Kristina: Povratek.
155
ustvarjajo v morski pustinji nove celine, še nima pravega pogleda. On jih pozna samo v toliko, v kolikor temelje v družbi. Do njih individualnih obrisov se ne dviga. Posamezne duševne velikane vidi samo s perspektive človeške družbe. Za ono, kar je pesnika neslo nad družbo in pred njo, kar ga je dvignilo nad čas, za oni sveti ogenj iz večnosti, ki ga je hranil poet v sebi čisto drugačnega nego drugi, dasi v posodi, podedovani od družbe in svojega časa, še nima zmisla sin evolucijskega svetovnega nazora.
V zadnjem času je Pvpina v njegovi metodi še podprl in potrdil primer nemške literarne zgodovine, ki je v poslednji dobi izdelala disciplino, imenovano filologija, disciplino, ki je iz želje po razširjenju znanstvenega obsega in baze svoje, sprejela v področje svojega proučevanja vse, kar človeški duh pri njegovi rasti določa in barva, ter vsa dejanja in nehanja, ki v njih človek zapušča sledove svojega bistva.
Ali vse to, kar se tem potom odkriva in pridobiva, je sedanji literarni zgodovini samo sredstvo, ne namen; ji služi samo v to, da tem razločneje sine iz nje edini nadprirodni stvarnik na zemlji — človeški duh. A to metodo, ki se sedaj prihaja do nje sistematično, je s svojim genijem že pred polstoletjem instinktivno našel francoski literarni zgodovinar Taine.
Tudi Pypin je čutil, da prihaja doba, ko se bo literarna zgodovina pisala drugače, in je to tudi izrazil v predgovoru k svojemu delu. A on sam je bil že završen in njegova figura na horizontu ruske kulture dorasla kot silna delavska moč, vzklila iz živih, pol-nosočnih semen, s krepko logično konstrukcijo uma in mirnim gru-pirujočim pogledom.                                                     (Konec prihodnjič.)
Povratek.
JJLc.ladostni so jasni se dnevi      A našli zvenelo so lice,
povrnili k meni nazaj . . .     ugasle so našli oči . . .
prinesli mi rož in zelenja       in strah jih je bilo samote —
in solnčnih so žarkov sijaj...   strah bilo prečutih noči . . .
Zatonih spet so za gore, cvet rožni so vzeli s seboj . .,. brez svita — vse mračno, otožno nebo zdaj visi nad menoj. —
Kristina.