VESTNIK
GLASILO DOMOBRANCEV IN DRUGIH PROTIOKMUNISTIČNIH BORCEV
II. LETO
REGISTRO NACIONAL N9 393.650 - 2-X-1952
San Martin, 1. novembra 1952
Štev. 2//
VSEH MRTVIH DAN
Tam daleč, za morjem pa nič več rožce ne cveto, nič več tičke ne pojo — rož’ce so zvenele, tičke so odletele na jug, da se ubranijo mrzle zime, ki se napoveduje z jesenjo: ko se hitro krajša dan, ko božje sonce zgublja svojo moč gorkote — nebo se rado oblači, in mrzel dež prši, kot da se nebo solzi in poslavlja od zemlje v cvetju in sadu. Vse odmira, polje je prazno, gozd je gol in tih, vrtič osamel, travnik je pust. Neka žalost se človeka loteva, saj čuti — kot mati zemlja odživlja svoj čas in gre k počitku, tako tudi njen sin — človek. In zares! Mrtvih dan se bliža! Mrtva vas — pokopališče prične oživljati, poslednje hišice svojih dragih začno živi popravljati, lepšati, da bodo dostojno svoj god — mrtvih dan —- praznovale. Tam hči pleve, okopava in zravnava hribek nad svetimi ostanki svoje zlate matere, tam sin veča gomilo, ki se je pogreznila nad sesulim truplom očeta, tam primerja mati spominek nad hišico svojega ljubljenčka — otročička, ki pozabljen ne bo; tam sestra tolaži brata, saj še nisi zapuščen, dragi brat, lepo te bomo pripravili, vaš god mrtvih, tam zadaj pa zasaja žena grob svojega moža, karajoč ga, kaj si nas zapustil sirote, ne moremo brez tebe — glej kako živ spomin imaš še v svoji družini, dobri naš oče! — Doma pa zbirajo poslednje zelenje, poslednje rože jeseni, zadnje astre, da bo cvetka pričala o nenehni ljubezni, da bo zimzeleni venec govoril o vednem spominu. — „Mati, jaz pa pripravljam lep venec za našega Toneta, mati, kam ga bomo obesili!“ Mati odreveni, zgrudi se na stol, zastre svoj obraz v dlani — zaplaka: „Oh, otrok moj j odšel si brez slovesa, brez posled-
nje besede. Kje .si? Nisem te kropila, nisem šla za tvojo krsto, nisem blagoslovila tvoje grobne jame — kje si — da bi vsaj križ postavili, lučko prižgali, rože nasejali, pokleknili ob tvojem grobu! — Dete moje, kaj si storilo svetu, ki te je tako grozno zavrgel!“ — „Oh, mati, potolažite se, saj je padel za svete namene," pa — hči sama zaplaka, oče se strt nasloni, vsem zastane glas, stisnilo se(je grlo v silni bolesti — le ječanje in neprestane solze... „še groba njegovega ne moremo obiskati!“ V sobo stopi deklica češ: „Naša mati vprašajo, kam boste dali venec in lučke za vašega Toneta? Mi bi za našega Janeza in Lojza, pa mati kar naprej jokajo in venec objemajo!" — Iz ene hiše gre jok v drugo; vsa vas začuti isto bol, ni je hiše brez tega vprašanja, ki nima odgovora! Kje ste fantje naši — domobranci, lepi kot pomladni cvet, močni kot hrastov gozd, kje prhnite??? In ko je oživela na vseh mrtvih dan božja njiva, gre vsa vas z lučkami in , venci k, domačim grobovom — a oni brez groba padlih borcev položijo okrog velikega križa na sredi pokopališča vence in,prižge svečke. Duhovnik moli. — Gospod, daj jim večni mir, pevci pojejo: Blagor mu, ki se spočije, v črni zemlji v Bogu spi... „Oh, saj še zemlje njihovim kostem ne privoščijo," plaka trop okrog križa — z venci in lučkami, brez groba svojih — Tone, Janez, Jože, France, Lojze — padlih, umorjenih domobrancev in soborcev!	,	,
Oh fantje, se spomnite našega desetarja, kako je nas navduševal —- padel je!
Ko bi rablji pustili, bi šla slovenska mati tja v Kočevski Rog in Te-
—V' -si"
fearje. Poiskala bi strašna grobišča. M6d tisoč koščicami bi našla one od svo-‘ j ega sina, pa bi prsti nagrabila, grobek napravila, s svojimi nežnimi rokami bi položila dragocene koščice v zadnjo posteljico, s solzami blagoslovila... grobek pa objela, da bi jo druge roke morale razkleniti iz objema svojega sina — domobranca — soborca za svobodo naroda in domovine.
In tisoče je takih mater v naši domovini! Fantje! Na vseh mrtvih dan se zamislimo v naše bataljone — čete
KAJ PA S
Skoro prvo vprašanje ob vstopu v hišo z Vestnikom ali v kako drugo družbo, kot tudi k posamniku, je: „Je že vse prav, vendar jaz hočem vedeti kakšno politiko ima Vestnik? Ste s temi, ste z onimi, s kom se vežete, ali ste brez politike." Ni lahko odgovoriti na ta važna vprašanja, je pa potrebno. Vsakdo ima pravico do tega pojasnila. Slovenci smo bili namreč tolikokrat že razočarani v raznih političnih ciljih, ki jih, ne le, da jih nismo dosegli, marve, smo se znašli do cela na drugem koncu, kot smo bili u ver jeni, da gremo, zato smo postali bolj kritični in malo zaupni.
Druga svetovna vojna je naš narod ne le fizično strla, marveč tudi silno duševno zagrenila. Potopila nas je v morje krvi in žrtev, česar nikdar nismo mogli niti slutiti. Kaj vse že vsebuje predigra najstrašnejšemu udarcu naše širše domovine, ko smo padli v okove komunističnega suženjstva, katerega se otresamo že sedem let, a brez uspeha. Pa vendar obupali nismo! še na predvečer zasedbe komunistov naše domovine' šmo upali in sicer imeli polno zaupanje tisti politiki in tistim politikom, ki so našo vojsko nekaj dni za tem izročili v klavnico Titu, poleg številnih žensk in še mnčgo drugih nevojaških oseb!' Naši domobranci in soborci so bili uverjeni,-da gredo v Italijo — tako se je reklo, na odpočitek in pripravo na nove boje za rešitev domovine, a politika jih je pripeljala v plombirane vagone in naravnost v strahotne muke ter grozno smrt. Neštetokrat sem razglabljal z onimi domobranci, ki so se rešili
— patrulje! Z njimi smo šli; mi smo se vrnili, onih, toliko, toliko jih'je — "pa ni nazaj!
Zdrkni ti koleno, skloni se ti glava, splavaj ti spomin k mrtvim bojnim, prijateljem! Gospod , daj jim večni mir!
Pomlad se še vrne, petje ptic se obudi, z nova zemlja se ogrne Fantov naših pa od nikoder ni!
Š.
POLITIKO?
iz tega ali onega morišča v Sloveniji vprašanje, kako to, da se niso vsaj poskusili rešiti kako iz rok podivjanih komunistov?! Skoro vedno sem dobil odgovor: Razočaranje, ki smo ga doživeli, je bilo tako silno, da so nam odpovedale vse sile duševne in telesne. V takem razpoloženju pa se prikrade k človeku obup, ki mu šepeta — naj gre, kamor hoče! Kolikokrat smo že bili begunci veselo vzkliknili: „Vrnitev je blizu!", tako so kazali žarki, ki jih je mednarodna politika razkrila na našem nebu. Oživeli smo,vesela ugibanja na vse strani, pa ne dolgo! Spet je vihar potegnil in že je bilo nebo spet oblačno. Kot premetava vihar na morju ladjo, tako se politika igra z nami že eno desetletje! Kdo bi nam tedaj zameril, če smo postali v politiki oprezni, previdni in malozaup-ni! Zato se mnogi otepajo — češ s politiko nočem več imeti opravka. Kako nekateri premišlja, povprašuje, tehta, bi li dal 1 peso za list, o katerem še ne pozna njegove politične smeri! Izjavljamo: Naša politika in njena smer v Š. Vestniku je ona, ki so jo imeli slovenski domobranci in protikomunistični borci, druga ne! Povdarili smo že v načelnem članku, domobranstvo je zaživelo po volji in moči našega naroda, ne pa po kaki diplomaciji tega ali onega kova, ali pa na ukaz kakega politika. Temelj, na katerem se je razvijalo vse to delo je absolutno krščanski in narodni. Glej zapisnik izpovedi mučenice učiteljice gdč. Darinke Čebulj, ki pravi, ko ji sodnik zastavi vprašanje: „Se odpoveš krščanstvu. prosta si!“ Odgovor:
.

»Nisem bila med pobožnimi, a odločno izpovem, vere ne dam." Nato je pa junaška Slovenka prestala grozne muke in smrt — po navedbi slovenskega inte-ligenta, ki je bral zapisnik zaslišanja. Koliko takih dokazov bi še lahko navedli. Da temelj domobranstva in protikomunističnih borcev je bila junaška izpoved v Boga in Kristusovo Cerkev. Drugo je domovina in narod. Poslušaj poveljnika Vaške straže v Kočevju: „Moji fantje so bili vedno veseli in korajžni, posebno vodnik! Vesel v borbe, vesel iz borb. Ko smo se pa spet pripravljali na nevaren pohod, vidim vodnika potrtega in žalostnega! Kaj pa ti ?e prijatelj vodnik? Tedaj se prijazni fant nasloni na puško, mi pogleda ne-izrazno milo v obraz, češ: ‘Mi gremo in fee ne vrnemo, eni danes, jutri drugi — pa nič za to, pozdravi mojega očeta, moter in brate, pa njim in vsem povej::
DEJANJA
Na jesen je šlo leta 1942, ko so se kmetje že pripravljali na zimo. Tako so tudi vaščani Prigorice obsekavali in čistili gozdič ob progi Ribnica—Kočevje. Vtopljeni vsak v svoje delo, niso nič čutili, da so jih nenadno obkolili oboroženi komunisti, nakar so jih zgnali v en trop, češ .greste z nami!". Starejši povprašujejo zakaj in kam, mlajši se plaho umičejo — toda vsi neoboroženi se morajo vdati. Ker so jih gnali proti Ribnici, so se tolažili, da se tam rešijo. Toda obrnili so jih v smer proti vrhu sv. Ane. Morda gremo v Suho krajino, si mislijo. Tam imajo te tolpe svoja skrivališča. Naenkrat se ustavijo pred strašno jamo, imenovano žiglovca. Zdaj spoznajo nesrečniki, kaj krvoloki nameravajo z njimi — v grozno žiglovco jih hočejo pometati. Nastane grozen boj na življenje in smrt, a trop brez orožja mora podleči, začne se grozni naklep izvrševat. Oče gleda lastnega sina, kako strmoglavi v globočino 70 m in v tem trenutku sam po groznem sunku zdrkne v jamo. Sosed vidi soseda. Najmočnejši med njimi, J. Kozina, videč, da ni rešitve, se zažene v glavnega krvnika, se ga z vso silo oklene, češ, če grem jaz, greš pa še ti, in oba zasuče
Mi smo se odločili za napore in žrtve in jih trpimo samo zato, da rešimo našo ljubo domovino.’ Odšli so fantje — vrnili so se brez vodnika! Slutnja bližajoče se smrti, ga ni varala, zato je izrekel tako jasno svoj pomembni testament." Da! Vse kar služi naši ljubi, trpeči domovini, našemu razbičanemu narodu, je v našem političnem programu in neizmerno zlo je komunizem. Zato je protikomunistično delo. v najširšem pomenu na zgoraj utrjenih temeljih in nadaljni razvoj domobranstva ter protikomunističnega, dela naš celoten program politični! Kako lepo poje slovenski pesnik Ivan Tavčar:
Zemlja domača ni prazna beseda, del je mojega življenja.
In če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo življenje!
Skončar
GOVORE
■ — - ,
v strašno brezdno. Padlo je sedem vaščanov— resnih modrih mož —.najstarejši 63, drugi 60, 54, 46 let, en vaški mož, dva cerkvena ključarja, drugi bolehen oče 7 otrok in sin, 16 let, z njim, skoro vsi družinski očetje. Sreča, kdor se je med padanjem ubil, kaka groza za polžive, ranjene; brez hrane, brez upanja umirati med gnijočimi mrliči!
Iz takih jam, saj žiglovca je ena izmed sto drugih, takih morišč so ljudje 'slišali strahotne klice zblaznelih nesrečnikov. _	.	,	.t	....
Domači so v trepetu čakali drage svojce — zaman. Iskali so očete, sinove, brata po Suhi krajini, po Dolenjskem — zaman. Vsa fara se je pretresla,. ko je 7 dni po vrsti zvonilo vsaki žrtvi posebej. Ko so ljudje to očitali rdečim agentom, so ti z nesramnostjo, ki je krvnikom lastna, pojasnjevali, da je bila pomota, drugje pa zopet s satansko škodoželjnostjo, »žrtve morajo biti!". Čez čas so se zvedenci spustili po vrvi v glogbočino žiglovce, da dvignejo mrliče. Videli so lobanje in razmetane kosti, a do njih vrv ni dosegla. Da! Po teh lobanjah in grmadah kosti slovenskih katoliških mučencev in mučenic-se je komunistična pošast pririla na oblast.
'
LOS HECHOS HABLAN
En el otono de 1944 trabajaban los campesinos eslovenos en los bosques de Prigorica (Eslovenia) preparandose para el invierno. Ninguno de ellos advirtio cuando los numerosos comunistas muy armados los rodearon. Los campesinos no teman armas y fueron obligados a rendirse y seguir a sus perseguidores. Marchaban directamente por los bos-ques hasta una terrible fosa Ziglovica de 70 m de profundidad. Entonces comien-za una terrible lucha, porque los comunistas pretendieron precipitar a los cam-
STRAHOTE
Za bodečo žico, obdani od pušk, so ti tisoči bili boj za golo življenje. Dan za dnem. Umazano, ušivo, borno ležišče in porcija hrane je tvorilo vsebino njih življenja in razgovorov. Nihče se ni brigal zanje, za njih težkoče, bolezni in potrebe. Obroki hrane so bili umazana in neužitna 'voda, ki je ob času delen j a dobila ime kava ali juha. Po ,menaži“ pa je vsa ta množico polegla po ležiščih in se bavila z mislijo, kdaj bo zopet v vrsti lezla proti kotlom. Edini pomemben dogodek je bil „paket“ in temu sledeče zadovoljstvo, navidez sitega človeka.
Smrt prijatelja ali znanca ni segla v srca že otopelih internirancev. Samo da ostanem jaz, da dočakam oni dan, ko se bodo odprla vrata, ko bo sovrag poražen in mi rešeni tega pekla! Zaradi pičle porcije hrane, so napol živi interniranci po več dni skrivali umrlega tovariša na ležišču poleg sebe, da so prejeli njegov del hrane še naprej.
Komandant italijanskega XI. armadnega zbora Gambara pa je decembra 1942 cinično napisal: „Umevno in pravilno, da koncentracijsko taborišče ni taborišče za debelenje. Bolan človek ja človek, ki da mir."
Istočasno pa so v več desetinah dnevno umirali trdni fantje in možje ob ..predpisanem" obroku hrane 1200 kalorij na dan. Toda teh kalorij ni bilo niti na papirju — kuhinje so imele tajne izhode na vse strani. Saj so žene italijanskih oficirjev imele toliko potreb, inter-
pesino en la mencionada fosa. Uno de los pesinos en la mencionada fosa. Uno de los uno de los verdugos gritando: “Si ten-go que morir yo, moriras tu tambien.” Arrimandose a la fosa ambos cayeron en el abismo. Todos los campesinos fueron arrojados sin salvarse ninguno de ellos, a la edad de 63, 56, 46, 60 y 58 anos, todosi ellos honrados padres de familia.
El camino de los comunistas hacia el poder esta sembrada de huesos y cra-neos humanos.
TABORIŠČ
niranci pa lahko potrpe, ker so si sami krivi kot ..ribelli". število živih internirancev, z mrtvimi, je soglašalo s številom prišlih — in več ni nikdo zahteval!	:
Italijanski general Robotti je poročal, da je umrlo na Rabu povprečno 14 trpinov na dan — in mož gotovo ni povedal resnice, ker bi ne delala časti in ugleda „materi Italiji".
V,eč gorja pa kot Lahi so povzročali nesrečnim trpinom slovenski komunisti. Znali so se polastiti, seveda v sporazumu z Lahi, vseh merodajnih položajev v taborišču, zlasti kuhinje. Kradli so hrano, svojim nakladali debele porcije, prodajali po visokih cenah, da so se mnogi komunisti odebelili in obogateli. Kradli so pakete in stopnjevali nevzdrž-nost stanja do obupa — obenem so pa satansko sramotili tavajoče sence in skelete katoliških Slovencev, ki so zrušeni duševno in telesno padali v grob.
Preostalim nesrečnežem so se z 8. septembrom 1943 odprla vrata v svobodo. Vrnili so se med svojce in življenje. Zarastle pa so se gomile nad onimi, ki jih je trpljenje in pomanjkanje ter neprestane krivice, strlo.
Toda ječ in krivic še ni bilo konec. Transporti s Slovenci so odhajali na sever Nemčije. Sive barake v žici so goltale naš narod in ga pretvarjale v opotekajoče se sence. Imena Dachau, Matt-hausen, Ausehwitz, so kot kletev visela nad žrtvami. Edina rešilna pot iz trpljenja se je stekala v plinsko celico in
PRED 10 LETI - OKTOBER 1942
V	začetku oktobra 1942, prihod Vaških straž pod poveljstvom poročnik? Milana Kranjca v Dolnjo Brezovico pri' Št: Jerneju.
V	petek, dne 2. oktobra 1942, partizanski napad na 15 mož broječo patrolo Vaških straž (pod vodstvom Alojzija Groznika in Stanka Drakslerja) v Sv. Križu pri Litiji. Patrola je vzdržala skozi tri dni neenako borbo z desetkratno sovražnikovo premočjo, šele okrepljene edinice, ki so hitele na pomoč, so jo rešile iz obupnega položaja.
2. oktobra 1942 prihod Vaških straž v Semič.
V	noči na 4. oktober 1942 neuspeli napad partizanske Gubčeve brigade na škocjanske legijonarje.
5. oktobra 1942 prihod Vaških straž v graščino Dobrovo pri Kostanjevici.
5.	oktobra 1942 ustanovitev Vaške straže (v Žužemberku pod poveljsvom Rafaela škrbeta.
6.	oktobra 1942 prihod Vaške straže v Dobrunje pod poveljstvom Rudolfa Jurkoviča.
13. oktobra 1942 ob 9 zjutraj je član komunistične VOS, preoblečen v duhovnika, kot da prinaša pismo z Dolenjske, ustrelil bivšega bana dr. Marka Natlačena v njegovi vili, pred očmi italijanske vojske, nastanjene v Poljanski gimnaziji v Ljubljani. Morilec je pobegnil s skokom skozi okno, stekel preko vrta in se rešil s tricikljem, ki ga je čakal.
19.	oktobra 1942 napad Gubčeve brigade na posadko Vaške straže v Polici pri Višnji gori, ki pa je v junaški borbi odbila komunistično druhal.
krematorij. Niti groba ti obsojenci niso bili vredni. Vsak dan je zahtevala goreča pošast maso živega človeškega kuriva, da je s črnim dimom pisala usodo podjarmljenim narodo v „novem redu".
Po tem kratkem pregledu prehajamo v podroben opis strahot koncentracijskih taborišč, ki v mnogočem prav nič ne zaostajajo za grozami na bojiščih, ječah in množičnih pomorih, zato njih žrtve priobčujemo v Matici mrtvih.
(Se bo nadaljevalo)
20.	oktobra 1942 ustanovitev Vaške straže v Ajdovcu pri Žužemberku.
V	noči na 22. oktober 1942, neuspeli napad Tomšičeve brigade na posadko Vaških straž v Bizoviku pri Ljubljani, ki se je uspešno borila pod vodstvom Jelo Capudra, Marijana Lavriča in De Paulis Erika.
Koncem oktobra 1942 ustanovitev Vaške straže na Vrhu pri Vrhniki pod poveljstvom Franca Grdodolnika.
Koncem oktobra 1942 ustanovitev mestne varnostne straže v Ljubljani pod poveljstvom podpolkovnika Peterlina.
V	osmem ofenzivnem obdobju od 28. septembra do 2. oktobra so italijanske okupatorske čete iz Rožnega dola in Črmošnjic nad Semipem preko Črnomlja prodrle do Kolpe v svojem divjanju nad nedolžnim prebivalstvom.
V	desetem ofenzivnem obdobju, od 9.—18. oktobra so Lahi pridivjali v Belo krajino.
V	ofenzivi na Gorjance od 29. oktobra do 4. novembra 1942 pa so fašistične edinice pomandrale ozemlje severovzhodno od Metlike.
Do konca oktobra 1942 interniranih v Gonarsu, Trevisu, Padovi in Rabu okrog 26.000 Slovencev in v ostalih manjših taboriščih več tisoč. Skupno do ca. 40.000 Slovencev ali skoro 15% prebivalstva ,Ljubljanske, province".
Vetri nje, prvo taborišče Slovencev leta 1945.
M. RADOŠ:	v
PODRTI KRIZ
(ZA DESETLETNICO VAŠKIH STRAŽ V BELI KRAJINI)
Uverjen, da ga tako kmalu nihče ne more presenetiti, začne Jure marljivo razpletati svoje misli, ki jih je nasnoval spotoma:
„Ne vem, kaj bi dal za tisti košček zemlje z evharističnim križem, tako mi je prirasel k srcu! Svet je! Posvečen je po križu... Sveto k svetim!... Prepisal bi ga na župno cerkev Marijinega Vnebovzetja... Glej, fantek, ti si še mlad, in nisi še veliko izkusil, toda jaz, jaz gledam, posebno pa še dandanašnji, kakor na dlani pred seboj dogodke, katerih sem bil priča, ki so v tesni zvezi s tem našim in z vsemi evharističnimi križi širom naše mile domovine, in z današnjimi razburkanimi časi!"
Marko ne črhne vmes nobene besedice. Pusti izkušenega možakarja, naj nemoteno razplete svojo misel. Pozna ga že dolgo, kadar začne Jure tako resno, kakor danes, ima vedno nekaj tehtnega. Žato so ga pa same ušesa.
Jure popravi svoje breme na plečih, bežno pogleda po količi in nadaljuje:
„Prvi tak dogodek je Evharistični kongres v Ljubljani pred sedmimi leti; to so rojstni dnevi evharističnih križev po Sloveniji. Oj, to so ti bili, dragi moj, zlati dnevi milosti in dobrih sklepov za bodoče... In Kraljica Slovencev, Marija Pomagaj iz Brezij je predsedovala na stadionu kongresnim slovesnostim. Naj živim še sto let, nikdar ne bom pozabil Njene triumfalne poti po. Gorenjski na kongres.
S prijateljem — od vojaških Tet — iz gorenjskih Cerkelj sva pohitela k glavni cesti, ki vodi mimo cerkijanjske župne cerkve, in se pridružila množici, ki je pričakovala Marijinega mimohoda. Kolesarji so ravno odhajali na okrašenih kolesih in jezdeci na iskrih konjih proti Ve losovem — večina v lepih narodnih nošah — da pospremijo Marijo od začetka cerkljanske župnije do njene skrajne meje.
Drhte smo pričakovali Marijo. Med pričakovanjem smo molili sveti rožni venec in prepevali Marijine pesmi. Kar zaslišimo pritrkovanje velesovških zvonov. Nekaj minut nato se oglasijo mo-
gočni zvonovi cerkljanske župne cerkve Marijinega Vnebovzetja, ki so takrat peli pod skrbnim nadzorstvom organista Košnikovega Franclja tako ubrano, kakor da bi igral na mogočne cekljan-ske orgle on sam vešč organist, vmes pa so drobili zvonovi vseh njenih podružnic. Tako je Marijo poleg molitev in petja spremljalo skozi vso cerkljansko faro pritrkavanje zvonov iz njenih štirinajstih zvonikov. Bal sem se, da ne bom mogel videti Marije; pa ta strah je bil neopravičen.
Spremstvo Marijino: kolesarji in jezdeci so se prikazali. Kmalu nato se prikaže avto z Marijo. Bil je ta avto — Marijin avto — posebej prirejen za ta Njen slovesen pohod... Avto v Marijinih barvah... okrašen... dvodelen, odprt na levo in desno. Ob milostni'podobi sta sedela ob levi in desni po eden oo. frančiškanov, ki sta zasukala na vzmeteh milostno podobo, da je Marija, Kraljica Slovencev, gledala proti tisti strani, kjer šo bili ljudje zbrani.
Pokleknili smo. Mnogi do solz ginjeni. Stegali smo roke k Mariji in Jo klicali: „Marija!... Marija Pomagaj!" In Marija nas jd dobrotljivo in milo gledala z avta. še danes sem hvaležen prijatelju, da me je-ravno za ta dan povabil k sebi.
Pod Njenim pokroviteljstvom — rečem ti, pod pokroviteljstvom naše slovenske Kraljice, Marije Pomagaj z Brezij, smo potem na stadijonu med drugim in na Njegovo odrešilno smrt na križu. In mi župljani radovske fare smo posta-sklenili tudi to, da bomo po vsej Sloveniji postavili — na vidnih mestih evharistične križe —, da nas bodo vsikdar opozarjali na tiste dni Evharističnega kongresa v Ljubljani, na tedaj storjene sklepe, na Jezusa v presveti Evharistiji, vili kmalu po tistih dneh naš evharistični križ na Rebrinah!" završi Jure prvo svojo nasnovano misel, si popravi breme na svojih širokih plečih in si z rokavom hodnične srajce obriše potni obraz.
(Se bo nadaljevalo)
ODMEVI
Iz štev. 1. — V zadevi gdč. čebuljeve glej članek „Kaj s politiko"
Po objavi štev. 2. smo doznali, da sta v Argentini medicinec in jurist, ki sta izvršila uradno obdukcijo nad umorjeno materjo in hčerko (iz poglavja ,,Dejanja (govore")! Medicinec le dostavlja, da je 13 letno dekletce dobilo ne 6, marveč toliko strelov, da je bilo telesce dejansko preluknjano po strelih. Vse ostalo potrjuje kot navedeno.
Iz USA nam piše odličen slovenski inteligent,. znani javni delavec:
. Prejel sem prvo številko š. V. Ugaja mi! Prav tako drugim! Zelo prav je, da bo ta mesečnik posvečen našim za vero, svobodo in domovino padlim domobrancem. To gradivo bodo nove Črne bukve, iz katerih bomo nekoč zajemali dokaze za obtožnico proti komunističnim zločincem v domovini. Pošiljajte mi po več izvodov!
SEPTEMBER 1942
12. septembra so se oddelki Vaških straž na Dolenjskem umaknili v grad Turjak.
19. septembra se je v smislu dogovora s komunisti predala posadka, nakar so bili vsi vojaki in civilisti zvezani in odpeljani v Velke Lašče.
21.	septembra je bile večja četa od teh z dr. Kožuhom in Al. Zalokarjem postreljena v gozdiču pri postaji Vel. Lašče.
Nato se je vršil „sodni proces" v Kočevju, na kar so vsako noč sledile deportacije v Mozelj, kjer so bili postreljeni vojaki Vaških sraž in v Grčaricah zajeti četniki.
Istočasno masovne usmrtitve v gozdu pri Grčaricah.Oh koliko nedolžno prelite krvi, solza in krivic si videl septembra 1943!


MATIC AiMRTVIH
Tv,'
- V: i -V_	--i fr
porta iz Vetrinja in ubit v Kočevskem Rogu.
44.	Vomberger Ciril, Cerklje pri Kranju, sin soboslikarja, domobranec posadke gorenjskih domobrancev v Cerkljah, samski, star 20 let, vrnjen v 2. transportu iz Vetrinja v št. Vid in ubit.
45.	Dolenc Alojzij, Dvor, mizar, dc> mobranec, poročen, star 33 iet, vrnjen iz Vetrinja v Teharje in ubit.
46.	Prošnik Franc, Horjul, posestnikov sin, domobranec v 43. četi, samski, 23. let star, vrnjen z zadnjim transportom iz Vetrinja in ubit v Kočevskem Rogu.
47.	Čepon Anton, Horjul, posestnikov sin, domobranec v 42. četi, padel v borbi leta 1944 v Zaplani nad Vrhniko.
48.	Čepon Valentin, Horjul, posestnikov sin, domobranec v 43. četi, samski, star 23 let, vrnjen z zadnjim transportom iz Vetrinja v Kočevski Rog in tam ubit.
43. Velkavrh Franc, Horjul, mizarski pomočnik, domobranec v 43 četi, samski, star 19 let, vrnjen z zadnjega trans-
49.	Buh. Janez, Horjul, mizarski pomočnik, član Vaške straže v Horjulu, samski, star 19 let, padel v borbi 10. decembra 1942 v Lipalici pri Horjulu,
Dom. nadporočnik Franc Mrak, star 2*7 let, iz Št. Jerneja na Dolenjskem, ubit pri gori Peci.
Gorenjski domobranec Vomberger Ciril, 20 let star, iz Cerkelj pri Kranju, vrnjen iz Vetrinja v Št. Vid nad Ljubljano in ubit.
50.	Prošnik Ivan, Horjul, miz. pom., član Vaške straže v Horjulu, samski, star 22 let, padel v borbi 10. decembra 1942 v Lipalici pri Horjulu.
51.	Markovčič Alojzij, Topol-Bloke, posestnikov sin, domobranec v Rupnikovem udarnem bataljonu, samski, star 20 let, vrnjen iz Vetrinja v Teharje in ubit.
52.	Zdešar Jože, Horjul, posestnikov sin, domobranec v 43. četi, samski, stdr 20 let, vrnjen z zadnjim transportom iz Vetrinja in ubit v Kočevskem Rogu.
53.	Vrhovec Janez, Horjul, posestnikov sin, domobranec v 43. četij samski, star 18 let, vrnjen z zadnjim transportom iz Vetrinja in ubit v Kočevskem Rogu.
54.	Dolenc Anton, Horjul, čevljarski pomočnik, domobranec v 43. četi, samski, star 20 let, vrnjen z zadnjim transportom iz Vetrinja in ubit v Kočevskem Rogu.
55.	Fornat Milan, Dvor. domobranec, samski, star 24 iet, vrnjen iz Vetrinja in ubit v Teharjih.
56.	Vadnu Edvard, Postojna, delavec, podnarednik posadke S. N. V. Z. pri Sv. Ivanu v Trstu, zajet in ubit maja 1945 v Trstu.
57.	Bastič Alojz, Ligojna, mizarski pomočnik, poročnik, poveljnik 43. čete,-samski, star 28 iet, vrnjen z zadnjim transportom iz Vetrinja in ubit v Kočevskem Rogu.
58.	Bastič Anton, Ligojha, posestnik, domobranec v 43. četi, samski, star 32 let, ubit februarja 1943 v Korenah pri Horjulu od mine, nastavljene po partizanih.
59.	Bastič Bernard, Ligojna, študent, domobranec v 43. četi, samski, star 22 let, vrnjen z zadnjim transportom iz Vetrinja in ubit v Kočevskem Rogu.
60.	Bastič Karel, Ligojna, posestnikov sin, domobranec v 43. četi, samski, star 18 let, vrnjen z zadnjim transportom iz Vetrinja in ubit v Kočevskem Rogu.
61.	Bratje: Šuštaršič Alojzij, Jama-Dvor, pos. sin, domobranec, samski, star 21 let, vrnjen iz Vetrinj in ubit v Teharjih.
62.	Šuštaršič Ciril, Jama-Dvor, posestnikov sin. domobranec, samski, star 23 let, vrnjen iz Vetrinj in ubit v Teharjih.
63.	Šuštaršič Jože, Jama-Dvor, pos. sin, domobranec, samski, star 31 let, vrnjen iz Vetrinj in ubit v Kočevskem Rogu.
List Šmartinski Vestnik izhaja mesečno. Razpečava se po osebni propagandi ah po želji tudi po pošti. —• Stane 1 pesos, za Kanado in U. S. A. % dolarja, za ostale pokrajine tej valuti primerno. — Letno naročnino objavimo koncem leta. — Fantje, dekleta, zlasti domobranci javite se za razpečavanje Vestnika. — Uprava: Calle de los Derechos de la Ansianidad 130, Gril. San Martin FCNGSM., Prov. Buenos Aires. — Tiska tiskarna Fedenco Grote,, Montes de Oca 320