Videl je angelca. . Spisal Juraj Pangrac. :mazani berač Vrbek je spal pijangpod zeleno bukvijo onkraj po-toka. Muhe in mušice so brenčale krog njegove glave in posedale po rokah, licih, nosu . . . Brenclji in komarji so ga vbadali in mu puščali kri, a pijanček se ne zgane: ves čas spi in smrči kakor pozimi medved v brlogu. Ko pa prisije popoldansko solnce pod želeno bukev ter se upro njega topli žarki prav v izpito obličje beračevo, se Vrbek vendarle predrami. A preden more zaznati, kje pravzaprav počivajo njegovegarojstvakosti, vsega vajene in v vsem utrjene, se preobrne možakar na drugo stran. In da bi ga nad-ležno solnce ne motilo, si potisne klobuk na oči. Roka njegova je bila namreč že izučena; brsk — brsk — brsk! — je brskala in grabila po ko-reninah, po zemlji, po listju . . . In prsti so ujeli beračevo razcvelo pokri-valo ter ga sami od sebe potisnili Vrbku na oči. In tako je bil rešen berač sitnih komarjev in muh in mušic ter obvarovan pred nadležnimi solnčnimi žarki: pod zaščitom svojega klobuka je Vrbek iznova trdno zaspal; smrčal je, kakor da bi kdo vlekel tri drete . . . A zlati solnčni žarki so se bili menda zakleli danes. Naj velja, kar drago, nemarnega pijanca morajo spraviti na noge! No, to ni bilo težko delo. Zob časa je bil namreč prevrtal v beračev klobuk dobršno luknjo. Hudomušni žarki zatrepečejo od same nagajivosti, ko opazijo to luknjo. V polnem številu se ulijejo skozi odprtino pod klobuk ter zasvetijo z vso gorkoto beraču ravno v oči. Berača zašegeče in zapeče tako jako, da puhne pokrivalo v stran in — kakor da bi ga pičil gad — skoči naglo pokonci. wHu-hu-hu! A-hii, a-hu, a-hii!" je pihal tedaj Vrbek ter nemirno sto-pical semintja kakor na iglah. Mencal si je venomer krvave oči ter se vzravnaval pokonci. Hipoma pa zgrabi za svojo gorjačo, vrže malho preko ramen ter se opotekajoč in zdehajoč odpravi dalje. No, solnčni žarki se le niso zaman zakleli, saj so le spravili moža pokonci . . . Prijetno so dehtele gozdne cvetke poieg pota ter v vsem svojem čaru zmajavale mehke glavice v vetru, a beraču še mar niso bile. In prijetno so se zigravale hitre ribice v potoku in blesketale v ljubem solncu, a on jih $e pogledal ni .. . In drobne ptičke! Kako prijazno so skakljale z vejice hh 243 <-e~ na vejico ter Ijubko in-milo žvrgolele. Razveseliti bi inorale srce vsakomur, a beraču se ni zvedrilo čelo: čmerno je drsal in se m^tal daJje pO; kore-ninasti poti kraj gozda. In vedno je momljal sam s seboj, in govoril čudne reči, sam Bog ve, kaj . . . In ko zagledajo njegove trudne jn, krvave oer lepo belo hišo, se prične hudovati naglas in celo preklinjati, preklinjati grdo in robato ter groziti s svojo gorjačo, sam Bog ve, komu . . . Morda mu ni bilo všeč, da so drugi imeli svoj dom ter prebivali v lepih belih hišah; on pa se je moral vlačiti in potikati po svetu kakor izgubljen sin in še srečeir je moral biti, da je dobil v hlevu pri živini prenočlšče za eno noč ..... Res,-, lisica ima svoj brlog in ptica svoje gnezdo, a on pa nima, kamor bj po-ložil svojo glavo! . . . In to ga je jezilo. Zato je klel in se rotil,,, Sreče drugih ni mogel prenesti, lepe bele hiše ni smel videti. ,. Nosil.je pač berač v svojem grešnem srcu grešno, črno dyšo...... In. s to čmo^ gre^noi dušo se je bližal oni lepi beli hiši. . . S to grešno, črno dulp i,ni;s.kletvij.o, v ustih, in z gorjačo v roki se je bližal ... . .; . .; •'•..;.. In v oni lepi beli hiši je spala drobna Stanka. Trdno je spala. A solnce se je nižalo, nižalo, in žarki so silili, silili skozi zastrto okho in na^ posled pokukali v sobo prav tja v nedolžni nje obrazek. Stanka se zbudi. Odpre očesca, mila kot zvezdice, ter. zagleda nad svojo posteljico podobo angela varuha iti cvetice, kimu.jih je nanosila. Pobožno naredi sveti križ in poskoči veselo iz postelje. Na oknu v posodi so plavale ribice, aj, ribice živobarvane. ,,Kruhka, kruhka!" žakličejo njena usteca usmiljeno. In že drobijo njeni drobni prstki kosilce lačnim živalcam. In prijetni, sladki občutki se zbude v Stankinem drobaem srčecu, ko gle-dajo njene strmeče oči, kako hlastno se pode ljube ribice za belim kruhkom,< za drobnimi drobtinicami . . . Zdaj se zbudi kanarček v gajbici. Kljunček in glavca in nožice se pokažejo. ,,Eh, ti moj kanarček!" se mu posraeje Stanka. A kanarček se razkorači na palčici, odpre svoj. kljunček in zažvrgoli veselo in glasno, da je odmevalo po sobi. Nato pogleda. po dekletcu, ki mu je prinesla cukrčka, in počinka hvaležnb z drobno glavico, češ, dobra rrri je Stanka, dobra! In še zapraska z drobnimi krempeljčki kakor da bi hotel podpisati, da je res to, kar je rekel: da mu je Stanka dobra, dobra ..." In v znamenje hvaležnosti še eno zapoje, glasno, da je odmevalo od vseh štirih sten v sobi, in tako ljubko, da je kar obstala Stanka ob gajbici in kazala s prstkom v ptička in cvrčala za njim: nTi, ti, ti! Moj, moj, moj!.. .* In ko je ptiček tako lepo pel, je zaželela dobra Stanka, da bi ga tudi drugi. slišali. Zato je zaklicala, zato je zavpila: ,,Mama, ata! T«ta, stric! Ata, mama! . . ." In priklicala je mamo. In ko je vstopila mama v SQbo>: je Stanka vsa srečna stekla k nji, jo prijela za roko ter gledajoč in kažoč; na ptička, ki je še vedno žvrgolel, govorila in cvrčala: ffPtiček,. ptjček, .piičekl Moj, moj, moj!" ¦ . . : . ¦^r:; .,-.:-'"¦' >\i ¦-¦• - :.*\ Mama se je nasmehljala ter rekla: »Ptiček, ptiček, ptiček — tvojVtvoj; tvoj! A ta ptiček" — pokazala je na Stanko — ,,moj, moj, moj!" Tako' je rekla in vzela hčerko v naročje in jo pritiskala na srce in še :vedn.o. govo-rila: ,,A ta ptiček — moj, moj, moj! . . ." : :'.A>V: -X 244 K~ Začujejo se težki, drsajoči koraki v veži. Pijani in umazani berač Vrbek se je privlekel v lepo belo hišo in prosil usmiljenja. MMama, možek je, ubog možek," je rekla zdaj Stanka kakor vselej, kadar so ji počili na uho taki koraki. In mama ji je prikimala in dejala: »Boš pa nesla milodar možku!" Oblekla je zdaj Stanko naglo v lepo belo haljico. Lepi zlati laski so ji padali po ramah in plapolali v zraku. Ko je pomolila matni ročico ter gledala tako zaupljivo in tako proseče mami v obraz, je bila videti kakor angel . . . ,,Boš pa nesla milodar možku," je rekla še enkrat mama, segla v denarnico ter ji naštela štiri svetle novce na roko. In s temi novci je od-hitela Stanka v vežo. Berač je molil. Sveto molitev so izgovarjala njegova usta, a ta mo-litev ni prihajala od srca . . . Na jeziku svete besede, a v srcu denar, svetli novci, ki mu jih je nesla Stanka . . . MNate, možek, vbogajme!" Berač pogleda in osupne . . . Roka, ki jo je pomolil po daru, mu omahne. On sam ohlapne; zakaj hipoma začuti veliko težo na svojih ramah ter stori korak nazaj. V hipu postane trezen kakor še nikoli prej. Težke, mučne misli se mu pode po glavi, pri srcu pa mu postane težko, da nikoli tako. Zdajci zaihti kakor otrok ter venomer zroč v Stanko povzdigne roke in srce ter zavpije z velikim glasom: „0, angelc nebeški! . . ." Videl je angelca! . . . Iz Stanke je gledal. Njena lepa duša, njena sveta duša — njen angelc je gledal iz Stanke . . . In tega angelca je bil zagledal berač, tega angelca, ki je gledal s prstkov, z lic, iz očes, iz Stanke . . . In prestrašil se ga je; zakaj s prstkov in rok je iila angelcu milost in usmiljenje, z lic in iz oči blagost, svetost . . . a on pa je bil grešen človek . . . In umaknil se je za korak nazaj; zakaj berač je bil grd, umazan človek in je stal tako blizu svetega angelca . . . Prestrašil se je angelca in stopil je za korak nazaj — da bi zbežal in ušel. A pogled na angelca je ranil njegovo dušo, njegovo ubogo dušo. In noge so postale težje od svinca in ni mogel zbežati . . . Tedaj ga je pa pretreslo po vseh udih, in luskine so padle z njegovega srca in mrena z njegovih oči, in izpregledal je in se kesal . . . In duša beračeva je zatrepetala v svetem strahu in z velikim glasom zavpila: „0, angelc nebeški! — Usmiljenje, usmiljenje, veliki Bog! ..." In povesil je glavo berač in zakril obraz in na zidu sloneč, pretakal bridke solze . . . In ko se je razjokal, mu je postalo lažje pri srcu, in tudi noge so postale lažje. Tedaj pa je zbežal berač proč od angelca nebeškega, tedaj pa je izginil iz lepe bele hiše . . . Plaho je priskakala Stanka k mami, se ji ovila okrog vratu in zaihtela: BMama, možek joka, možek je siromak . . ." Mama je pa rekla: »Ti boš pa pridna in boš ljubila svoje starše, da boš dolgo živela in se ti bo dobro godilo na zemljil" Stanki se je to zdelo samo ob sebi umljivo, vendar prikima molče ter vpraša: BAli ni ljubil možek svojih staršev, mama, da se mu slabo godi -** 245 ks- in joka?" — ,,Ni jih ljubil!" ji je odgovorila mama. MNi jih ljubil, nego pahnil jih je v starosti in onemoglosti od sebe ter jih vrgel črez prag, ko ni več pričakoval dobrot iz njihovih dobrih rok, ko je bil že vse imetje izžel iz njih . . . In odšli so starši od sina, odšli v globoki žalosti in bridkosti, in nikoli več jih ni bilo nazaj, izginili so za vedno nehvaležnega sina očem: a z njimi je izginil tudi blagoslov božji, ki se ni nikdar več povrnil . . . In na mesto blagoslova je prišlo prekletstvo božje nad sina, ki ni slušal četrte božje zapovedi, ki se glasi: ,,Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da se ti bo dobro godilo na zemlji! . . ." In prejšnji imoviti Vrbek postane črez noč — berač . . . Naša hiša je bila nekdaj njegova. Na javni dražbi jo je kupil naš oče." Stanko obide sveta groza. »Marna, mama! Moja zlata mama!" kliče ter se je oklene tem tesneje okolo vratu. In mama je vedela, čeprav ji ni Stanka razodela tega iznova, da je in ostane drobno srčece hčerkino vedno mamino in da je to srčece ne bo nikdar izdalo . . . In tega je bila mama vesela. Berač Vrbek je bežal, bežal proč od lepe bele hiše . . . Peklo in žgalo ga je v srcu, odkar so videle njegove grešne oči lepo sveto dušo angelca, ki mu je delil milost . . . Ni imel miru ne pokoja, odkar je ranila lepota in milina angelca njegovo dušo . . . Zato je bežal, bežal proč od lepe bele hiše . . . in se trkal na prsa in vpil k Bogu: ,,Usmiljenje, usmi-ljenje, veliki Bog! Usmiljenje, usmiljenje, usmiljeni Bog! . . ." Tam na razprostranem polju sredi širnih njiv stoji na samoti zapu-ščeno znamenje. In na tem znamenju, strohnelem in preperelem, visi med zemljo in nebom na križ pribit Kristus, s trnjevo krono na sveti glavi in z odprtimi ranami po vsem telesu. Vrbek je pribežal na razprostrano polje in se zatekel h Kristusu na sa-moti. ,,Kristus, Sin živega Boga, usmili se me!" vpije v svoji veliki žalosti in se vrže h Kristusovirn svetim nogam, ki jih moči s solzami pokore. ,,Kristus, Sin živega Boga, usmili se me, prizanesi mi, odpusti! . . ." vpije pod kri-žem ves skesan in se trka na prsi in se še ne upa pogledati v Kristusa na križu . . . Pravkar se je nagnilo solnce k zatonu, in krasna večerna zarja se jame prikazovati na jasnem večernem nebu. Oh, da bi se tudi v beračevem srcu prikazala zarja, zarja vere in upanja! ... * * * Ko je prišla zopet pomlad v deželo, in so oživele cvetke po tratah in ribice v potoku in ptičke na vejah, je dejal Vrbek, ki je grabil listje izpod zelene bukve onkraj potoka, tako je dejal: »Oh, kako lepo je na svetu, na tem božjem svetu . . . kako lepo! . . . Nekdaj ni bilo tako! — Bog čuvaj Stanko, angelca nebeškega, ki mi je prinesla mir in srečo . . ." In zamislil se je Vrbek . . . Od tedaj, ko je prosil v oni lepi beli hiši za milodar, ni več popival. Svetle novce.^ki jih je dobil |od Stanke, je potisnil globoko v mošnjiček -X 246 ¦«- ter ga tesno zadrgnil. Teh novcev se ni nikdar dotaknil. Kadar je priberačil poleg teh več kot 4 novce, je dal, kar jih je bilo več, prvemu, ki ga je srečal in ki je bil potrebnejši od njega . . . In teh je bilo veliko, takih je srečaval mnogo ..." , . . :r: ¦- Ker ni popival, ni izgubljal moči in kmalu je bil zopet sposoben za dela. Beračenje se mu je tedaj zastudilo. Poprosi na vasi, da bi ga vzeli v delo. Radi so ga vzeli, ker so potrebovali delavcev in so slišali v zad-njem času lepe reči o njem. v'-v ¦ Ponudili so mu zavetje tudi v lepi beli hiši, a Vrbek se ni mogelod-ločiti, da bi se nastanil tamkaj. Ni se zbal trpljenja, ki bi ga provzročila zavest, da je bil nekdaj on gospodar lepe bele hiše, saj je delal pokoro: a kraja, kjer so zazrle njega grešne oči Stankino sveto dušo, ni mogel več prestopiti; svetega angelca se je bal.a njegova duša . . . Zato je ostal rajši na vasi. In od tam je gledal na lepo belo hišo in delal pokoro ... In mir in sreča sta se-vračala v njegovo dušo. In od tam je gledal na lepo belo hišo in sklepal roke in molil poln hvaležnosti za angelca nebeškega, za Stanko, ki mu- je prinesla mir in srečo ... Zavel je veter, in v zeleni bukvi je završalo. 1 Vrbek se predrami iz zamišljenosti. ,,Oh, kako je lepo na božjem svetu!" vzktikne.ter pogleda na ono stran, kjer stoji lepa bela hiša. In iz srča Se, inu i dviga goreča molitev za angelca nebeškega,. za Stanko, ki mu je prinesla mir-in-srečo . . ,