaj z basistom Žarkom Cvejićem, duete iz Mozartovih oper Čarobna piščal, Figarova svatba in Don Giovanni pa z Rudolfom Ertlom. Zanimivo je, da vloge Ravijojle ni pela na odru beograjske Opere, medtem ko je Margareto pela šele po vojni. Vse prenose integralnih oper ali opernih fragmentov, kjer je sodelovala Anita Meze, so oddajali na prvem programu Radia Beograd. b) Vokalno-instrumentalna dela V poglavju o koncertnih izvedbah Anite Meze v Beogradu smo poudarili, da so umetnici v predvojnem obdobju zaupali sopranske parte v Händlovem oratoriju Mesija (8. 4. 1937) in v Beethovnovi Missi solemnis (18. 5. 1937). Ob neposrednih radijskih prenosih so poslušalci prvega programa Radia Beograd lahko uživali v teh glasbenih dogodkih. c) Solistična vokalna glasba Največji del nastopov Anite Meze na programih resne glasbe se nanaša na njene interpretacije solistične vokalne glasbe. V letih 1936 in 1937 je imela 9 samostojnih vokalnih koncertov na programih kratkovalovne postaje, 318 Ljubomir Kocić in Ljubinko Miljković, »Tragovima sazvučja muzike«, str. 105. 319 Med izvajalci so bili še sopranistka Ruža Fortić, člani beograjske Opere – tenorist Vladeta Popović, baritonist Stanoje Janković, basista Milorada Jovanović in Žarko Cvejić –, zbor Stanković, ki je nadomestil radijski zbor (osnovan 1939) in radijski orkester pod vodstvom Mihaila Vukdragovića (»Program Radio Beograd za 28. 6. 1936«, Radio Beograd, Beograd, 28. 6. 1936, str. 13. Po štirih letih (1940) so izvedli še drugo dejanje te opere, vendar brez Anite Meze (vlogo vile Ravijojle je pela Zdenka Zikova. Gl. Darinka Simić-Mitrović, str. 334). Anita Meze - FINAL.indd 83 13. 03. 2023 14:44:02 84 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze v času 1937–1941 pa na prvem programu Radia Beograd okoli 15 samostojnih in okoli 7 nastopov še z drugimi ali večjimi umetniki. Kot smo že poudarili, je bil program kratkovalovne postaje namenjen ne le poslušalcem z območja Radia Beograd, ampak po vsem svetu,320 da bi jih seznanjal z nacionalno glasbo, zato so bili na programih vokalnih koncertov Anite Meze največkrat samospevi jugoslovanskih avtorjev. Skladatelj Samospev na kratkem valu Samospev na 1. prog. (1936–1937) (1937–1941) I Slovenski skladatelji Jurij Flajšman Metulj Benjamin Ipavec Ciganka Marija Ciganka Marija Oskar Dev Kanglica Josip Pavčič Pastirica, Uspavanka Pastirica, Uspavanka, Padale so cvetne sanje, Kaj mi pravi ptiček ta, Ciciban cicifuj Emil Adamič Jezdec, Ločitev, Uspavanka Anton Lajovic Begunka pri zibeli, Tkalec Begunka pri zibeli, Tkalec, Mesečina Stanko Premrl Šmarnice Marij Kogoj Pesem Otožnost L. M. Škerjanc Večer soparen bo, Vizija Marjan Kozina V dno srca, Oreh, Glad II Srbski skladatelji Petar Konjović Popevka Popevka, San zaspala, Balada, Iščekivanje, Večernja pesma Miloje Milojević Nimfa Stevan Hristić Selo moma na pendžeru, Behar Kosta Manojlović Moja draga Mihajlo Vukdragović Uspavanka Svetomir Nastasijević Večernja pesma, Jasike Mihovil Logar Šaputanje, Slutnja, Epitaf, Mala ljubičice, Uspavanka Ladislav Grinski321 Uspavanka mojoj Helgi 320 Darinka Simić-Mitrović, str. 44. 321 Grinskega štejemo med srbske skladatelje, bil je klavirski spremljevalec na programu kratkovalovne postaje. Njegovo poreklo ni znano. Anita Meze - FINAL.indd 84 13. 03. 2023 14:44:02 Odhod v Beograd 85 Skladatelj Samospev na kratkem valu Samospev na 1. prog. (1936–1937) (1937–1941) III Hrvaški skladatelji Blagoje Bersa Seh duš dan Josip Hace Serenada Jakov Gotovac Nisem znala Tuge moje, Sjaj meseče Posamezne pesmi ( Pastirica, Uspavanka, Begunka pri zibeli) je Meze pela že v času študija. Čeprav je program svojih vokalnih koncertov skuša-la obogatiti z deli srbskih in hrvaških skladateljev, so bili njeni najljubši samospevi, ki jih je največkrat pela, Pavčičevi Uspavanka in Pastirica ter Tkalec Antona Lajovca. Sčasoma je razširila svoj repertoar (1937–1941) z vrsto del jugoslovanskih avtorjev. Med njimi je bilo največ slovenskih, nekaj manj srbskih in dva hrvaška. Ustvarjanje slovenskih avtorjev je ob-segalo skladbe spremljevalcev romantike (Flajšman), romantikov, moder-nistov, impresionistov, ekspresionistov, pa tudi dela najmlajše generacije sodobnih skladateljev. Zanimivo je, da je Mihovil Logar, ki je največji del življenja preživel v Beogradu, Aniti Meze posvetil cikel samospevov ( Pesme za Anite). Nekatere je umetnica zapela ob avtorjevi klavirski spremljavi v oddaji, posvečeni Logarjevemu delu.322 Do začetka druge svetovne vojne je na radijskih valovih pela nekoliko manjše število samospevov srbskih skladateljev. Med njimi so bile folklor-no obarvane skladbe ( San zaspala, Balada …), pesmi, pisane v duhu sev-dalink ( Behar 323), pa tudi dela z napovedjo impresionističnih barv ( Nimfa). Dve skladbi sta bili uspavanki (Vukdragovićeva Uspavanka, Konjovićeva Većernja pesma). Samospeve Svetomirja Nastasijevića je pela v oddaji Nacionalni čas, posvečeni Momčilu Nastasijeviću.324 Na koncertnih programih Anite Meze so bile tudi arije iz oper hrvaških skladateljev – arija Morane iz istoimenske opere Jakova Gotovca in arija Dorice iz opere Dorica pleše Krsta Odaka, ki so jih predvajali na programu kratkovalovne postaje, kot 322 V oddaji »Čas domaćih kompozitora: Mihovil Logar« (15. 12. 1936) so sodelovali skladatelj Mihovil Logar, Anita Meze, flavtist Jakov Srejović, violist Bristiger in čelist Aleksandar Slatin (»Program Radio Beograd za 15. 12. 1936«, Radio Beograd, Beograd, 13. 12. 1936, str. 25). 323 Vlastimir Peričić, »Hristić Stevan (1885-1958)«, Muzički stvaraoci u Srbiji, str. 132. 324 Isidora Sekulić je predavala o Momčilu Nastasijeviću, igralka Desa Dugalić-Nedeljković je brala odlomke iz njegovih del, Anita Meze pa je pela skladbe Svetomira Nastasijevića, napisane na besedila Momčila Nastasijevića. Oddaja: 13. 2. 1941, ob tretji obletnici njegove smrti (»Program Radio Beograda za 31. 2. 1941«, Radio Beograd, Beograd, 31. 1. 1941, str. 12). Anita Meze - FINAL.indd 85 13. 03. 2023 14:44:02 86 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze tudi Belinov predsmrtni ples iz opere Međuluško blago Svetomira Nastasijevića na prvem programu Radia Beograd. Tuji repertoar Anite Meze je na programih kratkovalovne postaje vseboval nekaj samospevov, pesmi in arij (Marinka, Rusalka in Tatjana) iz oper slovanskih skladateljev, medtem ko je bil na drugih postajah bogatejši in raznovrstnejši. Skladatelj Skladba na kratkovalovni Skladbe na 1. programu postaji (1936–1937) (1937–1941) I Slovanski avtorji Antonin Dvořák Lahko noč, Tri pesmi Aleksander T. Noč, Vrba Grečaninov II Italijani Giulo Caccini Amarila Marc Antonio Cesti Pesma Francesco Durante Igra Giovanni Battista Pergolesi Nina E. de Curtis Poj za mene Gioachino Rossini Tarantela Antonio Guarnieri Drago je moje dete E. del Aqua Vilanella Pier Adolfo Tirindelli Ljubezen Ladero Uspavanka III Nemci Georg F. Händel Largo Robert Schumann Mesečina, Odkar sem ga videla, V lepem mesecu maju, Moje solze, Ko gledam v tvoje oči, Jokal sem v snu, Pomladna noč, Iz mojih solz, Roža lilija Johannes Brahms Samota v gozdu, Serenada, Moja ljubezen, Uspavanka, Vse lažje so moje sanje, Nedelja, V nedeljo zjutraj, Moja mlada ljubezen, Safična oda, O ko bi poznal pot nazaj, Smrt je hladna noč Anita Meze - FINAL.indd 86 13. 03. 2023 14:44:02 Odhod v Beograd 87 Skladatelj Skladba na kratkovalovni Skladbe na 1. programu postaji (1936–1937) (1937–1941) Richard Strauss Jutro, Jutri Max Reger Uspavanka Joseph Marx Ah, včeraj IV Avstrijci Nico Dostal Zaljubljen sem Franz Schubert V Kanadčani A. Brott Kresnica Na njenem repertoarju so bili najštevilčneje zastopani italijanski avtorji, ki so živeli in ustvarjali v različnih dobah, v času od sredine 16. do sredine 20. stoletja. Vendar so imela dela, ki so se razlikovala po slogu, vsebini in zahtevnosti, skupno značilnost – pevnost. Če sodimo po številu izvedenih del, se zdi, da so ji bila najbližja Brahmsova in Schumannova, nekoliko manj Schubertova dela, manjkrat pa se je odločala za izvedbo manj znanih avtorjev. Na podlagi domačega in tujega repertoarja lahko opazimo, da je Meze poleg samospevov z ljubezensko in pastoralno tematiko posebej cenila in pela uspavanke (Brahmsa, Regerja, Laderja, Pavčiča, Adamiča, Konjovića, Vukdragovića in Logarja). Poleg samospevov je na prvem programu Radia Beograd izvajala arije iz oper tujih skladateljev: Suzano ( Figarova svatba), Pamino ( Čarobna piščal), Anico ( Čarostrelec), Mignon (Mignon), Tatjano ( Evgenij Onjegin), Marfo ( Carjeva nevesta), Volhovo ( Sadko), Rusalko ( Rusalka), Mimi ( La bohème), pa tudi arije iz opere Zaza Ruggiera Leoncavalla, Macagnijeve opere Mali Marat in iz opere Mrtvo mesto Ericha Wolfganga Korngolda. Njena izvedena dela so bila bodisi iz repertoarja beograjske opere bodisi odlomki iz manj znanih del, ki jih niso uprizarjali. Z izjemo enega koncerta, kjer jo je na klavirju spremljal Aleksej Butakov, jo je skoraj na vseh koncertih na programu kratkovalovne postaje spremljal Ladislav Grinski. Za večino njenih nastopov na prvem programu Radia Beograd pa klavirski spremljevalec ostaja neznan. Iz dostopnih podatkov vemo le, da sta jo na dveh koncertih komorne glasbe spremljala Olga Mihajlović in Stanojlo Rajičić, medtem ko sta jo na samostojnih koncertih spremljala harfistka Ivka Maletić in veliki orkester pod vodstvom Fjodora Selinskega in Vojislava Vučkovića. Anita Meze - FINAL.indd 87 13. 03. 2023 14:44:02 88 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Po rezultatih ankete iz leta 1937 se je večina naročnikov opredelila za ljudsko glasbo, kar priča o njeni priljubljenosti.325 Ta vrsta glasbe je bila na programu Radia Beograd zastopana bodisi kot priredba, stilizacija, im-provizacija ali pa originalna ljudska glasba.326 Najbolj so bile zastopane improvizacije, od 1935 pa so razpisali natečaje za umetniške priredbe, kar je povečalo njihovo nastajanje. Že v začetku oddajanja ljudske glasbe na programu Radia Beograd je bilo aktualno vprašanje o načinu njene izvedbe. Mihailo Vukdragović je denimo trdil, da je bil med obema vojnama zastopan standardiziran tip oddaj t. i. »sevdalinske glasbe«, celo kadar so iskali dobre pevce in orkestre. Sevdalinski način interpretacije, pod katerim so razumeli svobodno improvizacijo melodije in besedila, je bil značilen za kavarniško glasbo. Vukdragović je menil, da so bile za radijski prenos zaslužne romske glasbene kapele, ki so več let po nastanku radijske postaje izvajale ljudsko glasbo.327 Interpreti ljudskih pesmi so bili v glavnem amaterski pevci. Med njimi so bili v začetku tudi dramski umetniki, člani Narodnega gledališča, ki so nastopali v igrah s petjem.328 Ko pa je Mihailo Vukdragović postal »vodja ljudskih glasbenih priredb«,329 se je začela reforma izvedb ljudskih pesmi z željo po ukinitivi improvizacijskega načina petja. Reformo sta podprla Vukdragovićev naslednik Branko Čobanić in operni pevec Nikola Cvejić, ki je v obdobju od 1. oktobra 1940 do 1. aprila 1941 ob torkih in četrtkih 325 Darinka Simić, »Muzički program Radia Beograda od 1929-1941«, Pro musica, 1976, št. 87, str. 9. 326 Nikola Hercigonja je priredbo definiral kot »tip svobodne skladbe ob uporabi citata iz ljudske melodije«, stilizacijo kot enostavno priredbo in improvizacijo kot »svojski tip aranžmaja« (N. Hercigonja: »O pro-blemima 'narodne muzike' jugoslavenskih radiostanica«, Napisi o muzici, Umetnička akademija u Beogradu, Beograd, 1972, str. 244). M. Vukdragović je te štiri skupine združil v dve osnovni: na originalno ljudsko glasbo in na umetniško priredbo, »od enostavne harmonizacije do visoke stilizacije«, medtem ko je Vojislav Vučković trdil, da se v okviru programa ljudske glasbe na Radiu Beograd oddaja po eni strani ciganska muzika in po drugi strani umetniško stilizirana (in artificielna) glasba, za katero je menil, da ustreza nalogam ljudske umetnosti (M. Vukdragović, »Naša narodna muzika na radiu. Osvrt na današnje stanje«, Radio Beograd, Beograd, 1–15. 9. 1945, str. 4; Vojislav Vučković, »Izvorna i stilizovana narodna muzika«, Politika, 18. 10. 1936 in v: Studije, eseji, kritike, str. 564). 327 Po ustanovitvi postaje je ljudsko glasbo izvajal Romski orkester pod vodstvom Jovana Stojanovića in nato Anteja Grujića. Pozneje so ustanovili Narodni orkester (1935) in stalni Tamburaški radio orkester (1936). (Darinka Simić, »Muzički programi /…/«; L. Kocić in Lj. Miljković, »Tragovima sazvučja muzike, str. 110). 328 Med igralci-pevci so bili Draga Spasić, Teodora Arsenović, Mileva Bošnjaković. Dobrica Milutinović, Voja Jovanović … Pozneje so se jim pridružili še drugi: Mijat Mijatović, Bora Janjić, Vuka Šeherović, Nata Pavlović, Vasil Hadžimanov … (Siniša Paunović, »Pevači i muzičari«, Beograd u sećanjima 1930-1941, str. 82; L. Kocić in Lj. Miljković, »Tragovima /…/«, str. 110). 329 Darinka Simić-Mitrović, str. 26. Ko je prevzel novo službo, je M. Vukdragović želel eliminirati defor-macije ljudskih melodij tako v interpretaciji pevcev kot v instrumentalni spremljavi. Zato je prisostvoval avdicijam pevcev, nadziral vaje sprejetih pevcev z orkestrom, delal je z ljudskim orkestrom, da bi zagotovil redno in čisto spremljavo solistov, prisostvoval je skoraj vsaki vaji Tamburaškega orkestra itd. (M. Vukdragović, »Muzički život Beograda tih godina«, Beograd u sećanjima 1930-1941, str. 63–64). Anita Meze - FINAL.indd 88 13. 03. 2023 14:44:02 Odhod v Beograd 89 prek radia izvajal tečaj petja, imenovan »Pedagogika in metoda solopetja«, namenjen pevcem ljudskih pesmi, članom zbora in napovedovalcem.330 Poleg amaterjev so ljudske pesmi ob spremljavi radijskega orkestra pod vodstvom Fjodorja Selinskega ali ob klavirski spremljavi peli tudi solisti beograjske Opere: Anita Meze, Divna Radić, Aleksandar Marinković, Branko Pivnički, Slobodan Malbaški in drugi.331 Nikola Cvejić je celo menil, da bi bilo najbolje, če bi »ljudske pesmi lahko peli pevci s popolno glasbeno kulturo, kot so operni pevci«, čeprav se je zavedal, da tega zaradi mnogih obveznosti niso mogli sprejeti.332 Nastopi Anite Meze in drugih pevcev na programih ljudske glasbe so bili povezani z reformo izvedb ljudskih pesmi in jih lahko vidimo v kontekstu radijskega boja proti kiču. V intervjuju z A. Pavlovićem leta 1940333 izve-mo, da je te pesmi bolje spoznala in razumela po prihodu v Beograd in se jih je učila in pela, potem ko je slišala pesem Mila Majko, podigni me malko.334 Umetnica je bila prepričana, da pevci »najbolj začutijo« ljudske pesmi, ki so nastale tam, kjer so sami doma. Zato se je v največji meri odlo- čala za slovenske pesmi, ki naj bi jih krasilo vedro razpoloženje. Med njimi so bile ljudske pesmi v priredbi Nikolaja Štritofa (1890–1944) »Polžek«, »Mene pa glava boli«, »Hodi Minka«, »Pa kaj to more biti«, »Micika bi rada Jurka dobila«, dve ljudski iz Istre v priredbi Ivana Matečića Ronjgova (1880–1960) in druge. Pred vojno je Anita Meze pela tudi srbske ljudske pesmi v priredbi Miloja Milojevića – »Šarplaninsko uspavanko«, ki jo je večkrat pela, in »Mariko« iz zbirke Sedam narodnih melodija iz južne Srbije op. 37, kot tudi pesem »Tesno mi ga skroji nane«. Običajno je ljudske pesmi skupaj s samospevi in arijami jugoslovanskih in slovenskih skladateljev uvrstila na program solističnih koncertov. Največkrat jih je pela na programih kratkovalovne postaje Radia Beograd ob spremljavi Ladislava Grinskega in redkeje na prvem programu Radia Beograd. Poleg domačih je pela tudi italijanske ljudske pesmi v priredbi, dvakrat pa je nastopila na 330 »Časovi pevanja za pevače narodnih pesama«, Beograd, 1. 10. 1940 (iz zapuščine Nikole Cvejića v biblioteki Muzikološkega inštituta Srbske akademije znanosti in umetnosti, srb. SANU, Srpska akademija nauka i umetnosti). 331 Siniša Paunović, »Pevači i muzičari«, Beograd u sećanjima 1930-1941, str. 86. 332 A. Pavlović, »Inž. Nikola Cvejić operski pevač i pedagog«, Radio Beograd, Beograd? (iz zapuščine Nikole Cvejiča v biblioteki Muzikološkega inštituta SANU). 333 A. Pavlović, »Članica Opere Anita Mezetova peva slovenačke narodne pesmi«, Radio Beograd, Beograd, 11. 10. 1940, str. 3. 334 Pesem, ki je na A. Meze napravila globok vtis, govori o bolni deklici, ki prosi mater, naj jo dvigne, da bi videla svate dragega, ki se ženi. Anita Meze - FINAL.indd 89 13. 03. 2023 14:44:02 90 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze t. i. »koktejl programu«,335 kjer so sodelovali vokalni in instrumentalni solisti ter dramski igralci in pevci, ki so bili izjemno priljubljeni.336 Glede na vsebino programa in udeležence vidimo, da je šlo za lahko razumljivo glasbo, ki je imela svojo umetniško vrednost in so jo solisti beograjske Opere interpretirali na »umetniški« in ne »kavarniški« način. * * * Nastopi Anite Meze na radijskih programih Radia Beograd pred začetkom vojne niso bili samo pogosti, ampak tudi izjemno plodni, zlasti ko je šlo za populariziranje del jugoslovanskih skladateljev ter za željo po višji interpretacijski ravni pri izvedbi ljudske glasbe. Njihovo število (okoli 50) kaže na to, da je Meze ob številnih obveznostih v Narodnem gledališču in pripravah na koncerte našla čas za nastope na radiu, kar nam po eni strani priča o njeni predanosti poklicu pevke, po drugi pa o njenem razumevanju značaja in vpliva tega medija. Žal manjkajo kritike njenih radijskih izvedb. Tako nam preostane le upoštevanje mnenj o njenih vokalnih koncertih. 335 Oddaje Šarene večeri, Srpski večer in Boemske ali kadarlijske večere so največkrat izvajali v studiu (L. Kocić in Lj. Miljković: »Tragovima /…/«, str. 110). 336 V okviru Boemskega večera 10. 10. 1936 je Meze nastopila ob spremljavi radijskega orkestra. Sodelovali so še tenorist Vladeta Popović, dramski igralci Teodora Arsenović in Dobrica Milutinović, pevka ljudskih pesmi Nada Aleksandrović, Milan Timotić, Uroš Seferović in Mića Vasić. Programa ne poznamo. Tudi neposredno pred začetkom vojne, 13. 3. 1941, je bilo na sporedu Budvarsko veče. Meze je tu s solistom beograjske Opere, basistom Miloradom Jovanovićem, pela v duetu. Na programu so bile primorske in dalmatinske pesmi, havajski kvartet ter recitacije, ki so jih interpretirali dramski igralci. Anita Meze - FINAL.indd 90 13. 03. 2023 14:44:02 4 gostovanja anite meze Anita Meze se je gostovanj po državi udeleževala samostojno in z ansamblom beograjske Opere. Pred vojno so poleg beograjske kontinuirano delovale opere v Zagrebu in Ljubljani, krajši čas tudi opere v Osijeku (1913–1927/28, 1934–1941), Novem Sadu (1920–1925) in Splitu (1922/23–1928, 1940). Redno uprizarjanje glasbeno-odrskih del je bilo omogočeno v posameznih središčih, medtem ko se je v ostalih večjih centrih odvijalo občasno, zahvaljujoč gostovanjem stalnih opernih ansamblov. Beograjska Opera je z gostovanji v Novem Sadu želela zapolniti praz nino v glasbenem življenju, ki je nastala zaradi prenehanja delovanja novo sadske Opere.337 Nastopala pa je tudi v mestih, ki niso imela stalne opere, denimo v Subotici, Sarajevu in drugje. Gostovanja v Sarajevu so bila neposredno pred začetkom vojne pogosta (1937, 1938, 1939) in repertoarno bogatejša.338 Anita Meze je kmalu po vstopu v solistični ansambel beograjske Opere s kolegi nastopila v Subotici (1934/35) in po dveh letih tudi v Sarajevu (1936/37). Narodno gledališče iz Beograda je serijo gostovanj v Subotici začelo 10. 1. 1927 ob začetku dela Mestnega gledališča.339 Istega leta so načrtovali, da bi subotiško gledališče postalo podružnica beograjskega, kjer bi vsak mesec izvedli vsaj dve dramski in dve operni (baletni) deli, vendar so bila gostovanja zaradi velikih stroškov mnogo redkejša. V šestih sezonah (1926/27, 1927/28, 1928/29, 1929/30, 1932/33, 1934/35) so člani beograjske Opere in baleta na odru Mestnega gledališča 337 Ob gostovanju v Novem Sadu leta 1936 so izvedli opere Cavalleria rustricana in Glumač i, leta 1940 pa Mrtve oči in Era z onega sveta (R. Pejović, Opera i Balet Narodnog pozorišta u Beogradu (1882-1941), str. 280). 338 Leta 1938 so izvedli opere Saloma, Rigoletto, Manon, Boris Godunov, Židinja in Madame Butterfly, leta 1939 pa Mrtve oči, La bohème, Prodano nevesto, Traviato, Era z onega sveta in Seviljskega brivca (Ibid.). 339 Prvo gledališko zgradbo so v Subotici zgradili leta 1854, ki pa je leta 1915 pogorela. Nova je bila zgrajena leta 1926 in 10. 1. 1927 svečano odprta (Josip Buljovčić, »Značaj gostovanja Opere, baleta i Drame Narodnog pozorišta za obnavljanje pozorišnog života u Subotici«, 125 godina Narodnog pozorišza u Beogradu, str. 167). 91 Anita Meze - FINAL.indd 91 13. 03. 2023 14:44:02 92 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze izvedli 22 oper, 1 opereto in 6 baletov pred številnim, v glavnem ma-džarskim in judovskim občinstvom, ki je za predstave pokazalo izjemno zanimanje. O nastopih beograjskih umetnikov so pisali jugoslovanski in madžarski časopisi. Komentarji kritikov, objavljeni v subotiškem tisku, so bili v glavnem splošni, opisni, brez globlje analize izvedb glavnih protagonistov, kar pojasnjujeta dva razloga – omejeno poznavanje glasbeno-odrske umetnosti in preskope izkušnje. Ko je beograjska Opera v sezoni 1934/35 gostovala v Subotici, je bila med člani solističnega ansambla tudi Anita Meze, ki je pela vlogo Mimi v Puccinijevi operi La bohème.340 Po zapisih v madžarskem tisku je to storila na »očarljiv način, neposredno«, kar kaže, da je s svojo igro na kritike naredila poseben vtis. Tudi kreacije ostalih solistov so bile pozitivno ocenjene, prav tako zbor in orkester.341 V času, ko je ansambel beograjske Opere (solisti, zbor, orkester) in baleta Narodnega gledališča nastopal v Sarajevu, so na odru sarajevskega gledališča večinoma uprizarjali igre s petjem. Prav tako ni bilo malo predstav, ki jih je prirejala Opereta (1923/24–1927/28), ki je začela ponovno delovati leta 1936. Ker so imeli gledališki zbor in orkester, so poskušali s pomočjo gostujočih solistov izvajati operne predstave. Poleg tega so vabili ansamble oper iz Beograda, Zagreba, Ljubljane in Osijeka.342 Ko so gostovali v Sarajevu (1936/37), so se člani beograjske Opere in baleta Narodnega gledališča trudili izvesti čim več oper – repertoar je vseboval 6 tujih in 1 opero jugoslovanskega skladatelja.343 Era z onega sveta so premierno izvedli 17. 4. 1937 na odru Narodnega gledališča v Beogradu. Sarajevsko občinstvo je tako že po dveh mesecih spoznalo to opero Jakova Gotovca. Z množičnostjo in izraženim navdušenjem so dokazali, da takšne priložnosti močno cenijo. Na gostovanju v Sarajevu je Anita Meze pela tri vloge – Mimi, Mignon in Suzano. Mimi in Mignon je leta 1937 pela samo enkrat, in sicer na odru beograjske Opere. Menimo, da so ji bile te vloge dodeljene, ker je lahko z visoko interpretacijsko ravnjo najbolje ustregla njihovim zahtevam. Kritik sarajevskega časopisa Oslobođenje je opazil odlike njenega glasu, dobro šolo, muzikalnost in navdahnjeno igro.344 Največji vtis pa je na občinstvo napravila z vlogo Mimi: 340 Poleg La bohème so izvedli še opero Samson in Dalila. 341 Napló, Subotica, 30. 9. 1934, str. 11. Po: Josip Buljovčić, str. 173. 342 »Opera. Bosna i Hercegovina«, Leksikon jugoslavenske muzike, 2, str. 102. 343 La bohème, Mignon, Figarova svatba, Tosca, Nižava, Prodana nevesta in Ero z onega sveta. 344 J. P., »Beogradska opera, Drugo veče gostovanja: Boemi«, Oslobođenje, 14. 6. 1937; J. P., »Uspjeh opere Minjon. Veliko oduševljenje publike«, Oslobođenje, 16. 6. 1937; J. P, »Između zbilje i lude veselosti. Mozartova Figarova ženidba«, Oslobođenje, 20. 6. 1937. Anita Meze - FINAL.indd 92 13. 03. 2023 14:44:02 Gostovanja Anite Meze 93 Vloga uboge Mimi je dobila v odličnih glasovnih sposobno- sti gdč. Anite Mezetove vse pogoje, da bo sijajno zapeta. V tem sopranu, ki sloni na nedvomni muzikalnosti in zavestnem šolanju, je bilo – skozi različne arije – mnogo, zelo mnogo sijajnih trenutkov, toplih in nežnih mest; posebej to velja za tista mesta, kjer je dramski poudarek dominanten … Zaključ- ni duet gdč. Mezetove in g. Popovića je bil impresiven in nav- dahnjen umetniški dar, ki so ga z odra poklonili navdušenemu gledališču.345 Poudariti velja, da je Anita Meze po mnenju kritikov poleg liričnih uspe- šno pela tudi tista mesta, kjer dominirajo dramski poudarki, kar kaže, da je v štirih letih dela (1934–1937) z beograjskimi režiserji uspela ustvariti jasnejšo razliko, na kar so leta 1934 opozarjali slovenski kritiki.346 Čeprav redka, so bila gostovanja beograjske Opere pred vojno izjemno uspešna. Zato so za mesta, ki niso imela lastnih opernih in baletnih ansamblov, poleg umetniškega pomenila tudi zgodovinski dogodek. Beograjski izvajalci, med katerimi je bila Anita Meze, so s svojimi nastopi v drugih središčih prinesli občinstvu del kulturne atmosfere, iz katere so pri- šli. Vzporedno z nastopi na odru beograjske Opere ter v drugih središčih po državi je Anita Meze pred vojno samostojno ali kot članica solističnega ansambla gostovala v Avstriji, Nemčiji in Italiji. Vabili so jo tudi na gostovanje v Združene države Amerike, vendar se je odločila, da ne zapusti Evrope, ker je čutila, da se bliža vojna. Gostovanje Anite Meze v Avstriji, točneje v Salzburgu, je sledilo tri leta po njenem uspehu na mednarodnem tekmovanju na Dunaju. Vabilo za nastop na Svečanih igrah priča o njenem interpretativnem dosegu in ugle-du, ki ga je imela v tem času, saj je Salzburški festival v tridesetih letih vse do aneksije Avstrije leta 1938 doživljal razcvet in svojo »zlato dobo«. Sodelovanje na festivalu so omogočali samo vrhunskim umetnikom – dirigentom, pevcem in instrumentalistom. Operne predstave in koncerte simfonične glasbe so v tem času dirigirali Bruno Walter, Clemens Krauss, Arturo Toscanini, Wilhelm Furtwängler in Hans Knappertsbusch, producent številnih oper je bil Herbert Graf.347 345 J. P., »Beogradska opera. Drugo veče gostovanja: Boemi«, Oslobođenje, 14. 6. 1937. 346 »Gostovanje Mimi Balkanske in Anite Mezetove«, Slovenski narod, 9. 1. 1934. 347 Gerhard Croll, »The Salzburg Festival«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 16, str. 442. Anita Meze - FINAL.indd 93 13. 03. 2023 14:44:03 94 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze O pomenu Salzburškega festivala govori tudi njegova tradicija. Že leta 1877 je mednarodno združenje Mozarteum priredilo prvi festival, posvečen Mozartovemu spominu, nato pa je do leta 1910 sledilo še 6 svečanih iger ob stoletnici nastanka opere Don Giovanni, stoletnici Mozartove smrti itd. Na treh festivalih so dirigirali dirigent Dunajskih filharmonikov Hans Richter in Josef Hellmesberger mlajši, upravniki dunajske Dvorne (pozneje Državne) opere, dirigenti Wilhelm Jahn, Gustav Mahler in Felix Weingartner, Felix Josef Mottl, operni in koncertni dirigent v Nemčiji, skladatelj in dirigent Richard Strauss, Arthur Nikisch in Franz Schalk, dirigent na Dunaju. Čeprav je že tedaj obstajala ideja o ustanovitvi vsakoletnega festivala, do njene realizacije ni prišlo zaradi začetka prve svetovne vojne. A že leta 1917 sta Friedrich Gehmacher in Heinrich Damisch ustanovila Salzburško festivalsko družbo (nem. Salzburger Festspielhausgemeinde) na Dunaju s podružnico v Salzburgu, ki so ga vodili pesnik in libretist Hugo von Hofmannsthal, igralec in režiser Max Reinhardt, dirigent Franz Schalk in skladatelj in dirigent Richard Strauss. Ustanovili so »letni festival drame in glasbe s posebnim poudarkom na Mozartovih delih« in ga prvič izvedli leta 1920. Naslednja leta je Bernhard Paumgartner organiziral vrsto koncertov, posvečenih Mozartovim instrumentalnim (orkestrskim in komornim delom, serenadam) ter vokalno-instrumentalnim delom ( Requiem), prve opere ( Don Giovanni, Così fan tutte, Beg iz seraja) pa so izvedli leta 1922. Repertoar so iz leta v leto širili, od leta 1926 so bila na njem prisotna tudi sodobna dela ( Ariadna na Naxosu). Prvi radijski prenos se je zgodil leta 1925, in sicer Mozartove opere Don Giovanni. Od tedaj dalje je lahko vrhunskim festivalskim interpretacijam klasičnih in sodobnih skladb sledilo mnogo številčnejše občinstvo. Ko je Anita Meze leta 1936 nastopila na tem festivalu, so bile na sporedu tri opere – Verdijev Falstaff, Wagnerjeva Tristan in Izolda ter Mozartova Kairska goska. Falstaff je dirigiral Arturo Toscanini, ki je tretjič gostoval na festivalu,348 sodelovali so najboljši italijanski pevci (Stabile, Somiglia, Oltrabella, Kravcenka in Dino Borgioli). Wagnerjevo opero je dirigiral Bruno Walter, peli pa so Anny Konetzni, Kerstin Thorborg, Ludwig Hofmann, Schipper in Kalenberg. Manj znano Mozartovo opero Kairska goska so izvedli člani opernega studia Paula Csonke, dirigiral je Alberto Erede.349 Med njimi sta bili dve Jugoslovanki – solistka zagrebške Opere, 348 Arturo Toscanini je na festivalu v Salzburgu dirigiral v letih 1933, 1935, 1936 in 1937. 349 Csonka je po končanem študiju na Dunaju leta 1936 ustanovil in vodil operni studio v Salzburgu (»Czonka, Paul«, Muzička enciklopedija, 3, str. 387). Anita Meze - FINAL.indd 94 13. 03. 2023 14:44:03 Gostovanja Anite Meze 95 sopranistka Nada Tončić, in Anita Meze. Žal ne vemo, kako sta ti mladi umetnici postali članici skupine. Ker je bil Csonka star okoli 30 let, je mo-goče, da ga je Anita Meze spoznala na študiju na Dunaju. Ostaja pa vpra- šanje, kako je v studio prišla Nada Tončić, ki ni nikdar študirala v tujini, le na Glasbeni akademiji v Zagrebu. Mozartovo opero so premierno izvedli 22. 8. 1936, sledilo je pet repriz. Prenašali so jo prek radia, moč pa jo je bilo slišati v Ameriki, Italiji in drugih državah. Glavni ženski vlogi sta peli jugoslovanski umetnici.350 Nastop Nade Tončić je bil opažen, medtem ko je Anita Meze »mojstrsko pela in doživela največji uspeh«.351 Navdušeno občinstvo ji je nekajkrat zaploskalo na odprtem odru in jo zasulo s cvetjem.352 »Dve odkritji, doslej neznana Mozartova opera L'occa del Cairo in izredna pevka Mozarta, Anita Meze, ki se je dokazala v Mozartovem mestu!«, so v naslednjih dneh objavili v časopisu Salzburger Bote.353 Iz kritike Egona Benischa v Morgenblattu dobimo zelo površne informacije o izjemnih glasbenih kvalitetah Csonke in skupine mladih pevcev, ki je »s polno umetniškega razumevanja« pod njegovim vodstvom delala »na pomembnih delih«. Pri tem ni bil z izjemo Nade Tončić in Anite Meze omenjen noben drug član skupine. Izvedba tega dela je tako kot prejšnji dve na kritika naredila pozitiven vtis. Benisch je menil, da je bilo »čudo-vito«, »povsem odmerjeno v slogu, subtilno prilagojeno komornemu tonu Mozartove plemenite glasbe« ter da so bili glasovi »lepo vodeni«.354 Po uspehu v Salzburgu so Anito Meze novembra istega leta povabili v München, kjer naj bi imela solistični koncert – ponudbo je sprejela. Poleg tega je bila povabljena, da se skupaj z Nado Tončić pridruži ansamblu ceha salzburške Opere na turneji po ZDA pod vodstvom dirigenta Alberta Ere-deja.355 Ponudili so ji vlogo Sofije v Straussovi operi Kavalir z rožo. Turneja je bila predvidena za naslednje leto in pričakovali so njen hiter odgovor. Po povratku v Beograd se je o ponudbi posvetovala z zaročencem, sestro in svakom. Po daljšem premišljevanju in oklevanju je sklenila, da se turneje 350 »Uspeh gce Meze i gce Nade Tončić u Salzburgu«, Politika, 3. 9. 1936. 351 Egon Benisch, »Salzburger Festspiele 1936«, Morgenblatt, 2. 9. 1936. 352 »Uspeh gce Meze /…/« 353 Citat iz salzburškega časopisa je citiral domači tisk (Željko Šarčević, »Ono što je urađeno ostaje«, TV Novosti, Beograd, 19. 12. 1975). 354 Egon Benisch, »Salzburger Festspiele 1936«. 355 Alberto Erede je bil med letoma 1935–1938 glasbeni direktor tega ansambla. Anita Meze - FINAL.indd 95 13. 03. 2023 14:44:03 96 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze ne bo udeležila. Njena sestra Marijana Savinšek je ob neki priložnosti opisala okoliščine, ki so Anito Meze pripeljale do te odločitve: Že tako je morala peti v Salzburgu. Pela je Mozartovo Kairsko gosko. Dirigiral je Erede … Za Ameriko je angažiral veliko pevcev, tudi Anito, saj se je Evropi že bližala vojna. Anita je zelo kolebala. Rekla sem ji, naj gre, saj ne vemo, kako bo tu, vendar je bil njen mož, takrat zaročenec, proti in odločila se je, da ne gre v Ameriko. Anita bi napravila povsem drugačno kariero, če bi tedaj odšla.356 Deset let pred smrtjo je v intervjuju s Ksenijo Orešković s časovne distance tridesetih let razkrila svoj pogled na takratno dogajanje: »V Ameriki bi morala peti Sofijo v Kavalirju z rožo /…/ tik pred začetkom vojne. Vendar na srečo ali nesrečo (človek mora v življenju vzeti stvari, kot so, in tako je menda moralo biti) /…/ nisem imela podpore v svoji družini. Zdaj, tako so čutili, bo vojna, kam hočeš oditi? In tu sem, ne vem, morda naredila napako.« Zaradi skrbi glede negotove prihodnosti in čustvene navezanosti na člane družine Anita Meze ni zbrala dovolj poguma, da bi tvegala, in tako vprašanje, ali bi to gostovanje spremenilo njeno nadaljnjo kariero, za vedno ostaja zgolj predpostavka. Medtem je Alberto Erede leta 1937 z ansamblom Salzburške opere odšel na turnejo po ZDA in v New Yorku debitiral s simfoničnim orkestrom NBC.357 Salzburški festival je že leta 1938 izgubil svoj sijaj, saj vodilni dirigenti – Walter, Toscanini, Kleiber in Klemperer – po anšlusu niso več želeli sodelovati. Festival so ukinili leta 1944, a so ga po enem letu, po koncu vojne, spet vpeljali.358 Kot smo že omenili, je bilo gostovanje Anite Meze v Münchnu posledica izjemnega uspeha na Salzburškem festivalu. Novembra 1936 je imela tu dva solistična koncerta; na enem od njih, v Bayerischer Hofu, jo je na klavirju diskretno in zanesljivo spremljala grofica Sofia Lerchenfeld.359 Na programu so bile Schubertove, Brahmsove, Straussove, Marxove in Lot-tijeve pesmi, Rossinijeva La danza in Suzanine arije iz Mozartove opere 356 Posnetek oddaje Kod dva bela goluba 23. 3. 1990. 357 Hanspeter Krellmann, »Erede Alberto«, The New Grove Dictionary of Music and Musicians, 6, str. 226. 358 Gerrhard Croll, »The Salzburg Festival«, str. 442. 359 G. B., »Anita Meze«, Völkischer Beobachter, München, 28. 11. 1936. Anita Meze - FINAL.indd 96 13. 03. 2023 14:44:03 Gostovanja Anite Meze 97 Figarova svatba ter Marinkine iz Smetanove Prodane neveste. Njeni nastopi so izzvali živo zanimanje nemških kritikov, zlasti ker so umetnice iz jugovzhodne Evrope redko gostovale v Münchnu. Vsekakor so vsaj nekateri posamezniki želeli primerjati interpretacije mlade Jugoslovanke z interpretacijami pevcev iz njihovega okolja. Kritiki so se osredotočili predvsem na njen zdrav glasovni material »izjemne moči«, »bogat z milozvočnostjo«, in naravno ter svobodno interpretacijo.360 Nemško občinstvo, ki jo je nagradilo z dolgim aplavzom, je pridobila tudi z visoko muzikalnostjo in načinom petja.361 Kritik časopisa Münchener Neueste Nachrichten je svoje vtise s koncerta opisal z izbrani-mi besedami: »Ko neka tujka tako toplo in z velikim razumevanjem poje nemško liriko kot Anita Meze, članica beograjske Opere, je človek gotov, da ima pred seboj resnično umetnico. Poleg Schuberta in Brahmsa smo zelo visoko ocenili njeno petje Smetane, ki kaže njen velik odrski talent.«362 Tisto, kar je skoraj vedno pritegnilo pozornost jugoslovanskih kritikov, kar je nekaj let pred tem navdušilo člane žirije na mednarodnem tekmovanju na Dunaju in kar so tokrat opazili tudi nemški kritiki, je bila izvirna interpretacija Anite Meze in njena izjemna igralska nadarjenost. Čeprav je vlogo Marinke na odru beograjske Opere pela šele naslednje leto, je pri realizaciji Smetanovega dela z interpretacijo arije brez odrskih izkušenj uspela dokazati »visok odrski talent« in uspešno pričarati lik Marinke. Aniti Meze se je po skoraj dveh desetletjih po odhodu iz Trsta ponudila priložnost, da obišče svoje rojstno mesto. Nekaj simboličnega je bilo v njeni vrnitvi, ker je pomenilo potrditev možnosti, da uresniči svoje najbolj nore otroške sanje. Neposredno pred odhodom iz Trsta je na odru Narodnega doma igrala glavnega škrata, po tolikem času pa se je vrnila na gledališko sceno kot priznana pevska umetnica. S solisti Opere in baleta, zborom in orkestrom Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane je leta 1937 nastopila v Trstu in na Reki. Vprašanje je, zakaj so jo, kot edino go-stjo v ansamblu in kot članico beograjske Opere, povabili na to gostovanje. Menimo, da je bilo za to več razlogov. Bila je najboljša interpretka Gjule v Gotovčevi operi Ero z onega sveta, ne le v Beogradu, kjer je nastopala od premiere tega dela 17. 4. istega leta, temveč tudi v Ljubljani. To je 360 Ibid. 361 Kritika iz časopisa Völkischer Beobachter, prevedena v domačem tisku (»Uspeh gđice Mezetove u Minhenu«, Politika, 12. 12. 1936). 362 Ibid. Anita Meze - FINAL.indd 97 13. 03. 2023 14:44:03 98 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze potrdil tudi Fran Govekar, ki je ugotovil, da ji vloga Gjule »leži bolj kot njeni predhodnici«, kolegici iz solističnega ansambla ljubljanske Opere.363 Anita Meze je bila tržaška Slovenka in je s svojimi občasnimi gostovanji na odru SNG ohranjala vezi z ljubljansko Opero.364 Gostovanje se je odvilo na državni ravni – ansambel ljubljanske Opere ni zastopal zgolj Ljubljane, ampak tudi Jugoslavijo. V času nestabilnih političnih razmer in vse bolj zanesljivega začetka vojne je imelo to gostovanje globlji smisel in namen. Vladajoči jugoslovanski krogi so želeli prek kulturnega in športnega sodelovanja utrditi zveze z Italijo. Tako so načrtovali tudi gostovanja italijanskih pevcev in dirigenta v jugoslovanskih središčih (Ljubljana, Beograd, Zagreb), otvoritev razstave jugoslovanskih likovnih umetnikov v Rimu365 ter srečanja italijansko-jugoslovanskih klubov v Beogradu, Genovi in v Trstu.366 Pred odhodom na gostovanje so v ljubljanski Operi izvedli opero Ero z onega sveta, v kateri je Anita Meze pela glavno žensko vlogo. Po mnenju kritikov je bil ves ansambel dobro pripravljen, ona pa je s svojo kreacijo dosegla največji uspeh na odru tega gledališča.367 Poleg Era z onega sveta je bila na sporedu gostovanja tudi Prodana nevesta. Izbor del ni bil naključen – ko je ansambel ljubljanske Opere prvič gostoval v Trstu davnega leta 1912, je izvedel Prodano nevesto pod vodstvom Mirka Poliča in navdušil takratno občinstvo. Naslednjih 25 let ta opera ni bila več na sporedu tržaškega gledališča. Mirko Polič se je odločil, da jo ponovno izvede z ansamblom iste operne hiše in da rojake spomni na čas, ko zaradi ugodnih političnih razmer niso bili prisiljeni v medsebojno izolacijo.368 Opera Jakova Gotovca je bila najuspešnejša domača opera v sezoni 1936/37 in se je zato prav tako uvrstila na spored. Medtem ko so se člani ansambla čustveno in interpretativno pripravljali na srečanje z ob- činstvom, posebej s slovenskim, je tudi samo občinstvo željno pričakovalo to srečanje. Dva dni pred prvo predstavo so bile skoraj vse karte razproda-ne, kar ni zanemarljivo, saj je lahko mestno gledališče Politeama Rossetti 363 Fran Govekar, »Ero z onega sveta z Mezetovo«, Slovenski narod, 8. 6. 1937. 364 Meze je tako denimo v začetku aprila leta 1937 v Ljubljani pela Mimi v operi La bohème. 365 Razstava je bila v Narodni galeriji v Rimu med 12. 6. in 12. 7. 1937 (M. Milanović: »Jugoslovenska umetnost u Italiji i italijanska u Jugoslavijio. U toku iduće nedelje počinje gostovanje Ljubljanske opere u Italiji i izložba jugoslovenskih umetnika u Rimu«, Politika, 6. 6. 1937, str. 15). 366 »Italijansko-jugoslovenski odnosi«, Politika, 17. 6. 1937, str. 2. 367 Fran Govekar, » Ero z onega sveta z Mezetovo«, Slovenski narod, 8. 6. 1937. 368 Kot je že bilo omenjeno, je Trst po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Ko so leta 1922 prišli na oblast fašisti, se je za Slovence začelo težko obdobje in izolacija od rojakov v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Anita Meze - FINAL.indd 98 13. 03. 2023 14:44:03 Gostovanja Anite Meze 99 sprejelo 3600 ljudi (3500 sedežev in 100 stojišč). Pred samim nastopom je morala uprava gledališča nekaterim odpovedati sedeže, da so jih lahko odstopili Jakovu Gotovcu in njegovi ženi. Po besedah obiskovalca je občinstvo pol ure pred predstavo napolnilo svoja mesta v gledališču. Nekoliko pozneje so se pridružili predstavniki oblasti,369 nato pa je operni orkester odigral italijansko in zatem še jugoslovansko himno. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Začetni toni jugoslovanske himne so kulminirali v čustveni reakciji Slovencev, ki so že nekaj časa živeli v posebnem vzdušju in nestrpnem pričakovanju tega dogodka, o čemer govori naslednji citat: Naši simpatični Slovenci in Slovenke se ob začetku igranja hi- mne niso mogli več zadržati. Začeli so se glasni vzdihi. Ljudje so bledi gledali te prizore, ki so tako iznenada prevzeli duše velikega števila občinstva. – Potrebnih je bilo nekaj minut, da je dvorana utihnila in se je začela Prodana nevesta, s katero se je pred več kot 20 leti nazadnje poslovila ljubljanska Opera od svojih bratov v Trstu.370 Izvajalce je odziv občinstva spodbudil, zato je njihov nastop spremlja-lo posebno navdušenje – »bili so boljši kot na katerikoli predstavi v Ljubljani«.371 Solisti Zlata Gjungjenac, Josip Gostič, Franja Golob, Josip Križaj, Aleksandar Kolacio, Vekoslav Janko, Svetozar Banovec, dirigent Mirko Polič in ostali interpreti so doživeli pravi triumf: »Tri tisoč šeststo ljudi je po koncu predstave še dolgo ostalo v dvorani. Naši solisti in direktor g. Polič so morali okoli 20- do 30-krat pred zaveso. Dvorana se je tresla od vzklikov odobravanja in večkratnih aplavzov. Prefinjena italijanska publika je bila zadovoljna, celo navdušena.«372 Naslednji večer so izvedli opero Ero z onega sveta, v kateri so peli Anita Meze (Gjula), Ivan Francl (Mića), Julij Betetto (Marko), Mila Kogoj (Doma), Vekoslav Janko (Sima), G. Ribič (pastir) in Z. Bekš (fant z vasi).373 Solisti so pokazali vokalno in igralsko kakovost ter ustvarili izvedbo, 369 Prefekt tržaške pokrajine, pokrajinski generalni sekretar fašistične stranke in konzuli z jugoslovanskim konzulom. 370 »Gostovanje Ljubljanske opere. Već prvo veće, Ljubljanska Opera slavila je triumfe. (Tri hiljada šest stotina gledalaca oduševljeno tapše jugoslovenskim umetnicima)«, Politika, 11. 6. 1937, str. 9. 371 Ibid. 372 Ibid. 373 Zbor je pripravil Danilo Švara, koreografijo Peter Golovin, režijo Japelj in scenografijo arh. Ernest Franz. Anita Meze - FINAL.indd 99 13. 03. 2023 14:44:03 100 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze »bogato pomena, sijaja, slikovito in polno življenja«.374 Italijanski kritik Maucci je v predstavi zaznal celovitost kreacije – ravnotežje in »stapljanje vseh elementov od izvajalcev glavnih vlog v zboru, prek interpretativne prepričljivosti do nevsiljivega odrskega delovanja vsakega posameznika«, ki je ustvarjalo vtis »popolne naravnosti«. Anita Meze je navdušila z lepoto svojega glasu, ki se je zahvaljujoč njeni odlični vokalni tehniki izredno izkazal.375 Ko je opisoval reakcijo občinstva, je Maucci zapisal: »Uspeh je bil izjemen: poklon sedemkrat po vsakem dejanju, vzkliki in cvetje za interpretko gdč. Meze, vzkliki maestru Gotovcu in dirigentu Poliču in na koncu vsem umetnikom.«376 Polni vtisov in še vedno pod vplivom enkratnih doživetij dveh zaporednih večerov so se člani ansambla odpeljali na nastope na Reko. V tamkajšnjem Teatru Fenice377 so uspešno izvedli obe predstavi. Kritik Osvaldo Ramous je pohvalil pevca glavnih vlog v Gotovčevi operi, Ivana Francla in Anito Meze, ki jo je označil kot »kompletno umetnico«.378 Izjemni rezultati, ki jih je dosegla ljubljanska Opera v Trstu in na Reki, so posledično prinesli nove pogodbe za gostovanje v Italiji. Italijanski pevci so medtem preložili svojo turnejo po Jugoslaviji na naslednjo sezono.379 Do povratne-ga obiska je prišlo v začetku decembra leta 1938, ko so solisti380 milanske Scale in Kraljeve opere v Rimu, med katerimi so bili sopranistka Roseta Pampanini, tenorist Giuseppe Lugo in baritonist Carlo Galefi, na odru Narodnega gledališča v Beogradu izvedli Rossinijevega Seviljskega brivca in Puccinijevo opero Madame Butterfly. Dirigiral je Alberto Erede.381 Anita 374 R. Maucci, »Avvenimenti della vita teatrale . Ero ( Il fidanzao caduto dal cielo) Opera comica in tre atti di G. Gotovac al Polietama Rossetti«, Il piccolo di Trieste, 11. 6. 1937. 375 R. Maucci, »L'Opera di Lubiana al Rossetti. Ero del Maestro Gotovac accolto con calorosi consensi«, Il popolo di Trieste, 13. 6. 1937. 376 R. Maucci, »Avvenimenti /…/«. 377 Na Reki je bilo še eno gledališče, in sicer Teatro Verdi, kjer so nastopali italijanski in drugi tuji operni ansambli, ne pa hrvaški operni pevci. Verjetno je, da tudi članom ljubljanske Opere niso omogočili nastopa v tem gledališču (»Rijeka«, Leksikon jugoslavenske muzike, 2, str. 254). 378 Osvaldo Ramous, »Gli spettacoli dell'Opera di Luibiana al Fenice. Le festose accoglienze del pubblico all'opera Il fidanzato caduto dal cielo del maestro Giacomo Gotovac«, La vedetta d’Italia, 13. 6. 1937. 379 Razlogi so bili finančni in organizacijski. Menili so, da bi imelo gostovanje na koncu gledališke sezone negativne posledice. Tudi organizacija gostovanja italijanskih umetnikov ni bila ustrezna (»Gostovanje italijanskih opernih pevača u Jugoslaviji odloženo za septembar«, Politika, 17. 6. 1937, str. 11). 380 Medtem ko so imeli jugoslovanski operni pevci možnost angažmaja v opernih gledališčih, italijanski niso imeli stalnih angažmajev, ampak so gostovali iz opere v opero. Tako so v Beograd prišli solisti iz dveh opernih hiš (M. Milanović, »Jugoslovenska umetnost u Italiji i italijanska u Jugoslaviji, U toku iduće nedelje počinje gostovanje ljubljanske opere u Italiji i izložba jugoslovenskih umetnika u Rimu«, Politika, 6. 6. 1937, str. 15). 381 D., »Hronika. Muzika. Gostovanje Italijanske opere u Beogradu«, XX. vek, Beograd, 1938, št. 10, str. 782–783. Anita Meze - FINAL.indd 100 13. 03. 2023 14:44:03 Gostovanja Anite Meze 101 Meze se je tako lahko spet srečala z njim in obujala spomine na Festival v Salzburgu. Sredi junija 1939 je z ansamblom beograjske Opere gostovala na Mednarodnem glasbenem festivalu v Frankfurtu na Majni. Beograjska Opera je svoje prvo gostovanje v inozemstvu izvedla v času najhujših evropskih političnih razmer. Neposredno pred prihodom na festival je Nemčija marca 1939 začela z vrsto agresivnih vojaško-političnih potez in se že začela pripravljati na vojno s Poljsko.382 Istočasno so potekali neuspešni poskusi ustvarjanja obrambne zveze med ZSSR, Veliko Britanijo in Francijo. Kljub vsemu je Frankfurt na Majni dajal vtis mirnega, umetnikom od-prtega mesta. Glavne ulice so bile okrašene z zastavami Nemčije in Jugoslavije ter drugih narodov, a prevladovale so jugoslovanske.383 Z gostovanjem so jugoslovanski umetniki vrnili obisk frankfurtski Operi, ki je leta 1938 nastopila v Beogradu.384 Poleg umetniškega je imelo gostovanje tudi političen značaj, ker naj bi doprineslo h krepitvi zveze z vodilno silo v Evropi. Kritik lista Taunus Anzeiger je zapisal: »Reakcija občinstva se je začela že pred uverturo in se ponavljala po koncu vsakega dejanja. Namenjena ni bila zgolj izjemnim umetniškim dosežkom gostov, ampak je predstavljala tudi viden znak zbližanja, ki se posebej v zadnjem času močneje razvija med obema sosednjima narodoma.«385 Solisti beograjskega Narodnega gledališča so s sodelovanjem frankfurt-skega orkestra uprizorili tri predstave, in sicer dve deli z domačega repertoarja – Gotovčevo opero Ero z onega sveta (14. in 16. 6.) ter Lhotkin balet Vrag na vasi (15. 5.) pod skladateljevim vodstvom. Predstave so naletele na navdušen sprejem pri občinstvu, ki so mu poleg interpretacij opernih in baletnih umetnikov ugajali kostumi (narodne noše) in scenografija z nacionalnimi značilnostmi Jugoslovanov. »To ni bila šminka, niti dekor, 382 Nemčija je v tem času okupirala Češko in Moravsko (14. 3.), prisilila Litvo, da ji odstopi Mamelsko oblast (22. 3.) in od Poljske zahtevala Gdansk ter »vzpostavitev povezave Vzhodne Prusije z Nemčijo prek poljskega koridorja«, kar je poljska vlada zavrnila. 28. 4. je preklicala nemško-poljski pakt o nena-padanju iz leta 1934. Hitler se je pripravljal na vojno proti Poljski (Veseljko Huljić, »Svetski rat, Drugi. Uzroci rata«, Vojna enciklopedija, 9, str. 422). 383 E. Ž., »Veliki uspeh beogradske Opere u Frankfurtu na Majni«, Mi i Vi, Beograd, 1939, št. 7/8, str. 4. 384 Člani frankfurtske Opere so izvedli Wagnerjevo Valkiro, Mozartovo Figarovo svatbo in Straussovega Ka-valirja z rožo (»Beogradska opera sa baletom otputovala je u Frankfurt na Majni«, Politika, 13. 6. 1939, str. 19). 385 G. D., »Ein Festlicher Abend. Begeisterte Aufnahme der Belgrader Oper in Frankfurt a.M.«, Taunus Anzeiger, 15. 6. 1939 (Po: Vladimir Jovanović, »Evropska svedoćanstva o beogradskoj Operi [Gostovanja od 1939 do 1969 godine]«, Foto Futura, Beograd, 1999, str. 22–23). Anita Meze - FINAL.indd 101 13. 03. 2023 14:44:03 102 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze temveč je na oder stopil sam narod in se prikazal avtentično in zmagovito,« je zabeležil kritik časopisa Frankfurter Zeitung.386 Mednarodni festival je otvorila Gotovčeva opera Ero z onega sveta, ki ji je prisostvoval tudi skladatelj. Z izjemo Ivana Francla, prvaka ljubljanske Opere, ki je kot gost nastopil v naslovni vlogi, so ostale vloge peli člani beograjske Opere.387 Razdelitev vlog je bila uspešna in vsi pevci so se trudili dati vse od sebe.388 Pohvale kritikov glede petja in igre niso izostale.389 Anita Meze je bila kot Gjula »nestvarno nežna v ljubkem vsakodnevnem delu, plastična v gestiki, s plemenitim sopranom,«390 ki je na poslušalce učinkoval izrazito toplo, bleščeče in sveže.391 Poleg solistov so izjemen vtis naredili tudi ostali izvajalci, ki jih je zanesljivo vodil dirigent Matačić. Na reprizi opere jih je občinstvo sprejelo »še topleje« kot prvič. Rezultat uspešnega gostovanja je odseval v ponudbah za nove nastope. Tako naj bi člani Opere in baleta leta 1940 gostovali v državnih operah v Berlinu, Dresdnu in na Dunaju (s 24 predstavami) in drugič v Frankfurtu (7 predstav) s Hristićevo Ohridsko legendo in Borisom Godunovim Musorgskega. Matačić bi moral dirigirati reprizo Wagnerjevega Večnega mornarja in simfonični koncert v Frankfurtua,392 a je uresničitev teh načrtov preki-nila vojna, ki jo je začela Nemčija. 386 Nemške kritike so povzete iz domačega tiska (E. Ž., Mi i Vi). 387 Anita Meze (Gjula), Milorad Jovanović (Marko), Evgenija Pinterović (Doma), Milan Pihlar (Sima), Vukosava Ilič (pastir) in Ciril Bratuž (vaški fant). Dirigiral je Lovro Matačić. 388 Vtisi Lovra Matačića so objavljeni v beograjskem tisku po vrnitvi ansambla z gostovanja (B. Atanasijevič, »Beogradska opera i balet postigli su veliki uspeh u Frankfurtu«, Vreme, 20. 6. 1939, str. 7; »Uspeh Beogradske opere u Frankfurtu na Majni«, Politika, 20. 6. 1939, str. 13). 389 Popolni ali delni prevodi nemških kritik, objavljenih v številnih nemških časopisih, so zbrani v knjigi Vladimirja Jovanovića Evropska svedočanstva o beogradskoj Operi (Gostovanja od 1939. do 1969. godine), str. 18–35 (Gerhard Schwarz, »Im Opernhaus : Ero, der Schelm. Gastspiel der Belgrader Oper«, Frankfurter General-Anzeiger, 15. 6. 1939; E. C. Privat, »Belgrad in Frankfurt. Erstes Gastspiel des Nationaltheaters Belgrad«, Offenbacher Zeitung, 15. 6. 1939; G. D., »Ein Festlicher Abend. Begeisterte Aufnahme der Belgrader Oper in Frankfurt a.M.«, Taunus Anzeiger, 15. 6. 1939; Hans Will, »Aus Frankfurt a. M.: Gastspiel der Belgrader Nationaloper«, Völkischer Beobachter, 16. 6. 1939; Wilhelm Hendel, » Ero, der Schelm – eine slawische Volksoper. Erfolgreiches Gastspiel des Belgrader Nationaltheaters in Frankfurter Opernhaus«, Frankfurter Volksblatt, 16. 6. 1939; Karl Holl, »Die Belgrader Oper in Frankfurt. Erstes Gastspeil Ero, der Schelm«, Frankfurter Zeitung, Frankfurt, 16. 6. 1939; Walter Dirks, »Die Musik der Woche: Jugoslawen, Belgier, Schweden, Deutsche…«, Neueste Zeitung, 17. 6. 1939; Gerhard Schwarz, »Im Opernhaus: Ero, der Schelm. Gastspiel der Belgrader Oper«, Frankfurter General-Anzeiger, 15. 6. 1939). 390 Gerhard Schwarz, »Im Opernhaus : Ero, der Schelm …«.; E. C. Privat, »Belgrad in Frankfurt …«. 391 Gerhard Schwarz, »Im Opernhaus : Ero, der Schelm /…/«. 392 B. Atanasijević, »Beogradska opera in balet postigli su veliki uspeh u Frankfurtu«, Vreme, 20. 6. 1939, str. 7. Anita Meze - FINAL.indd 102 13. 03. 2023 14:44:03 5 leta oKupacije V času, ko je Anita Meze doživljala največji umetniški vzpon z možnostjo uspešne kariere doma in v tujini, so ji štiri vojna leta vzela ne le življenjsko moč, ampak tudi dragoceno priložnost za umetniški razvoj. Menimo, da bi uspešno svetovno kariero, ki so jo predvideli dunajski pedagogi in jo je začela graditi med obema vojnama, realizirala v veliko večji meri, če se politične razmere ne bi tako drastično spremenile. Leta okupacije je preživela v Beogradu393 in kot večina članov solističnega ansambla beograjske Opere nadaljevala z delom v Narodnem gledališču. Obenem je občasno nastopala na koncertih in na radijskih programih. V nadaljevanju bomo predstavili njeno umetniško aktivnost v kontekstu splošnih in kulturnih razmer tistega časa. Kmalu po okupaciji Beograda so po nujnih ukrepih za odpravo posledic vojne in boju proti boleznim pričeli obnavljati tudi kulturne vsebine.394 Začeli so s projekcijami filmov v kinematografih, ki jih je bilo s časom vedno več.395 Obnova dela gledališč v prestolnici pa ni potekala tako hitro, kot so zahtevale oblasti. Za to je bilo več razlogov – zaradi zmanjšanega izvajalskega ansambla pa tudi zaradi velike materialne škode (poškodovani 393 Med okupacijo se je Anita Meze poročila s kirurgom Draganom Damićem. 394 Kljub temu da so se meščani srečevali z lakoto, boleznimi, negotovostjo, aretacijami in smrtnimi ka-znimi, so hoteli Nemci v najkrajšem času obnoviti delo kulturnih ustanov, da bi ustvarili vtis urejenega življenja v mestu. Tudi mediji (radio, tisk) so hitro prešli v funkcijo nove oblasti – že konec aprila in v začetku maja je začel oddajati program Radio Beograd (Sender Belgrad), odprti so bili uradi nemških novinarskih agencij DNB in Transkontinentenpress in prišlo je do prave »poplave« nemškega tiska. Poleg časopisov Der Sieg in Belgrader Nachrichten in Donauzeitung, ki so ju tiskali v Beogradu, so prihajali še Das Reich, Wiener Illustrierte, Berliner Illustrierte Zeitung … V kioskih je bil tudi domači tisk – časopisi Novo vreme (1941–44), nastal z združitvijo časopisov Vreme in Politika, ter Obnova (1941–44), tedniki nedićevcev ( Srpski narod, 1942–1944), ljotićevcev ( Naša borba, 1941–1942) itd. (Vasilije Marković, »Teatri okupirane prestonice 1941-1944. godine. Jedna crna berza sa osam valuta u opticaju«, Politika, 17. 12. 1999, str. 33; Bojan Đorđević, Letopis kulturnog života Srbije pod okupacijom 1941-1944, Matica srpska in Institut za književnost in umetnost, Beograd, 2001). 395 Kasina, Kino City, Slavija, Union, Drina, Rex, Avala … Kinematografa Beograd in Luxor sta bila namenjena filmom za nemške vojake (V. Marković, Teatri okupirane prestonice /…/, str. 33). 103 Anita Meze - FINAL.indd 103 13. 03. 2023 14:44:03 104 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze so bili nekateri odri, uničena scenografija …) so v Beograd privedli člane Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada in skušali hitro oživiti gledališke dejavnosti v mestu. Vendar so člani novosadskega gledališča izvedli samo dve predstavi na Kolarčevi ljudski univerzi, nato pa so gostovali zunaj Beograda in se končno ustalili v Pančevu.396 Prvo beograjsko gledališče, ki je začelo z delom v okupirani prestolnici, je bilo Umetniško gledališče. Delovati je začelo 17. 5. 1941 na Kolarčevi ljudski univerzi in nadaljevalo na kalemegdanskem Letnem gledališču.397 Med okupacijo so delo obnovila posamezna stara in novoustanovljena gledališča, tako da so v 18 nominalnih gledališčih v Beogradu kontinuirano ali začasno prirejali predstave.398 Njihovo delo je pod strogim nadzorom oblasti opredeljevala Uredba o vodenju gledališča z dne 20. 5. 1941. Poleg kolaža programa, dramskih, opernih in baletnih predstav so organizirali tudi koncerte, na katerih so nastopali domači in tuji izvajalci, večinoma gostje iz Nemčije.399 Umetniška izmenjava400 je bila tako kot organizacija tečajev nemščine in predavanj namenjena »duhovnemu zbli- žanju« nemškega in srbskega naroda. Poleg posameznikov so sicer redkeje koncerte prirejali tudi orkestri (radijski orkester je imel nekaj simfonič- nih koncertov). Prav tako so v prestolnici muzicirali popularni orkestri in manjše skupine.401 Ko se je bližala osvoboditev Beograda, zlasti po zavezni-396 Ibid. Okupatorji so prepovedali dela Judov, prostozidarjev, komunistov … ( Politika, 18. 12. 1999, str. 35). Čeprav člani Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada niso imeli predstav v beograjskem Narodnem gledališču, je naziv te ustanove ostal spremenjen naziv do konca okupacije. 397 Med 19. 7. in 12. 10. 1941. 398 V Beogradu so med okupacijo delovala naslednja gledališča: Narodno gledališče (SNP), Umetniško gledališče, Begunsko gledališče (Srbsko gledališče in Marićevo potujoče gledališče), Gledališče združenih igralcev (PUG in Životićevo gledališče), Srbsko pooblaščeno gledališče (Pooblaščeno gledališče Združenja igralcev), Satirično gledališče Bodljikavo prase (Veselo gledališče Veseljaki in Humoristi), Narodno delavsko gledališče Srbozar, Srbsko sodobno gledališče, Humoristično gledališče Centrala za humor, Humoristično gledališče Razbibriga, Gledališče Beograjska komedija, Beograjsko malo gledališče (Bra-cino veselo pozorište), Acovo smešno gledališče, Akademsko gledališče, Mladinsko gledališče (Studio), Dramski studio nacionalne službe za obnovo Srbije, Stalno otroško Rodino gledališče in Otroško gledališče Srbija. Ta gledališča so izvedla 3951 predstav (Vasilije Marković, »Teatri okupirane prestonice 1941-1944. Postupci nesrazmerni ogrešenju«, Politika, 30. 12. 1999, str. 33) Nemško gledališče Kraft durch Freude je od sredine maja 1941 uprizarjalo predstave za nemško vojsko (V. Marković, »Teatri okupirane prestonice 1941-1944. Komedije posećene i žestoko napadane«, Politika, 26. 12. 1999, str. 33). 399 V Beogradu so med okupacijo med drugimi gostovali skladatelj Friedrich Schroeder, operetna pevka Lizi Waldmiller, dirigenti Friedrich Meier, Karl Liszt in drugi (V. Marković, »Teatri okupirane prestonice /…/«. Zavezniki so razrušili Nikšić, Podgorico, Niš, Smederevo, Zemun … ( Politika, 28. 12. 1999, str. 33). 400 Ibid. V Nemčiji sta gostovali dve skupini jugoslovanskih umetnikov – nacionalna skupina beograjskega radia in baletna skupina Jelene Poljakove s člani Narodnega gledališča. 401 Salonski orkester Sedlaček, Narodni orkester Obrenović, Tamburaški orkester Aranicki, vintet Simić, havajski kvintet Đorđević in drugi (V. Marković, »Teatri okupirane prestonice 1941-1944. godine. Komedija posećene i žestoko napadane«, Politika, 26. 12. 1999, str. 33). Anita Meze - FINAL.indd 104 13. 03. 2023 14:44:03 Leta okupacije 105 ških bombardiranjih, ki so se začela 16. aprila ter so s prekinitvami trajala vse do konca septembra 1944, so uvedli totalne vojne razmere. Kulturni dogodki so ugašali, nekatere dvorane in gledališča so bili spet poškodovani.402 Gledališča so premeščali na periferijo,403 številni gledališki delavci pa so umetniško dejavnost zamenjali z aktivnostmi pri čiščenju mesta. Od uvedbe obsednega stanja v Beogradu v začetku septembra 1944 do osvoboditve 20. oktobra so bili za Beograd in Beograjčane težki dnevi. Narodno gledališče je bilo drugo, ki je začelo z delom v okupiranem Beogradu.404 Vzporedno s saniranjem gledaliških zgradb pri Spomeniku in na Vračaru405 so se zbrali člani vseh ansamblov, da bi pripravili načrt za repertoar, razdelili vloge in začeli z rednimi vajami.406 Čeprav se je operni kolektiv zmanjšal,407 pa je v solističnem ansamblu ostala večina članov. Pridružili so se jim nekdanji solisti in novi izvajalci,408 v glavnem iz mlajše generacije: • Soprani: Zdenka Zikova, Zlata Gjungjenac, Bahrija Nuri-Hadžić, Anita Meze, Nada Stajić, Katica Jovanović, Grlica Paić, Divna Radić, Vukosava Ilić-Marinković-Kolacio, Bojka Konstantinova, Darinka Miletić-Stojaković (od 1941/42), Olga Oljdekop (od 1941/42), Kornelija Ninković-Grozano (od 1941/42), Inka Đukić (1943/44?) 402 V zgradbi Narodnega gledališča so bile uničene instalacije in okna, zrušen je bil del palače Riunione, poškodovan je bil oder Centrale za humor itd. (V. Marković, »Teatri okupirane prestonice 1941-1944. godine. Saveznici razozili Nikšić, Podgoricu, Niš, Smederevo, Zemun…«, Politika, 28. 12. 1999, str. 33). 403 Ibid. 404 Nemške oblasti so zadolžile dr. Hansa Kremerja, posebnega vodjo Propagandnega oddelka SS, da nad-zoruje aktivnosti ob obnovi dela te ustanove. Osnovali so Akcijski odbor za obnovo dela Narodnega gledališča (V. Marković, ibid. Politika, 19. 12. 1999, str. 33). 405 Ob bombardiranju je bila zgradba Narodnega gledališča poškodovana, uničena pa sta bila tudi celotna gledališka biblioteka in arhiv ter velik del kostumov in scene. Tudi zgradba na Vračaru je utrpela veliko škode na strehi, stropovih in steklu (Vladan Sotirović, »Početak pozorišne sezone. Beogradskao Narodno pozorište počinje u nedelju svoj rad. Pretstave će se održati u pozorištu na Vračaru«, Novo Vreme, 18. 9. 1941, str. 5; V. Marković, »Teatri okupirane prestonioce 1941-1944. godine. Pozorište deli sudbinu razorenog Beograda«, Politika, 16. 12. 1999, str. 35). 406 Ibid., str. 33. 407 Scenografinja Milica Bešević in član zbora Mihailo Carikov sta umrla ob bombardiranju Beograda, dirigent Predrag Milošević, scenograf Staša Beložanski in basist Milorad Jovanović so bili v ujetništvu, tenorist Ante Boglić, baritonist Branko Pomorišac, basist Milan Pihler in dirigent Lovro Matačić so odšli iz Beograda, režiser Erich Hetzel pa se je moral zaradi judovskega porekla skrivati vse do smrti ob zavezniškem bombardiranju 16. 4. 1944 (Ibid., str. 35). 408 Imena bivših članov in gostov Opere so v zapisana v ležečem, imena novih pa v krepkem tisku. Podatki o njih so dostopni v več virih (V. Sotirović, »Početak /…/«.; »Na kraju pozorišne sezone. Pregled rada Srpskog narodnog pozorišta«, Obnova, 17. 7. 1943, str. 7; V. Marković, »Teatri /…/«). Anita Meze - FINAL.indd 105 13. 03. 2023 14:44:04 106 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze • Mezzosoprani in alti: Evgenija Pinterović, Branislava Bojović, Melanija Bugarinović (od 1941/42),409 Branislava Ruđko Đorđević (od 1943/44)410 • Tenorji: Vladeta Popović, Dragutin Petrović, Aleksandar Marinković, Slobodan Malbaški, Krste Ivić, Ćirilo Bratuš, Dušan Đorđević, Lazar Jovanović (od 1943/44), Milan Timotić (od 1943/44) • Baritoni: Aleksandar Kolacio, Pavle Holodkov, Petar Obradović, Nikola Cvejić, Andreja Baranjikov, Georgij Jurenjev, Stanoje Janković (od 1941/42), Jovan Stefanović-Kursula (od 1941/42) • Basi: Žarko Cvejić, Aleksandar Trifonović, Aleksandar Tucvaković, Branko Pivnički,411 Nikolaj Semenjenko Prav tako je bil z novimi člani pomlajen in popolnjen operni zbor. Operni orkester je januarja 1944 štel 50 članov, do takrat pa je radijski orkester igral na radijskih koncertih in v Operi. Do novembra 1942 je bil v. d. direktorja Opere Rudolf Ertl, ki ga je pozneje zamenjal Svetomir Nastasijević (od novembra 1941 do konca sezone 1942/43) in nato Stevan Hristić (1943/44).412 Beograjska Opera je imela ves čas okupacije težave s pomanjkanjem strokovnih (opernih) režiserjev. Erichu Hetzlu je bilo kot Judu delo že od prvega dne prepovedano, Jovan Kulundžić je bil član ansambla Umetniškega gledališča. Opere so režirali operni pevci Rudolf Ertl in Nikola Cvejić, dirigent Mirko Polič in Nemec Hans Krieger kot gost.413 Za razliko od Cvejića sta Ertl in Polič med vojno režirala manj oper, njihove režije pa niso pripomogle k povečanju ravni odrske interpretacije. Od ostalih gledaliških delavcev so delo nadaljevali Vladimir Žedrinski in Anatolij Verbicki ter kostumografinja Milica Babić-Jovanović. V začet-ku so dirigirali skoraj izključno nemški dirigenti v oficirskih uniformah, največkrat Oswald Buchholz, Hans Herner in Karl Liszt ter Julius Ko-walsky, Hermann Schroeder in Richard Miller-Lampertz.414 Buchholz in 409 Melanija Bugarinović in Stanoje Janković sta se v sezoni 1941/42 vrnila z Dunaja, kjer sta bila angažirana v Državni operi. 410 Branislava Đorđević je leta 1941 diplomirala na Glasbeni akademiji v Beogradu. 411 Solisti so pripravljali vloge s korepetitorjem Aleksandrom Ručem. 412 Nadežda Mosusova, »Srpska muzička scena /…/«, str. 25. 413 Hans Krieger je režiral opere Rigoletto in Čarostrelec (V. Markovič, »Teatri okupirane prestonice /…/«; N. Mosusova, »Srpska muzička scena /…/«). 414 »Na kraju pozorišne sezone. Pregled rada Srpskog narodnog opozorišta«, Obnova, 17. 7. 1943, str. 7; Konstantin Vinaver, »Repertoarska politika opere Narodnog pozorišta od osnivanja do danas«, Srpska muzička scena, str. 254. Anita Meze - FINAL.indd 106 13. 03. 2023 14:44:04 Leta okupacije 107 Liszt sta bila na začetku vojne stalna dirigenta Münchenske filharmonije. Domači dirigenti so spočetka v Operi dirigirali manj, pozneje pa pogosteje. Med njimi so bili Ivan Brezovšek, Mirko Polič, Milan Bajšanski, Jovan Srbulj in Vojislav Ilić, ki sta se jim pozneje pridružila še Stevan Hristić in Davorin Županić. Kot so ob pripravi dramskega repertoarja Narodnega gledališča z njega »očistili« dela Judov, prostozidarjev in komunistov,415 tako so skrčili tudi operni repertoar na majhno število večinoma italijanskih skladateljev ter kakšnega nemškega ali francoskega avtorja. Tako je bil spored pogojen s politiko nove oblasti, po drugi strani pa s tehničnimi (ne)zmožnostmi in sposobnostmi ansambla.416 Kot primer navajamo repertoar za sezono 1941/42, ki je predvidel vrsto premier,417 obnov418 in repriz419 številnih del, med katerimi so bile tudi opere ruskih skladateljev. Na začetku so uprizarjali opere iz starega repertoarja, za katere so se ohranile kulise in garderoba420 in ki so jih lahko izvedli na majhnem odru. Zato so bile prve operne421 in dramske predstave najprej v dvorani Kolarčeve zadruge (2. 9.– 21. 9. 1941), nato pa v obnovljeni dvorani Manjež (od 21. 9. 1941) in v obnovljeni zgradbi Narodnega gledališča (od 20. 6. 1942). Med okupacijo so bila na repertoarju beograjske Opere dela, ki so jih uprizarjali pred vojno in ki so bila pri občinstvu večinoma izjemno priljubljena.422 415 Ibid. 416 »Rad naše opere. Novi direktor o svojim glavnim zadacima«, Obnova, 15. 5. 1943, str. 4; »Pred novom pozorišnom godinom. Šta ćemo gledati u ovoj pozorišnoj sezonmi. Upravnik Jovan Popović govori o repertoaru Narodnog pozorišta«, Obnova, 12. 9. 1942, str. 7. 417 Schillings : Mona Lisa, Flotow: Marta, Puccini: Gianni Schichi, Plašč, Sestra Angelika (M. Đ., »Opera je ponovo okupila sve svoje članove. U novoj sezoni Narodno pozorište davaće dramske i operske pretstave i na Vračaru i u Kolarčevoj zadužbini«, Novo Vreme, 13. 7. 1941, str. 6). 418 Mascagni: Cavalleria rusticana, Leoncavallo: Glumači, Nicolai: Vesele žene windsorske, Beethoven: Fidelio, Čajkovski: Evgenij Onjegin, Hristić: Somrak, Massenet: Manon, Tais, Gounod: Faust, Rossini: Seviljski brivec (Ibid.). 419 Musorgski: Soročinski sejem, Donizetti: Lucija di Lammer, Verdi: Trubadur, Traviata, Rigoletto, Čajkovski: Pikova dama, Puccini: La bohème, Madame Butterfly, Tosca, Mozart: Figarova svatba, Massenet: Werther, Thomas: Mignon (Ibid.). 420 »Narodno pozorište na Vračaru počinje rad 1. juna«, Novo Vreme, 16. 5. 1941, str. 5; M. Đ., »Izjava vršioca dužnosti direktora Opere Narodnog pozorišta g. Rudolfa Ertla«, Novo Vreme, 23. 5. 1941. 421 Prvo integralno opero, Traviato, so izvedli 6. 7. 1941 na Kolarčevi ljudski univerzi. 422 Konstantin Vinaver, »Repertoarska politika /…/«. Anita Meze - FINAL.indd 107 13. 03. 2023 14:44:04 108 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Sezona Italijanski repertoar Verdi: Traviata 1940/41 Puccini: Madame Butterfly 1940/41 Puccini: Tosca 1941/42, 1942/43, 1943/44 Puccini: La bohème 1941/42, 1942/43, 1943/44 Rossini: Seviljski brivec 1941/42, 1942/43, 1943/44 Leoncavallo: Glumači 1941/42, 1042/43, 1043/44 Mascagni: Cavalleria rusticana 1941/42, 1942/43, 1943/44 Verdi: Rigoletto 1942/43423 Nemški repertoar Mozart: Figarova svatba 1941/42, 1942/43 Weber: Čarostrelec 1942/43, 1943/44 Francoski repertoar Massenet: Werther 1941/42424 Edina obnovljena opera je bil Čarostrelec, ki ga je kot gost režiral nemški režiser Hans Krieger, okostje repertoarja pa so bila dela italijanskih skladateljev, ki so jih izvajali iz sezone v sezono. Anita Meze je med okupacijo pela v operah italijanskih in nemških skladateljev. Vlogam, ki jih je pela pred vojno (Čočosan, Nedda, Mimi, Suzana), je dodala novo ( Oberon – Anica). Po podatkih je najdlje pela vlogo Nedde, največkrat pa Suzano. 423 V repertoarnem načrtu za 1942/43 so predvideli dela: Weber: Čarostrelec, Mozart: Beg iz seraja, Verdi: Traviata, Trubadur, Rigoletto, Wagner: Večni mornar, Wolf-Ferrai: Vesele žene, Egk: Čarobne gosli (ali Kolombo), Nastasijević: Đurađ Branković, Hristić: Somrak, Krstić: Nasilni k in obnove posameznih oper z novo opremo in v novih vlogah (Donizetti: Lucija di Lammermoor, Smetana: Prodana nevesta, Bizet: Carmen [»Pred novom pozorišnom sezonom. Šta ćemo gledati u ovoj pozorišnoj sezoni. Upravnik Jovan Popović govori o repertoaru Narodnog pozorišta«, Obnova, 12. 9. 1942, str. 7]). 424 Za sezono 1943/44 so predvideli opere: d'Albert: Nižav a, Bizet: Carmen, Mozart: Don Giovanni, Wolf- -Ferrari: Vesele žene in Wagner: Večni mornar (»Na početku nove pozorišne sezone. Upravnik Srpskog Narodnog pozorišta, J. Popović, o pretstojećem radu drame, opere i baleta«, Obnova, 14. 10. 1943, str. 4). Na začetku sezone so v Drami in Operi ustanovili lektorat za »čistost izgovarjave in naglasov, pravilno dikcijo in solidnost prevodov« (Ibid.). Anita Meze - FINAL.indd 108 13. 03. 2023 14:44:04 Leta okupacije 109 Puccini: Madame Butterfly (Čočosan) 1941 (1) Mozart: Figarova svatba (Suzana) 1941–43 (33) Leoncavallo: Glumači (Nedda) 1941–44 (13) Puccini: La bohème (Mimi) 1941–44 (18) Weber: Oberon (Anica) 1942–44 (16) O njenih nastopih in nastopih članov beograjske Opere je ohranjenih malo podatkov, ker so kritiki predstave le redko ocenili. Zato smo prikrajšani za širino in raznovrstnost različnih pogledov, ki so bili značilni za predvojni čas. Z redkimi izjemami tudi imena kritikov niso znana, kot tudi ne podatki o njihovi izobrazbi. Tako lahko uporabimo le tisto, kar je iz tega časa ostalo zapisano. Edini detajlni prikaz opere, v kateri je nastopila Anita Meze, je napisal Nemec Helmut Schulz o predstavi Figarova svatba, s katero so v obnovljeni zgradbi Manježa otvorili sezono 1941/42 in proslavili 150-letnico Mozartove smrti. Schulz je pohvalil pevske sposobnosti vseh interpretov. Glede na to, da je izvedbo označil kot »nenavadno dobro«, se zdi, da od beograjskih umetnikov ni pričakoval veliko pri Mozartovi operi, ki je zahtevala pevce lepih, izrazitih425 in gibčnih glasov. Na drugi strani je poudaril tisto, kar jih je do neke mere oddaljilo od običajne interpretacije Mozartovega dela: Poudarjen Mozartov rokokojski duh ne ustreza mentaliteti srbskih umetnikov, lahko se še tako iskreno in resno trudijo, nekaj nepopolnosti se je predvsem v igri do določene mere pojavljalo skoraj v vsakem prizoru. Tako so tej izvedbi, ki jo je skrbno režiral direktor Opere Ertl, manjkale neobteženost, vedrina in lahkota, odmerjenost, duhovnost in razigranost, kar Mozartovo glasbo loči od drugih. Toda slog je skozi vso pred- stavo ostal edinstven in jasen.426 Vprašamo se lahko, ali je pomanjkanje »neobteženosti« v izvedbi povzroči-la specifična mentaliteta beograjskih solistov ali pa je bila za to odgovorna njihova psihična obremenjenost, ki so jo izzvale težke življenjske okolišči-ne. Če izvzamemo najavo za predstavi Madame Butterfly in La bohème, ki je poudarjala novo scenografijo Miomirja Denića in novo razdelitev vlog 425 »150-godišnjica Mocartove smrti«, Novo Vreme, 1. 10. 1941, str. 5. 426 Helmut Schulz, »Belgrader Theater mit Figaro eröffnet, Oswald Buchholz als Gast«, Donauzeitung, 3. 10. 1941. Anita Meze - FINAL.indd 109 13. 03. 2023 14:44:04 110 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze (Mimi sta v alternaciji peli Zlata Gjungjenac in Anita Meze),427 ostane še eno precej splošno mnenje neznanega kritika. Ta je pisal o visokih interpretativnih dosežkih, s katerimi so solisti beograjske Opere Zlata Gjungjenac (Agata), Anita Meze (Anica), Žarko Cvejić (Kaspar) in Slobodan Malbaški (Maks) ustvarili like v Čarostrelcu.428 Anita Meze je v sezoni 1941/42 pripravljala še dve vlogi iz oper jugoslovanskih skladateljev – novo (Made v Hristićevem Somraku) in vlogo, ki jo je pela na odru Narodnega gledališča že leta 1940 in 1941 (Maro v Nastasijevićevem Đurađu Brankoviću), vendar ni imela priložnosti, da bi jih pela na odru, ker omenjenih oper niso uvrstili v repertoar.429 Med okupacijo je Anita Meze na koncertih in različnih prireditvah sodelovala okoli 17-krat. Njen prvi koncertni nastop je bil povezan s slavno-stjo ob otvoritvi gledališke sezone 1941/42 v obnovljeni dvorani Manježa, medtem ko so bili ostali organizirani v dobrodelne namene – za begunce, obolele člane Narodnega gledališča (gledališkega umetnika Voje Jovanovića, korepetitorja Aleksandra Ruča (1942) in režiserja Jurija Rakitina), revne družine vojnih ujetnikov (1943) in upokojene igralce (1944).430 Sodelovala je tudi na literarnoumetniških večerih,431 pa tudi na koncertih vokalno-instrumentalne glasbe itd. Programi posameznih prireditev so vsebovali recitacije, glasbene in baletne točke, redkeje prizore iz dramskih del ali gledaliških iger. Pri teh nastopih so sodelovali dramski umetniki in člani beograjske Opere in baleta. Včasih so se jim pridružili tudi interpreti ljudskih pesmi, narodni orkester in manjši instrumentalni ansambli (npr. havajski kvartet).432 Koncerti so bili v glavnem na Kolarčevi ljudski univer-427 » Boemi na sceni Narodnog pozoruišta«, Obnova, 21. 3. 1942, str. 9. 428 »Svečana pretstava Čarobnog strelca za nemačku vojsku. Još jedan uspeh Beogradske Opere«, Obnova, 8. 12. 1942, str. 5. 429 »Opera«. Srpska scena, 1. 2. 1942, str. 289. 430 »Veliki koncert na Kolarčevom univerzitetu u korist izbeglica«, Obnova, 2. 3. 1942; Dragutin Ilić, »Koncert g-ce Anite Mezetove u korist izbeglica«, Obnova, 6. 4. 1942, str. 9; »Korisnica obolelom glumcu Voji Jovanoviću«, Obnova, 4. 5. 1942, str. 5; »Opersko-baletni matine u korist obolelog Aleksandra Ruča«, Obnova, 12. 5. 1942, str. 5; »Korisnica Jurija Rakitina«, Obnova, 10. 5. 1943, str. 4; »Koncert u korist siromašnih zarobljeničkih porodica«, Obnova, 22. 9. 1943, str. 4; »Veliki koncert u korist glumaca-penzionera«, Novo Vreme, 25. 1. 1944, str. 3. 431 Anita Meze je sodelovala na literarno-umetniškem večeru, posvečenem ustvarjanju zdravnika in pesnika Stevana Zagorčića (»Književno-umetničko veče na Kolarčevom univerzitetu«, Obnova, 4. 11. 1942, str. 5). 432 »Velika umetnička revija 'Spikeri bez mikrofona'«, Obnova, 9. 12. 1942, str. 6; »Koncert u korist siroma- šnih zarobljeničkih porodica«, Obnova, 22. 9. 1942, str. 4. Anita Meze - FINAL.indd 110 13. 03. 2023 14:44:04 Leta okupacije 111 zi, redkeje v Manježu, veliki dvorani Gardijskega doma na Topčideru ter v dvorani Centrale za humor. Anita Meze ni prirejala samostojnih koncertov vokalne glasbe, ampak je nastopala s kolegi iz solističnega ansambla, instrumentalisti, komornimi ansambli itd. Njeno sodelovanje na programu je bilo odvisno od števila izvajalcev – če jih je bilo manj, je izvedla nekaj glasbenih točk, če jih je bilo več, pa eno do dve točki. Največkrat je pela fragmente iz Mozartovih oper – arije iz Čarobne piščali, Figarove svatbe in Don Giovannija ter duete iz zadnjih dveh oper z Bahrijo Nuri-Hadžić, Stanojem Jankovićem in Nikolo Cvejićem. Prav tako je pela arije iz Webrovega Čarostrelca, iz Puccinijevih oper Madame Butterfly, Gianni Schichi, Gounodovega Fausta, Bizetove Carmen, Massenetove Manon in Smetanove Prodane neveste. Sodelovala je tudi v sekstetu v Prodani nevesti.433 Na njenem repertoarju so bili glede na predvojni čas enako slabo zastopani domači skladatelji – Svetomir Nastasijević z duetom iz opere Đu-rađ Branković, ki sta ga pela Anita Meze in Slobodan Malbaški, ter Stevan Hristć s skladbami za glas – kot tudi vokalno ustvarjanje tujih skladateljev (de Curtis: Poj za mene, Rossini: Tarantella). Na koncertih je nastopala ob spremljavi Velikega radijskega orkestra, ki so mu dirigirali Mirko Polič,434 Oswald Buchholz435 in Richard Miller-Lamperts,436 novoustanovljenega orkestra beograjske Opere pod dirigentskim vodstvom Stevana Hristića437 ter ob klavirski spremljavi Ivana Turšiča,438 Davorina Županića,439 Vere Bogičević440 in Bogdana Babića.441 Sodelovala je tudi pri izvedbi Haydno-vega oratorija Letni časi s tenoristom Lazarom Jovanovićem in basistom Žarkom Cvejićem ter z Velikim radijskim orkestrom z dirigentom Nem-cem Hemannom Schroederjem. V okupacijskih časopisih Obnova in Novo 433 Med drugimi interpreti so bili sopranistka Anica Stojanović, mezzosopranistka Branislava Đurđević, baritonist Božidar Mitrović ter basista Žarko Cvejić in Branislav Pivnički (»Veliki koncert u korist glumaca-penzionera«, Novo Vreme, 25. 1. 1941, str. 3). 434 V. Sotirović, »Početak /…/«. 435 »Opersko-baletski matine u korist obolelog Aleksandra Ruča«, Obnova, 12. 5. 1942?, str. 5. 436 »Veliki koncert operskih arija«, Novo Vreme, 16. 1. 1944, str. 4. 437 »Veliki koncert u korist glumaca-penzionera /…/«. 438 Dragutin Ilić, »Koncert g-ce Anite Mezetove u korist izbeglica«, Obnova, 6. 4. 1941, str. 9; »Repriza najlepših arija sveta«, Obnova, 30. 3. 1943, str. 5. 439 »Velika umetnička revija 'Spikeri bez mikrofona'«, Obnova, 9. 12. 1942, str. 6; »Beogradske zvezde. Velika umetnička revija na Kolarčevom univerzitetu«, Obnova, 20. 1. 1943, str. 7; »Koncert u korist siromašnih zarobljeničkih porodica«, Obnova, 22. 9. 1943, str 4. 440 Živojin Petrović, »Jedan pozorišni umetnik /…/«. 441 »Serija koncerata operskih prvaka.Operske arije i solo – pesme u Centrali za humor«, Novo Vreme, 11. 3. 1943, str. 3. Anita Meze - FINAL.indd 111 13. 03. 2023 14:44:04 112 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze vreme so objavljene le najave koncertov, ni pa kritik. Ker so na koncertih največkrat sodelovali prvaki Opere in baleta ter Drame Narodnega gledali- šča, predpostavljamo, da je bila ohranjena visoka raven izvedb. Med okupacijo od aprila 1941 do osvoboditve Beograda oktobra 1944 je na valovih Radia Beograd delovala okupacijska radijska postaja Wehrmacht Sondergruppe Südost Sender Belgrad, ki je bila »najmočnejša točka nemške radijske službe, namenjena propagandi na Balkanu in na področju Severne Afrike«.442 Radio je redno oddajal govorni (poročila nemškega vrhovnega poveljstva, vesti, pregled dnevnega tiska, predavanja itd.) ter glasbeni program, za katerega je bil zadolžen dirigent Oswald Buchholz. Repertoar je vseboval predvsem dela nemških in italijanskih skladateljev, pa tudi dela srbskih avtorjev, medtem ko so bila dela judovske in romske glasbe pre-povedana.443 Poleg različnih ansamblov444 so bili med interpreti domači izvajalci resne (vokalno-instrumentalne in instrumentalne glasbe), zabavne in ljudske glasbe ter glasbeniki iz Nemčije. Anita Meze je med okupacijo redko nastopala na programu Sender Beograd. Ta postaja je predvajala njene posnetke, ki so nastali v studiu in redkeje na koncertnem odru, pri čemer je šlo za neposredni radijski prenos koncertov s Kolarčeve ljudske univerze (1944) ali za predvajanje posnet-ka koncerta iz velike dvorane Gardijskega doma na Topčideru (1943). Z izjemo edinega samostojnega koncerta leta 1942, na katerem je pela Schubertove, Schumannove in Brahmsove samospeve, je v glasbenih oddajah največkrat gostovala z enim ali več solisti beograjske Opere: Zdenko Ziko-vo, Aleksandrom Marinkovićem, Krstem Ivićem, Dušanom Đorđevićem, Slobodanom Malbaškim, Nikolo Cvejićem, Žarkom Cvejićem in drugimi. Največkrat je pela arije iz Puccinijevih, Mozartovih ( Don Giovanni), Bizetovih ( Carmen), Gounodovih ( Faust) in Massenetovih ( Manon) oper, pa tudi duete.445 S kolegi iz Opere je 15. 6. 1941 ob spremljavi velikega 442 Radivoje Marković, »Partizanske radio stanice u Srbiji«, Ovde Radio Beograd, str. 29. Poleg oddaj okupa-torskega radia so lahko na področju Beograda poslušali tudi oddaje partizanskih radijskih postaj z osvo-bojenih ozemelj ter oddaje postaje Svobodna Jugoslavija, ki je od 2. 11. 1941. do aprila 1942 oddajala iz Ufe na Uralu in nato do 1. 3. 1945 iz Moskve (Ibid., str. 31–33). 443 Vasilije Marković, »Teatri okupirane prestonice 1941-1944. godine. Jedna crna berza sa osam valuta u opticaju«, Politika, 17. 12. 1999, str. 33. 444 Veliki radijski okester, v katerem so igrali tudi člani opernega orkestra, Mali radijski orkester, Narodni, Tam- buraški in Zabavni orkester, radijski zbor idr. (Z. G., »Posle operske večeri, Beogradski radio se sprema da u studiju izvodi cele opere«, Novo Vreme, 5. 6. 1941, str. 4). 445 Tako je duet iz Don Giovannija zapela z Nikolo Cvejićem (»Program Radio Beograda za 6. 5. 1943. godine«, Obnova, 6. 5. 1943). Anita Meze - FINAL.indd 112 13. 03. 2023 14:44:04 Leta okupacije 113 radijskega orkestra pod vodstvom Oswalda Buchholza v radijskem studiu sodelovala pri izvedbi Mozartove opere Figarova svatba.446 Temu podvigu je sledila prva celotna izvedba Traviate 6. 7. 1941 na Kolarčevi ljudski univerzi. To je bil poskus, da bi se s pomočjo radijskih valov oživilo izvajanje oper, še preden bi nastali nujni pogoji (saniranje poškodovane scenografije) za njihovo glasbeno-odrsko realizacijo. Poleg sodelovanja v oddajah z resno glasbo je Anita Meze leta 1941 z baritonistom Nikolo Cvejićem gostovala v oddaji zabavnega značaja (Veliko zabavno veče).447 Na programu radijske postaje je nastopala ob spremljavi Velikega radijskega orkestra pod vodstvom Oswalda Buchholza,448 Bogdana Cvejića449 in Richarda Millerja- -Lampertsa450 ter komornega radijskega orkestra z dirigentom Hermannon Schroederjem.451 Z osvoboditvijo Beograda je bilo delo Sender Beograda zaključeno. * * * Anita Meze je v letih okupacije delovala toliko, kolikor so zahtevali od nje kot članice solističnega ansambla beograjske Opere. Kot človek in kot umetnica je globoko doživljala strahote tega časa. Vojni dogodki so jo močno zaznamovali, o čemer je neposredno spregovorila veliko pozneje (1970) v pogovoru s Ksenijo Marković (Orešković): »Če imam kakšno željo na svetu, je to /…/, da bo mir.«452 446 Sodelovali so še Bahrija Nuri-Hadžić (Rosina), Evgenija Pinterović (Marcelina), Vukosava Ilić-Kolacio (Kerubin), Divna Radić (Barverina), Rudolf Ertl (Almaviva), Milan Pihler (Figaro), Dragutin Petrović (don Basilio), Žarko Cvejić (don Bartolo), Aleksandar Trifunović (Antonio) in Ćirilo Bratuš (don Curcio). (Z. G., »Večeras na Beogradskom radiju izvodi se Figarova ženidba«, Novo Vreme, 15. 6. 1941, str. 3). 447 »Program Radio Beograda za 7. 9. 1941. godine«, Novo Vreme, 7. 9. 1941, str. 8. 448 Z. G., »Posle operskih večeri. Beogradski radio se sprema da u studiju izvodi i cele opere«, Novo Vreme, 5. 6. 1941, str. 4. 449 »Zanimljiv božićni program Radiostanice. U programu učestvuju najpoznatiji naši umetnici«, Obnova, 6. –8. 1. 1943, str. 9. 450 »Veliki koncert operskih arija«, Novo Vreme, 16. 1. 1944, str. 4. 451 »Program Radio Beograda za 6. 5. 1943. godine«, Obnova, 6. 5. 1943. 452 Iz razgovora Ksenije Orešković z Anito Meze, ki je potekal januarja 1970. Anita Meze - FINAL.indd 113 13. 03. 2023 14:44:04 Anita Meze - FINAL.indd 114 13. 03. 2023 14:44:04 6 povojna dejavnost Kmalu po osvoboditvi Beograda so v Narodnem gledališču začeli or-ganizirati različne kulturne prireditve. Na začetku so izvajali občasne simfonične koncerte, mešane programe in dramske predstave Gledališča narodne osvoboditve. Pozneje, ko so ustvarili primernejše pogoje, so izvajali tudi operne in baletne predstave. Prva izvedena opera po vojni je bil Evgenij Onjegin P. I. Čajkovskega (17. 2. 1945). Ponovna vzpostavitev dela Opere je bila otežena zaradi zapletenih političnih razmer. S prihodom nove oblasti so se začela zapiranja in zasliševanja oseb, ki so bile osumljene sodelovanja z okupatorjem.453 Po zaslišanjih so se nekateri vrnili na delo, posameznike so sankcionirali, nekaj umetnikov pa je doletela smrtna ka-zen. Aniti Meze so prepovedali nastopanje do 1. 6. 1945.454 Po vojni je prvič nastopila 22. 6. 1945 v vlogi Mimi v Puccinijevi operi La bohème. To je bil začetek njene izjemno plodne povojne dejavnosti na koncertnem, opernem in radijskem področju doma in v tujini. Po različnih prireditvah v osvobojenem Beogradu je sledila sistematična organizacija koncertnega življenja. Že leta 1947 so ustanovili Združenje poustvarjalnih srbskih umetnikov, da bi poživili izvedbe v Beogradu in v Srbiji, začeli so vzpostavljati medrepubliške in meddržavne zveze ter pro-pagirati pomembna dela tujih in domačih skladateljev. Pogoji za sprejem v združenje so bili visoka izvajalska raven umetnika in aktivna koncertna dejavnost. Anita Meze je bila članica od ustanovitve dalje, bila pa je tudi članica Zveze glasbenih umetnikov Jugoslavije, ki so jo ustanovili leta 1950. Zato je bila lahko koncertno veliko bolj dejavna kot pred vojno. 453 Vasilije Marković, »Teatri okupirane prestonice 1941-1944. godine. Povratak ansambla Pozorišta narodnog oslobođenja«, Politika, 29. 12. 1999, str. 33; isti, »Postupci nesrazmerni ogrešenju«, Politika, 30. 12. 1999, str. 33. 454 Podatki so v dokumentu, ki so ga izpolnili umetniki in ostali kulturni delavci. Ime Anite Meze ni bilo na spisku oseb, ki so takoj po osvoboditvi nadaljevala delo v gledališču (»Članovi Narodnog pozorišta koji ostaju na dužnosti«, Politika, 21. 11. 1944, str. 3). 115 Anita Meze - FINAL.indd 115 13. 03. 2023 14:44:04 116 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze V kratkem času (1948) se je v Beogradu povečalo število glasbenih prireditev. Organizacijo koncertov so prevzele različne poslovalnice – Poslo-valnica za kulturno-umetniške prireditve Komiteja za kulturo in umetnost, ki je poleg umetnikov iz drugih republik večinoma vabila umetnike iz tujine. Podružnica Ministrstva za prosveto je skušala beograjskim in drugim umetnikom omogočiti nastope, kar je v naslednjih sezonah doprineslo k večji sistematičnosti in urejenosti koncertnega življenja. V Beogradu sta od prvih povojnih let gojila simfonično glasbo dva orkestra – radijski orkester in Beograjska filharmonija. Orkester Filharmonije so sestavljali člani orkestra beograjske Opere in beograjskega Radia, nastopal pa je po potrebi, medtem ko je radijski orkester nastopal bolj redno.455 Z njim je sodelovala večina gostujočih solistov in dirigentov, tako domačih kot tujih. Z ustanovitvijo Simfoničnega orkestra LR Srbije456 se je odprla mo- žnost stalnega izvajanja orkestrske glasbe. Filharmonija je bila tudi nujni udeleženec številnih proslav in svečanih akademij, organiziranih za proslavo zgodovinskih datumov, državnih praznikov, v čast izjemnih osebnosti itd. Sodelovala je z Glasbeno mladino, Glasbeno akademijo, z Združenjem glasbenih umetnikov Srbije, Zvezo skladateljev, Zvezo simfoničnih in opernih glasbenikov, z beograjskim Radiem idr. Z uvedbo abonmaja za enega (1951/52), pozneje pa za več koncertnih ciklov (1962/63) si je Beograjska filharmonija zagotovila stalno občinstvo. Na njenem sporedu so bila pomembna dela tujih skladateljev, od klasičnih do sodobnih, ter skladbe jugoslovanskih avtorjev. V naslednjih desetletjih so s tem orkestrom nastopali dirigenti in solisti iz domovine in tujine, med njimi vrhunska dirigenta Leopold Stokowsky in Kiril Kondrašin, pianisti Arthur Rubinstein, Svjatoslav Rihter, Emil Gilels, violinisti Max Rostal, Yehudi Menu-hin, Leonid Kogan, Henryg Szeryng in Isaac Stern, violončelist Mstislav Rostropovič idr.457 Beograjska filharmonija je tudi sama pogosto gostovala po državi in v tujini. V beograjskem glasbenem življenju je imel pomembno vlogo tudi umetniški ansambel JLA,458 zlasti v začetku petdesetih let, ko je s priho-455 Simfonični orkester Radia Beograd je prenehal z delom leta 1951, ko se je večina njegovih članov priključila novoustanovljenemu Simfoničnemu orkestru LR Srbije. Drugič so ga formirali leta 1957 (Darinka Simić-Mitrović, Da capo /…/, str. 85). 456 Vanj so se vključili člani dotedanjega radijskega orkestra, člani opernega orkestra in orkestra Umetniške-ga ansambla JLA (Ibid., str. 71). Leta 1952 se je preimenoval v Beograjsko filharmonijo. 457 Roksanda Pejović, »Jugoslovenski i inostrani umetnici, dirigenti i solisti koji su nastupali sa orkestrom filharmonije, Beogradska filharmonija /…/, str. 57–63. 458 Umetniška skupina Centralnega doma JLA je bila ustanovljena leta 1947. Imela je simfonični orkester, moški in mešani zbor (1948) ter baletno-folklorni ansambel (ki so ga razpustili leta 1950). Ime so konec Anita Meze - FINAL.indd 116 13. 03. 2023 14:44:05 Povojna dejavnost 117 dom dirigenta Franca Klinarja vzpostavil sodelovanje z vodilnimi jugoslovanskimi skladatelji, dirigenti, instrumentalisti in pevci, med katerimi je bila tudi Anita Meze.459 V tem času so izvedli vrsto del: Händlovega Mesijo, Hercigonjevo kantato Gorski venec, Gluckovo opero Orfej in Evridika, v kateri je pela Anita Meze, Haydnove Letne čase, Verdijev Requiem, Beethovnovo 9. simfonijo, Wagnerjevega Parsifala … Gostovali so po vsej državi ter nastopali na domačih festivalih. Ansambel je uspešno nastopal tudi pod glasbenim vodstvom Mladena Jagušta (1956–1964) in visoko raven, ki jo je dosegel v tem času, potrdil tudi na gostovanjih v tujini. Vodilni zbori v Beogradu so bili profesionalni ansambli – Zbor Radia Beograd in Zbor Doma JLA. Ob njih so delovali zbori kulturno-umetni- ških društev, med katerimi jih je le nekaj izstopalo po kakovosti (zbori Branko Krsmanović, Ivo Lola Ribar, Kosta Abrašević, bratov Baruh, Branko Cvetković), in Beograjski madrigalisti. Komorno glasbo so gojili številni ansambli,460 medtem ko so se v več kot dveh desetletjih na koncertnem odru menjavali interpreti različnih generacij, v glavnem pianisti, violinisti in pevci.461 Z medrepubliško izmenjavo umetnikov so v Beogradu gostovali simfonični orkestri,462 zbori,463 instrumentalni in vokalni komorni leta 1948 spremenili v Umetniški ansambel Centralnega doma JA, od 1951 JLA (Branko Karakaš, »Pet decenija Umetničkog ansambla vojske Jugoslavije 'Stanislav Binički'«, Novi Zvuk, 1998, št. 11, str. 110; Veljko Pajić, »Šest godina rada Umetničkog anambla CDJNA«, Borba, 29. 12. 1952; Dragutin Čolić, »Jubilarni koncert Orkestra Doma JNA«, Borba, 4. 11. 1955; Roksanda Pejović, »Ansambl Doma Jugoslovenske narodne armije – dobitnik Vukove nagrade«, Pro musica, 1966, št. 14, str. 6). 459 Z njim so nastopali pianisti Melita Lorković, Zdenko Marasović, Dušan Trbojević, pevci Anita Meze, Radmila Bakočević, Drago Starc, Miroslav Čangalović, violinisti Petar Toškov, Jovan Kulundžija in ab-solventi beograjske Glasbene akademije (od sredine 50. Let [Branko Karakaš, »Pet decenija /…/«]). 460 Beograjski kvartet (Nemeček, Tošić, Dorijan, Mokranjac), Godalni kvartet Radia Beograd, Beograjski godalni kvartet, komorni trio ter dva dua, Milica in Lazar Marjanović ter Olga in Marija Mihailović idr. 461 V Beogradu so nastopali pianisti Olga Popov, Olga Jovanović, Zdenko Marasović, Andreja Preger, Katarina Aćimović, Vera Veljkov, Petar Stajić, Melita Lorković, Žika Jovanović, Vera Šosberger, Nada Vujičić, Mirjana Vukdragović, Dušan Trbojević, Zorica Dimitrijević-Stošić, violinisti Petar Toškov, Vladimir Marković, Ljudevit Pap, Branko Pajević, Aleksandar Pajević, Rajko Dojčinović, Dejan Mihailović, Alemko Beloti, Aleksandar Stajić, Tripo Simonuti, pevci Nikola Cvejić, Žarko Cvejić, Zora Lučić- -Miosavljević, Lazar Jovanović, Sofija Stanković, Branislav Pivnički, Zdenka Zikova, Zorica Filipović, Miroslav Čangalović, Melanija Bugarinović, Stjepan Andrašević, Zlata Sesardić, Milica Miladinović, Stanoje Janković, Anita Meze, Aleksandar Marinković, Radmila Bakočević, Dubravka Nešović, Dušan Cvejić, Đorđe Đurđević, Milka Stojanović, Đurđevka Čakarević, Julijana Anastasijević, violončelisti Mirko Dorner, Viktor Jakovčić, flavtisti Jakov Srejović, Miodrag Azanjac, Dragutin in Milorad Mirković, oboist Boris Jurić, klarinetist Bruno Brun, Ernst Ačkun, Milenko Stepanović, fagotisti Ivan Turšič, Marijan Bolfan, Božidar Tumpej, trobentač Marko Kranjčević, hornist Stjepan Rabuzin, harfist Josip Pikelj, kitarist Jovan Jovičić idr. 462 Slovenska filharmonija, Simfonični orkester Radia Ljubljana, Zagrebška filharmonija, Makedonska filharmonija … 463 Mešani zbor Slovenske filharmonije, Zbor Radia Zagreb, zbori kulturno-umetniških društev iz Zagreba, Kragujevca, Novega Sada … Anita Meze - FINAL.indd 117 13. 03. 2023 14:44:05 118 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze ansambli464 ter umetniki iz drugih središč v državi, najpogosteje iz Zagreba in Ljubljane.465 Tuji umetniki so v Beograd začeli prihajati leta 1945; v prvih letih v skupinah, pozneje samostojno. Tako so februarja leta 1945 v Beogradu muzicirali vodilni sovjetski umetniki (pevci, pianisti, violinisti …), med katerimi je bil tudi David Ojstrah. Kmalu so sledila gostovanja umetnikov iz Azerbajdžana, Ukrajine, Bolgarije, Češkoslovaške … V času spora Jugoslavije s Sovjetsko zvezo državljani držav članic informbiroja v Beogradu niso nastopali. Zamenjali so jih kolegi iz Italije, Avstrije, Francije, Belgije in ZDA … Število tujih umetnikov v Beogradu v 50. in 60. letih je bilo visoko. Poleg povprečnih, ki se niso bistveno razlikovali od beograjskih, so bili tudi vrhunski, posebej dirigenti, pianisti in violinisti. Navajamo imena najpomembnejših, s čimer želimo predstaviti vključenost Jugoslavije v sodobne umetniške smeri in poudariti priložnost, ki jih je imelo beograjsko občinstvo, da prisluhne vrhunskim izvajalcem, bogati izkušnje in pri oce-nah interpretacij postavlja višje merila, vse to pa se je neposredno odražalo pri domačih izvajalcih. • Dirigenti: Rafael Kubelik, Clemens Krauss, Leopold Stokowsky, Andre Cluytens, Zubin Mehta, Kiril Kondrašin, Lorin Maazel … • Pevci: sopranistke Zinka Kunc, Galina Višnjevskaja, Elinor Steber, tenorist Tito Schipa, basista Ivan Petrov in Kim Borg, baritonista Pavle Lisi-cian in Sandor Sved, bas-baritonist George London, mezzosopranistka Blanche Thebom … • Pianisti: Kendall Taylor, Monique de la Bruchollerie, Aleksander Unin-ski, Claudio Arrau, Emil Gilels, Nimita Magalov, Aldo Ciccolini, Svjatoslav Rihter, Dmitrij Baškirov … • Violinisti: Vaša Přihoda, Zlatko Baloković, Max Rostal, Yehudi Menu-hin, Isaac Stern, Henryk Szeryng, David in Igor Ojstrah … 464 Slovenski komorni trio, Godalni kvartet Radia Zagreb, Sarajevski godalni kvartet, Komorni orkester Radia Zagreb, zagrebški komorni ansambel Musica Nova, komorni ansambli Slovenski solisti, komorni zbor Radia Zagreb, Slovenski oktet … 465 Dirigenti Samo Hubad, Jakov Cipci, Bogo Leskovic idr. iz Ljubljane, Milan Sachs, Friedrich Zaun, Milan Horvat, Stjepan Šulek idr. iz Zagreba, pianisti Anton Trost, Marijan Lipovšek, Dubravka Tomšič idr. iz Ljubljane, Ivo Maček, Antonija Geiger-Eichhorn, Dora Gušić, Fredi Došek, Vera Bogdanov, Stjepan Radić, Jurica Murai, Ranko Filjak idr. iz Zagreba, Zlata Feler iz Sarajeva, violinisti Ivan Pinkava, Jelka Stanič Krek, Karlo Rupel, Igor Ozim, Rok Klopčič, Tomislav Šestak idr. iz Ljubljane, Ljudevit Dobronji, Stjepan Šulek idr. iz Zagreba, violist Giusto Caponi iz Ljubljane, violončelist Antonio Janigro iz Zagreba, oboist Kirčo Davidovski iz Skopja, trobentač Anton Grčar in hornist Jože Falout iz Ljubljane idr. Anita Meze - FINAL.indd 118 13. 03. 2023 14:44:05 Povojna dejavnost 119 • Violončelisti: Enrico Mainardi, Pierre Fournier, Andre Navarra, Mstislav Rostropovič … • Oboist: Leon Goossens • Flavtist: Peter Graff idr. V Beogradu so v 50. in 60. letih gostovali številni tuji instrumentalni in vokalni komorni ansambli,466 komorni467 in simfonični orkestri468 ter zbori.469 Nova družbena ideologija je spremenila pogled na umetnost, umetnike in občinstvo: Umetnost ni več privilegij materialno preskrbljenih, umetnik ni več zabavljač snobov, lahko se otrese ponižujočega, nezno- snega bremena mecenstva raznih kvazikulturnih združenj in posameznikov, za opravljanje svojega poslanstva kulturnega delavca se lahko nasloni na državo, delovne kolektive, ljudsko oblast … Umetniki, glasbeniki pa še posebej, imajo nalogo, da izstopijo iz kroga, ki je bil po sili zaprt, ter se podajo na široko odprto pot ter uvedejo umetnost kot vsakodnevno potrebo vsakega državljana naše države.470 Ustvarjanje novega koncertnega občinstva s širokimi ljudskimi množicami je zahtevalo njihovo glasbeno vzgojo. Zato so organizirali koncerte s predavanji, nastope umetnikov v kulturnih domovih in na Delavski univerzi, uvedli so abonmajske koncerte Beograjske filharmonije in njihove reprize za mladino itd. Obenem so od jugoslovanskih skladateljev zahtevali 466 Iz Zahodne Nemčije Gebel Trio, Komorni trio Rusy, dunajski Ebert trio, Londonski kvartet, Kvartet Dunajske filharmonije, Novi italijanski kvartet, dunajski kvartet Barylli, kvartet Smetana iz Prage, godalni kvartet Eastman iz New Yorka, Gewandhaus kvartet iz Leipziga, Tatrai kvartet iz Budimpešte, Godalni državni kvartet Borodin iz SZ, Pariški pihalni kvintet, Črnski vokalni sekstet Jubilee Singers iz ZDA, italijanski vokalni sekstet Luca Marenzio iz Rima, oktet Dunajske filharmonije … 467 Virtuosi di Roma, Münchenski komorni orkester, Holandski komorni orkester, Komorni orkester iz Versaillesa, Slovaški komorni orkester, Komorni orkester palače Pitti iz Firenc, Komorni orkester Moskovskega državnega konservatorija P. I. Čajkovski, Sofijski komorni orkester … 468 Dunajski simfoniki, Češka filharmonija, Ameriški jazz orkester Glenn Miller, Romunska filharmonija, Simfonični orkester iz Minneapolisa, Veliki simfonični orkester poljske Radiotelevizije, Simfonični orkester francoske radiodifuzije, Sofijska državna filharmonija, Pittsburški simfonični orkester, Držav-na filharmonija iz Cluja, Bamberški simfoniki, Simfonični orkester Radia Frankfurt, Utah simfonični orkester iz ZDA, Filharmonični orkester iz Los Angelesa, Stuttgartski radijski orkester, Moskovska filharmonija … 469 Zbor Westminster iz ZDA, dekliški zbor La Maitrise francoske radiodifuzije-televizije, zbor Yale Glee Club, Akademski zbor Moskovske državne univerze M. V. Lomonosov, zbor dunajskih dečkov, Ruski zbor univerze Yale … 470 »Prvi koncert Udruženja reprouktivnih umetnika-muzićara Srbije«, Politika, 22. 3. 1947, str. 7. Anita Meze - FINAL.indd 119 13. 03. 2023 14:44:05 120 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze poenostavljen glasbeni jezik, podpirali so komponiranje množičnih pesmi, venčke partizanskih pesmi, obdelavo ljudskih melodij, kot tudi komponiranje obsežnejših del z družbeno angažirano vsebino (npr. kantate). Kljub vsem naporom, da bi glasbeno umetnost približali ljudskim množicam, so se tudi najboljši domači umetniki v 50. letih srečevali s pol-praznimi dvoranami.471 Dvorana Kolarčeve ljudske univerze je bila denimo polna zgolj ob gostovanjih svetovno znanih umetnikov, zato so delali statistične analize in iskali vzroke za takšno stanje. Rezultati raziskav so pokazali, da je Beograd premogel stalno občinstvo od 4000 do 5000 ljudi oz. da je bil med njimi vsak stoti Beograjčan. Mihailo Vukdragović je poudarjal, da je problem v tem, da je po eni strani mladina v veliki meri ostala zunaj dosega glasbenega dogajanja in da se po drugi strani glasba ni pribli- žala »našemu običajnemu delovnemu človeku«. Isti avtor je deloma neu-pravičeno poudarjal, da je bil velik del koncertnih dogodkov v kulturnih domovih zapostavljen, medtem ko so se številni koncerti odvijali v dvorani Kolarčeve ljudske univerze, ki je ostala večini Beograjčanov tuja.472 Poleg koncertov v živo so ti lahko glasbo poslušali tudi prek radia, gramofona, pozneje televizije, tako da je prišlo do zasičenosti, prav tako niso ustrezne primerjave s preteklimi razmerami, denimo s prvimi povojnimi leti, ko so ljudje v vrstah čakali na karte. Spremenjene okoliščine so terjale nov način pridobivanja občinstva, ki je lahko izbiralo med različno in bogato ponudbo vseh vrst glasbe – klasične, ljudske, zabavne … Največji del koncertov, na katerih je pela Anita Meze, je bil na Kolarčevi ljudski univerzi (več kot 50), od prireditev za pionirje, komornih koncertov, svečanih akademij, proslav idr. V tej dvorani in v Narodnem gledališču so se odvijali najpomembnejši kulturni dogodki. Skupaj z ve- čjim število prebivalstva se je pojavila potreba po novih dvoranah, ne samo v središču, ampak tudi v različnih delih mesta. Tako so kot koncertne dvorane uporabili dvorane Ruskega doma, Jugoslovanskega dramskega gledališča, dvorano Združenja glasbenih umetnikov Srbije, veliko dvorano Centralnega doma JLA, dvorane v rajonskih domovih kulture, dvorano Delavske univerze Đuro Salaj, dvorane Doma sindikatov, Doma Zveze skladateljev Jugoslavije, malo dvorano beograjske Opere473 idr. Bogata aktivnost Anite Meze je zajela vse navedene prostore. Nastopala je tudi v dvoranah, ki so jih redkeje uporabljali v kulturne namene, kot so dvorane 471 Mihailo Vukdragović, »Muzički život i publika«, Borba, 29. 7. 1956, str. 6. 472 Ibid. 473 Od leta 1961 dalje. Anita Meze - FINAL.indd 120 13. 03. 2023 14:44:05 Povojna dejavnost 121 Pravne fakultete, diplomatske šole Centralnega doma JA, Doma jugoslovanskega vojnega letalstva, Doma letalstva v Zemunu idr. Pogosto je nastopala na svečanih akademijah. Na nekaterih – posvečenih književnikom Francetu Prešernu, Aleksandru Sergejeviču Puškinu (ob 110-letnici smrti) in Veljku Petroviću (ob 70-letnici rojstva in 50-letnici literarnega dela) – je sodelovala s kolegi in z dramskimi igralci.474 Leta 1951 je sodelovala pri proslavi ob 100-letnici Njegoševe smrti. Akademije, na katerih je nastopala, so bile posvečene zgodovinskim datumom – spomin na vstajo v Srbiji, proslava 150-letnice prve srbske vstaje, prazniki, kot so bili poljski nacionalni praznik, dan žena, jubileji – 10-letnica vojne mornarice in 10-letnica Umetniškega ansambla Doma JLA itd. Bila je tudi ena od udeležencev na Vukovi proslavi, proslavi 50-letnice glasbene šole Mokranjac, proslavi 40-letnice igralske kariere Vlaste Antonovića in na svečanih koncertih ob državnih praznikih, kot so bili dan dela (1950, 1953, 1960), dan republike (1955, 1956, 1958, 1959), dan zmage (1948), dan ljudske vstaje v Srbiji (1951) itd. Nekateri dogodki so se odvili pred zgradbo Ljudske skupščine ali na stadionu Partizana ob sodelovanju velikega števila izvajalcev.475 Anita Meze je večkrat sodelovala na dobrodelnih koncertih, organiziranih v prvih povojnih letih, kjer so zbirali sredstva za sklad Ljudske fronte (1945), Centralni sklad za vzdrževanje otroških vrtcev v Beogradu, ponesrečence v Albaniji (1946)476 itd. S pianisti, baletniki in pevci je nastopila na koncertu v Kulturnem domu bratov Stamenković, ki so ga organizirali učenci četrtega razreda OŠ Starine Novaka iz Beograda, da bi dobili sredstva za ekskurzijo.477 474 Na akademiji, posvečeni Puškinu, je s Stanojem Jankovićem pela duet Onjegina in Tatjane, na akademiji za Petrovića pa samospeve Petra Konjovića, komponirane na pesmi tega pesnika (»Svečana muzička akademija na Kolarčevom narodnom univerzitetu«, Politika, 5. 2. 1947, str. 7; »Svečana akademija povodom sto desete godine od smrti A. S. Puškina«, Politika, 26. 2. 1947, str. 7; »Akademija posvećena Veljku Petroviću – sutra na Kolarčevom univerzitetu«, Politika, 19. 2. 1954, str. 6; »Sinočna akademija posvećena Veljku Petroviću«, Politika, 21. 2. 1954, str. 7). 475 Na koncertu 1. 5. 1950 pred Ljudsko skupščino je bilo okoli 2000 pevcev, operni in radijski zbor Centralnega doma JLA, člani 30 zborov kulturno-umetniških društev, ki so nastopili ob spremljavi članov orkestrov Radia Beograd, Opere, Centralnega doma JLA in Komande mesta (»Priredbe u Beogradu povodom Prvog maja«, Politika, 28. 4. 1950, str. 9). Podobna situacija je bila tudi na prvomajskem koncertu leta 1953 pred Ljudsko skupščino (»Raspored prvomajske povorke i kulturno-umetnički program«, Politika, 1.–3. 5. 1953, str. 15). 476 »Veliki koncert članova Narodnog pozorišta u korist izbornog fonda Narodnog fronta«, Politika, 13. 10. 1945, str. 5; Program koncerta 22. 2. 1946; »Koncert«, Politika, 29. 11. 1946, str. 8. 477 »Koncert. Opersko veče«, Politika, 15. 5. 1959, str. 15. Anita Meze - FINAL.indd 121 13. 03. 2023 14:44:05 122 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Prvakinjo beograjske Opere so večkrat vabili na koncertne nastope, posvečene obletnicam rojstva in smrti znanih domačih in tujih skladateljev, kot npr. 110-letnica rojstva Modesta P. Musorgskega (1949), 200-letnica smrti Johanna Sebastiana Bacha (1950), 85-letnica in 90-letnica rojstva Jana Sibeliusa (1950, 1955), 200-letnica rojstva Wolfganga Amadeusa Mozarta (1956), 100-letnica smrti Mihaila I. Glinke (1957), 100-letnica rojstva Clauda Debussyja (1962), 100-letnica rojstva Josifa Marinkovića (1951), 100-letnica rojstva Stevana Stojanovića Mokranjca (1956), smrt Petra Krstića (1957), 100-letnica smrti Kornelija Stankovića (1965) idr.478 Nemajhno število koncertov je s kolegi iz matične operne hiše izvedla za delavce v podjetjih, tako v Beogradu kot v notranjosti države, največ- krat ob proslavah 1. maja.479 Nastope beograjskih umetnikov v tovarnah, šolah, letoviščih idr. so organizirali kulturno-izobraževalne poslovalnice in sindikati, ki so želeli približati umetnost mladini in delavcem. Takšna praksa je v določeni meri zbudila zanimanje novega občinstva za glasbo, ni pa vplivala na ustvarjanje potreb po kulturnih vsebinah. V času, ko zunanjih spodbud ni bilo več, je na koncerte in operne predstave prihajalo standar-dno občinstvo. Po vojni je Anita Meze aktivno sodelovala pri vzgoji beograjske glasbene publike in nastopala na koncertih, ki so jih spremljala predavanja. V tem okviru je na Kolarčevi ljudski univerzi največkrat pela samospeve in arije domačih in tujih skladateljev. Med letoma 1946–1965 je gostovala na 14 večerih s predavanji, z naslednjimi temami: • Predrag Milošević: »Mozart in njegova Figarova svatba (12. 3. 1946), »Faust Charlesa Gounoda (14. 1. 1950), »Josif Marinković (12. 5. 1951. in 31. 5. 1951),480 »Stevan Hristić« (4. 10. 1958) 478 »Veče posvećeno Musorgskom«, Politika, 28. 3. 1949, str. 4; Branko Dragutinović, »Osvrt na poslednje koncerte«, Politika, 7. 4. 1949, str. 5; Branko Dragutinović, »Iz koncertne dvorane. Dve Bahove proslave«, Politika, 10. 12. 1950, str. 5; Darinka Simić-Mitrović, Da capo /…/, str. 437; »Svećani koncert povodom 90-godišnjice rođenja finskog kompozitora Jana Sibelijusa«, Politika, 14. 12. 1955, str. 11; »Koncert u čast dvestogoodišnjice Mocartovog rođenja«, Politika, 22. 1. 1956, str. 8; »Veče Glinke na Kolarčevom narodnom univerzitetu«, Politika, 29. 5. 1957, str. 12; Branko Dragutinović, »Povodom stogodišnjice rođenja francuskog kompozitora. Veče Kloda Debisija«, Politika, 14. 12. 1962, str. 12. 479 Sindikalna podružnica Narodnega gledališča je oblikovala skupine pevcev, ki so izvajali program v različ- nih podjetjih. Po istem načelu so formirali skupine baletnikov, igralcev in interpretov z Radia Beograd. (»Pred proslavu Prvog maja. Na akademijama u fabrikama i preduzećima 29. I 30. aprila biće izvedeni umetnički programi«, Politika, 23. 4. 1947, str. 4). Leta 1949 je potekala akcija »tisoč koncertov za delavce mest in vasi« (F. P., »Hiljadu koncerata za trudbenike grada i sela«, Politika, 6. 1. 1949, str. 5). 480 Koncert je doživel poseben uspeh, zato repriza. Anita Meze - FINAL.indd 122 13. 03. 2023 14:44:05 Povojna dejavnost 123 • Branko Dragutinović: »Modest P. Musorgski« (29. 3. 1949. in 31. 3. 1951), »Johann Sebastian Bach« (25. 1. 1950), »Večer samospevov« (4. 12. 1954) • Petar Konjović: »Jan Sibelius« (19. 12. 1950) • Dušan Kostić: (naslov predavanja ni znan) (29. 12. 1950) • Stana Đurić-Klajn: »Wolfgang Amadeus Mozart« (24. 1. 1956), »Kornelije Stanković« (28. 4. 1965)481 • Peter Bingulac: »Mihail I. Glinka« (31. 5. 1957) Med izvajalci so bili simfonični orkester Radia Beograd, Beograjska filharmonija, mešani in moški zbor beograjske Opere, Zbor Radia Beograd 2 in Radia Beograd, Beograjski madrigalisti, Godalni kvartet Radia Beograd, operni pevci, najpogosteje Anita Meze in Žarko Cvejić,482 pianisti,483 flavtist Jakov Srejović ter violinista Aleksandar Segedi iz Zagreba in Petar Toškov. Na sporedu Anite Meze so bili samospevi Schuberta ( Kam? , Radovednež, Serenada, Postrv, Petje na vodi), Glinke, Musorgskega (cikel pesmi Otroška soba), Rahmaninova ( Španski bezeg), Debussyja ( Zvezdna noč), Sibeliusa ( Črna roža, Pridi smrt, Dekliška pravljica), Respighija ( Pesem), Obradorsa ( Klasična španska pesem), ( Kresnice), Stankovića in Mokranjca, arije iz Bachovih kantat ( Komm süsses Tod, Bist du bei mir), Mozartove Figarove svatbe in Hristićeve opere Somrak ter Gounodovega Fausta. Njene nastope so najpogosteje spremljali pianisti Aleksej Butakov, tudi Predrag Milošević, Andreja Preger, Bogdan Babić, Zdenko Marasović in Olivera Đurđević. Dvakrat jo je spremljala Beograjska filharmonija z dirigentom Živojinom Zdravkovićem. Glasbeni kritiki predavanj na Kolarčevi ljudski univerzi niso komentirali v tolikšni meri kot pred vojno, zato so podatki o interpretacijah omejeni. Zabeležili pa so, da je Anita Meze prizore iz otroškega življenja v ciklu Otroška soba M. Musorgskega oživila neposredno, pristno in plastično, medtem ko je Suzanino arijo odpela muzikalno in stilno zvesto. Koncerti s predavanji so se odvijali tudi v drugih manjših beograjskih dvoranah. Pred politično krizo s Sovjetsko zvezo so popularizirali sovjetsko 481 »Koncert u čast dvestogodišnjice Mocartovog rođenja«, Politika, 22. 1. 1956, str. 8; »Sinoć na Kolar- čevom univerzitetu. Svečana akademija u spomen kompozitora Kornelija Stankovića«, Politika, 29. 4. 1965, str. 11. 482 Zdenka Zikova, Milica Miladinović, Melanija Bugarinović, Mira Kalinović, Božidar Mitrović in Stanoje Janković. 483 Melita Lorković, Zdenko Marasović, Olga Mihailović, Dušan Trbojević in Olga Popov. Anita Meze - FINAL.indd 123 13. 03. 2023 14:44:05 124 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze glasbo in izvajali dela ruskih skladateljev ter spremljali kulturno dogajanje v tej državi. Tako je Branko Dragutinović leta 1946 v dvorani Ruskega doma predaval o glasbenem življenju v Sovjetski zvezi, glasbene primere pa so peli Anita Meze, Ljudmila Slatin (alt) in basist Žarko Cvejić ob klavirski spremljavi Alekseja Butakova.484 Ob 200-letnici Bachove smrti so prvo predavanje v novi dvorani Združenja srbskih glasbenih umetnikov posvetili Bachu. Predaval je Petar Bingulac, v glasbenem delu pa so nastopili Anita Meze, ki je muzikalno in stilno zvesto zapela arije iz Bachovih kantat ( Komm süßer Tod, Seufzer, Tränen, Kummer, Not, Mein gläubiges Herz), violinistka Margareta Nuri- -Andrić in pianist Emil Hajek, ki je na klavičembalu izvedel nekaj Bachovih skladb in spremljal Anito Meze.485 V 50. letih so se predavanja odvijala v dvorani Delavske univerze Đuro Salaj. Anita Meze je pri predavanjih Branka Dragutinovića (»Glasba romantike«), Dušana Plavše (»Franz Liszt«) in Petra Bingulca (»Maurice Ravel«) ob klavirski spremljavi Olge Jovanović, Alekseja Butakova in Zdenka Marasovića zapela samospeve zgodnjih romantikov, Franza Liszta in Ma-uricea Ravela.486 Nastopila je tudi v dvorani Doma kulture Božidar Adžija po predavanju Dušana Skovrana. Nevsakdanji kulturni dogodek je bil koncert sodobne češkoslovaške glasbe leta 1961 v dvorani Doma Zveze jugoslovanskih skladateljev ob prisotnosti gostov – Ivana Rezača, prodekana glasbene fakultete Akademije umetnosti v Pragi, ki je govoril o »ustvarjalnih težnjah in rezultatih sodobnih čeških skladateljev«, in violončelista Renéja Foresta, pa tudi domačih izvajalcev Anite Meze, violinista Branka Pajevića in pianista Andreje Pregerja ter Zdenka Marasovića. Meze je zapela dve skladbi iz cikla Pesmi stare Kitajske Václava Dobiáša in štiri samospeve iz cikla Klementa Slavickega Hej, ljuba moja, medtem ko so bile na sporedu ostalih udeležencev dela Rezača, Bořkovca in Suka. Po besedah Branka Dragutinovića so umetniki skladbe češkoslovaških avtorjev interpretirali »s polnim angažiranjem svojih izvajalskih zmožnosti«.487 484 Branko Dragutinović je neposredno pred tem s člani delegacije Društva za kulturno sodelovanje Jugoslavije s Sovjetsko zvezo obiskal SZ. Govoril je o splošnih značilnostih glasbenega življenja v tej državi in o kulturnih dogodkih v Moskvi v času, ki ga je prebil v sovjetski prestolnici (»Posle puta po SSSR. Muzički život u Sovjetskom savezu. Predavanje Branka Dragutinovića«, Politika, 9. 6. 1946, str. 5). 485 Branko Dragutinović, »Iz koncertne dvorane. Dve Bahove proslave«, Politika, 10. 12. 1950, str. 5; »Be-leške. Prvi muzički čas u novoj Sali Udruženja muzičkih umetnika Srbije posvećen Bahovim delima«, Književne novine, 19. 12. 1950, str. 4. 486 Nastopili so še pianistke Olga Mihailović in Nada Vujičić ter violinista Petar Toškov in Marija Mihailović. 487 Branko Dragutinović, »Hronika muzičkog života. Beograd«, Zvuk, 1961, št. 47/48, 398–399. Anita Meze - FINAL.indd 124 13. 03. 2023 14:44:05 Povojna dejavnost 125 Povojnih nastopov Anite Meze je bilo na koncertih s predavanji glede na predvojne nastope mnogo več. Pri tem ni šlo za njeno zanimanje za sodelovanje na tovrstnih koncertih, temveč za spremembo družbenih in kulturnih okoliščin. Medtem ko je imela pred vojno glasbena vzgoja občinstva predvsem kulturni značaj, je bila po vojni v veliki meri odraz politike. Posledica vztrajanja na njeni dinamizaciji so bile številne glasbene ure, ki se niso odvijale le na Kolarčevi ljudski univerzi, ampak tudi drugod v mestu.488 Že zato je bil izbor tematike raznovrstnejši, medtem ko so v izbor izvajalcev glasbenih ilustracij vključili širši krog interpretov, v glavnem članov Združenja glasbenih umetnikov Srbije. Od začetka sodelovanja med Združenjem glasbenih umetnikov Srbije in kulturnimi domovi leta 1948 v Beogradu489 so v teh ustanovah člani Zdru- ženja redno izvajali koncerte. Poleg tega je bil v vsakem rajonu angažiran po en član Združenja kot strokovni pomočnik za organizacijo pretežno stilnih in zgodovinskih koncertov, ki so jih včasih spremljala predavanja. Večina (t. i. popularnih) koncertov je spominjala na prireditve, kjer je na-stopalo več umetnikov – glasbenikov, baletnikov in redkeje igralcev. Anita Meze je v času od 1949 do 1961 sodelovala na okoli 18 koncer-tih490 v kulturnih domovih prvega (palača Riunione), tretjega in osmega rajona (Zemun) ter v kulturnih domovih Božidar Adžija,491 bratov Stamenković, Zvezdara, Zapadni Vračar in Vuk Karadžić. Največkrat je s 488 V dvorani Ruskega doma, dvoranah Združenja glasbenih umetnikov Srbije, rajonskih kulturnih domov, Delavske univerze Đuro Salaj, dvorani Doma Zveze jugoslovanskih skladateljev itd. 489 Leta 1955 je bilo v Beogradu 27 ustanov, ki so delovale kot kulturni domovi in v katerih se je odvijalo kulturno, politično in zabavno življenje. Z izjemo dveh velikih kulturnih domov (Bratov Stamenković in Novi Beograd) so vsi ostali razpolagali z eno večjo dvorano in dvema manjšima. V teh ustanovah so poleg koncertov organizirali tečaje (glasbe, baleta, tujih jezikov, opismenjevanja …), gledališke predstave, književne večere, razstave itd. (»Domovi kulture«, Godišnjak Muzeja grada Beograda, 2, Muzej grada Beograda, Beograd, 1955, str. 549–552). 490 »Koncerti«, Politika, 12. 6. 1949, str. 6; »Koncerti«, Politika, 8. 12. 1949, str. 5; »Koncerti. Veče domaće i strane muzike«, Politika, 22. 3. 1950, str. 6; »Koncerti. Veče operskih aija u Domu kulture Prvog re-jona«, Politika, 21. 5. 1950, str. 6; »Koncerti«, Politika, 26. 5. 1950, str. 4; »Koncerti«, Politika, 15. 11. 1950, str. 4; »Muzički utorak Doma kulture 'Božidar Adžija'. Vokalni koncert«, Politika, 7. 12. 1956, str. 12; »Koncert prvaka baleta i opere Narodnog pozorišta«, Politika, 31. 3. 1958, str. 12; »Nedelja domova kulture. Dom kulture 'Božidar Adžija'«, Politika, 13. 10. 1958, str. 13; »Koncerti«, Politika, 18. 1. 1959, str. 23; »Koncerti. Opersko veče«, Politika, 15. 5. 1959, str. 15; »Dom kulture 'Božidar Adžija'. Veče Beogradske opere«, Politika, 11. 9. 1959, str. 14; »Dom kulture 'Božidar Adžija'. Veče Beogradske opere«, Politika, 25. 9. 1959, str. 15; Program iz arhiva beograjskega Narodnega gledališča (za koncert 13. 10. 1959); »Koncerti. Veče Čajkovskog«, Politika, 20. 2. 1960, str. 15; »Geršvinovo veče«, Politika, 23. 2. 1961, str. 18; »Reč i melos u našoj poeziji«, Politika, 23. 9. 1961, str. 16; »Reč i melos u našoj poeziji«, Politika, 1. 10. 1961, str. 24. 491 Največkrat je nastopala (okoli 6-krat) v Domu kulture Božidar Adžija. Anita Meze - FINAL.indd 125 13. 03. 2023 14:44:05 126 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze kolegi iz beograjske Opere492 pela samospeve, arije in redkeje duete iz oper jugoslovanskih in tujih skladateljev (samospeve Schuberta, Čajkovskega, Debussyja itd., arije iz oper Glumači, La bohème, Ero z onega sveta itd.), ob klavirski spremljavi Dušana Miladinovića, Alekseja Butakova, Bogdana Babića, Olivere Đurđević, Zdenka Marasovića, Milana Zamurovića idr. Solisti, zbor in orkester beograjske Opere so v želji po popularizaciji operne glasbe leta 1959 v enem večeru izvedli odlomke iz treh oper. Ob tem je Meze sodelovala še pri petju odlomka iz Hercigonjevega Gorskega venca ter Gotovčevega Era z onega sveta. Dva koncerta sta bila posvečena Čaj-kovskemu, po eden pa Gershwinu ter napolitanskim in španskim pesmim, španskim plesom ter španski glasbi. Leta 1961 so priredili glasbenopesniški večer, na katerem je Dara Milošević, članica Narodnega gledališča, recitirala poezijo jugoslovanskih pesnikov, medtem ko sta prvaka opere, Anita Meze in baritonist Živojin Milosavljević, ob klavirski spremljavi Konstantina Vi-naverja izvedla samospeve Svetomirja Nastasijevića na besedila jugoslovanskih pesnikov (od Petra Petrovića Njegoša do Mije Pavlovića).493 Na delavski univerzi Đuro Salaj je Anita Meze sodelovala na koncertu prvakov beograjske Opere,494 na koncertu ob proslavi 1. maja495 ter na koncertih, posvečenih Haydnu in Debussyju (ob 100-letnici rojstva) v organizaciji Združenja srbskih glasbenih umetnikov. Haydnova dela so izvedli na drugem od skupno petih abonmajskih koncertov, posvečenih posameznim skladateljem (Händlu, Haydnu, Beethovnu, Chopinu in Konjoviću) ter njihovim redkeje izvajanim, v glavnem komornim delom. Za to so angažirali številne umetnike.496 Kar je bilo na tem koncertu neobičaj-492 Njeni kolegi so bili Nada Šterle, Radmila Vasović, Milica Miladinović, Lazar Jovanović, Aleksandar Marinković, Drago Starc, Nikola Cvejić, Jovan Gligorijević, Stanoje Janković, Branko Pivnički, Žarko Cvejić, Miroslav Čangalović, Đorđe Đurđević idr. Pianisti: Jela Kršić, Stanka Botorić, Bojana Roki, Darinka Prvulović, Nebojša Krgović, violinisti: Nada Jevđenijević, Marija Mihailović, Vladimir Marković, Petar Toškov, violončelist Mirko Dorner, flavtist Dragutin Mirković, harfist Josip Pikelj, komorni trio (Milan Dimitrijević, Erih Ajzenbrant, Aleksej Butakov), balerine: Rut Parnel, Mira Sanjina, Milica Jovanović, Stefanija Crnjanska, Lidija Pilipenko, baletniki: Dušan Trninić, Milan Momčilović, Nebojša Grković, Žarko Prebil idr. 493 »Reč i melos u našoj poeziji«, Politika, 23. 9. 1961, str. 16. Koncert so ponovili. Politika, 1. 10. 1961, str. 24. 494 Poleg nje so nastopili Milica Miladinović, Aleksandar Marinković in Žarko Cvejić (»Koncert prvaka Beogradske opere«, Politika, 15. 4. 1958, str. 12). 495 Poleg nje so nastopili baritonist Živojin Milosavljević, pianist Predrag Milošević, kitarist Jovan Jovičić, flavtist Jakov Srejović in balerina Bojana Perić ter člani Udruženja srbskih glasbenih umetnikov (»Koncerti. Radnički univerzitet Đuro Salaj (u 18 časova). Svečana priredba u čast Dana rada«, Politika, 29. 4. 1960, str. 16). 496 Med njimi Anita Meze, Stanoje Janković, Olivera Đurđević na čembalu, Jakov Srejović, Alemko Beloti, Đorđe Milojević, Josip Medven, Bruno Brun, Dušan Busančić in Dragiša Josipović (»Koncert«, Politika, 24. 1. 1960, str. 23). Anita Meze - FINAL.indd 126 13. 03. 2023 14:44:05 Povojna dejavnost 127 no in kar je večji del občinstva slišal prvič, je bil zvok čembala. Po besedah Stane Đurić-Klajn je bil koncert »ne le privlačen po vsebini, ampak [tudi] po visoki izvajalski ravni.«497 Na koncertu ob obletnici rojstva Claudea Debussyja so izvedli njegova klavirska in komorna dela, Anita Meze pa je ob spremljavi Zdenka Marasovića »na lepi umetniški višini« izvedla cikel Bilitisine pesmi.498 »V tem je privlačnost interpretacije: možnost različnih pristo- pov k istemu delu.« – Dušan Trbojević499 Kot je ugotovil Branko Dragutinović, je Anita Meze »stalno, dosledno, z občutkom notranje potrebe in s polno smisla« negovala koncertno petje,500 za katerega je vedno pokazala veliko naklonjenost. Ko so jo prosili za po-jasnilo te ne tako običajne prakse opernih pevcev, je odgovorila: »Pesem, lied, je moja posebna ljubezen. To je velik napor in ni majhna stvar ob operi negovati še pravi lied. To zahteva obsežen študij.«501 V razgovoru s pisateljico Nado Marinković je umetnica takole izpovedala svoj pogled na vokalne skladbe: »Vsaka pesem je kot miniatura, fini pastel, poln prelivov. Vse se tu začne in konča.« Kot edini pogoj pri izboru skladbe je poudarila lepoto njene vsebine. »Morda je čudno: če mi besedilo ne ustreza, me melodija ne more prepričati.«502 Ker je večkrat nastopala še z enim ali več umetniki, v Beogradu ni imela veliko solističnih koncertov. 497 Na programu so bile vokalne skladbe, sonata za flavto, klavirski trio in pihalni kvintet (Stana Đurić- -Klajn, »Povodom koncerta Udruženja muzičkih umetnika Srbije. Diferencijacije u muzičkom životu«, Politika, 5. 2. 1960, str. 9). 498 Milutin Radenković, »100-godišnjica rođenja Debisija«, Borba, 14. 12. 1962. Na koncertu so nastopili še Jakov Srejović, Ljudevit Pap in Petar Toškov, Josip Pikelj, Milenko Stepanović in Andreja Preger. 499 Dušan Trbojević, »Varijacije na temu 'Aspekti interpretacije'«, Aspekti interpretacije [referati s strokov-nega posvetovanja 22. in 23. 4. 1988], Udruženje kompozitora Srbije, Fakultet muzičke umetnosti, Beograd, 1989, str. 11. 500 Branko Dragutinović, »Koncert Anite Mezetove«, Politika, 9. 5. 1953, str. 5. 501 Iz pogovora Anite Meze s Ksenijo Orešković. 502 Nada Marinković, »Anita Mezetova« (iz zapuščine Anite Meze?). Anita Meze - FINAL.indd 127 13. 03. 2023 14:44:05 128 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Datum/dvorana Pianist Program 25. 3. 1949 Aleksej Butakov italijanske arije, Schubertovi samospevi 3. 1. 1959/JDP Aleksej Butakov arije iz oper Glinke, Rossinija, Puccinija, Masseneta, Catalanija, pesmi Duranteja, Sibeliusa, Manojlovića, Baranovića 11. 4. 1953/CDJLA Aleksej Butakov arije iz Mozartovih oper, Wolfovi in Debussyjevi samospevi 6. 5. 1953/ CDJLA Aleksej Butakov samospevi Wolfa, Debussyja, Musorgskega, črnske duhovne pesmi 11. 11. 1960/KNU Zdenko Marasović Marcello, Scarlatti, Durante, Debussy, Musorgski, Logar, Stahuljak, črnske duhovne pesmi 6. 2. 1962/NG Zdenko Marasović Francoske pesmi iz 18. st., Debussy, črnske duhovne pesmi Razlog za to gre med drugim iskati v praksi Združenja srbskih glasbenih umetnikov, ki je bila med letoma 1950 in 1960 še posebej osredotočena na organiziranje ekipnih koncertov članov Združenja in njihovo vključevanje v programe različnih proslav, medtem ko so bili recitali v tem času manj priljubljeni in jih je bilo zato manj.503 Z izjemo koncerta leta 1960 na Kolarčevi ljudski univerzi, ki je bil najbolj reprezentativen, je Anita Meze ostale koncerte priredila v manj- ših dvoranah (v Jugoslovanskem dramskem gledališču, Centralnem domu JLA) in na malem odru Narodnega gledališča, rezerviranem »za redke in komorne izvedbe« pretežno prvakov beograjske Opere, vodilnih instrumentalistov v mestu in mladih perspektivnih umetnikov. Koncertni repertoar Anite Meze je bil bogat in raznovrsten: na njem so bile arije starih italijanskih mojstrov, arije iz repertoarnih, pa tudi manj znanih oper (npr. A. Catalani), samospevi romantikov, impresionistov … Med avtorji so poleg tujih tudi jugoslovanski, nekateri (Logar, Strahuljak) so ji posvetili cikel samospevov. V začetku 50. let je vnesla v repertoar tudi črnske duhovne pesmi, ki jih je takrat začela občudovati.504 Po lastnih be-503 Roksanda Pejović, Dvadeset godina Udruženja, str. 10. 504 Nada Narinković, »Anita Mezetova« (iz zapuščine Anite Meze). Anita Meze - FINAL.indd 128 13. 03. 2023 14:44:05 Povojna dejavnost 129 sedah je rada interpretirala dela z ljubezensko tematiko, ki govorijo o »čisti ljubezni«, in cikel Otroška soba Modesta Musorgskega.505 Čeprav je najpogosteje nastopala z Aleksejem Butakovim, je še posebej rada sodelovala z Zdenkom Marasovićem.506 Gregor Savinšek je opisal vtis, ki sta ga nanj napravila Meze in Marasović, ko sta se pripravljala za koncert: »Bilo je pravo doživetje prisostvovati njunim vajam, ki so se kar ma-zohistično vzpenjale do perfekcionizma.«507 Beograjski kritiki so v Zdenku Marasoviću videli izjemno muzikalnega in navdahnjenega sodelavca Anite Meze, medtem ko so Alekseja Butakova ocenjevali kot muzikalnega, dis-kretnega, zanesljivega in stilno korektnega spremljevalca na klavirju, ki le redko ni bil na ustrezni tehnični ravni.508 Kritiki so pogosto poudarjali njen prefinjeni glasbeni okus pri izbiri skladb, ki so ustrezale posebnostim njenega glasu, ter smisel za kontrasti-ranje in doseganje celovitosti pri razporedu v program, ki se jim je zdel okusno sestavljen in neobičajno lepo stiliziran.509 Ta pogled je toliko bolj pomemben, če vemo, da je začetek interpretacije treba iskati v odločitvi izvajalca, da določeno delo uvrsti na program. Sicer so njene interpretacije v tehnično-izraznem smislu kazale na njeno izvajalsko zrelost, ki se je kazala v visoki meri tehničnega mojstrstva, zvočno uravnoteženega glasu, »izrazne topline umetniškega temperamenta globoke muzikalnosti«, jasne dikcije, smisla za ustvarjanje poetičnega in muzikalnega izraza in nepogre- šljivosti v opazovanju stilnih značilnosti dela, kar je vedno naredila »z mero in okusom«.510 Mihailo Vukdragović je umetnost Anite Meze videl kot simbiozo neobičajno žive poustvarjalne fantazije in studioznosti »glasbenika z znanjem in negovanim okusom«. Obe navedeni značilnosti predstavljata podlago tako za interpretacijo kot za ustvarjalno dejanje – studioznost zagotavlja 505 Božena Radojević, »Žene umetnice. Sve što je čista ljubav«, Praktična žena, 5. 12. 1960, str. 43. 506 Iz intervjuja Anite Meze s Ksenijo Orešković. 507 Spomini Gregorja Savinška v radijski oddaji Stereorama (24. 3. 1990). 508 Branko Dragutinović, »Koncert Anite Mezetove«, Politika, 9. 5. 1953, str. 5. 509 Stana Đurić-Klajn, »Koncert Anite Mezetove«, Politika, 9. 2. 1962, str. 10; Branko Dragutinović, »Koncert Anite Mezetove«, Politika, 9. 5. 1953, str. 5; Marko Tajčević, »Koncertna hronika. Beograd«, Revija književnosti, pozorišta, muzike, filma, likovnih umetnosti, 16. 5. 1953, str. 4; Milutin Radenković, »Koncert Anite Mezetove«, Borba, 20. 11. 1960. 510 Mihailo Vukdragović, »Koncert Anite Mezetove«, Borba, 14. 5. 1953; Branko Dragutinović, »Koncert Anite Mezetove«, Politika, 9. 5. 1953, str. 5; Branko Dragutinović, »Koncert Anite Mezetove«, Politika, 14. 11. 1960, str. 6. Anita Meze - FINAL.indd 129 13. 03. 2023 14:44:06 130 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze točno branje teksta in razumevanje dela,511 medtem ko reproduktivna fantazija doprinese k prilagajanju »objektivnih danosti dela subjektivnim potrebam bralca«. Tako postane izvedba »subjektivna kritika glasbenega dela« in kot taka tudi umetniško dejanje.512 Branko Dragutinović je ob tem dejal: »Anita Mezetova je bila vedno v središču glasbenega dogajanja, s svojo umetniško osebnostjo se je popolnoma identificirala z interpretacijo vokalnih skladb. In to je tisto, kar daje izjemno vrednost njenim umetni- škim dosežkom na koncertnem podiju.«513 Zato ni čudno, da je Mihailo Vukdragović izvajalsko raven A. Meze povezal z najvišjimi merili pevske umetnosti.514 V povojnih letih je Anita Meze pogosto pela v kantatah domačih in tujih skladateljev, v Banderovi Jugoslovanski partizanski rapsodiji, Vukdragoviće-vi Vezilji svobode, Hercigonjevem Gorskem vencu, Miladinovićevi Zulejmi, Bachovem Magnificatu in Schubertovi Mirjamini pesmi. Kantate jugoslovanskih skladateljev so izvajali večkrat in ob različnih priložnostih. Pri tem so sodelovali vodilni beograjski zbori in orkestri – zbor in simfonični orkester Radia Beograd, zbor in orkester Doma JLA, operni zbor, zbor KUD Abrašević in simfonični orkester LR Srbije (Beograjska filharmonija) ter prvaki beograjske Opere z dirigenti Oskarjem Danonom, Krešimirjem Baranovićem, Mihailom Vukdragovićem, Francem Klinarjem, Dušanom Miladinovićem in Mladenom Jaguštom iz Zagreba. Kritiki so se večinoma posvetili nekaterim premierno uprizorjenim delom ( Jugoslovanska partizanska rapsodija, Zulejma), medtem ko so o izvajalcih pisali malo in splošno, ostal je le skromen zapis o interpretaciji Anite Meze. Zaradi aktualne vsebine so Jugoslovansko partizansko rapsodijo pogosto izvajali ob praznikih – dnevu zmage, dnevu ljudske vstaje v Srbiji (1948), dnevu republike (1955, 1958) in ob proslavi 100-letnice rojstva Stevana Stojanovića Mokranjca (1956).515 Solisti Anita Meze, Melanija Bugarinović, Aleksandar Marinković in Miroslav Ćangalović so nastopali z različ- nimi ansambli, ki so se z leti menjavali – najprej je šlo za zbor beograjske 511 V zvezi s tem je J. Hoffmann zapisal: »Prava interpretacija izhaja iz točnega razumevanja dela, to pa je odvisno samo od točno branega teksta.« (Po D. Trbojević, »Varijacije /…/«, str. 8). 512 Hristina Medić, »Interpretacija i recepcija muzičkog dela – izbor mogućnosti«, Aspekti interpretacije, str. 116. 513 Branko Dragutinović, »Koncert Anite Mezetove« Politika, 14. 9. 1960, str. 6. 514 Mihailo Vukdragović, »Koncerti Anite Mezetove«. 515 Branko Dragutinović, »Poema 1941 i Jugoslovenska parizanska rapsodija Jovana Bandura«, Politika, 21. 5. 1948. Anita Meze - FINAL.indd 130 13. 03. 2023 14:44:06 Anita Meze v 50. letih 20. stoletja (vir: osebni arhiv Slavka Savinška) Anita Meze - FINAL.indd 131 13. 03. 2023 14:44:06 132 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Opere ter zbor in simfonični orkester Radia Beograd, nato zbor in orkester Doma JLA in Beograjske filharmonije. Z izjemo koncerta leta 1958, ki ga je dirigiral Krešimir Baranović, je vse ostale vodil Oskar Danon. Ob ustanovitvi kongresa Zveze skladateljev Jugoslavije leta 1950 v Beogradu so priredili dva koncerta, na katerih so predstavili sodobno jugoslovansko glasbeno ustvarjalnost. Na sporedu enega od njih je bila poleg ostalih del tudi Vukdragovićeva kantata Vezilja svobode, pri kateri so pod avtorjevim vodstvom sodelovali zbor umetniškega ansambla Jugoslovanske armade, zbor in simfonični orkester Radia Beograd ter solistka Anita Me-ze.516 Kantato sta leta 1956 samostojno izvedla ansambla, zbor in simfonični orkester Doma JLA (dirigent Franc Klinar) na svečani akademiji ob svoji 10-letnici ter Beograjska filharmonija pod vodstvom Živojina Zdravkovića z isto solistko – Anito Meze.517 Ob stoletnici smrti Petra Petrovića Njegoša so leta 1951 v Srbiji in Črni gori organizirali vrsto kulturnih prireditev. Na Kolarčevi ljudski univerzi je bila 16. novembra svečana akademija, na kateri so v glasbenem delu izvedli programa z deli domačih skladateljev, napisanih na Njegoševe verze.518 Poleg sola v Naricaljki sestre Batrićeve Josifa Marinkovića v harmonizaciji Josipa Slavenskega je Anita Meze s finim, mehkim glasom, a slabo dikcijo interpretirala sopranski del v Hercigonjevi kantati Gorski venec ob spremljavi zbora Centralnega doma JA in simfoničnega orkestra LR Srbije pod vodstvom Živojina Zdravkovića. Delo so z istimi izvajalci ponovili leta 1954 na svečani akademiji v čast 150-letnice prve srbske vstaje. Zulejmo Dušana Miladinovića so premierno izvedli 14. 4. 1957 pod vodstvom avtorja in s simfoničnim orkestrom Doma JLA na večeru kantat zbora Abrašević.519 Solisti Anita Meze, Milica Miladinović in Krsta Krstić so po besedah Branka Dragutinovića svoje vloge muzikalno in diskretno vgradili »v zvočni organizem kantate«.520 Čeprav so zboru priznali 516 Branko Dragutinović, »Koncert povodom osnivačkog kongresa Saveza kompozitora«, Politika, 18. 2. 1950, str. 4; Pavle Stefanović, »Osvrt na dva koncerta održana povodom kongresa kompozitora Jugoslavije«, Mladost, 1950, št. 2/3, str. 277–279. 517 »Svečana akademija povodom desetogodišnjice rada Umetničkog ansambla JNA«, Politika, 17. 11. 1956, str. 7; Ž. Zdravković, S. Đurić-Klajn, R. Pejović, Beogradska filharmonija, str. 95. 518 Herojski oratoijum Vojislava Vučkovića, kantata Gorski vijenac Nikole Hercigonje, skladbe Ljubice Marić na verze iz Gorskega venca, Svat Crnogorac o Kraljeviću Marku Božidara Trudića ter zborovske skladbe Josifa Marinkovića, Svetomira Nastasijevića in Svetolika Pašćana (»Večerašnja proslava Njegoša u Beogradu«, Politika, 31. 10. 1951, str. 5). 519 Na sporedu je bila še kantata Rio Grande Konstanta Lamberta in Aleksander Nevski Sergeja Prokofjeva. 520 Branko Dragutinović, »Veče kantata«, Politika, 17. 4. 1957, str. 8; Dragutin Čolić, »Iz koncertnih dvorana. Veče kantata hora Abrašević«, Borba, 16. 4. 1957. Anita Meze - FINAL.indd 132 13. 03. 2023 14:44:06 Povojna dejavnost 133 ta dosežek, so mu kritiki obenem svetovali, naj v prihodnosti bolj neguje izvedbe a cappella. Tri vokalno-instrumentalna dela – Magnificat J. S. Bacha, Svetli grobovi Mihaila Vukdragovića in Ustanici Borisa Papandopula – so bila uvr- ščena na spored prvega abonmajskega koncerta Beograjske filharmonije. Zbor Doma JLA, Beograjska filharmonija, solisti Anita Meze, Melanija Bugarinović, Biserka Cvejić, Stjepan Andrašević in Dušan Popović so pod vodstvom Krešimirja Baranovića Bachovo delo izvedli najbolje, kot so ga v tedanjih razmerah lahko.521 Na koncertu zbora in orkestra Doma JLA 14. 2. 1956 je Anita Meze muzikalno zapela sopranski solo v Schubertovi kantati Mirjanina zmagovalna pesem, ki jo je dirigiral Mladen Jagušt iz Zagreba.522 Po vojni je bil zaradi zanimanja občinstva pogosto na sporedu Händlov Mesija. Med letoma 1951 in 1955 so ga na Kolarčevi ljudski univerzi pred prepolno dvorano izvedli šestkrat. Za razliko od predvojne izvedbe istega oratorija, ki ga zaradi nestabilnosti ansambla v naslednjih koncertnih sezonah niso bili zmožni ponoviti, je bilo to po vojni zaradi profesionaliza-cije ansambla že mogoče.523 Mesijo so izvajali Zbor in simfonični orkester Doma JLA, solisti, ki so se – z izjemo Anite Meze in Miroslava Čangalovića – menjali: Milica Miladinović in Melanija Bugarinović, Stjepan Andrašević, Rudolf Francl in Drago Starc, čembalistka Biljana Šahović, kot dirigenta sta nastopala Slobodan Krstić in Predrag Milošević. Branko Dragutinović je bil mnenja, da je izvedba Mesije za takratne razmere dosegla »najvišjo stopnjo približanja idealni in stilni izvedbi«.524 Kljub nekaterim pomanjkljivostim je zbor in orkester označil kot homogeno izvajalsko telo. Mihailo Vukdragović pa je menil, da se zbor ni mogel osvoboditi forsiranja, med solisti, ki so »dali najboljše, kar so mogli!«, pa sta se posebej izkazala Miroslav Čangalović in Anita Meze, ki je »z velikim vokalno-tehničnim mojstrstvom, zavestno ekonomijo izraznih sredstev in prefinjeno muzikalnostjo« izvedla sopranski del, zlasti njegovo 521 Branko Dragutinović, »Dve domaće kantate. Svetli grobovi Mihaila Vukdragovića i Ustanic i Borisa Papandopula na koncertu Beogradske filharmonije«, Politika, 15. 10. 1954, str. 7. 522 Dragutin Čolić, »Koncert hora i orkestra Doma JNA sa dirigentom Mladenom Jaguštom«, Narodna armija, 16. 2. 1956; Branko Dragutinović, »Koncert hora i orkestra Doma JNA. Gostovanje zagrebačkog dirigenta Mladena Jagušta«, Politika, 16. 2. 1956, str. 7; Mihailo Vukdragović, »Muzički život. Koncert Simfonijskog orkestra i hora Doma JNA. Dirigent Mladen Jagušt«, Borba, 18. 2. 1956. 523 Branko Dragutinović, »Repriza Mesije«, Politika, 24. 2. 1954, str. 5. 524 Branko Dragutinovoć, »Hendlov Mesija«, Politika, 8. 1. 1953, str. 6. Anita Meze - FINAL.indd 133 13. 03. 2023 14:44:06 134 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze kulminacijo – arijo Ja znam da moj Iskupitelj živi.525 Njeno interpretacijo so doživeli kot slogovno najzvestejšo, izvedba Mesije pa je bila proglašena za enega najpomembnejših dogodkov v glasbenem življenju po osvoboditvi. Kmalu po ustanovitvi Komornega orkestra Radia Beograd (s člani Beograjske filharmonije in Opere) je ta priredil dva koncerta. Na drugem so izvedli Mozartov Requiem pod vodstvom slovenskega dirigenta Boga Leskovica z zborom Radia Beograd in solisti Anito Meze, Biserko Cvejić, Gašperjem Dermoto in Miroslavom Čangalovićem. Interpretacija tega dela je bila neuravnotežena – za razliko od uspelih liričnih mest so po eni strani dramski vrhunci zaradi manjšega orkestra zahtevali monumentalnej- ši zvok, po drugi pa večjo zvočnost zbora, ki je v želji po doseganju prodornosti izgubljal enotnost zvoka. Anita Meze, Biserka Cvejić in Miroslav Čangalović so pokazali, da imajo poleg kvalitetnega glasovnega materiala dobro vokalno tehniko in izrazit občutek za stil, medtem ko Gašper Dermota zaradi glasovne impostacije ni bil v soglasju s kolegi.526 Bogo Leskovic je po manj kot treh letih z istim orkestrom in zborom Radia Beograd, ženskim mladinskim zborom in solisti Anito Meze, Melanijo Bugarinović, Janezom Lipuščkom (evangelist), Dušanom Popovićem (Jezus) in Zdravkom Kovačem (Peter, Juda, Pilat) izvedel Bachov Matejev pasijon. Zaradi preskromne priprave in neprimernega ansambla je bil po mnenju Branka Dragutinovića ta projekt neuspešen. Z izjemo nekaterih koralov in arij je izvedba tekla »enolično, ravno, nezanimivo in monotono«. Zaradi slabe izgovorjave nemščine je bil zbor nerazumljiv, medtem ko je solistom manjkalo »več izraza, plastičnosti in sloga«.527 Na koncu naj pripomnimo, da so med letoma 1951 in 1956, v času spodbujanja ateizma, izvedli reprezentativna dela z religiozno tematiko: Mesija (1951–1955), Requiem (1953), Magnificat (1954) in Matejev pasijon (1956),528 kar pomeni, da so spoznali izjemno umetniško vrednost teh del, ki je odtehtala njihovo neprimerno vsebino – ali pa je bil podcenjen njihov vpliv na formiranje zavesti tedanje družbe. 525 Mihailo Vukdragović, »Hendlov oratorijum Mesija u izvođenju hora i orkestra Centralnog doma JNA«, Borba, 8. 1. 1953. 526 Branko Dragutinović, »Dva koncerta Kamernog orkestra Radia Beograd. Dirigenti: Živojin Zdravković i Bogo Leskovic«, Politika, 16. 9. 1953, str. 7. 527 Branko Dragutinović, »J.S.Bah, Pasijon po Mateju«, Politika, 20. 2. 1956, str. 6. 528 Tem delom lahko prištejemo Schubertovo kantato Mirjamina zmagoslavna pesem, napisano po motivih svetopisemskih besedil. Anita Meze - FINAL.indd 134 13. 03. 2023 14:44:06 Povojna dejavnost 135 Anita Meze je leta 1951 s simfoničnim orkestrom LR Srbije pela vokalni del v zadnjem stavku Mahlerjeve Četrte simfonije s pravim tonom in izrazom. Pavle Stefanović je zapisal: V zadnjem stavku se pojavi solo glas. Neka ‘večna Greta’ poje otroško veselo in hrepeneče prastaro bavarsko ljudsko pesmi- co ‘V devetih nebesih’ iz zbirke Arnima in Brentana ‘Dečkov čudežni rog’, s katerim se je nesrečni Mahler opijal ves čas, do zanosa. Anita Mezetova, lirični sopran naše opere, je to povsem razumela in je pela izredno. Ko rečem, da je igralsko dala potencial prisrčne melodije (torej igrala ne z gesto, ampak z glasom), bi skoraj rekel: dovršeno!529 Od srede 50. let so občasno koncertno izvajali celotne opere, pogosteje pa večje operne odlomke oz. dejanja. Anita Meze je sodelovala pri koncertni izvedbi Gluckove opere Orfej in Evridika (1955), Nastasijevićevi operi Prva vstaja (1957) in Leoncavallovih Glumačev (1959). Dirigent Slobodan Krstić je Gluckovo opero uvrstil na spored Umetniškega ansambla Doma JLA, ker je želel beograjskemu občinstvu predstaviti delo, ki ni bilo na repertoarju beograjske Opere.530 Poleg zbora in simfoničnega orkestra Doma JLA so nastopili altistka Ana Lipša-Tofović iz Skopja, sopranistka Anita Meze (Evridika) in sopranistka Sonja Koljenšić, solistka zbora JLA (Amor). Beograjski kritiki so o izvedbi napisali podobne ocene. Dušan Plavša je primerjal delo ansambla in dirigenta Slobodana Krstića s prejšnjimi nastopi in opazil določen napredek glede forsiranega tempa, Mihailo Vukdragović pa je nasprotno ugotovil, da izvedba Orfeja ni bila tako kakovostna kot izvedbi Händlovega Mesije in Verdijevega Requiema. Ostali kritiki so opazili, da je Slobodanu Krstiću zmanjkal občutek za mero pri doziranju zvoka, ker je orkester igral v dinamiki mezzaforte, medtem ko je zbor »v mnogih primerih stilno pel, kot da gre za množične pesmi in ne Gluckovo glasbo« – torej je forsiral. Ana Lipša-Tofović in Anita Meze sta bili na visoki ravni, medtem ko je Sonja Koljenšić za njima precej zaostajala.531 Ob proslavi 150-letnice osvoboditve Beograda so akademski zbor Branko Krsmanović, orkester beograjske Opere in številni solisti, med 529 Pavle Stefanović, »Muzički pregled. Koncertni život«, Književnost, 1951, št. 5/6, str. 632–633. 530 Pred leti (1953) je delo izvedel ansambel Opere Makedonskega ljudskega gledališča na odru Narodnega gledališča v Beogradu pa že 1936 (M. S. P., »Pred koncertno izvođenje Glukove opere. Dirigent Krstić i solistkinja Ana Lipša o Orfej u«, Beograd, 18. 2. 1955). 531 P., »Koncertno izvođenje Glukovog Orfeja«, Republika, Beograd, 21. 2. 1955. Anita Meze - FINAL.indd 135 13. 03. 2023 14:44:06 136 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze njimi Anita Meze pod vodstvom Bogdana Babića, izvedli Nastasijeviće-vo opero Prva vstaja.532 Ta kulturni dogodek je po dolgem času napolnil dvorano Kolarčeve univerze. Vsi izvajalci so se trudili delo izvesti čim bolje izvedli, vendar so bile pomanjkljivosti očitne. Za razliko od Dragutina Čo-lića, ki je nanje pokazal posredno, jih je Branko Dragutinović podrobno analiziral in nato opero označil kot neuspešno.533 Anita Meze je pri celotni izvedbi opere Glumači v veliki dvorani Doma sindikatov pela z ansamblom beograjske Opere, ki se je v letih od 1958 do 1961 soočala z vedno slabšim obiskom opernih predstav. Zato so pričeli koncertno izvajati dejanja in fragmente iz popularnih oper534 v novi dvorani Doma sindikatov, kulturnih domovih, svečani dvorani Doma JLA itd. Anita Meze je v letih 1958 in 1959 sodelovala pri izvedbi drugega dejanja opere Faust Charlesa Gounoda (dirigent Branko Babić), drugega dejanja Smetanove Prodane neveste (dirigent Oskar Danon), fragmentov Hercigonjevega Gorskega venca (dirigent Oskar Danon)535 in največkrat pri odlomkih iz Gotovčevega Era z onega sveta.536 Z zborom in simfoničnim orkestrom Doma JLA, dirigentom Oskar- jem Danonom in solisti Valerijo Heybal, Rudolfom Franclom, Dragom Starcem, Jovanom Gligorijevićem, Žarkom Cvejićem in Miroslavom Čangalovićem je na koncertu, posvečenem Beethovnu, izvedla odlomke iz njegove opere Fidelio (1955).537 Anita Meze je na koncertnih nastopih pogosto pela operne arije. Poleg oper, v katerih je nastopala, je izvajala tudi odlomke del, pri katerih sicer v gledališču ni sodelovala (Hrističev Somrak, in v operah, ki sicer niso bile na sporedu (Mozartov Kralj pastir, Massenetova Ironijada, Catalanijeva opera La Vally). Redko je izvajala arije iz operete Mala Floramye Iva Tijardovića.538 Kmalu po koncu vojne se je na področju glasbe začelo vzpostavljati medrepubliško sodelovanje. Na začetku so se zaradi pomanjkanja posameznih 532 Komentar je prebral igralec Milivoje Živanović (»Večeras – na Kolarčevom univerzitetu. Koncertno izvđenje opere Prvi ustanak«, Politika, 3. 2. 1957, str. 10). 533 Branko Dragutinović, »Koncert društva 'Branko Krsmanović'. Prvi ustanak Svetomira Nastasijevića«, Politika, 5. 2. 1957, str. 8. 534 Včasih so koncertno izvedli celotne opere. 535 »Dom kulture 'Božidar Adžija'. Veče Beogradske opere«, Politika, 11. 9. 1959, str. 14. 536 »Dom kulture 'Božidar Adžija'. Veče Beogradske opere«, Politika, 25. 9. 1959; Programi iz arhiva beograjskega Narodnega gledališča (13. 10. in 17. 11. 1959). 537 Branko Dragutinović, »Iz Opere i koncertne dvorane. Betovenovo veče«, Politika, 26. 12. 1955, str. 6; Mihailo Vukdragović, »Betovenovo veče. Koncert Simfonijskog orkestra i hora Doma JNA«, Borba, 26. 12. 1955. 538 Koncert 27. 10. 1951 v svečani dvorani Doma JLA (iz arhiva Doma vojske Jugoslavije). Anita Meze - FINAL.indd 136 13. 03. 2023 14:44:06 Povojna dejavnost 137 glasov zatekali k izmenjavi opernih umetnikov, kar se je v 50. letih razširilo na gostovanje celotnih ansamblov opernih hiš. Število koncertnih izvajalcev je bilo glede na število pevcev, ki so nastopali na odru Narodnega gledališča, mnogo manjše. Med njimi so bili v glavnem operni pevci, ki so gojili tudi koncertno petje. Zdi se, da so bili koncerti prvakov beograjske Opere zunaj Beograda številčnejši kot beograjski koncerti njihovih kolegov iz drugih opernih hiš. Beograjski umetniki so najpogosteje nastopali v skupini in le redko prirejali solistične koncerte. Anita Meze je s kolegi pogosto gostovala v večjih in manjših mestih po državi, tako v Srbiji (Novi Sad, Niš …), na Hrvaškem (največkrat v Zagrebu, pa tudi v Opatiji /na Reki/, v Vukovarju, Dubrovniku, Pulju, Splitu), 539 v Sloveniji (Maribor …),540 Bosni in Hercegovini (Sarajevo, Konjic …), 541 Črni gori (Cetinje, Hercegnovi, Boka Kotorska, Tivat, Nikšić, …)542 idr. Povodi za gostovanja so bili različni – koncert za ranjence 1945 v Novem Sadu, sodelovanje na Prvih svečanih poletnih gledaliških igrah v Novem Sadu (1945), na festivalu Dnevi glasbe (15.–25. 6. 1950) v Opatiji, na Dubrovniških poletnih igrah (1954, 1955), na proslavi 200-letnice smrti J. S. Bacha v Zagrebu (1950), na 100-letnici smrti P. P. Njegoša na Cetinju (1951), na Dnevih mornarice v Pulju (1959), na koncertih ob ustanovnem kongresu Zveze poustvarjalnih glasbenih umetnikov Jugoslavije v Zagrebu (1950) na 4. Zagrebškem velesejmu (1950), sodelovala je tudi na glasbeni uri v Novem Sadu (1953). 543 539 K., Vjesnik, 19. 1. 1947; »U čast osnivačkog kongresa Saveza reproduktivnih muzičkih umetnika Jugoslavije u Zagrebu če se održati nekoliko svečanih koncerata«, Politika, 16. 4. 1950, str. 4; Plakat za prvake beograjske opere v Zagrebu (8. 6. 1950); »Beleške. Priredbe za vreme Zagrebačkog veklesajma«, Književne novine, 3. 10. 1950, str. 4; F. Pokaz, »Koncert beogradskih umjetnika Anite Mezetove i Andreja Pregera«, Vjesnik, 26. 1. 1951; Krešimir Kovačević, »Hronika muzičkog života. Zagreb«, Zvuk, 1963, št. 61, str. 74; »Počeo je festival 'Dani muzike' u Opatiji i na Rijeci«, Politika, 17. 6. 1950; Đ. D., »Vest o gostovanju prvaka beogradske opere Anite Mezetove in Žarka Cvejića u Vukovaru«, Politika, 21. 12. 1953, str. 5; Dušan Trbojević, »Kazivanja Miroslava Čangalovića, str. 153; «Koncert umetničkog ansambla Doma armije na starom Trgu Ruđera Boškovića u Dubrovniku«, Narodna armija, 25. 8. 1955; Vladimir Berdović, »Nastup umjetničkog ansambla JNA«, Dubrovački vjesnik, 26. 8. 1955; »Gostovanje prvaka Beogradske opere i baleta u Nišu i Puli«, Politika, 28. 8. 1959, str. 8; Miro Jajčanin, »Splitsko kulturno zatišje«, Politika; Željko Repanić, »Hronika muzičkog života. Split«, Zvuk, 1963, št. 61, str. 100. 540 V. V., »Komorni koncert slovenskih umetnic«, Maribor, 27. 4. 1948. 541 Branko Dragutinović, »Muzički život Sarajeva«, Politika, 23. 1. 1949, str. 6; Iz spominov A. Meze leta 1970. 542 »Muzički program za proslavu Njegoševe stogodišnjice«, Politika, 8. 7. 1951, str. 6; »Koncerti umetnič- kog ansambla Doma JNA iz Beograda u Dubrovniku i Crnoj gori«, Politika, 13. 8. 1955, str. 6; »Gostovanje prvaka Begradske opere u Crnoj gori«, Politika, 13. 12. 1956, str. 7; »Koncerti prvaka Beogradske opere u Crnoj gori«, Borba, 17. 12. 1956. 543 Po predavanju Branka Dragutinovića »Glasba romantikov« so nastopili Anite Meze s pianistom Aleksejem Butakovim, pianistka Olga Jovanović in violinist Petar Toškov. Anita Meze - FINAL.indd 137 13. 03. 2023 14:44:06 138 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Anita Meze je največkrat gostovala s prvaki beograjske Opere (Aleksandrom Marinkovićem, Nikolo Cvejićem, Žarkom Cvejićem in Miroslavom Čangalovićem).544 Nekajkrat je gostovala z vodilnimi beograjskimi instrumentalisti545 in člani baleta.546 Nastopala pa je tudi z umetniki iz Maribora, Ljubljane in Zagreba,547 medtem ko so bili solistični koncerti redki.548 Repertoar Anite Meze je bil bogat in raznovrsten, obsegal je arije Caccinija, Duranteja, Glucka, Mozarta, Puccinija, Tome, Gotovca, duetov iz Smetanove Prodane neveste in Gotovčevega Era z onega sveta (skupaj z Aleksandrom Marinkovićem), samospeve Schuberta, Schumanna, Debussyja, Fauréja, de Falle, Rahmaninova, Obradorsa, Hristića, Manojlovića, Odaka, Baranovića, Gotovca, Pavčiča, Simonitija idr., pa tudi ljudske pesmi (ruske, slovenske,549 španske), ki jih je pela ob spremljavi pianistov iz Beograda (Bogdana Babića, Dušana Miladinovića, Zdenka Marasovića, Andreje Pregerja, Alekseja Butakova, Branke Dojčinović), Zagreba (Jurice Murai), Ljubljane (Danila Švare), Maribora (Ksenije Ogrin) in ob spremljavi orkestra beograjske Opere (Oskarja Danona), simfoničnega orkestra Doma JLA in Mestnega orkestra Dubrovnika (Klara Mizerita). Hrvaški kritiki so ob nastopih Anite Meze prepoznali njeno odlično vokalno tehniko, frazo dolgega diha, fino dinamiko niansiranja, pa tudi izjemno studioznost, ki se je kazala v minuciozni izdelavi vsake podrobnosti.550 Čeprav so nekateri menili, da je dajala prednost melodični liniji pred jasno izgovarjavo,551 pa so vsi poudarjali, da je iskreno doživeto vsebino vokalnih skladb izvajala izjemno izrazno, pri ocenjevanju njene interpretacije s poudarjeno osebno noto so jo označili kot močno glasbeno osebnost.552 544 Na gostovanja je Meze odhajala s sopranistko Olgo Oljdekop, Melanijo Bugarinović in Milico Miladinović, Aleksandrom Marinkovićem in Dragom Starcem, Nikolo Cvejićem in Stanojem Jankovićem, Brankom Pivničkim, Maksom Savinom, Žarkom Cvejićem in Miroslavom Čangalovićem. 545 V Zagrebu in Splitu je leta 1963 gostovala z violinistom Aleksandrom Pavlovićem, violončelistom Vik-torjem Jakovčićem, klarinetistom Milenkom Stefanovićem in pianistom Andrejo Pregerjem. 546 Na koncertu leta 1959 v Nišu. 547 Na koncertu leta 1948 v Mariboru z violinistko Nado Jevđenijević in pianistko Ksenijo Ogrin. Na koncertu v Zagrebu (1950) ob 200-letnici Bachove smrti so nastopili umetniki iz Beograda (Anita Meze in Mirko Dorner), Ljubljane (Anton Trost) in Zagreba (Vladimir Ružđak, violinista Ivan Pinkava in Ivan Vajland ter pianist Jurica Murai). Istega leta je imela Meze v Zagrebu koncert s tenoristom Janezom Lipuščkom in pianistom Danilom Švaro. 548 Npr. leta 1947 v Zagrebu s pianistom Zdenkom Marasovićem. 549 Pela jih je na koncertu za ranjence v Novem Sadu. 550 F. Pokaz, »Koncert Beogradskih umjetnika Anite Mezetove i Andreja Pregera«, Vjesnik, 26. 1. 1951. 551 K, Vjesnik, 19. 1. 1947. 552 F. Pokaz, »Koncert /…/«. Anita Meze - FINAL.indd 138 13. 03. 2023 14:44:06 Povojna dejavnost 139 Ocene slovenskih kritikov so se ujemale. So pa kot posebnost poudarjali njeno interpretacijo, ki je omogočila poslušalcu, da je pozabil na pevca in skladatelja in se osredotočil na pesem »kot izraz resničnega, polnokrvnega življenja«.553 Poleg samospevov in arij je leta 1951 na Cetinju na svečani akademiji, posvečeni 100letnici smrti P. P. Njegoša, ob spremljavi ženskega zbora Centralnega doma JA pela solo v Naricaljki sestre Batrićeve Josifa Marinkovića v harmonizaciji Josipa Slavenskega. Takrat so Zbor Centralnega doma JA, simfonični orkester LR Srbije in Anita Meze izvedli Hercigonjevo kantato Gorski venec. Še eno vokalno-instrumentalno delo, Händlov oratorij Mesija, so po uspešni izvedbi v Beogradu ponovili v Novem Sadu (1955). Ker je bila koncertna sezona 1952/53 v Novem Sadu »več kot skromna«554 in ker tudi v prejšnjih sezonah tam ni bilo umetniško pomembnejših glasbenih dogodkov, je gostovanje beograjskih umetnikov vneslo osvežitev v kulturno življenje mesta in poživilo zanimanje za nova gostovanja. Do konca sezone 1952/53 so organizirali cikle koncertov solistov beograjske Opere in glasbenih ur s predavatelji in izvajalci iz Beograda, pa tudi nastope tujih umetnikov.555 Vseh 23 koncertov je pritegnilo veliko število obiskovalcev.556 V izvedbi Mesije so sodelovali zbor in simfonični orkester Centralnega doma JLA, dirigent Predrag Milošević ter solisti Anita Meze, Mirjana Vrčević,557 Drago Starc in Miroslav Čangalović. Izvedba je bila na visoki ravni. Anita Meze in Miroslav Čangalović sta še posebej izstopala po izrazitih glasovnih kvalitetah in stilno prefinjenem muziciranju.558 Mesijo so izvedli tudi na Dubrovniškem festivalu (1955), ki je od svojega začetka 1950 združeval domače in tuje umetnike ter ansamble in imel mednarodni pomen. Ta glasbeni dogodek je pritegnil največ obiskovalcev.559 Dirigiral je Predrag Milošević. Zbor Centralnega Doma JLA je zvenel prepričljivo in homogeno, orkester je bil tehnično in izrazno nedodelan, medtem ko 553 V. V., »Komorni koncert /…/«. 554 Med oktobrom 1951 in januarjem 1953 so bili koncert Novosadske filharmonije, sonatni večer sester Mihailović in koncert grških umetnic (Rudolf Bruči, » Mesija od G.F.Hendla«, Naša scena, 1. 2. 1953, str. 7). 555 Pianistka Monique de la Bruchollerie, nad katero je bilo občinstvo navdušeno (11-krat je morala na oder). 556 V sezoni 1951/52 (50–150 obiskovalcev), v naslednji sezoni ok. 400 obiskovalcev. 557 Zamenjala je obolelo Milico Miladinović. 558 Rudolf Bruči, » Mesija od G.F.Hendla«, Naša scena, 1. 2. 1953, str. 7. 559 S. K., »Koncerti Ansambla Doma Armije na starom Trgu Ruđera Boškovića u Dubrovniku«, Narodna armija, 25. 8. 1955. Anita Meze - FINAL.indd 139 13. 03. 2023 14:44:06 140 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze je bil kvartet solistov (Anita Meze, Melanija Bugarinović, Stjepan Andra- šević, Miroslav Čangalović) trdno povezana skupina v vokalno-tehničnem in glasbenoizraznem smislu.560 Po koncertu v Dubrovniku je isti ansambel odšel na turnejo po Črni gori,561 kjer je v Hercegnovem še enkrat izvedel oratorij Mesija. * * * Koncertna dejavnost Anite Meze v Beogradu in po Jugoslaviji je bila bo-gata in raznovrstna. Čeprav ni imela veliko solističnih koncertov, je v dveh povojnih desetletjih aktivno nastopala. Njena umetnost je bila namenjena širokemu občinstvu – od najmlajših (pionirjev) do najstarejših, od glasbeno nevednih do glasbenih profesionalcev. Kljub generacijskim razlikam in razlikam v izobrazbi je publiko navdušila s svojim radostnim muziciranjem in zmožnostjo, da na edinstven in prepričljiv način prenese sporočilo dela. Delo beograjske Opere je v dveh povojnih desetletjih zaznamoval stalen vzpon. V prvih letih (1945–1951) so formirali ansambel in obnovili stari repertoar. Direktor Opere Oskar Danon je iskal načine za njeno afirmacijo – odhajal je v tujino in obiskoval operne predstave in koncerte eminentnih umetnikov, se srečeval in pogovarjal z vodilnimi ljudmi iz glasbenih krogov in na ta način dobil vpogled v tamkajšnje kulturne razmere.562 Obenem je Danon poskušal privabiti kakovostne dirigente, režiserje, scenografe, ko-stumografe in okrepiti izvajalski ansambel. Uvedel je disciplino in povečal delovni ritem ter skušal tako dvigniti beograjsko Opero iz povprečja.563 Kot sad skupnih naporov vseh udeležencev pri pripravi in realizaciji opernih predstav so se sčasoma rojevale ideje, kako na tujih odrih čim bolj originalno predstavljati beograjsko Opero. Ena izmed njih je bila izbor najpomembnejših ruskih oper 19. stoletja,564 ki jih zaradi zapletenih političnih okoliščin ni bilo na evropskih opernih odrih, predlagali pa so še 560 Vladimir Berdović, »Nastup umjetničkog ansambla JNA«, Dubrovački vjesnik, 26. 8. 1955. 561 Hercegnovi, Boka Kotorska, Tivat, Cetinje, Titograd, Nikšić (»Koncerti umetničkog ansambla Doma JNA iz Brograda u Dubrovniku i Crnoj Gori«, Politika, 13. 8. 1955, str. 6). 562 Vladimir Jovanović, »Na evropskoj operskoj sceni. (Razgovor sa Oskarom Danonom)«, Beogradska Opera u Europi (Gostovanja od 1954 do 1969 godine), Prometej, Akademija znanosti, Novi Sad, 1996, str. 23. 563 Vladimir Jovanović, »Autentična i vrhunska muzičko-scenska izvođenja (Razgovor sa Đurđevkom Čakarević)«, Beogradska opera /…/, str. 56; Vladimir Jovanović, »Godine značajne afirmacije naše operske umetnosti u Europi (Razgovor sa Biserkom Cvejić)«, Beogradsk a opera /…/, str. 70. 564 Boris Godunov in Hovanščina Modesta Musorgskega, Borodinov Knez Igor, Evgenij Onjegin in Pikova dama P. I. Čajkovskega. Anita Meze - FINAL.indd 140 13. 03. 2023 14:44:06 Povojna dejavnost 141 redko uprizarjana in manj znana dela tujih skladateljev,565 pa tudi izbor del jugoslovanskih avtorjev.566 Posebnost beograjske Opere naj bi bila v novem slogu, ki ga je zastopala in se je kazal v težnji po večji stilizaciji scenografije, pa tudi režije, saj je recimo v tem času berlinska Komična opera dosegla vrhunec v svoji težnji po izrazitem realizmu. Ob tem je beograjska Opera kazala vse odlike »gledališkega ansambla«, ki je za razliko od »zvezdniškega gledališča« afirmiral lepoto izredno kvalitetnega skupnega muziciranja.567 Potem ko je leta 1950 na prvi turneji po Jugoslaviji preizkusil svoje možnosti in videl reakcijo novega občinstva, se je ansambel leta 1954 uspešno predstavil tujemu občinstvu s koncertno izvedbo Borisa Godunova v Baslu, Zürichu in Ženevi v okviru koncertnega cikla Klubhaus. Kmalu so sledila vabila za nastope v znanih evropskih središčih568 in sodelovanje na mednarodnih glasbenih festivalih,569 sodelovali so tudi z znanimi pro-ducenti gramofonskih plošč (1955, Decca; 1957, Patḗ Marconi; 1958, Metro-Goldwyn-Meyer).570 Do leta 1969, ko se je končalo »zlato obdobje« beograjske Opere, je bil ansambel na 36 gostovanjih in na njih izvedel 138 predstav (14 tujih in 3 domače opere). Opera Narodnega gledališča v Beogradu je po vojni doma večkrat go-stila tuje operne ansamble iz ZDA, Nemčije, Italije, Poljske, SZ, Češkoslovaške idr., pa tudi pevce, med njimi prvake vodilnih svetovnih opernih gledališč – Metropolitanske opere, Državne opere z Dunaja, milanske Scale, Bolšoj teatra itd.571 565 Čajkovski: Mazepa, Rimski-Korsakov: Pskovčanka, Prokofjev: Zaljubljen v tri oranže in Kockar, Massenet: Don Kihot in Janaček: Katja Kabanova. 566 Gotovčev Ero, Hercigonjev Gorski venec, Konjevićeva Koštana. 567 B. Dragutinović, Gojko Miletić, Raško V. Jovanović, Bela knjiga o operi, str. 48; V. Jovanović, Beogradska opera u Evropi, str. 48. 568 Beograjska Opera je gostovala še v Firencah, Dunaju, Parizu, Lozani, Bruslju, Amsterdamu, Haagu, Rotterdamu, Benetkah, Monte Carlu, Varšavi, Zabrzah, Kairu, Aleksandriji, Milanu (v Scali koncert solistov in zbora), Torinu, Osaki, Tokiu, Rimu, Barceloni, Madridu, vzhodnem Berlinu, Leipzigu, Paler-mu, Kopenhagnu, Oslu in v zahodnem Berlinu (Gl. Dragutinović, Miletić, R. V. Jovanović, Bela knjiga, str. 230–241). 569 Edinburg, Atene, Wiesbaden, Firence, Dunaj, Pariz, Lozana … (V. Jovanović, »Pregled gostovanja beogradske Opere u Evropi od 1954 do 1969. godine«, Evropska svedočanstva o beogradskoj Operi /…/, str. 646–650). 570 Posneli so deset LP-plošč z deli ruskih skladateljev ( Boris Godunov, Knez Igor, Hovanščina, Evgenij Onjegin, Pikova dama, Sneguročka, Ivan Susanin, Življenje za carja, Vojna in mir in Knez Igor. Za Hovanščino in Evgenij Onjegin so v Parizu prejeli Grand Prix. [V. Jovanović, »Pregled gramofonskih ploča opera koje je beogradska Opera snimila za inostrane diskografske kompanije od 1954 do 1969. Godine«, Evropska svedočanstva /…/, str. 667–671]. Anita Meze je snemala Hovanščino, kjer je pela Suzano). 571 Bela knjiga o ope ri, /…/, str. 211–226. Anita Meze - FINAL.indd 141 13. 03. 2023 14:44:06 142 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Anita Meze je sodelovala z dirigenti beograjske Opere Oskarjem Danonom, Krešimirjem Baranovićem, Predragom Miloševićem, Davorinom Županićem, Bogdanom Babićem, redkeje s Slobodanom Krstićem572 in gostujočimi dirigenti, kot npr. s Hansom Swarowskym ali z Bohumilom Liškom. Največ predstav je dirigiral Oskar Danon, ki je želel povezati dramaturgijo partiture z dramaturgijo odra in v interpretaciji ustvariti sintezo glasbeno-dramskih elementov.573 Krešimir Baranović je veljal za dirigenta »posebnega posluha, zanesljivega ritmičnega občutka in široke glasbene kulture«,574 ki se mu je redko zgodilo, da ne bi vzpostavil ustreznega zvoč- nega ravnovesja med solisti in orkestrom kot pri izvedbi opere Nevesta iz Cetingrada.575 Studioznemu Predragu Miloševiću ni vedno uspelo ustvariti močnejšega kontrasta med liričnimi in dramskimi trenutki, kot npr. v Faustu, zato so bile izvedbe večkrat monotone.576 Davorina Županića je odlikovala preciznost in muzikalnost, pa tudi pomanjkanje smisla za sistematično delo,577 medtem ko je bil Bogdan Babić na začetku svoje diri-gentske kariere. Gostujoči dirigenti so pomembno prispevali k stilni interpretaciji Mozartovega Don Giovannija (Swarowsky) in Smetanove Prodane neveste (Liška). Prve opere, ki so bile po koncu vojne uvrščene na repertoar beograjske Opere in pri katerih je sodelovala Anita Meze, so režijsko obnovili Jurij Rakitin, Nikola Cvejić in Branko Pomorišac. Konec 40. in 50. let so nekatere opere prvič, druge pa vnovič režijsko obnovili stalni režiserji Josip Kulundžić in Mladen Sabljić, koreograf Dimitrije Parlić ter gostujoča režiserja Ciril Debevec in Hinko Leskovšek iz ljubljanske Opere, medtem ko so režijo manjšega števila premierno izvedenih oper prevzeli Mladen Sabljić, Raša Plaović in kot gost Marko Fotez: • Jurij Rakitin: Evgenij Onjegin (1945) • Nikola Cvejić: Glumači (1945), La bohème (1945), Prodana nevesta (1945), Nižava (1946) • Branko Pomorišac: Madame Butterfly (1945), Figarova svatba (1946) 572 Krstić je delal z opernim zborom. 573 Branko Dragutinović, »Prolegomena za istoriju opere i baleta Narodnog pozorišta«, Jedan vek Narodnog pozorišta u Beogradu 1968-1958, str. 119. 574 Stana Đurić-Klajn, » Koštan a Pertra Konjovića u Beogradskoj operi«, Politika, 25. 5. 1950, str. 5. 575 Stana Đurić-Klajn, » Nevesta od Cetingrada. Opera Krešimira Baranovića«, Politika, 23. 5. 1951, str. 4. 576 Nikola Hercigonja, »Šarl Guno. Faust. Povodom premijere u Beogradskoj operi«, Borba, 5. 2. 1950. 577 B. Dragutinović, »Prolegomena /…/«, str. 120. Anita Meze - FINAL.indd 142 13. 03. 2023 14:44:07 Povojna dejavnost 143 • Josip Kulundžić: Carmen (1948), Ero z onega sveta (1949), Štirje grobijani (1949), Faust (1950), Koštana (1950), La bohème (1951), Evgenij Onjegin (1952), Manon (1954) • Ciril Debevec: Fidelio (1950) • Marko Fotez: Nevesta iz Cetingrada 578 (1951) • Mladen Sabljić: Prodana nevesta (1951), Glumači (1952), Kratko živ ljenje (1954), Zaljubljen v tri oranže (1959) • Hinko Leskovšek: Don Giovanni (1953) • Raša Plaović: Gorski venec (1957) Delo Josipa Kulundžića, zagovornika odrskega realizma, in Mladena Sabljića, zagovornika stilizacije vseh elementov predstave, predstavlja »rež- iserski vrh« beograjske Opere.579 Kulundžićeve režije so bile inventivne, ustvarjale so »prijeten in lahkoten tok« opernih predstav, vendar jim je včasih manjkala večja psihološka poglobljenost dramskega dela in karakterjev osebnosti.580 Nove rešitve so ponudili Mladen Sabljić in Hinko Leskovšek, dramski režiser Raša Plaović, ki je uspešno režiral svojo prvo opero, medtem ko so bile ostale režije tradicionalne. Poleg dirigentov in režiserjev sta bila sodelavca Anite Meze še korepetitorja Zdenko Marasović in Konstantin Vinaver. Od leta 1944 pa do odhoda v pokoj so solistični ansambel beograjske Opere sestavljali umetniki, ki so na odru nastopali že pred vojno, kot tudi solisti, ki so prišli v to ustanovo med vojno in po njej. Starejši generaciji so pripadali sopranistke Nada Stajić (1920–47), Bahrija Nuri-Kuralt (1931–1936, 1939–1942, 1952–1960), Anita Meze (1934–1965), Ljubica Ljubičić (1934–1938, 1946–1964), Zdenka Zikova (1938–1959), mezzosopranistke in altistke Evgenija Pinterović (1919–191960), Melanija Bugarinović (1930–1938, 1946–1961), Branislava Đorđević (1937–191946), Božica Sarvan (1938–1947), tenoristi Dragutin Petrović (1919–1960), Krste Ivić (1932–1946), Aleksandar Marinković (1939–1969), baritonisti Pavle Holodkov (1919–1921, 1928–1951), Stanoje Janković (1926–1966), Petar Obradović (?), Nikola Cvejić (1939–1962), basisti Aleksandar Trifunović (?), Žarko Cvejić (1930–1970) in Branko Pivnički (1939–1971). 578 Premiere, na katerih je pela Anita Meze, so krepko tiskane. 579 Dejan Miladinović, »Razvoj operske režije Srbiji«, Teatron, 1977, št. 8/9, str. 82. 580 B. Dragutinović, »Obnova opere Karmen«, Politika, 3. 4. 1948; S. Đurić-Klajn, Koštana Petra Konjovića u Beogradskoj operi«, Politika, 25. 5. 1950, str. 5. Anita Meze - FINAL.indd 143 13. 03. 2023 14:44:07 144 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Prisotnost teh umetnikov v ansamblu je omogočila nadaljnje delo beograjske Opere po vojni in solidno raven opernih predstav v času, ko so mlade moči še dozorevale. Kar nekaj jih je pelo glavne vloge, manjši del pa epizodne. Med njimi so bili solisti, ki so končevali kariero in ki v svojih kreacijah iz objektivnih razlogov niso dosegali prejšnje ravni. Kot formira-ni umetniki z določenimi izkušnjami so bili pripadniki starejše generacije tudi zastopniki »razumevanja glasbenega gledališča, določenih manir in navad«.581 Med pevci, ki so v primerjavi s kolegi nekoliko pozneje stopili na beograjski operni oder, so bili sopranistke Inka Đukić (od 1943/1944?), Kornelija Bingulac (?), Nada Šterle (1945–1962), Zlata Sesardić (1945–1948, 1951–1969), Valerija Heybal (od 1948), Sofija Janković (od 1948), Anica Đorđević (?), Elena Tomičić-Galun (?), Radmila Bakočević (od 1955), Dobrila Bogošević (?), Milka Stojanović (od 1960), Olivera Mljaković (1960–63), Slavka Popović (od 1962), Radmila Todorovska (1963–1965), Mirjana Vasiljević (?), mezzosopranistke in altistke Milica Miladinović (od 1950), Biserka Cvejić (od 1950?), Zlata Ćipiko (?), Đurđevka Čakarević (od 1957), Breda Kalef (od 1962), Olga Milošević (od 1963), tenoristi Lazar Jovanović (1942–1950), Nikola Jančić (1946–1978), Drago Starc (1947–1973), Živojin Milosavljević (1948–1974), Stjepan Andrašević (od 1951), Zvonimir Krnetić (od 1958), Attilio Planinšek (1964–1972), Milivoj Petrović (?), baritonisti Dragomir Ninković (1941–1973), Jovan Gligorijević (1941–1978), Vladeta Dimitrijević (od 1951), Dušan Popović (1953–1964), Velizar Maksimović (od 1963), Nikola Mitić (od 1965), basisti Miroslav Čangalović (od 1947), Đorđe Đurđević (1952–1979), Aleksandar Đokić (od 1959), Aleksandar Veselinović (?), Ilija Gligorijević (?) idr.582 Med njimi so bili solisti iz drugih opernih hiš – Valerija Heybal je prišla iz Ljubljane, Stjepan Andrašević iz Osijeka, Radmila Todorovska iz Sarajeva, Attilio Planinšek iz Splita, kar kaže na povezave med republi-kami tako glede gostovanj kot angažmajev. Najboljšim pevcem, ki so jih angažirali v Operi, so po končanem študiju omogočili izpopolnjevanje v inozemstvu in postopen razvoj v izrazite umetniške osebnosti, ki so si prek afirmacije ansambla beograjske Opere v tujini ustvarili tudi lastno ime. Posamezni solisti so svojo vrhunsko kakovost dokazali z nastopi na 581 B. Dragutinović, G. Miletič, R. V. Jovanović, Bela knjiga o Operi, str. 19. 582 Aleksandar Radovanović, Pregled istorije Narodnog pozorišta u Beogradu (1868-1993), Narodno pozorište u Beogradu, Institut za književnost i umetnost, Beograd, 1994, str. 146–148. Anita Meze - FINAL.indd 144 13. 03. 2023 14:44:07 Povojna dejavnost 145 največjih opernih gledališčih – v dunajski Državni operi (Biserka Cvejić, Olivera Mljaković), v newyorški Metropolitanski operi (Biserka Cvejić, Milka Stojanović, Radmila Bakočević), medtem ko so številna gostovanja drugih583 na opernih odrih prestižnih evropskih gledališč in njihovi angažmaji v tujih ansamblih pokazali, da ima beograjska Opera izjemen solistični ansambel. Med letoma 1944 in 1965 so na odru beograjske Opere izvajali priljubljena dela iz standardnega opernega repertoarja in jih po vojni režijsko, sce-nografsko in glasbeno obnovili. V prvih sezonah so to storili zaradi objektivnih razlogov – izvedli so predstave, ki so jih glede na umetniške moči in ohranjeno scenografijo lahko. Vodstvo opere je obenem poskušalo ponovno uprizoriti dela, privlačna za občinstvo, v katerem so bili tako delavci kot nekdanji borci. Največkrat so obnovili italijanske opere.584 Premier ni bilo veliko, večinoma so bile osredotočene na ruske skla-datelje585 in na posamezne avtorje češkega, španskega, angleškega, ameriškega in italijanskega porekla.586 Štiri opere iz 20. stoletja so bile delo tujih skladateljev (Menottijev Konzul, Brittnova Mali dimnikar in Kockar ter Zaljubljen v tri oranže S. Prokofjeva), sedem novih jugoslovanskih del, ki so jih izvedli kmalu po nastanku (Baranovićeva Nevesta iz Cetingrada, Konjovićevi Kmetje, Lhotke Kalinskega Analfabet, Lograjeva Pokondirena tikva, Hercigonjev oratorij Gorski venec, Rajičićeva Simo-nida, Radićevi deli Ćele kula in Ljubav to je glavna stvar), štiri opere so ponovno uprizorili ( Koštano in Zetski knez Petra Konjovića, novo verzijo Somraka Stevana Hristića in Gotovčevega Era).587 Pogosto so posamezna dela izvedli le nekajkrat, nato pa jih umaknili s sporeda,588 tovrstni slabi praksi pa so botrovali odsotnost protagonistov, slab obisk, negativna kritika, slaba organizacija itd. V beograjskem tisku pa so se zaradi majhnega števila premier v posameznih sezonah pojavljala vprašanja, npr.: »Ali je Opera, ki je doživela 583 Miroslava Čangalovića, Đurđevke Čakarović, Brede Kalef, Dušana Popovića, Đorđa Đurđevića idr. 584 S. Đurić-Klajn, »Deset godina Beogradske opere«, Pozorišni život, 1955, št. 1, str. 27–30. 585 Glinka ( Ivan Susanin), Rimski-Korsakov ( Sneguljčica), Musorgski (Boris Godunov) in Hovanščina v instrumentaciji D. Šostakoviča , Soročinski sejem v instrumentaciji Šebalina, Prokofjev ( Zaljubljen v tri oranže, Kockar). 586 Janaček ( Katja Kabanova), Manuel de Falla ( Kratko življenje), B. Britten ( Mali dimnikar), Menotti ( Konzul) in Verdi ( Nabucco, Don Carlos). 587 B. Dragutinović, »Prolegomena /…/« str. 112–113. 588 Opere Večni mornar, Nevesta od Cetingrada in Somrak so izvedli trikrat, Don Giovannija štirikrat, Kmete petkrat itd. (S. Đurić-Klajn, »Deset godina /…/«). Anita Meze - FINAL.indd 145 13. 03. 2023 14:44:07 146 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze velike uspehe v tujini in na teh gostovanjih angažirala največji del vseh svojih moči, posvetila dovolj pozornosti beograjskemu občinstvu? /…/ Ali se da na kak drug način pomiriti težnjo po afirmaciji na tujem, ki je upravičena s kulturnimi potrebami prestolniškega občinstva in nalogami beograjske Opere doma?« Kritiki so prepoznavali običajne slabosti repertoarnih oper – ritmično in intonančno nestabilnost, forsiranje glasu, enolično mezzaforte in forte dinamiko v orkestru idr. Nekateri so poudarjali potrebo po posodobitvi interpretacije z iskanjem novih rešitev, ustvarjanjem boljšega sodelovanja vseh udeleženih v predstavi, poetiziranjem predstave, drugi pa so bili kritični do tiska s pripombo, da »modernistični eksperiment sodi k moderne-mu delu, da pa je treba v primeru cepljenja na staro opero neizogibno izbiti nesporazum med tem, kar se vidi, in tistim, kar se sliši.«589 Nosilci sodobnejših interpretacij, ki so to razumeli kot iskanje novega izvajalskega jezika, so bili največkrat pripadniki mlajše generacije pevcev. Tako so že v začetku 50. let samostojno izvajali del obnovljenih predstav. Tako se je npr. zgodilo v sezoni 1951/51, ko jih je vodstvo opere angažiralo za večje vloge in so zamenjali kolege, ki so bili na gostovanju ali bolni. V tem času zaradi nezadostno zastopanih pevskih glasov (koloraturni in dramski sopran, dramski tenor) pogosto niso bile možne alternacije vodilnih glasov.590 V sezoni 1960/61 so zmanjšali število predstav, da bi izboljšali njihovo kakovost, in na sporedu skušali obdržati zgolj najboljše. Naslednjo sezono poskusili razširiti svoje občinstvo, obenem pa načrtovali pogostej- ša gostovanja ansambla beograjske Opere po Srbiji in drugih republikah. Na program so uvrstili zanimiva in raznovrstna dela, organizirali posebne predstave za mladino in delavce s polovičnimi cenami vstopnic. Izvedli so ankete, s katerimi naj bi izvedeli, kaj občinstvo meni o repertoarju in posameznih predstavah. Uvedli so koncerte za najbolj znane soliste, zbor in instrumentaliste iz opernega orkestra.591 Anita Meze je po osvoboditvi ustvarila 19 vlog, 15 iz tujih in 4 iz oper jugoslovanskih avtorjev.592 Na njenem tujem repertoarju so bile opere 589 Stana Đurić-Klajn, » Kaća Kabanova Leoša Janačeka«, Politika, 12. 7. 1956. 590 S. Đurić-Klajn, »Deset godina Beogradske opere«, Pozorište živo, 1955, št. 1, str. 30. 591 M. Vukdragović, »Beogradska opera u novoj sezoni. Za omladinu – u pola cena«, Borba, 21. 8. 1961. 592 Gjulo v Eru z onega sveta, Koštano, Mando v Cetingrajski nevesti in sestro Batrićevo v Gorskem vencu. Anita Meze - FINAL.indd 146 13. 03. 2023 14:44:07 Povojna dejavnost 147 italijanskih,593 nemških,594 francoskih,595 ruskih596 ter po ena opera češkoslovaškega597 in španskega avtorja.598 Vloge Tatjane, Margarete, Koštane, Marceline, Mande, done Elvire, Salud, sestre Batrićeve in Smeraldine je na odru beograjske Opere pela prvič. Sodelovala je pri premieri opere Kratko življenje (1954) in scenskega oratorija Gorski venec (1957) ter v prvih predstavah osmih obnovljenih oper.599 V italijanskih operah je imela štiri vloge, ki jih je pela že pred vojno (Mimi, Nedda, Čočosan, Marina). Prvič je po vojni nastopila 22. 6. 1945 v vlogi Mimi v Puccinijevi La bohème. Od leta 1951, ko so delo režijsko (Josip Kulundžić) in glasbeno (Krešimir Baranović) osvežili tudi z novo scenografijo Miomira Denića, si je vlogo izmenjevala z Valerijo Heybal in Zlato Sesardić. Isto vlogo je glasbeno zanesljivo, igralsko naravno in z odlično dikcijo pela na odru Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu v letih 1951, 1955 in 1957.600 Vlogo Nede je pela od leta 1945, po drugi obnovi opere leta 1952 v režiji Mladena Sabljića pa sta se z Zlato Sesardić izmenjavali v isti vlogi. Pri ponovni uprizoritvi opere Štirje grobijani v režiji Josipa Kulundžića, scenografiji Stanislava Beložanskega in pod dirigentskim vodstvom Davorina Županića je pela vlogo Marine. Češki repertoar Anite Meze je zastopala Smetanova Prodana nevesta – ena od prvih oper, ki so jih obnovili na beograjskem opernem odru. Pela je vlogo Marinke, ki jo je pela že pred vojno in med njo in v kateri je nastopala še dolgo vrsto let.601 Povojne predstave Prodane neveste so bile na visoki ravni, sčasoma pa se je pojavila potreba po novi režiji, ki jo je leta 1951 prevzel Mladen Sabljić, nove kostume pa si je zamislila Ani Radošević.602 Zaradi studioznega režijskega dela so bili vsi izvajalci medsebojno usklajeni, Anita Meze pa je vlogo 593 Leoncavallovi Glumači (Nedda), La Bohème (Mimi), Madame Butterfly (Čočosan), Štirje grobijani (Marina). 594 Figarova svatba (Suzana), Don Giovanni (dona Elvira), Nižava (Nuri), Fidelio (Marcelina). 595 Manon, Carmen (Micaela), Faust (Margareta). 596 Evgenij Onjegin (Tatjana), Zaljubljen v tri oranže (Smeraldina). 597 Prodana nevesta (Marinka). 598 Življenje je kratko (Salud). 599 Figarova svatba (1946), Carmen (1948), Ero z onega sveta (1949, 1955), Štirje grobijani (1949), Faust (1950), Fidelio (1950), Evgenij Onjegin (1952) in Don Giovanni (1953). 600 Nikola Petin, »Pučini: Boemi. Povodom gostovanja Anite Mezetove u Novosadskoj operi«, Slobodna Vojvodina, Novi Sad, 16. 1. 1951, str. 3. Plakati opernih predstav so v arhivu Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu; Vesna Krčmar, Miodrag Milanović, Dušanka Radmanović, Petdeset godina Opere Srpskog narodnog pozorišta, Srpsko narodno pozorište, Novi Sad, 1997/98, str. 225. 601 Z izjemo sezon 1949/50, 1951/52, 1954/55 in 1957/58. Vlogo Marinke je pela od 1944/45 do 1958/59 v enajstih sezonah. 602 »Obnavljanje Prodane neveste u Beogradskoj operi«, Politika, 27. 1. 1945, str. 6. Anita Meze - FINAL.indd 147 13. 03. 2023 14:44:07 148 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Marinke pela kulturno in neposredno.603 Po nekaj letih (1956) so vloge na novo razdelili, nekateri solisti (Anita Meze, Žarko Cvejić) so vloge zadržali, kar odraža kakovost njihovih interpretacij. Glasbeno vodstvo Prodane neveste je bilo v rokah Oskarja Danona, Slobodana Krstića in Bohumila Liške, ki je bil v času obiska Beograda dirigent plzenske Opere.604 Liška je imel za razliko od domačih dirigentov drugačen pristop k Smetanovi operi, kar je bilo pri izvedbi občutno: namesto temperamentne interpretacije je gostujoči dirigent skušal ustvariti bolj poglobljen muzikalni izraz in posebej osvetliti lirično stran dela605. Anita Meze je Marinko leta 1950 pela tudi na odru novosadske Opere.606 V operah ruskih skladateljev je pela Tatjano in Smeraldino. Prva povojna operna predstava v Beogradu je bil Evgenij Onjegin (februarja 1944), ki je ostal na sporedu prvih nekaj sezon. Anita Meze je začela peti Tatjano nekoliko pozneje (konec leta 1945), potem ko ji je potekla prepoved nastopanja. Duševni svet Tatjane je oživila tehnično solidno, muzikalno, igralsko diskretno in poduhovljeno ter tako ustvarila še eno v vrsti odličnih interpretacij. Ansambel solistov je pod vodstvom Oskarja Danona dosegal vidne rezultate.607 Evgenija Onjegina so leta 1952 popolnoma obnovili – režiral je Josip Kulundžič, za koregrafijo je poskrbela Ani Radošević, Stanislav Berložanski pa je le malenkostno spremenil staro scenografijo. Uvedli so dvojno razdelitev vlog, tako da sta Tatjano izmenično peli Anita Meze in Zlata Sesardić. V naslednjih letih je Meze naštudirala vlogo tudi v ruščini, saj se je pripravljala na gostovanje v Sovjetski zvezi (1956). Po vrnitvi je isto vlogo pela 1957 v osiješkem Narodnem gledališču ob njegovi 50-letnici.608 Epizodno vlogo Smeraldine v operi Zaljubljen v tri oranže je pela zgolj dvakrat, v sezoni 1950/60.609 V delih nemških skladateljev je pela dve 603 N. Hercigonja, »O jednoj pretstavi Prodan e nevjeste u Beogradskoj operi«, Književne novine, 6. 3. 1951, str. 4. 604 Bohumil Liška je prišel v Beograd, da bi videl balet Ohridska legenda, ki ga je pripravil plzenski balet. (»Nova podela uloga u Prodanoj nevesti«, Borba, 27. 10. 1956). 605 M. Vukdragović, » Prodana nevesta sa dirigentom – gostom«, Borba, 9. 11. 1956. 606 Plakat predstave je v arhivu Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu. 607 B. Dragutinović, » Evgenije Onjegin i Verter u delimično novoj podeli«, Politika, 15. 1. 1946. 608 Poleg Meze so nastopili še drugi člani beograjske Opere: Milica Miladinović (Olga), Drago Starc (Len-ski), Stanoje Janković (Onjegin), Žarko Cvejić (Gremin) in dirigent Dušan Miladinović (»Gostovanje solista Beogradske opere u Osijeku«, Politika, 5. 12. 1957, str. 9; D. J., »Osječko pozorište proslavilo pedesetogodišnjicu rada«, Politika, 7. 12. 1957, str. 9; »Novosadsko pozorište u Osijeku«, Politika, 14. 12. 1957, str. 9). 609 Plakati opernih predstav so v arhivu beograjskega Narodnega gledališča. Anita Meze - FINAL.indd 148 13. 03. 2023 14:44:07 Povojna dejavnost 149 starejši – Suzano in Nuri – ter dve novi vlogi – Marcelino in dono Elviro. Po besedah dirigenta Dušana Miladinovića je ostala Suzana Anite Meze nepresežena – »frfotajoča, razposajena, z glasom, ki je /…/ presegal njeno igralsko kreacijo, ne zato, ker bi bila kreacija slaba, ampak ker je bil ta glas, posebej v vlogi Suzane, prava violina«.610 Vlogo Nuri je v sezoni 1946/47 pela trikrat, vlogo Marceline pa samo dvakrat – pri obnovitvi Fidelia 23. 9. 1950 in na reprizi. Izmenjavala se je z Anico Stojanović in Sofijo Stanković. S svojimi izkušnjami je A. Meze v primerjavi z mlajšimi kolegicami ustvarila najbolj zrelo interpretacijo.611 Anica Stojanović je bila pevsko neizrazna, Sofija Stanković je ugajala s šar-mom in muzikalnostjo. Pri tem pa je bilo opazno pomanjkanje odrske ru-tine, ki ga ni mogel nadomestiti napor gostujočega režiserja Cirila Debev-ca, da bi v popolnosti izkoristil igralske sposobnosti vseh protagonistov.612 Vlogo Florestana je pel Rudolf Francl iz ljubljanske Opere. Ker je želelo vodstvo beograjske Opere predstaviti beograjskemu ob- činstvu stara dela v novi verziji, ki naj bi kar najbolj avtentično interpretirala Mozartovega Don Giovannija, je angažiralo goste – dirigenta Hansa Swarowskega, profesorja dirigiranja na dunajskem konservatoriju, stalnega dirigenta dunajskega radia in dirigenta oper,613 Hinka Leskovška, opernega režiserja iz Ljubljane, scenografa Viktorja Molko, znanega po sodobnem konceptu odrske scenografije, in kostumografinjo Mijo Jarc. Rezultat njihovega sodelovanja je bila nenavadna mešanica, »označena s sintezo modernističnega stilnega okrasja, realistične igre in glasbe v rokokojskem slogu, kar je odstopalo od edinstvenega Mozartovega dela«. 614 Glasbena interpretacija Hansa Swarowskega je bila dokaj avtentična, režiser Hinko Leskovšek je poudaril vidik »vesele drame« in ne tragedije, medtem ko so bili kostumi Mije Jarc zanimivi. Viktor Molka je scenografijo osnoval na bujni vegetaciji, mračnih slikah, temnem ozadju in filmski projekciji komturja, ki je odstopala od splošnega koncepta. Med solisti je bil najuspešnejši Žarko Cvejić (Leporello). Anita Meze je kot dona Elvira pokazala dobro poznavanje Mozartovega vokalnega sloga, vendar v igralskem pogledu ni uspela ustvariti polnejše dramske izraznosti tega lika.615 610 Pričevanje Dušana Miladinovića v radijski oddaji Stereorama (24. 3. 1990). 611 N. Hercigonja, »Beethoven: Fidelio. Premijera u Beogradskoj operi«, Borba, 10. 10. 1950. 612 S. Đurić-Klajn, »Ludvig van Betoven: Fidelio. Prva premijera Beogradske opere u novoj sezoni«, Politika, 5. 10. 1950, str. 4. 613 Na reprizah je dirigiral Davorin Županić. 614 S. Đurić-Klajn, »Premijera Don Huana u Beogradskoj operi«, Politika, 29. 10. 1953, str. 5. 615 Ibid. Anita Meze - FINAL.indd 149 13. 03. 2023 14:44:07 150 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Francoski repertoar Anite Meze so predstavljale tri opere: Manon (Manon), Carmen (Micaela) in Faust (Margareta). O njeni Manon616 je pisal Mihailo Vukdragovič: Svojo vrhunsko kakovost odrske umetnice je Anita Mezeto- va potrdila z naslovno vlogo v Massenetovi operi Manon. V izjemno izvajani pevski liniji, z neobičajno živim zvočnim reliefom, polnim dinamičnih in agogičnih prelivov, v boga- ti izrazni skali njenega soprana plemenite barve in brezhibne izenačenosti, je pričarala lik Manon Lescaut. Vsa mehkoba in ljubkost Massenetove glasbe je dobila v pevskem izrazu Anite Mezetove prav idealnega tolmača, medtem ko je njena igra, v kateri je dvojnost premišljenega in doživetega dosegala stopnjo sugestivne prepričljivosti, le še povečala vtis resnično izjemne celovite umetniške kreacije.617 Stana Đurić-Klajn je kot posebno uspešno epizodo izpostavila prizor slove-sa od mize v prvem dejanju.618 Za razliko od Anite Meze je Zlata Sesardić v isti vlogi pokazala nezadostno osredotočenost na glasbene in psihološke zahteve vloge Manon. Vrhunec njene kreacije je bila smrt glavne junakinje, ki jo je odigrala zelo prepričljivo, izvajalska raven celotnega solističnega ansambla pa je bila ocenjena kot visoka.619 Z izjemo sezone 1958/59 je Anita Meze pela Micaelo od obnove opere Carmen 24. 1. 1948 do konca leta 1959. Pela je »zelo inteligentno, glasovno sveže, pevskotehnično in igralsko prepričljivo, zlasti v predstavljanju enostavne Micaeline narave«. Delo so istega leta izvedli na Poletnem odru v Topčideru ob sodelovanju prvakinje zagrebške Opere Marijane Radev v naslovni vlogi.. Ker je 12 sezon uspešno pela vlogo Micaele, je bilo predvi-deno, da nastopi v Bizetovi operi tudi ob gostovanju Maria del Monaca v 616 Manon so obnovili leta 1954 v režiji Josipa Kulundžića, scenografija je bila delo Miomirja Dedića, ko-stumografija Milice Babić-Jovanović, dirigiral pa je Predrag Milošević. V naslovni vlogi naj bi se menjale Anita Meze, Zlata Sesardić in Anica Đorđević (»Masneova Manon. Premijera 28. januara«, Borba, 23. 1. 1954). 617 M. Vukdragović, » Manon u novoj podeli«, Borba, 27. 2. 1954, str. 5. 618 S. Đurić-Klajn, »Žil Masne: Manon. Premijera u Beogradskoj operi«, Politika, 7. 2. 1954, str. 6. 619 Ibid. Anita Meze - FINAL.indd 150 13. 03. 2023 14:44:07 Povojna dejavnost 151 Beogradu, vendar so pozneje to vlogo dodelili mladi in perspektivni Radmili Bakočević.620 Gounodovo opero Faust je leta 1950 obnovil režiser Josip Kulundžić, ki je želel predstaviti delo čim bolj realistično in je iz njega odstranil vse elemente nenaravnega ter prikazal Mefista kot človeka z negativnim zna- čajem. V skladu s tem konceptom je zasnoval tudi konec opere – sliko Margaretinega vrta, ki je prinašal sporočilo o spremenjenem Faustu, ki se »vrača zemlji in ljudem«. Dirigiral je Predrag Milošević, ki je bolj kot dramske poudaril lirične plati, zato je izvedba delovala monotono, brez večjih kontrastov v zboru in orkestru.621 Anita Meze je prvič pela Margareto skupaj z Valerijo Heybal. Kot že pri nekaterih drugih vlogah sta obe umetnici prikazali različen pristop. Meze je vlogo interpretirala na »moralni usmerjenosti in strogosti nemške meščanske deklice«, ki ji ni manjkalo topline, medtem ko je Valerija Heybal poleg lirike poudarila tudi izjemno dramatiko norosti.622 Meze in Heybal sta v alternaciji peli tudi Salud v operi Kratko življenje Manuela de Falle, kjer je Anita Meze pokazala nagnjenje do lirizma, vzdržanosti in notranjega miru v igri in glasu, Heybal pa je večji poudarek namenila dramatičnosti, ki je včasih prešla v patetiko. Po mnenju Stane Đurić-Klajn bi liku Salud najbolj ustrezala vmesna rešitev.623 Po vojni je Anita Meze pela eno staro vlogo (Gjulo) in tri nove (Ko- štana, Manda in sestra Batrićeva) iz oper jugoslovanskih skladateljev. Gjula iz opere Ero z onega sveta je bila od premiere 17. 4. 1937 povezana z Anito Meze. Pela jo je od začetka vojne, prek obnove opere 6. 2. 1949 in nato z izjemo sezone 1951/52 nepretrgano do leta 1959. Zaradi velike priljubljenosti opere pri občinstvu so jo večkrat prenašali po radiu, leta 1959 pa tudi prek televizije, pri čemer je sodelovala tudi Anita Meze.624 Režiser Josip Kulundžić je pri povojni obnovi opere skušal »s stilizacijo ohraniti značaj ljudske ustvarjalnosti«, dirigent Predrag Milošević pa je »z mero in okusom /…/ krotil element ‘sevdaliranja’ tako na odru kakor v orkestru«.625 Anita Meze je v vlogi Gjule pokazala kvalitete, ki so krasile 620 »Pred gostovanje čuvenog pevača. Mario del Monaco u Beogradu«, Politika, 14. 3. 1960, str. 6; »Večeras Karmen sa Mariom del Monakom«, Politika, 16. 3. 1960, str. 9. 621 N. Hercigonja, »Šarl Guno : Faust. Povodom premijere u Beogradskoj operi«, Borba, 5. 2. 1950. 622 Ibid. 623 Stana Đurić-Klajn, »Osveženje i odmena. Dve premijeri u Beogradskoj operi«, Politika, 24. 10. 1954, str. 8. 624 »Program Radio-televizije Beograd za 11. III. 1959. godine«, Politika, 11. 3. 1959, str. 13. 625 S. Đurić-Klajn, »Muzički pregled . Ero onoga svijeta Jakova gotovca«, Književnost, 1949, št. 3, str. 259. Anita Meze - FINAL.indd 151 13. 03. 2023 14:44:07 152 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze tudi njene druge kreacije – inovativno in ritmično kristalno jasnost ter preciznost, muzikalno fraziranje, mladostno svežino.626 Njen dolgoletni partner v vlogi Era, ki je čutil dramsko bistvo tega lika in zanj našel ustrezen igralski izraz, je bil tenorist Aleksandar Marinković. Oba sta nastopala v Gotovčevi operi ne samo v domovini, ampak tudi v tujini, in sicer leta 1955 ob kolektivnem gostovanju ansambla beograjske Opere na festivalu v Wiesbadnu, ko je Dimitrije Parlić delo za to priložnost tudi režijsko obnovil.627 Meze je v isti vlogi nastopila tudi leta 1948 v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, v času pred obnovo Gotovčevega dela na odru beograjske Opere. Pokazala je, da suvereno obvlada svoj glas in zna uporabiti njegove prednosti. Njeno igralsko tolmačenje Gjule pa se je bolj bližalo koncertnemu kot odrskemu načinu.628 Konjovićevo Koštano so obnovili leta 1950 v režiji Josipa Kulundžića in z dirigentom Krešimirjem Baranovićem.629 Takrat so naslovno vlogo pele tri pevke: Valerija Heybal, Anita Meze in Bahrija Nuri-Kuralt.630 Ta je vlogo pela že v sezoni 1930/31 in leta 1935 na premieri Konjovićeve opere v Pragi. Poleg nje sta v vlogi Koštane pred vojno nastopali še Blanka Kezer (1930/31) in Zlata Gjungjenac (1939/40). Za razliko od B. Kezer, ki so ji manjkale igralske izkušnje, je Zlati Gjungjenac in Bahriji Nuri-Kuralt uspelo v vlogo vnesti notranjo dinamiko. Nuri-Kuralt je prav tako uspela »najti pravi ton za Konjovićev značilno stilizirani sevdah in ga podati s svojim sijano obarvanim glasom s finimi dinamičnimi niansami.«631 A. Meze je uspelo tudi v povojni obnovi Konjevićeve opere do potankosti prikazati lik Koštane v kontekstu lokalnega kolorita in poudariti njeno spoznanje v četrtem dejanju. Lik je ustvarila glasovno odlično, igralsko pa nepopolno – njena interpretacija je bila zasnovana »bolj na čednosti in poštenju kot na prvinskem temperamentu in zanosu mlade Ciganke«. Nasprotno je Valerija Heybal z vztrajanjem pri Koštanini strasti, tudi na 626 Ibid. 627 »Obnova Gotovčeve opere Ero s onoga svijeta na sceni Beogradske opere«, Borba, 20. 4. 1955. 628 »Gostovanja v operi«, ( neznana publikacija), Maribor?, 27?. 4. 1948. 629 To delo so premierno izvedli v Beogradu leta 1931, novo verzijo pa leta 1940. Po osvoboditvi so jo najprej izvedli na odru zagrebške in sarajevske Opere ter nato v Beogradu (»Večeras u Narodnom pozorištu u Beogradu: premijera Koštane, opere Petra Konjovića«, Borba, 8. 5. 1950; »Premijera Koštane, opere Petra Konjovića, u beogradskom Narodnom pozorištu«, Politika, 7. 5. 1950, str. 4). 630 Bahrija Nuri-Hadžić se je poročila z Alojzom Kuraltom in spremenila priimek v Nuri-Kuralt. 631 Miloje Milojević, »Premijera prerađene Koštane, opere g. P. Konjovića. Preksinoć u operi Narodnog pozorišta u Beogradu«, Politika, 31. 5. 1940; B. Dragutinović, »Muzika u zemlji. Beograd«, Zvuk, 1933, št. 8/9, str. 300. Anita Meze - FINAL.indd 152 13. 03. 2023 14:44:07 Povojna dejavnost 153 mestih, kjer to ni bilo potrebno, šla v drugo skrajnost. Poleg Nuri-Kuralt, Meze in Heybal so bile tudi izvedbe ostalih članov ansambla na visoki ravni.632 Anita Meze in Valerija Heybal sta se v sezoni 1951/52 zamenjali v vlogi Mande v operi Nevesta iz Cetingrada Krešimirja Baranovića, ki so jo premierno izvedli 12. 5. 1951 pod avtorjevim vodstvom. Meze je z izrazito vokalno kulturo in igralsko izkušnjo pričarala lik malomeščanskega dekleta, medtem ko je Heybal glede na prejšnje vloge pokazala večjo glasovno uravnoteženost, ki se je družila z močjo in bujnostjo njenega izrazito lirič- nega temperamenta. Soliste je pogosto motil preglasen orkester, zato sta se »izgubljala tekst in vokalna stran dela«.633 Anita Meze je vlogo sestre Batrićeve v Hercigonjevi operi-oratoriju Gorski venec pela od premiere 19. 10. 1937 do konca kariere v sezoni 1960/61. V tem času je vlogo pela tudi ob gostovanju ansambla beograjske Opere doma in na tujem (leta 1959 v Parizu). Gorski venec je režiral Raša Plaović, ki je v skladu z žanrom dela zbore obravnaval statično, medtem ko si je lik sestre Batrićeve zamislil bolj svobodno. Anita Meze se je poglobila v svojo vlogo in pod dirigentskim vodstvom Oskarja Danona skupaj z ostalimi solisti, med katerimi je izstopal Miroslav Čangalović (vladika Danilo), ustvarila zelo muzikalno in izjemno uspešno vlogo.634 * * * Anita Meze se je upokojila leta 1965, vendar je prenehala nastopati že v sezoni 1960/61. O razlogih za tako hiter zaključek svoje operne kariere ni želela govoriti. Sodeč po tem, da se po treh desetletjih delovanja ni uradno poslovila od beograjskega občinstva in da je po upokojitvi prihajala v Opero izključno na nastope svojih študentov (npr. Aleksandre Ivanović),635 lahko domnevamo, da se je zgodilo nekaj, kar jo je kot človeka in umetnico globoko prizadelo. Med svojo poklicno potjo ni želela proslavljati svojih jubilejev, nismo pa povsem prepričani v to, da bi v primeru korektnih 632 S. Đurić-Klajn, » Koštana Petra Konjovića u Beogradskoj operi«, Politika, 25. 5. 1950, str. 5. 633 S. Đurić-Klajn, » Nevesta od Cetingrada«. Opera Krešimira Baranovića«, Politika, 23. 5. 1951, str. 4. 634 Dragutin Čolić, »Uspelo izvođenje scenskog oratorijuma Gorski vijenac od Nikole Hercigonje«, Borba, 22. 10. 1957. 635 Ljiljana Dubljević, »Razgovor sa profesorkom Aleksandrom Ivanović«, Razvoj vokalne pedagogije na fa-kultetu muzičke umetnosti u Beogradu, str. 147. Razgovor s profesorico Ivanović 16. 2. 1999 je bil objavljen v časopisu Mokranjac (Ljiljana Dubljević, »Pod srečnom zvezdom Anite Mezetove«, Mokranjac, Negotin, 2003, št. 5, str. 50–52). Anita Meze - FINAL.indd 153 13. 03. 2023 14:44:07 154 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze kolegialnih odnosov izpustila priložnost za slovo od dolgoletnih poslušalcev, pa čeprav na skromen način. Četudi je tiho odšla z opernega odra v času, ko so posamezni solisti Opere dosegali svetovno slavo, pa umetnost in velik doprinos Anite Meze k razvoju glasbeno-odrske izvedbe v Beogradu niso bili pozabljeni. Leta 1968 so ob 100-letnici Narodnega gledališča ustanovili posebno priznanje za najzaslužnejše člane gledališča, ki so za seboj zapustili globoko sled in ustvarili antologijske vloge. Plaketo v obliki pečata Narodnega gledališča je leta 1968 med prvimi dobila prav Anita Meze.636 Po dveh letih (1970) so zaradi velikega zanimanja Beograjčanov za opero v Srbskem gledališkem muzeju organizirali večere, posvečene najzaslužnejšim umetnikom. Enega od prvih (15. 1. 1970) so posvetili Aniti Meze. Takrat je govorila o svojem življenju in delu,637 na posnetkih pa so predvajali njene izvedbe samospevov (Mendelssohn, Strauss, Debussy …) in arij iz oper La bohème, Madame Butterfly, Figarova svatba, Rusalka in Evgenij Onjegin.638 Ob isti priložnosti so priredili razstavo, posvečeno 40-letnici njenega umetniškega dela, ki jo je pripravila Ksenija Orešković. Umetniški portret Anite Meze pa brez prikaza njenega dela na radiu ne bi bil popoln.639 Njeni radijski nastopi so bili pogosti640 in raznovrstni, tako na področju resne, ljudske kot tudi zabavne glasbe. To govori o tem, da je znala s svojo interpretacijo ustvariti stik s širokim krogom občinstva – lju-bitelji kakovostne glasbe različnih žanrov. Oddajanje programa Radia Beograd se je uradno začelo kmalu po osvoboditvi Beograda 10. 1. 1944. Do 70. let, dokler je Anita Meze nastopala na programih Radia Beograd, je ta prešel že več razvojnih obdobij. Prvo je potekalo od 10. 11. 1944 do leta 1948, torej od vojne in vse do zgodnjih povojnih let, ko so bili radijski sprejemnik redki, tisk pa je bil zaradi poškodovanih prometnih poti za mnoge nedostopen. Zato je imel radio pretežno infor-mativno vlogo, čeprav ni zanemarjal ostalih vsebin. V tem času so obnovili 636 Pričanje Dušana Miladinovića v radijski oddaji Stereorama 24. 3. 1990. 637 Večer je organizirala Ksenija Orešković. 638 »Ličnost u vestima (vest o večeru Anite Mezetove v Muzeju gledališke umetnosti v Beogradu)«, Politika, 14. 1. 1970, str. 12; »Oglas: Veče Anite Mezetove u Muzeju pozorišne umetnosti Srbije«, Politika, 15. 1. 1970, str. 21; Vladimir Stefanović, »Ceo sjajni operski vek. Dva časa umetnosti Anite Mezetove«, Politika, 23. 1. 1970; Ksenija Šukuljević-Marković, 50 godina Muzela pozorišne umetnosti Srbije, Muzej pozorišne umetnosti Srbije, Beograd, 2000, str. 75. 639 Za rekonstrukcijo njenih radijskih nastopov so služili radijski programi v dnevnem in periodičnem tisku ter priloga v knjigi Darinke Simić-Mitrović Da capo all' infinito. 640 Po vojni je na radiu nastopila okrog 213-krat. Anita Meze - FINAL.indd 154 13. 03. 2023 14:44:07 Povojna dejavnost 155 stare in ustanovili nove instrumentalne in vokalne glasbene ansamble Radia Beograd: simfonični orkester,641 zbor, otroški zbor (1944–1947), zabavni orkester (od 1948), ljudski orkester, tamburaški orkester itd. Na programih Radia Beograd so se začela tudi gostovanja tujih umetnikov. Spremenjene zunanje politične razmere, nastale po sporu Jugoslavije z informbirojem, so v naslednjih letih (1948–1954) povzročile intenzivnejšo uporabo tega medija v propagandne namene.642 Program so oddajali trikrat dnevno: zjutraj, opoldne in zvečer, glede vsebine pa so skušali ustreči zahtevam poslušalcev. Obenem so skušali institucionalizirati ansamble Radia Beograd.643 V tretjem obdobju (1955–1965) je Radio Beograd začel oddajati ce-lodnevni program in v oddajah iskal stik s poslušalci, nastajali so skupni programi jugoslovanskih radijskih postaj, začele so se redne oddaje 2. programa Radia Beograd, najprej ob nedeljah (9. 2. 1958–1963) in nato tudi vse druge dni, s čimer je Radio Beograd začel dobivati programsko podo-bo. Naslednja leta (1965–1976) so nastali še trije novi programi. Od januarja 1950 do aprila 1951 je poleg zvezne postaje Radio Beograd oddajala novoustanovljena republiška radijska postaja Beograd 2, ki je imela svoje uredništvo in izvajalske ansamble, od 1950 do začetka 1954 je program za tujino oddajala samostojna kratkovalovna postaja Radio Jugoslavija.644 Nastope Anite Meze so oddajali tako v oddajah resne, ljudske in zabavne glasbe na prvem in drugem programu Radia Beograd, pa tudi na programih samostojnih radijskih postaj Radio Beograd 2 in Radio Jugoslavija. Ko se je po vojni govorilo o resni glasbi, je bil vedno govor o povečanju odstotka domače glasbe v radijskih programih. Na to so najprej opozorili člani Glasbenega sveta Radia Beograd na konferenci v Aranđelovcu leta 641 Mihailo Vukdragović je po osvoboditvi obnovil simfonični orkester, ki je nastopal samostojno in v sklo-pu zabavnega in ljudskega orkestra. Z dirigentom Krešimirjem Baranovićem se je orkester leta 1946 osamosvojil. V začetku 1951 je večina članov orkestra skupaj s člani opernega in simfoničnega orkestra JA ustanovila simfonični orkester LR Srbije, ki se je leta 1951 preimenoval v Beograjsko filharmonijo. Do ponovne ustanovitve radijskega orkestra 1957 so resno glasbo na radiu izvajali Mali radijski orkester in Komorni orkester, simfonični orkester pa so zbrali samo občasno za snemanja novih del, večinoma jugoslovanske glasbe (Darinka Simić-Mitrović, str. 74, 71, 85; »Radiofonija«, Leksikon jugoslavenske muzike, 2, str. 232). 642 Od 1948 do konca 60. let se je zaradi motenj tujih radijskih postaj – vojaške postaje RIAS, Radia Sevilla in drugih – domet slišnosti 1. programa Radia Beograd močno zmanjšal (Rodoljub Žižić, »Od 2,5 do 2000 kilovata«, Ovde Radio Beograd, str. 60–61). 643 Z nastankom televizije (1959) so nazive dobili Simfonični orkester Radio-televizije Beograd, Hor Radio- -televizije Beograd … (Darinka Simić-Mitrović, str. 96). 644 Ta postaja je oddajala program v 15 jezikih v času od 1950 do začetka 1954. Ustanovili so jo po sporu z informbirojem, v času hladne vojne. Anita Meze - FINAL.indd 155 13. 03. 2023 14:44:08 156 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 1947 in drugi posamezniki – skladatelja Jovan Bandur in Mihailo Vukdragović. O tem so govorili tudi udeleženci sestanka v okviru plenarnega sestanka glavnega odbora Zveze jugoslovanskih skladateljev 20. 11. 1954 v Sarajevu. Poleg skladateljev so bili na sestanku tudi predstavniki oper, filharmonij in radiev iz vse države. Eden izmed splošnih zaključkov je bil, da ima »jugoslovanska ustvarjalnost v domovini prednost pred vsemi drugimi glasbenimi kulturami«. Ker so ta sklep hitro uveljavili, so že leta 1957 udeleženci konference Zveze jugoslovanskih skladateljev na Bledu ugotovili, da se je situacija v tem pogledu močno izboljšala.645 Na isti seji so opozorili na nove probleme, ki bi jih morali rešiti – to je potreba po večjem odstot-ku simfoničnih del, oper in opernih fragmentov na radiu in še posebej popularizacija novih domačih del. Zahtevali so tudi višjo raven izvedb in ravnotežje glede izvajanja del jugoslovanskih skladateljev.646 V želji po populariziranju domače glasbe so organizirali jugoslovanski glasbeni radijski festival: na prvem leta 1954 so izvedli dela zadnjih štirih let, na drugem leta 1954 v dvorani Kolarčeve ljudske univerze v Beogradu pa najboljša dela jugoslovanskih skladateljev, nastala med letoma 1945 in 1954, medtem ko so tretji festival leta 1955 posvetili ljudski glasbi.647 Glasbeno-odrska dela Na prvem programu Radia Beograd so iz Narodnega gledališča neposredno prenašali šest oper in scenski oratorij Gorski venec, kjer je nastopala Anita Meze: 1948/49 Puccini: Madame Butterfly (Čočosan) Gotovac: Ero z onega sveta (Gjula) 1949/50 Gotovac: Ero z onega sveta (Gjula) Bizet: Carmen (Micaela) Gotovac: Ero z onega sveta (Gjula) 645 Tedaj je bil delež domače glasbe več kot 55-odstoten. 646 Poudarili so, da sta beograjski in zagrebški radio oddajala velik odstotek del slovenskih skladateljev, medtem ko je Radio Ljubljana oddajal le majhen odstotek srbskih in hrvaških skladateljev. Sicer pa sta bila po evropski statistiki Radiodifuzije Radio Beograd in Radio Zagreb med prvimi radijskimi posta-jami po zastopanosti resne glasbe v programih (»Diskusija. Radiostanice i njihova uloga u propagiranju jugoslovenske muzike. Izvod iz diskusije«, Zvuk, 1957, št. 11/12, str. 68). Analiza programa iz leta 1968 je pokazala, da je odstotek domače glasbe znašal 25 % celotnega programa resne glasbe na prvem programu, manj kot 1 % na drugem in okoli 10 % na tretjem programu (»Sredstva javnog saopštavanja i muzika. Muzika i radio«, Pro musica, 1970, posebna izdaja, str. 33). 647 »Jugoslovenski muzički radio festival«, Borba, 7. 1. 1954. Anita Meze - FINAL.indd 156 13. 03. 2023 14:44:08 Povojna dejavnost 157 1951/52 Puccinni: Madame Butterfly (Čočosan) Smetana: Prodana nesveta (Marinka) 1952/53 Čajkovski: Evgenij Onjegin (Tatjana) 1953/54 Smetana: Prodana nevesta (Marinka) 1961/62 Hercigonja: Gorski venec (sestra Batrićeva) To so bila priljubljena dela iz standardnega repertoarja, tako da so nekatera med njimi v eni sezoni ali v različnih sezonah oddajali večkrat. Včasih je bil vzrok gostovanje posameznih pevcev – solistke zagrebške Opere Marijane Radev v vlogi Carmen in solista ljubljanske Opere tenorista Draga Čudna v vlogi Janka v Smetanovi Prodani nevesti.648 Poleg oper iz Narodnega gledališča so na prvem programu Radia Beograd 12. 4. 1951 iz studia prenašali Mozartovo opero Bastien in Bastiena, v kateri so peli Anita Meze, Mira Kalinović, Branislav Pivnički in komorni orkester Radia Beograd z dirigentom Đuro Jakšićem. Meze je skupaj s solisti beograjske Opere na istem programu večkrat pela fragmente oper tujih ( Halka, Carmen, 2. dejanje) in jugoslovanskih skladateljev ( Nikola Šubic Zrinjski, Nasilnik, Ero z onega sveta, Gorski venec) ob spremljavi ansamblov Radia Beograd in beograjske Opere.649 Na programu Radia Beograd 2 je z baritonistom Dragomirjem Ninkovićem ob spremljavi simfoničnega orkestra Radia Beograd 2 in dirigenta Predraga Miloševića pela fragmente iz Krstićeve opere Nasilnik. Vokalno-instrumentalna dela Po vojni je Meze večkrat pela vokalno-instrumentalne skladbe. Na prvem programu Radia Beograd so izmed njih prenašali Bachovo Kantato o kavi (1953), Magnificat (1954), Mozartov Requiem (1955) in kantate jugoslovanskih avtorjev: Jugoslovanska partizanska rapsodija Jovana Bandure (1948, 1949, 1951, 1952), Gorski venec (1953, 1954, 1956), Zulejma Du- šana Miladinovića (1957) in Vezilja svobode Mihaila Vukdragovića (1960). Z izjemo Bachove Kantate o kavi je vsa ostala dela pela na Kolarčevi ljudski univerzi. Verjetno so jih snemali za radio, saj so nekatera ( Jugoslovanska partizanska rapsodija, Gorski venec) ponavljali več let. Jugoslovansko partizansko rapsodijo so zaradi posebne vsebine predvajali ob vseh pomembnih 648 Dirigirali so Davorin Županić, Predrag Milošević in Oskar Danon. 649 Spremljala sta jo operni orkester in zbor, dirigenta Predrag Milošević in Oskar Danon. Nastopala je tudi ob spremljavi orkestra Radia Beograd in beograjske Opere ter dirigenta Davorina Županića. Anita Meze - FINAL.indd 157 13. 03. 2023 14:44:08 158 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze državnih praznikih, v celoti ali po delih pa jo je bilo najpogosteje možno slišati na radijskih valovih. Anita Meze je kot solistka trikrat pela Vukdragovićevo kantato Vezilja svobode na koncertu (enkrat 1950 in dvakrat 1956).650 Zadnjič je to skladbo pela leta 1960 v studiu Radia Beograd z radijskim zborom ter Beograjsko filharmonijo in dirigentom oz. avtorjem skladbe, s katerim je sodelovala že leta 1950. Solistična vokalna glasba Glede na predvojno obdobje je Meze po vojni na radiu pela manjše število samospevov jugoslovanskih skladateljev. Najbolj zastopani so bili slovenski avtorji, pa tudi nekaj srbskih in hrvaških. Poleg samospevov Benjamina Ipavca, Josipa Pavčiča, Emila Adamiča in Antona Lajovca, ki jih je pela že pred vojno,651 je izvajala še samospeve Josifa Marinkovića, Miloja Milojevića in Jovana Bandurja,652 kakor tudi cikel pesmi Intima Jakova Gotovca iz leta 1945 in Međimurske pesmi za glas in harfo Nikole Hercigonje. Novejšega datuma so bile skladbe, ki jih je pela na koncertu samospevov v okviru Drugega radijskega festivala jugoslovanske glasbe 1954 na Kolarčevi ljudski univerzi, kjer so na sedmih zaporednih večerih izvedli najboljša simfonična, komorna in zborovska dela ter samospeve jugoslovanskih avtorjev, nastala po vojni (1945–1954). Koncerte so prenašale vse radijske postaje v državi. Anita Meze je pela Pomladne pesmi Marjana Kozine in Pet otroških pesmi Zlatana Vaude ob klavirski spremljavi Jurice Muraia. Poleg nje so nastopili solisti Janez Lipušček, tenorist ljubljanske Opere, Vladimir Ružđak iz zagrebške Opere ter Miroslav Čangalović, basist in prvak beograjske Opere.653 Po besedah Mihaila Vukdragovića so bili Meze, Ružđak in Čangalović »navdahnjeni in poduhovljeni tolmači /…/ programa«, medtem ko je »Janez Lipušček na trenutke pokazal lepe glasovne in muzikalne lastnosti«.654 Z izjemo manjšega števila skladb starih italijanskih mojstrov, kot so Kot sončni zrak Antonia Caldare, predstavnika poznega beneškega baroka, 650 Pela je z zborom in s simfoničnim orkestrom Doma JLA (dirigent Franc Klinar), ki so ga 1950 povečali z zborom in s simfoničnim orkestrom Radia Beograd (dirigiral je avtor). 651 Pela je Ipavčevo Ciganko Marijo, Pavčičeva Pastirico in cikel Ciciban, cicifuj, Adamičevi Ločite v in Uspavanko ter Lajovčevo Begunko pri zibeli. 652 Imena skladb srbskih avtorjev niso znana. 653 Peli so samospeve Miloševića, Baranovića, Devčića, Gotovca, Šivica, Kozine, Hercigonje, Tajčevića in Sakača. 654 Mihailo Vukdragović, »Horska muzika i solo pesme na Drugom radiofestivalu«, Borba, 11. 2. 1954. Anita Meze - FINAL.indd 158 13. 03. 2023 14:44:08 Povojna dejavnost 159 in Ali me ljubiš Giovannija Batiste Pergolesija, ter cikla pesmi Daljni ljubici Ludwiga van Beethovna, je repertoar Anite Meze vseboval predvsem samospeve zgodnjih in poznih romantikov. Poleg cikla Lepa mlinarica Franza Schuberta, Ljubezen in žensko življenje Roberta Schumanna, Otroška soba Musorgskega in Srce moje Slavickega je pela pesmi Brahmsa, Wolfa, Dvořáka, Kjuja, Čajkovskega (»Razočaranje«), Grečaninova, Rahmaninova (»Odgovor«), Kaševarova (»Časi, ki odvršali«) in samospeve francoskih avtorjev Gabriela Faureja, Henrica Duparca in Norvežana Edvarda Griega. Pela je tudi pesmi španskih avtorjev, impresionistične skladbe Clauda Debussyja, pesmi z elementi ekspresionizma Richarda Straussa, cikel Čarobne uspavanke in sodobna dela Benjamina Brittna. V okviru otroškega vzgojnega programa so predvajali glasbene oddaje za najmlajše. Anita Meze je štirikrat (1952, 1957, 1958 in 1960) sodelovala v teh oddajah na prvem programu Radia Beograd. Dvakrat je ob klavirski spremljavi Alekseja Butakova pela cikel pesmi Musorgskega Otroška soba. Avtorji ostalih pesmi, ki jih je pela ob spremljavi Zdenka Marasovića, niso znani. Poznamo pa posnetek treh samospevov iz cikla Otroška soba v njeni interpretaciji in po poslušanju lahko izpovem svoje osebne vtise. Menim, da se je umetnici uspela popolnoma poglobiti v doživljanje otroka, ki ga je Musorgski izjemno plastično pričaral z uporabo glasbenega jezika. Barvo glasu je prilagodila tako, da spominja na otroški glas. Meze je iz trenutka v trenutek naslikala vsa temne negotovosti otroške duše, njene dvome, vprašanja … Pri interpretaciji vsakega samospeva vidimo dobro zamišljeno dramatizacijo, ki zaradi tega deluje skrajno spontano. To dramatizacijo je Meze dosegla z glasom, pri čemer se poslušalec ne čuti prikrajšanega za vizualno dimenzijo. Ko jo posluša, njena živa izvedba spodbudi podobe, ki stečejo kar same. K temu vsekakor prispeva tudi izjemno jasna dikcija, z dobro izgovarjavo ruščine, izražena v raznih modulacijah in z željo pričarati otrokove reakcije v različnih situacijah (stvari, ki ga zanimajo, strašijo, navdušujejo) … Pazljivi poslušalec je torej za trenutek primoran pozabiti Anito Meze in »prisostvovati« dialogu otroka in dojilje. Tudi klavirska spremljava Alekseja Butakova kaže bogastvo izraznosti v izvedbi Anite Meze, s čimer sta dosegla skladno celoto. Posnetki Anite Meze, ki jih hranijo fonoteke Radia Beograd, Srbski gledališki muzej in beograjska Fakulteta za glasbo,655 potrjujejo njeno 655 Večina posnetkov je na magnetofonskih trakovih, nekaj je presnetih na CD-je, manjši del je na gramofonskih ploščah. Z ansamblom beograjske Opere je Meze posnela Gorski venec (3 LP-plošče) za Produkcijo gramofonskih plošč Radiotelevizije Beograd. Ista produkcija je leta 1989 izdala ploščo z njenimi posnetki iz obdobja 1953–1965. Posamezne posnete skladbe te umetnice so na ploščah Antologija Anita Meze - FINAL.indd 159 13. 03. 2023 14:44:08 160 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze glasovno kakovost, o kateri so pisali domači in tuji kritiki. Čeprav so vse interpretacije samospevov in arij na zavidljivi ravni, posamezne ( Otroška soba Musorgskega, Zvezdna noč Debussyja,656 arija Čočosan iz tretjega dejanja Puccinijeve opere Madame Butterfly) prinašajo posebno atmosfero in pričajo o umetničini navdihnjeni izvedbi. Anita Meze je na nastopih na prvem programu Radia Beograd so- delovala z znanimi umetniki, med njimi so bili izjemni pianisti (Dušan Trbojević, Emil Hajek idr.). Samospeve je pela ob spremljavi Alekseja Butakova, Predraga Miloševića, Andreje Pregerja, Milana Ristića, Nade Vu-jičić, Zdenka Marasovića, Dušana Trbojevića in Tatjane Leandrov, na klavičembalu jo je spremljal Emil Hajek, na harfi Josip Pikelj. Pela je tudi ob spremljavi Malega in Simfoničnega orkestra Radia Beograd ter Beograjske filharmonije pod vodstvom Đure Jakšića. Na prvem programu Radia Beograd je nastopala velikokrat, medtem ko je na drugem programu gostovala samo enkrat (19. 1. 1953), ko je z Beograjsko filharmonijo in dirigentom Đurom Jakšićem pela samospeve Stevana Hristića. Na programu republiškega Radia Beograd 2 je večkrat nastopila s solističnim koncertom, a njenega programa ne poznamo. Enkrat jo je spremljala Nada Vujičić. Na programu kratkovalovne samostojne postaje Radio Jugoslavi- ja, namenjene tujini, je Anita Meze 20. 12. 1953 pela pesmi španskih skladateljev. O problematiki ljudske glasbe na radiu so največ pisali Mihailo Vukdragović, Nikola Hercigonja in Zija Kučukalić. Večinoma so popisovali takratno stanje glede predvajanja ljudske glasbe in iskali boljše rešitve. Prva leta po vojni (1945–1947) je Radio Beograd med jugoslovanskimi skladatelji propagiral pisanje obdelav ljudskih pesmi namesto improvizacij. Mnogi so se odzvali na ta poziv in radio je leta 1948 že razpolagal z več sto posnetimi priredbami.657 Mihailo Vukdragović je v naslednjih letih ugotovil (1950–1952), da se je na račun priredb znova povečalo število improvizacij, za kar je prek tiska okrivil odgovorne na radiu. Odgovorili so mu Miroslav Špiler, Božidar Božović in Đorđe Karaklajić in poudarili dve dejstvi: da so predhodno jugoslovenske solo pesme – Jugoslovenska solo pesma 1 in 2 (LP-plošča diskografske firme Jugoton iz Zagreba), Antologija srpske muzike. Solo pesma (LP-diskografije televizije Beograd) in na plošči podjetja Gramofonove zavody Praha (Gl. prilogo št. 2 s popisom posnetkov A. Meze). 656 Zdenko Marasović je s klavirsko spremljavo muzikalno bistveno podprl vokalni del. 657 Jovan Bandur, »Muzika u emisijama savezne radio-stanice«, Muzika, 1948, št. 1, str. 123. Anita Meze - FINAL.indd 160 13. 03. 2023 14:44:08 Povojna dejavnost 161 uporabljali manj uspele priredbe, med katerimi je bilo premalo popularnih ljudskih melodij, in da so jih izvajalci interpretirali brez prave ljubezni. Obenem so poudarili, da je zahteva po prepovedi improvizirane ljudske glasbe prezgodnja in da je treba priredbe uvajati postopoma. Konec 50. let je Vukdragović ugotovil, da se situacija s predvajanjem priredb ni bistveno popravila, in pozdravil napore glasbenega vodstva Radia Beograd, da s predvajanjem stilizacij nudi poslušalcem »nekaj vrednejšega od improvizacije«, vendar je obenem menil, da stilizacije predstavljajo zgolj prehod h kvalitetnejšim umetniškim rešitvam (obdelavam), do katerih je treba priti.658 Ljudski glasbi so posvetili Tretji jugoslovanski radijski festival leta 1955 na Cetinju. Po tem festivalu so v Kotorju naslednje leto organizirali posvetovanje Jugoslovanske radiodifuzije, na katerem je Nikola Hercigonja spregovoril o problemih ljudske glasbe jugoslovanskih radijskih postaj ter v dodatku referata o problemu folklore v našem glasbenem življenju. Hercigonja je menil, da je kič najpogosteje poistoveten s folkloro in je zato treba javnost sistematsko in intenzivno izobraževati o vrednosti in pomenu folklore ter jo preučevati, obenem pa morajo poustvarjalni umetniki izvajati kakovostna na folklori temelječa dela. Obenem je predlagal delitev »ljudskega sektorja« na resni, zabavni in znanstveno-popularni, pri čemer naj bi bili »tesno povezani na svojih mejah«, kar bi pripeljalo do brisanja umetnih meja med improvizacijo, stilizacijo in priredbo (v smislu eno-stavnosti in zapletenosti koncepta). Hercigonja je trdil, da so na radijskih programih potrebne vse vrste glasbe. Za razliko od Vukdragovića je menil, da ima v »ljudskem sektorju« svoje mesto tudi kavarniška glasba, vendar jo je treba »pazljivo dozirati«.659 Na kongresu jugoslovanskih folkloristov leta 1958 v Zaječaru in Negotinu se je Zija Kučukalić v referatu »Glasbena folklora na programih na- ših radijev« ukvarjal s temo predvajanja in izvajanja ljudske glasbe. Govoril je, da je stilizirana ljudska glasba »srž ljudske glasbe, ki se oddaja«, in da je izvajanje nekvalitetnih priredb manj sposobnih skladateljev enako napač- no kakor forsiranje kavarniških manir v improvizirani glasbi. Čeprav ni 658 M. Vukdragović, »Narodna muzuika na programima radiostanica«, Borba, 22. 2. 1959, str. 9. 659 Hercigonja je to vrsto kiča definiral kot pokvarjeno in vulgarizirano pesem in ples, kjer je zastopan samo zabavni trenutek, medtem ko je »estetski /…/ namenjen le splošni dopadljivosti« (N. Hercigonja, »O problemu folklora u našem muzičkom životui««, Napisci o muzici, str. 236). Anita Meze - FINAL.indd 161 13. 03. 2023 14:44:08 162 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze bil zagovornik improvizirane glasbe, je menil, da ima ta v programih svoje mesto in celo perspektivo.660 Sredi 60. let je prišlo do prave »poplave lažne folklore«, tako na estradi kot v medijih, zato je bil leta 1965 v Opatiji organiziran posvet o folklori na radiu in televiziji. Ko je analiziral te pojave, je Dragiša Savić izpostavil hiperprodukcijo pesmi v t. i. ljudskem duhu, ki so poleg banalne literarne vrednosti prinašale povsem poenostavljeno šablonizirano glasbeno vsebino.661 Napori glasbenih strokovnjakov pri preprečevanju teh pojavov niso bili uspešni. Ker je »sevdalinska« glasba blizu večini poslušalcev, je bila na programih Radia Beograd prisotna od začetka, odnos odgovornih do tovrstne glasbe pa je bil po vojni nekoliko drugačen: zdi se, da so se že kmalu po osvoboditvi nehali prizadevati reformiranje ljudske glasbe, manj so gledali na kakovost, predviden prehod na umetniške rešitve pa je izostal. * * * Anita Meze je po vojni pomembno prispevala k boljši kakovosti in različ- nosti ljudske glasbe na radiu. Poleg Šarplaninske uspavanke Miloja Milojevića, ki jo je pela že pred vojno, je v času med letoma 1946 in 1961 pogosto pela ljudske pesmi drugih narodov. Med njimi so bile izvirne bolgarske in poljske pesmi, španske v priredbi Manuela de Falle in španskokubanskega skladatelja Nina (Nin y Castellanos) ter francoske ljudske pesmi v priredbi Benjamina Brittna ter letonske pesmi v Darzinijevi priredbi. Posebno afi-niteto je čutila do črnskih duhovnih pesmi – na prvem programu Radia Beograd jih je pela ob spremljavi Alekseja Butakova, Zdenka Marasovića in Tatjane Leandrov. Zabavna glasba (peti in igrani šlagerji) je bila od samega začetka del programa Radia Beograd. Po vojni je zanimanje za to glasbo naraščalo, tako da se je po besedah Tomice Simovića trdno usidralo v družbo in postalo resna »epidemija«. Večino del tega žanra so komponirali tuji mojstri, do-mači avtorji pa le manjši del – večinoma je šlo za amaterje, polamaterje in diletante. 660 Zoja Kučukalić, »Muzički folklor na programima naših radiostanica«, Rad kongresa folklorosta Jugoslavije u Zaječaru i Negotinu 1958, Naučno delo, Beograd, 1960, str. 203. 661 Dragiša Savić, »Protiv poplave lažnog folklora«, Zvuk, 1966, št. 66, str. 57–60. Anita Meze - FINAL.indd 162 13. 03. 2023 14:44:08 Povojna dejavnost 163 S problemi domače zabavne glasbe so se ukvarjali udeleženci konference Zveze jugoslovanskih skladateljev leta 1956 na Bledu. Definirali so oblike zabavnega žanra in poskušali najti odlike domače zabavne glasbe. Lida Frajt je v referatu »Problemi naše zabavne glasbe« pod zabavno glasbo uvrstila »oblike od priljubljenega koncertina in operete prek značilnih kratkih komadov in zabavne množične pesmi vse do šlagerja, katerega melodija je tako enostavna, da si jo lahko hitro zapomni in zapoje povprečen človek brez glasbene kulture«.662 Ugotovila je, da domača zabavna glasba ne potrebuje folklornih elementov, da pa je »po svoji melodiki, ritmiki in harmoniji blizu našemu človeku«.663 Skladateljem so naročili, naj kompo-nirajo dela tega žanra.664 V tisku so v glavnem pisali, da izvajajo zabavno glasbo »glasbeni kal-kulanti«, ki ustvarjajo šarlatanske rezultate sumljive kakovosti, in da so potrebni strokovni in odgovorni izvajalci.665 V kontekstu omenjenih razmer laže razumemo razloge, zaradi katerih je Anita Meze trikrat (2. in 7. 4. 1957 ter 7. 10. 1959) sodelovala v oddajah zabavne glasbe na prvem programu Radia Beograd. Nastopala je samostojno ali z drugimi solisti,666 pela je šlagerje ob spremljavi Beograjske filharmonije, godalnega zabavnega orkestra Radia Beograd667 in z dirigenti Đurom Jakšićem, Ilijem Genićem in Bojanom Adamičem. Večkrat je skupaj s tenoristom Dragom Starcem ob spremljavi komornega zbora beograjske Opere, simfoničnega orkestra Radiotelevizije Beograd z dirigentom Davorinom Županićem pela fragmente iz operete Mala Floramye Iva Tijardovića. Nezanimanje glasbenih kritikov, značilno že za začetke Radia Beograd, se je nadaljevalo tudi dolga leta po vojni. Mnogi so to sprejeli, zato je Andreja Preger začutil potrebo, da je leta 1953 v članku »Zakaj kritika molči o radijskih izvedbah?« poudaril njen večkratni pomen tako za izvajalce in ob- činstvo kot tudi za vodstvo glasbenega programa. Pokazal je tudi na možno vsebino take vrste zapisov, ki bi se nanašala na kritično analizo glasbenega 662 Lida Frajt, »Problemi naše zabavne muzike«, Zvuk, 1957, št. 11/12, str. 55. 663 Ibid., str. 56. 664 Ibid. 665 T. Simović, »Savremena jugoslavenska zabavna muzika«, Zvuk, 1960, št. 39–40, str. 486–487. 666 Med njimi so bili Zdenka Nikolić, Miroslav Čangalović in Dušan Jakšić. 667 Od 1959 godalni Zabavni orkester Radio-televizije Beograd. Anita Meze - FINAL.indd 163 13. 03. 2023 14:44:08 164 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze programa in premierno izvajanih del domačih in tujih skladateljev, kakor tudi na tehnično stran oddaj (kakovosti posnetkov in tehnične reprodukcije). Andreja Preger je opozoril, da radijske oddaje posluša »nekaj več poslušalcev kot v dvoranah« in da je potrebna posebna rubrika s kritiko radijskega programa v dnevnem in periodičnem tisku.668 Na konferenci Zveze jugoslovanskih skladateljev leta 1956 na Bledu je glavni glasbeni urednik Radia Zagreb Ivo Vuljević predlagal, naj se uvede stalna kritična rubrika o glasbenih oddajah jugoslovanskih radijskih postaj. Po 14 letih (1970) so ugotavljali, da obstaja veliko večje zanimanje za pisanje o zabavni in »novi« ljudski glasbi, pri čemer je bilo to pisanje največ- krat nestrokovno, kakor tudi o resni glasbi, ki ni imela svojega mesta niti v dnevnem niti v periodičnem tisku.669 Tako seveda ni podatkov in sodb o radijskih nastopih Anite Meze. Kot že pred vojno najdemo tu in tam ka-kšno informacijo, a še to le v primerih, ko je nastopala v javnih dvoranah, iz katerih so neposredno prenašali koncert ali opero. Po koncu druge svetovne vojne so obnovili delo opernih hiš, ki so pred vojno občasno ali stalno delovale na teritoriju kraljevine Jugoslavije – v Zagrebu, Osijeku, Splitu, Ljubljani, Mariboru in v Novem Sadu. Ustanovili so tudi nove v Sarajevu, na Reki (1946), v Skopju (1948) in Subotici (1950).670 Ko so te ustanove nastajale, so se v njihovo delo – dokler niso nastali samostojni operni ansambli – vključili dirigenti, solisti in glasbeniki iz Beograda, Zagreba in Ljubljane. Pevci iz različnih središč so gostovali že od leta 1945. Na odru beograjske Opere je bilo največ solistov zagrebške Opere, najpogosteje so nastopali tenorist Josip Gostič in mezzosopranistka Marijana Radev, predstavnika glasov, ki jih je bilo v Beogradu manj,671 kot tudi člani ljubljanske Opere, zlasti Vilma Bukovec in Ladko Korošec.672 668 Andreja Preger, »Zašto kritika ćuti o radio izvođenjima?«, Revija književnosti, pozorišta, muzike, filma, likovnih umetnosti, 1. 9. 1953, str. 5. 669 »Sredstva javnog saopštavanja i muzika. Muzika na televiziji«, Pro musica, 1970, str. 35. Zagreb (1950, 1958, 1960), Ljubljana (1950, 1961), Reka in Opatija (1950), Pančevo (1956), Banjalu-ka (1958), Sarajevo (1958), Dubrovnik (1958), Pulj (1958), Zrenjanin (1958) in Kragujevac (1961). 670 Opero v Subotici je ustanovilo Hrvaško narodno gledališče, vendar je prenehala z delom že po štirih letih. 671 Iz Zagreba so nastopali od leta 1945 do konca 60. let: Dragica Martinis, Zlata Gjungjenac, Vilma Noži-nić, Nada Tončić, Marija Podvinec, Mirka Klarić, Branka Stilinović, Marijana Radev, Nada Putar, Boris Marinov, Ratimir Delorko, Jeronim Žunec, Franjo Paulik, Pjetro Filipi, Zvonimir Prelčec, Vladimir Ružđak, Tomislav Neralić, Drago Bernardić idr. 672 Gostovanja ljubljanskih pevcev so se začela v sezoni 1946/47. Gostovali so Valerija Heybal, Zlata Gjungjenac, Nada Vidmar, Vilma Bukovec, Milica Polajnar, Vanda Gerlovič, Ksenija Vidali-Žebre, Drago Čuden, Rudolf Francl, Janez Lipušček, Attilio Planinšek, Rajko Koritnik, Friderik Lupša, Ladko Korošec idr. Anita Meze - FINAL.indd 164 13. 03. 2023 14:44:08 Povojna dejavnost 165 V 50. letih so se jim pridružili operni umetniki iz Sarajeva,673 Osijeka,674 Novega Sada,675 Skopja,676 Subotice,677 Splita …678 Največ jih je nastopilo v eni, le redki v dveh sezonah, medtem ko so bila gostovanja dirigentov, režiserjev, scenografov in kostumografov so bila še redkejša.679 Nastopi beograjskih umetnikov v drugih jugoslovanskih operah niso bili tako pogosti, največkrat je šlo za nadomeščanje obolelih kolegov in »reševanje« predstav. Sodelovanje, ki se je začelo z izmenjavo pevcev, je hitro dobilo širše okvire, saj so najprej organizirali gostovanja opernih ansamblov doma, nato pa v tujini. V Beogradu so od 1948 do 1964 gostovale opere iz: • Zagreba: 1948/49*,680 1953/54, 1958/59, 1968/69 • Ljubljane: 1951/52, 1957/58* • Sarajeva: 1949/50*, 1957/58*, 1960/61 • Skopja: 1951/52, 1958/59*, 1963/64 • Novega Sada: 1960/61, 1963/64* Na sporedu teh opernih hiš so bile opere iz standardnega repertoarja, dela domačih in tujih skladateljev, nekatera tudi novejšega datuma: Poličev Deseti brat (1957), Šulekov Koriolan (1957), Devčićeva Labinska čarovnica (1957), Logarjevo Enainštirideseto (1958), kot tudi Prokofjeva Zaroka v samostanu (1940), Orffova Premetenka (1943), Brittnova Onečaščena Lu-krecija (1946) in Menottijev Medij (1946). Prisotnost najpomembnejših oper jugoslovanskih skladateljev na repertoarjih opernih gledališč v državi je bila poleg ostalih dejavnikov rezultat sodelovanja oper, filharmonij in 673 Vanda Cistler, Zlata Ćipiko, Ana Ivanišević, Mira Štor, Ljiljana Stefanović, Radmila Todorovska, Ljiljana Molnar, Dragica Koritić, Mario Đuranec, Pietro Galarati, Dragutin Fiala, Enzo Serini, Milivoj Bačanović, Marko Janjić idr. 674 Branka Galić, Stjepan Andrašević idr. 675 Nada Krušlin, Mirjana Vrčević, Krste Ivić, Vladan Cvejić (od 1956 do 1968), Ozren Bingulac, Vladeta Popović, Dimitrij Marinovski, Mirko Hadnađev idr. 676 Zina Mitrenska, Ana Ivaniševič, Zina Krelja, Danka Firfova, Pavlina Apostolova, Ana Lipša, Artur Sur-mejan, Mario Đuranec, Enzo Serini idr. 677 Vanja Matulić. 678 Toni Jelaska, Attilio Planinšek idr. 679 Med drugimi so gostovali dirigent Ivo Štajcer, režiserji Ciril Debevec, Marko Fotez in Hinko Leskovšek, scenograf Viktor Molka, kostumografinji Mija Jarc in Mira Glišić, v drugih središčih pa so gostovali dirigenti Oskar Danon, Dušan Miladinović, režiser Mladen Sabljić, Ani Radošević, scenografi Miomir Denić, Dušan Ristić itd. (»Međrepublička suradnja«, Bela knjiga o Operi, str. 207). 680 Z zvezdico je označeno gostovanje opere in baleta. Anita Meze - FINAL.indd 165 13. 03. 2023 14:44:08 166 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze radijskih postaj iz vse države z Zvezo jugoslovanskih skladateljev, ki so jo podpirali od srede 50. let. Beograjska Opera je gostovala tudi v vseh navedenih centrih – v Zagrebu (6-krat), Ljubljani (4), Sarajevu (1), Skopju (2) in v Novem Sadu (2). Poleg povratnih gostovanj v opernih gledališčih je sodelovala tudi na Dubrovniškem poletnem festivalu, na Ljubljanskem festivalu opere in baleta, nastopila pa je tudi na Reki in v puljski Areni.681 Beograjska Opera je prvič gostovala na Hrvaškem leta 1950 v Zagrebu, v Sloveniji v Ljubljani in v Primorju (Reka, Opatija, Pulj), kjer so izvedli dva baleta ( Romeo in Julija, Ohridska legenda) in tri opere ( Knez Igor, Aida, Faust).682 Anita Meze je nastopila v vlogi Margarete v operi Faust, ki so jo pred pol leta obnovili (28. 1. 1950). Po besedah književnika in dramaturga Slavka Batušića je predstava kljub odlični izvedbi gledalcem po »izrednih predstavah« Borodina in Verdija pustila bled vtis.683 Nastopi solistov so naleteli na različne ocene: Aleksandar Marinković je izpostavil »solidno preštudiran in doživet lik Fausta«, igra Stanoja Jankovića (Valentin) je bila »nekoliko naturalistično poudarjena«, medtem ko sta Anita Meze in Nikola Cvejić (Mefisto) ponudila »dobre, ne pa posebno izrazite kreacije teh znanih likov«.684 Za razliko od zagrebškega kritika Turkalja je njegov slovenski kolega izvedbi iste opere v Ljubljani685 po petih dneh dal ravno nasprotne ocene: »Vsi solisti so svoje vloge podali dobro. Posebno lep lik je ustvaril prvak beograjske Opere basist Nikola Cvejić v vlogi Mefista, s katero je igralsko in glasovno zadovoljil vse zahteve pravilnega umetniškega interpretiranja … Anita Mezetova je z ustrezno prepričljivo igro in lepim glasovnim oblikovanjem podala vlogo Margarete.« Ostali solisti Aleksandar Marinković, Stanoje Janković in Dragomir Ninković so bolje peli kot igrali.686 V nadaljevanju turneje po Primorju so člani beograjske Opere sodelovali na festivalu Dnevi glasbe (15.–25. 6. 1950) v Opatiji in na Reki.687 Na tej tedaj 681 »Međrepublička suradnja«, Bela knjiga o Operi, str. 206. 682 »Gostovanje Beogradske opere po Hrvatskoj, Sloveniji i Primorju«, Politika, 31. 5. 1950, str. 3. 683 Slavko Batušić, »Gostovanje Narodnog pozorišta u Zagrebu«, Jedan vek /…/, str. 531. 684 Nenad Turkalj, »Gostovanje Beogradske opere u Zagrebu«, Muzička revija, 1950, št. 4, str. 238. 685 V Ljubljani so izvedli Verdijevo Aido, Prokofjeva Romea in Julijo, Gounodovega Fausta in Čajkovskega Labodje jezero. 686 »Tretji večer gostovanja beograjske Opere«, Slovenski poročevalec, Ljubljana, 17. 6. 1950, str. 2. 687 Izvedli so opere Tosca, Knez Igor, Aida, Ero z onega sveta in baleta Romeo in Julija ter Ohridska legenda. Anita Meze - FINAL.indd 166 13. 03. 2023 14:44:08 Povojna dejavnost 167 največji glasbeni prireditvi v Jugoslaviji so sodelovali najboljši umetniški688 in komorni ansambli, dirigenti in solisti, Anita Meze pa je pela vlogo Gjule iz Gotovčeve opere Ero z onega sveta.689 Poleg tega, da je nastopala v večjih jugoslovanskih mestih, je Anita Meze gostovala z ansamblom beograjske Opere v Pančevu, kjer je 13. in 15. 11. 1956 pela Suzano v Figarovi svatbi W. A. Mozarta. Zanimivo je povedati, da je to vlogo Meze zadnjič pela leta 1949 in jo je za to »lokalno gostovanje« obnovila po dolgem času. Na gostovanju v Banjaluki junija 1958 je pela Gjulo v Eru z onega sveta.690 Anita Meze je v letih 1958, 1960 in 1961 z ansamblom beograjske Opere gostovala v vrsti jugoslovanskih mest. Glede na to, da je bil glavni nosilec tega scenskega oratorija zbor, pa tudi število solistov ni bilo majhno, so kritiki interpretaciji Anite Meze kot solistki le redkokje posvetili posebno pozornost, saj so se osredotočali predvsem na razlago besedila in način, kako ga je skladatelj uglasbil. Enoglasno so pohvalili zbor in solistični ansambel, kot najuspešnejši nastop pa so izpostavili Miroslava Čangalovića v vlogi vladike Danila.691 Beograjska Opera je leta 1958 v Sarajevu izvedla Gorski venec na prvem povojnem gostovanju v tem mestu, ki so ga proglasili za »kulturni dogodek leta«, celo za »najpomembnejši umetniški dogodek v povojnem življenju Sarajeva«. Nato so delo dvakrat izvedli v Zagrebu, 1958 in 1960, ob proslavi stoletnice Hrvaškega narodnega gledališča in Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada. Kritiki so poudarjali visoko izvajalsko raven ansambla, ki je pomenil novo afirmacijo »ne le posameznikov, ampak vsega opernega kolektiva«.692 Krešimir Kovačević je pisal, da so bile vse predstave na visoki umetni- ški ravni in da so gostje studiozno realizirali glasbeno-odrska dela. Posebej je izpostavil: 688 Opera in balet Narodnega gledališča, državni simfonični orkester LR Hrvatske, zbor in simfonični orkester iz Ljubljane, zbor zagrebškega Radia … (»Dani muzike u Opatiji i na Rijeci«, Politika, 8. 5. 1950, str. 3). 689 V puljskem amfiteatru so izvedli operi Aida in Knez Igor ter balet Ohridska legenda (Ibid.; »Gostovanje Beogradske opere po Hrvatskoj, Sloveniji i Primorju«, Politika, 31. 5. 1950, str. 3; »Beogradska opera krenula je juče na svoju prvu veliku turneju«, Politika, 7. 6. 1950, str. 3). 690 Ob njej so peli še Milica Miladinović, Aleksandar Marinković, Žarko Cvejić in Stanoje Janković. Dirigiral je Dušan Miladinović (»Beogradska opera gostuje u Banjoj Luci«, Borba, 21. 6. 1958). 691 Andrija Tomašek, »Gostovanje beogradske opere u Zagrebu«, Vjesnik, 6. 5. 1958. 692 Ibid. Anita Meze - FINAL.indd 167 13. 03. 2023 14:44:08 168 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Vsaka predstava je nekaj nevsakdanjega. Ali je tu izvrstna kreacija glavnega protagonista, režijski koncept, poudarek na vsebini in podobno in ni izjema, da se tudi nekaj takšnih zna- čilnih elementov združi v enem delu. Vsekakor bi se na pod- lagi treh prikazanih del v Zagrebu lahko govorilo o posebnem slogu, ki veje iz vseh realizacij beograjske Opere. To predstavlja velik uspeh za celoten kolektiv, saj se tudi hiše z mnogo daljšo tradicijo ne morejo pohvaliti s tem.693 Po Kovačevićevem mnenju je bil solistični del ansambla v primerjavi z zborom in orkestrom najslabše uravnotežen zaradi posameznikov, ki niso dosegali ravni večine solistov. V večini, ki je predstavljala »trdne stebre«, je bila poleg Evgenije Pinterović, Milice Miladinović, Žarka Cvejića, Dušana Popovića, Branislava Pivničkega in drugih tudi Anita Meze. Ker so se vsak trenutek čutili »prisotni vsi elementi scenskega prikaza«, so bile posamezne pevske slabosti manjšega števila solistov nadoknadene z »dramskim delom in igro, tako da jih številni niso niti opazili.«694 Avgusta leta 1958 so Gorski venec izvedli na 9. Dubrovniških poletnih igrah in v Pulju. Gostovanje v Pulju je imelo po besedah glasbenega kritika iz Zagreba značaj manjšega opernega festivala. Vendar je bila kvaliteta predstav neenakovredna, kar kaže kritika iz časopisa Glas Istre: »Nekaj novega, močnega, smelega je izhajalo iz predstav Knez Igor, Gorski venec in Ohridske legende. Iz Tosce in Carmen pa je prihajalo nekaj, kar je že leta nespremenjeno.«695 Izvajalci Gorskega venca, med katerimi je bila tudi Anita Meze,696 so like podali »zelo reliefno, predano in sugestivno«, pri čemer so v svoje kreacije vnesli »mnogo izraza, prepričljivosti, glasovne in igralske. Z integralno interpretacijo je tudi tokrat izstopal Miroslav Čangalović.«697 693 Krešimir Kovačević, »Muzika u zemlji. Beogradska opera u Zagrebu«, Zvuk, 1958, št. 19/20, str. 429. 694 Ibid. 695 V. Ujčić, »Veliki uspjeh i umjetnički doživljaj. Gostovanje Beogradske opere i baleta u Puli završilo operom Carmen od Bizeta in Gorskim vijencem scenskim oratorijumom od N. Hercigonje«, Glas Istre, 5. 9. 1958, str. 5. 696 Meze je v Pulju pela vlogo Micaele v operi Carm en. Uspehu predstave je pripomogla obnovljena scenografija, prilagojena Areni, pa tudi nastopa Milice Miladinović v vlogi Carmen in Draga Starca v vlogi don Joseja. Meze je pela solidno (»Opera na otvorenom. Gostovanje Beogradske opere u Puli«, Teatar, 1958, št. 6, str. 55; V. Ijčić, »Veliki uspjeh i umetnički doživljaj. Gostovanje Beogradske opere i baleta u Puli završilo operom Carmen od Bizeta in Gorskim vijencem od Hercigonje«, Glas Istre, 5. 9. 1958, str. 5). Operi Tosca in Knez Igor je prenašal rimski radio. 697 »Opera na otvorenom. Gostovanje Beogradske opere u Puli.« Teatar, 1958, št. 6, str. 55. Anita Meze - FINAL.indd 168 13. 03. 2023 14:44:09 Povojna dejavnost 169 Naslednjič je beograjska Opera z Gorskim vencem gostovala v Zrenja-ninu (1958) na festivalu Umetnost v službi človeka. Po treh letih (1961) so isto delo izvedli v Ljubljani698 in Kragujevcu. * * * Anita Meze je po Jugoslaviji pogosteje nastopala z ansamblom beograjske Opere kot samostojno ali s skupino umetnikov iz iste hiše. Na začetku so ta gostovanja pripomogla k trdnejšim vezem med »starejšimi« in »mlajši-mi« gledališči in izmenjavi izkušenj solistov ter drugih opernih delavcev. Beograjski umetniki so se lahko srečali z novim občinstvom in v kritikah glasbenih in gledaliških strokovnjakov iz različnih okolij z novega zornega kota videli vpliv svojega dela na druge. Ansambel beograjske Opere se je tako tudi pripravljal za gostovanja v inozemstvu, pozneje, ko je dosegel mednarodni ugled, pa je sadove svojega dela delil tudi s svojimi rojaki. 698 Med 1955 in 1966 je beograjska Opera devetkrat nastopila na Ljubljanskem festivalu v Križankah (Du- šan Moravec, »Narodno pozorište na obisku v Ljubljani in drugih slovenskih mestih«, Jedan vek Narodnog pozorišta u Beogradu 1868-1969, str. 549). Deveti festival je bil posvečen jugoslovanskim skladateljem, otvoril ga je Gorski venec (V. K., »Ljubljanski festival u znaku opera«, Politika, 23. 6. 1961, str. 10; »Prekosutra se završava sezona u Narodnom pozorištu«, Politika, 27. 6. 1961, str. 11; »Beogradska opera otvorila Ljubljanski festival«, Politika, 2. 7. 1961, str. 12). Na tem festivalu so nastopili člani reške ( Ero z onega sveta), sarajevske (Logar: Enainštirideseto), novosadske (Konjović: Miloševa svatba), ljubljanske (Kozina: Ekvinokcij) ter mariborske (Polič: Deseti brat) opere. Anita Meze - FINAL.indd 169 13. 03. 2023 14:44:09 Anita Meze kot Mimi v operi La bohème (vir: osebni arhiv Slavka Savinška) Anita Meze - FINAL.indd 170 13. 03. 2023 14:44:09 7 nastopi v tujini Anita Meze je po vojni z ansamblom beograjske Opere dvakrat gostovala v tujini – prvič leta 1955 na festivalu v Wiesbadnu in drugič leta 1959 v Gledališču narodov v Parizu. Na mednarodnem majskem festivalu v Wiesbadnu so zbor, orkester in solisti Narodnega gledališča sodelovali leto dni potem, ko so gostovali v Švici. Povabil jih je direktor festivala Friedrich Schramm, ki je bil leta 1953 v Beogradu in spoznal njihov interpretativni domet. Ko se je spominjal dogodkov iz tistih dni in svojega prvega srečanja z Beograjčani, je Schramm zapisal: Z beograjsko Opero me vežejo umetniški in človeški stiki, ki sodijo med najpomembnejše in najprijetnejše v moji dolgolet- ni gledališki dejavnosti. Jeseni 1953 sem priletel v Beograd. Avanturistično, v majhnem dvomotornem letalu, radoveden, želel sem videti državo in mesto, o katerih sem do tedaj samo poslušal, ker na vzhodu nisem prišel dlje od Dunaja in Prage. Takrat sem iskal nov, v Nemčiji še neznan operni ansambel za Mednarodni majski festival v Wiesbadnu, ki sem mu že v prvem letu svojega dela želel dati nove impulze. Mi, teatrski ljudje, smo iste krvi, kljub vsem nacional- nim razlikam. Razumemo se, čeprav govorimo različne jezike. Toda nikoli nisem že od prvega trenutka dalje občutil tako spontanega odnosa kot tedaj, ko sem spoznal ‘Beograjčane’. In zato sem s posebnim zanimanjem čakal njihovo prvo gostova- nje v Wiesbadnu.699 699 Vladimir Jovanović, »Svedočanstva Dr. Fridriha Šrama«, Evropska svedočanstva o beogradskoj Operi (Gostovanja od 1954 do 1969 godine), str. 59. 171 Anita Meze - FINAL.indd 171 13. 03. 2023 14:44:09 172 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Beograjski umetniki, ki jih je vodil dirigent Oskar Danon, so se resno pripravili za sodelovanje na festivalu, kjer naj bi nastopili še umetniki iz milanske Scale, operni ansambli iz Berlina, Hamburga in drugih nem- ških mest, finski in japonski balet idr. Za to gostovanje so angažirali vo-dilne umetnike iz drugih jugoslovanskih središč – Marijo Radev in Nonija Žunca iz Zagreba, Ladka Korošca iz Ljubljane. Obenem so umetniško in tehnično prenovili opere Knez Igor, Ero z onega sveta in Boris Godunov.700 Izbor del je sledil ciljem, ki jih je na festivalu želel doseči Oskar Danon, kar je potrdil v izjavi za tisk neposredno pred odhodom na gostovanje: »Tri predstave, ki jih bomo izvedli, bodo poleg vsega ostalega pokazale, da se gledališka umetnost v Jugoslaviji ne omejuje na forsiranje enega sloga in da se glede na dela uporablja različne umetniške koncepte.«701 Z Erom z onega sveta so želeli svetovno javnost spoznati z reprezentativnim delom jugoslovanskega skladatelja. Anita Meze je pela vlogo Gjule, opero je prvič režiral koreograf Dimitirj Parlić, ki jo je želel osnovati na plesnem elemen-tu in na ta način pokazati »življenje in temperament ljudskega duha«.702 Pozneje, ko bomo komentirali tuje kritike, bomo videli, da je takšen koncept vplival na postavitev solistov v drugi plan, v senco baletnikov. Dobre priprave je kronal uspeh v Wiesbadnu. Namen Oskarja Danona in njegov izbor del, je opazil nemški kritik, ki je izpostavil »tri različne stilne možnosti v načinu scenskega oblikovanja« – od tradicionalnega v Borisu Godunovu, prek sinteze teženj po stilizaciji s sredstvi iluzionističnega realizma v Eru z onega sveta do poudarjenih teženj v stilizaciji v operi Knez Igor.703 Na občinstvo so največji vtis naredili »močni zbori« in prizor Borisove smrti v interpretaciji Miroslava Čangalovića ter baletni solisti v finalu Era z onega sveta in Polovskih plesih.704 Kritik Gerhard Schön je opazil poseben koncept, viden v realizaciji Gotovčeve opere: »Izven svoje domovine se Era razume predvsem kot nalogo pevcev in nato zbora, nazadnje pa skupine plesalcev. Pri Jugoslovanih deluje to ravno obratno.«705 To pomeni, da so imeli glavno nalogo plesalci, 700 »Tri obnovljene opere in baletska premijera. Opera i balet Narodnog pozorišta spremaju se za Visbaden, Firencu i Beč«, Politika, 5. 3. 1955, str. 6. 701 »Odlazak na veliko gostovanje. Ansambl Beogradske opere otputovao sinoć u Visbaden«, Politika, 4. 5. 1955, str. 6. 702 Izjava Oskarja Danona (»Tri obnovljene opere i baletska premijera. Opera i balet Narodnog pozorišta spremaju se za Visbaden, Firencui Beč«, Politika, 5. 3. 1955, str. 6). 703 Prevodi kritik v: Vladimir Jovanović, Evropska svedočanstva /…/, str. 78–81. 704 Ibid. 705 Ibid. Anita Meze - FINAL.indd 172 13. 03. 2023 14:44:10 Nastopi v tujini 173 nato zbor in solisti. Poleg tega koncepta, ki ga je opazil kritik, je Gotovac vloge (Marka in mlinarja Sime) komponiral »močneje in barviteje v odnosu do vlog ljubezenskega para, kar je v veliki meri vplivalo, da sta interpreta Gjule in Miće, Anita Mezetova in Aleksandar Marinković, delovala bledo.«706 Znani muzikolog Hans Schnoor je dobil drugačen vtis o izvajalcih: »Tu ni lahko primerjati glasov med seboj. Vsakdo poje iz sebe, vsak išče svojo vlogo in tako se v radostni enozvočnosti sestavljajo arije, dueti in ansambli.«707 To, v čemer so se kritiki strinjali, je bilo »zmagoslavje kola« v zaključ- nem prizoru, ki ga je dirigent Krešimir Baranović posredoval z »ogromno in nepopisno dinamično gradacijo«. Navdušeno občinstvo je zaradi odlič- nega nastopa dokaj neznane operne hiše iz Beograda izvajalce in skladatelja Gotovca pred zastor priklicalo več kot 20-krat.708 Posledic izjemno uspešnih nastopov je bilo več: prišle so nove ponud-be za gostovanja v tujini, povečalo se je zanimanje za jugoslovansko glasbo in za ruske opere, naša država pa je po besedah Krešimirja Baranovića v kulturnem svetu postala »vrelec umetniške svežine«.709 Od konca maja do srede junija 1959 je beograjska Opera gostovala na treh mednarodnih festivalih – v Wiesbadnu, Lozani in Parizu. Na zadnjem, v Gledališču narodov, je nastopila tudi Anita Meze v Gorskem vencu. Beograjčani so v Parizu nastopili tretjič.710 Tedaj so imeli po besedah Clauda Plansona, umetniškega direktorja pariškega gledališča, »ugled enega najboljših opernih ansamblov na svetu«.711 To gledališče je bilo »v opernem in dramskem pogledu stičišče najboljših skupin« iz Evrope, Amerike in Azije, kar so francoski kritiki opisali takole: »Tu gre za nekaj novega, kar lahko doprinese k napredku mednarodne umetnosti.«712 Jugoslovanski 706 Ibid. 707 Hans Schnoor, »Internationale Maifestspiele in Wiesbaden«, Wiebadenerr Tagblatt, Wiesbaden, 9. 5. 1955. 708 B. Dragutinović, »Izvanredna predstava Ero s onoga svijeta v Visbadnu«, Politika, 9. 5. 1955, str. 6. 709 Razgovor sa dirigentom Krešimirom Baranovićem. Uspeh beogradske opere u Visbadnu«, Savremeni akordi, Beograd, 1955, št. 2/3, str. 38. 710 Prvič leta 1956 na opernem festivalu, drugič na otvoritvi Gledališča narodov (1957), ko so uspešno izvedli Massenetovo opero Don Kihot. 711 Olga Božičković, »Klod Planson pregovara o gostovanju Beogradske opere u pariskom 'Pozorištu nacija'«, Politika, 14. 2. 1959, str. 8. 712 »Beograd može da se ponosi svojim umetnicima«, Politika, 21. 6. 1959, po: Vladimir Jovanović, » Evropska svedočanstva /…/«, str. 49. Anita Meze - FINAL.indd 173 13. 03. 2023 14:44:10 174 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze umetniki so med 8. in 11. junijem izvedli po dve predstavi Gounodovega Fausta, Janačkove Katje Kabanove in Gorski venec Nikole Hercigonje. Pa-rižane je najbolj zanimala predstava rojakove opere, zlasti ker je bilo leto 1959 stoletnica prve izvedbe Fausta. Predstava je izzvala različne reakcije občinstva in kritikov – nekateri so se zgražali, drugi so bili navdušeni.713 Drzna režija Friedricha Schramma, upravnika Državnega gledališča iz Wiesbadna, in skrajno poenostavljena scena Miomira Denića sta vplivali na nov zorni kot na opero, ki je bila proglašena za »verzijo dela za visoko izobražene ljudi«, ki se je odlikovala z umetnostjo, drznostjo in domisel-nostjo. Vodilni pariški kritik je zapisal: »Kljub določenim predsodkom me je pogosto prevzel način, na katerega niso spoštovali avtorja, ki je izjemno uspel.«714 Med pevci so posebej pohvalili Miroslava Čangalovića (Mefisto), Radmilo Bakočević (Margareto) in zbor, ki so prejeli najboljše kritike.715 Opera Katja Kabanova je bila, kar se tiče režije, za Francoze še ena »lekcija drznosti in inventivnosti«, in sicer »iz dežele, ki nima niti sredstev niti tradicije«.716 Ker so jo v Parizu videli prvič, je opera zanimala kritike ne samo glede interpretacije, ampak še bolj glede glasbeno-vsebinskega smisla.717 Gorski venec je bil na sporedu ne toliko zaradi zanimanja pariškega občinstva za dela jugoslovanskih skladateljev, ampak zaradi možnosti beograjske Opere, da po velikem uspehu na evropskih odrih vpliva na izbor del za tuja gostovanja.718 Pred izvedbo opernega oratorija je igralec Bernard Noel v francoščini prebral uvodne verze iz istoimenskega dela Petra Petrovića Njegoša, da bi poslušalcem približal delo. Občinstvo je skrbno sledilo interpretaciji in od prizora do prizora vedno bolj kazalo svoje navdušenje, ki je doživelo vrh po koncu predstave, ko so morali glavni izvajalci,719 med katerimi so bili 713 Marcel Schneider, »L'Opera de Belgrade au Theatre des Nations. Faust«, Le Combat, Pariz, 12. 6. 1959, iz: V. Jovanović, Evropska svedočanstva /…/, str. 295. 714 Clarendon, » Katia Kabanova par l'Opera de Belgrade«, Le Figaro, Pariz, 12. 6. 1959. 715 V. Jovanović, Evropska svedočanstva /…/, str. 286–317. 716 Ibid., str. 300–301. 717 Olga Božičković, »Gostovanje Beogradske opere u Parizu. Lekcija smelosti – ističe pariski 'Figaro' u prikazu pretstave Kaće Kabanove od Janačeka«, Politika, 13. 6. 1959, str. 8. 718 Dušan Miladinovič, »Doprinos razvoju operske umetnosti u Evropi«, Beogradska opera u Evropi, str. 44. 719 Miroslav Čangalović (vladika Danilo), Melanija Bugarinović (starka), Branislav Pivnički (iguman Stefan), Drago Starc (Vuk Mandušić), Đorđe Đurđević (Vuk Mićunović), Ilija Gligorijević (knez Rogan). Anita Meze - FINAL.indd 174 13. 03. 2023 14:44:10 Nastopi v tujini 175 tudi Anita Meze (sestra Batrićeva), skladatelj Nikola Hercigonja, dirigent Oskar Danon in režiser Raša Plaović, desetkrat pred zastor.720 Vsi francoski kritiki pa niso bili navdušeni. Medtem ko so jim pevci ugajali, pa niso bili zadovoljni s statičnim in monotonim delom, ki mu je Hercigonja po mnenju nekaterih »dal vsebinsko glasbo«,721 na druge pa je delovala »skrajno banalno«. Nekaterim se je zdelo, da je glasba »neenake vrednosti«, pogosto konvencionalna, ponekod očarljiva, a jo vedno rešuje mojstrska interpretacija zbora in Miroslava Čangalovića.722 Eden od kritikov je menil, da je delo »zanimivo in da ima v sebi nekaj sile«, da pa je po drugi strani za občinstvo v veliki meri ostalo vsebinsko nerazumljivo, po drugi strani pa ga je zasenčila opera Katja Kabanova.723 Med letoma 1945 in 1961 je Anita Meze gostovala v petih sosednjih dr- žavah (Madžarska, Avstrija, Bolgarija, Romunija, Albanija) in šestih drugih (ČSSR, Poljska, ZR Nemčija, Švica, SZ), s katerimi je Jugoslavija po vojni podpisala konvencijo o vzajemnem kulturnem sodelovanju.724 Do spora Jugoslavije z informbirojem leta 1948 je Anita Meze nastopala v dr- žavah, katerih komunistične in delavske partije so bile od leta 1947 članice te organizacije (ČSSR, Madžarska, Poljska). V letih krize pa so se vzho-dnoevropske države »druga za drugo odpovedale podpisani pogodbi, od kulturnih konvencij, prek ekonomskih sporazumov do pogodb o zvezi in prijateljstvu«, tako da z izjemo gostovanja v Trstu (cona A) leta 1953 Meze med 1948 in 1953 ni nastopala v tujini.725 Po Stalinovi smrti marca 1953 so se odnosi med SZ in Jugoslavijo začeli postopoma normalizirati, ponovno je prišlo do izmenjav umetnikov in kulturnih ustanov iz ostalih vzhodnoevropskih držav. Glede na velike uspehe doma in v tujini (v predvojnem in povojnem času) so Anito Meze pogosto pošiljali kot predstavnico države. Na gostovanja 720 Olga Božičković, »Završna pretstava Beogradske opere u Pozorištu nacija. Parižani su toplo primili Gorski vijenac«, Politika, 15. 6. 1959, str. 4. 721 Ocena Reneja Dumesnila, kritika časopisa Le Mond je izšla v: Politika, 17. 6. 1959, str. 9. 722 Claude Samuel, »L'Opera de Belgrade a souffle sur la naphtaline«, L’Express, 18. 6. 1959. 723 Marc Pincherle, »Gounod vu par Belgrade«, Les Nouvelles litteaires, 18., 6. 1959. 724 Meze je gostovala na Svobodnem tržaškem ozemlju v Trstu (cona A). 725 Prav tako niso v Beogradu gostovali umetniki iz teh držav. Namesto njih so prihajali pevci z Dunaja, iz Trsta, Aten, Helsinkov, ZDA, Japonske … Ponovna gostovanja iz Moskve, Sofije idr. so se začela šele od sezone 1953/54. B. Dragutinović, G. Miletič, R. V. Jovanović, Bela knjiga o operi, str. 213–215. Anita Meze - FINAL.indd 175 13. 03. 2023 14:44:10 176 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze je odhajala sama, z enim ali več solisti beograjske,726 zagrebške727 in ljubljanske opere,728 pa tudi s skupinami glasbenikov in pisateljev. Meze je v tujini velikokrat nastopala, tako v operah kot na koncertih.729 Na številnih odrih evropskih mest je pela Marinko, Čočosan, Mimi in Tatjano. Njeni koncertni programi so v veliki meri vsebovali tudi skladbe jugoslovanskih avtorjev, ki jih je na najboljši način približala tujemu občinstvu, pri tem pa so ji pomagali odlični klavirski spremljevalci.730 Njene koncertne nastope so pogosto prenašali državni radii dežel, kjer je pela.731 Leta 1947 je sodelovala na festivalu Slovanske radiofonije v Varšavi, kjer je predstavljala Jugoslavijo, ko je leta 1958 pela v Stuttgartu, pa je njen koncert snemala televizija. Številne nastope so spremljali članki v domačem in tujem tisku, zato jih lahko rekonstruiramo. V določenih primerih so na voljo zgolj informacije o gostovanjih,732 za katero smo menili, da jo je vredno zabeležiti in da izpopolni vpogled v njeno dejavnost na tujem, za večino gostovanj pa so na voljo številni podatki, ki vplivajo na kakovost in obseg teksta. Anita Meze je med letoma 1947 in 1961 gostovala v Budimpešti, Varša-vi, Lublinu, Lodžu (1947), Pragi (1948), Trstu (1953), Dunaju, Gradcu (1954), Ženevi,733 Leningradu, Moskvi (1956), Sofiji (1957), v mestih Zahodne Nemčije (1958) in v Bukarešti (1961). Kot članica jugoslovanske kulturne delegacije je sodelovala na Tednu jugoslovanske glasbe na Madžarskem in v Avstriji. V Budimpešti so med 8. in 11. 4. 1947 gostovali še Aleksandar Marinković, Stanoje Janković, Aleksej Butakov ter pesnica Desanka Maksimović, književniki Miroslav Krleža, Jovan Popović, Miško Kranjec in Franc Leskovar. Na programu so bili koncertni in operni nastopi pevcev, literarni večer, obisk tovarne v Czepelu in sodelovanje v oddajah budimpeškega radia, ki je prenašal večji del kulturnih dogodkov.734 726 Z Melanijo Bugarinović, Aleksandrom Marinkovićem, Stanojem Jankovićem, Jovanom Gligorijevićem, Dušanom Popovićem in Miroslavom Čangalovićem. 727 Z Josipom Gostičem in Vladimirom Ružđakom. 728 S Friderikom Lupšo. 729 V ČSSR, Romuniji, na Madžarskem in Poljskem. 730 Aleksej Butakov, Predrag Milošević, Zdenko Marasović, Marijan Lipovšek, Milan Zamurović ter Polja-kinja Eva Wernikowna in Rus Nikolaj Mironov. 731 Praga, Budimpešta, Varšava, Dunaj, Köln, Ženeva in Sovjetska zveza. 732 Denimo o njenih gostovanjih v Trstu (1953), Švici (1956), Bolgariji (1957), ZR Nemčiji (1958) in Romuniji (1961). 733 Nastopila je na radiu. 734 Vabilo madžarsko-jugoslovanskega združenja – Meghivó a Magyar- Jugoszláv Társaság. Anita Meze - FINAL.indd 176 13. 03. 2023 14:44:10 Nastopi v tujini 177 Anita Meze, Aleksandar Marinković in Stanoje Janković so imeli koncert na budimpeški Glasbeni akademiji. Na njem so večinoma izvajali dela jugoslovanskih skladateljev – samospeve Bajića, Milojevića, Simonitija, Pavčiča, Hristića in Hatzeja, arije iz oper Biničkega ( Ob zori), Gotovca ( Morana) in Zajca ( Nikola Šubić Zrinjski), kar je bilo v skladu z namenom gostovanja, pa tudi nekaj arij iz oper Rossinija ( Seviljski brivec), Puccinija ( La bohème, Madame Butterfly). Nastope prvakov beograjske Opere so spremljali vsi pomembnejši budimpeški časopisi, ki so pisali o njihovi visoki ravni, velikem uspehu in navdušenju občinstva, ki je zahtevalo bis. Pri Aniti Meze so hvalili njen prijetni, sijajni sopran širokega obsega in uravnoteženega v vseh glasovnih registrih ter umetnost izkristaliziranega petja.735 Po razstavi glasbenih edicij in vrste koncertov sodobne avstrijske glasbe z gosti iz tujine marca 1954 v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani,736 je Zveza avstrijskih skladateljev po dveh mesecih med 18. in 25. 5. 1954 na Dunaju in v Gradcu organizirala Teden jugoslovanske glasbe. Med člani jugoslovanske delegacije so bili pevci Anita Meze, Miroslav Čangalović, Vladimir Ružđak, violinist Branko Pajević in pianista Zdenko Marasović ter Marijan Lipovšek.737 Med to prireditvijo so na Dunaju in v Gradcu odprli razstavo jugoslovanskih muzikalij, na Dunaju so priredili pet koncertov – dva simfonična (z orkestrom Dunajskih simfonikov) in po en solistični, vokalni in komorni koncert, na katerem je poleg jugoslovanskih izvajalcev nastopil tudi avstrijski godalni kvartet Barili, medtem ko sta bila v Gradcu dva koncerta. Na programu so bila dela Schuberta in jugoslovanskih skladateljev. Koncert so prenašali po radiu.738 Anita Meze, Miroslav Čangalović in Vladimir Ružđak so s pianistom Zdenkom Marasovićem v Brahmsovi dvorani na Dunaju izvedli dela jugoslovanskih skladateljev. Nastope gostov je pozitivno ocenil kritik časopisa Die Presse in poudaril glasovne kvalitete vsakega od njih: topli glas A. Meze, združen z dobro vokalno tehniko in muzikalnostjo, »polni« bas Čangalovića in »mehki« bariton Ružđaka s skoraj tenorsko barvo.739 Nekoliko nenavadno je, da je kritik glas Anite Meze označil kot »temen mezzosopran«. Verjetno je na njegovo mišljenje vplival izbor skladb, pisanih 735 P. I., »Jugoszláv müvészek nagysikerü hangversenye«, Szabadság, Budimpešta, 10. 4. 1947, str. 4. 736 Ob prisotnosti avstrijskih skladateljev so nastopili avstrijski dirigenti in solisti. 737 »Prekosutra odlaze u Austriju jugoslovenski muzičari«, Politika, 13. 5. 1954, str. 6. 738 »Jugoslovenski muzičari vratili se s gostovanja u Avstriji«, Politika, 28. 5. 1954, str. 8. 739 A., »Jugoslawische Musikwoche. Zweites Solistenkonzert«, Die Presse, 23. 5. 1954, str. 7. Anita Meze - FINAL.indd 177 13. 03. 2023 14:44:10 178 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze za nizki in srednji sopranski register, ki je poudarjal mlado in dramatično barvo njenega glasu. Na koncertu v Gradcu je pevce spremljal Marijan Lipovšek, nastopil je tudi violinist Branko Pajević. Jugoslovanski umetniki so predstavili dela svojih rojakov, prihodek pa odstopili graškemu konservatoriju.740 Koncerti jugoslovanske glasbe so bili v tujini organizirani ob prazno-vanju državnih praznikov, največkrat ob dnevu republike. Anita Meze je na takšnih prireditvah sodelovala dvakrat. Ob zadnjem gostovanju v Pragi leta 1948 je s tenoristom Josipom Gostičem in pianistom Predragom Miloše-vićem nastopila na koncertu in na programu Radia Praga, kjer je snemala tudi jugoslovanske ljudske in umetne pesmi.741 Ob podobni priložnosti je z Dušanom Popovićem leta 1957 nastopila na jugoslovanski ambasadi v Sofiji.742 Sodelovanje s Stanojem Jankovićem, ki ga je začela z gostovanjem na Madžarskem leta 1947, je Anita Meze nadaljevala na Poljskem (1947) in v Trstu (1953). Po njenem nastopu na Festivalu slovanske radiofonije v Varšavi743 sta Meze in Janković koncertirala v Lublinu in Lodžu, v nekaj mestih pa sta sodelovala pri opernih predstavah.744 S samospevi Rahmaninova in Gliera, Škerjanca, Gotovca in Odaka, arijami Čočosan in Mimi ter duetom iz Mozartovega Don Giovannija,745 ob spremljavi Eve Wernikówne, se je poljskemu občinstvu predstavila kot »izjemno muzikalna pevka najvišjega razreda, ki je z dobro impostacijo glasu sposobna izvajanja subtilnih dinamičnih nians in umetniških fraz« in ki »popolnoma obvladuje svoj glas in tehnike petja«. Prvaki beograjske Opere so skupaj nastopili tudi na koncertu v Trstu, ki ga je sredi januarja 1953 organizirala tržaška Glasbena matica.746 V začetku leta 1956 je Anita Meze gostovala v Švici, kjer je na državnem radiu ob spremljavi orkestra Radia Ženeva pela dela jugoslovanskih in tujih skladateljev. Istega leta je v začetku aprila z Jovanom Gligorijevićem tri tedne nastopala na koncertih v Sovjetski zvezi in kot solistka v operi. Njuno gostovanje je bilo del širšega kulturnega sodelovanja med 740 »Koncert jugoslovenskih muzičara u Gracu«, Politika, 24. 5. 1954, str. 5. 741 »Naši umetnici u inostranstvu«, Muzika, 1949, št. 2, str. 132. 742 »Gostovanje naših umetnika u inostranstvu«, Politika, 27. 11. 1957, str. 8. 743 Sodelovali so še dirigent Milan Horvat in zbor Radia Beograd s Svetolikom Pašćanom. 744 V Varšavi, Bitomu, Katovicah, Poznanju in Krakovu. 745 Stanoje Janković je poleg dueta z A. Meze pel samospeve Rubinsteina in Glinke ter arije iz Seviljskega brivca in Zaze. 746 »Članovi Beogradske opere u Trstu«, Politika, 16. 1. 1953, str. 5. Anita Meze - FINAL.indd 178 13. 03. 2023 14:44:10 Nastopi v tujini 179 Jugoslavijo in SZ. Poleg izmenjave umetnikov iz obeh držav so načrtovali tudi gostovanja gledaliških skupin.747 Ker je v SZ odšla prvič, se je nekoliko bala nastopov pred novim, množičnim občinstvom z izbrušenim umetniškim okusom. Prvi solistični nastop je imela v dvorani Leningrajskega gledališča. Neposredno pred nastopom z gostitelji je prišla pogledat dvorano, o kateri so ji govorili v kontekstu velikih umetnikov, skladateljev in piscev, ki so v njej nastopali ali jo obiskovali kot poslušalci oper ali gledaliških predstav – o Čajkovskem, ki je tu dirigiral, Musorgskem, Glinki, Lermontovu, ki je prav tu dobil navdih za svoj roman. Ob tem so gostitelji dodali: »Četrtega aprila bo dvorana sprejela jugoslovansko umetnico Anito Mezetovo, katere ime bo ostalo zabeleženo v zgodovini te hiše.« To je na solistko beograjske Opere napravilo močan vtis.748 Na koncertu v Leningradu je Meze pela dela Martinija, Debussyja, Respighija, de Falle, Schuberta, Schumanna, Rahmaninova, Musorgskega v originalu ter dela jugoslovanskih skladateljev. Že po prvem nastopu je naletela na prisrčen sprejem občinstva, kar je poudarila v intervjuju s sovjetskimi novinarji: Pozornost leningrajskega občinstva, prisrčen odnos do mene kot izvajalke, fino razumevanje glasbe – vse to mi je pusti- lo globok vtis … Bila sem priča, kako so Beograjčani toplo sprejeli nastop solistov Bolšoj teatra SZ A. Pirogova in drugih sovjetskih umetnikov. Sedaj tudi sama čutim toplino in prija-teljske simpatije, ki mi jih je izkazal sovjetski narod. Za to sem jim globoko hvaležna.749 Turnejo po Sovjetski zvezi so jugoslovanski umetniki končali s koncertom v Moskvi, kjer so ob spremljavi pianista Nikolaja Mironova, koncertnega mojstra Moskovske filharmonije, izvedli dela Caccinija, Händla, arije iz oper Borodina, Verdija, Giordana, Rossinija, Bizeta, Puccinija in Masseneta, samospeve Debussyja, Rahmaninova, Brodija, Obradorsa, Hristića, Gotovca, Papandopula, Odaka in Baranovića. Na kritika Ana-tolija Doliva, profesorja moskovskega konservatorija, je poseben vtis napravila vokalna glasba jugoslovanskih skladateljev, ki se odlikuje s spev-nostjo, melodično in harmonično izvirnostjo in ki so jo solisti predstavili 747 Jugoslovansko dramsko gledališče je gostovalo v SZ, moskovski Hudožestveni teater pa v Jugoslaviji. 748 Ibid. Meze je novinarjem dogodek opisala z naslednjimi besedami: »Niti predstavljati si ne morete, kaj takšen odnos in takšno spoštovanje pomeni umetniku.« 749 »Gastroli solistki Belgradskoj operi«, Riga, 7. 4. 1956. Anita Meze - FINAL.indd 179 13. 03. 2023 14:44:10 180 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze na najboljši možni način. Kritik se je zadržal ob Aniti Meze, pri kateri je kot že drugi pred njim opazil izjemne igralske sposobnosti, čeprav je šlo za njen koncert ni nastop. »Anita Mezetova ima ne le dober lirični sopran, ki ga svobodno obvlada, ampak tudi neobičajen igralski talent. Mnogo-stranost pevskih sredstev, ki se jih poslužuje, in globoko poetično čustvo ji pomagata, da v popolnosti izrazi vsebino dela, ki ga izvaja.«750 Pianist Nikolaj Mitronov je soliste spremljal točno, muzikalno, z občutkom za stil vsakega avtorja in občutjem za odkrivanje njihovih umetniških zamisli.751 Anita Meze je leta 1958 s solisti Narodnega gledališča drugič gostovala v Zahodni Nemčiji.752 Med 3. in 14. 9. 1958 so koncertirali753 v nekaj mestih Zahodne Nemčije in posneli nekaj oddaj za televizijo v Stuttgartu754 in za radijsko postajo v Kölnu. Svoje nastope v tujini je Meze zaključila s koncertom v Bukarešti v začetku leta 1961. Ob spremljavi Zdenka Marasovića je pela dela iz 18. do 20. stoletja (Durante, D. Scarlatti, Benedetto Marcello, Musorgski, Debussy, Mihovil Logar, Dubravko Stahuljak). Njeno petje je bilo po besedah romunskih kritikov na visoki ravni.755 Anita Meze je po vojni prvič gostovala leta 1945 na Češkoslovaškem, ka-mor se je vrnila še v letih 1947 in 1948. Razen leta 1947, ko je imela solistični koncert, je nastopala v operi. Leta 1947 je v Bratislavi pela Čočosan v Puccinijevi operi Madame Butterfly, šestkrat pa je pela Marinko v češki nacionalni operi Prodana nevesta. Na gostovanja je odhajala s kolegi iz ma-tične operne hiše ali drugih gledališč v Jugoslaviji – leta 1945 je na odru praškega Narodnega gledališča nastopila z Josipom Gostičem (Janko) in Friderikom Lupšo (Kecal), članoma ljubljanske Opere. Po dveh letih je ob podpisu konvencije o kulturnem sodelovanju FLRJ in Češkoslovaške756 z Aleksandrom Marinkovićem (Jankom) sodelovala v vrsti predstav Prodane neveste na raznih odrih v Pragi, Libercu, Bratislavi, Brnu in Olomucu. Istega leta (1949) je na Tednu jugoslovanske glasbe gostovala v Budimpešti na svečani predstavi opere La bohème. Konec leta je imela koncert z Jankovićem na Poljskem in sodelovala v opernih predstavah Madame 750 Anatolij Dolivo, »Koncert jugoslavskih pevcov«, Sovetskaja kultura, 8. 5. 1956. 751 Ibid. 752 Prvič je bilo leta 1955 v Wiesbadnu. 753 Na programu so bila dela Borodina, Čajkovskega, Smetane, Dvořáka, Chopina in de Falle. 754 V Beogradu naj bi se tedaj začelo poskusno oddajanje televizijskega programa. 755 Milan Vlain, (naslov ni znan), Libertatea, 15. 1. 1961. 756 Z njo je nastopil še Aleksandar Marinković, medtem ko so v beograjski Operi gostovali člani Narodnega gledališča iz Prage. Anita Meze - FINAL.indd 180 13. 03. 2023 14:44:10 Nastopi v tujini 181 Butterfly,757 La bohème,758 Prodana nevesta,759 Faust 760 in Seviljski brivec 761 (Stanoje Janković). Po devetih letih (1956) je bila prvakinja beograjske Opere spet na opernem odru, tokrat v SZ. Anita Meze in Jovan Gligorijević sta v Sovjetski zvezi prisostvovala večjemu številu gledaliških, opernih in baletnih predstav ter videla interpretacije največjih sovjetskih umetnikov.762 Sama je pela v nekaj opernih predstavah, v Rigi je pela Tatjano in Marinko, v Vilni pa Mimi. Po vrnitvi iz SZ so jugoslovanski umetniki gostovali na odru Državne opere v Budimpešti – Jovan Gligorijević v vlogi Rigoletta, Meze pa kot Tatjana. Operne nastope v tujini je prvakinja beograjske Opere zaključila kot Tatjana v Narodnem gledališču v Sofiji, kjer je za Dan republike nastopala z Dušanom Popovićem.763 Anita Meze je na tujih odrih pela like iz repertoarnih oper z dolgo tradicijo. Peti Marinko na Češkem ali Tatjano v Sovjetski zvezi vsekakor ni bila lahka naloga, zlasti ker so te vloge pele vrhunske operne pevke. Obstajala je možnost, da bi na tujih nastopih odstopila od svojih običajnih interpretacij in izzvala negativno reakcijo tistega dela občinstva in kritikov, ki niso navajeni na »eksperimente«, kar se ji je zgodilo ob gostovanju na Če- škem leta 1947. Ko je leta 1945 prvič stopila na oder praškega Narodnega gledališča, se je češkemu občinstvu predstavila kot umetnica z zavidanja vrednim svobodnim in pevskim tonom, ki se je v popolnosti vživela v lik Marinke. Glede na svoja kolega Gostiča in Lupšo je njen glas »tako tehnično podkovan (gibek, z mehkim legatom, kultiviranim pianissimom) kot tudi izrazen«, zaradi česar je bila njena interpretacija najboljša. Njena Marinka je bila »premišljena v vsakem prizoru in posebej doživeta v vsaki frazi«.764 Po dveh letih sta se Anita Meze in Aleksandar Marinković srečala s tem, kar lahko označimo kot tradicionalno interpretacijo Prodane neveste, kar jima ni bilo povsem blizu. Zdi se, da v dveh povojnih letih v češkem 757 V Varšavi, Bitomu in Krakovu. 758 Na opernem odru v Varšavi, Poznanju in Krakovu. Janković je pel vlogo Marcela. 759 V Poznanju. 760 V Bitomu in Krakovu. 761 V Katovicah in Krakovu. 762 Meze je v vsakem mestu obiskovala predstave Labodjega jezera in občudovala balerino Majo Pliseckajo (Ljerka Sabić, »Posle gostovanja u Sovjetskom savezu«, Večernje novosti, 18. 5. 1956). 763 Popović je pel Amonasra (»Gostovanje naših umetnika u inostranstvu«, Politika, 27. 11. 1957, str. 8). 764 Bor, » Prodaná – téméř všeslovansky«, Mlada fronta, 4. 12. 1945. Anita Meze - FINAL.indd 181 13. 03. 2023 14:44:10 182 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze kulturnem okolju niso naredili ničesar za osvežitev te opere. Pod vplivom po malem zastarelega koncepta so posamezniki v avditoriju na različne na- čine reagirali na poskuse novosti pri interpretaciji glavnih likov v Prodani nevesti. Kritik iz konservativnih vrst ni skrival svojega razočaranja: »Žal nismo dobili tega, kar smo pričakovali. Pevci so omajali način izvajanja naše narodne opere, ki se do neke mere razlikuje od našega, tako da je v orkestru, ki ga je sicer zelo sigurno in okusno dirigiral Fr. Škvor in ki se je prilagajal pevcem, prihajalo do številnih ritmičnih odstopanj, kar je bilo posebej neprijetno v zaključnem sekstetu.«765 Njegov kolega, ki je bil bolj naklonjen presenečenjem, je Marinko Anite Meze in Janka Aleksandra Marinkovića ocenil posamično. Čeprav so »do-ločene napake v ritmu in nastopu« beograjskega tenorja izzvale neprijetna ritmična odstopanja, ni niti v enem trenutku zmanjšal vrednosti interpretacije Anite Meze. Izpostavil je vse prednosti njene izvedbe – osupljivo ljubek glas, zaobljenost tonov v srednjem registru, višine, ki jih je pela »z občutljivo napetostjo«, »lepo kantileno skupaj s popolnim belkantom«. Zaključil je: »Občudovali smo njeno celovito glasbeno-dramsko interpretacijo.«766 O tem, da so imeli jugoslovanski umetniki do neke mere drugačen pristop pri interpretaciji likov Prodane neveste, pričajo še nekatere druge kritike. Po mnenju nekaterih njena Marinka, pa čeprav jo je igralsko »izredno skrbno izdelala«, v posameznih prizorih ni ustrezala predstavam o »češki Marinki«, pa čeprav je njena zamisel »delovala zelo simpatično«.767 Vprašamo se lahko, v čem so bila ta odstopanja. Odgovor daje kritik iz Brna, ki je definiral razlike v koncepciji lika: »Marinka Anite Mezetove je bila preprosto kmečko dekle s kar nekaj imenitnosti, ki pa ni ovirala na-gajivih prebliskov. Če primerjamo to vlogo z interpretacijami naših pevk, je bila Mezetova mnogo bolj mirna, morda celo bolj pasivna, kar naj ne bo očitek.«768 O tem, da so imeli jugoslovanski umetniki do neke mere drugačen pristop do likov iz Prodane neveste, pričajo tudi besede kritikov. Po mnenju nekaterih Marinka Anite Meze v posameznih prizorih ni bila v skladu s predstavo o »češki Marinki«, čeprav je njena zamisel »delovala zelo 765 J. B., » Prodaná s hosty a cizim obecenstvem«, Právo lidu, 22. 4. 1947. 766 Bor, »Opera. Jihoslovanšti zpeváci v ND«, Mlada fronta, 30. 4. 1947. 767 K. P., »Mili hosté v SND«, Stráž peveru, 26. 4. 1947. 768 B., »Anita Mezetova a Alex Marinković v Janáčkové opeře«, Čin, 30. 4. 1947. Anita Meze - FINAL.indd 182 13. 03. 2023 14:44:10 Nastopi v tujini 183 simpatično« in je svojo igralsko vlogo »zelo pazljivo obdelala«.769 Vsekakor koncept Marinke ni bil zgolj avtorstvo Anite Meze, ampak je nastal v sodelovanju z režiserjem beograjske Opere, kjer je pred odhodom v »Marinkino domovino« pela to vlogo. Kritik iz Brna je interpretacijo jugoslovanskih umetnikov videl drugače. Presenetilo ga je, »kako sta se oba gosta znala približati jedru tako tipično čeških vlog in stilnih zahtev dela«.770 Očitno so obstajala različna mnenja o tem, kako naj bo videti »tipično češka izvedba« Smetanove opere, različna pričakovanja, ki so jih gojili do gostov (ki naj se v večji ali manjši meri prilagodijo ustaljenemu konceptu), kakor tudi burne reakcije na novosti v zasnovi likov iz Prodane neveste. Kljub razlikam v stališčih pa so si bili kritiki edini, da je Anita Meze vlogo odpela na visoki ravni, z zelo prijetnim glasom, dovršeno postavljenim v celotnem obsegu in dinamično izniansirano. Marinko je pela še v Poznanju in v Rigi. Umetnica je posebej uspešno nastopala kot Mimi v Puccinijevi La bohème. Na madžarske, poljske in sovjetske glasbene kritike je naredila globok vtis barva njenega soprana, iskrena igra in naravnost, s katero je pričarala prizor umiranja Mimi. Nekaj odlomkov iz tujih kritik (iz ma-džarskih časopisov Uj Szo, Magyar Nemzet in poljskega Worlbopolski): Predvsem treba izpostaviti Anito Mezetovo, ki je oživila Mimi. Kulturno, fino in z občutkom je doživljala in pričarala avten- tični Puccinijev lik. Ta topli, južnjaško mehki sopran je pone- kod zvenel kot italijanski, ne samo v slogu, ampak tudi v tonu (zvoku). Izjemna operna pevka je z občutkom in poetično pre- poznala vlogo in to, kar je skladatelj želel povedati ( Uj Szo). Umetniki so dosegli visoko raven z učinkovitimi možnostmi glasov, glasbi in besedilu pa so sledili s predano zvestobo. Posebno je bila s svojim vživljanjem v vlogo simpatična Mimi. Začutili smo, da smo blizu italijanskemu jeziku. Anita Meze ni samo rutinska moč, ampak tudi duša, zato njeno petje do- sega visoko raven. Ima lepo barvo tona v visokem in srednjem registru in njeno petje, ki ga spremlja dramatična igra, smo poslušali z užitkom. Njena interpretacija umiranja je vrhunski 769 Straž peveru, 26. 4. 1947. 770 Svobodné noviny, 29. 4. 1947. Anita Meze - FINAL.indd 183 13. 03. 2023 14:44:10 184 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze dosežek. Dobili smo to, kar se skriva za notami, in če smemo reči, je umrla z naravno enostavnostjo ( Magyae Nemzet). Pred nami je Mimi – izjemno ženstven lik brez preglasnega pa- tosa, značilnega za nesrečna dekleta Puccinijevih oper. Ne pre- kinja ljubezenskega prizora s tuberkuloznim kašljem, trpi zelo diskretno in ne kvari razpoloženja partnerjem in gledalcem, izogiba se šablonskim gestam in teatralni pozi ( Worlbopolski). Kritik je opazil izjemno usklajenost Anite Meze in Arnoja, ki je pel vlogo Rudolfa, zlasti v prizoru umiranja Mimi, ki ga je ocenil kot vrhunec vloge jugoslovanske umetnice. Isto vlogo je Meze pela tudi v Vilni. V polni dvorani Državnega akademskega gledališča je s »prelepim liričnim sopranom« odpela vlogo Mimi v italijanščini. Na občinstvo, ki ga je obvladala s pozornostjo in razpoloženjem že ob prvem prihodu na oder, je naredila vtis z vrhunsko igro. Prvakinja beograjske Opere je vlogo Tatjane leta 1956 pela na opernih odrih v Sovjetski zvezi in na Madžarskem, pred odhodom na gostovanje pa še štiri sezone v beograjski Operi. Ko se je pripravljala za nastop v tujini, se je trudila do potankosti izdelati vlogo, saj je vedela, da jo mora poslušalcem, ki jim je bila posebej blizu, čim bolje pričarati. V Beogradu je spoznala starejšo gospo, Rusinjo, kot je povedal njen ne- čak Gregor Savinšek, s katero je naštudirala poudarke za vsako Tatjanino besedo. Prav tako se je učila prave izgovarjave. Vtise, ki so jo spremljali z avditorija, je Anita Meze opisala z besedami: »To je bila vloga, ki sem se je najbolj bala. Pripravljala sem jo dolgo in resno z mislijo, da odhajam v Tatjanino domovino. Ko pa sem prišla v stik s poslušalci, ki so bili zares izjemno prisrčni, je strah minil. To so tisti trenutki, ko ni nič več težko in ko umetnik lahko da največ od sebe.«771 Nastop Anite Meze je izzval izjemne reakcije občinstva in kritikov, ki so jo doživeli kot umetnico, ki enako dobro poje in igra, kot osebo, ki je osvojila njihova srca. Na odru Državne opere v Budimpešti je Meze nastopila v operi Evgenij Onjegin z baritonistom Sandorjem Svedom in dirigentom Vilmošem Komorem. Sved je nastopal v največjih opernih hišah in sodeloval na vodilnih festivalih. Za visoko raven njenih kreacij so jo hvalili občinstvo in kritiki iz »Ta-tjanine domovine«. Anita Meze je bila vsekakor enakopravna partnerka 771 Večernje novosti, 18. 5. 1956. Anita Meze - FINAL.indd 184 13. 03. 2023 14:44:10 Nastopi v tujini 185 znanemu baritonu in ostalim solistom, ki so se potrudili za kvalitetno predstavo. * * * Anita Meze je kot umetnica z izjemnimi vokalno-odrskimi sposobnostmi v šestnajstih povojnih letih postala umetniška ambasadorka svoje države. Sama ali znotraj skupine umetnikov je s koncerti popularizirala ustvarjalnost jugoslovanskih skladateljev in v času, ko se je beograjska Opera pripravljala za prodor v Evropo, s svojimi izvedbami potrjevala, da ansambel te operne hiše razpolaga z dragocenimi solisti. Njena gostovanja s člani beograjske Opere niso bila pogosta, kar je razumljivo, saj je Meze pripadala starejši, predvojni generaciji pevcev, ki jo je od sredine petdesetih let vse bolj nadomeščala mlada generacija solistov, med katerimi so bili izjemni umetniki, kot sta bila Radmila Bakočević ali Miroslav Čangalović. Vsak nastop ansambla beograjske Opere je bil za mlade perspektivne umetnike dragocena priložnost tako za osebno afirmacijo kakor za afirmacijo matične operne hiše. Tuji kritiki so se, z redkimi izjemami, zelo pohvalno izražali o sposobnostih in interpretacijah Anite Meze. Čeprav so njen glas doživljali različ- no – eni kot »dober lirski sopran«, drugi kot »temen mezzosopran« – je njihovo pozornost pritegnila njegova toplina in specifična barva. Ko je Meze na dveh gostovanjih v Budimpešti pela Mimi (1947) in Tatjano (1956), so madžarski kritiki ugotovili, da je bil njen glas v prvem primeru »južnjaško mehak« in »da je ponekod zvenel kot italijanski, ne le v stilu, ampak tudi v tonu«, so v drugem primeru ugotavljali, da je bil to »resnično (originalen) Tatjanin glas«. Ti komentarji potrjujejo dejstvo, da je Anita Meze ne samo z igro, ampak tudi z barvo glasu, intonacijo jezika (ruščine), za katero se je trudila, da bi bila čim boljša, težila k prikazu lika, ki ga je pela. Pri tem ji je pomagala dobra vokalna tehnika, ki so jo najbolj detajlno opisovali češki kritiki. To, kar je posedovala A. Meze in kar odlikuje samo vrhunske pevce, je bil »kultiviran pianissimo iz lobanjskega registra«, ki ji je omogočil, da poje višine z »občutljivo napetostjo«.772 »Neobičajen igralski talent« Anite Meze so tuji kritiki zaznali pri njenih koncertnih nastopih, še bolj pa v operi, kjer je pokazala smisel za »globoko vživetje – vedno iskreno, naravno in resnično.« Največji vtis na 772 Odlomki iz zapuščine Anite Meze. Anita Meze - FINAL.indd 185 13. 03. 2023 14:44:10 186 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze občinstvo pa je naredil način, kako je predstavila zadnje trenutke življenja Mimi v Puccinijevi La bohème. Ob tem, da je s svojo umetnostjo vzpostavljala dialog s kolegi in ob- činstvom v tujini, so gostovanja Aniti Meze omogočila, da si pridobi nove dragocene izkušnje in dobi potrditev o visoki kvaliteti svojega petja. Anita Meze - FINAL.indd 186 13. 03. 2023 14:44:10 8 pedagošKa dejavnost anite meze Ko je po koncu dolge in uspešne kariere operne umetnice odšla z odra beograjske Opere, so Aniti Meze ponudili mesto redne profesorice solopetja na Glasbeni akademiji. Ker je imela rada delo z mladimi in jim je želela posredovati svoje izkušnje ter jih voditi v skrivnosti bodočega poklica, je vabilo rada sprejela. Enako predano, kot je to počela vse svoje življenje, se je posvetila novemu delu. Ko je leta 1969 začela s pedagoškim delom na akademiji, je ustanova beležila že več kot tri desetletja dolgo tradicijo, saj je oddelek za solopetje obstajal od začetka leta 1937. Meze je pripadala drugi povojni generaciji profesorjev solopetja, ki je zamenjala profesorje iz prve generacije – pe-dagoge, kot so bili Jelka Stamatović-Nikolić (1945–1964), Josip Rijavec (1946–1959)773 in Nikola Cvejić (1946–1970).774 Drugi generaciji profesorjev solopetja so pripadali Zlata Gjungjenac (1955–1964), ki je odšla z akademije pred prihodom Anite Meze, Zdenka Zikova (1964–1975/76), Jovan Gligorijević (1977–1978) in Branislav Pivnički (1963–1976). Vsi profesorji druge generacije, z izjemo docenta Branislava Pivičkega, so podobno kot Anita Meze začeli z delom na akademiji kot povabljenci. Vsak od njih je imel bogate izkušnje s koncertnih in opernih odrov doma775 in v tujini776 – Zlata Gjungjenac in Zdenka Zikova sta kot Anita Meze pred prihodom na akademijo zapustili ansambel beograjske Opere, medtem ko 773 Redni profesor je postal leta 1954. 774 Cvejić je bil prvi redni profesor na oddelku za solopetje od 1950. 775 Zlata Gjungjenac je bila stalna članica zagrebške (1918–1926), beograjske (1926–1930, 1937–1943) in ljubljanske Opere (1930–1937, 1947–1952), Zdenka Zikova je bila članica ljubljanske (1922–1926) in zagrebške Opere (1926–1930), nato pa tujih opernih hiš – v Pragi (1930–1934), na Dunaju (1934– 1940) in v beograjski Operi (1940–195). Jovan Gligorijević in Branislav Pivnički sta bila solista beograjske Opere – prvi v letih 1941–1978, drugi pa 1936–1971 (najprej kot član zbora in nato kot solist). B. Pivnički je bil med leti 1963–1965 v. d. direktorja Opere. 776 Vsi profesorji so v tujini gostovali samostojno: Zlata Gjungjenac na Češkoslovaškem, v Avstriji, Italiji, Angliji idr., Zdenka Zikova na Poljskem, v Franciji, ZDA idr., Jovan Gligorijević v SZ, Nemčiji, na Poljskem idr., B. Pivnički v Švici, Italiji, Nemčiji, Franciji. Z ansamblom beograjske Opere so v tujini gostovali Anita Meze, Jovan Gligorijević in Branislav Pivnički. 187 Anita Meze - FINAL.indd 187 13. 03. 2023 14:44:10 188 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze sta se Jovan Gligorijević in Branislav Pivnički vzporedno ukvarjala z nasto-panjem in pevsko pedagogiko. Zaradi izjemnih umetniških rezultatov so posamezne profesorje vabili kot člane žirije na tekmovanja pevcev doma in v tujini,777 kar se je zgodilo tudi v primeru Anite Meze.778 Za razliko od pevskih pedagogov prve generacije, ki so poučevali umetnike, karierno uspešne v svetovnem merilu,779 so profesorji druge generacije, ki ji je pripadala tudi Anita Meze, oblikovali umetnike, ki so pomembno prispevali k razvoju beograjske Opere in domači koncertni izvedbi. V njihovih razredih na podiplomskem študiju so se izpopolnjevali tudi pripadniki tretje generacije vokalnih pedagogov na Fakulteti za glasbo v Beogradu: Zvonimir Krnetić (v razredu Zdenke Zikove), Irina Arsikin in Aleksandra Ivanović (v razredu Anite Meze). Na ta način so s svojim delom neposredno vplivali na nadaljnji razvoj poučevanja solopetja na tej visokošolski ustanovi.780 V razredu Anite Meze so se petja učili študenti osnovnih in podiplomskih študijev. Med njimi so bili povprečni pa tudi nadpovprečni študenti, ki so se izkazali kot najboljši v svoji generaciji. Ne glede na razlike v njihovih sposobnostih je imela Anita Meze do vseh enako prijateljski odnos. Ni pa tolerirala nedela in neodgovornosti. Še več, če je prišel študent na uro nepripravljen, je bila izjemno stroga. Poznala je zmožnosti vsakega svojega študenta in se trudila, da bi jih čim bolj razvila. Čeprav je od njih zahtevala, da sledijo njenim navodilom, je vsakemu postavljala razumne zahteve. Manj talentiranim je pustila, da pojejo, kolikor zmorejo, od sposobnih je zahtevala več. Nobenega ni proglasila za zvezdo, ampak je poudarjala pomen kontinuiranega dela. V veliko pomoč ji je bila pianistka Ružica Savić.781 Kot kolegici in prijateljici, ki ju je zanimal napredek in uspeh študentov, sta se posvetovali in razmišljali o vsakem posebej, jih spodbujali, da dajo vse od sebe, izmenjavali mnenje o njihovih interpretacijah … 777 Zdenka Zikova je bila članica žirij na Tretjem mednarodnem natečaju mladih glasbenikov P. I. Čajkovski v Moskvi (1966), na Mednarodnem glasbenem festivalu Praška pomlad (1967) in na tekmovanju dijakov srednjih glasbenih šol v Ljubljani (1974), medtem ko je bil Jovan Gligorijević pred prihodom na Fakulteto glasbenih umetnosti v Beogradu dvakrat član in enkrat podpredsednik žirij v Moskvi, na natečaju P. I. Čajkovski, in član žirije v Bukarešti, na natečaju George Enescu. 778 Anita Meze je bila članica žirij na 6. in 7. Jugoslovanskem tekmovanju mladih glasbenikov v Zagrebu (1969 in 1971). 779 Iz razreda Josipa Rijavca sta to Biserka Cvejić in Olivera Miljaković, iz razreda Nikole Cvejića pa Radmila Bakočević, Danica Mastilović in Dušan Popović. 780 Podatke o pedagoškem delu Anite Meze nam je posredovala študentka Aleksandra Ivanović, ki se je do svoje smrti leta 2003 ukvarjala s pevsko pedagogiko na Fakulteti za glasbo v Beogradu. 781 Ružica Savić je od 1967 do 1987 korepetirala v razredu A. Meze in Biserke Cvejić. Anita Meze - FINAL.indd 188 13. 03. 2023 14:44:10 Pedagoška dejavnost Anite Meze 189 Sodelovanje Ružice Savić je bilo dragoceno tudi pri izbiri novega programa. Anita Meze je skrbela za vokalne sposobnosti študentov, za njihovo izvedbo programov in preverjala, ali ta ustreza njihovim željam. Po izbiri novega programa se je začelo delo na samospevih in opernih arijah. Delalo se je temeljito, po segmentih, od besede do besede. Meze je študentom pogosto pojasnila, kaj naj naredijo, ali pa je sama interpretirala določen fragment dela ali samospeva. Ko je opisala svoje delo s profesorico, je Aleksandra Ivanović povedala: Vsaka ura je prinesla nekaj lepega, nekaj novega … Spomi- njam se, da mi je dala Nuits d'ete Berlioza: kolikor sem sama delala in se učila, toliko je z menoj delala in uživala v vsaki pesmi. Zgodilo se je, da je po koncu ciklusa zajokala ali me objela, in to je bilo zame največje zadovoljstvo in največja nagrada, bila je velika poznavalka lieda, ker je nastopala na koncertih, kjer je pela samospeve. Poznala je vsako noto pesmi in njen pomen, in to je bilo tisto, kar mi je vedno prenesla, ker je razumela, kaj je avtor hotel povedati … Njene interpretacije nisem dobesedno posnemala, pač pa sem prisluškovala njeni duši, saj mi je bilo tako lažje delati, namesto da bi morala sama iskati. Točno sem vedela, kaj je želela …782 Anita Meze je skušala svojim študentom prenesti principe, ki jih je sama prejela od svoje dunajske profesorice Marije Rado Danielli, ki je po njenih besedah iz »nje naredila Mezetovo«. Princip Rade Danielli je bil: »Ni vse v glasu. Poje lahko tudi instrument. Potrebno je še nekaj drugega, to pa so: toplina petja, radost petja! Oder mora biti prežet z vašo prisotnostjo …«783 Da bi jim dala priložnost, da sami poskusijo in doživijo, jih je podžigala, naj čim več pojejo, česar se je iskreno veselila, »kot da spet sama poje«. Tako je nekoč rekla: »Zdaj imam eno Margareto. Dekle, s katero delam to vlogo. Vidim sebe, kako grem prek odra: omamljena, očarana! Kako je bilo vse to kratko! Kot v sanjah …«784 Nastopi študentov so redno izzvali bojazen njihove profesorice – prav tisto tremo, s katero se je srečevala pred vsakim svojim nastopom. Vendar to zanjo ni bila neprijetna izkušnja. Nasprotno, dojemala jo je kot 782 Iz zapuščine Anite Meze. 783 Vuk Trnavski, »Portret umetnika, Anita Mezetova«, Pro musica, 1970, št. 50, str. 5. 784 Ibid. Anita Meze - FINAL.indd 189 13. 03. 2023 14:44:11 190 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze spodbudo, kar je pojasnila v intervjuju leta 1975: »Poklic pedagoga je te- žak in odgovoren; k vsakemu od teh mladih ljudi je treba pristopiti drugače … Bojim se, kako se bojim zanje! Ko je treba, da nekje nastopijo, se počutim kot nekdaj, ko sem sama stopala pred občinstvo in strokovnjake. Toda tudi v tem je draž umetniškega poklica, v tem strahu morda še najbolj … Umetnost, to je večni strah!«785 Anita Meze je lahko študentom kot velika poznavalka in interpretka samospeva ter operna umetnica z bogatimi izkušnjami na domačih in tujih odrih posredovala mnogo svojega znanja. Postala jim je tudi vzor pri ukvarjanju s pevsko pedagogiko. Ko so se spominjali njenega odnosa do njih in načina njenega dela, so njeni bivši študenti, ki so se posvetili temu delu, poskušali (in še vedno poskušajo) pridobljene izkušnje izkoristiti v delu s svojimi dijaki in študenti. Tako je Aleksandra Ivanović poudarila: »Sama študentom prenašam tisto, kar sem se naučila od Anite Mezetove. Že več kot 35 let delam in aktivno pojem in nikoli v življenju nisem ohri-pela, niti se mi glas ni utrudil, kar pomeni, da je metoda petja, tehnika petja, ki jo imam, dobra, zato jo poskušam predati svojim študentom … Delam točno tako, kakor je delala moja draga profesorica.«786 V razredu Anite Meze je diplomiralo 11 študentov: Aleksandra Ivanović-Vukadinović, Lenislava Vojnić-Purčar, Ljiljana Rešetar, Svetlana Bojčević, Merima Ćirković, Dušanka Obradović, Branka Popović-Kambasković, Biljana Žutić, Milojka Pakević in Sofija Štulović. Med letoma 1971 in 1978 je imela Anita Meze 11 študentov na podiplomskem študiju. Med njimi so bili poleg treh študentk Anite Meze še študenti iz razreda Jelke Stamatović-Nikolić (Dušan Janković, Olga Đokić, Irina Arsikin in Đurđevka Čakarević), Zlate Gjungjenac (Vera Polak) in Branislava Pivničkega (Miomir Nikolić). Pridružila se jim je še Dubravka Zubović, ki je leta 1974 diplomirala iz solopetja v razredu prof. Vladimirja Ružđaka na Glasbeni akademiji v Zagrebu. 1. Vera Polak: 1969/70–11. 6. 1971 2. Dušan Janković: 1970/71–15. 4. 1972 3. Olga Đokić: 1970/71–16. 2. 1973 4. Irina Arsikin: 1971/72–26. 10. 1974 5. Miomir Nikolić: 1972/73–11. 5. 1074 785 Željko Šarčević, »Ono što je urađeno ostaje«, TV novosti, 19. 12. 1975. 786 Ljiljana Dubljević, Razvoj vokalne pedagogije na Fakultetu muzičke umetnosti u Beogradu, str. 149–150. Anita Meze - FINAL.indd 190 13. 03. 2023 14:44:11 Pedagoška dejavnost Anite Meze 191 6. Đurđevka Čakarević: 1072/73–28. 5. 1974 7. Aleksandra Ivanović: 1973/75–12. 12. 1975 8. Dubravka Zubović: 1975/76–28. 5. 1977 9. Živojin Ćirić: 1975/76–25. 6. 1978 10. Ljiljana Rešetar: 1975/76–21. 12. 1978 11. Svetlana Bojčević: 1976/77–26. 12. 1978787 Med študenti A. Meze so na koncertih v času študija opazneje izstopali Aleksandra Ivanović, Svetlana Bojčević, Branka Kambasković in Miomir Nikolić. Kot mladi umetniki z izrazitimi vokalnimi sposobnostmi so na državnih in tujih srečanjih študentov glasbenih akademij večkrat predstavljali oddelek za solopetje in Fakulteto za glasbo (Branka Kambasković je leta 1975 nastopila v Manchestru in 1977 v Leipzigu in Halleju). Prav tako so peli solistične parte v vokalnih in vokalno-instrumentalnih delih ob sodelovanju zbora in orkestra beograjske Fakultete za glasbo. Študenti iz razreda Anite Meze so dosegli opazne rezultate pri interpretacijah manjših ali večjih opernih vlog, ki so jih pripravljali v okviru pouka opernega studia in jih nato izvajali na odrih v Beogradu in drugih mestih bivše Jugoslavije. Tako so denimo na festivalu komorne opere v Osijeku (1973?) Aleksandri Ivanović dodelili nagrado za najboljšo žensko vlogo v splošni konkuren-ci za vlogo garderoberke v operi Poročna agencija. Prejela je tudi laskave ocene beograjskih kritikov. Med ostalimi protagonisti razreda Anite Meze so kritiki prepoznali izrazito nadarjenost Svetlane Bojčević za mozartovski slog, celovitost kreacije Živojina Ćirića, ki je pokazal smisel za buffo slog, ležernost v petju in dobro dikcijo, »srečen spoj« muzikalnosti, pevskih in igralskih kvalitet Biljane Žutić, Dubravke Zubović, Svetlane Bojčević in Milojka Pajevića itd. Manjše število študentov je sodelovalo na mednarodnem natečaju Mladih opernih upov Tomče Grnčarovski, ki ni imelo tekmovalnega značaja, medtem ko je Miomir Nikolić na Jugoslovanskem tekmovanju mladih glasbenikov (do 30. leta starosti) leta 1973 v Zagrebu osvojil drugo nagrado. Po smrti Anite Meze leta 1980 so njeni sorodniki ustanovili Sklad Anite Meze (srb. Fond Anite Mezetove), iz katerega so dobivali nagrade študenti, ki so oddelek za solopetje zaključili z odlično oceno. Dobitniki nagrade iz tega sklada od začetka do leta 2003 so bili: Slobodan Stanković (1981), Irina Savić (1982), Jadranka Jovanović (1983), Ksenija Lukić (1984), Vukašin 787 Iz zapuščine Anite Meze. Anita Meze - FINAL.indd 191 13. 03. 2023 14:44:11 192 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Savić (1985), Snežana Stamenković (1987), Milica Andelj-Stojadinović (1989), Dragana Stojanović (1991), Oliver Njego (1992), Dunja Simić (1993), Ljiljana Antonijević (1994, 1995), Dragana Radivojević (1996), Nataša Jović (1997), Katarina Jovanović (1998),788 Olja Dakić (2000), Tanja Andrijić (2001), Jelena Končar (2002) in Stevica Krajinović (2003). Ob tem, da je nekaj generacij pevcev uvedla v skrivnosti vokalne umetnosti, je Anita Meze pomembno vplivala na razvoj vokalnih sposobnosti številnih pevcev zabavne in ljudske glasbe, med katerimi so bili: Terezija Kesovija, Radmila Karaklajić, Đorđe Marjanović, Arsen Dedić, Nedeljko Bilkić in drugi. Naučila jih je pravilnega dihanja, oblikovanja pevske fraze in jasne dikcije ter jim pomagala do solidne vokalne tehnike. Prav tako jih je učila obnašanja na odru in glasbeno opismenjevala tiste, ki niso imeli niti osnovne glasbene izobrazbe.789 Obenem jih je spodbujala k učenju tujih jezikov, da bi razumeli vsebino skladb, ki jih interpretirajo. Menila je, da je s pevci zabavne in ljudske glasbe treba delati pet do šest let, da se uspešno spoprimejo s svojim poklicem. Mnogi so si posel zamišljali bolj sproščeno, kar je komentirala z besedami: »Potrebno je, da se stalno učijo in da obnavljajo, ne pa da pavzirajo po šest mesecev ali da takoj tečejo po denar! Potem pridejo spet in se trudimo, da nadoknadimo izgubljeno, kar pa je težko.« Pogosto se je zgodilo, »da najmanj perspektivni največ dela-jo«, medtem ko so talentirani bolj nemarni. Za svoj »največji pedagoški uspeh« je imela Terezo Kesovijo. Do nju-nega prvega srečanja je prišlo na prireditvi Zlati mikrofon, kjer je nastopila Kesovija, Meze pa je kot članica žirije glasovala za to, da dobi nagrado. Čeprav nagrade ni bilo, je izkušena umetnica opazila kvaliteten glasovni material in začela delati z mlado solistko, pozneje odlično interpretko šansona. Meze je o njej povedala: »Ona je zame najbolj kompletna pevka. Ima srce, vse trepeta in … dragocena je. Pri njej je vse lepo združeno.« O ostalih je rekla: »Arsen Dedić je studiozen, Đorđe šarmanten, Nedeljko Bilkić talentiran …« O uspešni metodi, ki jo je Anita Meze uporabljala pri delu s pevci zabavne in ljudske glasbe, najbolje govorijo uspehi, ki so jih dosegli – nagrade na festivalih, dolge in uspešne kariere ter dejstvo, da so po mnogih letih ohranili svoj glas. 788 Od leta 1985 podeljujejo nagrade najboljšim študentom oddelka za solopetje iz Sklada Biserke Cvejić. 789 M. Glišić, »Anita Mezetova, primadona beogradske opere – žena koja pravi pevače. Ne znaju note a trče za novcem«, TV novosti, Beograd, 16. 5. 1967. Anita Meze - FINAL.indd 192 13. 03. 2023 14:44:11 Pedagoška dejavnost Anite Meze 193 * * * Po koncu kariere operne umetnice je Anita Meze vedela, da njeno delo ni končano. Ker si ni mogla zamisliti življenja brez petja, se je odločila, da svoje znanje in izkušnje prenese mladim. Dejstvo je, da so tako pevci, ki so se šolali v njenem razredu, kot pevci zabavne in ljudske glasbe, ki so se pri njej učili petja zasebno, dosegli vidne umetniške rezultate, kar v veliki meri govori o njenih pedagoških sposobnostih in ogromni delovni energiji, ki jo je premogla. Poleg razvijanja vokalnih sposobnosti je skušala razviti tudi vse tisto, kar doprinese k uspešnosti poklica pevca – temeljitost pri delu, zavest o potrebi po stalnem osebnem izpopolnjevanju in nadgradnji. Njeno delo s pevci zabavne in ljudske glasbe se je odvijalo v času poplave lažne folklore in predvsem zabavne glasbe, katere raven je bila pogosto izjemno nizka, tako da je s pevskim izobraževanjem estradnih pevcev pomembno prispevala k dvigu izvajalske ravni zabavne in ljudske glasbe na domači estradni sceni.Leta, ki jih je v času ukvarjanja s pevsko pedagogiko posvetila drugim, so ji prinesla radost, saj je skozi delo in druženje s študenti in učenci na za-sebnimi urah izpolnila svojo globoko osebno potrebo, da poje, dokler živi. Anita Meze - FINAL.indd 193 13. 03. 2023 14:44:11 Anita Meze kot koncertna pevka (vir: osebni arhiv Slavka Savinška) Anita Meze - FINAL.indd 194 13. 03. 2023 14:44:11 9 umetnišKa oseBnost anite meze Umetnica široke kulture Izvajalec mora negovati odnos do knjige, glasbe in kulture na- sploh. Čim več je teh elementov, toliko bogatejša je interpretacija. – Irina Arsikin Anita Meze je bila umetnica široke kulturne razgledanosti – poleg petja je veliko brala, se učila jezike, preučevala zgodovino, zlasti zgodovino umetnosti, in se seznanjala z biografijami velikih ljudi. »Knjigi dolgujem veliko,« je pogosto govorila. Navado branja, ki jo je dobila v mladosti, je negovala in neutrudno delala na osebni in umetniški izgradnji, kar ji je po drugi strani pomagalo, da je globlje spoznala like, ki jih je oživljala in tako tudi zvesteje interpretirala. Imela je bogato knjižnico z literarnimi deli, pa tudi zgodovinskimi knjigami in knjigami o umetno-stni zgodovini, ki je bila poleg petja njena druga velika ljubezen. Tako je nekoč rekla: »Če ne bi pela, bi zagotovo študirala zgodovino, posebej umetnosti. Iz tega izvira tudi moje zanimanje za biografije velikih ljudi.« V skladu s svojimi zanimanji je želela prostor, kjer je živela, oplemeni-titi s finimi umetniškimi predmeti – rezbarijami, filigranskimi stvarmi … Ksenija Marković, kustodinja svetnica Srbskega gledališkega muzeja v Beogradu, je stanovanje Anite Meze doživela kot »prebogat zaklad lepih stvari« in ga opisala z besedami: »Vsaka stvar je govorila o njeni duši: pohištvo, predmeti po vitrinah, slike, umetniške slike, keramika po zidu itd. Vse je govorilo o njenem izostrenem, prefinjenem okusu, nikjer ni bilo pretirava-nja, tako da me je fasciniral izredno lep, prijeten ambient preživelega sta-rinskega stanovanja na sami Slaviji, ki ni izgubilo arome nekega sijajnega predvojnega obdobja.« 195 Anita Meze - FINAL.indd 195 13. 03. 2023 14:44:11 196 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Med njenimi umetniškimi slikami so bila dela Stojana Aralice, Aleksandra Bijelića, Franca Pavlovca … Zanimivo je, da ji je slikar Milo Milunović na svoji zadnji razstavi poklonil enega od svojih zadnjih del ( Dno morja) po njeni izbiri. Imela je pet svojih portretov bolj ali manj znanih slikarjev – Hjung (?), verjetno dunajski študent, od Slovencev Stane Cuderman (1937/38) in Božidar Jakac (1937), ki je pred vojno izdelal portrete članov družine Savinšek, Milica Bešević, slikarka in scenografka Narodnega gledališča, pa jo je upodobila kot Čočosan. Tega dela slikarka ni dokončala (nedokončan je ostal predvsem obraz), ker je umrla ob bombardiranju Beograda 6. aprila 1941. Svetoslav Vuković jo je po vojni naslikal kot Tatjano v naravni velikosti. Zaradi zahtev poklica in osebnega zanimanja je skušala dopolniti znanje tujih jezikov. Od otroštva dalje je govorila slovensko in italijansko (še iz tržaškega obdobja), nemščine se je naučila, ko je študirala na Dunaju. V naslednjih letih se je naučila francosko in deloma angleško. Starejša gospa, Rusinja, ji je pomagala pri podrobnem spoznavanju ruščine. V času, ko je študirala pesmi španskih skladateljev, je kontaktirala ženo ambasador-ja latinskoameriške države, ki jo je naučila natančne španske izgovorjave. Svojo potrebo po učenju tujih jezikov je sama pojasnila: »Jezike sem se učila s strastjo. Iz spoštovanja do skladatelja in samega besedila. Debussyja je treba peti v francoščini, Wagnerja v nemščini, Verdija v italijanščini, Čajkovskega … Tatjano sem v Sovjetski zvezi pela v ruščini. Mislili so, da sem Rusinja. Obvladati jezik v vseh najmanjših niansah je ogromen in mukotrpen posel. A se splača: samo tako lahko občutite vso poezijo, ki jo v sebi skriva tekst.« Anita Meze je ves način življenja podredila svojemu poklicu. Bil ji je v največje veselje in dal ji je smisel življenja, zato ni spraševala za ceno. V intervjuju je nekoč rekla: »Poklic je absolutni gospodar mojega življenja. Je vir mojih največjih radosti in razlog, da se marsičemu odrečem. Pogosto imam vtis, da živim samo zaradi poklica.« Takšen odnos do poklica je narekoval tudi njen odnos do dela. Začelo se je zgodaj zjutraj – zbudila se je ob šestih in začela z obvladovanjem opernega in koncertnega repertoarja. Za nastope se je studiozno pripravljala, ničesar ni prepuščala naključju, ni se zatekala k improvizaciji, s katero bi nadomestila pomanjkanje temeljitega dela. Prav tako ni želela stopiti na oder, dokler ni bilo vse »vgrajeno« vanjo in dokler ni postalo njen svet. Anita Meze - FINAL.indd 196 13. 03. 2023 14:44:11 Umetniška osebnost Anite Meze 197 Ko je nastopala, se je držala posebnih pravil glede spanja, vstajanja, prehrane … Na dan nastopa je bila zbrana, tiha, iskala je samoto, da bi vzpostavila »stik s samo seboj«, kot je imela navado reči. S tem je razumela iskanje svoje poti in vzpostavljanje neposredne linije »s tem, brez česar ni prave umetnosti, in to je srce. Kajti samo srce posreduje prava občutja …« V urah globoke osamljenosti se je osredotočala na to, kar je pred njo, zbi-rala moč za nastop. Soočanje s samo seboj jo je hrabrilo, da se je lažje približala številnim ljudem med občinstvom. Prav v trenutkih osamljenosti je začenjala borbo s tremo. Ker jo je nad-zirala, ni prehajala v paničen strah in je izginila v trenutku, ko je stopila na oder. Trema ji je koristila, saj je v pripravi na nastop mobilizirala vse svoje moči. Ta vrsta fiziološke treme je izhajala iz umetničine želje po »popolni izvedbi«. O tem je povedala: »Pred vsako predstavo sem zelo nervozna. Ta nervoza, trema, se me drži, dokler ne pridem na oder. Ko odprem vrata na kulisah in zagledam svetlobo in dirigenta, me to stanje zapusti. In ko zapojem, gre vse, kot je treba.« Anita Meze je tremo doživljala kot strah pred nastopom, občinstvom in kritiki. Vendar se je v svoji dolgoletni praksi tako navadila nanjo, da si je je želela. Še več, samo umetnost je enačila z večnim strahom. Za razliko od izvajalcev, ki so občinstvo gledali kot »silo, ki jo je treba ukrotiti« in pogosto kazali znake agresivnosti, je imela Anita Meze do avditorija skrajno pozitiven odnos. Vse od svojih prvih nastopov je med petjem doživljala prijetne trenutke. Pogledi neznancev je niso motili. Še več, gojila je globoko željo, da jih s svojo kreacijo obogati in povzroči, da ji vrnejo ljubezen in simpatijo, kar ji je tudi uspevalo. Občinstva ni gledala kot heterogene skupine posameznikov, ampak kot homogeno skupnost ljudi, s katerimi je vzpostavljala komunikacijo prek umetnosti: »Občinstvo je eno oko in eno uho in jaz jim prinašam radost in žalost, srečo in brezup,« je nekoč rekla. Anita Meze nikoli ni podcenjevala avditorija, ampak ga je imela za »velik termometer«, kar govori v prid dejstvu, da je izjemno spoštovala mnenje poslušalcev. Ni delala razlike med kultiviranim občinstvom v gledališki dvorani in tistim, ki se je prvič zbralo na koncertu v tovarni, rudniku … Bila je prepričana, da ima vsaka oseba v sebi »nekaj finega, praizvirnega, globoko skritega in da je tudi, če ne razume glasbene vsebine, sposobna, da jo občuti in doživi«. Verjela je, da je mogoče občutke poslušalca »podžgati« z izvedbo, ki prihaja »iz srca«. Vse ostalo je imela umetnica za lažen denar, ukano, patetiko in teatralnost. Z gotovostjo je trdila, da občinstvo razlikuje »avtentično« izvedbo od lažne in da ga izvajalec ne more preslepiti. Anita Meze - FINAL.indd 197 13. 03. 2023 14:44:11 198 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Nekoč se ji je v Konjicu ponudila priložnost, da preveri pravilnost svojih nazorov. Bila je ena od izvajalcev na koncertu, ki je od samega začet-ka potekal v znamenju vznemirjenja in nediscipline poslušalcev, ki očitno niso bili vajeni pazljivega poslušanja. Nemir je postopoma zajel tudi inter-prete in vprašali so se, ali naj s koncertom nadaljujejo. Na vprašanje Žarka Cvejiča, »Kaj naj naredimo?«, je Anita Meze ponudila rešitev. Predlagala je, da odpoje nekaj zelo občutenega in na ta način umiri avditorij. Prišla je na oder in zapela Bersino skladbo Seh duš dan. Na splošno radost udeležencev se je občinstvo umirilo in koncert so nadaljevali z entuziazmom, »v mir-nem pobožnem poslušanju«.790 Dokaz potrditve interpretativnih kvalitet Anite Meze in njenega doprinosa k razvoju opernega in koncertnega petja v Beogradu so bile pohvale, nagrade in javna priznanja, ki jih je prejela v času življenja: • Četrta nagrada Akademije sedmih umetnosti za interpretacijo vloge Mignon (1936) • Nušićeva nagrada za kreacijo Mignon (1937) • Republiška nagrada Ministrstva za prosveto LRS za delo v Operi (1947) • Prva zvezna nagrada za vlogo Marinke (1949) • Medalja dela II. reda za vlogo Suzane (1949) • Spominski pečat Narodnega gledališča (1968) • Zahvala in priznanje Doma JLA za dolgoletno sodelovanje z umetniškim ansamblom • Zlata spominska medalja Zveze skladateljev Jugoslavije • Plaketa beograjske Fakultete za glasbo Anita Meze je bila častna članica Združenja glasbenih umetnikov Srbije in Zveze glasbenih umetnikov Jugoslavije. 790 Citati so iz spominov Gregorja Savinška iz radijske oddaje Stereorama (24. 3. 1990); Vuk Trnavski, »Portret umetnika. Anita Mezetova«, Pro musica, 1970, št. 50, str. 5; N., »Doživljaji g.đice Anite Mezetove na odru. U čemu nalazi najveće zadovoljstvo prvi lirski sopran Beogradske opere (iz zapuščine A. Meze); Spasoje Ubavić, »Pevati ili umreti«, Svet, 14. 9. 1973. Anita Meze - FINAL.indd 198 13. 03. 2023 14:44:11 10 spomini na anito meze in zaKljučeK Anita Meze je umrla nenadoma, 23. 3. 1980, zaradi srčne kapi. Po dveh mesecih, 26. 5. 1980, so ji v Srbskem gledališkem muzeju posvetili spominski večer. Kustodinja Veroslava Petrović je imela uvodni nagovor, nato so sledili posnetki njenih arij iz oper La bohème, Figarova svatba, Ero z onega sveta, Madame Butterfly, Rusalka, Evgenij Onjegin in iz operete Mala Floramyee ter samospevi Manojlovića, Pavčiča, Mendelssohna in Straussa. Ob desetletnici njene smrti je Dubravko Stamenković na Radiu Beograd pripravil dve oddaji Kod dva bela goluba (23. 3. 1990), v kateri so se Anite Meze spominjali Ksenija Marković, kustodinja Srbskega gledališkega muzeja, Aleksandra Ivanović, pevka in študentka A. Meze, dirigent Dušan Miladinović in nečak Gregor Savinšek. Njihove komentarje so spremljali posnetki samospevov in arij v interpretaciji Anite Meze in njen duet z Aleksandrom Marinkovićem. V obeh oddajah so uporabili odlomke pogovora z umetnico, ki jih je leta 1970 posnela Ksenija Orešković (Marković). Po letu 1990 Aniti Meze niso več posvečali radijskih oddaj in opernih večerov. Iz leta v leto je vse manj njenih sodobnikov, katerih spomin bledi, zato želim, da bi to delo zopet v večji meri spomnilo nanjo in na njeno umetnost. Slikanje umetniškega portreta Anite Meze je prineslo določene težave, obenem pa je imelo svoje prednosti. Težave so se nanašale na izbiro in uporabo niza dragocenih informacij, raztresenih po izjemno obširnem gradivu. Vendar je odkritje vsake od njih in pregled njihove funkcionalnosti bogati-lo in izostrilo portret umetnice. Raziskava je bila izjemno spodbudna, ker je nudila možnost pogledov iz »neštetih zornih kotov«. Zanimivo je bilo spremljati, na kakšen način se je zgodnje zanimanje Anite Meze za petje postopoma oblikovalo v odločitev za poklic pevke in kako jo je skupaj z marljivim delom na interpretaciji ta pot pripeljala do uspeha. Pokazalo se je, da so bili na tej poti posamezniki, ki so jo v 199 Anita Meze - FINAL.indd 199 13. 03. 2023 14:44:11 200 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze moralnem ali profesionalnem smislu vsestransko podpirali – njena sestra Marijana Savinšek, pedagogi Jeanette Foedransperg, Matej Hubad, Marija Rado Danielli, Cirila Medved in drugi. Na njen razvoj so vplivala različna kulturna okolja, kjer je živela – slovenska usmerjenost k nacionalnemu ustvarjanju je prispevala k njeni trajni opredeljenosti za promocijo skladb jugoslovanskih skladateljev doma in na tujem. Poznavanje glasbenih razmer na Dunaju in prisostvovanje izvedbam vrhunskih umetnikov sta razširila njen umetniški horizont in izostrila potrebo, da se preizkusi na tujih odrih in si ne dovoli zapiranja v ozke okvire domačega okolja, pri čemer ji je Beograd kot prestolnica države, kjer je živela, nudil najboljše pogoje za razvoj. Burni čas, ki so ga spremljale izrazite družbeno-politične spremembe, je usodno vplival na življenje in delo Anite Meze. Okoliščine ob začetku druge svetovne vojne in leta okupacije so jo ovirale pri napredovanju in onemogočile njeno afirmacijo v tujini. Takoj po osvoboditvi je nastopila nova negotovost, ki se je končala brez večjih posledic. Njen povratek na operni in koncertni oder je potekal v soglasju s sprejemanjem nove vloge umetnika in pristajanjem na polno družbeno angažiranost. Beograjska Opera je v času angažmaja Anite Meze prav tako prešla različna obdobja, kar je ponudilo možnost vpogleda v njen doprinos v vsakem od njih. Opazimo lahko, da je bila njena vloga v solističnem ansamblu enako pomembna v predvojnem času, ko je interpretirala glavne ženske vloge in omogočila izvedbe posameznih oper (zlasti jugoslovanskih skladateljev), kakor tudi v povojnem času, v času ponovnega formiranja ansambla, ko je kot pripadnica starejše generacije s svojim angažmajem prispevala h kontinuiranemu vzdrževanju predstav in vzpostavljanju visoke umetniške ravni. Umetnici pa so se s strani različnih uprav beograjske Opere dogajale tudi očitne krivice. Na začetku njene kariere so se kazale v petju neustreznih vlog, kar je bila posledica želje, da bi na lastno škodo nadomestila pomanjkanje ustreznih glasov, medtem ko se je to na koncu pokazalo ob njenem prezgodnjem umiku z opernega odra. Glede na dolgotrajno obdobje Anite Meze na odru beograjskega Narodnega gledališča je bilo mogoče slediti njeni udeležbi v predvojnem in povojnem vzponu beograjske Opere, spremembi režijskih in scenografskih konceptov itd. Ena od možnih perspektiv je povezana z vrsto in pogostostjo koncertnih nastopov umetnice v Beogradu, v kontekstu koncertnih razmer predvojne, vojne in povojne dobe. Obenem se sprašujemo o vzporednici Anita Meze - FINAL.indd 200 13. 03. 2023 14:44:11 Spomini na Anito Meze in zaključek 201 njene predvojne in povojne aktivnosti pri vzgoji beograjskega občinstva, ki je potekala v različnih družbeno-političnih okvirih, ob vpogledu v njeno angažiranje pri izvedbi vokalno-instrumentalnih del ter solističnih koncertnih nastopov. Posebno zahvaljujoč beograjskim kritikom, ki so izpostavljali odlike njene interpretacije, njeno izpopolnjevanje in raven, ki jo je uspela ustvariti, lahko vidimo delo Anite Meze v kontinuiteti. Popoln vpogled v njene interpretativne domete je bil možen v primerih, ko je več kritikov pisalo o istem glasbenem dogodku, kar je bilo veliko bolj pogosto v predvojnem kot pa v povojnem času. Dragocene analitične poglede so pustili Miloje Milojević, Milenko Živković, Branko Dragutinović, Stana Đurić-Klajn, Nikola Hercigonja in drugi. Sodelovanje Anite Meze na radijskih programih je odprlo vprašanje njenega razumevanja vpliva in vloge tega medija pri vzgoji glasbenega okusa poslušalcev, populariziranju kvalitetne resne, ljudske in zabavne glasbe, kot tudi načinu interpretacije. Njena gostovanja na koncertnih in opernih odrih doma in v tujini da-jejo možnost vpogleda v odziv avditorija in kritikov iz različnih kulturnih okolij na njeno umetnost. Glede na to, ali je šlo za posamezne, skupinske ali kolektivne nastope pred vojno ali po njej, je bilo govora o kulturno- -političnem pomenu gostovanja, trdnejšem sodelovanju med umetniki in ansambli doma ter ne nazadnje o vzpostavljanju širše mednarodne izmenjave umetnikov. Raziskovanje njene pedagoške dejavnosti je osvetlilo prispevke umetnice pri vzgoji več generacij opernih in koncertnih pevcev, bodočih pevskih pedagogov, ki so se v nekaterih primerih vključili v delo beograjske Fakultete za glasbo, pa tudi pevcev zabavne in ljudske glasbe, ki so s kako-vostjo interpretacij in originalnostjo svojih nastopov pustili globoke sledo-ve na domači in tuji estradi. Anita Meze je s svojim poklicem pevke negovala tako profesionalen odnos do dela kot tudi stalen napor za osebni razvoj, kar ji je zagotavljalo trajen uspeh. Takšno stališče je izhajalo iz njenega specifičnega razumevanja umetnosti, ki ga je pojasnila z besedami: »Umetnost je velika, velika stvar, toda tudi neusmiljena in se maščuje, če ji zvesto ne služite. To lahko občuti poslednji poslušalec, ki vas prvič sliši. Občuti in točno ve, da nekaj ni v redu. Torej, umetnost je kot velika ljubezen, ki ji človek mora biti zvest.« Anita Meze - FINAL.indd 201 13. 03. 2023 14:44:12 Anita Meze - FINAL.indd 202 13. 03. 2023 14:44:12 11 priloge Okrajšave NP Narodno gledališče KNU Kolarčeva ljudska univerza UJU Udruženje jugoslovanskih učiteljev SANU Srpska akademija nauka i umetnosti APD Akademsko pevsko društvo Prvo BPD Prvo beograjsko pevsko društvo BF Beograjska filharmonija JDP Jugoslovansko dramsko pozorište J(N)A Jugoslovanska (ljudska) armada CDJ(N)A Centralni dom Jugoslovanske (ljudske) armade KUD Kulturno-umetniško društvo RTB Radiotelevizija Beograd JRT Jugoslovanska radiotelevizija RB Radio Beograd (radijski program) SB Sender Beograd (radijski program) MT magnetofonski trak CD zgoščenka (compact disc) LP plošča (long play) AK avdio kaseta 203 Anita Meze - FINAL.indd 203 13. 03. 2023 14:44:12 204 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Tabele koncertnih in opernih nastopov Anite Meze 1. Koncertni nastopi v Jugoslaviji 2. Operni nastopi na odru beograjskega NP 3. Operni nastopi v mestih bivše Jugoslavije 4. Nastopi po državah 5. Operni nastopi v tujini (kronološko) 6. Operni nastopi po sezonah 1 Koncertni nastopi Anite Meze v Jugoslaviji 2. 6. 1929. Celje. Koncert ob 10-letnici ljubljanskega konservatorija. APZ, dirigent France Marolt, solista Anita Meze in Marijan Rus, pri klavirju Pavel Šivic. Meze je pela samospeve Lajovca ( Begunka pri zibeli), Osterca ( Belokranjska), Kogoja ( Večer, Otožnost), Ukmarja ( Pesem). 3. 6. 1929. Maribor. Repriza koncerta 2. 6. 4. 6., 10. 6., 17. 6. 1929. Ljubljana. Reprize koncerta. 10. 2. 1930. Koncert komornih del Slavka Osterca. Anita Meze je pela Štiri šaljivke in samospev Vstajenje. 10. 5. 1930. Ljubljana. Koncert UPZ ob petletnici zbora. Dirigent Srečko Kumar, solistka Anita Meze, pri klavirju Janko Ravnik in Pavel Šivic. Na sporedu so bila dela Adamiča, Dugana ml., Lajovca, Kogoja, Grgoševića, Slavenskega, Ravnika, Papandopula, Žganca in Mokranjca. 2. 6. 1930. Ljubljana. 1. koncert študentov operne šole Državnega konservatorija Ljubljana. Na programu so bili 2. dejanje Puccinijeve opere Madame Butterfly (A. Meze je pela Čočosan ), Glumači, Car in tesar, Vesele žene windsorske, Prodana nevesta, Manon in Pohujšanje v dolini šentflorjanski. 23. 6. 1930. Nastop študentov Državnega konservatorija Ljubljana. Orkester konservatorija, dirigenta Marijan Lipovšek in Mirko Polič in pevski solisti. A. Meze je pela Lajovčevo Begunko pri zibeli. 19. 7. 1930. Novo mesto. Koncert UPZ. Dirigent Srečko Kumar, solistka Anita Meze je pela Papandopulove Svatovske pesmi. Anita Meze - FINAL.indd 204 13. 03. 2023 14:44:12 Priloge 205 24. 11. 1930. Ljubljana. Koncert Delavskega društva Zarja, orkester dru- štva, dirigent Danilo Bučar, solista Anita Meze in Tone Petrovčič, pri klavirju Pavel Šivic. Meze je pela Devovo Kanglico ter Pavčičevi Pastirico in Uspavanko. 5. 1. 1931. Ljubljana. Koncert UPZ, dirigent Srečko Kumar, solistka Anita Meze je pela Pet otroških pesmi Emila Adamiča in solo v Škerjančevih Iskrah. 10. 2. 1931. Beograd. Koncert Zbora in godalnega orkestra Glasbene matice iz Maribora, pihalci beograjske Opere, dirigent Josip Hladek - Bohinjski, solisti Anita Meze, Josip Gostič in Kamilo Kolb. Na sporedu je bila Dvořákova kantata Mrtvaški ženin. 10. 2. in 11. 2. 1931 Beograd. Reprize koncerta. 5. 3. 1931. Beograd (NP). Koncert UPZ Ljubljana, dirigent Srečko Kumar, solistka Anita Meze, pri klavirju Marijan Lipovšek in Pavel Šivic. Meze je pela Adamičevo Sestrico, Tri ljudske v priredbi Nika Štritofa in Papandopulove Svatovske pesmi. ?. 6. 1931. Nastop študentov Operne šole Državnega konservatorija iz razreda Cirile Medved. Na sporedu so bili odlomki iz oper Janko in Metka, Mignon, Wormski orožar, Faust, Plašč, Prodana nevesta in drugo dejanje Figarove svatb e. 12. 3. 1932. Ljubljana. Proslava 60-letnice Maše Grom in Iva Sancina. Dobrodelni koncert v korist emigrantov, dirigent Venturini, solisti Anita Meze, Štefka Polič, Jadviga Poženel. Josip Rijavec, Robert Primožič, Karel Sancin in pianisti Mirca Sancin, Anton Neffat, Mirko Polič in Danilo Švara. 5. 1. 1933. Ljubljana. Koncert UPZ, dirigent Srečko Kumar, solistka Anita Meze in pianist Pavel Šivic. Anita Meze je pela Adamičeve Jutranjo pesem, Kadar pride poslednja ura, Češčena si, Marija in Sestrica, Škerjančeve Iskre in Adamičevih Pet otroških. 14. 4. 1934. Zagreb. Koncert skladb Antona Lajovca. Zbor Glasbene matice iz Ljubljane, orkester zagrebške Glasbene akademije, dirigenta Fran Lhotka in Mirko Polič, solisti Anita Meze in Mario Šimenc, pri klavirju Marijan Lipovšek. Meze je pela samospeve Večer, Oj, ti življenje. Anita Meze - FINAL.indd 205 13. 03. 2023 14:44:12 206 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 17. 9. 1934. Beograd (NP). Svečana predstava v čast delegatov Mednarodne interparlamentarne trgovske konference. Orkester beograjske Opere, dirigenti Ivan Brezovšek, Stevan Hristić in Alfred Pordes, solisti Opere in baleta NP. Na sporedu odlomki iz oper Vesele žene windsorske in Morana ter baleta Ohridska legenda. 10. 11. 1934. Beograd (KNU). Komemorativni večer. APD Obilić, PBPD, BF, dirigent Branko Dragutinović, solisti Anita Meze, E. Pinterović, K. Ivić in Ž. Cvejić. Na sporedu dela Hristića, Milojevića, Slavenskega in Dies irae iz Verdijevega Requiema. 18. ?. 1935. Festival jugoslovanske orkestrske glasbe. Na koncertu je nastopila Anita Meze pred umetniki, ki so se poklonili posmrtnim ostankom kralja Aleksandra in zapela samospeve Miloja Milojevića in priredbe međimurskih ljudskih pesmi Josipa Slavenskega.. 14. 2. 1935. Beograd (NP). Ob premieri opere Dorica pleše Krste Odaka so operni solisti zapeli nekaj odlomkov iz opere. Meze je pela arijo Dorice iz 1. dejanja. 21. 3. 1953. Beograd (KNU). Koncert 1. BPD in BF. Dirigent Predrag Milošević, solisti A. Meze, V. Popović in M. Pihler. Na sporedu Dvořákov Mrtvaški ženin. 9. 10. 1935. Beograd (NP). Komemorativni koncert ob obletnici smrti kralja Aleksandra. PBPD, BF, dirigent Predrag Milošević, solisti A. Meze, E. Pinterović, K. Ivić in Ž. Cvejić. Na sporedu dela Hristića in Mokranjca ter odlomki iz Verdijevega Requiema. 1. 2. 1936. Beograd (KNU). Sedma glasbena ura pred premiero Mozartove Figarove svatbe. Operni solisti so izvajali odlomke iz Mozartovih oper Figarova svatba, Don Giovanni, Beg iz seraja in Čarobna piščal. 20. 2. 1936. Osma glasbena ura KNU. Zagrebški godalni kvartet, A. Meze in pianist Aleksej Butakov. Meze je pela Milojevićev cikel Pet pesmi za sopran in klavir. 6. 11. 1936. Beograd (KNU). Tretja glasbena ura. Godalni kvartet Neme- ček-Slatin, Anita Meze in pianist Aleksej Butakov. Meze je pela Brahmsove in Mahlerjeve samospeve. Anita Meze - FINAL.indd 206 13. 03. 2023 14:44:12 Priloge 207 2. 12. 1936. Beograd (KNU). Četrta glasbena ura. Godalni kvartet, Ha-randa – klarinet, A. Meze, Ž. Cvejić in pianist Predrag Milošević. Meze in Ž. Cvejić sta pela arije iz oper Kairska gos, Figarova svatba, Beg iz seraja in Don Giovanni. 2. 1. 1937. Beograd (KNU). Koncert posvečen delom L. Janačka. Solisti Milan Žeželj – violina, Ančica Mitrović – sopran. A. Meze, J. Bartonj – tenor in pianist Predrag Milošević. Na sporedu dela Leoša Janačka. 21. 3. 1937. Beograd (NP). Popularni koncert BF. Dirigent A. Pordes, solisti A. Meze, Rudolf Ertl in Karel Holub – violina. Meze je pela arije iz oper Manon Lescaut in Madame Butterfly. 6. 4. 1937. Ljubljana. Koncert Anite Meze in Pavla Šivica. Na sporedu so bila dela Pergolesija, Mozarta, Rossinija, Schuberta, Straussa, Gounoda, Brahmsa, Milojevića, Gotovca in Lajovca. P. Šivic je igral dela Bacha, Skrjabina, Bartoka in Szymanowskega. 6. 4. 1937. Beograd (KNU) – radijski prenos. Koncert PBPD in BF. Dirigent Predrag Milošević, solisti A. Meze, E. Pinterović in Ž. Cvejić. Na sporedu je bil oratorij Mesija G.F. Händla. 2. 5. 1937. Beograd. Svečana otvoritev gledališke zgradbe na Vračaru. Zbor in orkester beograjske Opere, dirigenti Ivan Brezovšek, A. Pordes in P. Milošević. Solisti: A. Meze, Liza Popova, Jan Bartonj in dramska igralca Desa Dugalić in Dobrica Milutinović. Meze je pela arijo iz opere Ero z onega sveta. 6. 5. 1937. Beograd (NP). Svečana predstava v čast parlamentarcev Male antante. Orkester beograjske Opere, dirigenta A. Pordes in P. Milošević, solisti A. Meze, E. Pinterović, J. Bartonj, M. Pihler, M. Jovanović in Ž. Cvejić. Na sporedu je bilo tretje dejanje opere Ero z onega sveta in Čajkovskega Hrestač. 18. 5. 1937. Beograd (KNU) – radijski prenos. Koncert BF in zbora »Stanković«. Dirigent Mihailo Vukdragović, solisti A. Meze. E. Pinterović, J. Rijavec in Ž. Cvejić. Na sporedu je bila Beethovnova Missa solemnis, op. 123. 12. 10. 1937. Beograd (KNU). Prva glasbena ura. Solisti A,. Meze, V. Popović, M. Pihler, Ž. Cvejić in pianist Predrag Milošević. Na sporedu so bili odlomki iz Donizettijeve opere Kapljice za ljubezen. Anita Meze - FINAL.indd 207 13. 03. 2023 14:44:12 208 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 11. 12. 1937. Beograd (NP). Predstava v korist ruskega Rdečega križa. Zbor in orkester beograjske Opere, dirigent A. Pordes, solisti A. Meze, E. Pinterović, Ž. Tomić, M. Pihler, M. Jovanović in baletni ansambel. Na sporedu dela Chopina. Drugo in tretje dejanje opere Ero z onega sveta. 2. 10. 1938. Beograd (NP). Predstava v čast 1. Balkanskega kongresa za za- ščito otrok. Zbor in orkester beograjske Opere, dirigenta Lovro Matačić in A. Pordes, solisti A. Meze, E. Pinterović, Ž. Tomić, M. Pihler, M. Jovanović in člani baletnega ansambla beograjskega NP. Na sporedu so bila dela Gotovca, Hristića, Baranovića in tretje dejanje Gotovčeve opere Ero z onega sveta. 16. 3. 1939. Sedma glasbena ura (KNU). Solisti A. Meze, M. Jovanović, L. Marjanović – violina, Miloje Milojević, Stanojlo Rajičić in Aleksej Butakov. Na sporedu so bili samospevi Vukdragovića, Milojevića, Živkovića, Miloševića, Škerjanca, Lajovca, Papandopula, Gotovca, Rajičića in komorna dela Dugana, Milojevića in Logarja in Rajičića. 4. 6. 1939. Beograd (KNU). Proslava 30 letnice umetniškega dela Aleksandra Ruča, pianista, korepetitorja in profesorja petja. Zbor in orkester beograjske Opere, dirigent L. Matačić in solisti operni pevci. 22. 12. 1939. Beograd (KNU). Koncert »Kolegija muzike«. A. Meze, Nada Jevđenijević – Brandl – violina in Aleksej Butakov – klavir. Meze je pela arijo A. Scarlattija iz opere Il Clearco in Negroponte ter opere Žena je še zvesta, arieto Bolonje Torellija in dva samospeva J. Brahmsa Uspavanka in Moja ljubezen. 6. 1. 1941. Beograd (NP). Dobrodelna predstava v korist Sklada za otroške bolezni. Orkester kraljeve garde, dirigenta Fr. Sedlaček in A. Pordes, solisti operni pevci in dramski igralci. A. Meze je pela arijo iz opere Sneguljčica. 13. 3. 1941. Beograd (KNU) – radijski prenos. »Budvarsko veće«. Dramski umetniki in A. Meze, Divna Radić, M. Jovanović, Jelena Vujanović, havajski kvartet idr. Meze je zapela duet (?) z M. Jovanovićem. 21. 9. 1941. Beograd. Svečanost ob otvoritvi sezone 1941/42. Veliki radijski orkester, dirigent Mirko Polič, solisti: Z. Gjungjenac, A. Meze, S. Malbaški, baletni ansambel. A. Meze je pela s S. Malbaškim duet iz opere Đurađ Branković. Anita Meze - FINAL.indd 208 13. 03. 2023 14:44:12 Priloge 209 7. 4. 1942. Beograd (KNU). Veliki koncert v korist beguncev. A. Meze, Uroš Prevoršek – violina in Ivan Turšič – klavir. Izvedli so dela Mozarta, Paganinija, Vitalija, Dvořáka, Puccinija, Gounoda, Leoncavalla, Hristića in Lajovca. 14. 5. 1942. Beograd (KNU). Dobrodelni koncert v korist igralca Voje Jovanovića. Dramski umetniki in operni pevci, ki so peli odlomke iz oper Verdija, Donizettija, Puccinija in Smetane. 17. 5. 1942. Beograd. Operno-baletna matineja v korist obolelega Aleksandra Ruča. Veliki radijski orkester, dirigent Oswald Buchholz, kvartet Nemeček-Slatin, operni pevci. A. Meze je pela s S. Jankovićem duet iz opere Don Giovanni in z Bahrijo Huri-Hadžić duet iz Figarove svatbe. 6. 11. 1942. Književno-umetniški večer. Dramski umetniki in A. Meze ter Ž. Cvejić. 7. 11. 1942. Beograd (KNU). »Srbski večer«. Kvartet Gorše-Jakšić, A. Meze, B. Pivnički, dramski umetniki. 6. 12. 1942. Beograd (KNU). Velika umetniška revija »Napovedovalci brez mikrofona«. Nastopili so dramski igralci in operni pevci, med njimi Anita Meze. 24. 1. 1943. Beograd (KNU). Velika umetniška revija. Beograjski godalni kvartet, Anita Meze, Bahrija Nuri-Hadžić, Zdenka Bugarinović, S. Malba- ški, N. Cvejić, S. Janković, Ž. Cvejič idr. Na sporedu so bile instrumentalne skladbe, operne arije in baletne točke. 1. 4. 1943. Beograd (KNU). Umetniška prireditev »Najlepše arije«. A. Meze, S. Malbaški, Ž. Cvejić, pianist Ivan Turšič. Arije iz oper Figarova svatba, Čarobna piščal, Seviljski brivec, Kapljice za ljubezen. Rigoletto, Vesele žene windsorske itd. 6. 5. 1943. Beograd (Dvorana Gardijskega doma na Topčideru) – radijski prenos. »Koncert serenad jugovzhodnega Radia Beograd. Komorni radijski orkester, dirigent Hermann Schröder, solisti A. Meze in N. Cvejić. Meze je zapela arijo iz opere Don Giovanni in z N. Cvejićem duet iz iste opere. 13. 5. 1943. Beograd (INU). Dobrodelni koncert v korist Jurija Ljvoviča Rakitina, režiserja NP. Koncert so organizirali člani Združenja igralcev. A. Meze je pela arijo iz Figarove svatbe in de Curtisovo skladbo Poj za mene. . Anita Meze - FINAL.indd 209 13. 03. 2023 14:44:12 210 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 23. 5. 1943. Večer Josefa Haydna. Simfonični orkester radija, dirigent Hermann Schröder. Solisti A. Meze, L. Jovanović, Ž. Cvejić. Na sporedu Haydnov oratorij Letni časi. ?7. ali 8. 1943. Operno-baletni večer za nemške ranjence in nemško vojsko. 24. 9. 1943. Beograd (KNU). Koncert v korist revnih družin vojnih ujetnikov. Narodni orkester, Tamburaški orkester, solisti operni pevci, pevci ljudskih pesmi in dramski umetniki. 18. 1. 1944. Beograd (KNU) radijski prenos. Koncert opernih arij. Veliki radijski orkester, dirigent Richard Muller-Lampretz, solisti A. Meze in A. Marinković. Meze je pela arije iz oper Faust, Carmen, Manon in Rossini-jevo Tarantello. 28. 1. 1944. Beograd (KNU). Veliki dobrodelni koncert v korist upoko-jenih igralcev. Orkester beograjske Opere, dirigent Stevan Hristić, solisti operni pevci. A. Meze je pela arijo iz Prodane neveste in v sekstetu iste opere. 15. 3. 1944. Beograd (Dvorana Centrale za humor). Koncert vokalne glasbe v organizaciji Centrale za humor. Solisti A. Meze, L. Jovanović, N. Cvejić in pianist Bogdan Babić. A. Meze je pela arije iz Čarostrelca, Prodane neveste, Gianni Schicchi in Madame Butterfly. 20. 7. 1945. Novi Sad. Koncert prvakov beograjske Opere. A. Meze je pela arije iz oper Turandot, Madame Butterfly, Mignon in Pavčičevo Pastirico. 4. 8. 1945. Novi Sad. (Vojna bolnica). Koncert za ranjence. Zbor in del orkestra beograjske Opere. Dirigent Oskar Danon, solisti A. Meze, A. Marinković, N. Cvejić in Makso Savin. A, Meze je pela ruske in slovenske ljudske pesmi. 16. 8. 1945. Novi Sad. 2. koncert prvakov beograjske opere. Na sporedu so bili samospevi in arije tujih in domačih skladateljev (Mozart, Rossini, Bellini, Donizetti, Verdi, Puccini, Leoncavallo, Musorgski, Čajkovski, Grečaninov, Rahmaninov, Smetana, Dvořák, Chopin, Gounod, Massenet, Keneman, de Curtis, Tajčević, Ristić, Pavčič. 4. 9. 1945. Beograd. 4. radijski koncert Društva za kulturno sodelovanje Srbije s SZ. Solista A. Meze in N. Cvejić, pianist A. Butakov. Na sporedu so bili samospevi sovjetskih skladateljev. Anita Meze - FINAL.indd 210 13. 03. 2023 14:44:12 Priloge 211 9. 9. 1945. Beograd. Veliki koncert opernih arij. Solisti: operni pevci. Na sporedu so bile arije iz oper Mozarta, Rossinija, Verdija, Puccinija, Thoma-sa, Čajkovskega in Dvořáka. 16. 9. 1945. Beograd UNP). Veliki koncert opernih arij. Solisti: operni pevci in pianista Bogdan Babić in Dušan Miladinović. Na sporedu so bile arije iz oper Bellinija, Donizettija, Webra, Halevyja, Verdija, Puccinija, Bizeta, Čajkovskega in Musorgskega. 6. 10. 1945. Beograd (KNU). Koncert Društva za kulturno sodelovanje Srbije s SZ. Radijski zbor z zborovodjem M. Bajšanskim, godalni kvartet Nemeček, solisti: A. Meze, N. Cvejić, pianisti Jelena Nenadović, Andrija Preger, Aleksej Butakov in violnist Milan Dimitrijević. Na sporedu so bila dela sovjetskih skladateljev. 14. 10. 1945. Beograd (NP). Veliki koncert v korist sklada Ljudske fronte. Zbor beograjske Opere in solisti operni pevci. A. Meze je pela Pavčičevo Pastirico. 7. 6. 1946. Beograd (Dvorana Ruskega doma). Predavanje »Glasbeno življenje v SZ«. Člani beograjske opere so izvedli vrsto glasbenih ilustracij. 1. 12. 1946. Beograd (KNU). Veliki zabavni koncert v korist ponesrečencev v Albaniji. Operni pevci, pianisti in balet. 17. 1. 1947. Zagreb. Koncert Anite Meze in Zdenka Marasovića. Samospevi in arije Caccinija, Duranteja, Mozarta, Schuberta, Schumanna, Puccinija, Debussyja, Faurea, de Falle, Rahmaninova, Hristića, Simonitija, Baranovića in Gotovca. 6. 2. 1947. Beograd (KNU). Svečana akademija v čast Francetu Prešer-nu. Zbori slovenskega kulturnega društva «France Rozman«, violinist Petar Toškov, A. Meze in Nada Šterle, Josip Rijavec, pianista Ciril Ličar in Zdenko Marasović ter dramska igralka Ida Pregarc. 1. 3. 1947. Beograd (NP). Svečana akademija ob 110-letnici smrti A. S. Puškina. Orkester beograjske Opere, dirigenta O. Danon in K. Baranovič, solisti A. Meze, N. Cvejić, S. Janković, Ž. Cvejić idr. A. Meze je pela duet s S. Jankovićem Tatjane in Onjegina iz opere Evgenij Onjegin. Anita Meze - FINAL.indd 211 13. 03. 2023 14:44:12 212 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 8. 3. 1947. Beograd (NP). Akademija v spomin A. S. Puškinu v organizaciji Društva za kulturno sodelovanje Jugoslavije s SZ in NP v Beogradu. Repriza koncerta 1.III. 25.3.1947. Beograd (KNU). 1. koncert Združenja reproduktivnih umetnikov Srbije. Beograjski godalni kvartet, komorni duo, A. Meze, Ž. Cvejić, pianistka Vera Veljkov in pianista Aleksej Butakov ter Milan Ristić. Na sporedu so bila dela jugoslovanskih skladateljev Milojevića, Hristića, Ristića, Rajičiča, Logarja, Vukdragovića, Tajčevića, Slavenskega, Kozine ( Našo barako zamelo je), Bandurja. 28. 9. 1947. Beograd (NP). Vukova proslava. Simfonični orkester Radia Beograd, zbor beograjske Opere, dirigenta Mihailo Vukdragović in Milan Bajšanski. Operni in dramski umetniki. A. Meze je pela Rajičićev Ribar- četov san. 16. 3. 1948. Beograd (KNU). Koncert komorne glasbe. A. Meze, N. Jevđenijević in Stanka Botorić – klavir. Meze je pela arijo iz Mozartove opere Kralj pastir, Durantejev Ples in dve ljudski španski pesmi Obradorsa. 25. 4. 1948. Maribor. Koncert komorne glasbe. A. Meze, N. Jevđenijević – violina in Ksenija Ogrin – klavir. A. Meze je pela arije in samospeve Glucka, Scarlattija, Duranteja, Debussyja, Obradorsa, Simonitija in Baranovića. 9. 5. 1948. Beograd (KNU) – radijski prenos. Svečani koncert ob Dnevu zmage. Zbor in simfonični orkester Radia Beograd, zbor beograjske Opere, dirigent Oskar Danon, solisti A. Meze, M. Bugarinović, A. Marinković, Ž. Cvejić, M. Čangalović. Na sporedu so bila Kozinova Ilova gora, Bandurjeva Poema 1941 in Bandurjeva Jugoslovanska partizanska rapsodija (1. Izvedba). 7. 6. 1948. Beograd (Dvorana JDP). Koncert samospevov Beethovna, Schuberta, Schumanna, Wolfa, R. Straussa, Musorgskega, Čajkovskega, Rahmaninova, Rimskega-Korsakova, Grečaninova, Duparca, Faurea, Respighija, Debusssyja, Obradorsa, Konjovića, Hristića, Baranovića, Lajovca in Škerjanca. Pela sta A. Meze in L. Jovanovič, pri klavirju Aleksej Butakov. Anita Meze - FINAL.indd 212 13. 03. 2023 14:44:12 Priloge 213 6. 7. 1948. Beograd (NP). Svečana akademija v čast obletnice Ljudske vstaje v Srbiji. Zbor beograjske Opere, zbor in simfonični orkester Radia Beograd. Dirigent Oskar Danon, solisti A. Meze, M. Miladinović, A. Marinković, M. Čangalovič. Na sporedu Bandurjeva Jugoslovanska partizanska rapsodija. 22. 7. 1948. Beograd (NP). Svečana akademija v čast poljskega nacio-nalnega praznika. Simfonični orkester Radia Beograd, dirigent Mihailo Vukdragović, solisti A. Meze, A. Marinković, pianista Andrija Preger in Božidar Kunc. Na sporedu dela poljskih skladateljev. ? 1948. Sarajevo. Koncert A. Meze in S. Jankovića. 25?. 3. 1949. Beograd. Solistični koncert A. Meze in pianista A. Butakova. Na sporedu arije starih italijanskih mojstrov, samospevi Schuberta in jugoslovanskih skladateljev. 29. 3. 1949. Beograd (KNU). Večer posvečen M. P. Musorgskem ob 110-letnici rojstva. A. Meze je pela Otroško sobo – cikel pesmi. ?. 3. 1949. Beograd (KNU). Prireditev za pionirje. Nastopili so člani opere, drame in baleta beograjskega NP. 14. 6.1949. Beograd (Dom kulture). Koncert posvečen P. I. Čajkovskemu. Nastopali so A. Meze, L. Jovanović, N. Cvejić. B. Pivnički in pianist Dušan Miladinović. Na sporedu samospevi in arije iz del P.I. Čajkovskega. 10. 12. 1949. Zemun (Dom kulture). Koncert z deli Mendelssohna, Chopina, Musorgskega, Puccinija, Masseneta, Brahmsa, Ipolita Ivanova in Hristića. Vladimir Marković – violina, Jela Krstić – klavir, pevca Anita Meze in Ž. Cvejić, pianist A. Butakov. 26. 12. 1949. Beograd. Komorni koncert ob 50-letnici glasbene šole Mokranjac. Beograjski pihalni kvintet, pianisti J. Kršić in Petar Stajić, A. Meze in pianist A. Butakov. Na sporedu samospevi Milojevića, Manojlovića, Konjovića, Hristića ter komorna dela Marinkovića, Stajića in Miloševića. 3. 1. 1950. Beograd (JDP). Večer samospevov in opernih arij. A. Meze in A. Butakov. Na sporedu skladbe Duranteja, Glucka, Schuberta, Rossinija, Puccinija, Masseneta, Catalanija, Sibeliusa, Manojlovića in Baranovića. Anita Meze - FINAL.indd 213 13. 03. 2023 14:44:12 214 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 14. 1. 1950. Beograd (KNU). Koncert z odlomki iz Fausta. Moški zbor beograjske opere, A. Meze, Mira Katalinić, S. Janković, Ž. Cvejić in pianist Bogdan Babić. Mezetova je pela vlogo Margarete. 13. 2. 1950. Beograd. Koncert jugoslovanske glasbe ob Kongresu Zveze skladateljev Jugoslavije. Zbori Radia Beograd in umetniškega društva JA, simfonični orkester Radia Beograd, dirigenti M. Vukdragović, Ž. Zdravković, Milan Horvat, Danilo Švara, Solista: Marija Mihailovič – violina, Božidar Kunc – klavir. Na sporedu Bravničarjev Kralj Matjaž, Švara, 3. simfonija Delavec, Rajičić, 2. Koncert za violino in orkester, Papandopulo, Koncert za klavir in godala, M. Vukdragović, Vezilja svobode. 7. 3. 1950. Beograd (KNU). Svečana akademija ob 8. marcu. Zbor Radia Beograd, dirigent Svetolik Pašćan, solisti A.Meze, M. Bugarinović, M. Mihailović – violina in Olga Mihailović – klavir. Meze je pela Odakovo Voleli se Jovan i Jovanka, Manojlovićevo Moja draga in Pavčičevo Pastirico. 23. 3. 1950. Beograd (Dom kulture). Večer domače in tuje glasbe z deli Wieniawskega, Elgarja, Debussyja, Radenkovića, Marinkovića. 23?. 4. 1950. Zagreb. Koncert komorne glasbe ob 200-letnici smrti J. S. Bacha. Nastopili so A. Meze, Mirko Dorner, Anton Trost, Vladimir Ružđak, Ivan Pinkava, Ivan Vajland in Jurica Murai. 1. 5. 1950. Beograd. Koncert ob 1. maju. Zbor in simfonični orkester Radia Beograd, zbor in simfonični orkester CDJA, zbor beograjske Opere, orkester Komande mesta, zbori KUD. Dirigent M. Vukdragović, solisti A. Meze, A. Marinković in M. Čangalović. Na sporedu Internacionala in dela Baranovića, Danona, Simića, Mokranjca. Bandurja, Hercigonje, Vukdragovića, Rajičića, Logarja in Devčića. 12. 5. 1950. Beograd (Dvorana Pravne fakultete). 3. koncert Združenja univerzitetnih učiteljev iz Beograda za člane združenja in njihove druži-ne. Nastopili so A. Meze, Ž. Cvejić, pianistki Melita Lorkovič in Milica Marjanovič, čelist Mirko Dorner. Na sporedu dela Franka, Musorgskega, Borodina, Rimskega-Korsakova, Debusyyja in Ravela. 21. 5. 1950. Beograd (Dom kulture). Koncert opernih arij in duetov. A. Meze, N. Šterle, A. Marinković in J. Gligorijević. Na sporedu arije in dueti iz oper Don Pasquale, Lucia Lammermoor, Glumači, Otello, Moč usode, Rigoletto, Ples v maskah, Tosca, La bohème, Ero z onega sveta. Anita Meze - FINAL.indd 214 13. 03. 2023 14:44:12 Priloge 215 27. 5. 1950. Beograd (Dom kulture). Koncert A. Meze, N. Šterle, pianista Andrije Pregerja, čelista M. Dornerja in pianista A. Butakova. Na sporedu dela Boccherinija, Schuberta, Chopina, Verdija, Puccinija, Rahmaninova in Gotovca. 8. 6. 1950. Zagreb. Koncert prvakov beograjske Opere. Simfonični orkester DJLA, solisti A. Meze, M. Bugarinović, A. Marinković, N. Cvejić in Ž. Cvejić. Meze je pela arijo iz opere Manon, duet iz Gotovčeve opere Ero z onega sveta, arijo iz opere Madame Butterfly, špansko ljudsko pesem. ?. 6. 1950. Opatija. Vokalni koncert prvakov beograjske Opere v okviru festivala »Glasbeni dnevi« (15.–25. VI. 1950). Solisti A. Meze, S. Janković, M. Čangalović. 22. 8. 1950. Beograd (Poletno gledališče na Topčideru). Večer operne glasbe. Simfonični orkester CDJA, dirigent Davorin Županić, solisti A. Meze in Ž. Cvejić. Meze je pela arije iz oper Figarova svatba, Don Giovanni, La bohème, Madame Butterfly. ?. 9. 1950. Zagreb. Koncert A. Meze in J. Lipuščka, pianista D. Švare ob 4. zagrebškem velesejmu. Na sporedu dela Glucka, Händla, Haydna, Čajkovskega, Rahmaninova, francoskih in španskih mojstrov ter sodobnih jugoslovanskih skladateljev. 8. 10. 1950. Beograd (NP). Koncert ob tednu Rdečega križa. Operni solisti, baletniki in dramski igralci. Pri klavirju Bogdan Babić in Vera Bogiče-vić. Odlomki iz del Krkleca in Drenovca ter skladbe Mozarta, Donizettija, Verdija, Puccinija in Gounoda. 18. 11. 1950. Beograd (Dom kulture). Koncert. A. Meze, M. Čangalović, harfist Josip Pikelj, balerina Rut Parnel in pianist Bogdan Babić. Dela Mozarta, Schuberta, Gounoda, Delibesa in Glinke. 25. 11. 1950. Beograd (KNU). Prva glasbena ura, posvečena J. S. Bachu ob 200-letnici smrti. Solisti Melita Lorković, Jakov Srejović – flavta, Zdenko Marasović – klavir, A. Meze, A- Butakov – klavir. Meze je pela Komm, süsses Tod; Bist du bei mir; Ich hatte viel Bekümmernis; Pfingstkantate. Anita Meze - FINAL.indd 215 13. 03. 2023 14:44:12 216 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 8. 12. 1950. Beograd (Dvorana Združenja glasbenih umetnikov Srbije). Prva glasbena ura posvečena J. S. Bachu. Emil Hajek – klavičembalo, Margareta Nuri-Andrić – violina in A. Meze, ki je pela Seufzer; Tränen, Kummer in Not; Komm, süsses Tod, arija Mein gläubiges Herz. 14. 12. 1950. Beograd (KNU). Operni večer. Solisti: A. Meze, M. Bugarinović, A. Marinković, S. Janković, Ž. Cvejić, pianist Bogdan Babić. Meze je pela arije iz oper Mignon, Herodias, Figarova svatba, Wally. 16. 12. 1950. Beograd (KNU). Koncert skladb Jana Sibeliusa ob 85-letnici rojstva. Simfonični orkester Radio Beograda, dirigent Živojin Zdravković, godalni kvartet Radia Beograd, violinist A. Segedi (Zagreb), A. Meze in pianist A. Butakov. Meze je pela Črno rožo; Pridi smrt; Dekli- ška pravljica. 20. 1. 1951. Zagreb. Koncert A. Meze in A. Preger z deli Beethovna, Chopina, Albeniza, de Falle, Bjelinskega, arije Puccinija, samospevi Schuberta, Odaka, Manojlovića in Pavčiča. ?. 2. 1951. Beograd (KNU). Koncert. Zbor in simfonični orkester Doma JLA, dirigent Slobodan Krstić. Solisti: A. Meze, M. Miladinović, S. Andra- šević in M. Čangalović. Na sporedu Händel, Mesija, oratorij. 31. 3. 1952. Beograd (KNU). Večer posvečen M. P. Musorgskem. Zdenko Marasović, Ž. Cvejić, A. Butakov – klavir. Meze je pela Otroško sobo. 5. 4. 1951. Beograd (Dvorana Diplomatske šole CDJA), dirigent Davorin Županić, A. Meze, Zorica Filipović, N. Cvejić, Ž. Cvejić. A. Meze je pela arijo iz opere Don Giovanni. 6. 4. 1951. Beograd. Koncert simfoničnega orkestra LR Srbije. Dirigent Oskar Danon, solisti A. Meze, l. Dobronji. Na sporedu: Mahler , 4. simfonija. 7. 4. 1951. Repriza koncerta. 14. 4. 1951. Beograd (Dvorana CDJA). Operni večer. Simfonični orkester CDJA, dirigent Franc Klinar, solisti: A. Meze in A. Marinković. Meze je pela arije iz oper La bohème, Madame Butterfly, Mala Floramye in duet iz Era z onega sveta. Anita Meze - FINAL.indd 216 13. 03. 2023 14:44:13 Priloge 217 12. 5. 1951. Beograd (KNU). Večer skladb Josifa Marinkovića ob 100-letnici rojstva in 20-letnici smrti. Zbor Radia Beograd, dirigent Milan Baj- šanski, A. Meze, A. Butakov – klavir. Na sporedu Marinkovićeva zborovska in klavirska dela ter samospevi. 31. 5. 1951. Beograd (KNU). Glasbena ura, posvečena J. Marinkoviću. Zbor beograjske Opere, dirigent M. Bajšanski, A. Meze, A. Butakov. Na sporedu zborovska in klavirska dela ter samospevi. 7. 7. 1951. Beograd (Stadion CDJA Partizan). Veliki nočni koncert pesmi in plesov. Zbor in simfonični orkester CDJA, več KUD-ov, A. Meze, Nikola Jančić, M. Čangalovoć, B. Pivnički. Meze je pela Zajčevo skladbo Domovini in ljubezni in Bilečanko. 5. 9. 1951. Cetinje. Svečana akademija ob 100-letnici smrti P. P. Njegoša. Zbor CDJA, dirigent S. Krstić, solisti A. Meze, N. Cvejić, klavir: S. Krstić. A. Meze je pela Naricaljke Marinkovića-Slavenskega z ženskim zborom CDJA. 5. 9. 1951- Cetinje (poletno gledališče). Proslava 100-letnice smrti P. P. Njegoša. Zbor CDJA, simfonični orkester LR Srbije, dirigent Živojin Zdravković, solista A. Meze in N. Cvejić. A. Meze je pela v Hercigonjevem Gorskem vencu. 27. 10. 1951. Beograd (Dvorana CDJA). Operni večer. Simfonični orkester CDJA, dirigent Franc Klinar, solista A. Meze in A. Marinkovć. Meze je pela de Curtisa Poj zame, arijo iz opere Madame Butterfly, Zajčevo Domovini in ljubezni in serenado iz operete Mala Floramye. 10. 11. 1951. Beograd (Dvorana Doma jug. vojnega letalstva). Repriza koncerta 27. X. 16. 11. 1951. Beograd (KNU). Svečana akademija ob proslavi 100-letnice smrti P. P. Njegoša. Zbor CDJA, simfonični orkester LR Srbije, dirigenti Živojin Zdravković in Slobodan Krstić, solista A. Meze in N. Cvejić. Meze je pela odlomke iz Gorskega venca N. Hercigonje. 9. 3. 1952. Beograd (KNU). Veliki koncert prvakov beograjske opere. Na sporedu operne arije. Anita Meze - FINAL.indd 217 13. 03. 2023 14:44:13 218 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 12. 4. 1952. Beograd (Dvorana CDJLA). Večer operne glasbe. Zbor in simfonični orkester CDJLA, dirigent S. Krstić, solisti: A. Meze in M. Miladinović. Meze je pela arije iz oper Figarova svatba in Don Giovanni. 3. 5. 1952. Beograd (Stadion CDJLA Partizan). Koncert ob 1. maju. Simfonični orkester CDJLA, BF, orkester in zbor beograjske Opere, zbor CDJLA, zbor Radia Beograd, zbori KUD, solisti A. Meze, Z. Sesardić, Z. Filipović, A. Stojanović, S. Stanković, M. Bugarinović, M. Miladinović, A. Marinković, B. Marinov, Ž. Cvejić, M. Čangalović, člani baleta beograjskega NP, Državni ansambel ljudskih plesov LR Srbije. Na sporedu arije iz oper Figarova svatba, Seviljski brivec, Rigoletto, Trubadur, Traviata, La bohème, Tosca, Carmen, Ero z onega sveta in 2. dejanje Hristićevega baleta Labodje jezero ter plesi jugoslovanskih narodov. 9. 9. 1952. Beograd (KNU). Svečana akademija ob Dnevu mornarice in 10-letnici vojne mornarice. Zbor KUD »Branko Cvetković«, dirigent M. Bajšanski, Lazar Marjanović – violina, Milica Marjanović – klavir, A. Meze, S. Janković, pianist Predrag Milošević. In recitatorji. Meze je pela Zajčevo skladbo Domovini in ljubezni. 4. in 5. 1. 1953. Beograd (KNU). Koncert. Zbor in simfonični orkester CDJLA, dirigenta P. Milošević (4.I.) in S. Krstić (5.I.), solisti A. Meze, M. Miladinović, Rudolf Francl, M. Čangalović, čembalo – Biljana Šahović. Na sporedu oratorij: Händel, Mesija. 8. 1. 1953. Beograd (Dvorana CDJLA). Koncert. O. Jovanović – klavir, A. Meze, S. Janković in pianist P. Milošević. Na sporedu skladbe Schuberta, Chopina, Schumanna, Hristića, Gotovca, Biničkega, Baranovića in Radenkovića. 18. 1. 1953. Beograd (KNU). Koncert za študente in dijake. Na sporedu Händlov oratorij Mesija. 20. 1. 1953. Novi Sad. Koncert. Zbor in simfonični orkester CDJLA, dirigent P. Milošević, solisti A. Meze, Mirjana Vrčević, Drago Starc, M. Čangalović in B. Šahović – čembalo. Na sporedu Händlov oratorij Mesija. 6. 2. 1953. Beograd (KNU). Koncert. Händel: Mesija. 7. 2. 1953. Beograd (dvorana Ljudske univerze« Đuro Salaj«). Glasbene ilustracije ob predavanju »Romantična glasba«. A. Meze, O. Jovanović – klavir, P. Toškov – violina. Anita Meze - FINAL.indd 218 13. 03. 2023 14:44:13 Priloge 219 15. 2.1953. Ponovitev Hädlovega oratorija Mesija. 2. 3. 1953. Novi Sad. Romantična glasba. O. Jovanović – klavir, A. Meze, A. Butakov – klavir. Dela Schuberta, Chopina, Schumanna in Brahmsa. 11. 4. 1953. Beograd (Dvorana CDJLA). Koncert A. Meze in pianista A. Butakov z deli Mozarta, Wolfa in Debussyja. 1. 5. 1953. Beograd. Koncert ob 1. maju. Zbori Radia Beograd, beograjske Opere, CDJLA, zbori KUD-ov, A. Meze in M. Čangalović. 7. 5. 1953. Beograd (Dvorana CDJLA). Koncert A. Meze in pianista A. Butakova z deli H. Wolfa, Debussyja, Musorgskega ( Otroška soba) in črnske duhovne pesmi. 11. 11. 1953. Beograd (KNU). Večer posvečen W. A. Mozartu. Zbor in komorni orkester Radia Beograd. Dirigent Bogo Leskovic, solisti,: A. Meze, Biserka Cvejić, Gašper Dermota, M. Čangalović. Na sporedu Simfonija v C-duru Jupiter in Requiem. 7. 12. 1953. Beograd (dvorana Radia Beograd). Koncert Združenja skladateljev Srbije, posvečen skladbam članov Združenja. Godalni kvartet Ne-meček, A. Meze, J. Srejović – flavta, Vera Božić, klavir - Andrija Preger. Na programu dela Nastasijevića, Vlajina in Vukdragovića. ?. 12. 1953. Vukovar. Koncert A. Meze in Ž. Cvejića. 26. 12. 1953. Beograd (Dvorana Delavske univerze »Đuro Salaj«). Večer posvečen F. Lisztu. Olga Jovanović – klavir, A. Meze, pianist Zdenko Marasović. 4. 2. 1954. Beograd (KNU). Koncert samospevov jugoslovanskih avtorjev na 2. Jugoslovanskem radijskem festivalu. A. Meze, J. Lipušček, V. Ružđak, M. Čangalović, pianist Jurica Murai. A. Meze je pela Vaudovih Pet otroških pesmi in Kozinove Pomladne pesmi. 13. 2. 1954. Beograd (KNU). Svečana akademija ob 150-letnici Prve srbske vstaje. Zbor Doma JLA, BF, dirigent Živojin Zdravković, solistka A. Meze v Hercigonjevem Gorskem vencu. 15. 2. 1954. Beograd (KNU). Koncert. Zbor in simfonični orkester Doma JLA, dirigent S. Krstić, solisti A. Meze, M. Miladinović, S. Andrašević in M. Čangalović. Händel, Mesija. Anita Meze - FINAL.indd 219 13. 03. 2023 14:44:13 220 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 20. 2. 1954. Beograd (KNU). Svečana akademija v čast Veljka Petrovića ob njegovi 70-letnici in 50-letnici književnega dela. Nastopili so: A. Meze, Olga Popov – klavir, Bruno Brun – klarinet, Erih Ajzenbrant (Eisenbrand) – violončelo in člani JDP. Na sporedu Konjovićevi samospevi, ki jih je pela A. Meze, in Beethovnov Trio v B-duru. ?. 7. 1954. Dubrovnik. Koncert A. Meze in M. Čangalovića na Du- brovniškem poletnem festivalu z deli Händla, Mozarta, Čajkovskega in Offenbacha. ?. 7. 1954. Koncert A. Meze in M. Čangalovića in pianista Jurice Muraia na Dubrovniškem poletnem, Mestni orkester, dirigent Klaro Mizerit z deli Schuberta, Musorgskega, Tajčevića in Hercigonje. 12. 10. 1954. Beograd (KNU). Koncert. BF, zbor Doma JLA, dirigent Krešimir Baranović, solisti A. Meze, M. Bugarinović, B. Cvejić, A. Andra- šević in D. Popović. Na sporedu Bachov Brandenburški koncert št. 3, Magnificat, Vukdragovićeva kantata Svetli grobovi in Papandopulova kantata Ustanici. 17. 10. 1954. Repriza koncerta 12. X. 17. 10. 1954. Repriza koncerta za mladino. 29. 10. 1954. Beograd (KNU). Koncert. A. Meze, J. Srejović – flavta in Zdenko Marasović – klavir. Meze je pela Schubertove samospeve Kam?, Radovednež, Serenada, Postrv, Petje na vodi, Rahmaninov Bezeg, Debussyja Zvezdne noč, Obradorsa Klasično špansko pesem in Respighijevo Pesem. 4. 12. 1954. Beograd (KNU). Večer samospevov. A. Meze, M. Miladinović, Ž. Cvejić. Na sporedu dela Schuberta, Straussa, Mahlerja in Wolfa. 18. 2. 1955. Beograd (KNU). Koncertna izvedba Gluckove opere Orfej in Evridika. Zbor in simfonični orkester Doma JLA, dirigent S. Krstić, solisti A. Meze, Sonja Koljenšić, Ana Lipša-Tofović. 27. 2. 1955. Zemun (Dom letalstva). Koncert popularnih opernih arij. Simfonični orkester Komande Jug. Vojnega letalstva, dirigent Franjo Švi-gir, solisti A. Meze, M. Bugarinović, A. Marinković, J. Gligorijević. Na sporedu operne arije. Anita Meze - FINAL.indd 220 13. 03. 2023 14:44:13 Priloge 221 8. 4. 1955. Beograd (KNU). Svečana proslava 40-letnice igralskega dela Vlaste Antonovića. Moški oktet beograjske Opere in solisti A. Meze, Zlata Ćipiko, N. Šterle, M. Miladinović, B. Cvejić, A. Marinković, S. Andrašević, D. Starc, S. Janković, Ž. Cvejić, M. Čangalović, pianisti Bogdan Babić, Dušan Miladinović in Jovan Nekvinda, baletniki in igralci. 17. 8. 1955. Dubrovnik (Trg R. Boškovića). Koncert na Dubrovniškem poletnem festivalu. Zbor in simfonični orkester Doma JLA, dirigent P. Mi-lošević, solisti A. Meze, M. Bugarinović, S. Andrašević in M. Čangalović. Na sporedu Händlov oratorij Mesija. ?. 8. 1955. Herceg Novi. Repriza koncerta. Sledila je turneja po Črni gori (Boka Kotorska, Tivat, Cetinje, Titograd, Nikšić). 25. 10. 1955. Beograd (KNU). Koncert. Zbor in simfonični orkester Doma JLA, dirigent S. Krstić, solisti A. Meze, M. Bugarinović, D. Starc in M. Čangalović. Na sporedu Händlov oratorij Mesija. 30. 11. 1955. Beograd (KNU). Svečani koncert v čast Dneva republike. Zbor in simfonični orkester Doma JLA, dirigent Oskar Danon, solisti A. Meze, M. Miladinović, A. Marinković in M. Čangalović. Na sporedu: Bandur: Jugoslovanska partizanska rapsodija. 22. 12. 1955. Beograd (KNU). Svečani koncert v čast 90-letnice rojstva Jana Sibeliusa. BF, dirigent Ž. Zdravkoić, godalni kvartet Radia Beograd, pianistka Melita Lorkovć in violinist Aleksandar Segedi (Sarajevo), A. Meze in pianist Vlastimir Škarka. Na sporedu Sibeliusova dela. 23. 12. 1955. Beograd (KNU). »Beethovnov večer«. Zbor in simfonični orkester Doma JLA, dirigent Oskar Danon, solisti V. Heybalova, A. Meze, R. Francl, D. Starc, J. Gligorijević, Ž. Cvejić, M. Čangalović in pianist Zdenko Marasović. Na sporedu Koriolan, 4. Klavirski koncert in odlomki iz opere Fidelio. 24. 1. 1956. Beograd (KNU). Svečani koncert ob 200-letnici rojstva W. A. Mozarta. BF, dirigent Ž. Zdravković, solisti A. Meze, S. Janković, pianistka Melita Lorković in violinist Petar Toškov. A. Meze je pela arije iz opere Figarova svatba. Anita Meze - FINAL.indd 221 13. 03. 2023 14:44:13 222 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 14. 2. 1956. Beograd (KNU). Koncert zbora in simfoničnega orkestra Doma JLA, dirigent Mladen Jagušt (Zagreb), solisti: A. Meze, M. Bugarinović, D. Starc, M. Čangalović in pianist Rajko Filjak. Na sporedu različna dela, na koncu Schubertova kantata Mirjamina zmagoslavna pesem za sopran solo, zbor in orkester. 16. in 17. 2. 1955. Beograd (KNU). Večer, posvečen J. S. Bachu. Zbor, otroški zbor in komorni orkester Radia Beograd, dirigent Bogo Leskovic, solisti: A. Meze, M. Bugarinović, J. Lipušček, D. Popović in Zdravko Ko-vač. Bach: Matejev pasijon. 19. 2. 1956. Beograd (KNU). Operni večer ob 200-letnici W. A. Mozarta. Solisti: A. Meze, N. Šterle, Bahrija Nuri-Kuralt, M. Miladinović, D. Starc, S. Janković, Ž. Cvejić in pianist Zdenko Marasović. A. Meze je pela v duet iz opere Figarova svatba, v kvartetu iz opere Don Giovanni, arijo in v duetu iz iste opere ter v duetu iz Čarobne piščali. 9. 6. 1956. Beograd (KNU). Koncert v proslavo 100-letnice rojstva Stevana S. Mokranjca. Zbor Doma JLA, dirigent Oskar Danon, solisti A. Meze, M. Miladinović, A. Marinković in M. Čangalović. Na sporedu 4. rukovet, Lem Edim in Bandurjeva Jugoslovanska partizanska rapsodija. 15. 11. 1956. Beograd (Dom JLA). Svečana akademija ob 10-letnici Umetniškega ansambla Doma JLA. Zbor in simfonični orkester Doma JLA, dirigenti Franc Klinar, Matija Pajor, M. Bajšanski in Branko Cvejić, solistka A. Meze. Na sporedu dela Hercigonje, Tajčevića, Pašćana, Mokranjca, Bandurja, Gotovca in Vukdragovićeva kantata Vezilja svobode (solistka A. Meze). 28. 11. 1956. Beograd (NP). Svečani koncert ob Dnevu republike. BF, dirigent Ž. Zdravković, solistka A. Meze. Na sporedu: Beethoven, 2. Simfonija in Vukdragovićeva kantata Vezilja svobode. 11. 12. 1956. Beograd (Dom kulture »Božidar Adžija«). Glasbeni torek. Koncert vokalne glasbe. A. Meze, Radmila Vasović, Đorđe Đorđević in Olivera Đurđević. Na sporedu dela Lullyja, Pergolesija, Schuberta, Verdija in Puccinija. 13. 12. 1956. Cetinje. Koncert vokalne glasbe s prvaki beograjske Opere na gostovanju v Črni gori. A. Meze, M. Miladinović, Ž. Cvejić in pianist Branka Dojčinović. Na sporedu samospevi Schumanna, Schuberta, Musorgskega, Mokranjca, Hristića in Tajčevića ter arije iz oper Figarova svatba, Ivan Susanin, Trubadur in Carmen. Anita Meze - FINAL.indd 222 13. 03. 2023 14:44:13 Priloge 223 14. in 15. 12. 1956. Nikšić in Titograd. Repriza koncerta. 28.12.1956. Beograd (KNU). Večer dunajskih klasikov. BF, simfonični orkester Doma JLA, dirigenti Angel Šurev in Franc Klinar, solisti A. Meze in klarinetist Milenko Stefanovič. 3. 2. 1957. Beograd. Koncert AZ »Branko Krsmanović«, orkester beograjske Opere, dirigent Bogdan Babić, asistenti Dušan Maksimović in Milica Kalajdžić, solisti A. Meze, A. Marinković, Dušan Cvejić, Veselin Seperović in Nikola Stefanović, Živojin Milosavljević, Dragomir Ninković, V. Dimitrijević, Vladislav Mijušković in Velizar Maksimović, Ž. Cvejić in V. Popović. Koncertna izvedba opere Prva vstaja Svetomira Nastasijevića. A. Meze je pela vlogo Jelene. 1. 3. 1957. Beograd (Klub književnikov in umetnikov). Večer kantat. Zbor KUD »Abrašević«, simfonični orkester Doma JLA, dirigent Dušan Miladinović, solisti A. Meze, M. Miladinović, Krsta Krstić in pianist Zdenko Marasović. Na sporedu kantate: Miladinović: Zulejma; Lambert: Rio Grande; Prokofjev: Aleksander Nevski. 14. 4. 1957. Beograd (KNU). Večer kantat. Zbor Abrašević, simfonič- ni orkester DOMA JLA, dirigent Dušan Miladinović, solisti A. Meze, Milica Milainović, Krsta Krstić, in pianist Zdenko Marasović. Kantate Miladinovića ( Zulejma), Lamberta ( Rio Grande), Prokofjeva ( Aleksander Nevski). 4. 5. 1957. Beograd (KNU). Repriza koncerta. 31. 5. 1957. Beograd (KNU). Večer skladb M. I. Glinke on 100-letnici smrti. A. Meze, M. Bugarinović, Ž. Cvejić in pianist Z. Marasović. Na sporedu Glinkovi samospevi in arije iz oper. 12. 12. 1957. Beograd (Dom JLA). Koncert. A. Meze, M. Miladinović, pianist Milan Zamurović, violinist M. Dimitrijević, kitarist Jovan Jovičić in baletni par. Na sporedu samospevi in plesi španskih skladateljev. 15. 1. 1958. Beograd (Dom sindikatov). Operni večer. Zbor in orkester beograjske Opere, dirigenti K. Baranović, Bogdan Babić in D. Miladinović, operni solisti. Na sporedu so bili 2. dejanje opere Faust (Margareta – A. Meze), in 4. dejanje Aide ter fragmenti iz opere Boris Godunov. Anita Meze - FINAL.indd 223 13. 03. 2023 14:44:13 224 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 13. 3. 1958, Beograd (Dom sindikatov). Operni večer. Zbor in orkester beograjske Opere, dirigenti S. Krstić, B. Babić in O. Danon. Operni solisti. Na sporedu so bila posamezna dejanja iz oper Figarova svatba, Tosca; A. Meze je pela Marinko v 2. dejanju Prodane neveste. 3. 4. 1958. Beograd (Dom kulture). Koncert prvakov Opere in baleta NP iz Beograda. A. Meze, Ž. Cvejić, in balet. 15. 4. 1958. Beograd (Dvorana Delavske univerze »Đuro Salaj«). Koncert prvakov beograjske opere A. Meze, M. Miladinovića, A. Marinkovića in Ž. Cvejića. 16. 5. 1958. Beograd (Dvorana Delavske univerze »Đuro Salaj«). Večer Ravelovih skladb. 4. 10. 1958. Beograd (KNU). Koncert posvečen S. Hristiću. BF, zbor Radia Beograd, dirigenta Ž. Zdravković in Borivoje Simić. Solisti: O. Mihailović – klavir in A. Meze ter pianist Dušan Trbojević. Na sporedu dela S. Hristića. 14. 10. 1958. Beograd (Dom kulture »Božidar Adžija«). Koncert. A. Meze, J. Gligorijević, B. Pivnički, pianist Milan Zamurovič in balet. 28. 11. 1958. Beograd (KNU). Svečana akademija ob Dnevu republike. BF, dirigenta Mladen Jagušt in K. Baranović, solisti A. Meze in A. Marinković. Mezetova je pela v Bandurjevi Jugoslovanski partizanski rapsodiji. 21. 1. 1959. Beograd (Dom kulture). Večer napolitanskih in španskih pesmi in plesov, A. Meze, D. Starc, P. Toškov, Z. Marasovič in baletni par. 15. 5. 1959. Beograd (Dom kulture). Koncert pianistov Bojana Roki, Darinka Prvulović in Nebojša Krgović ter opernih solistov A. Meze. M. Miladinović, A. Marinković, S. Janković, Ž. Cvejić in pianist Z. Marasović. 29. 8. 1959. Niš. Koncert okteta zbora beograjske Opere, A. Meze, M. Miladinović, D. Starc in baletni ansambel. 9. 9. 1959. Pulj. Koncert ob Dnevu mornarice. A. Meze, D. Popović, balet. Anita Meze - FINAL.indd 224 13. 03. 2023 14:44:13 Priloge 225 15. 9. 1959. Beograd (Dom kulture). Večer beograjske opere. Zbor in orkester beograjske Opere, dirigenti D. Miladinović, O. Danon in K. Baranović, operni solisti. Fragmenti iz oper Aida, Gorski venec (A. Meze je pela Batrićevo sestro) in Borisa Godunova. 6. 10. 1959. Beograd (Dom kulture). Večer beograjske Opere. Nastopajoči kot zgoraj. Na sporedu fragmenti iz oper Faust, Traviata, Ero z onega sveta (A. Meze kot Gjula). 13. 10. 1959. Beograd (Dom kulture). »Večer beograjske opere«. Zbor in orkester beograjske Opere, dirigenta B. Babić in D. Miladinović, solisti A. Meze, L. Gregorić in Dobrila Bogošević, D. Starc in A. Marinković, S. Janković in Ž. Cvejić. Fragmenti iz oper Faust, Traviata, Ero z onega sveta (Gjula – A. Meze). 27. 11. 1959, Beograd (Dvorana Doma JLA). Svečani koncert ob Dnevu republike. Zbor in orkester beograjske Opere, dirigenta B. Babić in K. Baranović, solisti A. Meze, L. Gregorić, V, Heybalova, Đ. Čakarević, D. Starc, A. Marinković, M. Bošnjaković, Ninković, P. Obradović, Ž. Cvejič in I. Gligorijević. Fragmenti iz oper Gorski venec, Ero z onega sveta (A, Meze – Gjula), Koštana. 24. 12. 1959. Beograd (Dom sindikatov). Koncertna izvedba opere Cavalleria rusticana in Glumači. Zbor in orkester beograjske Opere, dirigenta D. Miladinović in B. Babić, solisti A. Meze, V. Heybalova, M. Miladinović, Đ. Čakarević, A. Marinković, S. Andrašević, N. Jančić, S. Janković in J. Gligorijević. A. Meze je pela Neddo v Glumačih. 27. 1. 1960. Beograd (Dvorana Ljudske univerze »Đuro Salaj«). Drugi abonmajski koncert Združenja glasbenih umetnikov Srbije, posvečen Jose-fu Haydnu. A. Meze je pela Haydnove samospeve. 23. 2. 1960. Beograd (Dom kulture). Koncert, posvečen P. I. Čajkov skemu. 29. 4. 1960. Beograd (Dvorana Ljudske univerze »Đuro Salaj«). Koncert ob 1. maju. A. Meze, Živojin Milosavljevič, Jovan Jovičić – kitara, J. Srejović – flavta, klavir – P. Milošević in balerina Bojana Perić. 11. 10. 1960. Beograd (KNU). Koncert A. Meze in pianista Z. Marasovića. Na sporedu dela Marcella, A. Scarlattija, Duranteja, Debussyja, Musorgskega ( Otroška soba), Logarja ( Pesmi za Anito), Stahuljaka (ciklus Mat i), črnske duhovne pesmi. Anita Meze - FINAL.indd 225 13. 03. 2023 14:44:13 226 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 28. 2. 1961. Beograd (Dom kulture). Večer posvečen G. Gershwinu. Nastopili so A. Meze, jazzovski trio V. Beloševića, pianistka Nada Vujičić ter klarinetist Milenko Stefanović. 26. 11. 1961. Beograd (Dom kulture Vuk Karadžić). Beseda in melos v naši poeziji. Konferansje Božidar Kovačević, pevca Anita Meze in Živojin Milosavljević, igralka Dara Milošević in pianist Konstantin Vinaver. Glasba Svetomira Nastasijevića. 3. 10. 1961. Beograd (Dvorana Kulturnega doma Zahodni Vračar). Repriza prireditve 16. IX. ?. 1961. Beograd (Dom Zveze skladateljev Jugoslavije). Koncert sodobne češkoslovaške glasbe. Nastopili so A. Meze, violinist B. Pajević, violončelist Rene Forest in pianista A. Preger ter Z. Marasović. Na sporedu dela Rezača, Dobijaša (samospevi), Borkovca, Slavickega (samospevi) in Sluka. 6. 2. 1962. Beograd (mali oder NP). Solistični koncert A. Meze in pianista Z. Marasovića. Na sporedu francoske pastoralne pesmi iz 18. stoletja, Debussy: Bilitine pesmi, č rnske duhovne pesmi. 12. 12. 1962. Beograd (Dvorana ljudske univerze »Đuro Salaj«), Koncert ob 100-letnci rojstva C. Debussyja. A. Meze, Z. Marasoivć, J. Srejović, Ljudevit Pap in Petar Toškov – violina, Josip Pikelj – harfa, Milenko Stefanović – klarinet in Andrija Preger – klavir. A. Meze je pela Bilitine pesmi (Chansons de Bilitis). 5. 12. 1963. Zagreb. Koncert A. Meze, A. Pavlović – violina, Viktor Jakov- čić – violončelo, Milenko Stefanović – klarinet in pianist Andrija Preger. Na sporedu vokalna lirika in instrumentalna glasba C. Debussyja. ?. 12. 1963. Split (Dvorana hotela Marjan). Večer C. Debussyja z A. Meze, A. Pavlovićem, V. Jakovčićem, M. Steafnovićem in A. Pregerjem. 28. 4. 1965. Beograd (KNU). Svečana akademija ob 100-letnici smrti Kornelija Stankovića. Nastopili so Beograjski madrigalisti, dirigent Vojislav Ilić, A. Meze in pianistki Olga Popov in Olivera Đurđević. Na sporedu skladbe Kornelija Stankovića. Anita Meze - FINAL.indd 226 13. 03. 2023 14:44:13 Priloge 227 2 Operni nastopi Anite Meze na odru beograjskega NP Tabela je narejena na podlagi plakatov opernih izvedb v NP v Beogradu. Ruggiero Leoncavallo: Glumači (Neda) 1934 – 25. V., 3. VI., 26. IX., 4. X., 5. XII. 1935 – 11. I., 27. II. 1937 – 17. I., 13, II. 1941 – 22. XII. 1942 – 7. II., 23. II., 18. V. 1943 – 12. VI., 26. VI., 15. VII., 10. XI, 8. XII. 1944 – 4. I., 15. I., 26. I., 15. II. 1945 – 15. VII., 13. IX. 1946 – 19. VI. 1952 – 5. IV. 1954 – 12. XII. 1955 – 17. I., 13. II. 1956 – 18. VI. 1960 – 13. III. Giacomo Puccini: La bohème (Mimi) 1934 – 30. V., 5. IX. 1935 – 20. III. 1936 – 26. II. k.g., 11. X. 1937 – 5. II. 1939 – 11. II. 1940 – 1. I., 16. IX. 1941 – 5. I. 1942 – 21. IV., 9. V., 23. V. 1943 – 2. I., 11. I., 13. II., 8. III., 24. III., 25. IV., 17. V., 23. VI., 13. VII., 27. XI., 27. XII. 1944 – 7. II., 14. II., 2. III., 16. IV. 1945 – 22. VI., 28. VI., 31. X. 1946 – 14. II., 23. III., 17. X. 1947 – 2. III., 2. IV., 5. VI., 14. IX., 2. X. 1948 – 4. I., 21. III., 10. V. 1949 – 12. I., 2. II., 13. IV., 28. IX. Anita Meze - FINAL.indd 227 13. 03. 2023 14:44:13 228 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 1951 – 13. XI., 19. XI. 1952 – 13. IX., 2. X., 28. X. 1953 – 8. III. 1955 – 12. X., 28. X. 1956 – 4. II., 26.II., 4. X. 1957 – 14. II., 29. V., 21. XII. 1958 – 4. V., 18. IX., 25. XII. 1960 – 6. I. Jakov Gotovac: Morana (Morana) 1934 – 2. X., 1. XII, 9. XII, 25. XII. 1935 – 7. I. Petar Krstić: Nasilnik (Emina) 1935 – 16. I., 27. I., 23. XII. k.g. 1937 – 6. IX. Krsto Odak. Dorica pleše (Dorica) 1935 – 15.II., 18.II., 24. III. Jules Massenet: Manon (Manon) 1935.- 1. V., 8. V., 4. VI. 1954 – 1. II., 7. II., 24. II., 25. III., 22. VI., 25, IX. 1955 – 13. I. Jules Massenet: Don Kihot (Garsias) 1935 – 17. V. Wolfgang Amadeus Mozart. Figarova svatba (Suzana) 1936 – 12. II. k.g., 28. II. k.g., 20. III. k.g., 9. V., k.g., 3. VI. K.g., 12. X., 29. X. 1937 – 8. II., 14. II., 30. V., 25. VI., 19. IX. 1938 – 13. VI. (radijski prenos), 6. XII., 11. XII., 30. XII. 1939 – 13. III. 1941 – 1. I., 7. I., 23. I., 26. I. 3. III., 1. X., 6. X., 13. X., 1. XII., 13. XII., 19. XII., 29. XII. Anita Meze - FINAL.indd 228 13. 03. 2023 14:44:13 Priloge 229 1942 – 17.I., 16. III., 23. III., 30. III., 13. IV., 11. V., 20. V., 7. IX., 19. IX., 5. X., 14. X., 24. X., 9. XI., 18. XI., 18. XI., 7. XII., 26. XII. 1943 – 16. I., 15. II., 3. III., 3. IV., 19. V., 31. V., 9. VI., 16. X., 17. XI., 22. XII. 1946 – 21. III., 25. III., 14. IV., 5. V., 25. V., 2. VI., 12, VI., 18. IX., 3. X. 1947 – 18. VI., 21. IX., 8. X., 23. X. 1948 – 8. I., 9. II., 28. II., 19. IV. 1949 – 3. III. Ambroise Thomas. Mignon (Mignon) 1936 – 13. III. k.g., 22. III. k.g., 29. III k.g., 6. IV. k.g. (rad. prenos), 7. V. k.g., 3. VI. k.g., 16. IX., 7.X., 9. XI (rad. prenos) 1937 – 11. X. (rad. prenos) 1938 – 9. II, 18. IX. 1939 – 2. IV. 1940 – 18. V., 16. VI. George Bizet. Carmen (Micaela) 1936 – 28. XII. 1937 – 8. I., 15, V. 1948 – 24. I., 28. I., 2. II., 11. II., 3. V., 10. VI., 20. VI. 1949 – 15. I., 9. II., 21. II., 25. IV., 11. VII., 3. XI. (rad. prenos), 13. XII. 1950 – 14. II. 1951 – 7. VI., 10. VI., 12. VI., 12. VII. 1952 – 22. VI., 15. IX., 29. IX. 1953 – 17. XII. 1954 – 25. X., 1. XI. 1955 – 24. I., 27. III., 28. IX., 11. Xi. 1957 – 25. II. 1959 – 26. VIII., 31. VIII., 16. XI. Eugene d'Albert: Nižava (Nuri) 1937 – 29. I. 1938 – 14. XI., 18. XII. 1947 – 22. III. Anita Meze - FINAL.indd 229 13. 03. 2023 14:44:13 230 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Bedřich Smetana: Prodana nevesta (Marinka) 1937 – 7. III., 28. III., 14, IV., 2. V., 2. VII., 9. X., 19.- XII. 1938 – 1. I., 1. V. 1939 – 19. III., 8. V., 9. X. 1941 – 20. II., 5. IV. 1945 – 30. VI., 11. VII., 21. VII., 8. IX., 6. X., 11. X., 24. X., 8. XI., 15. XII. 1946 – 13. I., 20. I., 20. II., 14.III., 16. V., 10. VI., 19. IX., 28. IX., 7. X., 28. X., 21. XI., 7.XII. 1947 – 12. I., 22. II., 16. III., 19. V., 28. V., 7. VI., 3. VII., 11. IX., 6. X. 1948 – 17. I., 22. II., 24. III., 17. X., 27. X., 30. XII. 1949 – 23. I. 1951 – 28. I., 22. II. (rad. prenos), 24. II., 7. III., 8. IV., 26. V., 1. VII. 1953 – 22. VI. 1954 – 2. I., 7. I. (rad. prenos), 22. IV. 1956 – 29. X., 4. XI., 25. XI., 1. XII., 10. XII. 1957 – 26. I. 1958 – 14. XII. 1959 – 23. I., 19. II., 3. V. Jakov Gotovac. Ero z onega sveta (Gjula) 1937 – 17. IV, 21. IV., 26. IV., 4. V., 12. V., 16. V., 2. VI., 26. VI., 20. IX., 26. IX., 20.X., 10. XI., 1. XII. 1938 – 30. I., 27. II., 6. IX., 19. IX. (rad. prenos), 6. XI., 4. XII. 1939 – 7. I., 16. I., 13. V., 4. IX. 1940 – 20. I., 24. VI., 6. IX., 11. IX (rad. prenos), 14. XI., 1. XII. 1949 – 26. II., 1. III., 10. III. (rad. prenos), 18. III., 3. IV., 28. IV., 7. V., 13. V., 9. VI., 19. VI., 10. VII., 22. IX (rad. prenos), 1. X., 20. X., 20. XI., 25. XII. 1950 – 12.II., 9. IV., 18. V. (rad. prenos), 12. IX., 3. XI. 1951 – 3. I., 7. I., 17. III., 6. V., 29. V., 9. VII. 1953 – 28. I., 8. II., 21. II., 31. V., 29. XI., 10. XII. 1955 – 19. IV., 24. IV. 1956 – 10. III., 31. V., 4. VII., 18. IX., 5. XI. 1957 – 31. I., 19. IX., 4. X. 1959 – 4. III., 11. III (tv prenos), 17. IV., 7. X., 31. X. Anita Meze - FINAL.indd 230 13. 03. 2023 14:44:13 Priloge 231 Gaetano Donizetti: Kapljice za ljubezen (Adina) 1937 – 15. X., 18. X., 22. X., 1. XI., 13. XII. 1938 – 28. XII. 1939 – 6. II. Wolfgang Amadeus Mozart: Don Giovanni (Zerlina) 1938 – 17. I. (rad. prenos), 19. I., 28. I., 2. II 1939 – 4. XI, 8. XI. 1940 – 4. V., 15. V. Giacomo Puccini: Madame Buterfly (Čočosan) 1938 – 17. VI., 11. IX., 16. X. 1939 – 2.I., 15. IX. 1940 – 9. III., 16. XII. 1941 – 8. II., 9. VII. 1946 – 22. VI., 23. X., 1. XI., 19. XI., 14. XII. 1947 – 7. II., 12. II., 5. III., 24. III., 14. V., 21. VI., 17. IX., 25. IX, 13. X. 1948 – 1. I., 23. VI., 2. X., 23. XII. 1949 – 3. I., 10. II. (rad. prenos), 31. III, 28. XII. 1950 – 18. II., 25. III., 5. X. (rad. prenos), 28. XII. 1951 – 12. II., 24. VI. 1953 – 27. IV. Ermanno Wolf-Ferrari: Štirje grobijani (Marina) 1938 – 19.XI., 21. XI., 26. XI., 10. XII., 14. XII. 1939 – 4. I., 13. I., 23. I., 8. II., 20. II., 30. IX., 11. X., 13. XI., 17. XII. 1940 – 7. I., 21. IX. 1941 – 1. II. 1949 – 23.V., 28. V., 2. VI., 4. VI., 10. X., 22. X., 7. XII. Wolfgang Amadeus Mozart. Čarobna piščal (Pamina) 1939 – 21. IV., 1. V. Anita Meze - FINAL.indd 231 13. 03. 2023 14:44:13 232 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Giacomo Puccini: Turandot (Liu) 1939 – 26. IX., 7. X. 1941 – 26. III. Ivan Zajc: Nikola Šubic Zrinjski (Jelena) 1939 – 11. XI., 18. XI., 22. XI. 1940 – 19. I., 31. I., 1, 2. V., 7. IX. Giuseppe Verdi: Falstaff (Nanetta) 1940 – 26. I., 1. II., 10. II., 17. II., 13. III, 13. IV. Svetomir Nastasijević: Đurađ Branković (Mara) 1940 – 12. VI., 19. VI., 23. VI., 28.VI., 9. IX., 28. IX., 9. X. (rad. prenos), 9. XI. 1941 – 19. I., 2. III. Carl Maria Weber: Čarostrelec (Anica) 1942 – 2. XII., 21. XII. 1943 – 13. I., 25. I., 10. II., 17. II., 31. III., 21. VI., 30. VI., 5. VII., 2. XII. 1944 – 12. I., 17.I., 24. I., 31.I. 10. II. Peter Iljič Čajkovski: Evgenij Onjegin (Tatjana) 1945 – 29. XII. 1946 – 2. I., 7. I., 11. III., 5. X., 4. XII. 1946 – 2. I., 7. I., 11. III., 5. X., 4. XII. 1947 – 2. II. 1952 – 17. V., 19. V., 19. VI., 3. VII., 17. IX., 24. IX. 1953 – 12. II (rad. prenos) Charles Gounod: Faust (Margareta) 1950 – 28. I., 6. II., 20. IV., 14. V., 20. IX., 13. XI., 6. XII. 1951 – 25. X., 2. XI. 1952 – 17. III., 2. IV., 8. V., 17. XII., 24. XII. 1953 – 12. I., 25. II., 6. IV., 12. VI. 1954 – 12. IV. Anita Meze - FINAL.indd 232 13. 03. 2023 14:44:13 Priloge 233 Petar Konjović: Koštana (Koštana) 1950 – 11. V., 29. V., 22. XI. 1952 – 29. III. Ludwig van Beethoven: Fidelio (Marcelina) 1950 – 23. IX., 1. X. Krešimir Baranović: Nevesta iz Cetingrada (Manda) 1951 – 16. V., 23. V. Wolfgang Amadeus Mozart: Don Giovanni (dona Elvira) 1953 – 20. X. 1955 – 16. VI., 20. VI. Manuel de Falla: Kratko življenje (Salud) 1954 – 19. X., 28. X., 13. XI. 1955 – 27. I., 4. II., 19. II., 13. III. Nikola Hercigonja: Gorski venec (Batrićeva sestra) 1967 – 19. X., 21.X., 23. X., 27. X., 9. XI., 14. XI., 18. XI., 24. XI., 29. XII. 1958 – 25. I., 6. II., 31. III., 20. IX., 29. IX., 30. XI. 1959 – 12. II., 21. V., 29. XI. 1960 – 23. X., 30. X. Sergej S. Prokofjev: Zaljubljen v tri oranže (Smeraldina) 1959 – 5. X., 9. XI. Anita Meze - FINAL.indd 233 13. 03. 2023 14:44:13 234 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 3 Operni nastopi Anite Meze v mestih bivše Jugoslavije Ljubljana (Slovensko narodno gledališče) 30. I. 1932. Carmen (Micaela) 10.I II. 1932 Robinzonada (Alina) 30. XII. 1933 La bohème (Mimi) 6. I. 1934 La bohème (Mimi) 3. IV. 1937 La bohème (Mimi) 6. VI. 1937 Ero z onega sveta (Gjula) 16.VI. 1950 Faust (Margareta) 1. VII. 1961 Gorski venec (Batrićeva sestra) – Križanke Subotica (Mestno gledališče) 28. IX. 1934. La bohème (Mimi) Zagreb (Hrvatsko narodno gledališče) 21. VI. 1935 La bohème (Mimi) 3. II. 1940 Prodana nevesta (Marinka) 30. X. 1940 Ero z onega sveta (Gjula) 11. VI. 1950 Faust (Margareta) 30. IV.1958 Gorski venec (Batrićeva sestra) 6. XII. 1960 Gorski venec (Batrićeva sestra) Sarajevo (Narodno gledališče) 13. VI. 1937 La bohème (Mimi) 15. VI. 1937 Mignon 19. VI. 1937 Figarova svatba 21. II. 1958 Gorski venec (Batrićeva sestra) Maribor (Slovensko narodno gledališče) IV (V) 1949 Ero z onega sveta Gjula) Reka in Opatija (Festival »Glasbeni dnevi«, 15.–25. V. 1950) ?. VI. 1950 Ero z onega sveta (Gjula) Anita Meze - FINAL.indd 234 13. 03. 2023 14:44:14 Priloge 235 Novi Sad (Srpsko narodno gledališče) 27. XI. 1950. Prodana nevesta (Marinka) 10. I. 1951 La bohème (Mimi) 12. II. 1955. La bohème (Mimi) 23. III. 1957 La bohème (Mimi) Pančevo (Dom kulture) 13. XI. 1956 Figarova svatba (Suzana) 15. XI. 1956 Figarova svatba (Suzana) Osijek (Narodno gledališče) 15. XII. 1957 Evgenij Onjegin (Tatjana) Banja Luka (Dom JLA) 21. VI. 1958 Ero z onega sveta (Gjula) Dubrovnik (Letno gledališče »Gradac«) 16. VIII. 1958 Gorski venec (Batrićeva sestra) Pulj (Arena) 27. VIII. 1958 Carmen (Micaela) 28. VIII. 1958 Gorski venec (Batrićeva sestra) Zrenjanin (Narodno gledališče) 2?. X. 1958 Gorski venec (Batrićeva sestra) Kragujevac (Delavska univerza) ?. X. 1961 Gorski venec (Batrićeva sestra) Anita Meze - FINAL.indd 235 13. 03. 2023 14:44:14 236 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 4 Nastopi Anite Meze po državah Češkoslovaška (Česke Budejovice, Plzen, Praga, Hradec Kralove, Olomuc, Brno, Bratislava – 1930). 27.III.–7. IV. 1930. – Turneja UPZ, dirigent Srečko Kumar, solistka Anita Meze, pianista Janko Ravnik in Pavel Šivic. Na sporedu skladbe E. Adamiča, Dugana ml., Lajovca, Kogoja, Grgoševića, Slavenskega, Ravnika, Papandopula in Žganca. Praga, 2. XII. 1945 (Narodno gledališče). Prodana nevesta (Marinka). Praga, 19.IV.1947. (Narodno gledališče). Prodana nevesta (Marinka). Turneja ansambla beograjskega NP. Liberec, 21. IV. 1947. (Državno gledališče). Prodana nevesta (Marinka). Bratislava, 24. IV. 1947. (Narodno gledališče). Prodana nevesta (Marinka) Bratislava, 25. IV. 1947 (Narodno gledališče). Madame Butterfly (Čočosan). Brno, 27. IV. 1947. (Narodno gledališče). Prodana nevesta (Marinka). Olomuc, 28. IV. 1947 (Mestno gledališče). Prodana nevesta (Marinka). Praga, 29. IX. 1948. Koncert jugoslovanske glasbe ob Dnevu republike. Sodelovali so A. Meze, Josip Gostič, pianist Predrag Milošević. Avstrija Baden, 6. IV. 1933. Na koncertu je A. Meze pela arijo Mignon in arijo Čočosan ter dve ariji iz Fausta. Dunaj, 16. IV. 1933. Koncert nagrajencev Mednarodnega tekmovanja pevcev in pianistov. Salzburg, 22. VIII. 1936 (Salzburški festival). A. Meze je pela glavno vlogo v Mozartovi operi Kairska gos. Salzburg, 27. VIII. 1936. Repriza opere. Dunaj, 22. V. 1954. (Brahmsova dvorana). Teden jugoslovanske glasbe na Dunaju in v Gradcu z deli Gotovca, Devčića, Matečić-Ro- njgova, Konjovića, Tajčevića, Gostuškog, Bjelinskog, Cigliča, Lajovca, Baranovića, Hercigonje in Papandopula (radijski prenos). Gradec, 23. V. 1954. Koncertov opernih pevcev A. Meze, V. Ružđa-ka in M. Čangalovića, violinista B. Pajevića in pianista Marijana Lipovška. Anita Meze - FINAL.indd 236 13. 03. 2023 14:44:14 Priloge 237 Nemčija München, 27?. XI. 1936. Koncert A. Meze v Bayernhofu s pianistko Sophie Lercehnfeld Frankfurt na Majni, 14. VI. 1939. Gostovanje beograjske opere. Gotovac: Ero z onega sveta (Gjula). Frankfurt na Majni 16. VI. 1939. Gotovac: Ero z onega sveta (Gjula) Wiesbaden, 8. V. 1955. Knez Igor. Stuttgart, Köln, 3.–14. IX. 1958 Gostovanje prvakov beograjske Opere v Nemčiji z deli Borodina, Čajkovskega, Smetane, Dvořáka, Chopina in de Falle. Italija Trst, 9. VI. 1937. Gostovanje ansambla Opere in baleta Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana v Trstu in na Reki. Prodana nevesta (Marinka). Gledališče Politeama Rosetti. Trst, 10. VI. 1937. Ero z onega sveta (Gjula) – Gledališče Politeama Rosetti) Reka (Fiume). 11. VI. 1937. Prodana nevesta Reka (Fiume). 12. VI. 1937. Ero z onega sveta STO Trst (cona A). 15. I. 1953. Koncert A. Meze in Stanoja Jankovića. Madžarska Budimpešta. Teden Jugoslovanske kulture (8. – 11. IV. 1947). 8. IV. 1947. Glasbena akademija (rad. prenos). Koncert solistov beograjske Opere s samospevi jugoslovanskih avtorjev in arije iz oper Rossinija in Puccinija. 9.IV. 1947. 10. IV. 1947. Gostovanje v tovarni na Csepelu. 10. IV. 1947. Nastop prvakov beograjske Opere na madžarskem radiu 11. IV. 1947. Državna opera. Puccini La bohème (Mimi) Budimpešta, maj 1956. Državna opera. Čajkovski Evgenij Onjegin (Tatjana). Anita Meze - FINAL.indd 237 13. 03. 2023 14:44:14 238 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Poljska Varšava. November 1947. Festival slovanske radiofonije. ? XI. 1947. Državno gledališče. Gostovanje A. Meze in S. Janko- vića. Puccini Madame Butterfly (Čočosan) ? VI. 1947. Državno gledališče. Puccini La bohème (Mimi) Lublin, 23. XI. 1947. Dvorana Glasbenega društva. Koncert A. Meze in S. Jankovića ter pianistke Eve Wernikowne. A. Meze je pela dela Škerjanca, Gotovca, Odaka, Rahmaninova, Glierja, Puccini- ja (ariji iz Madame Butterfly in La bohème) ter duet iz opere Don Giovanni. Bitom, 28. XI. 1947. Opera v Bitomu. Puccini Madame Butterfly (Čočosan) Bitom, 30. XI. 1947. Opera v Bitomu. Gounod, Faust (Valentin) Katovice, 2. XII. 1947. Opera v Katovicah. Rossini Seviljski brivec. Poznan, 6.? XII. 1947. Opera v Poznanju. Puccini La bohème (Mimi). 7? XII. 1947. Opera v Poznanju. Smetana Prodana nevesta (Marinka) Lodž. ?. XII.1947. Koncert A. Meze in S. Jankovića s samospevi jugoslovanskih in ruskih skladateljev, priredbe srbskih in hrvaških ljudskih pesmi ter arije in dueti iz oper Mozarta, Rossinija, Verdija in Puccinija. Krakov, ?. XII. 1947. Opera v Krakovu. Puccini, La Bohème (Mimi) Krakov, ?. XII. 1947. Opera v Krakovu. Puccini, Madame Butterfly (Čočosan) Krakov, ?. XII. 1947. Opera v Krakovu. Gounod, Faust (Valentin) Krakov, ?. XII. 1947. Opera v Krakovu. Rossini, Seviljski brivec. Švica Ženeva, januar 1956. Studio Radia Ženeva. Koncert A. Meze z orkestrom Radia Ženeva z deli jugoslovanskih in drugih skladateljev (radijski prenos). Sovjetska zveza Turneja prvakov beograjske Opere A. Meze in J. Gligorijevića. Leningrad, 4. IV. 1956. Akademsko gledališče opere in baleta S. M. Kirov. Solistični koncert A. Meze z deli Martinija, Debussyja, Respighija, de Falle, Schuberta, Schumanna, Rahmaninova, Musor- gskega in skladbe jugoslovanskih skladateljev Anita Meze - FINAL.indd 238 13. 03. 2023 14:44:14 Priloge 239 Riga, ?. IV. 1956. Akademsko gledališče opere in baleta Latvijske SSR. Čajkovski, Evgenij Onjegin (Tatjana) Riga, ?. IV. 1956. Akademsko gledališče Latvijske SSR. Smetana, Prodana nevesta (Marinka) Vilna, 17. IV. 1956. Državno akademsko gledališče Litvanske SSR. Puccini, La bohème (Mimi) Moskva, ?. IV. 1956. Mala dvorana Konzervatorija P. I. Čajkovski. Koncert A. Meze in J. Gliogorijevića ter pianista Nikolaja Mi- ronova z deli Händla, Caccinija, arije iz oper Borodina, Berdija, Giordana, Rossinija, Bizeta, Puccinija in Masseneta ter samospevi Debussyja, Rahmaninova, Brodija, Obradorsa, Hristića, Gotovca, Papandopula, Odaka in Baranovića. Bolgarija Gostovanje A. Meze in Dušana Popovića. Sofija, Ambasada SFRJ. 29. XI. 1957. Koncert A. Meze in D. Popovića Sofija, Narodno gledališče, 6.XII.1947. Čajkovski, Evgenij Onjegin (Tatjana). Francija Pariz. Mednarodni festival narodov – Gledališče narodov 1959. Gostovanje ansambla beograjskega NP v Parizu Pariz, 9. in 11. VI. 1959 Gledališče Sarah Bernard. Gounof, Faust 9. in 12. VI.1959.Gledališče Sarah Bernard. Janaček, Katja Kabanova 13. VI. 1959. Gledališče Sarah Bernard. Hercigonja, Gorski venec (Batrićeva sestra) Romunija Bukarešta, 14? 1. 1961. Solistični koncert A. Meze in pianista Z. Marasovića z deli Duranteja, Scarlattija, Marcella, Musorgskega, Debussyja, Logarja in Stahuljka. Anita Meze - FINAL.indd 239 13. 03. 2023 14:44:14 240 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze 5 Operni nastopi Anite Meze v tujini (kronološko) 1930 ČSSR Česke Budejovice, Plzen, Praga, Hradec Kralove, Olomouc, Brno, Bratislava 1933 Avstrija Baden, Dunaj, Salzburg 1936 Nemčija München 1937 Italija Trst, Benetke, Fiume (Reka) 1939 Nemčija Frankfurt a. M. 1945 ČSSR Praga 1947 Madžarska Budimpešta ČSSR Praga, Liberec, Bratislava, Brno, Olomouc Poljska Varšava, Lublin, Bitom, Poznan, Lodz, Krakow 1948 ČSSR Praga 1953 STO Trst Trst 1954 Avstrija Dunaj, Gradec 1955 Nemčija Wiesbaden 1956 Švica Ženeva SZ Leningrad, Riga, Vilnius, Moskva Madžarska Budimpešta 1957 Bolgarija Sofija 1958 Nemčija Stuttgart, Köln 1959 Francija Pariz 1961 Romunija Bukarešta 6 Operni nastopi Anite Meze po sezonah Tabela vsebuje vloge, ki jih je Anita Meze ustvarila v okviru integralnih izvedb oper v beograjski Operi, v studiu Radia Beograd, v mestih bivše Jugoslavije in v tujini. Zaradi preglednosti vloge niso navedene v istem vrstnem redu, kot jih je A. Meze pela v posameznih sezonah. 1931/32 Micaela, Alina 1932/33 Mimi 1933/34 Mimi, Nedda 1934/35 Mimi, Nedda, Morana, Emina, Dorica, Manon, Garsias 1935/36 Mimi, Emina, Suzana, Mignon, glavna ženska vloga v Kairski goski Anita Meze - FINAL.indd 240 13. 03. 2023 14:44:14 Priloge 241 1936/37 Micaela, Mimi, Nedda, Suzana, Mignon, Nuri, Marinka, Gjula 1937/38 Emina, Suzana, Mignon, Marinka, Gjula, Adina, Zerlina, Čočosan 1938/39 Mimi, Suzana, Mignon, Marinka, Gjula, Adina, Čočosan, Marina, Pamina, Volpino 1939/40 Mimi, Mignon, Marinka, Gjula, Zerlina, Čočosan, Mari- na, Liu, Jelena, Nanetta, Mara 1940/41 Mimi, Suzana, Marinka, Gjula, Čočosan , Marina, Liu, Jelena, Mara 1941/42 Mimi, Neda, Suzana 1942/43 Mimi, Neda, Suzana, Anica 1943/44 Mimi, Nedda, Suzana, Marinka, Anica 1944/45 Mimi, Nedda, Marinka 1945/46 Mimi, Nedda, Suzana, Marinka, Čočosan, Tatjana 1946/47 Mimi, Suzana, Nuri, Marinka, Čočosan, Tatjana 1947/48 Micaela, Mimi, Suzana, Marinka, Čočosan, Tatjana 1948/49 Micaela, Mimi, Suzana, Marinka, Gjula, Čočosan, Marina 1949/50 Micaela, Mimi, Gjula, Čočosan, Marina, Margareta, Koštana 1950/51 Micaela, Mimi, Marinka, Gjula, Čočosan, Margareta, Koštana,Marcelina, Manda, Bastienna 1951/52 Micaela, Mimi, Tatjana, Margareta, Koštana 1952/53 Micaela, Mimi, Marinka, Gjula, Čočosan, Tatjana, Margareta 1953/54 Micaela, Manon, Marinka, Gjula, Margareta, dona Elvira 1954/55 Micaela, Mimi, Neda, Manon, Gjula, dona Elvira, Salud 1955/56 Micaela, Mimi, Neda, Marinka, Gjula, Tatjana 1956/57 Micaela, Mimi, Suzana, Marinka, Gjula 1957/58 Micaela, Mimi, Gjula, Tatjana, Batrićeva sestra 1958/59 Mimi, Marinka, Gjula, Batrićeva sestra 1959/60 Micaela, Mimik, Neda, Gjula, Batrićeva sestra, Smeraldina 1960/61 Batrićeva sestra Popise posnetkov Anite Meze hranijo Radio Beograd, Muzej sodobne umetnosti Srbije in Fakulteta glasbene umetnosti v Beogradu. Anita Meze - FINAL.indd 241 13. 03. 2023 14:44:14 Anita Meze - FINAL.indd 242 13. 03. 2023 14:44:14 izBor virov in literature Brdar, Milan (ur). 2011. Novo groblje u Beogradu: otvoreno svedočanstvo istorije: povodom 125 godina od osnivanja. Beograd: JKP pogrebne usluge. Dragutinović, Branko. 1934. Muzika u zemlji. Beograd. Zvuk 12: 436–440. Dubljević, Ljiljana. 2000. Razvoj vokalne pedagogije na Fakultetu muzičke umetnosti u Beogradu (rukopis). Seminar v prvem letu podiplomskega študija. Univerzitet umetnosti u Beogradu – Fakultet muzičke umetnosti. Dubljević, Ljiljana. 2003. Pod srećnom zvezdom Anite Mezetove. Mokranjac 5: 50–52. ĐurićKlajn, Stana. 1965. Mezetova, Anita. Enciklopedija Jugoslavije 6. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod. ĐurićKlajn, Stana. 1974. Mezetova, Anita. Muzička enciklopedija 2. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod. Jovanović, Vladimir. 1996. Beogradska Opera u Evropi: gostovanja od 1954. do 1969. godine. Novi Sad: Prometej: Akademija umetnosti. Ko je ko u Jugoslaviji: biografski podaci o jugoslovenskim savremenicima. 1957. Meze Anita. Beograd: Sedma sila. Leksikon jugoslavenske muzike II. 1984. Mezetova, Anita. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod Miroslav Krleža. Mala enciklopedija Prosveta. 1959. Mezetova Anita (1913–). Mala enciklopedija Prosveta: opšta enciklopedija 2. Beograd: Prosveta. Medić, Hristina. 1989. „Interpretacija i recepcija muzičkog dela – izbor mo-gućnosti“. V Aspekti interpretacije: referati sa naučnog skupa održanog 22. i 23. IV 1988, ur. Mirjana Veselinović, 113–123. Beograd: Udruženje kompozitora Srbije: Fakultet muzičke umetnosti. Muzička enciklopedija I. 1971. Anderson, Marian. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod. Opća enciklopedija Jugoslavenskog leksikografskog zavoda 5. 1979. Mezetova, Anita. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod. Osterc, Slavko. 1933. Anita Mezetova. Žena in dom 10: 360. Pejović, Roksanda. 1966. Dvadeset godina Udruženja muzičkih umetnika Srbije (1946– 1966). Beograd: Udruženje muzičkih umetnika Srbije. Peričić, Vlastimir (ur.). 1988. Pedeset godina Fakulteta muzičke umetnosti (Mu-zičke akademije) 1937–1987. Beograd: Univerzitet umetnosti. 243 Anita Meze - FINAL.indd 243 13. 03. 2023 14:44:14 244 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Pešić, Radivoje. 1970. Mezetova Anita. Ko je ko u Jugoslaviji: jugoslovenski savremenici. Beograd: Hronometar. Plavša, Dušan (ur). 1972. Mezetova, Anita (1913). Enciklopedijski leksikon Mozaik znanja: Muzička umetnost. Beograd: Interpres. Sadie, Stanley (ed.). 1980. The New Grove Dictionary of Music and Musicians 19. London: The Macmillan Publishers Limited. Savić, Dragiša. 1966. Protiv poplave lažnog folklora. Zvuk 66: 57–60. 46 Lj. Dubljević Vojkić Anita Mezetova – život posvećen... Slavec, Maša. 1934. Književnost in umetnost. Ženski svet 7/8: 180–182. Simić Mitrović, Darinka. 1988. Da capo all’ infinito. Pola veka od osnivanja Simfonijskog orkestra i Hora Radiotelevizije Beograd. Beograd: Radio Beograd. Svet oko godine 1938: Hitler ugrožava Evropu. 1979. Beograd: Vuk Karadžić. Trbojević, Dušan. 1989. „Varijacije na temu ‘aspekti interpretacije’“. U Aspekti interpretacije: referati sa naučnog skupa održanog 22. i 23. IV 1988, ur. Mirjana Veselinović, 5–13. Beograd: Udruženje kompozitora Srbije: Fakultet muzičke umetnosti. Trnavski, Vuk. 1970. Portreti umetnika. Anita Mezetova. Pro musica 50: 4–5. Dnevno časopisje Adamič, Emil. 1932. Debut gdč. Anite Mezetove v ljubljanski operi. Jutro 4. februar. Badener Tageszeitung. 1933. Trinkhallenkonzert. Badener Tageszeitung, 12. april. Benisch, Egon. 1936. Salzburger Festspiele 1936. Morgenblatt, 2. september. Božičković, Olga. 1959. Završna pretstava Beogradske opere u Pozorištu nacija. Parižani su toplo primili Gorski vijenac. Politika, 15. junij. Der Zeitspiegel. 1933. Anita Meze. Der Zeitspiegel, 12. april. Dolivo, Anatolij. 1956. Koncert юgoslavskih pevcov. Sovetskaяkulъtura, 8. maj. Dragutinović, Branko. 1949. Osvrt na poslednje muzičke priredbe. Politika, 27. marec. Dragutinović, Branko. 1953. Koncert Anite Mezetove. Politika, 9. maj. Dragutinović, Branko. 1960. Koncert Anite Mezetove. Politika, 14. november. Đurić Klajn, Stana. 1962. Koncert Anite Mezetove. Politika, 9. februar. Francen, Sima. 1933. Druga muzička olimpijada u Beču. Četiri stotine pevača i pijanista bore se za prvenstvo. Najpoznatiji muzičari našega doba donose presudu o njihovoj obdarenosti. Politika, 27. junij. Glišić, M. 1967. Anita Mezetova, primadona Beogradske opere – žena koja pravi pevače. Ne znaju note a trče za novcem. TV Novosti, 16. junij. Anita Meze - FINAL.indd 244 13. 03. 2023 14:44:14 Izbor virov in literature 245 Govekar, Fran. 1937. Ero z onega sveta z Mezetovo. Slovenski narod, 8. junij. Grol, Milan. 1934. Pozorišne nevolje. Književni glasnik, 16. september. Jugoslovan. 1930. IV. Javna produkcija konservatoristov. Jugoslovan, 30. junij. Krstić, Petar. 1931. Koncert Glazbene matice iz Maribora. Pravda, 12. februar. 47 SLOVENIKA V 2018. Marković, Vasilije. 1999. Teatri okupirane prestonice 1941–1944. godine. Povratak ansambla Pozorišta narodnog oslobođenja. Politika, 29. december. Marković, Vasilije. 1999a. Teatri okupirane prestonice 1941–1944. godine. Postupci nesrazmerni ogrešenju. Politika, 30. december. Maucci, R. 1937. L’ Opera di Lubiana al Rossetti. Ero del Maestro Gotovac accolto con calorosi consensi. Il popolo di Trieste, 13. junij. Milanović, M. 1937. Jugoslovenska umetnost u Italiji i italijanska u Jugoslaviji. U toku iduće nedelje počinje gostovanje Ljubljanske opere u Italiji i izložba jugoslovenskih umetnika u Rimu. Politika, 6. junij. Nedelja. 1934. Anita, ko je video od pesme neku vajdu. Nedelja, 30. september. Novo vreme. 1941. Večeras na Beogradskom radiju izvodi se Figarova ženidba. Novo vreme, 15. junij. Obnova. 1942. Nedelja muzike na beogradskom radiju. Novi zabavni orkestar. Obnova 9 maj. Obnova. 1943. Oratorijum Godišnja doba od Hajdna. Obnova 22. maj. Osterc, Slavko. 1930. Operna šola državnega konservatorija. Jugoslovan, 3. junij. Plavša, Dušan. 1967. Anita Mezetova seća se velikog slikara. Govorio je „u boji“. Jedno od poslednjih dela Milo Milunović poklonio operskoj pevačici. Politika ekspres, 27. februar. Privat, E. C. 1939. Belgrad in Frankfurt. Erstes Gastspiel des Nationaltheaters Belgrad. Offenbacher Zeitung, 15. junij. Politika. 1936. Uspeh gce Meze i gce Nade Tončić u Salcburgu. Politika 3. septembar. Politika. 1936. Uspeh gđice Mezetove u Minhenu. Politika 12. decembar. Politika. 1937. Gostovanje Ljubljanske opere. Već prvo veče, Ljubljanska opera slavila je triumfe. (Tri hiljade šest stotina gledalaca oduševljeno tapše jugoslovenskim umetnicima). Politika, 11. junij. Politika. 1937. Italijanskojugoslovenski odnosi. Politika, 17. junij. Politika. 1944. Članovi Narodnog pozorišta koji ostaju na dužnosti. Politika, 21. november. Politika. 1947. Pred prvi koncert Udruženja reproduktivnih umetnikamuzičara Srbije. Politika, 22. marec. Anita Meze - FINAL.indd 245 13. 03. 2023 14:44:14 246 Ljiljana Dubljević-Vojkić: Anita Meze Politika. 1955. Odlazak na veliko gostovanje. Ansambl Beogradske opere otputovao sinoć u Visbaden. Politika, 4. maj. Politika. 1961. U novoj sezoni Beograd dobija još jednu koncertnu dvoranu. Za retka i kamerna izvođenja. Mala sala Beogradske opere. – Koncerti za grado-ve u unutrašnjosti. Politika, 23. avgust. Politika.1990. Anita Mezetova. Politika, 23. marec. Politika ekspres. 1980. Vest o večeri Anite Mezetove. Politika ekspres, 26. maj. 48 Lj. Dubljević Vojkić Anita Mezetova – život posvećen... Radenković, Milutin. 1960. Koncert Anite Mezetove. Borba, 20. november. Radojević, Božana. 1960. Žene umetnice. Sve što je čista ljubav. Praktična žena, 5. december. Ramous, Osvaldo. 1937. Gli spettacoli dell'Opera di Lubiana al Fenice. Le festose accoglienze del pubblico all'opera Il fidanzato caduto dal cielo del maestro Giacomo Gotovac. La vedetta d'Italia, 13. junij. Sotirović, Vladan. 1941. Početak pozorišne sezone. Beogradsko Narodno pozori- šte počinje u nedelju svoj rad. Pretstave će se držati u pozorištu na Vračaru. Novo vreme, 18. september. Stefanović, Pavle. 1938. Naša najnovija gospođa Leptirica. Pravda, 19. junij. Stotter, Josip. 1932. Ein Debut an der Ljubljanaer Oper. Anita Mezetova als Micaela in Bizets Carmen. Morgenblatt, 6. februar. Šarčević, Željko. 1975. Ono što je urađeno ostaje. TV Novosti, 19. december. Schnoor, Hans. 1955. Internationale Maifestspiele in Wiesbaden. Wiesbadener Tagblatt, 9. maj. Schwarz, Gerhard. 1939. Im Opernhaus: Ero, der Schelm. Gastspiel der Belgrader Oper. Frankfurter General Anzeiger, 15. junij. Tajčević, Marko. 1953. Koncertna hronika. Beograd. Revija književnosti, pozori- šta, muzike, filma, likovnih umetnosti, 16. maj. Völkischer Beobachter. 1936. Anita Mezé. Völkischer Beobachter, 28. november. Vukdragović, Mihailo. 1953. Koncert Anite Mezetove. Borba ,14. maj. Vukdragović, Mihailo. 1954. Manon u novoj podeli. Borba, 27. februar. Vurnik, Stanko. 1931. Koncert Učiteljskog zbora. Slovenec, 8. januar. Živković, Milenko. 1934. Boemi. Vreme, 7. septembar. Živković, Milenko. 1935. Mladi ansambl Beogradske opere izvodi operu Dorica pleše od Krste Odaka. Vreme, 25. januar. Živković, Milenko. 1939. Obnova Mocartovog Don Huana. Vreme, 6. november. Anita Meze - FINAL.indd 246 13. 03. 2023 14:44:14 Izbor virov in literature 247 Ostalo gradivo Arhivsko gradivo o Aniti Meze, last družine Savinšek. Mezetova, Anita. Razgovor vodila Orešković Ksenija. Avdioposnetek AK174. Beo grad: Muzej pozorišne umetnosti Srbije. 1970. Stamenković, Dubravka. Razgovor sa Marijanom Savinšek. Kod dva bela goluba. Radio Beograd 1, 23. marec 1990. Stamenković, Dubravka. Razgovor sa Ksenijom Marković, Aleksandrom Ivanović, Dušanom Miladinovićem i Gregorom Savinšekom. Stereorama. Radio Beograd, 24. marec 1990. Anita Meze - FINAL.indd 247 13. 03. 2023 14:44:14 Anita Meze - FINAL.indd 248 13. 03. 2023 14:44:14