698
Književnost.
Poročilo o II. slovenskem katol. shodu,
ki se je vršil leta 1900 v Ljubljani. Sestavil tajnik pripravi javnega odbora. V Ljubljani, 1901. Tisk Katoliške tiskarne. — Težko zaželeno poročilo je torej v naših rokah. Dragocen spomin na velečastne dneve II. katol. shoda! Ve-lečasten v resnici je bil katoliški shod. Na krasno prirejenem zborovališču zbrani cvet slovenskega krščansko mislečega naroda: cerkveni knezi, duhovščina, 300 županov, 360 društev, tisoče ljudstva — vsi polni svetega ognja, vsi navdušeni, da „se je treslo alojzijeviško zidovje od burnega, gromovitega odobravanja", kakor po pravici pravi „Poročilo". Shod pa ni bil samo sijajen, ampak tudi velepomenljiv. Ti možje se niso prišli zabavat, ampak posvetovat, razgovarjat se — o bodočnosti, o sreči slovenskega naroda. Zato so si sestavili načrt, trezen in premišljen, „da se moremo ž njim ponašati ne le pred vsako protikatoliško stranko, ampak da ga moremo za vzor postaviti tudi drugim narodom". Tak je bil katoliški shod. In to veleznamenito zborovanje nam opisuje pričujoče  ;,PoroČilo".  Dragocen spomin!
Poročilo je sestavljeno zvesto in pregledno; to je povsem objektivna slika katol. shoda. Kar pa daje knjigi Še večjo vrednost in mikavnost, to so — slike, prav dobro pogojene slike štirih na shodu navzočih škofov in album častitih mož zbo-rovavnega predsedstva. Prav zaradi teh slik bo knjiga mnogim udeležencem shoda še mnogo dražja in jo bodo zvesteje hranili še pozna leta v spomin na prelepe dni II.  katol. shoda.
V jezikovnem oziru moramo omenjati, da Levčev pravopis ni dosledno uporabljen: „Za predsednika je izvolil O. pl. Detelo"; „zborovalci" in „zborovavci". Besede »presvetli" ne smemo krajšati „presv.", kar pomeni „presveti." Na str. 22: „Načelnikom (!) so bili izvoljeni..." „veša" mesto „vešča."   Drugih hib  nismo  opazili.
Jedro „Poročila" so „Sklepi"; vse drugo, kar je v knjigi, je nekak okvir k tem sklepom. V njih je določno začrtana smer vsemu javnemu delovanju med Slovenci; bogat repertorij in jasno navodilo so vsakemu, ki ima zmožnost in voljo, delati v prid našemu narodu. — Zato nikakor ni dovolj, da „Poročilo" v naglici enkrat prelistamo; v rokah je moramo imeti pogosto; v sklepih iskati navodila, v govorih pa vzpodbude za delo, da to, kar se je sklepalo in govorilo, ne bo ostalo samo v „Poročilu" hranjeno, marveč da bo od dne  do dne bolj prehajalo — v dejanje!
Jernej Kalan.
Roža Jelodvorska. Poučna povest starišem in mladini. Tretji popravljeni natis. V Ljubljani 1901. Založilo »Tiskovno društvo" v Ljubljani. Tiskala „Katol. Tiskarna". — To je XII. zvezek „Spisov Krištofa Smida", poslovenjenih mladini
v zabavo in poduk. Nova izdaja že znane lepe povesti se odlikuje po zlasti čistem, gladkem jeziku. Zelo jo priporočamo.
Navodilo za pouk v spisji za ljudske šole. Konferenčna naloga 1. 1 896. Sestavil Stalni odbor črnomeljski. Drugi natis. Črnomelj. Tisk. in zal. J. Krajec v Novemestu. 1901. — Učitelji dobe v tej knjigi najprej razdelitev učne tvarine za spisje za vse različne kategorije ljudskih šol, potem pa tudi  precej  izbrane  učne tvarine za to stroko.
Hrvaška književnost.
Vienac Splječaninu Marku Maruliču, osni-vaču hrvatskega umjetničkog pjesništva. 19,01. — Tak je naslov slavnostni številki „Vienčevi". Tu imamo zbrane članke in pesmi raznih hrvaških pisateljev o Maruliču. Vjenceslav Novak v leposlovni obliki popisuje nastanek „Judite", ravno tako M. Podravski novelistično poroča o »Izgubljeni pjesmi". M. Mil a s je sestavil »Pedeset latinskijeh pričica Marka Maruliča", dr. Anton Radič se vprašuje „Ima li u Maruliča isto moderno ?" ter odgovarja, da pozna Marulič tenden-cijo, ki je znak novodobnega slovstva, a da je ta pri njem naivna. „Marulič vrlo dobro ve, da je Hrvat, in da je njegov jezik hrvaški. A kadar po-prašuje po kulturi in njenem idealu kadar misli na svetovne odnošaje. tedaj mu je hrvaštvo v primeri z ostalim — v mislih, v tradicijah, v omiki zedinjenim svetom — preneznatno, tedaj vidi v njem samo del idealnega ,slovinskega' sveta". To imenuje Radič moderno pri Maruliču. Dr. Josip Florschiitz dokazuje, da „vsa bogoslovna in mo-ralno-filozofična dela, katera je spisal Marulič v latinskem jeziku, i po vsebini i po smeri spominjajo bogoslovnih spisov sv. Hieronima". D in k o Politeo je sestavil nekaj splošnih kulturno-zgodovinskih črtic iz Marulieeve dobe Dr. Milivoj Srepel je objavil nekaj osebnih bilježk. Mi smo se trudili dobiti za naš list portret Maruličev, a zaman. Dr. Srepel nam tu pripoveduje, da je Bulic našel v Spletu portret, o katerem se je govorilo, da je Maruličev, a da se je še ta izgubil. Dragutin K u k 1 a je uglasbil Maruličevo pesem „Divici Mariji" v starocerkvenem slogu. Poleg tega obsega ta številka še več lepih pesniških doneskov in  Črtic.
Dinka Politea izabrani članci (Predgovor. — Životopisne črtice, I zvezek.) Tisak i naklada N. Pissenbergera i J. Schnurmachera komanditnoga družtva u D. Tuzli. Mala 8°. Str. CCCXXXXI + 261. Cena zvezku 2 K. — Znani hrvaški novinar D i n k o Politeo je izbral važnejše spise iz obilice svojih člankov, katere je bil napisal za razne hrvaške liste, ter jih, začel izdajati v posebnih zvezkih. Ta
Književnost.
699
zbirka člankov, ki nas seznanjajo z zgodovino hrvaškega naroda v zadnjih treh desetletjih v političnem, narodnem in kulturnem oziru, je razdeljena v pet delov. Prvi del obseza životopisne črtice, ki jih je D. Politeo večinoma napisal povodom smrti dotičnih odličnjakov hrvaških. Ta prvi del izide v treh zvezkih. Drugi del bo obsegal književne in kritične članke, tretji del sa-borske in volitvene, Četrti del članke o vnanji politiki, a peti del razne članke, ki strogo ne spadajo v prve štiri dele.
Doslej sta izšla dva zvezka. Prvi zvezek obsega predgovor, v katerem D. Politeo zanimivo opisuje svoje priprave za Časnikarski poklic ter vestno zabeležuje važnejše dogodke na političnem in kulturnem polju hrvaškega naroda v Dalmaciji in  Hrvaški.
Dinko Politeo je v tem predgovoru načrtal svoj življenjepis, ki kaže moža idealnega, nesebičnega in požrtvovavnega v borbi za narodove svetinje, za boljšo bodočnost in slavo naroda hrvaškega. Obenem pa nas seznanja malone z vsemi hrvaškimi rodoljubi, ki so v zadnjih desetletjih delovali na političnem in književnem polju. Tu imate opisano življenje moža, ki vse žrtvuje za svoje narodno prepričanje. Obrisane pa so tudi hude borbe hrvaškega naroda proti Italijanom na eni, in proti Madjarom na drugi strani. Z nežnim spoštovanjem je pisatelj označil tudi može, ki so v tej borbi stali ali še stoje na braniku za pravice hrvaškega naroda Vsa borba, vse gibanje, osobito v Dalmaciji, nas živo spominja onih časov, ko se je med Slovenci pričela vzbujati narodna zavest. Prav s slastjo čitamo to v poljudnem in lahko umljivem jeziku pisano knjigo, katero toplo priporočamo  posebno odrvenelim  narodnjakom.
Druga knjiga, namreč prvi zvezek I. dela, pa obsega črtice o dr. Franju R a č k e m, dr. M. Klaiču in Mihovilu Pavlinoviču. Tu je zbranih iz „Ob-zora" in „Vienca" osem člankov o dr. Fr. RaČkem, katerega pisatelj po pravici slika in slavi kot slavnega hrvaškega učenjaka in plemenitega rodoljuba. Z istim plamtečim ognjem čistega rodoljubja opisuje pisatelj dr. Klaiča kot voditelja dalmatinskih Hrvatov, očeta Dalmacije in znamenitega avstrijskega parlamentarca. S posebnim spoštovanjem in z uprav sinovsko ljubeznijo pa pisatelj opisuje nepozabnega prvaka dalmatinskih Hrvatov, Miho-vila Pavlinoviča, čegar vse življenje je bilo tesno spojeno z narodnim preporodom. V resnici zaslužijo vsi trije slavni Hrvatje, da jih potomci ohranijo v hvaležnem spominu. In v to pripomorejo navdušeni članki D. Politea, ki je od svoje zorne mladosti pazno zasledoval delovanje teh znamenitih  mož.                         Dr. Ign. Žitnik.
Povjest Hrvata od najstarijih vremena do svršetka   XIX. stolječa.    Napisao  ju   Vjekoslav
Klaič, javni redov, profesor obče povjestnice na kr. sveučilištu Franje Josipa I. Svezak drugi, dio drugi. Treče doba: Vladanje kraljeva iz raznih porodica (1301 —1526). Druga knjiga: Od gubitka Dalmacije do Matije Korvina (1409—1457). Sa 77 ilustracija. Nagradila „Matica Hrvatska" iz zaklade grofa Ivana Nep. Draškoviča za god. 1900. 1901. Tisak i naklada knjižare Lav. Hartmana (Kugli i Deutsch). Zagreb. Ciena 3 for. Strana 293+XVIII. — Ta zvezek obsega zgodovino od leta 1409—1457., ^n sicer drugo polovico Sigismundo-vega vladanja, potem vladanje Albrechta Habs-burgovca, Vladislava Jageloviča Vamenčika in Ladislava Postuma. Za tako kratko dobo pa tako obsežna knjiga! Pisatelj je imel pač dosti gradiva na razpolaganje ter ga je po svoji navadi porabil najvestneje ter navedel v pripovedovanju prav po-gostoma same vire doslovno, kar je sicer jako zanimivo, ali na ta način se predmet sam preveč razvleče. Temeljito pa je pri tem vse, kar pri-občuje pisatelj, posebno v prvem delu (str. 3—42), kjer se razpravlja o kulturnem stanju Hrvaške v XIV. stoletju. Klaič niti najmanj ne dvomi, da je bil Karol Robert kronan v Zagrebu 1. 1300. za hrvaškega kralja in da je smatral omenjeni kralj to kronanje za glavno in zakonito, dasi se je dal potem še dvakrat kronati za ogrskega kralja. To je najodloČnejši odgovor na Šišičevo trditev (v „Vjestniku kr. hrv.-slav.-dalm. Arkivu" knjiga III. svež. I. str. 6—15), daje kronanje Karola Roberta za hrvaškega kralja v Zagrebu le takozvani zgodovinski dovtip. Hrvaška je v tem času še čisto samostalna v vseh strokah državnega življenja ter pripoznava ogrskega kralja le kot skupnega vladarja za Ogrsko in Hrvaško; med obema državama je  bila torej  le personalna  unija.
Vrlo je zanimivo, kar piše Klaič o prebivavcih Hrvaške, ki so bili v tem času v ogromni večini hrvaške narodnosti in katoliške vere, od Drave do Kolpe nazvani „Slovinci", od Kolpe do morja pa „Hrvati". Med doseljenci se v tem Času prikažejo prvikrat Vlahi, ki so bili romanskega rodu, a so počasi sprejeli slovanski jezik ; vere so bili večinoma grške, ali bilo je tudi Vlahov katoličanov. Poleg latinščine se rabi tudi slovanščina, in sicer ne samo v cerkvi, ampak tudi v državni upravi, posebno pri spisovanju mestnih in občinskih statutov, ki so pisani večinoma z glagolico. Celo čez meje hrvaškega kraljestva se je razširila poraba hrvaščine,   posebno  v   Istro  in  sosedno  Kranjsko.
Tem žalostnejša pa je slika hrvaške zgodovine v XV. veku. L. 1420. izgubi HrvaŠka Dalmacijo, ali bolje: dalmatinska pomorska mesta razen Dubrovnika, katera so ostala v beneških rokah do kampoformijskega miru 1. 1797. DomaČi velikaši pa so se prepirali ter medsebojno zatirali, ko so zunanji sovražniki   napadali HrvaŠko. Vse je hle-