DEMOKRACIJA
Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 — CENA: posamezna številka L 20. —» Naročnina: mesečno L 85, letno L 1.020. — Za inozemstvo: mesečno L 150, letno L 1.800. — Poštni čekovni računi:	Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Leto IV. - Štev. 22
Trst - Gorica 2. junija 1950
Izhaja vsak petek
Italijanski protidokazi
Tanjugova reakcija na izjave grofa Sforze o tržaškem sporu je izzvala v italijanskih krogih dokaj slabo kri, s službenega vira so pa odgovorili z objavljanjem nekaterih dejstev. Hočemo se torej na kratko baviti s temi »dejstvi«.
Z italijanske strani trdijo: 1) da področje B ni pretežno slovansko,
2) da ni res, da Slovenci na Goriškem in v Beneški Sloveniji ne uživajo svojih manjšinskih pravic in
3) da ni res, da italijanska šolska oblastva ne spoštujejo prosvetnih pravic slovenskih domačinov.
V podkrepitev prve trditve se Italijani sklicujejo na podatke ljudskega štetja iz l. 1921, ki pa so tako nezanesljivi, da je celo profesor tržaške ■ univerze Fegitz-Luzatti pred prihodom mednarodne komisije marca in aprila 1946 smatral za potrebno, da izvrši na teh službenih podatkih svoje »neslužbene« postavke. Po vsej priliki zato, ker se s službenimi italijanskimi trditvami pač niso mogli pojaviti pred mednarodno komisijo.
Ali sedaj se današnja službena Italija vrača na te, že leta 1946 o-puščene podatke in stavlja na razmišljanje trditev, da je na področju B od skupnega števila 71.150 prebivalcev nič manj kot 54.651 Italijanov.
Ljudsko štetje pomeni javno priznavanje svojega občevalnega jezika in iz ivsakodnevne izkušnje vemo, da v naših krajih narodnostno mešanega prebivalstva obvladuje vsak Slovenec ali Hrvat obe domači govorici, da v svoji materinščini govori doma, dočim izven doma in za morebitne poslovne potrebe govori pač italijansko. Za večino izmed nas se lahko torej trdi, da imamo dva občevalna jezika. Nič lažjega torej kot to, da se v raznih statistikah poedinca označuje kot Italijana, akoravno je na političnih volitvah pri tajnih volitvah glasoval za slovenskega kandidata. In slednje se je gotovo dogajalo v občinah, ki so bile pod italijansko u-pravo. Tako se je dogajalo, da se je po raznih istrskih občinah med enim in drugim glasovanjem številčno razmerje bistveno spreminjalo.
Vendar pa do neka .mere službene italijanske podatke lahko popravimo, ako za točnejšo presojo stanja dodamo, da je v Istri, t. j. na področju B tržaškega ozemlja, italijansko prebivalstvo izključno mestno, dočim je slovensko-hrvat-sko prebivalstvo pretežno kmečkega značaja. Italijani, osredotočeni v mestnih otokih, so obkoljeni od slovanskih kmetov, ki imajo v svojih rokah že preko 500 in deloma že preko 1000 let devet desetin celokupne površine področja.
Po podatkih iz avstrijskega ljudskega štetja leta 1910 je štel Koper 12.231 prebivalcev (od teh 9.340 Italijanov), Ižola je štela 9.340 prebivalcev (od teh 6.215 Italijanov), Piran 15.210 (od teh 12.173 Italijanov), Buje 7.181 (od teh 6.520 Italijanov), Umag 6.092 (od teh 5.609 Italijanov), a Novi grad 2.275 prebivalcev (od teh 2.086 Italijanov).
V	vseh teh občinah, ki so se leta 1910 nahajale v italijanskih rokah, je bilo 51.450 prebivalcev, od teh 41.953 Italijanov in samo okroglo
10.00 Slovanov. To je bilo leta 1910, ko so bile te občine v Pijanskih rokah. Ali čim je kakšna občina iz italijanskih prešla v slovanske roke, so nastopile spremembe, ki na primer za poreški okraj znašajo leta 1880 6.326 Italijanov proti 932 Slovencem in Hrvatom, dočim je razmerje leta 1890 v istih občinah bilo že 4.571 proti 3.093.
Ni torej prav nič pretirana trditev, da bi redne volitve na področju B dale približno sledečo sliko: Italijani bi se vzdržali v Piranu, Ižoli in Kopru, tako da bi odstotek sodelujočih glasovalcev v teh mestih znašal komaj 20 odst., dočim bi podeželje dalo 100 odstotno slovensko večino. V Bujščini bi nedvomno slovanska večina tudi v najnormalneješih prilikah dala vsaj 60 odst. glasovalcev, ker je številčno razmerje kmečkega življa proti razmeroma malim mestnim občinam Buje, Umag in Novi grad u-godnejše. V najnormalnejših prilikah bi torej jugoslovanska lista na področju B dala približno isto večino, katero je komaj komaj uspela dobiti v Trstu bučna in draga italijanska propaganda. To pa pomeni, da je najmanj ravno toliko, v kolikor je grof Sforza upravičeno mogel trditi, da je področje A italijansko, področje B jugoslovansko, 60 odst. na eni in 60 odst. na drugi strani.
Italijani trdijo, da je na Goriškem
12.000 Slovencev. Razen mesta Gorice prihajajo v poštev občine:
Doberdob (l. 1910 od 673 prebi-
(Konec n* drugi »trani)
Komunistični imperializem zatiralec malih narodov
Komunisti so od začetka svojega ■delovanja med Slovenci vedno poudarjali, da je komunizem edini resnični zaščitnik malih narodov. Kot taki so se v svoječaisni Jugoslaviji vedno družili z vsemi, ki so hili pripravljeni rušiti skupno državno tvorbo Južnih Slovanov. Pii tem so bili vedno polni očitkoiv na račun ostalih jugoslovanskih narodov, ki so baje Slovence strašno »iizže-mali«. Vsekakor bi bilo zanimivo nekoliko osvežiti spomin na tiste idilične čase, ko so se komunisti pogostoma našli v bratskem objemu tudi s svojimi največjimi nasprotniki. Ce je šlo za rušenje, so bili taikoj ziraven in niso prav nič gledali, s kom se vse nahajajo v trenutnem bratskem objemu.
Ta komunistična taktika je bila dobro preračunana in po istem načrtu kakor med Slovenci postopa še danes med vsemi tistimi narodi, ki bi jih rada spravila pod svojo peto. Kakor v socialnem življenju, tako neiti tudi v mednarodnem življenju sovraštvo »majhnih« do »velikih«. Pri tem se komunizem ves cedi od sladkih in izapeljivih o-foljub, ki kažejo vsem majhnim narodom njihovo presrečno bodočnost v komunističnih nebesih. Toda na žalost je t-udi v tem pogledu resnica prav tako daleč od dejanskega stanja, kakor smo to že lahko ponovno ugotovili ob priliki obravnavanja isocialnih razmer v novi komunistični družbi, ki ni odstranila razlik med onimi, ki vladajo ter iso vladani, temveč jih je le še bolj poostrila ter je proglasila vsak u-por proti volji vladajočih za nezakonit in kaznjiv z najtežjimi kaznimi. Prav tako, kakor sta ostala nad komunizmom razočarana tovarniški delavec ali kmet, poVsod tam, kjer ista imela dejansko priliko o-kusiti komunistično oblast, praiv tako so -ostali nad komunizmom razočarani tudi vsi tisti majhni narodi, katerih pripadniki so v svoji naivnosti nasedali navdušujočim besedam o enakopravnosti, razredni in medn&rodni enakosti.
Izkušnje neruskih narodov Sov. zveze
Ze pred vojno je vsakogar presenetilo živahno in vztrajno inozemsko delovanje predstavnikov raznih neruskih narodov Sovjetske zveze. Marsikdo je tedaj lahko to pripisoval zgolj protirevolucionarnim skupinam in ni v tem še videl dokaza, da bi Sovjeti krivično postopali z delom svojih državljanov. Toda kasneje je mnoge presenetila lahkota, s katero so Nemci dobivali pri svojem prodiranju in upravi podporo od strani Ukrajincev in raznih neruskih narodov v jugovzhodnih predelih evropskega dela Sovjetske zveze. To je pa nepobitno pomenilo, da ti narodi niso bili zadovoljni z dotedanjim življenjem. Sicer se namreč ne bi mogli družiti s sovražnikom, ki jih je komaj osvojil in čigar oblast je bila zelo negotova. V gotovi meri smo lahko hvaležni nemški kratkovidnosti in zaslepljenosti, ki ni preračunano izkoristila vseh možnosti, kakršne so se tu odpirale. S svojo oholostjo in krutostjo so odbili od sebe tudi to, kjiir bi sicer lahko pridobili.
Kakšna je torej ta enakopravnost, ki je iz sovjetskih državljanov napravila »izdajalce«, proti katerim je Sovjetska izveza takoj po zaključeni vojni nastopila celo s tem, da je ukinila nekaj do tedaj avtonomnih narodnih republik ter je posebno na Krimskem polotoku zamenjala doiber del avtohtonega domačega prebivalstva z ruskimi naseljenci iz severnih predelov?
Zanesljivi podatki iz sovjetskih virov nam odkrivajo popolno zapostavljenost neruskih skupin na gospodarskem področju. Vprašanje kruha pa je glavno! V področjih neruskih sovjetskih republik ni nikjer domače prebivalstvo zastopano na vodilnih položajih tako, kakor bi to sicer odgovarjalo njegovi sorazmerno številni moči. Vsa upravna mesta In posebno službe pri ministrstvih zavzemajo izključno Rusi. V Kazakstanu so n. pr. leta 1948 zavzemali domačini v posameznih ministrstvih samo sledeče odstotke mest: Krajevna industrija 2 odst., javno zdravstvo 2 odst., lahka industrija 4 odst., tekstilna industrija 6,7 odst., občinsko gospodarstvo 7,9 odst., poljedelstvo 10 odst., Vdržavna poljedelska podjetja 11,7 odst., mesna in mlečna industrija 14 odst.
V	Kirgiziji je stanje enako. Leta 1949 je odstotek posebnih mest pri
ministrstvu za mlečno in mesno industrijo, ki so jih zavzemali Kirgizi, znašal samo 16 odst. Istotako je neznaten odstotek mest, ki jih zavzemajo domačini pri ministrstvu za avtoprevoze in pri trgovinskem ministrstvu.
Na industrijskem področju so domačini omejeni na nekvalificirane poklice. Zaradi tega omejevanja se krajevno nerusko prebivalstvo noče pečati z industrijo, ker je domačinom onemogočeno, da bi prišli do višjih in boljše plačanih mest.
Sicer pa izgleda, da oblasti niti po izkušnjah zadnje svetovne vojne nikakor ne mislijo zboljšati to pravno neenakost krajevnih narodnih skupin. Velika neenakost vlada tudi glede pripuščanja domačinov v tehnične in višje štole. Predstavniki stranke, ki morajo pač povsod izvrševati zgolj voljo kremeljskih mogotcev, ne kažejo mnogo zanimanja za to, da bi otroci tudi nadalje obiskovali ljudske šole.
Zato je le malo domačinov, ki ■lahko obiskujejo strokovne šole, pa čeprav so to nižje strokovne šole. Leta 1946 so domačini tvorili samo 35 odst. učencev tehničnih in trgovskih šol v Uzbekistanu. Te šole pa iso najvažnejše ustanove, ki vzgajajo strokovne industrijske delavce. Od 2.000 učencev, ki so dokončali .tehnične šole v letih 1945-47 v Kazakstanu, je bilo samo nekaj dese-
tin domačinov. Rektor državnega vseučilišča v Alma-Ata v Kazakstanu je javno priznal v marcu leta 1949, da je bilo izmed dijakov, ki so diplomirali od kar je bilo vseučilišče ustanovljeno, t. j. od teta 1934, samo 17 odst. domačinov. V akademskem letu 1948-49 je diplomiralo na poljedelskem zavodu Ta-žikistana 14 specialistov za vrtnarstvo, a nobeden ni bil domačin. Vedeti pa moramo, da predstavljajo v vseh teh področjih ruSki naseljenci samo neznatno manjšino!
Kaj pa Ukrajinci?
Tako je torej tisto enakopravno postopanje iz narodnimi in majhnimi narodi, o katerih nam vedo komunisti toliko povedati. Navedli smo samo nekaj primerov tičočih se narodov, ki s težnjami po svoji samostojnosti še niso povzročali Sovjetom nobenih preglavic, toda ako bi se ozrli n. pr. na Ukrajinski problem, potem bi se zgrozili nad krvoločnostjo sredstev, ki so bila uporabljana proti temu narodu, ki je opetovamo očitno pokaizal svoje nezadovoljstvo s komunističnim režimom. Zato pa so tudi še danes gozdovi Ukrajine polni partizanov, ki se brezupno bore za svobodo svojega naroda. O njih nam pogostoma govore celo sovjetska uradna poročila, ki pač ne morejo popol-
noma zamolčali očitnega odpora, na kakršnega so komunisti naleteli pri Ukrajincih, odpora, čigar korenin ne morejo uničiti niti trideset let po zmagi svoje revolucije!
Ce se hočemo torej resnično poučili o pravni enakosti sovjetskih republik, moramo upoštevati dejstva, kakor so zgoraj omenjena, ne pa prazno besedičenje kominformi-stične propagande. Potem bomo razumeli občutke nezadovoljstva, ki prevevajo narode pod boljševiško oblastjo.
Morda si bo kdo tudi pri teh naših besedah trmasto zamašil ušesa ter dejal:	.tako postopajo Sovjeti
dama, toda tam, kjer ne gre za njihovo državo, tam so širokogrudnej-ši in priznavajo posameznim narodom večje pravice. V prihodnjem članku jim bomo pokazali, da je to naziranje zmotno. Nasprotno! Kamor pridejo na novo, tam se ne čutijo še tako sigurne in zato postopajo še trše! V nekaterih primerih niso samo zatiralci, temveč pravi uničevalci malih narodov.
To so dejstva, ki bi jih morali imeti stalno pred očmi vsi tisti Slovenci, ki si še danes maše usta, ter ne marajo videti, kakšna je dejansko tista enakopravnost, kakršno jim obljubljata Vidali in Togliatti pod vrhovnim pokroviteljstvom Kremlja.
Francosko nemško zbližanje
Svetovno časopisje se v zadnjih dneh izredno mnogo peča s seniza-cionelnim predlogom francoskega zunanjega ministra Sehumana, ki je pred dvema tednoma ponudil Nemcem, naj bi s Francozi skupno upravljali nemško in francosko težkp industrijo in premogovnike. Schuman je sicer pozval tudi druge države k sodelovanju, vendar je predlog pomemben predvsem zato, ker prvič v evropski zgodovini vidimo žarek upanja v razvoju francosko - nemških odnošajev. Nemški ministrski predsednik Adenauer je francoski predlog takoj .toplo pozdravil. Gotovo, svetovni položaj sili Zahodno Evropo k sodelovanju. Američani tudi pritiskajo k evropski gospodarski in politični združitvi, po diplomatskih poteh, pa tudi s takimi argumenti gospodarskega značaja, kot pomoč Marshallovega načrta itd.
Kljub vsemu temu, pa je vendar nadvse pomembno, da sta z zbliža-njem pričela ravno najstarejša, najresnejša nasprotnika v Evropi — Francija in Nemčija.
Morda je Schumanov predlog, ki ga Sovjeti seveda ostro napadajo, prvi resnični korak na poti h gospodarski združitvi Evrope. Najprej Zahodne, kasneje pa upajmo, cele Evrope. Morda bo nekdaj tej gospodarski združitvi (če pride do nje), sledila tudi politična združitev. Bog daj!
Danes še ne moremo videti, kakšne politične posledice bo imelo francosko - nemško gospodarsko sodelovanje, kot ga predlaga Schuman. Analiziramo pa lahko gospodarske posledice takega tesnega sodelovanja. Ker je zaenkrat govora le o skupnem nadzorovanju težke industrije, zato le nekaj besed o tem gospodarskem odseku, saj je dovolj zanimiv' in meče jarko luč na sedanje splošne gospodarske razmere v Evropi. Zaradi carinskih in drugih omejitev blagovnega prometa, so morali doslej Francozi plačevati za nemški črni premog do 30 odstotkov višje cene, kot je veljal premog za nemško industrijo. Nemci pa so plačevali za francosko železno rudo skoro dvakrat več, kot francoske livarne. Ce bo res prišlo do skupnega nadzorstva nad nemško in francosko industrijo in s tem v zvezi do vzpostavitve svobodne izmenjave surovin med obema državama, računajo, da se u-tegne poceniti evropsko surovo jeklo za 25 odst. ;Iz tega malega primera lahko vidimo, kakšnega silnega pomena bi bila odprava carinskih ovir v Evropi. Enotno tržišče, ki bi obsegalo vse evropske države, bi izdatno znižalo cene velikemu številu predmetov vsakdanje porabe, življenjska raven bi se pa temu primerno dvignila. Vse to vidimo danes še bolj jasno, kot smo videli doslej, in vendar je napredek tako počasen. Schumanov predlog pa je eden izmed znakov, da se položaj izboljšuje. Drugi taki znaki
so olajšanja blagovnega in denarnega prometa, na katera so pristale evropske države posebno po prizadevanju upravnikov Marshallovega načrta.
Zakaj napredujemo tako počasi? Deloma zato, ker skoro vse evropske države ljubosumno varujejo svojo namišljeno polno suverenost i,n se le nerade podrejajo odločitvam meddržavnih organizacij.
Napredujemo pa počasi tudi zato, ker niti v principu nočejo sodelovati vse zahodno - evropske države pri graditvi velike evropske gospodarske in kasneje politične skupnosti. Velika Britanija n. pr. in njeno socialistično gospodarstvo se bojita tekmovanja z bolj uspešnim svobodnim gospodarstvom evropske celine in dokler bo ostala
v	Angliji na oblasti sedanja vlada, ne moremo računati z bolj konstruktivno angleško zunanjo politi-
ko do naše celine. Nadaljni razlog za počasnost pri združevanju evropskega gospodarstva najdemo v naslednjem dejstvu:
Gospodarski ustroj večine evropskih držav se je po prvi svetovni vojni vedno bolj približeval večji ali manjši gospodarski zadostnosti, ali avtarhiji. Razbiti ta 30 letni u-stroj naenkrat, bi pomenilo izzvati znatno, čeprav le začasno, zmešnjavo in škodo v številnih evropskih industrijah in drugih gospodarskih delavnostih.
Zaradi vsega tega bo napredovanje v smeri evropskega gospodarskega združevanja verjetno še nadalje le postopno in počasno.
Schumanovo iniciativo pa so zato pozdravili s toliko večjim zadof. ščenjem vsi oni, ki se trudijo, da bi skrajšali pot do evropske skupnosti najprej na gospodarskem, pozneje pa tudi na političnem poprišču.
Življenjska moč demokracije
Volitve v Turčiji so prinesle konec dolgoletnemu vladanju ljudske stranke, ki jo je ustanovil Kemal Ataturk kot orodje za izvedbo svojih preosnov. V nekem smislu je ta neuspeh tudi končna izpolnitev njegove politike, ker je Kemal vedno poudarjal, da je diktatura samo začasno sredstvo, ki naj ga lepega dne nadomesti demokracija.
Zmagali so demokrati, ki jih vodi Dželal Bayar. Ta je premagal tudi edinega resnega tekmeca pri volitvah, to je narodno stranko. Demokratska stranka predstavlja no-
vi	srednji razred in zaradi tega zagovarja svobodnejše gospodarstvo. Verjetno se mora demtokrat-ska stranka zahvaliti za uspeh v glavnem naraščajočemu nezadovoljstvu turškega ljudstva nad dosedanjim režimom, ki je po napetosti »herojske dobe« pričel počasi upadati. Srednji sloji so bili posebno nezadovoljni z upravo, ki je bila vedno okorna in včasih podkupljiva. Mladina pa je glasovala za demokratsko stranko, ker je ta nastopila vsaj z večjo vero v demokratska načela.
Izprememba, ki jo je na ta način doživela Turčija, je nov dokaz življenjske moči zdrave demokracije. Zasluga za njeno ponovno uvedbo gre predvsem staremu predsedniku Inonuju, ki je proti volji dela svoje lastne stranke omogočil razvoj in ■zmagoslaven nastop opozicijskih strank. Na ta način je turški narod lahko na miren in reden način zaključil dolgo dobo diktature. Prehod je bil, izvršen brez incidentov in krvi. Na ta način izmenjuje vladajoče skupine samo demokracija. In v tem je njena največja moč, njena največja utemeljitev.
Pomislimo samo, koliko krvi bi moralo preteči, koliko najboljših bi gnilo po zaporih predno bi se lahko
Od srede  do srede_
izvršil podoben preobrat v trmoglavih diktaturah, ki nimajo čuta, da so osovražene, da so se na oblasti obrabile ter se morajo umakniti.
Turški državniki pa so nasprotno položili svoj zrelostni izpit. To je razveseljiv pojav v današnjem razburkanem času.
Sovjeti izkoriščajo države Vzhodne Evrope
V	začetku tega leta je Sovjetska vlada sklenila nove trgovske pogodbe s svojimi podložnicami v vzhodni Evropi. Po določilih teh pogottb morajo države podložnice trgovati večinoma s Sovjetsko zvezo. Njihove trgovske odnošaje z drugimi državami izven sovjetskega bloka nadzoruje, po določilih o-menjenih pogodb, Sovjetska zveza. Sovjeti so sklenili te pogodbe iz zelo razumljivih finančnih razlogov. Leta 1948 so vzhodnoevropske države, izvzemši Sovjetske zveze, uvozile iz zahodne Evrope za 255 milijonov dolarjev blaga. Izvozile pa so za 312 milijonov dolarjev blaga. To predstavlja prebitek v korist teh držav v znesku 57 milijonov dolarjev. Ce upoštevamo, da bo po mnenju mnogih gospodarstvenikov zahodna Evropa prejela v letu 1952 od vzhodne Evrope za dve milijardi tri sto milijonov blaga in da bo uvozila vzhod na Evropa samo za 200 milijard dolarjev blaga, bo prebitek znašal 300 milijonov dolarjev. Zato je razumljivo, da hočejo Sovjeti monopolizirati zunanjo trgovino V kominformističnih državah. Sovjeti bodo kupili blago od držav podložnic, ga plačali s slabo valuto in ga nato prodali zahodni Evropi za dolarsko protivrednost. Na ta način si bodo zagotovili 300 milijonov dolarjev dobička.
25. MAJA: Tajnik OZN Trygve Lie se je s potovanja po Evropi vrnil v Ameriko. — Grof Sforza je kratko poročal v senatu o delu konference v Londonu. — V Londonu je umrl lord Archibald Persival Wavell, znani angleški maršal in bivši indijski podkralj. — Grški parlament je načel vprašanje priključitve otoka Cipra. — Podsekretar italijanskega zunanjega ministrstva Brusasca je odpotoval na uradni obisk v Somalijo.
26. MAJA: Tri zahodne velike sile so objavile komunike o dobavi orožja državam srednjega vzhoda ter o strateški situaciji tega predela. — Moskovska »Pravda« znova poudarja rusko tezo, da zavisi podpis pogodbe z Avstrijo od predhodne izvršitve določb mirovne pogodbe glede Trsta. — Anglija je pristopila k evropski plačilni zvezi. — Bivši čehoslovaški zunanji minister Vlado Clementis je obtožen političnega odklona.
27. MAJA: Grof Sforza je poročal senatu in izjavil pripravljenost za razdelitev področja B Svob. tržaškega ozemlja po narodnostnem vidiku. — Vlade treh zahodnih velesil so izročile sovjetskemu komandantu vzhodne Nemčije generalu Cujkovu identična pisma, s katerimi predlagajo izvedbo splošnih volitev po celi Nemčiji. —■ Ameriška parlamentarna komisija za vojne zadeve je odobrila zakonski načrt, ki predvideva sprejem 2.500 ino-zemcev v ameriško vojsko. ■— Namestniki zunanjih ministrov štirih velikih sil za sestavo avstrijske pogodbe so se razšli in se bodo sestali 'zopet 10. julija t. I.; sovjetski zastopnik Za rubin je namreč izjavil, da sestava nove pogodbe vse dotlej nima smisla, dokler ne bodo izvršene določbe že podpisane in ratificirane mirovne pogodbe o Trstu.
28. MAJA:	Naloga vlade je, da bdi nad unitaristično obliko vladavine, je izjavil De Gasperi v parlamentu, bodoče regionalne samouprave je pa postavljati z večjo o-preznostjo. — Bobneče napovedani pohod nemške komunistične mladine na Berlin jo potekel tako rekoč brez incidentov, ako izvzamemo, da je nekaj desetin mladincev ob tej priliki izbralo svobodo in se podalo v zahodne predele mesta. — Zopet sprememba vlade v Bolgariji; kakor koli jo sestavijo, nikdar ne drži! — Beograjska lista »Borba« in »Politika« ter radio odklanjajo Sforzov predlog glede delitve področja B tržaškega ozemlja.
29. MAJA:	Tudi v Albaniji so brezhibno izvedli volitve na podlagi »enotne liste«, ki jo-je predložila vlada. — Kakor je bilo pač pričakovati, Sovjeti z nemško mladino niso izvršili pohoda na predele zahodnega Berlina. Po primeru »ruja-vih srajc« so sedaj »modre srajce* komunistične mladine korakale mimo boljševiških korifej ruske in nemške narodnosti in svet se ni podrl. — Po znanem receptu se bivši čehoslovaški zunanji minister Clementis sedaj, obdolžuje sam, ali njegov tekmec' in naslednik Siroky razumljivo še ni zadovoljen.
30. MAJA: Truman in Acheson
sla imela zaupne pogovore s tajnikom OZN Trygve Lie-jem; o vsebini teh razgovorov za sedaj krožijo le domneve. — Italija je pristala na 'Schumanov predlog za ustanovitev skupne uprave nad evropsko produkcijo premoga in jekla, dočim se v tozadevnih pogajanjih med Anglijo in Francijo javljajo vse večje težave. — Tudi Sovjeti so zopet enkrat občutili potrebo, da zamenjajo nekaj ministrov in jih nadomestijo seveda z boljšimi. — Nacionalistični kitajski viri poročajo, da so zopet enkrat do nog potolkli komuniste na otočju Manšan; da ga le ne mislijo evakuirati... — Po zaključku 42. kongresa francoskih socialistov, njihova stranka ne bi rada nosila vladne odgovornosti; zato ne bodo stopili v vlado demokr-ščana Bidaulta.
31.	MAJA: Severnoameriški opozicijski vodja. Wallace obsoja politiko ZDA in SZ. — Jugoslovansko poslaništvo v Tirani je prenehalo poslovati. — Avstralski vladni predsednik Menzies priznava, da je položaj na malajskem otoku resen zaradi vedno večjega razmaha osvobodilnega gibanja. — Anglija še vedno z nezaupanjem gleda na francoski predlog o skupni upravi francoske in nemške težke industrije, ker se boji ameriške premoči; Italija pa postavlja izvestne pogoje za sodelovanje.
IZ JUGOSLAVIJE
Obveščenost
Ze nekajkrat sigo imeli priliko u-g,o ta vi jati pristransko in naivno poročanje inozemskega tiska o razmerah v Jugoslaviji. V kolikor zadeva izadnje volitve pa jo je med vsemi precej krepko uganil pisec članka v listu »Relaizioni Internazionali«, ki pravi:
»Dokazano je, da so volitve potekale brez kakršnega koli pritiska in da bi tudi v primeru zares svobodnih volitev ljudje ne glasovali drugače!«
Svetovali bi piscu, naj si izpraša svojo vest. In verjetno 'bo ugotovil, da hi ga moralo biti sram pred trpečim narodom, ki z muko, ob molku večine sveta, prenaša svojo trpko usodo. Namesto tolažbe mu pa prihajajo z Zahoda tako »duhovite« teorije!
Narodni dohodek
Iz poročila maršala Tita posnemamo, da je znašal narodni dohodek v Jugoslaviji	1.	1947.	132.905	milijonov dinarjev,	1.	1948.	189.725	milijonov dinarjev,	1.	1949.	227.691	milijonov dinarjev,	za leto 1950.	pa je
predviden na 245.870 milijonov din.
Po republikah, je bil leta 1949. dohodek razdeljen takole:	Srbija
95.632 .milijonov dinarjev, Hrvatska 61.007, Slovenija 31.545, Bosna - Hercegovina 25.388, Makedonija 11.481 in Crna gora 2.638 milijonov din.
Dohodek na posameznega prebivalca pa je vnašal (1. 1949) v posameznih reipublikaih:	v Sloveniji
22.424 (je pač najbolj industrializirana!), na Brvatsikem 16.102, v Srbiji 14.409, v Bosni - Hercegovini 9.642, v Makedoniji 9.535 in v Crni gori 6.920 dinarjev.
Kakor vidimo so ostale razlike med sorazmerno višino narodnega dohodka v posameznih pokrajinah ,v primerjavi s predvojnim stanjem bistveno neilzpremenjene. Se vedno
je najbolj napreden zahod in sever države, medtem ko so ostale pokrajine v svojem gospodarskem razvoju močno zaostale.
Trgovina z Italijo
Trgovina med Italijo in Jugoslavijo je v zastoju. Ker izvaža Jugoslavija mnogo lesa v Veliko Britanijo, je zanemarila italijansko tržišče. Po sporazumih iz leta 1947. in 1949. bi morala letna izmenjava doseči 54 milijard lir, in 55 odst. italijanskega uvoza iz Jugoslavije bi moral biti les. Poleg tega bi morala Jugoslavija dobaviti Italiji tudi 45.000 ton koruze in 1.300 ton bakra »blister«. Prve dobave ni izvršila, baker pa je Italija odklonila, ker je Jugoslavija zahtevala povračilo zlata in srebra, ki bi ga Italija pridobila pri rafiniranju uvoženega bakra.
Ker ni uvoza v Italijo iz Jugoslavije je seveda zelo padel tudi italijanski izvoz v Jugoslavijo.
■
_____ '..v,	v.-_
Jetika
■	-.-s?	"»JfjJPgjJE
Mednarodni zdravstveni urad objavlja v svojih statistikah, da je v Jugoslaviji 45 odst. šolskih otrok okuženih z jetiko. Po tej statistiki oboli v Jugoslaviji dnevno 4.000 ljudi za to boleznijo.
Po drugih, tajnih, službenih jugoslovanskih podatkih pa je jetika še prav posebno razširjena med delavstvom, kjer je bolnih okrog 63 odst. Tako visokega odstotka ni dosegla nobena druga država na svetu!
Odkod vse to? Splošna beda in pomanjkanje, stalno prenaporno delo z udarniškimi nedeljami, to so sredstva, s katerimi se sicer lahko na hitro grade velike stvari, toda obenem se za dolgo dolbo uničuje narodno zdravje in njegova življenjska moč.
PO ITALIJI
Afera Viola priteguje trenutno nase vso pozornost italijanske javnosti. Gre za očitke narodnega poslanca Viole ministroma Spataru in Togniju ter nečaku bivšega ministrskega predsednika Bonomija, da »pri upravljanju državnih zadev preveč mislijo na svoje osebne koristi«. Viola pripada demokrščanski parlamentarni skupini in so zaradi tega njegove obdolžitve težke. Z afero se je bavilo demokrščansko vodstvo in dalo obdolženim ministrom popolno zadoščenje s tem, da so zavrnili Violove izsledke kot neutemeljene. Vlada pa s svoje strani ni sprejela ostavke, ki jo je zaradi te afere ponudil prizadeti ipinister Spataro.
Zadeva se s tem ni polegla. Liberalci in socialkomunisti zahtevajo, da se poslovanje prizadetih ministrov preišče in temeljito preučijo vse iznesene obdolžitve. Liberalni iir socialkomunistični krogi namreč že dolgo časa trdijo, da De Gasperijeva demokrščanska vlada ni ne demokratična in ne krščanska ter da se pod njenim ^okriljem dogaja marsikatera velika kupčija v prid določenih osebnih koristi in na škodo državnega gospodarstva. Liberalno sodelovanje .pri podpiranju Violovih očitkov proti vladi dokazuje, da ni vsa afera kar tako iz trte izvita.
Zgrešena gradbena delavnost
Po Italiji zares mnogo gradijo. Dograjene stavbe pa ostajajo ne-oddane, ker tz njimi uganjajo brezvestne špekulacije. Cene na novo zidanih stanovanj so nebotične in zaradi tega se vanja malokdo vseljuje. Ker gradijo iz golih špeku-lantskih razlogov, da bi dograjena stanovanja v najkrajšem času z velikim dobičkom prodali, se hišni lastniki ne spuščajo radi v oddajanje stanovanj proti primerni mesečni najemnini. Gre skratka za vprašanje, ki zadeva gospodarske koristi širokih ljudskih slojev. Verjetno temelji znani načrt bivšega gradbenega ministra Fanfanija na poskusu rešiti vsestransko zadovoljivo zamotano gradbeno vprašanje. Fanfanijeva pritegnitev v ožji odbor demokrščanske „ stranke dokazuje, da se vlada zaveda resnosti položaja in da bo gradbenemu vprašanju posvetila primerno paž-njo.
Poplava romarjev
Prihod pomladi je priklical v Italijo nebroj romarjev iz vseh dežel sveta o .priliki Svetega leta. Ta teden so prihajali romarji v glavnem iz Francije in njenih afriških kolonij, da prisostvujejo proglasitvi svetnikom francoske kraljice Ivane Valuaške.
Italijanski protidokazi
valcev 671 Slovencev), Sovodnje (l. 1910 od 1.400 preb. 1.388 Slov.), Steverjan (l. 1910 od 2.362 prebiv. 2.358 Slovencev), Standrež (l. 1010 od 1.743 prebivalcev 1.733 Slovencev), Podgorci (l. 1910 od 4.249 prebivalcev 3.717 Slovencev), Kanalska dolina (l. 1910 od 14.052 prebivalcev 13.937 Slovencev), dočim je bilo v mestu Gorici l. 1910 vseh prebivhl-cev 30.995, od teh 3.239 Nemcev, 14.812 Italijanov in 10.700 Slovencev.
Ni dvoma, da ti podatki danes več ne drže, kajti prebivalstvo Gorice se je gotovo dokaj spremenilo, ali podčrtati je dejstvo, da te samo številčni podatki označenih občin dajo skujmo število 34.505 Slovencev napram okroglemu številu 12.000, k ga danes bahato označuje italijanska zunanja služba. In a-ko se za Goriško morejo ugotoviti tolikšne razlike v stališču, kakor ga zastopajo Slovenci in Italijani, kaj naj rečemo šele o Beneški Sloveniji, kjer je italijanska samovolja zavzela še večje razmere, tako da komaj dopušča, da živi tam še pičlih 20.000 Slovencev in pri tem na-glasuje, da so se vsi ti Slovenci že zdavnaj globoko vkoreninili v italijansko narodno deblo, zaradi česar se niti danes in nikdar niso smatrali za Slovence. Ne bomo se ■ o tej zadevi prepirali sedaj, vendar
pa vprašamo, kdo je službeni Italiji dal pravico, da se postavlja za edino poznano predstavnico etnične skupine, glede katere ni dvoma, da obstoja in o kateri celo san*o italijanska službena oblastva priznavajo, da 20.000 pripadnikov iste nima niti ene osnovne šole bržčas zato, ker pomeni zahtevati tako šolo, izpostavljati se preganjanju italijanske politične in občinske birokracije.
Ako postavimo, da je na Goriškem samo 12.000 Slovencev, potem bi izkazane slovenske šole mogle zadoščati. Ako pa postavimo, da je število Slovencev dvakrat ali trikrat večje, kot pa ga službeno označujejo, postane položaj popolnoma drugačen še posebno zato, ker se šolstvo v narodnem jeziku, kadar gre za Slovence, ne smatra za neodtujljivo in nikdar zastarajoče sveto pravico, temveč le •ea koncesijo italijanskih političnih oblastev, ki si prilaščajo pravico, da v poe-dinih primerih (n. pr. pri optantih) same določajo in odrejajo občevalni jezik roditeljev in šolsko obveznost dece.
Ako bi Italijani naše ljudi pustili na miru, da bi mislili in delali tako, fcakor sami želijo in kakor najbolje odgovarja njihovim čustvom, bi svoji toliko oboževani domovini prištedili osovraženost tirana in tlačitelja in preprečili vso ono nacionalno napetost, ki je Italiji doslej prinesla tako grenkih sadov.
Akcijski odbor za obrambo Svobodnega trž. ozemlja
V začaranem krogu
Kar smo zadnjič predvidevali, se potrjuje. Italijanski minister zunanjih zadev grof Sforza je v svojem govoru pred rimskim senatom izrecno priznal, da v svojih pogovorih tekom izadnjega zasedanja A-tlantskega sveta v Londonu z ameriškim, angleškim in francoskim ministrom zunanjih zadev predloga zapadnih velesil od 20. marca 1948. o vrnitvi Svobodnega tržaškega o-zemlja Italiji niti omenil ni. Ta pokopani predlog je pred rimskim senatom sicer še omenil, toda le, da namesto njegove udejstvitve predlaga Jugoslaviji »rešitev« tržaškega vprašanja na podlagi razdelitve cone B z novo »narodnostno mejo«, češ Italija ne bo nikoli pristala na to, da bi se tudi en sam Italijan v coni B prepustil Jugoslaviji.
Značilno je, da grof Sforza cone A sploh ni omenil. Očividno izhaja iz stališča, da izid direktnih pogajanj z Jugoslavijo ne more biti drugačen, kakor, da se cono A, ali vsaj njen bistveni del s Trstom vred vrne Italiji. Ta domneva je potrjena tudi z nadaljnjo izjavo grofa Sforze, da bi ostvaritev Svobodnega tržaškega ozemlja v smislu mirovne pogodbe pomenila definitivno izgubo tega ozemlja za Italijo. Torej grof Sforza noče mirovne pogodbe, ker bi z njo Italija dokončno iizg-ubila STO in se rajši direktno pogaja ‘z Jugoslavijo, ker upa tako rešiti za Italijo vsaj bistveni del cone A s Trstom vred.
Ta poslednja izjava — ki je italijansko časopisje le mimogrede o-menja — je nadvse dragocena. Z njo odgovorni italijanski državnik, ki gotovo ve, kaj govori, potrjuje, da nas more le izvršitev mirovne pogodbe rešiti pred nevarnostjo, da bi se zopet vrnili pod oblast Italije. Vsako »reševanje« tržaškega vprašanja mimo mirovne pogodbe, ima torej za predpostavko vrnitev bistvenega dela cone A s Trstom vred — Italiji.
Ni znano, v kolikor grof Sforza lahko upravičeno računa na pristanek Jugoslavije na tako »rešitev« tržaškega vprašanja, ki bi pomenila ponovno zasužnjenje vsaj večjega
dela Slovencev v coni A in v tržaški občini, gotovo pa je, da bi tako nemoralno kupčevanje odklonili vsi tržaški Slovenci kaikor tudi velik del tržaških Italijanov. Mnenja smo vsekakor, da je nastopil čas, ko bi morale tu priti do praktičnega izraza generične izjave, ki jih je dal pred meseci Kardelj, ko je dejal, da Jugoslavija ne bo dovolila, da bi še nova ozemlja, kjer prebivajo Slovenci, prišla pod tujo oblast. V coni A, v tržaški občini in v mestu Trstu prebivajo desetine tisočev Slovencev, ki jih je mirovna pogodba z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja rešila izpod oblasti Italije in jim zagotovila samostojno in s tukajšnjimi Italijani enakopravno življenje. Zdi se nam, da Sforzine izjave, ko je dejal, da Italija ne bo nikoli dopustila, da bi tudi en sam Italijan v coni B prišel pod tujo oblast, naravnost izzivajo na enako izjavo z jugoslovanske strani, glede Slovencev v coni A in v tržaškem mestu, to je, da Jugoslavija ne bo dovolila, da bi tudi en sam tržaški Slovenec zopet prišel pod oblast Italije.
Tu ni več mesta za izmikanje in za diplomatsko taktiziranje, kakor je omejitev diskusije na — cono B! Cona B je sestavni del Svobodnega tržaškega ozemlja, ki se ne more cepiti s kakšnimi novimi narodnostnimi mejami že iz enostavnega razloga, ker jih z ozirom na narodno mešanost tukajšnjega prebivalstva ni mogoče potegniti, ne da bi se ustvaril nemogoč in absurden položaj, ki bi poleg tega za vekomaj zastrupil odnošaje med obema sosednima državama.
Očitno je torej, da direktna pogajanja med Italijo in Jugoslavijo za rešitev tržaškega vprašanja izven mirovne pogodbe morajo končati v začarani krog, iz katerega ni izhoda.
Iskati je treba torej rešitve le v mirovni pogodbi in v njenem o-kviru vskladiti interese Italije in Jugoslavije na Svobodnem tržaškem ozemlju.
Iz tajništva Akcijskega odbora za obrambo STO-ja
Dva članka o Trstu.
Dr. JuHj Rrnjim: TRST I BUJE
Glavni tajnik Hrvatske kmetske stranke dr. Juraj Krnjevič je napisal v letošnji 17. številki »Hrvat-skega glasa« (ki je glaisilo kanadskih Hrvatov in obenem trenutno tudi glavno glasilo najmočnejše hrvatske stranke v emigraciji) obširen in tehten članek o tržaškem vprašanju. Zal, ga zaradi pomanjkanja prostora ne moremo objaviti v celoti, čeprav bi sicer članek, kot oficijelna izjava večine Hrvatov io vsekakor zaslužil. Zato ponatiskuje-roo samo del komentarja, s katerim »Hrvats-ki glas« sam opozarja svoje čitatelje na važnost svojega uvodnika. Med ostalim pravi:
»Ne oziraje se na trenutni režim, Italija vedno teži za tem, da bi i-mela v svojih rokah vsa pristanišča Jadranskega morja, čeprav žive od Trsta pa vse do Albanije ob njegovih obalah drugi narodi, predvsem Slovenci in Hrvati. Italija želi, podčrtavamo, imeti v Evropi »kolonije«, kajti ako bi se res^ izpolnila njena želja, zaradi kaitere je svoječasno izdala Avstro - Ogrsko, s katero je bila vezana s paktom, ter je stopila v vojno na strani Antante v prvi svetovni vojni, potem bi moralo poleg Slovencev in Italijanov tudi celo Podunavje prositi dovoljenje pri rimski gospodi, ako se sme približati Jadranu, Zaradi italijanske trgovin^ ni Trst potreben Italiji niti danes, kakor ji ni bil potreben nikdar v preteklosti. Toda Italija želi v Trstu pobirati svojo »mitnino« od narodov, ki žive v zaledju tega mesta in od vseh narodov Podonavja. Dr.
Kongres UNESCO-a v Firencah
V Firencah je kongres mednarodne prosvetne ustanove UNESCO. Ker je UNESCO le odraz Organizacije združenih narodov, nosi v sebi vse osnovne napake matične organizacije, zaradi česar ni v stanju, da se razvije v pravega predstavnika sodobnih prosvetnih stremljenj v svetu. Kongres UNESCO-a se v Firencah izživlja v govorih in predavanjih ter sestavljanju zares brezpomembnih vprašalnih pol o raznih gledanjih na svetovne prosvetne zadeve.
Ali res UNESCO nima nobene bolj vzvišene in pereče naloge, nego raziskovati odročne in divje pokrajine v amaconskem porečju? Ali ne vidi UNESCO nedemokratičnih prosvetnih prilik drugod, bliže nam, če že ne naravnost pri nas?
Krnjevič popolnoma pravilno trdi, da če ne bi bilo v naši domovini osovraženega komunističnega režima, potem ne bi mogla Italija po vsem tem, kar je napravila v drn-,gi svetovni vojni, nikdar zahtevati Trsta jn okolice. Ona je prebolela Tripolitanijo, Eritrejo in vse, kar je imela v Afriki, čeprav so bila v vprašanju velika ozemlja, toda ni prenehala težiti za slovenskim in hrvatskim ozemljem.
Hrvati in Slovenci ne zahtevajo torej od velesil nič drugega, nego da se spoštuje pravice vsakega naroda. Kajti ako bi se v Italiji lahko pobijalo komunizem samo s tem, da bi se ji obljubljalo dele našega ozemlja, potem nasprotuje to Atlantski listini in vsemu tistemu lepemu, kar je bilo tekom zadnje vojne obljubljano vsem narodom na svetu, pa naj bodo majhni ali veliki.«
Hrvatom, ki so na ta način izstopali popolnoma složno s Slovenci v teh usodnih urah za ozemlje, na katerem smo skupno inte-resirgni, se s tem zahvaljujemo za izjavo, s katero so nas v naši borbi podprli.
Ciril Žebot:
Za svobodni Trst
V »New York Timcs«-u z dne 7. maja t. 1. je objavljeno pismo, ki ga je poslal uredništvu lista dr. Ciril 2ebot, kot odgovor na članek, kii je izšel v istem listu dne 30. a-prila in v katerem se je prikazovalo tržaško vprašanje kot izključno jugoslovansko - italijansko politično vprašanje. Dr. Cir il Zebot pa podaja vso važnost tržaškega problema s širših vidikov, v vsej njegovi narodnostni zapletenosti, zaradi katere je nemogoče reči, da bi bilo to mesto popolnoma Italijansko, posebno upoštevajoč njegovo okolico. Razčlenjuje razloge, ki so dovedli do ustanovitve Svobodnega tržaškega ozemlja, pojasnjuje dosedanji razvoj dogodkov in poudarjajoč gospodarsko važnost obstoječe rešitve jo zagovarja. V svojem pismu poudarja, da bo s postopno normalizacijo razmer v Srednji Evropi važnost Svobodnega tržaškega ozemlja samo rastla.
Kakor v prejšnjem primeru, tako se tudi tu zahvaljujemo piscu, ki je, čeprav oddaljen, kot Slovenec, že ponovno v tujem tisku branil naše tukajšnje pravice.
Desti s tržaškega
Vpisovanje v prvi razred slov. srednjih šol
Šolsko leto igre h koncu. V kratkem se začne vpisovanje v prvi razred slovenskih srednjih šol. Naj ne bo tržaškega Slovenca ali tržaške Slovenke, ki ne bi svojega o-troka po zaključenem osnovnem šolskem pouku vpisal na eno izmed slovenskih srednjih ali strokovnih nadaljevalnih šol na našem ozemlju!
Borba tržaških Slovencev za resnično demokratizacijo našega javnega življenja in za priznanje vseh naših najosnovnejših državljanskih pravic je težka. Priborili pa si bomo vse pravice, ki nam kot svobodnim državljanom pripadajo, le če bodo vsi naši napori združeni proti istemu cilj.u!
Obramba naših šol je važen mejnik na poti k označenemu cilju.
iZato vpisujte svoje otroke v slovenske šole!
Izpiti na nižji srednji šoli
Na slovenski nižji srednji šoli v Trstu, ul. della Scuola Nuova 14, bodo v juniju naslednji izpiti:
1. Sprejemni izpit: začetek 16. junija. Vsak učenec naj vloži do 31. maja prošnjo na kolkovanem papirju za 24 lir in ji priloži:
a) Rojstni list anagrafskega urada, kolkovan s 24. lirami;
b) Potrdilo o ponovnem cepljenju;
c) Potrdilo o istovetnosti;
č) Potrdilo o plačani taksi 150 lir.
V pisarni pa plača 100 lir za kolek na diplomi, papir in izpitne stroške.
2. Nižji tečajni izpit: začetek 21. junija. Prošnjo je treba vložiti do 5. junija. Taksa znaša 350 lir, izpitni stroški 200 lir.
3. Privatni vstopni izpit: v drugi polovici junija. Prošnjo je treba vložiti do 1. j.unija. Taksa iznaša 300 lir.
Vse takse se plačajo na pošti na položnici za šolske .takse tek. račun št. 11/124.	Ravnateljstvo
Izpiti na nižji trgovski strokovni šoli
Sprejemi, vstopni in nižji tečajni izpiti na Nižji državni trgovski strokovni šoli se začnejo v drugi polovici junija po urniku, ki je objavljen na oglasni deski v šoli.
Prošnje sprejema šolska pisarna vsak dan in jih je treba vložiti za nižji tečajni izpit do 5. junija, za ostale izpite do 31. maja 1950.
Vsa pojasnila se dobijo v šolski pisarni v ulici La,zzaretto Vecchio 11-11.
Filmski prosvetni večer v Boršta
Slovenska prosvetna matica priredi v soboto 3. junija ob pol deveti uri zvečer večer izbranih prosvetnih filmov v Borštu na prostem. Dostop prost.
Iz Nabrežine
Meseca maja so se sestali delegati krajevnih odborov SDiZ na-brežinske občine v sedežu nabrežin-ske krajevne organizacije na svoj prvi občni zbor, da izvolijo okrožni odbor SDZ za občino Devin -Nabrežina.
Zibora se je udeležilo nad 20 de-legatov-ift starih zaupnikov Slovenske demokratske zveze. Prisostvovala sta tudi člana glavnega zvezi-nega odbora iz Trsta gg- Rudolf in Flego. Zbor je odprl predsednik krajevnega nabrežinskega odbora g. Terčon Josip. V svojem kratkem pozdravnem in začetnem govoru je poudaril namen in pomen današnjega dneva za razvoj demokratične misli v naši občini. Volitve za sestavo okrožnega odbora so dale sledeči izid: predsednik Terčon Josip iz Nabrežine, tajnik Seuka France iz Nabrežine, blagajnik Kralj Jože iz Slivnega 9. V novi odbor so izvoljeni še sledeči odborniki: Gabrovec David iz Mavhinj 14,' Furlan Jože iz Mavhinj 37, Le-giša France iz Cerovelj, Legiša France iz Vižovelj 4, Metiikovec O-tilij iz Slivnega 23, Pahor France iz Sesljana 11, Pertot Adolf iz Nabrežine 177, Plesničar Albin iz Sem-polaja 39, Sirca Stanko iz Mavhinj 1 in Terčon Ivan iz Mavhinj 42.
Pregledovalca računov: Colja Jože iz Devina 65 in Pertot Lambert iz Nabrežine.
Po izvolitvi odbora .se je vnela zelo živahna delbata o glavnih občinskih vprašanjih političnega in gospodarskega značaja. Podano je bilo mnogo predlogov za prihodnje delo, kot tudi kritika dosedanjega dela. Po daljši debati so bili sprejeti razni sklepi, ki se tičejo v glavnem bodočih javnih del.
Bazovica
Na univerzi v Padovi je dne 16. maja promoviral za elektrotehničnega inženirja Silvan Žagar jiz Bazovice. — Čestitamo.
Iz Devina
V ponedeljek, 29. maja, smo v velikem številu spremljali k večnemu počitku gospo Antonijo Colja iz Devina. Pokojnica, ki je bila žena bivšega devinskega župana g. Josipa
Colje, je dočakala lepo starost 79. let. Bila je vzorna mati in do zadnjega zvesta čitateljica našega lista. Žalujočemu soprogu in vsem števil-’ nim sorodnikom izrekamo naše sožalje, njeni blagi duši pa želimo večnpga miru.
Od Opčin do Proseka
Komu ni znana ena najlepših ravnin, kar jih ima naš Kras, ravnina od Opčin do Proseka?
Ta ravnina ima vso bodočnost pred seboj, ako ostane Trst na Svobodnem tržaškem ozemlju.
Izdelani so že načrti za tovorne kolodvore, ki bi razbremenili tržaški promet, izdelan je že načrt za tržaško letališče'med Opčinami in Prosekom.
Od 1. 1914 do Marshallovega načrta je počivala na Tržaškem podjetnost večjega obsega. STO je postavilo nove temelje in nove možnosti tej podjetnosti. Od ohranitve STO-ja je odvisno njihovo uresničenje in blaginja vsega tržaškega prebivalstva. Tudi našega kmeta!
Naši vinogradniki na Proseku in v Križu so pričeli živo občutiti tekmo italijanskih vin, ki imajo tako nizke cene, da se našemu človeku iza take cene ne izplača gojiti vinake trte. Je res, da je cena domačemu vinu pri nas višja kot cena italijanskih vin. Ali ne bi bilo dobro, ako bi se naši strokovnjaki pobrigali in svetovali našemu kmetu gojenje samo onih trt, ki dajo žlahtna, kakovostna vina? Terano-va trta, ki je prav za prav »refošk«, uspeva v vseh naših krajih, četudi ima njeno vino od kraja do kraja različno količino kisline. Ali ne bi kazalo vpeljati pri nas v pretežni večini teranovo trto (»refošk«)? To vino bi se gotovo draže prodajalo kat druga pri nas danes običajna vina.
Iz Velikega Repna
Naša občina je postala za Tržačane res vabljiva izletna točka. Re-pentabor,-ki se je že v 18. stoletju imenoval Grebentabor, in Veliki Repen (Greben) sta vsako nedeljo in praznik polna izletnikov. Naši zeleni griči, naše gozdičevje, naš Volnik, naš Repentabor z bajnimi razgledi na trnovsko planoto, Go-ljake, Čaven, Otelco in vse tja do Snežnika, in ob jasnem celo do Triglava, Krna in Kanina, nudijo izletnikom duševni počitek in razvedrilo, ki ga zaman iščejo v mestnem vrvežu. Repentaborska občina se mora zavedati svojega posebnega privilegiranega položaja in možnosti za razvoj tujskega prometa.
iTu je več gostiln, ki nudijo izletnikom dobro postrežbo, prvovrstno hrano in pristno kapljico. Ali tudi za poletne letoviške sobe je treba poskrbeti. Prihajajo v poštev sobe ne samo na gostilnah, ampak tudi pri kmečkih družinah, ki imajo več. prostora. Opremiti danes sobo za tujski promet ni brez stroškov! Ali zavedati se moramo, da je tujski promet hvaležno ln dobičkanosno podjetje. , Zato se morajo zlasti v višjih legah in v bližini gozdov in zelenja stoječi kraji pripraviti za pospeševanje tujskega prometa pri nas. In ravno repentaborska občina je prva poklicana, da prevzame pobudo za razvoj tujskega prometa in da v tem zgledno prednjači.
Industrijska posojila
V mesecu februarju in marcu 1950 je urad iza posojila pri ZVU preučil in upošteval približno 50 prošenj za posojila. Od teh prošenj so nakazali vsoto 125 milijonov lir v obliki posojil poslovnim podjetjem, da bi jim pomagali pri izvedbi načrtov za modernizacijo in izboljšanja z nadomestitvijo starih in zastarelih strojev in opreme. To bo omogočilo podjetjem, da vpeljejo moderne proizvajalne metode in upati je, da dosežejo znižanje obratovalnih, stroškov z istočasnim o-mejenim povečanjem proizvodnje.
Med 'podjetji, ki so v teh dveh mesecih prejela posojila so: mehanična mizarstva in pomorske delavnice, garaže, neka apnenica, podjetja za izdelovanje papirnatih vreč, izdelovalci mezg in slaščic, izdelovalci umetnih svetilk, nek izdelovalec papirčkov ža cigarete, neka majhna ladjedelnica in neko majhno podjetje in	. letovanje mila.
Ta finančna podpora od strani ZVU je nadaljevanje njenih prizadevanj za obnovo industrije in za istočasno izmanj.šanje brezposelnosti.
Dela ra prevzgojevališče mladoletnih v Padričah
Oddelek za javne naprave ZVU je sklenil is tržaškim podjetjem Ca-narutto Guglielmo pogodbo za prvo skupino del zgraditve prevzgojeva-lišča mladoletnih v Padničah za znesek 83,582.400 lir.
Zgradba, za katero se zanima pravni oddelek ZVU že dalj časa, bo obstojala iz štirih enonadstropnih stavb, ki bodo okoli skupnega dvorišča in bo zadostila nujno občuteni potrebi ukrepov za socialno rehabilitacijo mladoletnikov cone.
Tozadevna dela bodo dogotovild v približno enem letu; pri delih bo zaposlenih približno 60 oseb.
ZGODOVINA ODGOVARJA ARTURJU MANZANU
»Messaggero Veneto« je prinesel že štir.i članke o Goriških Slovencih, prej pa vrsto člankov o Nadi-ških in Terskih Slovencih. Vse članke je pisal Arturo Manzano z o-čitr.im namenom, da bi dokazal, da Slpvencev v Italiji ni in da jih tudi 'nikoli ni bilo. Nekako tako, kakor so trdili fašisti, in kakor trdijo vsi tisti, katerim smo Slovenci v Italiji trn v peti.
Za tistim Sicilijancem, ki je napisal, pod vladavino »vsemogočnega« Dučeja, da je Ljubljana italijansko mesto samo zato, ker so jo rimski trenutni okupatorji imenovali »Emona«, menim, da so Man-®anovi poizkusi izbrisati slovensko manjšino v Italiji in njeno zgodovino največja pustolovščina, kar jih kakšen lažiintelektualec zmore v sedanji pofašistični dobi. Vse kaže, da Arturo Manzano ne razume niti besedice slovenskega jezika, ker bi ga moralo biti sicer sram gorostasnih napak, ki jih v njegovih člankih iznaša.
Ze tam okoli leta 1930 sem se moral večkrat globoko nasmejati, ko sem slišal iz ust dveh italijanskih profesionistov, ki sta .prišla v Gorico z daljnega juga, da je naš jezik le »dialekt« nekega neizoblikovanega jezika, ker Slovenci nimamo Danteja in .torej ne moremo trditi, da imamo svoj jezik...
Približno takega si predstavljam Arturja Manizana, ko čitam njegove »razprave«. Zavedam pa se, da taki »učenjaki« utegnejo škoditi v* javnosti ne zaradi čitateljev iz naših krajev, ki so bolj ali manj vsi, bodisi Italijani, bodisi Slovenci, trezni in poučeni o stvarnosti naše zgodovine, ampak zaradi nekaterih čitateljev z juga, sorojakov gori omenjenih dveh profesionistov. Ti ljudje vzamejo za »dobro in resnično mgodovino« vse, kar iznašajoneka-teri proti Slovencem. Italijani z juga, to nam je dobro znano, poznajo od zgodovine drugih narodov zelo tnalo in še to površno. Izjeme so selo redke, saj se je še senator Orlando osmešil v senatu, ko je govoril o naših razmerah do Italijanov, kakor smo nedavno od tega dokazali v »Demokraciji«.
Stara laž
■Arturo Manzano pobira zastarele odpadke raznih šovinistov iz polpretekle zgodovine in trdi, da je Avstrija, ko je prišla 1. 1866 Italija na Idrijo, nevoljno gledala italijan-stvo v Soški dolini, na Vipavskem in v Idriji, ter v »živahno, kompaktno in popolno italijanstvo Gorice«. Manzano hoče namreč trditi, da je Avstrija protežirala Slovence proti Italijanom! V zadregi pa zavija trditve tako, da prikazuje Goriške Slovence kot prijazne Italijanom in Italiji, Koroške in Kranjske Slovence pa kot državne naseljence na škodo Italijanov. Pravi in resnični nasprotniki Italijanov naj bi torej bili le ti državni nameščenci in ne Goriški avtohtoni Slovenci!
»Slavni zgodovinar« Arturo Manzano pada tako v protislovje, ker, prazen kot je glede tega slovenskega naroda, pozablja, da Goriški, Koroški in Kranjski Slovenci živijo strnjeno na neprekinjenem o-zemlju. Vse te tri dežele so bile skupaj pod avstrijskim cesarstvom. Le Nadiški in Terski Slovenci živijo pod Italijo od leta 1866.
Na drugi strani pa je vsem vrabcem na strehi znano, da Italijanov v Soški dolini, na Vipavskem in v Idriji nikoli ni bilo .in da so v Gorici vedno bili Slovenci. Sporadični pojavi kakega plemiča, ki je v Soški dolini, v Idriji in na Vipavskem sesal kri slovenskega kmeta v srednjem veku, so ostali danes brez vsakega sledu.
Da se vrnemo k prejšnji misli, moramo povedati, da so bajko o nekem protežiranju Slovencev proti Italijanom od strani Avstrije že izbrisali sami fašistični listi po beograjskem sporazumu od marca 1. 1937. Dobro se spominjam, kako je ves fašistični tisk takrat trdil, da tako natolcevanje italijanskega tiska iz prefašistične dobe ne odgovarja resnici. Toda Manzano se zgodovine italijanskega tiska ni u-čil...
Odgovarjali bomo sedaj Arturju Manizanu iz navedbami iz treh knjig »Zgodovine Furlanije« (»Storia del Friuli«), ki jih je napisal Italijan Pio Paschini.
Pismo pspoža Gregorja
Na strani 120 prve knjige prinaša Paschini pismo papeža Gregorja, od julija 1. 600 po Kr., naslovljenega škofu Maksimu v Solin:
»Zelo me vznemirja in pobija vest, da slovanska ljudstva grozijo s poplavo tvojega ozemlja. Hudo mi je vedeti, da trpite, kajti jaz sam trpim z vami in vznemirja me vest, da so Slovani, ki so prekoračili I-stro, že začeli vdirati v Italijo.«
Pavel Diakon
Zgodovinar Pio Paschini nadaljuje:
»Saj nam tudi Pavel (Diaconus, op. ur.) pripoveduje, da so Langobardi, Obri in Slovani — potem, ko je Agilulf razdejal Padovo — vdrli v Istro ter z ognjem in ropom opu-stošili vse.«
»Leta 603 je kralj Agilulf stopil iz Milana in je s Slovani, ki mu jih je poglavar Obrov poslal na pomoč, oblegal mesto Cremono, jo zavzel 21. avgusta in porušil do tal. Na enak način je zavzel tudi Mantovo 13. septembra.«
Na strani 121. pa pravi Pio Pa-schini:
»Leta 611. so Slovani pobili vojake in hudo oplenili Istro. Izgleda, da so pobiti vojaki bili Turki.«
Na strani 127. prve knjige pravi nadalje Pio Paschini dobesedno:
»Ce je Pavel Diaconus slabo poučen glede Oglejske cerkve, se zna naslanjati na krajevna sporočila posebno kar se tiče odnošajev med Langobardi in Slovani na mejah Furlanije. Prvi so utrpeli trenuten poraz, katerega skuša Pavel opravičiti. Ko je umrl Adon, ki je bil malo pred tem jrostavljen za »varuha dežele«, je bil imenovan za kneza Ferdulf, zapravljivec in bahat človek, ki je prihajal iz Ligurije. Željan pridobiti si nekaj vojaške slave, je podkupil nekatere Slovane, da bi pripeljali v kneževino slovansko vojsko. V resnici so se nekateri slovanski tatovi vrgli na črede in na pastirje koz, ki so se tam' blizu njih pasle ter vzeli plen. Krajevni poglavar (»sc ul-dais«) Argait je stekel za njimi, pa jih ni ujel, in je zato Ferdulf rav-
nal z njim kot z bojazljivcem. Kmalu zatem so prišli Slovani z veliko silo proti Furlaniji in so se utrdili na nekem velikem hribu. Ferdulf je iskal priliko, da bi jih potolkel, ko pa ga je Argait razdražil, naj pokaže svoj pogum, je naglo na konju šel gor po hribu. Ferdulf in njegova vojska sta šla za njim. Slovani so se postavili v obrambo in bojujoč se bolj s kamenjem in s sekirami kot z orožjem, so jih vrgli s konja in pobili. Tam je padlo vse plemstvo iz Furlanije skupaj s Fer-dulfom in Argaitom.« Pavel (Diaconus, op. ur.) pa ne pove, kako so bile urejene razmere s Slovani po tem furlanskem porazu.
Bitka pri Lavarianu
In Pio Paschini nadaljuje na strani 127.:
»Za Korvolom je bil izvoljen za kneza, okoli leta 705, Pemon, genialen človek in domovini koristen. Njegov oče, ki je prišel iz Beluna, je po nekem uporu prišel živet v Furlanijo. Sinovi Pemona so bili Rathis, Ratkait in Aistolf; in on je zbral okoli sebe sinove tistih plemičev, ki so padli v prej omenjeni vojni, in jih je dal izobraziti skupaj s svojimi sinovi, kakor da bi bili člani njegove družine. Nekaj let pozneje, ko so dorasli mladeniči, ki jih je bil dal izobraziti, je Pemon, ki je izvedel, da se je velika množica Slovanov zbrala v kraju imenovanem Lavariano, Slovane napadel in v velikem številu pobil, ne da bi prizadejal škode svojim; toda v bqjazni, da bi koga od svojih izgubil v borbi, je sklenil dogovor s samimi Slovani
V	tistem kraju; in od tistega časa so se Slovani vedno bolj učili bati
se orožja Furlanov.« Ta zadnji dogodek se je pripetil okoli leta 720. K .temu bi mi dodali še naslednje: Dokazano je, da je ta zgodovinska bitka pri Lavarianu med Slovenci in Furlani ostala neodločena. Grof Pemon je zato pristal na sklenitev miru na samem bojnem polju in na razmejitev, ki je Slovencem dodelila vse ozemlje nad furlansko nižino. Lahko pri tem ugotovimo, da je ta razmejitev ostala v teku stoletij v glavnem neizpremenjena. Krajevna imena v furlanski nižini pa nam še danes pričajo, da. so Slovenci živeli .globoko v nižini do samih bregov Livnice! O tem pa bomo obširneje spregovorili prihodnjič.
To se je zgodilo okoli leta 720 po Kr. Prikazal sem nekaj primerov vojaških nastopov Slovanov v tistem času, nalašč zato, ker je Arturo Manizano lagal v svojih člankih, da Obri in Langobardi niso potrebovali Slovanov kot borcev.
O Slovencih v dolini reke Ter in v dolini Nadiže ter na Goriškem pravi Pio Paschini še sledeče.
Knjiga prva, stran 141.:
»Nič nam ni znano, kaj so patriarhi (Oglejski, op. ur.) okoli tega časa ukrenili za spreobrnitev Slovencev s Koroške. Kakor smo videli, so boji med Langobardi in Slovenci trajali do polovice osmega veka in ni verjeti, da bi se bilo do tega časa kaj ukrenilo v tem oziru, tembolj, ker so Obri, ki so ostali vedno barbarski, močno pritiskali s svojim gospostvom na vsa slovanska plemena, s katerimi so mejili. Od časa kneza Rathisa (o-koli l. 720) dalje obstoja možnost, da so se Langobardi in Slovenci med* seboj zbližali na veliko korist krščanske omike, in da se je oglejski vpliv od Čedada usmeril proti gornji Nadiški dolini, kjer so se bili Slovenci zelo verjetno nastanili, in proti Soški dolini, kjer so imeli prav gotovo svoj stan. Ne moremo pa povedati z gotovostjo, ali so Slovenci tedaj že začeli vstopati v gornjo dolino reke Ter in v ono reke Bele (v Kanalski dolini!), kjer jih nahajamo prav gotovo v naslednjih stoletjih.«	Radovan
Izgiedi evropske proizvodnje
Gospodarska komisija za Evropo je predložila OZN poročilo, v katerem navaja, da se lahko evropska industrijska proizvodnja v prihodnjih debetih letih poveča za okoli 50 odstotkov.
Komisija poudarja, da se lahko rešijo osnovna vprašanja Evrope samo z obširno proizvodnjo in z obširno trgovino v Evropi in 'sploh na svetu. Komisija tudi opozarja, da bo nastajajoča nemška in japonska konkurenca v svetovni trgovini povzročila drugim državam resne težave.
Poročilo izjavlja, da se morajo že »zdaj« podvzeti potrebni ukrepi, da se preprečijo težke motnje v evropski trgovini in produkciji v času, ko bo prenehala dolarska pomoč evropskim in drugim državam. Države evropskega zahoda so torej opozorjene, da je treba doseči »zdaj« sporazum o osnovnih ukrepih, ki naj zmanjšajo njihovo odvisnost od uvoza blaga, katerega morajo plačati v dolarjih, in ki naj povečajo možnost pridobivanja dolarja v Združenih državah in na drugih dolarskih tržiščih.
Poročilo opisuje gospodarski položaj Evrope v letu 1949 sledeče: Industrijska proizvodnja je bila v Evropi, brez upoštevanja Sovjetske zveze, za 14 odstotkov večja kot v letu 1948 in za deset odstotkov večja kot v letu 1938. Ce se ne upošte-
va Nemčije je industrijska proizvodnja presegla za 25 odstotkov predvojno višino. Poljedelska produkcija se lani ni znatno povečala. Se vedno je ostala ta produkcija za deset odstotkov pod višino skupne evropske predvojne proizvodnje. Neupoštevaje Nemčijo so skup ne investicije presegle za okoli 60 odstotkov predvojne investicije. Brezposelnost je bila posebno resno vprašanje v Belgiji, v zahodni Nemčiji in v Italiji.
Komisija poudarja, da ima sedanji zastoj trgovine med Vzhodom in Zahodom, ki je nastal v glavnem iz političnih razlogov, »resne gospodarske posledice«.
»Dejstvo, da vzhodna Evropa ne more dobiti potrebnega blaga in raznih izdelkov iz držav zahodno od železne zavese, povzroča razne težave na vseh poljih, zlasti pri industrializaciji, katera zahteva mnogo večje vsote kot pred vojno. V zahodni Evropi pa povečuje okolnost, da ne dobiva potrebnega blaga iz vzhodne Evrope, odvisnost od dolarskih virov in vedno bolj poostru-je problem prekomorske plačilne bilance.«
Iz poročila je tudi razvidno, da se je sovjetska industrijska proizvodnja od leta 1948 do 1949 povečala za 20 odstotkov. Torej nekoliko manj, kot se je ta proizvodnja povečala v drugih evropskih državah.
KOMUNIZEM IH NARODNOST
Vsakdanje življenje nam nudi nešteto dokaizov, da je komunizem največji .sovražnik vsake narodne zavesti. Vsak posameznik, ki zgubi narodno zavest, je na najboljši poti, da zgubi svojo narodnost popolnoma. Razne fratelance, dvojezični mitingi v popolnoma slovenskih krajih, vse to je pripomoglo do nekake narodne mlačnosti, ki je zaradi raznih razočaranj polagoma zajemala širše narodne sloje. Zgodovina slovenskega naroda ne poizna dobe, ki bi bila. hujša za obstoj našega naroda, kot je doba teh fratelanc, ki jih je prinesla s seboj — ironija — »narodna osvobodilna fronta.«
Komunizem ima na razpolago zelo mnogo varljivih krink. Da pridobi širše mase jim pokaže najbolj narodno lice. Z največjo nesramnostjo se postavlja komunistični tisk (n. pr. »Delo«) za edinega varuha slovenskega naroda in ljudi, ki pišejo v te časopise, ne oblije rdečica sramu, ko v isti številki pišejo, da je internacionalizem sveta stvar. Vsak, ki brani svojo narodnost, ki pokaže svojo narodno zavest je od teh ljudi ,proglašen za fašista. Ce smo narodnozavedni ljudje fašisti, Ikaj so pa ti krinkarji, ki »edini branijo slovenski narod?« Logike pri komunistih ne smemo iskati, iz enostavnega razloga, ker je nimajo. Ce pa jo imajo, je njihova logika le ena, in sicer: vse za komunizem in vse drugo je .treba likvidirati!
Jezik, zaklad človeka
Kar človeka povzdigne nad žival je dar govora. Govor tvori jezik in jeiziik določa narodnost vsakega posameznika. Skupina isti jezik govorečih ljudi tvori narod. Človek ali stranka, ki uči mlačnost do lastnega jezika, pozneje brezbrižnost in na koncu popuščanje rabe tega jezika je nakod ubijajoča, protinarodna stranka. Da hodi ravno komunistična partija po teh stopinjah previdno, varno in postopno so najboljši dokaz naši komunisti .sami. Niso redki slučaji, ko ko-minformiSitični starši slovenskega porekla vpisujejo svoje otrdke, svojo lastno kri, v italijanske šole. Da bi bili ti ljudje še Slovenci, bo »Delo« zaman dokazovalo. To bi bila prva stopnja posledic narodne mlačnosti. Ti ljudje, ko se jim to očita, odgovore: — Saj je vse en vrag, v katero šolo ga vpišem. —
Šola
Ne tovariš, ni vse en vrag, v katero šolo vpišeš svojega otroka.
V	slovenski šoli bi se tvoj otrok naučil dveh jezikov, ki mu bosta koristila v življenju. Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš! pravi pregovor in pravilnost tega reka si skušal tudi ti na lastni koži, dragi oče. Zdaj si pa gluh in, slep! Tvoj otrok, ki si ga vpisal v italijansko šolo, bo postal šovinist proti lastnim krvnim bratom, postal bo re-negat in ko malo doraste ne boš njegov »compagno«, kot si zdaj domišljaš, o ne, v njegovih ustih boš čisto navaden »sc’iavo«. Komu se boš, tedaj zahvalil za tak poklon iz sinovih ust? Sam sebi in svojemu komunizmu, ki ti obljublja nebeisa na zemlji, a ti .bo dal pekel, kot ga je dal vsem slovanskim narodom »od Urala (in še dalje) do Triglava.«
Imamo še hujše slučaje! Koliko kominformistov je prepisalo svoje otroke iz slovenske v italijansko šolo. »Delo« o tem zvesto molči, čeravno to ve. Znamenje, da to ravnanje svojih »slovenskih« pristašev odobrava. Odobrava, ker to isluži namenom partije; kdor jezik izda, izda 'sam sebe in svoj narod; kdor narod izda, izda poštenje in pametno mišljenje — postane zrel za internacionalno vojsko, ki nima ponosa, ne vesti. Ce »Delo« o vsem tem molči je gotovo, da taka prepisovanja, ki so prodajanje lastnih otrok, pridejo stranki prav in kako naj piše proti, če se je zato vršila morda celo tajna propaganda? Ce hi ne bilo te .propagande — bi ne bilo toliko slučajev, kot jih je!
(Sledi.)
•• m-
lil
mmm
m
Kfun0
TARCENT, — Iz Tarčenta vodi pot po krasni dolini Tera med terske Slovence do pogorja Mužac, ki loči Beneško Slovenijo od Rezije.
Josip Jurčič:
Sosedov sirL
iv.
Čeden človek je ta Stefan. Zna se mu, da gleda nekaj na obleko. Lepo sukneno kamižolo nosi, črne irhaste hlače se ga dobro oprijem-Ijejo, svilena ruta je vrhu žameto-vega brezrokavnika okusno zavezana za vratom, in klobuk iz zajčje dlake predrzno sedi vrhu lepega čela; izpod klobuka padajo precej dolgi, kodrasti, črni lasje; pod nosom je malo brk: skratka ves drugačen je od svojega očeta — Bra-šnarja.
Po svojem očetu ni Stefan imel nobene druge lastnosti nego telesno velikost. Moč, širjavo čez pleči in lepo vzrastle ude mu je dala narava; po materi, ki mu, je bila v njegovem štirinajstem letu umrla, pak je nasledoval poštenost, dobro srce in še mnogo dobrih dušnih lastnosti.
Sele dvaindvajset let star, bil je že dve leti samostojen gospodar, odkar je namreč bil njegov zapravljivi oče prisiljen, odstopiti mu (svoje nepremično imetje. Da to gospodarstvo ni bilo posebna sreča, umeje se lahko. Dobil je opuščeno »emljišče, nobenega repa v hlevu
in kup dolga, od katerega je bilo treba obresti plačevati. Oče je živel od njegovega dela, a sam redko za kako orodje 'prijel.
Pa četudi se je bilo Stefanu z vsemi temi in drugimi neugodnostmi boriti, pr.ipr.idil in zboljšal je bil v teh dveh letih že mnogo. S pomočjo svoje tete, Brašnarjeve sestre, in ednega hlapca, ki ga je bil v službo vzel, lotil se je kmetovanja, dobil nekaj živine v hlev, in tako niu je dobro od rok šlo, da ni samo obresti plačeval nego tudi poslopje nekoliko popravil in letos že celo majhen del dolga plačal. Kmetje so ga hvalili in dejali: »Ta je priden in pameten, Bog mu bo srečo dal in kmalu bo na trdnih nogah stal, to boste videli.«
Pač je mladeniču časih težko delo, in skrb se mu je še bolj zagrenila s to mislijo, da je očetova lahkomiselnost kriva njegove neugodnosti. Nikdar pa nihče ni slišal, da bi se bil potožil, ter nikoli ni očetu rekel žal besede. Da je z očetom malo govtoril, tega je bil več stari Brašnar sam kriv nego sin. Bodisi, da je starca vest pekla, ali da ni imel Stefana rad, ker je videl, da
se ni čisto nič po njem vrgel, ali ker ni nobenega človeka rad imel: kakor se ni za njegovo izrejo. brigal, tako se tudi zdaj ni pečal zanj. Minilo je včas,i po več dni, da nista besede govorila. Ce je oče po štiri dni z doma bil in peti dan pijan prišel domov, ni ga. sin vprašal: kje ste bili, kaj ste delali? In če je oče šel sinu, kar se je redko zgodilo, pomagat orati, držal je plug molče brazdo za brazdo, ter ni vprašal: kaj boš sejal ali sadil? Ce sta si imela kaj povedati, povedala sta si ob kratkem, ali pa sta si izvolila kriv pot, namreč teto Marjeto, ki je temu pripovedovala, kaj je oni rekel. Stefan je bil takega očeta vajen ter niti mislil ni, da bi mogel biti drugačen.
S Smrekarjevo Franico je Stefan-leto dni vkupe v farno šolo hodil, predno so. jo bili dali v mesto. Tedaj .sta bila prijatelja, kakor so baš sosednji otroci. Ko je deklica iz mesta prišla, se je zdelo Stefanu, da ima že nekaj bolj gosposkega na sebi. Ni si upal z njo govoriti, da, celo ogibal se je je. Sele počasi se ji je zopet približal.
Rad jo je imel, vesel je bil, kadar je mogel z njo govoriti. Pa bila mu je samo kakor prijateljica, več — več sl misliti ni mogel. Dovolj mu je bilo in srečen je bil, da mu je na njegov ogovor prijazno odgovorila, kadar sta bila kje med ljudmi, ona, bogata Smrekarjeva hči, pa (njemu, ki je bil le Brašnar-jev sin.
»Kaj boš kupoval na samnju?«
vpraša ga deklica.
»Teti je čevljev treba, usnja bom kupil.«
Pa ni bilo res. Teti ni bilo čevljev nič treba in usnja n.i bil napihnjen kupovati. Zlagati se je moral, ker resnice ni mogel povedati. Resnica pa je bila, da Stefan, ki se je težko od doma in nujnega dela ločil, šel je samo zato v semenj, ker je vedel, da tudi Smrekarjeva Franica gre, in sicer peš gre ter sama. Kako je to zvedel, to Bog zna.
»Drugega kupička nimaš?« vpraša Franica.
»Nič drugega. — Pač! Prstan bi hotel tudi kupiti, tak, kakor ga ti imaš tukaj-le.«
Rekši jo prime za levo roko in gleda tenek, zlat prstan, ali morda gloda lepo ročico ali oboje, prstan in ročico, ne vem.
»Cernu ti bo tak prstan, kakor je moj? Saj ga ne boš mogel nositi, premajhen bi bil tvoji roki,« pravi deklica.
»Saj ni, da bi ga moral nositi na prstu.«
»Kaj pak?«
»Ko bi baš takega dobil, kakor je ta tvoj, prašil bi te, da bi menjala In bi jaz tvoj prstan imel.«
»Potlej bi bila pa kakor mož in žena,« smeje se dekle.
»Prstan tega še ne stori, treba fajmoštra.«
Deklica se zasmeje in začne govoriti druge stvari. Sama pa zavede govorico -zopet na prejšnjo reč, vprašaje:
»Ti bi rad moj prstan imel?«
»Rajši od ne vem česa.«
»Cernu ti vendar bo?«
»Imel ga bom!«
»Ali ni dosti vreden. Romaj tri goldinaaje morda.«
»Jaz bi ga ne dal za sto kron srebra.«
»Na ga!«
Stefan je Imel prstanek v roki. Vesel je bil, da bi bil visoko v zrak poskočil,- Ko bi bila krvi od srca zahtevala za plačo, dal bi jo bil rad!
V.
Na semnju je bilo živo gibanje. Tesno je v dolgih vrstah stala živina, par za parom, tako da so se težko prerivali sem ter tje, kupci, mesarji in kmetje. Volom je bilo menda jako dolgočasno: prežvekovali so in se niso nič zmenili za vretje okrog sebe. Ce je kakemu rogatemu velikanu morda na misel prišlo, svojemu četveronogemu bratu ali sosedu z rogmi sovraštvo, a-li na neki drug način nedovoljeno ljubezen pokazati, vzdignile so se takoj od vseh strani šibe in batine ter so padale po njem, da ga je hitro veselje in skakanje minilo. Tudi materam kravam ni bilo po volji, da so bile tukaj v popoludan-šnji vročini na ogled razstavljene, ta ručoč, druga se tiho pogovarjaje s svojim čez pas z višnjevo ruto prevezanim, strahoma pri njej stoječim teletom, tretja mirno ležeč v prahu in v svojem blatu na tleh.
Smrekarjev Anton je počasno hodil med živino! Glavo je nosil pokonci, klobuk se mu je bil nazaj
■pomeknil, levica je držala s srebrom okovano pipo, a v desnici je imel drobno šibo, s katero je tega in onega vola malo potepel, da se mu je s poti umaknil. Kakor častna straža so hodili za njim trije kmetje, prosili in prigovarjali mu. On je mirno kadil, nič odgovarjal, pokimal zdaj onemu, zdaj temu, ki ga je srečal in pozdravil.
»Kaj ne, Anton, da boste še meni voli kupili?« reče eden treh kmetov.
»Petnajst goldinarjev mi boste vendar utrpeli posoditi,« govori drugi in tudi tretji prosi, da bi mu voli v rejo kupil.
Pa Anton ni hotel nič slišati. Sele ko se izmed živine prerije in vidi, da se ga sitneži drže kakor la-ščec, vzame pipo iz ust, pljune po tleh in reče:
»Kai vam nisem povedal, da sem danes že kupil vsem, katerim sem mislil? Le pojte!« j
Dva, ki sta ga volov prosila, raz-videla sta, da je vsaka beseda zastonj ter da se ne da preprositi, odšla ata torej in klela. A tretjega Anton sam pokliče nazaj.
»Koliko bi rad?«
»Petnajst goldinarjev vas prosim.«
»Kaj boš z njimi?«
»Prašička bi kupil, in kadar ga zredim, vrnem vam z obrestjo, gotovo.«
Anton izvleče svojo listnico, * bankovci natlačeno, oslini prat i» Izbere tri petake.
(Nadaljevanje)
Desti z Goriškega
Kmetijstvo in jezikovno mešana področja
Da bi olajšala pritisk brezposelnosti tudi na kmetih je lani vlada izdala 29. aprila 1949 zakon, štev. 264, s katerim je odločila, da se morajo vsi kmetijski delavci najemati le s posredovanjem urada za delo. Izjema naj bi veljala le za hribovska in jezikovno mešana področja, ki jih predsednik republike določi. Sedaj je predsednik republike izdal tozadevni odlok, ki določa, da predpisi navedenega zakona .iz 4. 49. ne veljajo v videmski pokrajini za občine Naborjet, Ovčjo vas, Pon-tafelj in Trbiž; v goriški pa za občino Doberdob, za tiste dele bivše občine Kojsko, ki so ostali v Italiji in za tiste dele bivših občin Miren in Opatjega sela, ki so ostali v Ita-
liji. iZa te zadnje kraje omenja predsednikov odlok, da je v teku .predlog za postavitev avtonomnih Občin Steverjan in Sovodnje. Poleg tega predpisi zakona iz leta 1949. ne veljajo na Goriškem in v Videmski pokrajini za vse kraje, ki ležijo najmanj na 700 metrov višine nad morjem. Ce kmetije ležijo na tej višini, in imajo deloma zemljišča pod to višino, so v celoti izvzete iz predpisov zakona iz leta 1949.
Značilno je za nas Slovence dejstvo, da smatra predsednik republike, da so n. pr. na Goriškem jezikovno mešani kraji samo in ravno tisti, kjer prebivajo izključno samo Slovenci. Vidite, da nas ne mara niti g. predsednik republike!..
Drobne u es t 1
Odlikovali slovenski srednješolci
Pri tekmovanju za najboljšo nalogo gospodarskega iznačaja, »Obnova in štednja«, ki ga je razpisalo Prosvetno ministrstvo v Rimu s sodelovanjem Zveze hranilnic (»Ass©-eiazione Casse di Risparmio«) za dijaštvo v vsej državi in katerega so se udeležili tudi slovenski srednješolci, sta odnesli častne nagrade .tudi dve naši dijakinji, in sicer DELPEN Neda iz III. razreda liceja, kateri je posebna komisija prisodila 3. mesto izmed 15 odlikovanih v goriški pokrajini, in BORSI-NI Romana iz IV. razreda učiteljišča, ki je bila na 8. mestu. Razen pohvalnega pisma sta omenjeni dijakinji prejeli še vsaka svojo hranilno knjižico z nekaj tisočaki.
Knncert gč. Damijane Bratuževe
V nedeljo 28. t. m. je Goričanka gospodična Damjana Bratuževa dala v ožjem krogu v Vidmu koncert raznih del glasbenih mojstrov; Mozart: fantazija v do minore, Scar-.latti: dve sonati, Schumann: Papil-Ipns, Brahms: Intermezzo in balada, Chopin: Sest maizurk, Tajčevič: Sedem balkanskih plesov, Khachatu-rian: Toccata. Gospodična Bratuževa je izvajala vse točke z veliko spretnostjo in tako pokazala ves svoj velik talent za muziko. Vsi zbrani povabljenci, med katerimi
je bilo lepo število Slovencev iz Gorice, so ji s ponovnimi ovacijami izkazali priznanje.
Podgora
V soboto zjutraj 27. t. m. se .je hudo ponesrečil naš‘g. župnik Bernard Špacapan. Zaradi neke ovire, ki se mu je stavila hipno pred motorno kolo, in katere se je hotel izogniti, da ne bi padel v še večjo nesrečo, je padel z vozilom in se ves pobil. Nezavestnega so prepeljali hitro v bolnico, kjer se je iz nezavesti zbudil šele v ponedeljek. Njegovo stanje gre sedaj na bolje.
Koajske dirke
V petek, soboto in nedeljo, to je 2., 3. in 4. junija bodo v Gorici \e-like konjske dirke mednarodnega značaja in z visokimi nagradami.
Trg s češnjami
Na žalost je letos trg s češnjami za kmeta nezadovoljiv, ker so cene preveč nizke. Češenj namreč nikamor ni moči izvažati, zato so jih v Gorici plačevali tudi komaj od 15 do 25 lir, sedaj pa po 30 - 35 lir.
Sr. birma
Na binkoštni praznik, v nedeljo 28. p. m., je birma v Gorici potekla v redu. Birmancev je bilo več sto. Slovenci bi želeli, da bi v bodoče imeli svojo lastno skupno birmo,
kjer bi nam škof lahko govoril v našem jeziku.
Povišek stanovanjskih najemnin
Naše čitatelje opo/zarjamo, da so s 1. junijem povišane stanovanjske najemnine, in tako tudi najemnine za druge prostore. Ker imajo tozadevna .zakonska določila precejšnje izjeme, svetujemo vsakomur, da se pozanima za točna določila, da ne zaide v zmoto.
Zanima begunce
U.rad mednarodne begunske organizacije v Ženevi sporoča, da je v izadnjih .mesecih pribežalo iz vzhodnih evropskih držav deset tisoč novih .beguncev. Da se bodo- mogli tudi -ti begunci izseliti v prekomorske države, bo begunska organizacija IRO predlagala spremembo tozadevnih sedaj veljavnih pravil organizacije.
Visok obisk v slov. šolah
V ponedeljek zjutraj je obiskal nekaj slovenskih srednjih in osnovnih šol visok funkcionar prosvetnega ministrstva iz Rima. Prisostvoval je .pouku in izpraševanju dijakov in učencev na osnovni šoli. Izrazil se je povsem pohvalno o naši šoli.
Unrra - blago
Kot poroča urad za Mednarodno pomoč (A.A.I.) je dospela v Gorico tretja pošiljka Unrra - volnenih tkanin. V pošiljki so odeje in blago za moške obleke. Razpečavanje blaga po treh že od prej določenih manifakturnih trgovinah (De Pie-ro - Gosposka ulica, Kramer - Ra-štelj in Ulrieo - Via Crispi) se je že pričelo.
Občinski davki
Pri občinskem davčnem uradu v uliici Crispi 3 je vsem davkoplačevalcem na vpogled drugi dodatni seznam občinskih davkov za 1. 1950. Vsi, ki se zanimajo, si seznam lahko ogledajo v uradnih urah.
Poroka
G. Karel Velišček, tajnik pri ravnateljstvu slovenskih osnovnih šol v Gorici, se je poročil v Vidmu z gdč. Gemmo Cunterin. Mladi par je za življenje zvezal msgr. dr. Kja-čič. Obilo sreče!
Prvo sv. obhajilo v Gorici
V nedeljo, dne 21. maja, so imeli slovenski otroci v Gorici prvo s.v. obhajilo med sv. mašo v cerkvi sv. Ignacija ob deseti uri. Popoldne ob treh je bil zanje sv. blagoslov in nato primerna prireditev v dvorani Marijine družbe. S tem so najlepši dan prvoobhajancev še posebej proslavili in posvetili. Zaradi tesnega prostora so imeli dostop k akademiji razen prvoobhajancev samo njihovi starši in sorodniki.
V zaporih in v umobolnic
Pred kakimi desetimi dnevi so izročili jugoslovanskim obiastvom na bloku pri Rdeči hiši v Gorici lepo število jugoslovanskih državljanov, ki so prestajali kazen po raznih italijanskih zaporih. Izmenjali so jih za italijanske kaznjence, ki so se nahajali v jugoslovanskih kaznilnicah. In to po znanem dogovoru od leta 1948. Sedaj čaka na izmenjavo v goriških zaporih še nekaj takih kaznjencev — jugoslovanskih državljanov. V umobolnici v Gorici pa so zbrali iz raznih krajev Italije 'kakih deset bolnikov in še čakajo na druge, da jih vse skupaj izročijo v Jugoslavijo. O teh nesrečnežih smo svojčas že pisali, ker se krajevna upravna italijanska oblastva prizadevajo, da bi se otresli vseh slovenskih bolnikov. Vztrajali smo, in še vedno vztrajamo, da so ti ljudje, v kolikor iso bili tu v bolnici 10. junija 1940 italijanski državljani, ker se po zakonu smatrajo kot stalno bivajoči v bolnici, kjer živijo.
Pravijo, da se jugoslovanska oblastva upirajo sprejeti te bolnike, češ da so tam nepoznani. Razvila se bo diplomatska bitka še za te reveže. Pa pravijo, da vlada pravica in človekoljubna demokracija na eni in na drugi strani!..
Radio Tr®t II
(343A m
178 Kcsak)
Dnevne oddaje:	7.15 - 8.30, 11.30 -
14.30, 17.30 - 24.00.
Ob nedeljah: 8.00 - 24.00.
Poročila dnevno: 7.18 (izvzemši nedelj), 12.45, 14.00 (izvzemši nedelj), 19.45, 23.15.
Dnevni pregled tiska:	14.15	(iz-
vzemši nedelj).
Nedelja, 4. junija 1950: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Aktualnosti. 12.15 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah. — 16.00 Nastop komornega Zbora iz Pev-me pri Gorici. — 19.00 Pogovor iz ženo. — 21.00 Z domače knjižne police. — 22.15 Zabavna in plesna glasba.
Ponedeljek, 5. junija: 13.00 Slovanske narodne pesmi. — 18.40 Glasba raznih narodov. — 19.00 Evropski obnovitveni načrt. — 21.00 Beethoven: Koncert št. 4. — 23.00 Uspavanke.
Torek, 6. junija:	13.00	Glasba	po
željah. — 19.00 Mamica pripoveduje, ■— 20.10 Vokalni koncert sopranistke Otte Ondine. — 21.00
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska: tiskarna »ADRIA«, d. d. v Trstu
Za Udovičev sklad so darovali: Skupina prijateljev
iz Skednja ................L 2.500.—
družina Logar...................»	2.000.
prijatelji iz Sv. Križa . . » 2-200,-
Skupaj
. L 6.700,—
DEKLE staro 18 - 24 let, Slovenko, pripravljeno se izseliti v Avstralijo, veščo domačih del išče Slovenec iz Avstralije v svrho ženitve. Naslov v upravi lista.
Dr. VRAMJO DELAK, zdravnik ▼ Barkovljah sprejema v ulici Bonafata 8 vsak dan od I -12 ia v Trstu v ulici Commerciale 10-11. od 15. - 17. ure.
Druga runda za Berlin
Nov k:om.o.nistični poraz
Za binkoštne praznike je po pičlih petih letih zloma nacistične strahovlade In ponovnega totalnega poraza prusijaškega militarizma na novo vzbrstel v Berlinu nacikomuni->zem in se povampiril prusijaški militarizem. Pobratimstvo dveh terorističnih diktatur, ki je »velikega« Stalina pognalo 1. 1939 v Hitlerjev objem, je na binkoštno nedeljo doživelo ponovno posvetitev. To pa je bil tudi edini uspeh kominformisttč-nega komunizma.
500.000 nemških mladincev je zamenjalo Hitlerja s Stalinom in ru-jave srajce z modrimi; vse ostale pritikline je Kremelj včerajšnji Hitlerjevi mladeži enostavno potrdil z malenkostno razliko, da navzgor moleče desnice stisnejo v pest. H. J. ( Hitlerjugend) se danes imenuje F.D.J. (Freie deutsche Ju-gend).
Kremelj se je v svojih računih, hladne vojne po načelih doslednosti Obrnil do svojega najbljiijega ideološkega sorodnika — navidezno odpravljenega naci7,ma, da ga z malenkostnim zunanjim preoblikovanjem izuri za isti imperialistični cilj svetovne nadvlade. Vse je šlo po izkušenih tehničnih predpisih: množično zajetje predvsem mladine, priljubljena vojaška povelja, prusijaški pohodni korak, uniforma in ducat parol. V kolikor bi nekje te privlačnosti ne zalegle — v splošnem so popolnoma zadostovale za razgibanje germanskega militarističnega izročila — naj bi k uspehu pripomogle grožnje in ustrahovanja. Organizacija je bila v rokah ■nacističnega kadra pod vrhovnim sovjetskim nadzorstvom in ni »odpovedala, kakor ni nikdar odpovedala v časih Viljema II. in Hitlerja.
Polnih šest mesecev so po vsej vzhodni Nemčiji ponavljali nacistične pohode, ki so mladincem v petih letih odmora že nekoliko shlapel iz spomina in iz mišičevja, vežbali
zborovski legendarni »Sieg heil!« (Živio zmaga!) in jih urili v maratonskem teku, da bi lahko dohajali bežeče zahodne zaveznike pri zavo-jfcvanju Berlina.
Štiri tedne so v Kremlju dresirali tako imenovanega vzhodno-nemške-ga predsednika Viljema Piecka (ime tako lepo spominja na Viljema II., priimek pa na — Piekelhaubo — nemško vojaško čelado), mu vrteli gramofonske plošče Hitlerjevih govoranc, da bi ga dostojno pripravili na trenutek, ko bo ves Berlin pod sovjetskim škornjem.
Z mladino je šlo lahko: mlada pamet, solidna Hitlerjeva vzgoja, v ostalem prav za prav le obnova in poglobitev predelane tvarine. »Sieg heil!« Mnogo težje je šlo s starim Viljemom Pieckom. Stari možgani, navajeni zapovedovanja in ne poslušanja, revolucionarna narava in ne diletantski oderski igralec! Kljub najboljšim režiserjem, pred katerimi se mora celo naš Justek Košuta skriti za kuliso, niso mogli starega preizkušenega komunista pripraviti do tega, da bi se zanesljivo naučil španskega ceremoniela, ko bo svečano zasedel prestol Bohenzol-lerjev in prestopal po »Puehrerje-vih« dvoranah. Z udarnimi Hitlerjevimi govori in viljemovskim modrovanjem pa sploh ni šlo. »Špica ga je polomila in ta prokleti Reuter!« so v naredniškem žargomu godrnjali vzhodni komunistični kolovodje.
Gb Reuterju so se sovjetski pohodniki spodtaknili in tudi po letošnjih binkoštnih praznikih je ostalo v Berlinu vse pri starem.
Sovjetski karikaturisti in njihovi plačanci s posebno ljubeznijo predstavljajo zahodno - berlinskega župana Ernesta Reuterja kot »turškega Reuterja«. Deloma Imajo tudi prav. Reuter je bil nad 10 let svetovalec gospodarskega in prometnega ministrstva v Ankari, od 1. 1938
dalje celo profesor na Upravni akademiji za turške višje uradnike. Na prvih virih je do dna spoznal vse zahrbtnosti, podlosti in zvijačnosti azijatske miselnosti, pa tudi nadutosti in neomejenega častihlepja in oblastnosti azijatske ošabnosti, t. j. vse glavne silnice bizantlnsko-tar-tarskega despotizma, ki se je v o-bliki boljševizma vsedel slovanskim narodom na tilnik.
Zahodni berlinski župan Reuter pa ima tudi še druge dragocene izkušnje za seboj. Reuter je bil nekdaj komunist. Ko se je 1. 1917. vrnil iz ruskega vojnega ujetništva, je bil postavljen za tajnika KPD (nemške komunistične partije) za veliki Berlin, kmalu nato pa je postal njen generalni tajnik, star komaj trideset let. Sam Lenin je o Reuterju dejal: »Reuter je briljanten jasnovidec, samo nekoliko preveč neodvisen!« Pri tem pa si je mislil: »Glavo .borno rabili, neodvisnost pa pristrigli!«
V družbi komunistov je Reuter vzdržal tri leta, ko se je striženja naveličal. Presedlal je k Neodvisnim socialistom (U.SPD), ki so se 1. 1922 z njegAvim aktivnim sodelovanjem združili z Nemško socialistično stranko (SPD). V tej stranki je bil izvoljen za generalnega tajnika, za velikega župana mesta Magdeburg in končno je bil 1. 1932. izvoljen za poslanca v nemški parlament. .
Za časa svojega delovanja v komunistični partiji je Reuter temeljito spoznal diktatorske težnje njenih moskovskih gospodarjev in razumel, da se tartarsko-azijatski despotizem ne more uveljavljati v zahodni Evropi, ki je že davno pozabila na srednjeveško inkvizicijo. Zagabile so se mu spletkarsko zločinske metode kremeljskih zarotnikov proti kulturi in civilizaciji zahodnega sveta, v katere je bil do najmanjših podrobnosti posvečen.
Vzori mladini: Zdravilna zelišča.
21.30 Čajkovski: »Manfred simfonija«. — 22.02 Lahka glasba.
Sreda, 7. junija: 19.00 Zdravniški vedež. — 20.00 Vokalni kvartet Veseli bratci. -—•	21.30 Mozart:
Divertimento v H Duru. — 22.00 Zabavna in plesna glasba. —
23.00 Nočne plošče.
Četrtek, 8. junija: 13.00 Slovenske narodne motive izvaja pevski duet, na harmoniko spremlja Mario Sancin. — 18.15 Glasbeno predavanje. — 19.00 Slovenščina za Slovence. — 21.00 Radijski oder -Geraldy: »Ljubezen«, drama v treh dejanjih, nato Pestra glasba.
Petek, 9. junija: 13.00 Glasba no željah. — 10.20 Valčki, polke in mazurke. — 20.10 Koncert violinista Karla Sancina. -— 20.30 Tržaški kulturni razgledi. — 21.00 Mojstri1 besede. — 22.33 Zabavna in plesna glasba.
Sobota, 10. junija: 18.30 Oddaja za najmlajše - pravljica. — 20.10 Lepi glasovi - lepe melodije. —
20.30 Programski periskop. —
21.00 Sobotni večer. — 22.30 Pesmi preteklih dni.
r
MANUFAKTURNA
TRGOVINA
Ulica OR I ANI 7 - (Trg Garibaldi)
Ima v zalogi po zelo ugodnih cenah veliko izbiro moških srajc, žensko in moško pe« rilo, nogavice, tkanine itd.
Obiščite nas in se boste prepričali!
I
Solidno opremljen z bogatimi iz kušnjami in najboljši poznavalec kremeljskega taktiziranja, je bil Reuter 1. 1948 izvoljen za zahodno -berlinskega župana in v tej funkciji postal osnovna ovira za popolno boljševiziranje berlinskega mesta. Ernest Reuter je vsekakor glavni tolmač sovjetskih spletk in učitelj protikomunističnega odpora zlasti nasproti ameriškim zasedbenim oblastem. Njegova zasluga je, da se je končno uveljavilo načelo, da je potrebno razgovarjati s Sovjeti v rovtarski govorici, ker je o-lika za komuniste znak šibkosti.
Zasluga Reuterja je, da je bil postavljen zračni most, ki 'je rešil 'berlinsko prebivalstvo pred komunističnim izstradanjem, njegova zasluga je, da so bili v drugi rundi za Berlin zadnjo nedeljo zopet poraženi kominformistični komunisti. Njegova zasluga je, da je danes zahodni Berlin še vedno baklja svobode, zatočišče preganjanih in nepremagljiv valolom protikomunistične obrambe.
Zadnja protikomunistična zmaga v Berlinu je prepričevalen dokaz, kaj doseže osebni pogum posameznika, ki se ipostavi v bran najhujši strahovladi svetovne zgodovine. Berlinski župan Ernest Reuter naj postane vzor vsem omahljivcem po svetu in pri nas!
Sovjetski mogotci so vzbudili k življenju prusijaški militarizem, ki je v zadnjih osemdesetih letih u-strahoval Evropo in ves svet, in da bi bil njihov cinizem še večji so ob njegovem prerojenju v Berlinu spuščali v zrak golobe miru, kakor v sredi svojega največjega oboroževanja in netenja revolucij sleparijo narode z narejenimi mirovnimi demonstracijami.
Ljubimkanje s Hitlerjem pred dobrimi desetimi leti bi Stalinu v objemu s prusijaškim militarizmom zagotovo stisnilo grlo, če bi mu Zahod ne priskočil na pomoč. Danes »veliki« Stalin zopet kliče hudiča v ris. Pravi osel gre samo enkrat na led. Tega pravila se Stalin ne drži, gotovo pa se ga bodo držali ■zavezniki; resničnost tega nauka pa bo potrdila tretja runda...
h is a c e
RflZRlH DRSI Z BOGfltO BflRDflStO IZBIRO
PO TOVARNIŠKIH CENAH
Nekaj vzorcev?
gabarden iz bombaža . . . iz krasne tkanine fresko v vseh
barvah .........................
HLAČE fresko v različnih modnih barvah (se ne mečkajo) .... gabarden letne posebne vrste kanete, ki se ne mečkajo . .
HLAČE
HLAČE
HLAČE
HLAČE
Lir	1800
Lir	1950
Lip	2500
Lir	2800
Lir	3600
PREDNO KUPUJETE OBIŠČITE
CTlagazzini del Corso
Trst - Corso, 1	-	Galleria	Protti
ZA BIRMO
Zapestne ure najboljših znamk, j zlate verižice in druge zlate predmete dobite po najnižjih cenah pri - ex NORBIO, ul. ROMA 19. - Kupujem zlato in dragulje
Sirite ..DEMORKBCllD"
Dr. R. IUNGO
zobozdravnik
izdeluje proteze v jeklu, zlatu, kavčuku in plaatiki. - Največj« garancija. — Sprejema od 10 do 12 in od 15 do 19 (Govori slovenski) TRST, ulica Torrebiamca 43 Vogal ulica Candiucci
deske smrc» kooe, mačet snooe in trt dih lesov, trame in part kete nudi na/ugodneje
Mizarji g hmitav&lGi V podjetnihi •
tel. CALEA 90441 TRST
Viala Sonnlno, 2 4
NECCHI novi model B U
uL	.J"1 .H
ur««-	-
za vezenje, krpanje, obšivanje lukenj, prišitje gumbov, čipke, cikcakaste šive. Vsa dela se. izvršujejo brez okvirja. Pouki za vezenje brezplačno.
ŠIVALNI STROJI na industrijski tok za čevljarje in krojače. PRODAJA NADOMESTNIH DELOV. radioaparati najboljših znamk pri
T U L L I O
NA OBROKE
TRST • ul C. BATTISTI it. 12 Tel. 65-33 — TR2IC, na Korau