Učenke v petih delih sveta Spisala Elizabeta Berthet prevel Anton Sušnik. (Francoska akademija je to delo odlikovala z nagrado «Monthyon» v znesku 10.000 frankov.) Založil in prodaja Janez Griozvtiaai. 1889. " V Ljubljani. VbOOU W Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. Izanami, mala Japonka. i. Japonsko plemstvo. — Stanovanje daimijevo. — Slavnost igračic in slavnost svetiljk. — Pisava mož in pisava ženk. — Spev «irofa». Mnogi potopisci nas, prebivalce Japonske, nazivljejo dztočne Francoze*, koje ime sploh tudi zaslužimo. Pri nas so možje jako priljudni, obna¬ šanje njihovo je jako uglajeno; ženske so pa zelo ljubeznjive, razumne in vesele. Žal, da se te krasne lastnosti nahajejo le pri jednem delu prebivalstva. Japonsko cesarstvo ima fevdalno vlado, kakeršna je bila v Ev¬ ropi v srednjem veku. Pod vrhovno oblastjo Mikada, duhovnega vladarja, in Sjoguna, njemu namestnika ali vojaškega vladarja, upravljajo državo daimi ali najemni knezi, kojih je nad šest sto. Daimi tvorijo najvišje plemstvo, toda med seboj so jako prepirljivi. Mnogi izmed teh knezov so naklonjeni napredku in bi radi evropske novotarije uveli v svoje dežele, toda večina, in to je ravno najmočnejša, nepremično goji obi- 1* 4 čaje davne minolosti. Vsak tak posameznež tvori takorekoč državo v državi, ker pre¬ biva v gradu, zavarovanem z različnim orožjem, in ima na pomoč mnogo poda¬ nikov, suličarjev, kopjenikov in oprod, tako da se mnogi i cesarski vladi mogo zoper¬ stavljati. Ti daimi so baje uverjeni, da pohajejo iz plemenite krvi bivših vladarjev, ter se obnašajo vselej kot pogumni, ponosni in ne- udajni vitezi. V njihovih palačah v mestu Jedu, v kojem morajo saj vsako drugo leto ali vsako drugo polletje vsled zakona bivati, žive v krogu svojih dvorjanov, vojakov in slug popolnem odločeni od druzih prebival¬ cev nižjih vrst. Ako se prikažejo v javnost, spremljajo jih njihovi oboroženi glasniki ter se morajo kupci, meščani in ostali prebi¬ valci ustaviti pred sprevodom in pripogniti k zemlji; najmanjši prestopek zoper to čast kaznuje se s smrtjo. Toda vsi daimi nimajo pravice do take časti. Manjša prava, nego ti knezi, uživa bolj krotkejše plemstvo druge vrste. V njihovih zasebnih poslopjih ne gomazi toliko stražnikov in služinčadi, kajti njim sarrjim ne preostaja druzega nego izvrševati nekak urad na dvoru Sjogunovem. K takim je spadal i oče moj. 5 Stanovali smo v Jedu v oddelku, naziv- Ijenem Soto-Siro, kije bil odmenjen samo plemstvu. Hiša naša ni bila tako obširna kakor palača imovitih knezov, v koji je bilo nastanjenih jeden ali dva tisoč oseb; ali zavarovana je bila z visocim zidovjem in obdana s prekopi, napolnjenimi z vodo. Znotraj je bila opravljena mestjanski. Za tem zidovjem je stalo nekoliko stavišč, lehko zidanih, izmed kojih so bila nekatera oprav¬ ljena za gospodarja in rodbino, druga za njegovo služabništvo. V teh stanovanjih po starodavnem obi¬ čaji japonskem ni bilo skoro nobenega pohištva. Še le zvečer razpredete večje sobe v manjše sobice s takozvanim pre- paženjem iz lesenih okvirjev, ki so pole- peni z papirjem. Postelj ni bilo, kajti na Japonskem je v obče navada spati na debelih blazinah in glavo podpirati s široko klopico. Tudi stolov ni pri nas; vsedamo na tla z nogami na- vskriž. Mestu miz imamo široke klopi, jedva petino metra visoke. V skrinjah se nahaja nebrojna množica ročkov, vrčkov in porce¬ lanastih čašic. Obleka vse rodbine se shranjeva v zabojih, ki so izgotovljeni od povoščenega platna. Sredi med vso to šaro je prepotrebni samovar za čaj. Večinoma sem po dnevi bivala na vrtu. Noben Evropec niti pojma nima o naših raz¬ košnih vrtičih. Na našem vrtci, niti sto metrov dolgem ali menj širokem, je tekla reka, ondi je bilo jezerce, vodomet, lopica, most, dre¬ voredi in kijoski, vse v liliputanskih razmerah, zaradi tega je bil ta vrtec prej za deco nego za odrasle. In kako ume naši vrtnarji gojiti drevje, da hrast, topol ali drugo gozdno drevje lik trepetlika jedva jeden meter visoko vzraste. Za to imamo pa tudi premnogo cvetlic. Ako drevesa naša izgledajo kot pedi- možici, so pa cvetlice naše ogromne veli¬ kosti, to so velikani krasnih barev in prijetne vonjave. Sredi te umeteljske prirode preži¬ vela sem vso detinsko dobo. Vsak dan zjutraj, ko so moj oče, opasani z dvema sabljama, ogrneni v dolg brokatov plašč z rodbinskim znakom, pokriti z široko čepico od povo¬ ščenega platna, odšli s svojim tajnikom in jednim nosilcem solnčnika v Sjogunovo pa¬ lačo, hodila sem z materjo in svojim mlajšim bralcem na vrtec, kjer smo ostali ves dan. Hrano smo uživali v kijosku. Japonci so jako skromni, navadno zavživajo malo riža, jajec, rib, ovočja ali čaja. Nekatere jestvine polivajo z opojno žganjico od riža, nazivljeno «saki>. Mesa nikoli ne uživajo in si le redkokedaj privoščijo kako kuro. 7 O koliko srečnih dnij sem preživela z bratom v tem rajskem parku! Nismo se mogli naveličati igre se zmajem, lovili smo na trnjek rudeče ribice ali smo pa streljali z lokom. Drugih igračic, koje izumljivi obrt japonskim decam vedno omišljuje, smo imeli v obilici. Brat moj, dve leti mlajši, imel je nad mano neko oblast, dasi je bil petnajst let star, ko je bil uvrščen med može. Do te dobe sva si bila jednakopravna. Ko sva se vkupe sprehajala, spremljana od matere ali nekaterega sluge, šla sem vselej po domačem običaji za njim; na ramenih sem imela všito sabljico, kot znak plemeni¬ tega rodu. V očetovi hiši se je moj brat udeleževal vseh zabav, a tudi teh, ki so bile izključljivo namenjene za deklice, na pr. iger z možici in punčikami, kojih se nahaje obilo v vsaki rodbini. Ta otroška zabava je po Japonskem tako razširjena, da se nek v to odločeni dan v letu vrši po vsi deželi splošna slavnost igračic. S kakim hrepenenjem deca pričakujejo to slavnost, ki pripada na prvi teden meseca aprila, si ne morete predstavljati! Na ta dan je kaj veselo po hišah, kjer so deklice. V najlepši čumnati, olepšani s cvetlicami, so izložene vse igračice," koje je dekliča prejela počenši od svojega rojstva. Tudf jaz 8 sem imela mnogo igračic. Jedna je pred¬ stavljala Mikada v zlati, brokatovi obleki z demantno iglico; druga je predstavljala Sjo- guna v vojaški obleki. Vrhu tega sem imela nekoliko boginj iz našega bajeslovja in ne¬ koliko žena, izvršujočih verske obrede: jedna izmed njih nazivlje se gospa s pahlja- čem, druga zopet gospa s zlatimi ribi¬ cami i. t. d. Nekatere igračice so predstav¬ ljale naše velmože iz minule in sedanje dobe. Pred temi igračicami, razpostavlje¬ nimi sredi pestrih cvetlic, razpolaga domača hči različne slaščice. Seveda se jih igračice ne dotaknejo, ali zbrani gostje jih zvečer pokušavajo, ko so se prej zabavali s petjem in plesom. Druga slavnost otroška je slavnost svetiljk ali lampijonov. V ta večer se potikajo tolpice veselih dec po ulicah razsvetljenega mesta Jedo, mahajoč s pisanimi lampijončki. Moj ple¬ meniti stan mi je zabranjeval, udeleževati se teh pouličnih veselic, toda slavnost lampijonov smo imeli v krogu mojih povab¬ ljenih tovarišic. Bili smo veseli, kakor se spodobi. Ali brezskrbna leta detinstva minola so ko kratke sanje. Morali smo misliti na važ¬ nejše reči, nego so igračice. Za poučevanje 9 mladine se pri nas zelo marljivo skrbi. Ve¬ lika pozornost je pri nas za javne šole, in ni ga po vsi deželi delavca, ki ne bi umel citati, pisati in računiti. Osebito oče moj, ki je bil pristaš neposrednje stranke, se je na vse mogoče načine trudil odstranjevati staro¬ davne predsodke, kateri so ločili Japonsko od ostalega sveta, hoteč skušene zavode v Evropi ustanavljati i pri nas. Skrbni moj oče skrbel je osebito ne samo za bratovo izobraženje nego tudi za moje. Očetovo dostojanstvo ni pripuščalo, da bi njegovi otroci obiskovali javne šole, zaradi tega je bilo naše poučevanje izročeno po¬ sebnim domačim učiteljem. Prva leta učila sva se z bratom skupaj. V deželi naši poslužujejo se dvojih črk: prve pismenke so lažje, činski črkovni abc, takozvani firakana; uče se ga dečki in deklice ter se ga poslužujejo k splošnemu dopisovanju. Drugi, zvokovi, je mnogo težavneji, imenuje se katakana in je samo za dečke. Posledica temu je, da mož more čitati žensko pisavo, toda ženska neumi čitati možke pisave, izimši, če bi le-ta rabil skupno abecedo firakana. Naš učitelj, ve¬ likomestni učenjak, nas je kaznjeval s pah- Ijačem ter nam je ukazal peti, če treba nekoliko ur zapored abecedo firakana, 10 obsezajočo nekoliko kitic, koje se vsled prvih besed imenujejo irofa. Nekatere kitice slove tak6-le: «Barva in vonjava mine. — Na tem svetu ni nič stalnega. — Denašnji dan zgine v propast minolosti; sanje nikedar ne smejo biti vzrok žalosti. > Sedeči na blazini pred učiteljevo bralno mizo smo ponavljali take narečnice, dokler se nismo naveličali. Naučivši se vso abe¬ cedo irofa, dobili smo papir, prevlečen z lakom, ščetko in činski tuš (črna barva), da bi se učili pisati ali bolje rečeno: risati. Kakor Kitajci, naši prvotni učitelji, isto- tako i mi zaznamujemo svoje misli na papir, rišoč od desne proti levi v vrsticah od zgoraj navzdol. Ko smo se naučili čitati in grbe risati, prejeli smo knjige. Po tem smo se jenjali skupaj učiti. Brat se je učil pisave katakana in pozneje je obiskoval visoke šole. Jaz sem pa ostala pri svojih črkah za ženske; vrhu tega sem se učila godbe, igrala sem na gotto, to je naš glasovir, in na sam si n, našo kitaro. Na očetovo željo sem se učila franco¬ ščine, koje se sam ni smel učiti, a vender je želel, da bi ga seznanila z vedo in umet¬ nostmi zapadnih dežela. Ta okoliščina je bila povod posebnemu dogodjaju, kojega vam hočem tu pripovedovati. 11 II. Todgin. — Učitelj francoščine. — Cuav in samuraj. — Raz¬ burjenje. Omenila sem vže, kako dolgo se je narod naš obnašal neprijateljski k vsem tujcem, osebito pa k Evropcem. Svoje dni so tujci smeli samo na nekateri otočec našega ce¬ sarstva in to z jako ponižujočim načinom. Njim odkazanega mesta niso smeli ostaviti iz bojazni, da bi ne bili ubiti. In še dandanes, dasi so bile velevlasti evropske in ameri- čanska ljudovlada vmes posegle in celo vlada japonska sama, da so odpravili stare zakone, ni svetovati tujcu, hoditi po velikih mestih brez vojaškega spremstva ali jakuninov. Ljudstvo se proti tujcem obnaša v obče spoštljivo. Se čuje li na ulici krik «todgin» (t. j. «ljudje od zapada»), s kojim se njih prisotnost mimogredočim oznanja, se zbirajo meščanje, da bi je videli in je pozdravili. Žal, da niso vsi Stanovniki jednacega mišljenja. V tem oziru so najstrastnejši še oni zaslepljenci z dvema sabljama, ki se v svojem prenapetem domoljubji ne boje celo umora na javni ulici, če treba. Da bi pa ušli zakoniti kazni, razporijo si raje trebuh. Ta način •• samomora, ki je uže od pradavnih dob ukoreninjen v deželi, 12 zove se «harakiri*. In če še dandenašnje na Japonskem preganjajo tujce, si lehko mislimo, kako je moralo to žalostno biti, ko so bili veljavni še stari zakoni! Moj učitelj francoščine me je vselej z naj večjo opasnostjo hodil poučevat v S o t o - Sir o. Ali rodbina naša bila bi morala mnogo pretrpeti, ko bi bila rojakom znana njegova narodnost in povod njegovega obiskovanja. Učitelj moj, ki je vsprejel ime Ben-Ali, bil je še mlad; obličje njegovo bilo je braz¬ gotinasto, od solnca opaljeno, in vsled ved- nega potovanja bilo je telo njegovo krepko, ter je izgledal starejši nego je bil v istini. Sploh smo ga smatrali za rojenega Francoza in vedeli smo tudi, da je dlje časa bival v neki francoski naselbini v Indiji. O svoji preteklosti ni kaj rad govoril, ter se je iz¬ ogibal radovednim vprašanjem. Zmožen je bil po polnem vseh jezikov; japonski je isto takd pravilno govoril kakor francoski. Da bi pa mogel brez strahu povsodi javno ho¬ diti, rekel je, da je indijski moslemim; za¬ voljo tega je nosil turban in orijentalsko obleko. Bil je zelo dvorljiv, odkritosrčen in ponosen; jako živo je pripovedoval dogo- djaje, kojih se je baje po mojem mnenji bil sam udeležil. Njegov veseli značaj se je izborno ujemal z našim narodnim značajem; 13 radi tega so ga povsodi imeli radi, osebito moj oče so ljubili njegovo družbo. Na Japonskem i prosjaki dobivajo milodare, ki počenjajo vesele burke in se smešno ob¬ našajo. Ben-Ali nas je obiskoval skoro celo leto, jaz sem pa med tem znatno napredovala v francoščini, dokler se ni neprijateljstvo zoper tujce po vsem Japonskem vnelo vsled ne¬ kega političnega dogodjaja. Noben Evropec se ni smel več sprehajati in hoditi očitno v Jedu; da, celo poslaniškim členom tujih velevlastij je bilo javljeno, naj ne hodijo iz svojih palač, ker vlada ni mogla biti porok za njihovo osebno varnost. Ben-Ali je stanoval v mestu Jokohama, ki leži od Jeda nekoliko kilometrov daleč, ter je odtodi teden za tednom prišel neko- likokrati k nam. Toda tudi v mestu je ostajal včasi po več tednov pri kakem poslaniku. Daši se je navadno še vselej jako prekanjeno priplazil po najobljudenih ulicah k nam, smo vender dvomili takrat, bo li vender tako drzen in pogumen in pride k nam. Nič sluteča, kaj se zvunaj po mestu vrši, ga pričakujem ob naznačeni uri. A v istini je bil moj učitelj francoščine tako vesten, da se ni dal odstrašiti od svojih dolžnostij po razburjenem ljudstvu. Ob določeni uri se 14 napoti v našo hišo v Soto-Siro. Tega dne je bil tako previden, da je svojo orijentalsko obleko zamenjal z narodno japonsko. Oblečen je bil z narodnim «kirimonom», to je lehko domače krilo, ter opasan s tenkim pasom, na nogah je imel modre nogovice in slam¬ nate pantoflje ali krevse, glavo je pa imel po tuzemskem običaji vso obrito. Da bi pa tudi oči narodnosti njegove ne izdale, na¬ taknil si je na nos činske očali, velike kot preste. V jedni roči držeč palico a v drugi pahljač, poda se torej Ben-Ali na pot, misleč, da v tej obleki najprej zakrije svojo narodnost. Začetkom mu je še vse šlo dobro. Pre¬ hodil je najživahneje ulice kupcev in proda¬ jalcev popolnem nepozorovan. Prišedši pa v oddelek «daimijev», ugleda na ulici tolpo «samurajev», plemenitažev najnižje vrste, opasanih z dvema sabljama. Soditi po grbih, koje so imeli naslikane na hrbtih, spadali so ti samuraji k stranki odpornih ali z vlado nezadovoljnih knezov. Nekateri izmed njih so ga jako pazno ogledavali; ko jim pa naš prebrisani tiček pokorno pade k nogam po tuzemskem običaji, pustili so ga mirno naprej. Toda jeden izmed njih je opazil pri njem nepravo japonsko hojo ter se poda za njim, da bi ga natančneje opažal in pregledal. 15 Ben-Ali se je pa obnašal jako hladno¬ krvno. — «Kedo si? Od kodi si?» vpraša ga naglo samuraj, položivši svojo roko na sabljo. Ben-Ali mu na to vprašanje odgovori z na¬ videzno ponižnostjo; vender so znabiti nje¬ gove besede prouzročevale nekako sumnjo. Samuraj mu srpo pogleda v oči, jezno kričeč: — «Nisi Japonec . . . Todgin si!» Potem se obrne k svojim uže odhajajočim tovarišem ter na vse grlo vpije: < Todgin! todgin!» Vsled tega hrupa se obrnejo njegovi to¬ variši, čuvši prepir samurajev z nepravim Japoncem. Samuraj je uže v svoji jezi hotel mahniti se sabljo po Ben-Aliju; toda slednji brzo zavihti svojo popotno gorjačo ter lo- putne ž njo po obritem obličji svojega so¬ vražnika. Na to ga zgrabi ter ga tako ročno zasmodi na tla, da je bilo v tem videti uže njegovo večletno spretnost. Po tem prizoru se spusti Ben-Ali v beg, preganjan od raz- Ijutenih in kričečih samurajev. Vsi so bili zelo razburjeni, kajti za njih tovariša je bilo to najsramotilneje, največja sramota in po¬ nižanje, ktera se more sploh pripetili japon¬ skemu plemenitažu. Samuraj je bil udarjen na glavo, vržen na tla in če se mu ne po¬ sreči izmiti te maroge s -kroja svojega so- 16 vražnika, ne preostaje mu druzega, nego razparati si trebuh, da tako uide sramoti, zgubiti svoje uradniško dostojanstvo. Ta okoliščina bila je dobro znana i nje¬ govim prijateljem, zaradi tega so jako besno drli za tujcem, ki se je drznil tako sramo¬ tilno slepiti domače plemenitaže. Ali Ben-Ali je dobro vedel, kake nasledke bi bil imel čin njegov, ako bi ga dobili v pest. zato je tudi bežal, da se je vse kadilo. V širokih in samotnih ulicah daimijev ga niso mogli lahko prijeti; imeli so ga vedno pred očmi. Bežal je po najkrajšem potu v našo hišo. Ker je imel samuraje uže precej vzad, menil je, da je rešen. Ko prisopiha do vrat, naroči vratarju, naj se dobro oboroži proti napado- valcem, ki so mu za petami. Za one razburjene dobe bilo je to sva¬ rilo popolnem opravičeno, zatorej se je vra¬ tar strogo ravnal po onem svarilu. V ta dan so bili moj oče ravno v Sjo- gunovi palači, kjer so opravljali svoj urad; jaz in mati sve pa sedeli z dvema strežaj- kama v sobici, kjer sem se navadno učila. Ni slutili nismo, da se je nekaj poseb¬ nega zgodilo, ko vstopi Ben-Ali. Bil je vidno razjarjen. Po svoji navadi odloži svoje san¬ dale pri durih ter se vsede na blazino poleg mene. Strežajka prinese čaj in saki, na to 17 se prične pouk. Ben-Ali bil je danes jako dobre volje, kajti pripovedoval je med po¬ učevanjem nekoliko smešnic, katerim so se srčno smejale vse prisotne osebe. Mati in jaz sve pazno poslušale veselega Francoza; kar preruši nakrat glasen hrup zvunaj našo pozornost. Kmalu čujemo hitre korake in nekoliko oseb v veži. Ben-Ali se še gane ne. Mati, vsa prestrašena, pošljejo strežajko vprašat, kaj se je pripetilo zvunaj. A strežajka se ne vrne. Ko pa hrup le ne potihne, pošljejo mati ven drugo strežnico. Zdaj še le prekine Ben-Ali poučevanje. — «Eh kaj!» de japonski, «ta hrup dela gotovo nek samuraj, kojega sem ne daleč od todi podrl na tla.» — «Kaj pravite?> vskliknejo prestrašena mati, «samuraja ste pretepli?* — «Zastonj ne! Zmerjal me je s ,todgi- nom‘ ter mi hotel prekljati glavo . . . Branil sem se z gorjačo ter sem ga premagal.* — «Nesrečnež! Kaj ste storili? Vsi smo zgubljeni.* — «Za Boga, človek se vender ne sme pustiti ubiti, kot ovca. Mislil sem, da je zgu¬ bil ta porednež mojo sled.> Berthet, Učenke. 2 18 Zvunaj je hrup vedno nevarneji postajal, kojega je še zvok gongov, katerih se mi mestu zvonov poslužujemo, delal še večjega; oče, strahu bledi lik luna, so ravno prihajali. II L. Dva plemenitaža. — Razžaljena japonska čast. — Strašno trenotje. — Sredstvo. — Ohajo! Čujte, kaj se je dalje zgodilo: Samuraji, dasi niso mogli dohiteti Ben-Alij a, vender niso popustili nadeje na osveto, ko vidijo, da jim je ušel v našo hišo. Torej se požurijo, da bi čim prej dospeli k nam. Potoma se jim pridruži mnogo druzih plemenitažev «dveh sabelj» in nekoliko lo- ninov, reformovanih vojakov, kateri so očiti neprijatelji tujcem. Bili so tedaj dosti močni, da bi lehko šiloma vdrli v našo hišo, ker je pa bila to hiša dajmova, ni smel brez izrecnega dovo¬ ljenja Sjogunovega nihče notri. Načelnik te prihrumele tolpe se poda torej v vladarjevo palačo po dovoljenje, za¬ tem so se pa drugi nastavljali in zbirali pred hišo. Bode li Sjogun, ki je bil v tem času Evropcem naklonjen, v to privolil? Kedo je mogel to vedeti! 19 Tolpa je pazljivo opažala hišo, da bi tujec ne ušel njeni osveti. V tem trenotji se moj oče vrnejo iz pa¬ lače domov. Ugledavši toliko množico zbra¬ nega ljudstva in vojakov v orožji, pobarajo najbližjega občana uljudno, kaj neki pomeni ta hrup. Na to takoj iz množice pristopi k očetu oni samuraj, kojega je bil namlatil naš francoski učitelj. Njegova raztrgana obleka je bila še vsa zaprašena in iz glave mu je kapljala kri. Mojega očeta je nekoliko poznal. Oba se globoko priklonita. — «Blagorodni gospod!» jame samuraj, «bedni todgin me je napadel ter me z gor¬ jačo ranil na glavi, potem je ušel v Vašo hišo; nadejam se, da nam ga gotovo izro¬ čite, in se torej osvetimo na njem po našem pravu. > Ko si oče dado pojasniti vso zadevo z natančnejimi podrobnostimi, pač niso dvo¬ jih, kedo je tožnika osramotil. — «Plemeniti gospod!» de samuraj, «po- mislite, naši zakoni o časti so neizprosni! Neohladim li osvete svoje v krvi onega tujca, veste, kaj me čaka . . . Zanašam se po¬ polnem na Vaše pravicoljubje in mi izročite krivca, ki se je skril v Vašo palačo.» 2 * 20 Oče so bili v strašnih zadregah, kajti uvidevali so vže naprej vse možne posledice tega neljubega dogodka. — «Blagorodni gospod!* odgovore moj oče, «ko bi Vam izročil svojega gosta, oskru¬ nil bi po naših nazorih svojo čast. Vender s tem nečem zagovarjati njegovega posto¬ panja, ki me je zelo užalostilo . . .» — «Jako dobro; toda če Vam velemočni Sjogun zaukaže, ostanete še pri svojem od¬ poru?* — «Ne vem, kaj bi storil . . . Toda nimate še tega povelja! Ko se mi vroči, se bodem še le odločil.* — «Sam Vam vročim ukaz,* odgovori samuraj. Oba se priklonita jeden druzemu uljudno. Oče pristopijo k durim, koje se odpro na dano znamenje, ter smuknejo sami v hišo in nihče izmed ljudstva se ni drznil vstopiti za njimi. V hiši je bilo vse po konci. Oče ne bri- gaje se za hrup služinčadi gredo naravnost v salonček, kjer smo mi sedeli vkupe. Ko Ben-Ali očeta ugleda, vstane hladno¬ krvno in se kakor navadno nasmeje. — «Nu, plemeniti gospod,* reče on, «go- tovo vže veste moj nepremišljeni čin!* 21 — «Nekoliko!* odgovore oče, zatajevaje svoje razburjenje; «dve sto samurajev si o tem pripoveduje, komur se zljubi poslušati . . . Vsi bomo trpeli!* — «Branil sem se samo, ker sem bil nevarno napaden,» odgovori na to Ben-Ali; * poslušajte me, blagorodni gospod daimi: Francoz sem, služil sem med Cuavi v Alžiru . . . zakaj sem ostavil svojo domovino in kako sem prišel na Japonsko, kjer zaradi kruha svojega poučujem Vašo predrago hčerko Izanami, to pripovedovanje bi Vas nezani- malo . . . Znano Vam je, da se francoski Cuav ne pusti kar tako usmrtiti, bodisi od Japonca ali Kitajca, plemenitaža ali siromaka in naj bi imel plemenitaž mestu dveh celo dvajset sabelj!* — «Vi sodite Vaš čin po Vaših nazorih, prijatelj,* de mu daimio; «a nesreča hoče, da so okoliščine dokaj nevarneje postale . . . Veste li, če Vas ne umori samuraj, da si mora sam razparati trebuh?* — «Če mu to ugaja in se mu zljubi, mu nihče tega ne brani,* odgovori Cuav hladno. — «A on oblega se svojimi prijatelji mojo hišo in če le greste iz hiše . . .* — «Tega mi ni treba;" tu sem popolnem zadovoljen ... tu je riž, čaj, saki, da, i 22 meni draga družba,» pristavi uljudni Cuav usmevaje se na nas, «in plemenitost Vaša gotovo ne pripusti, da bi bil izročen sovraž¬ nikom svojim ...» — «Tega ne učinim, bodite uverjeni, Ben-Ali; ako pa Sjogun dovoli, vdere tolpa v mojo hišo in ne smem se mu tu pro- tiviti ...» — «Presneto!» vsklikne Francoz, pra¬ skajoč se za ušesi, «verjemem, da je potem vse zastonj. Ako me zasačijo, imajo me v pesteh; proti presili ni odpora — Vaš Sjogun me ukaže obglaviti in stvar je zopet v redu.» — «Zelo se motite,» odvrnejo oče hladno, «stvar bo imela hujše nasledke.* — «Kaj bi se pa moglo še prigoditi?» — «Ako se prikažete iz hiše, bodi si dobrovoljno ali vsled ukaza njega veličastva Sjoguna, prisiljen sem tudi jaz, da izvršim ,harakiri', t. j. preparati si moram trebuh; kajti moje plemenitaško in hišno pravo bilo bi s tem onečasteno. Take sramote bi ne mogel preživeti.* Ben-Ali je bil kar omamljen, ni mogel razumeti tega občutljivega vprašanja o ja¬ ponski časti. Mati in jaz sve bili uverjene, da se oče ne šalijo in da bodo tako tudi storili. Obe polijo solze, kar so pa oče ostrim pogledom zaprečili. 23 Po kratkem molku de Francoz odločnim glasom: — «Druge pomoči ni zame . . . posodite mi svojo sabljo, podam se torej iz hiše . . . Srečam li samuraja, pozovem ga na častni dvoboj, da more zadostiti svoji razžaljeni časti.» Oče zmajo z glavo. — «Naši odnošaji so zelo različni od Vaših. Le jeden korak iz hiše, a vsi samu¬ raji Vas napadejo ter Vas razsekajo na drobne kosce. Čast mi ne pripušča, da bi Vas izročil taki nevarnosti.» — «Za Boga, kaj mi je torej storiti?» vsklikne Ben-Ali nepotrpežljivo. Vsede na blazino in si nalije sklenico «saki». Bližala se je noč. Svetiljke v stanici so bile vže prižgane. Lomoz zbranega ljudstva pred hišo ni še pojemal. Nisem se mogla umiriti; dasi sem bila šele dvanajst let stara, umela sem vender nevarno trenotje. Oče gredo navlašč povprašat, kakov po¬ ložaj da je. Kmalu se vrnejo in pravijo: — «Množica skrbno čuva dom pri svet¬ lobi svetiljk, da bi nihče ne mogel uiti. Moj prijatelj, kojemu sem dovolil vstopiti v mojo hišo, mi je pravil, da se Sjogunovo 24 privoljenje pričakuje vsako trenotje . . . Vem torej, kaj me čaka.* Obupno sve vskliknili. Ben-Ali pa ljuto skoči z blazine kvišku. — «Naredite temu vže konec ,» kriči; «ukažite, da mi vrata odpro, prosim Vas za to sam; . . . prepustite me usodi!» Japonski plemenitaž se obotavlja. — «In če prav prosite, Ben-Ali, tega ne morem privoliti. Dokler vladam s svojim hišnim pravom, dotlej je dom moj Vaše zavetišče. Saj bi se tudi tako častno ne iz¬ motali!* — «Bogme! Vaša japonska čast je pre¬ sneto puhla!* odgovori na to stari Cuav. « Ali iz hiše moram priti na vsak način in če tudi prelezem zid!* — «Potem si pa preparam trebuh,* dejo na to oče. — «Kaj se mora s to besedo vsak go¬ vor končati?* vpraša Ben-Ali. Oba sta molčala. Kar mi šine v glavo druga misel. — «Oče, čujte! kaj pa, ko bi mogel naš učitelj nepozorovan uiti do velikega zaliva mor¬ skega? Ondi bi bil gotovo rešen nevarnosti.* — «To je sicer možno, ali kaj s tem misliš, Izanami? Veliki zaliv je odtodi več nego sto korakov daleč!* 25 — «Morebiti da do tja dospeje po pod¬ zemski hodbi.» Pojasnila sem nadrobno svoj predlog. Vlani smo se v očetovi neprisotnosti igrali z bratom na našem vrtu. Prilično vrtnarjev pomočnik, ki je blizu nas delal, iz radoved¬ nosti privzdigne staro pločo, ki je bila le površno pokrita s prstjo. Pod to pločo ugleda prostorno jamo, iz koje je nizka hodba dalje vedla pod zemljo. Neizkušen moj brat spodbada dečka, naj preišče tajno skrivališče. Jaz jima nisem mogla braniti. Skozi podzemski predor priležeta do velikega zaliva. Tu je bil pa izhod zaprt s staro za- rujavelo mrežo. Ko sta vse preiskala, zleze mladi daimio z vrtnarjem iz predora in prikrijeta ga zopet s pločo in prstjo. Ker se je pa brat bal očetove kazni, prosi me, naj to ne povem očetu. Oče me natanko poslušajo ter pravijo: — «Res je bil na našem vrtu vodovod, po kojem se je odtekala nepotrebna voda iz našega jezerca in vodometa v odtok. Sedaj se voda spušča v sosedov vrt, in podrli smo vodovod ... Nu, Izanami, ali veš, ni li kanal na nekaterih krajih zasut?» — «Kanal je še dandanes nezasut in neporušen,» zagotavlja nam brat. «Ako se 26 človek pripogne, lehko prehodi hodbo od konca do kraja brez vsake ovire.» — «Veš li dobro, na katerem kraji leži ploča?» — «Jako dobro. Ravno tik nje smo usadili šibko cedro. Prst se lahko odstrani z nogo.» — «Se ujemate li s tem predlogom, Ben- Ali?» praša daimio, «ste li pripravljeni uiti po tem potu?» — «Zakaj ne?» odgovori odločno Fran¬ coz. «Dospevši torej srečno v veliki zaliv, sem rešen. Plavati znam lik pliskavica, kaj lehko bi se ondi skril med ladijami . . . . V tej temni noči bi me ne zasledili ni jaku- nini in lonini, ni drugi ni ni «svete dežele», kakor imenujete svojo domovino. Pred solnč- nim vzhodom bom uže v Jokohami na kaki evropski ladiji . . . Torej na delo, ne tra¬ timo drazega časa . . . Vam, ljubeznjiva princezinja (navadno me je tako nazivljal), ostanem dolžan voščeno svečo, ako uidem živ in zdrav temu škripcu.» Vzel me je v svoj naročaj ter me po¬ ljubil. Šli smo po prstih na vrt v temi, da bi ne vzbudili pozornosti. Nad zidovjem blestele so svetiljke. Rastoči hrup nas je spodbadal k hitremu činu. 27 Kmalo sem našla cedro brez težave, kojo smo izruvali, sluga je pa z lopato od' stranil prst, odkril pločo, in hodba je bila odprta. Na to Ben-Ali in oče preiščeta jamo s prižgano bakljo. Daimio se je hotel osebno prepričati, je li mogoče izvršiti moj predlog, inače bi ne bil svojemu gostu dovolil na¬ stopiti tako nevarne poti. Ko se s tem umiri, poslovi se z mojim učiteljem ter mu stisne nekaj v roko, najbrž nekoliko zlatih rupij (vzhodno-indijski zlat). Ben-Ali stopajoč v predor, mi kliče uljud- nim glasom: — «Ohajo! (z Bogom) princezinja, kedo Vas bo sedaj poučeval?* — «Ohajo! Ben-Ali,» odgovorim solzeča, «spremlja naj Vas Oni, ki je varuh potujočim!» Francoz, namignivši še z roko, izgine v temni hodbi. Japonski plemenitaž se ni prej ganil z mesta, dokler ni ugledal znamenja se sve- tiljke konci vodovoda, v dokaz, kakor sta se bila zmenila, da se je beg posrečil. Dai¬ mio se globoko oddahne, kot bi se mu bil kamen odvalil od srca. — «Pojdimo domov!* de nam ves vesel. «Našemu gostu se je posrečilo brez ovire priti iz našega stanovanja. Tako sva se oba 28 častno izmuzala iz preteče nam nevarnosti. Sedaj naj pa pridejo samuraji!» Po njegovem povelji je bila odprtina v jamo zopet pokrita s pločo in prstjo, da, celo cedro smo usadili na prejšnje mesto, da bi česar ne vzbujalo suma. Jedva se je vse to izvršilo, oglasi se pred hišo oglušujoči zvok gongov in glasna nevolja ljudstva. Vratar ves prestrašen pride oznanit, da je častnik prinesel ukaz od njega veličastva Sjoguna ter prosi, naj ga brez odlašanja pusti k nam. — «Dobro mi došel,» odgovore oče spoštljivo. Sami so pa šli odperat duri. S cesarskim poslancom prihrume samu¬ raji v hišo, kričeč na vse pretege: «Todgin! todginU Zasramovani samuraj, mahajoč z golo sabljo, je srdito kričal: — «Kje je todgin? . . . Sam ga po¬ sekam U — «Kak todgin?* vprašajo oče važnim, toda nekoliko muhavim glasom. «Menim, da je bil to kak tiček, kajti sfrfotal je čez plot.» Preiskali so naše stanovanje in vrt na¬ tanko, toda našli niso todgina, da, niti o 29 skritem vodovodu, koder je ubežal, niso zvedeli. Je li zasramovani samuraj poginil vsled samomorstva, mi še do danes ni znano. Čez tri dni po tej dogodbi, vsprejeli so moj oče pismo, v kojem jim Ben-Ali poroča, da je živ in zdrav Japonsko za vselej ostavil in da se vrne nazaj v Evropo na ladiji. Srečna sem, da ta dogodba ni zame imela hujših nasledkov! Juana, mala Mehikanka. i. Samostan Svete Marijete. — Moja prijateljica Rozita. — Gnezdo kolibrijev. — Poslednji obisk. — Smrt. Porojena sem v Mehiki, stolnem mestu ljudovlade Mehikanske. Krasno moje rodišče s širokimi ulicami in veličastnimi spominki leži v razkošni rav¬ nini; ne daleč od todi pa razsaja pogubo- nosni živelj gore Popokatepetel. Ta strašna ognjevita gora vspenja se 5500 metrov nad morjem in često prouzročuje grozne potrese. Iz njenega sivega temena se vedno vali gost dim. Tudi nekatere visoke gore na jugu so pri nas pokrite z večnim snegom. Moj oče, imovit trgovec iz ulice zlatarjev («Calle de los plateros»), so pravili, da so bili njegovi pradedi Španjci, mati moja je pohajala iz rodu mesticev. Zmešanci Evropcev in Indijancev, »me¬ stici*, so zelo podobni Spanjcem. Vsakemu je dopadala brhkost in dov- tipnost moje matere; toda ne čudite se, drage mi tovarišice, čitali ni znala. 31 Zdaj, ko se je v Mehiki nastanilo tudi mnogo Angležev in Francozov, le redko naj¬ demo jednako nevednost v meščanskih rod¬ binah. Za deklice in dečke, ki se hote učiti, je založeno dosti šol. V dobi, o koji pripovedujem, ni bilo ni¬ komur čudno, da gospe iz boljših rodbin, kakor so bila mati moja, niso poznale ni jedne črke iz abecede. Mati so le težko pogrešali to prednost; ker so očeta vedno zadržavali posli in trgo¬ vina, prepustili so materi vso skrb za mojo vzgojo. Nisem bila stara še popolnem šest let, in so uže mati pomišljali na to, kako bi mene vzgojevali lepo in po mojem stanu. Blizu našega stanišča je bil ženski samo¬ stan sv. Marijete. Ondi sicer niso vsprejemali deklic v poučevanje, še manj pa v oskr¬ bovanje; moji materi je bila pa dobro znana neka tamošnja nuna: Donna Car me n (čitaj Karmen) po imeni. Ta redovnica bila je mlada, omikana in zelo ljubeznjiva. Donna Carmen je pohajala iz veljavne rodbine; samostanskemu življenji se je po¬ svetila zaradi neke skrivne toge. Svoje obile dohodke darovala je človekoljubnim name¬ nom, in torej ni imela najmanjega uzroka, 32 da bi morebiti s poučevanjem hrepenela po dobičku. Enolično samostansko življenje jo napoti, da sprejme v odgojo svojo nečakinjo Rozito, koja je bila v mojih letih. Ta lepa deklica je hodila vsak dan k svoji tetiki, ki je po mehikanskem samo¬ stanskem običaji stanovala v zelo prostorni izbi, opravljeni z vso opravo po želji in vkusu redovniške sestre. Na prošnjo matere moje je dovolila sestra Carmen, da sem se/i jaz mogla udeležiti poučevanja. Vsak dan me je spremljala Šola, naša indijanska dekla, k sv. Marijeti. V kratkem času mi je ondi tako dopalo, da sem se le nerada vračala v očetovo hišo. Učenje ravno ni napenjalo preveč najinih mislij; potrpežljiva nuna se je na vse možne načine trudila, da bi nama povsem ustregla in naji zadovoljila. V dveh letih, odkar sve k nji hodile, na¬ učila je naji krščanskega nauka, čitati in pisati. Mnogo sicer ni bilo, toda takrat marsi¬ katera gospica še tega ni znala. V samostanu sve se učile tudi nekaterih ročnih del in izdelovanja slaščic, kojim Španjci pravijo