SLOVENSKE
VEČERUICE
za
poduk in kratek čas.
Izdala
dražba hv. Jldmd
Osmi ireiek.

Slovenske večernice
poduk in kratek čas.
Izdala
družba sv. IHoliora.
Z dovoljenjem visokočait. Kerskega knezoškofijstva.
Osmi zrezek,
V CELOVCU 1863.
Natisnil Janez Leon,

o

.9*6	ni Xn >eq

It k,

\
<«v»

■: O« U r. it m. I i t' ' ■ «
1.
Cerkvica sv. Mohora na Tominskih Pečinah.
(Domorodne čertice, spisal F. J. Kaffol.) i.
^veti Mohor in njegov pervi duhovni pomočnik sv. Fortunat sta za edino izveličavno Kristusovo vero perva v sedanji Goriški okolici dala življenje in tukajšno zemljo z lastno kervjo poškropila, naj bi obilno pravovernikov rodila, kteri bi vse čase nad njima izgled imeli, da nihče ne more biti pravi Jezusov učenec, kdor ni voljen za njegov presveti nauk življenja zastaviti. Pa čuda! pri vsem tem nahajamo v celi goriški nadškofiji, ktera šteje 379 cerkvi, samo troje tema dvema mučenikoma posvečenih božjih hiš. Perva je zlo prostorna in veličastna farna cerkva na Friulanskem otoku v Gradu (Ad acquas gradatas). Ob času velicega razkolništva se je bila žalostna zmota tudi v oglejski cerkvi vnela in pravoverni oglejski patrijarhi (osem po številu) so od leta 607—698 v Gradu stolovali, med tem, ko so razkolniki v Ogleju ostali, dokler se ni bila zmota zaterla in pravoslavni vladiki zopet oglejsko stolico posedli. — Druga je krasna farna cerkva v Renčeh na Vipavi od leta 1475. Tretja pa je vpastirjena cerkvica na Tominskih
Pečinah, od ktere smo vzeli predmet za pričujoči so-stavek.
Da mogočnega Varha Goriške nadškofije in per-vega apostola Slovencev počastim ter svojim rojakom po zmožnosti razjasnim, koliko spoštovanja, ljubezni in časti je naš slovenski narod svetemu Mohoru dolžen, zdi se mi dostojno tukaj iz njegovega življenja nektere čertice posneti, in jih v sledečih versticah čast. družnikom in družnicam podati.
n.
Mirni slovenski narod se je že od nekdaj sem, mnogo in mnogo stotin let, po prijaznih bregovih sinjega morja razprostiral in naseljeval po divotnih ravninah, ki jih sedaj goriške, friulanske, beneške imenujemo; drugi pa so kočevali ali pastirčevali po pod-gorjih in zagorjih julskih in kernskih planin. Njih poglavitne primorske mesta so bile Polje v Istriji, Ter s t na Krasu, Oglej na sedanjem Friulanskem. Poglavitno deželno mesto pa jim je bilo Čedat, tako imenovano od čedarjev na podnožji kernskih planin in ne daleč od ondot ležeče mesto Videm. Nad tem nihče ne dvomi, kdor tukaj šne perve starine pozna. Ne samo otoki jadranskega morja, kar jih je med Istrijo in Beneškim, imajo slovenske imena, marveč tudi mnoge reke so prave slovenke in stareje mesta, n. pr. Benetke od Vendov slovanskih naselnikov, ki so se bili iz Ogleja na ondašnje otoke umaknili in mesto sezidali. Pa take preiskave ne sežejo v moj namen, zadosti mi je vediti, da sedanje Friulansko je Slovencem v posestvo spadalo.
Ko se je Rimljan še le ladje tesati učil, je Slovenec že močen na morju bil. Imenitno slovensko mesto Oglej, na zglavji jadranskega morja, je imelo
po mokrem in suhem obširno in bogato tergovstvo, zatorej je slovelo kot pervo za Rimom v zahodnih deželah. Do leta 510 pred Kristusom se ne bere nikjer, da bi bili Rimci v te kraje dospeli; njih kralji so doma dosti opravila imeli in z bližnimi narodi vedne boje bili. Od leta 510—31 pred Kristusom pa so se začeli rimljanski ljudovladni konzuli, hrepeneči po časti in slavi, zmiraj bolj in bolj na zgornjo Italijo pomikati, ondašnje narode napadati ter jih v rimljansko sužnost devati. Tako so do Slovencev prihrušeli, jih zmagali, rimljansko zastavo imenovano „Aquila" v Ogleji zmagonosno razvili in imč Oglej v Aqnileja prekerstili. Nazaj v Rim pridši so široko-ustno pripovedovali od svoje zmage in terdili, da so mesto pridobili, ktero ni manjše od Rima; od tod prislov oglejskega mesta, da je drugi Rim. Slave nenasitljivi Juli Cezar jo primaha proti koncu rimske ljudovlade s strahovito vojsko v te kraje, zmaga vse narode po tukajšnih planjavah in gorah, da svoje ime našim planinam,^ ki se na jadransko morje vijejo, prekersti mesto Čedat v svojo čast Forum Julii, to je po slovenski Juljev ter g, polatinči kar za-more, tlači naš narod in veliko veliko naših rojakov v sužnost sebrtj odtira. Slovenski narod je bil zelo zatiran, vendar ne iz dežele pregnan, le Rimljanom je bil sužen postal.
Tak je bil stan naših Slovencev prek jadranskega morja in kernskili in julskih planin, ko se je Jezus Kristus v Betlehemskem hlevu rodil. In glejte! milost Božja je našemu mehkočutnemu slovenskemu narodu že v pervem stoletji po Kristusovem rojstvu k jadranskemu morju prisijala ter mu blago serce omehčala, da je ajdovske vraže overgel in se svete Jezusove vere poprijel; lučrnebeškega nauka mu je prisvetila ter oči mu razjasnila, da je svoje lesene, železne, brona-
ste, sreberne in zlate malike požgal in pa edinemu pravemu Bogu služiti začel; iz smertne teme se je zdramil in se v bogoljubno življenje po svetem evangelji preselil. Večna hvala trojedinemu Bogu, da se je tako rano našemu milemu narodu razodel! Kako seje vse to godilo, to hočem na kratko razložiti.
III.
Sveti apostol Peter je leta 43. po Kristusu per-vokrat v Eim prišel in svojega tovarša in pa evau-geljskega tolmača Marka seb6j pripeljal. Knez apostolov ostane zaporedoma devet let v poglavitnem ajdovskem mestu, pridigva in nevemike spreobrača, svojega tovarša pa pošlje na Slovensko, keršansko vero oznanovat. Tako pripridgova sveti Marko evangelist okoli leta 46 po Kristusu v mesto Oglej, in njegova božja beseda se v mehkih sercih Slovencev kmalo blagonosno vkorenini. Med drugimi Oglejčani je bil pošten in moder meščan po imenu Germagora, okrajšano je ime M o gor ali Mohor, po kterem ima tudi naša družba svoje ime.
Ta razumni mož se je s posebno gorljivostjo svete vere poprijel in bil je svetemu Marku najzve-stejši učenec, tako da ga sveti evangelist seboj v Rim vzame in ondi svetemu Petru predpostavi. Knez apostolov ga z veseljem sprejme in spoznavši njegovo bistroumnost, ukaželjnost, serčnost, pobožnost, gore-čost v sveti veri in ljubezen do Jezusa, odloči ga za mašnika in apostoljskega škofa Ogleju, ter ga za to prevažno navdajo pripravlja. Pa cesar Klavdi leto 52 po Kristusu vsem Judom zavkaže Rim in Italijo zapustiti in tudi sv. Peter, rojen Jud, je moral vsled tega povelja. Rimu za nekaj časa slov6 dati. Tako so njegovi žlahni nameni, ki jih je nad sv. Mohorom
imel, nekoliko zaostali. Leta 54 se pa sv. Peter spet v Rim poverne, svoj apostoljski stol za vselej ondi postavi in od tačas sv. Mbhora za odločeni visoki poklic nadalje goji in pripravlja; zadnjič ga pošlje kakor apostolskega škofa v Oglej ter mu vse okrajne dežele po naših slovenskih krajih okoli jadranskega morja priporoči. Obstojimo, da ni mogoče za gotovo odločiti leta, kdaj se je sv. Mohor v Oglej povernil; vendar pa če presodimo, da 1. 64 po Kristusu se je pod cesarjem Neronom veliko preganjanje in morjenje kristjanov v Rimu pričelo; (ker v tem letu je imenovani okrutnik svojo desetletnico obhajal), če še pomislimo, da že poprejšno leto so kristjani v Rimu znanje imeli od vsega zlega, kar se jim je napravljalo, ter so trumoma iz mesta bežali; če poslednjič še preuda-rimo, da na božjo navdahnjenje je sv. apostol Peter ravno takrat, ko so hude stiske kristjanom na glavo visele, jim serčnih tolažnikov, ueenikov in opominje-vavcev pošiljal; mislimo, da smo blizo resnice, ako leto 63 po Kristusu za to važno dogodbo vzamemo. Z našim mnenjem se vjema tudi imenik oglejskih škofov in patrijarhov, kakor ga v goriškem šematizmu nahajamo. Pa bodi si kakor rado, ker dobro vemo, da nikdar za gotovo ne bomo določili te reči, nasve-tujem, zastavimo leto 63 po Kristusu in recimo: to leto je naš rojak sveti Mohor kot perti škof iz Rima v Oglej' prišel, Slovencem sveto keršansko vero ozna-novat. Po tem takem se nam Slovencem spodobi, da leta 1863 obhajamo osemnajststoletni Spomin, odkar naš mili narod neizmerno srečo Jezusovega edinozveličavnega nauka zavživa in v svojem domorodcu svetem Mohoru pervega apostola Slovencev časti. Tako se bomo ob enem s svojimi brati na severfi strinjal^ ktteri ravno to leto tisočletni spomin
slovanskih aposteljnov ssv. Cirila in Metoda praznujejo.
Se ve, da te so le moje osebne misli in blage želje; pa ne morem, da bi s prerokom ne zaklieal: tema bo zemljo pokrivala in noč ljudstva, nad teboj pa (slovenski narod) bo Gospod izšel in njegova čast se bo v tebi videla. Prikazala se je že v apostolski dobi milost Boga Zveličarja našega mirnemu slovenskemu narodu, ktera ga že skoz 18 sto let uči odpovedati se hudobiji in posvetnim željam ter trezno, prijetno in bogaboječe živeti na tem svetu.
V Oglej pridši je sveti Mohor pred vsim drugim tiste meščane obiskoval, kteri so se bili na pridige sv. Marka pokristjanili, jih uči, jim serčnost daja stanovitnim biti, in perve Jezusovo cerkvico skrivaj vtemeli ter si svetega^Fortunata pomočnika v apostolj-skem djanju najme. Čeravno se je na Neronov okrutni razglas že drugo leto strašni vihar čez kristjane vzdignil, vendar na skrivšem je v Ogleju keršanska cerkvica lepo cvetela, Jezusova čedica dan na dan se množila, malikovanje pa onemagovalo. Ali ne samo v mestu sveti veri nebeška zarja sije, marveč iz Ogleja se po ptujcih, kterih je v tem teržaškem mestu vse gomezelo, keršanska vera na vse kraje razoznani in steza apostoljskim možčm napravi. Po njih se je sveto evangelje po sedanjem Primorskem, Kranjskem, Koroškem, Štajerskem noter v Horvaško in Ogersko zemljo glasilo; z eno besedo, vsi Slovenci so bili deležni kruha svetega nauka, in kdor je gnado imel, ulomil in prihranil si ga je košček za večno življenje.
Pa žalibože! malikani so kmalo lepo razširjanje Jezusove cerkvice zasledili in Sebastu, oglejskemu poglavarju, ki je bil prav hudoben človek, nič bolji
od Nerona njegovega gospoda in cesarja, čez kristjane tožili ter tirjali, da po cesarskem ukazu morajo biti vsi pokončani in ljuto pomorjeni. Sebast se togoti nad pravovernimi, ukaže sv. Mohora v ječo djati, po tem pa pred svoj sodni stol prignati. Brez tajbe mu sv. Mohor pove, da že nad dvanajst let (od 46—67) pravemu Bogu služi, potem ko je slepoto malikovanja spoznavši zmoto in hudobijo malikov zavergel. To očitno pričanje kristjanstva sodnika toliko razkadi, da ukaže apostoljskega moža kervavo raztepsti, z železnimi grebeni tezati in z gorečimi baklami žgati, na to konju za rep privezati in po mestu vlačiti. Sveti mož vse voljno prebije in sodnika zagotovlja, da ž njim kaj opravil ne bo, ker njegova ljubezen do Jezusa je veliko močnejša kakor pa vse muke sveta.
Oglejčanom se mučenik usmili, zagrozijo se sodniku in on veli sv. Mohora zopet v vozo djati ter ga jetničarju Poncianu izroči. Terda tema ,je bila, ko svetnik v ječo stopi in glej! vsa ječa se na enkrat čudovito razsveti in rane mu toliko čudno pocelijo, da jetničar Poncian to viditi, pred njega poklekne, za sveti kerst poprosi in ga tudi zadobi. Zdaj se ljudstvo ne da več vkrotiti, na trope k apostoljskemu možu hiti in ječa se v živo cerkvo spremeni, ondi sv. Mohor očitno uči in čudeže dela. Kar jih je mučenik v ječi podučil, kerstil jih je sv Fortunat, in sveta vera je za toliko lepše rastla, za kolikor je sv. Mohor za njo terpel.
Med drugimi rečmi prašajo kristjani sv. Mohora v ječi, ker je serčno želel za Jezusa, umreti, koga jim za nastopnika odloči in on jim diakona Fortunata nasvetuje. To zve Sebast, zatorej ukaže tudi Fortunata uječiti. Ljudstvo na to še le veči hrup zažene, Sebast se zboji in ukaže sv. Mohora in Fortunata obglaviti. Po noči pošlje trinoga v ječo, ki zvestima
spoznovcema glave odseka in jima diko nebeško odpre (dne 12. malega serpana, leta 67 po Kristusu. Nju sveta trupla Poncian ohrani in žlahna gospa Aleksandrina ju s pomočjo slovitega Oglejčana Gregorja v svojo bližnjo njivo častito pokoplje.
Svetega Mohora ljudstvo za priprošnika in pomočnika zoper hudo uro, blisk in gromsko strelo časti, in sicer iz tega vzroka ker ob svojem času je bila v Ogleju huda ura vstala in strela v kervavi stolp trešila, v kterem so bile štiri bogaboječe device, ktere je bil sv. Mohor v pravi veri podučil in Jezusu neveste posvetil, od lastnega očeta poklane in njih trupla skoz lino v memo tekočo vodo Natiso pome-tane. — Kmetje ga častijo tudi pomočnika za srečno rejo konj, menda zat6, ker bil je konju na rep privezan in po mestu vlečen. — Vsi Slovenci pa ga sploh svojega pervega aposteljna in največega dobrotnika za duhovno omiko spoznamo; zatorej se je podalo tudi društvo v Celovcu, ktero se je pred mnogimi leti osnovalo v blagem namenu, duhovno koristne in podučivne bukve med slovensko ljudstvo izdajati, v varstvo tega svetnika ter se imenuje družba sv. Mohora in vsak dan v čast temu svetniku svoje molitve v nebesa pošilja. — Tebi pa miljena Goriška nadškofija stoterin blagor! da versto svojih cerkvenih vladik neprespano od kneza apostolov po svetem Mohoru speljuješ in med njimi sedem občnospoznanih svetnikov šteješ, resnično si krasnoolepšana nevesta nebeškega ženina in smeš se pred mnogimi drugimi cerkvenimi občinami na vesoljnem svetu s predstvom ponašati. Ti si v posestvu telesnih ostankov sv. Mohora, bodi tudi vselej v posestvu njegovega bogoljnb-nega duha in goreče skerbi za blagor slovenskega naroda.
IV.
Maloktera zemlja je v begu stoletij toliko prestala, kakor goriške livade ob Soči in friulanske planjave, ki so začetek velicih italianskih ravnin. Rimljani so tod svoje vojskne trume na Panonsko, Ilirsko in Noriško pošiljali; tod skoz so pa tudi divji narodi od severja in vzhoda ob času preselovanja narodov v Evropin vert silili, iskaje si novih priložnih selišč. Hude borbe in kervavi boji so se vnemali na Soči in na Friulanskem; mesta so bile razdjane, trgi in vasi požgane, gradovi posuti, sela vpepeljene, zemljišče pokončano, naselniki poklani ali pa v sužnost odtirani. Mesto Oglej je bilo trikrat razdjano in zavoljo svoje vgodne lege na obali sinjega morja se je trikrat spet okrevalo, dokler je kakor slednje po-zemeljsko veličastvo onemagalo in razpadlo. Sedaj nam še razvaline, ki jih izpod zemlje izgrebajo, pravijo, da je tukaj stal starodavni imenitni Oglej. Slovenski narod je v tako kervavih dobah iz friu-lanskih planjav zginil, bil je deloma pokončan, deloma se je v druge narode pozgubil, deloma je na otoke jadranskega morja pobegnil, kjer je sedaj po-taljančen; deloma pa se je umaknil v pogorje, kjer je prek kernskih planin in pa ob Soči svojo narodnost ohranil. Iz latinskih, slovenskih in nemško-gotiških besedi, kakor so se narodi tukaj mešali, se je scimil friulanski ježik, kteri ima še vselej nekak otroški značaj v sebi, čeravno ga nekteri možjtS že leto in dan na laško kopito močno natvezujejo in pilijo. Pristavim, da ta jezik je v najbliži žlahti z franeosko-poatieškjm narečjem in s španskim jezikom, menda zato, ker gotiški narod, ki se je bil nek-
daj na Friulanskem za čas vselil, je pozneje v Poa-tieško se priselil, dokler je Španijo za vselej posedel.
Sveta keršanska vera, čeravno so jo pervih tri sto let rimski cesarji s pomočjo njih namestnikov na bregovih jadranskega morja ljuto preganjali, in čeravno so nji vsi paganski narodi, ki so tod skoz na jug in zapad derli, zlo sovražni bili, je vendar od časa sv. Mohora skoz vse nastopne veke v Ogleju kakor nježna vijolica med trnjem lepo cvetela, in kakor solnce svoje zlate žarke na vse kraje siri, ter ž njimi oživlja in greje vse stvarstvo, tako so nebeški trakovi sv. evangelija iz Ogleja na vse strani po deželi švigali in serca deželanov v božji gnadi močno krepčali. Naslednika svetemu Molioru so pravoverni v Ogleju kmalo izvolili rojenega Oglejčana 11 a r j a ali J e 1 a r j a po imenu. Po izgledu svojega sprednika je tudi sv. Jelar s svojim diakonom sv. Tacianom v tovaršiji za Jezusa življenje dal pod cesarjem Domicianom, blizo leta 90. po Kristusu. Oglejska cerkva je na polji povlaženem s kervjo svojih bogoljubnih muee-nikov take blage rastline poganjala, da sveti Jeronim jo pride ob času svojega povratka iz Francoskega pozdravljat in v svojih spisih jo s temi besedami pohvali: oglejska duhovšina dozdeva se mi podobna koru angelov. Zatorej smemo pa tudi z veseljem reči, da obilno svetega sadii je dozorelo na tih muževnili cerkvenih vejah. Ko je preganjanje kristjanov potihnilo in po cesarju Konstantinu keršanska vera očitno spoznavo dobila, spričalo se je, daje bila naša dežela skor vsa že keršanska. V dokaz omenim sledečih spominkov:
V Kerminu, ki leži na ravnini pred kernskimi planinami, in od tod svoje slovensko im6 nosi, ker tukaj kern mine, je že leto 450 cerkvica stala.— Na otoku Terbnem (Barbano), je bila že leta 585
cerkvica Materi Božji v čast pozidana. — V Terstu je sveti Ju s t že pod cesarjem Dioklecianom ali kakor drugi menijo Maksimianom 284—304 mučenstvo prestal, in v njegovem životopisu je govorjenje od nekega duhovnika Sebastjana; to nam kaže, da je keršanska srenja tudi ondi že na nogah bila. — Med oglejskimi patrijarhi najdemo v letu 762 S i g val da iz Čedata; to kaže da v tem mestu je že popred keršanstvo svoje spoznovavce imelo. Na Krasu na iztoku Ti-mava je farna Divanska cerkev od leta 1188. Na tem mestu je nekdaj stal malikovavski tempelj, kjer so se darovali beli konji. Ta tempelj je bil, se vč da veliko veliko let pred vpeljavo fare, pravemu Bogu v službo posvečen. Sedaj celi paganski tempelj presbyterium obseže. — Kako uro in pol od Gorice ob cesarski cesti, ki na Italijansko pelje, je ravnina imenovana Maj ni ca, kjer se pri Soči ostanki vidijo starega rimskega mesta. Tukaj so nekdanji Slovenci nekega malika častili; že cesar Teodozi, ki je leta 380 tod skoz šel, ni več malika našel. Keršanska vera ga je bila poderla. Stara šega še sedaj velja, da o binkoštih ljudje od vseh krajev na to ravnino romajo. — Morebiti ima ta navada kak starodavni spomin v keršanskem duhu na razsvetljenje svetega Duha?
Pa zapustimo Friulanske planjave in obernimo se proti kernskim planinam in na nagorske livade. V starem mestu (tako se še sedaj per eminentiam Cedat imenuje) pod gorami 'na rečici Natiski (Na-tisone) se je z dovoljenjem in pripomočjo oglejskih patrijarhov kolegiatna cerkva že zgodaj utemeljila in njena dolžnost je bila Slovencem po goreli učenikov priskerbeti. Iz čedaških okrajev so slovenski pastirji čez gori Sleme in Kolovrat na našo Tominsko prišli in se naj pervič na Belem potoku pri Soči vselili,
kjer so dobre pašnike našli. Se v£, da okolica bila je tačas le gozd, stanišče divjih zveri. Blizo ondi imeli so volki svoj berlog, ki ga še dan današnji nad vasjo Volčijo najdeš, ter se volčja jama veli; odtod ime najstareje vasi na Tominskem Volčje. Na to kaže tudi cerkvica, ktero so ondašnji pastirji v černem gozdu — sedaj na lepem, verlo rodovitnem polji, pozidali in sv. Danielu v levnjaku posvetili; češ da bi na priprošnjo tega svetnika pred požertnostjo volkov in druge divjadi ovarovani bili. Tako pobožni so bili naši Slovenci, da so vselej le v Boga zaupanje stavili in svetnikom v varstvo se izročevali!
Kedaj se je ta cerkvica sezidala, tega ne moremo prav določiti, to pa je gotovo, da leto 1015 je v tu-kajšnem smrekovji že stala in tudi svojega duhovnika imela, kteri je daleč okoli, celo v Bohinj, hodil ljudi v keršaiiskem nauku učit in presvete zakramente jim delit. Omenil sem pa leta 1015 zat6, ker v tem letu je patrijarh oglejski Janez IV. čedaški kolegiatni cerkvi po naših krajih desetino prepustil, vendar pa duhovno oblast si prideržal in v tačasnem izročilnem pismu se cerkvica sv. Daniela na Volčjem v spomin vzame. Ravno tako so se Slovenci na sedanjem Goriškem ob Soči po gričih, dolinah, homcih, berdih in logih širili in pravemu Bogu služili, pa od goriškega mesta tačas ni bilo še ne duha ne sluha, še kjer sedaj goriški grad stoji, je menda le hrastje rastlo. Čedaška kolegiatna cerkva ni bila zadovoljna samo z izročilnim pismom oglejskega patrijarha, marveč se je na Rim s pohlevno prošnjo obernila, da bi se jej poterdila duhovna oblast ob Soči in po kernskih planinah. Vsled te ponižne prošnje izda papež Cele-stin III. dne 24. novembra 1192 listino ali pismo, v kteri se ob Soči Solkanska, Volčja, Belška in na naši Gori Šentviška pa še tudi druge cerkve v spo-
min vzamejo, pod varstvo sv. Petra sprejmejo in v oskerbništvo čedaški kolegiatni cerkvi izročijo. Papeževa bula se tako-le glasi:
„Celestin biskup, sluga Božjih služabnikov „ predragim sinovom Proštu, Dekanu in Korarstvu „cerkve čedaške pozdrav in apostoljski blagoslov! „H temu cilju in koncu smo po Gospodovem dovoljenji postavljeni na stražišče apostoljskega sedeža, „naj bi za mir cerkev skerbeli, in z apostoljskim „ varstvom na pomoč prišli, da bi nihče, ki v njih „ Gospodu služi, ne bil nadlegovali od maloprid-„nežev. Zatorej predragi sinovi v Gospodu! ker je „nam volja za Vaš mir skerbeti, sprejmemo vašo „cerkvo, osebe in posestva, ki jih sedaj po pravici „vlastne imate in druge vlastnine, ktere ste že štir-„deset let sem v vednem miru vživali, pod varstvo „sv. Petra in Naše; in po imenu cerkvo na Volčjem „z njenimi podružnicami (cum capellis suis), cerkvo „v Belcu z njenimi podružnicami, cerkvo sv. Vida „z njenimi podružnicami, cerkvo sv. Petra v Alcidi „z njenimi podružnicami, cerkvo v Iplu, cerkvo v „Solkanu, cerkvo v Oršarji, cerkvo v Premerjiaku, „cerkvo v Ciraku, cerkvo v Fajelu, cerkvo v Re-„mancaku, cerkvo v Mojmaku, cerkvo v Jolanu, „cerkvo v Prestentu, cerkvo v Javerjanu, cerkvo v „Rubinjaku, in drnge cerkve v mestu ali zunaj „mesta, kakor tudi vse prednosti in prostosti vaše „cerkve, ki jih je do sedaj imela in ste jih pravilno brez ugovora vživali, vam s svojo apostolsko „oblastjo poterdimo ter z močjo nazočega pisma „pooblastimo. Nihče tedaj naj se ne prederzne, „kako osebo ali vaše posestva nadlegovati, ali pa „to sprično pismo Našega Varstva in Poterjenja „ zaničevati, ali pa derzovito mu nasprotovati; če „bo pa kdo to premiseljno delal, naj ve, da zapade
„jezi vsegamogočnega Boga in njegovih apostolov „ssv. Petra in Pavla. Dano v Rimu pri svetem „Petru dne 24. novembra 1192 v drugem letu' „ Našega vladarstva."
Iz tega pisma sprevidimo, da sveta katoliška vera se je iz Ogleja kaj veselo širila med Slovenci i ob Soči in po gorah, ker v nji so naše cerkve že kakor obstoječe omenjene. Kar Gorico zadene, smem tukaj pristaviti, da prebivavci na Goriškem gradu in tudi selani v okolici so do leta 1398 v Solkansko cerkvo sv. zakramente prejemat hodili, dokler nista brata Mihael in Janez llabata na ondašnjem gradu kapelico v čast sv. Duhu sezidala. Memo grede povem, da v Solkanu so nekdanji Slovenci kamneno sol kopali in od tod okrajšano ime sedanjega terga. Prav za prav imela bi se vas veleti Solkamneno. Tukajšna duhovnija bila je v tej dobi zlo zlo obširna, po celi goriški ravnini, po sedanjih berdih, po kanalskem in do Cavna na Vipavskem. Duhovnije na Volčjem, v Belcu in na Šenviški gori pa so obsega-vale sedanje tominsko, belško in cerkljansko okrajno; še kar na tej strani julskih planin okoli sedanje Idrije sveta leži, spadal je pod duhovno oblast cerkve na Šenviški gori. Ne morem, da bi pri tej priložnosti ne omenil, kar iz bule papeža Pija- II. od leta (1459 pozvem, da korarstvo kolegiatne čedaške cerkve je imelo po teh krajih cel6 neko civilno in v manjših rečeh tudi kaznovavno oblast in nS samo kar se duhovnikov, marveč tudi ljudstva tiče, vendar pa se je zamoglo in smelo na oglejskega patrijarha sklicati.
Pa molčimo od tega; moj namen je bil le pokazati, kako se je sveta keršanska vera od časov sv. Mohora neprestano iz Ogleja med Slovenci širila, da ta je po pravici naš pervi apostol, da smo dolžni skoz vse veke ga častiti, spoštovati, poveliče-
vati, ljubiti, njemu v čast cerkve staviti in v njegovo varstvo ter pripomoč se goreče priporočevati. O sveti Mohor! prosi za nas Slovence, da -bi v sveti katoliški veri vselej stanovitni ostali, zvesto po nji živeli in nebeško diko dosegli; prosi za nas, da bi naša narodna omika le v svetem Duhu se razvijala in vse slovenskonarodne vednosti in zavednosti po hribih in dolinah slovenskih od Soče do Drave le v blagi nebeški gorkoti se cimile, cvetele in sad donašale!
V.
Med rečicami Iderco in Bačo razprostira se gorska ravnina, spadajoča pod nekdajno cerkvo sv. Vida. Če se ti ne toži, stopaj v reber; čez kako uro hoda od Slapii na Iderci prideš verh gore in zagledal bodeš tako romantično dolinico, da se ti bo oko smejalo. Po dolinici se semtertje z drevjem ob-raseni homci dvigajo,' med njimi pa se lepe njive in divni travniki širijo, okoli in okoli te verlo prijazne ravnine se pa pične senožeti po gričkih raztegvajo. Vsa ta ravnina leži 1800 čevljev nad morskim po-veršjem in ima 857 oralov, 1286 kvadr. sežnjev mere. Na sred planjave med dvema podolgastoma gričkoma leži okoli neke čiste močevine med sadonosnim drevjem mala vasica od 23 kmetovskih hiš s svojimi hišovavskimi poslopji, druzih 43 hiš se pa okoli po Ruteh versti, tako da sedaj 424 duš na tem zemljišči živi. Glej, ta je Pečinska srenja. Poleg vasice na nježnem homcu, Plesišče imenovanem, stoji pa med košatimi lipami krasna cerkvica s prelepim zvonikom nad vratmi. Glej, ta je cerkvica sv. Mohora in Fortunata na tominskih Pečinah.
V desetem stoletji keršanstva je bila ta gorska ravnina še vsa s hrasti, bukvami in smrekami zara-Sl. Vceeniw.VIU.lv.	2
sena. Gozdna divjad je po tukaj snih pečinah svoje berloge imela, po sredi doline se je potok v deževni uri cedil in po sedanjih Žleb i h v rečico Iderco vlijal. V enajstem stoletji so po leti že pastirji s svojimi čedami tu sem zahajali in na zapadni strani na homcu neko ogradje za prenočevališče in ohrambo svojih čed pred požertnostjo divjih zveri pozidali, kteremu še dan današnji grad pravijo. V dvanajstem veku zasledimo, da so tukaj pastirji že koče postavili, zemljo okopavali in njive si napravljali; odtod se mnogim kosovom tukajšnega sveta „na lazih" veli in „na starem rutu". Ti kraji so bili pervi gozdov otreb-ljeni. — V trinajstem stoletji pa najdemo že osem hiš v tukajšni vasici. Njih poglavitno bogastvo bila je živinoreja, za kojo so obilno pašnikov imeli.
Naši Slovenci so bili skoz in skoz prav pobožnega značaja in kjerkoli so se vselili, perva njih skerb je bila Bogu cerkvico sezidati. Tako tudi osmica naših kmetov. Komej so se tukaj vselili, svoje koče nekoliko ogleštali in hleve za živino ogradili, kar že počno kapelico Bogu zidati. Z dovoljenjem duhovnega gospoda na Senviški gori se lotijo dela in sred polja na najprijetnišem homcu majhino cerkvico postavijo.
Se vč da je bila cerkvica sperva samo ozidje brez žagrada, brez kora in brez zvonika, pa dva al-tarja je njih pobožnost zahtevala; enega v čast sv. Mohoru in Fortunatu, druzega pa v čast sv. Florjanu, in sicer iz sledečih vzrokov. Štiri kmetje so želeli sv. Florjana za varha imeti, ker ta je mogočen pomočnik zoper požar; drugi štirje pa so jim ugovarjali, da spodobi se cerkvo posvetiti sv. Mohoru, ker on je luč svete vere nam Slovencem prižgal in pervi naš škof v Ogleji bil; on je tudi pomočnik zoper hudo uro in blisk in gr'omsko strelo, ki nas
tako pogostoma nadlegujejo in strašijo. Z dvema oltarjema bili so vsi zadovoljni. Večega naslonijo sred kapelice na steno ter ga sv. Molioru in Fortu-natu posvete, manjšega pa na strani v vogel postavijo in ga sv. Florjanu počasti. Zdaj si še zvonček omislijo, nad cerkvenimi vratmi stolpček pozidajo in ga gor obesijo. To ti je bila cerkvica sv. Mohora in Fortunata na Pečinah v pervem začetku. Res revna stavba! Ali naši pobožni preddedje so je bili tako veseli, kakor bi se jim bile nebesa odperle. Božja veža je med njimi stala, in to jim je čez vse veselje delalo. Od veselja stopi vseh osem kmetov vkup in vsak en košček sveta svetemu Mohoru za večne čase v njegovo vlastnino daruje. Ti kosovi so še sedaj cerkveno posestvo in cerkvi 100 goldinarjev letne najemšine donašajo.
Beremo v svetem pismu, da kralj David je očitno na pljunko godel, ko so nekdaj izraelski duhovniki in leviti skrinjo miru in sprave na Sion prenašali in pred skrinjo grede od veselja poskakoval. Mi kol, njegova sopruga, ga iz okna gleda, in tako se ji zameri, da ga je zategadelj zmirjala. Zato jo je Bog kažnil, ker je kralju pobožno veselje opona-ševala. — Tako so tudi naši preddedje na Pečinah na dan blagoslovljenja svoje cerkvice vse bližne sosede na svečanost povabili in veselo poskakovanje, kteremu ples pravimo, napravili; odtod se homec pri cerkvici Plesišče zove; ali kdo jim bo zameril, ker vemo, da to jim je bilo le neko nedolžno veselje; saj so še ondi pri tem razveselevanji dvanajst svetih maš na leto za srenjo pri tej cerkvici utemeljili, ktere se še današni dan zvesto opravljajo, in zraven tega tudi odločili, da kdorkoli bo želel vprihodnjič na Pečinah se vseliti, ali novo hišo zidati perva dolžnost mu bodi svetemu Mohoru po premoženji pristojen dar
pokloniti, če presodimo nekdanji ples Slovencev, da so pod milim nebom na godbo psaltirja ali tudi velikih in pa malih gosli veselo poskakovali, zdaj se zaroke prijemši v kolo sukali, kmalo narazen skočivši eden pred drugim se verteli, poslednič pa moški na stran stopili in z rokami ploskali, med tem ko je ženstvo posebej rajalo in po plesišču ferkalo: smemo pač reči, da to ni bilo grešno veselje. Ce pa pregledamo današnji ples, tega pa nikar ne moremo zagovarjati, marveč le ostro grajati in želeti, da bi se kmalo zaterl po celem keršanskem svetu in kot kužen rak nedolžne pobožnosti za vselej izmed kristjanov odpravil.
Naši pobožni kmetje so se še zavezali sv. Mokoru darovano zemljišče v prostovoljno tlako obdelovati, napravijo sred vasi skedenj in žitnico cerkveno in modro svojemu nebeškemu priprošniku hiševajo. Cas za časom se novi naselniki v soseski vdomačijo, nove družine si tukaj hiše pozidajo, in cerkvica sv. Mohora je čedalje bolj bogatela, tako da v šestnajstem stoletji je že 101 krav pri tukajšnih kmetih na reji štela, in pa v posestvu bila vseh senožet v Bilševni, kjer je poleti stan za govejo živino in movžo imela. Se današnji dan se njene ostale senokoše na Bilševni tlaka imenujejo, menda odtod, kjer so ondi naši preddedje sv. Mohoru tlakali.
Ali sedaj, ko je cerkvica že dobro obogatela, trebalo je v nji kaj popraviti in kake nove reči pripraviti. Pred vsem drugim se je kazalo, da bo treba leseni altar sv. Mohora s kamnenim nadomestiti, in ker so nune v Čedadu ravno ob tem času lep marmoren altar na prodaj ponujale, kupili so ga Pe-čanje za 200 zlatih in leto 1647 na mesto poprejš-nega v tukajšni cerkvici postavili. Se ve, da altar je bil brez tabernakelna, pa ker v tej kapelici se niso presveti zakramenti hranili, ga tudi potrebovali niso;
v altarji pa sta sv. Mohor in Fortnnat v kamnenem kipu, kakor ju nam podobica družbe SV. Mohora v Celovcu kaže, kaj mično predstavljen bila, in nad njima so naši kmetje neizrekljivo pobožno veselje imeli. Ta kipa se še zdaj nad cerkvenim žagradom hranita.
Ali kaj! moji bogoljubnirojaki bi bili za Ange-ljevo Poč eš cen j e zjutraj, opoldne in zvečer pre-serčno radi cerkveno zvonenje slišali. Od šenviške cerkve, pod ktero so v duhovnih zadevah spadali, jim to veselje ni dohajalo, ondašno zvonenje se do njih zavoljo daljave in svetne lege ni glasilo, domači zvonček pa bil je edin in premajhen za to sveto djanje; zatorej se vmislijo še en zvon napraviti in velijo leto 1671 v Vidmu nov, sedem centov težak zvon vliti. Pripeljejo ga domu, popravijo nekoliko stolpček nad cerkvenimi vrati in gori ga obesijo. Kdo bi zamogel njih serčno radost popisati, kedar se jim je pervikrat opoldne sveto zvonenje iz domače cerkvice po hišah glasilo! Mile, pobožnoradostne solzice so se jim vdirale po licih, iz dna hvaležnega serca so njih molitve kipele, angelji varhi jih v zlate posode nabirajo,' pred nebeški prestol nosijo in polna kupa rajskega blagoslova se na moje domorodce razliva. Ker pa cerkvica ni še zvonarja imela, naj bi jim zategadel ne bilo vsakdanje zvonenje prikrateno, pogovori se in vsaka hiša po versti dolžnost prevzame za cel teden vsakdanje zvonenje oskerbljevati.
Pa kmalo so se nekteri rutarji za hribčki jeli pritoževati, da glas zvonov ne doni do njih. Trebalo je sezidati viši zvonik. Tudi tega dela se lotijo, in ni jim bilo mar ne za trud ne za stroške. V letu 1681 stal je že pred cerkvenimi vratmi sedanji visoki zvonik skoz in skoz iz rezanega kamnja, tako terden in veličasten, da marsiktera farna cerkva po naši nad-skofiji se ne more z enakim ponašati. Pripoveduje
se še sedanje dni, da pri tem zidanji so vseh 101 krav sv. Mohoru povžili, in ko so verh dodelanega zvonika križ postavljali, se človeku glava zverti, doli pade in mertev ostane. To je pa gotovo, da so bili zvoniku visoko kapo ali pokrivališče iz kamnja skoz in skoz postavili; ali teža bila je prevelika, spodnje zidovje je pokalo, zatorej so bili siljeni kamneno kapo razmetati in s skodlami stolp pokriti.
Tak krasen zvonik je pred cerkvico sv. Mohora sicer kaj veličastno stal, pa mali zvonček se iz line ni prav po volji našim sosedom glasil. Zvonovi morajo stolpu primerjeni biti. To so moji Pečanje razumeli; zatorej mali zvonček overžejo in si vele leto 1755 v Gorici dvanajst centov težek zvon vliti. Sedaj že le je bilo zvonenje po godu. Sicer je strela v letu 1767 manjši zvon nekoliko pokazila, pa vendar se z velicim še dosti soglasno do današnjega dne vjema. Omenim, da pri taisti nesreči je bila strela tudi zvo-narjevo ženo, ki je hudi uri zvonila, usmertila; zatorej naši pametni kmetje ne terjajo, kakor se pri mar-sikterih cerkvah semtertje čuje, da bi cerkovnik ob času hude ure brez prenehanja za zvone Tlačil, zadosti jim je, da nekoliko pozvoni ter jih tako spomni k Bogu moliti, naj bi srenjo vremenske nevihte mi-lostljivo obvarval.
Število duš se je na Pečinah zmiraj bolj množilo. Pot k fari na šenviško goro je bila daljna in težavna, v hudi zimi celo nemogoča. Za gotovo se pripoveduje, da neko zimo so merliča tri dni na šen-viško goro k pogrebu nosili, in na tej eno uro daljni poti čez dve noči v skednji ga hranili. Da so ljudje na pomanjkanji podučila terpeli in otroci le toliko keršanskega nauka znali, kar so jih nevedni starši učili, to vsak lahko sprevidi. Pa tudi poleti jim ni veliko za pobožno življenje hasnilo pri fari službo Božjo
obiskovati; kajti po sveti maši go jih že ondašnji kerčmarji pred cerkvijo pričakovali in na gostbo silili, kjer so do terde teme pili in še le na pozno noč večidel vinjeni domu se vernili. Kako temu v okom priti?
Ob tem času je živel na Pečinah v mojem rojstnem domu pod hiš. štev. 19 bogaboječ mož Ivan Lapanje. Bog ga je bil z lepim premoženjem obla-godaril in kar je še več veljalo, dal mu je verlo razumnost. Ta mož premišljuje stan svojih sosedov in sklene vse žile napeti, naj bi se duhovnija na Pečinah vpeljala, odkrije svoje mnenje sosedom in vsem je bila resna volja, po moči podpirati ga v njegovih prizadevah. Pa kako bo pri tako mali cerkvici brez presbyterija, žagrada in kora duhovnija oveljala ? Modri mož to dobro prevdari, in nagovori sosede leta 1775, da bi k tačasnemu ozidju presbyterij, na stran pres-byterija pa žagrad prizidali in pevališče (kor), kakor so ga druge Božje veže imele, tudi tukaj napravili. To se zgodi, altar sv. Mohorja se na dotično mesto prestavi, oltar sv. Florjana pa, ki je bil že popolnoma razpadel, se iz cerkvice odpravi in sedaj opominja le podoba, na zidu viseča, še na tega svetnika. Pa vpastirjena cerkev mora tudi tabernakelj imeti. Tudi tega si iz čistega, belega in rudečega marmorja v Gorici naroče. Ko ga na altar stavijo, se kipa sv. Mohora in Fortunata razbijeta, zategadelj p al o naslikati vele, na kteri zdolej naša dva svetnika, zgoraj pa preblaženo Marijo Devico čistega spočetja prav umetno naobraženo vidiš. Sedaj so bile naj potrebniše reči napravljene in pot za vpeljavo lastne duhovnije nekoliko odperta.
Glejte, moji rodoljubni čitatelji! toliko truda in stroškov pobožnost Slovencev prevzame in prestane. Jaz to rečem, ker vem, da ne samo meji Peeanje,
ampak še nebrojno drugih srenj po Slovenskem so si po enaki proti lastne duhovnije napravljale. Malo zerno so vsejali, ali iz tega majhnega semena je zrastlo po Slovenskem že mnogo slovečih farnih cerkev. Da! pobožnost Slovencev ima na svetu obilno spominkov in nadjamo se, v večnosti brez števila ne-beščanov. Bodimo jim pravi vnuki, zvesti posnemo-vavci, in terdno se svete vere deržimo, da si pot odpremo do nebeške dike.
V.
Rekel sem, da za vpeljavo duhovnije pri cerkvici sv. Mohora in Fortunata bila je pot še le nekoliko poravnana; kajti veliko se jih je upiralo tej vteme-ljitvi s tako močj6, da, ko bi ne bile postave cesarja Jožefa H. za vpeljavo novih duhovnij tako vgodne, nihče bi ne bil nasprotnikov užugal. Pred vsim drugim je skerbel JoanLapanje se z goriškem ško-fijstvom porazumiti in tominskega dekana Banež-a, ki je bil resnično mož po Božji volji in za blagor naših hribovcev tako skerben in moder, da njegovo imč še dandanašnji po vsem Tominskem veličastno slovi, na svojo stran pridobiti. Ko se mu to po volji izide in za svoj blagi namen podpornikov ima, začne na svoje stroške zidati stanovanje za prihodnjega duhovnika na Pečinah in leta 1784 bila je kaplanova Mša dogotovljena, za ktero je dobrotnik 500 zlatov potrošil.
Nebeška previdnost človeške prizadetve, če merijo v Božjo čast in so ljudstvu za zveličanje vspešne, povsod in vselej milostljivo podpira; tako tudi tukaj. Še v tem letu je doveršil Anton Klemen čič iz Pečin bogoslovstvo v Beču, se da v mašnika posvetiti in pride na svoj dom, ter si od
svojega škofa dovoljenje izprosi na Pečinah ostati in v tukajšni cerkvici službo Božjo opravljati. Se ve, da dohodki za tukajšno duhovno službo niso bili še stvarice odločeni, pa on, dobra duša, se je ponudil svojim srenj čanom toliko časa brez plačila služiti, dokler se reč ne dožene in duhovnija po postavi ne vterdi. Ta blagi duhovnik je h koncu omenjenega leta pri cerkvici pokopališče napravil in že drugo leto 1785 najdemo, da mesca februarja je tukaj pervega merliča pokopal, pa kerščevati začel. Od te dobe cerkveni zapiski pri sv. Mohoru postavno veljavo imajo.
Brez določenih letnih dohodkov za duhovnike nobena duhovnija obstati ne more; to je tako jasno, kakor je resnično, kar pravi papež Pij II., da nekoliko posvetnega premoženja vsaka cerkva potrebuje, če ne, kmalo služba Božja ondi odpade. To so moji sosedje na Pečinah dobro razumeli; zatorej jim je zlo na sercu ležalo, svojemu dušnemu pastirju za vse prihodnje čase dostojno plačilo na leto določiti. Pa tudi tu so jim hude overe nasprotovale. Premagane so bile tudi te in vsled pismene zaveze, duhovniku dajati na leto 200 gld. 59 kr., bila je dne 12. septembra 1789 duhovnija pri cerkvici sv. Mohora in Fortunata na tominskih Pečinah od višega c. k. deželnega poglavarstva za vselej dovoljena in poterjena.
Jeli, ljubi čitatelj! da to je bilo le pičlo plačilo za duhovnika. Sčasoma se je sicer nekoliko zbolj-šalo, pa na 300 forintov a. v. tukajšni dohodki vendar še ne segajo. To sem pa zategadelj pristavil, da bi svetni ljudje, ki še vselej mislijo, da duhovniki na kupe denarjev imajo, saj nekoliko spoznali, da pri takem pičlem letnem plačilu ni mogoče bogastva spravljati, marveč še le prav varčno mora hiševati, kdor hoče pošteno izhajati.

Čeravno je duhovnija pri naši cerkvici sv. Mo-hora in Fortunata le majhina in služba le pičle dohodke nese, vendar so se duhovniki) še vedno za njo oglaševali; hočemo jih tu po versti imenovati:
1.	Č. g. Anton Klemenčič iz Pečin od leta 1785—1831. Dne 5. marca 1831 se je ta blaga duša v večnost preselila, po tem, ko je 46 let tukaj Gospodov vinograd obdelovala in svojim rojakom neizmernega blaga naklonila. Bil je ta gospod bistrega uma in vgodne učenosti; zatorej so mu bile marsi-ktere fare na ponudbo, pa taka ljubezen ga je do svojih srenjčanov vezala, da ga ni bila volja drugod službe prevzeti. „Želim pri sv. Mohoru počivati", s temi besedami se je vselej izgovarjal, ko so mu njegov škof prigovarjali, kako faro prevzeti. In resnično tukaj počiva med svojimi ovčicami, ktere je toliko let po izgledu nebeškega pastirja vodil. Večna luč naj mu sveti!
2.	č. g. Janez Kr. Pelikan iz Gorice od leta 1832—1833. Ta gospod bil je le začasen administrator; kajti služil je pri Ponikevski cerkvi in od ondod je tudi tukajšno sosesko previdoval. Vsako tretjo nedeljo in trikrat na teden je pri sv. Mohoru maševal. Bil je jako priljuden duhovnik in kaj veselega značaja. Tudi njega že zemlja krije.
3.	Č. g. Anton Vitrih iz Batuj na Vipavskem od leta 1834—1835. Premalo časa je tukaj bival, da bi od njega kaj povedali. Tudi ta se je že v večnost preselil.
4.	Č. g. Josip Skubic iz Viinegore na Kranjskem od leta 1836—1847. Ta gospod je tukajšnim faranom mnogo dobrega storil, jim sv.križev potvcerkvo in uro v stolp napravil. Ljudje se še sedaj njegovih izverstnih pridig spominjajo ter si v veliko škodo
štejejo, da so takega ueenika zgubili. Sedaj v Meda ni v Berdih pastiri.
5.	C. g. Primaž Šbogar iz Loma od leta 1848—1850. Ta je že tudi v Gospodu zaspal.
6.	Č. g. Andrej Jug iz Volčjega od leta 1850—1853. Pod njegovim vodstvom se je kaplanu nova hiša pozidala, za ktero so duhovnjani blizo 1000 forintov potrošili. Sedaj je ta goreči duhovnik v Koz-bani v Berdih duhoven pastir.
7.	Č. g. Andrej Lipušček iz Loma leta 1854— do mesca avgusta. V svojo rojstno vas se je bil preložil, in ondi je umeri.
8.	Č. g. Anton Kragl iz Sela od leta 1854 mesca avgusta do 1859 mesca junija. Prestavljen je bil v spodnje Tribušje, kjer še sedaj pastiri.
9.	G. g. Fil. Jak. Kaffol iz Pečin od mesca junija 1859, dokler bo Božja volja. Dne 24. septembra 1845 sem tukaj na altarju sv. Mohora in Fortu-nata novo mašo služil, zna biti, da ravno na tem altarju bom tudi zadnjokrat maševal in potem pa pred večnega sodnika stopil!
V varstvo se tema dvema svetnikoma pohlevno izročujem, torej zaupam, da mi bodeta milost izprosila. —Za moj preserčno ljubljeni narod se vse svoje žive dni trudim, nadjam se, da sv. Mohor mi bo odvetnik in besednik pri vstopu v večnost. — Na tem svetu mi ni bilo nikoli dobro, smem se zanesti, da na unem svetu bo milostljivi Gospod obrisal vse solze od mojih oči.
VI.
Nate, slovenski bratje in sestre? domorodne čeitice, iz kterih nekoliko spoznate, kako ljubeznjivo se je milost Boga in Očeta in Sina Jezusa Kristusa,
J28
našemu narodu oznanovala, s kakšnim hvaležnim ser-cem so naši pobožni preddedje nebeške nauke sprejemali in pa koliko so se potrudili za Božjo čast in svoj dušni blagor. Drugi narodi so jih žulili in žulili, oni pa so svoje stanovitno zaupanje v Boga stavili. Brez narodne omike je naš narod do druge polovice devetnajstega stoletja v sužnosti drugim narodom na zemlji zdihoval in stokal; zdaj ga je Božja previdnost tesnih verig razkovala in pot mu do omike in duševnega razvitja na domačem polju odperla. Družba sv. Mohora si je v poglaviten namen zastavila Slovencem, posebno priprostemu ljudstvu, pomagati do potrebne omike, in ker to se prav za prav le v keršanskem duhu izverstno goji in razvija, izvolila si je sv. Mohora za svojega nebeškega zavetnika. Na to merijo tudi moje tukajšne čertice. Kakor še je cerkvica sv. Mohora na Pečinah le malo po malem dvigala, ravno tako naj se bo omika Slovencev zmi-raj bolj razcvetala!
Ljubljeni slovenski bratje! in posebno vi kmetiški možje! stopite le obilno v družbo sv. Mohora, čitajte radi družbine bukvice in zvesto opravljajte kratke molitvice v čast sv. Mohoru, kakor družba priporoča, in gotovo dosegli bomo, kar potrebujemo za blagor naroda in za svoje izveličanje.
Na Pečinah pri sv. Mohoru in Fortunatu dne 10. grudna 1862.
2.
Sv. Ciril in sv. Metod,
škofa in slovanska apostola.
Hvalimo slavne može, ktere je Bog počastil po svoji velieasti. Njih trupla počivajo v miru, njih ime pa slovi od roda do roda. Sir. 44.
V Evropi prebivajo mnogotere ljudstva: Slovani, Nemci, Lahi, Francozi, Španjolci, Angličani, Ogri, Gerki in Turki. Med vsemi pa, kar zadeva njih število in prostor njih pokrajin, največe je slovansko ljudstvo, nar veči je narod, kteremu se prištevamo tudi mi Slovenci. Zemljovid nam kaže, da dežele, v kterih stanujejo Slovani, obsegajo polovico Evrope, tretji del severne Azije in velik kos zgornje Amerike, da je gola resnica, kar pravi nek pisnik: Našemu narodu sonce nikdar ne zaide. Že od nekdaj, že davno pred Jezusovim rojstvom, so stanovali Slovani v Evropi in scer bolj proti severju, tam, kjer še zdaj živijo Poljaki. V 5. in 6. stoletji po Jezusovem rojstvu, če že pred ne, so prišli v svoje sedanje sedeže med jadranskim in černim morjem, poleg Donave, Drave in Save gor do baltiškega morja. Razdelili so se in se delijo še dandanašnji v razne rodove; ali vsi rodovi: Rusi, Poljaki, Čehi, Hrovati, Serbi, Bulgari in Slovenci, vsi smo enega debla, vsi smo Slovani.
Naši prededi stari Slovani so bili ajdi. Menili so, da en sam Bog ne zadosti vsim potrebam človeškim; zato so častili in molili več bogov. Darovali so jim zemeljske pridelke in domače živali; posebno
radi so jim pokladali darove v posvečenih logih v senci košatih lip.
Pa Bog Oče nebeški in Gospod vseh narodov ni pustil naših preddedov sedeti v smertni senci maliko-vanja in zdihovati v trnini ajdovskih zmot. Po svoji neskončni milosti pokliče tudi slovanske rodove v mirno zavetje svete edinozveličavne cerkve. Ravno letos je minulo 1000 let, kar se je Gospod in Bog milostljivo ozerl tudi na slovanski narod; ravno letos je 1000 let, odkar sta brata sv. Ciril in Metod prižgala našim ajdovskim preddedom na Moravskem, Češkem in sedanjem Ogerskem luč sv. Jezusovega nauka; ravno sedaj je 1000 let, odkar sta imenovana sv. brata potovala tudi po naših slovenskih deželah in že prej kerščene Slovence v pravi veri poterjevala. — Doživeli smo tedaj letos preimenitnega leta, leta, ki je imenitno za nas Slovence, imenitno za vse Slovane; leto, ki nas opominja nar veselejše dogodbe v zgodovini našega naroda. Zat6 se pa tudi povsod, kjer se glasi jezik slovanski, prav slovesno obhaja tisučletni spomin spreobemitve slovanskega naroda h keršanski veri; povsod, kjer Slovani prebivajo, prepeva se letos čast in hvala sv. Cirilu in sv. Metodu, oznanovavcema svete vere, slovanskima apostoloma. Naj tedaj v tisočletni spomin tudi naše „Yečernice" sv. Cirilu in Metodu na čast in slavo, svojim bravcem za poduk in kratek čas popišejo življenje in delavnost sv. bratov in apostolov slovanskih. Saj se spodobi, saj je dolžnost, ta dva sv. brata, apostola in najimenitnejša učenika slovanska bolje spoznati ko dosehmal; kajti dosti Slovencev nju še po imenu komaj pozna, še manj pa njunih velikih del in neizmernih zaslug za cerkev in narod.
l. Življenje sy. Cirila in Metoda do njunega poklica med Kozare.
Ob bregu gerškega morja v sedanji Turčiji stoji starodavno mesto Thessalonika, od Slovanov Solun imenovano. Tu v Solunu je tekla zibelka sv. Cirila in Metoda, tu sta sv. brata bila rojena v začetku devetega stoletja po Jezusovem rojstvu. Očetu je bilo ime Leon, materi pa Marija. Leon in Marija sta imela sedem sinov; med njimi najmlajši je bil Konstantin (tako je bilo Cirilu ime, predno je stopil v samostan). Pobožni in bogaboječi starejši, bogati in po celem mestu visoko štimani, prizadevali so si, svoje otroke prav po keršansko izrediti. Posebno je skerbela za njih odrejo mati Marija. Ona je kot prava keršanska mati svoje sinčke učila moliti, Boga spoznovati in častiti; ona je navdala mlado serce svojih ljubčkov z živim ognjem prave božje ljubezni in ona jih je od mladih nog že navadila, Bogu služiti v vsih okoljšinah življenja, v sreči in nesreči, v veselji in žalosti.
Metoda so namenili starejši odrediti, da bi kakor oče služil cesarju v uradnijah, ker je znal slovenski govoriti, bil je postavljen za predstojnika neki slovanski pokrajini. Pa posvetna služba mu ne dopade. Zapusti tedaj cesarsko službo in se poda na bližnjo Olimpsko goro, da bi tukaj v tihem kloštru (samostanu) samemu Bogu služil. Zvesto je spolnoval v samostanu miniške dolžnosti; nekaj časa je molil, nekaj časa premišljeval sv. pismo in božjo besedo, zraven se je tudi pečal s slikarijo (t. j. z malanjem). Bil je kot mnih tudi za duhovnika posvečen.
Konstantin, Metodov mlajši brat, je bival med tem še pri starejših v Solunu. Bog mu je podaril bistro glavico in serce, vneto za vse, kar je dobro,
lepo in koristno. Mladi Konštantin (Ciril) pa ni zakopal od Boga mu izročenih talentov; pridno se je trudil, da bi si um bolj in bolj izbistril in serce z lepimi čednostmi požlahtil. Kmalo je zaslovela nje-, gova učenost in žlahtnost njegovega serca.
Vsak, kdor je Konstantina poznal, vsak je sodil, da ga je Bog izvolil za velike reči. Česar se je naučil v očetovi hiši, to mu ne zadosti; on hrepeni še po veči izobraženosti. Kako so se veselili njegovi starejši, ker so vidili, da njih sinček ni rasel samo na letih, temveč tudi na modrosti in lepih čednostih! Pa njegov oče ni dolgo uživljal tega veselja. Kon-štantin (Ciril) je bil komaj 14 let star, ko mu umerjo ljubi oče. Kmalo po očetovi smerti je bil Konštantin (Ciril) poklican v Carigrad, ki je bilo takrat poglavitno mesto gerškega cesarstva. Dober prijatelj Kon-štantinovega očeta je imel namreč visoko službo na cesarjevem dvoru: učil in redil je cesarjevega sina. Ta prijatelj se je spomnil zapuščenega Konštantina (Cirila). On ga povabi tedaj na cesarjev dvor, da bi se s mladim carevičem učil in ž njim igral. Tu v Carigradu je si pridobil mladi Konštantin (Ciril) nar lepšo priložnost, se seznaniti z vsem, česar se je naučiti in zvedeti želel. Protila mu je marsikaka nevarnost; vendar pobožni mladeneč se je skerbno varoval slabih tovaršev; rajši se je deržal tistih, ki so se pridno učili in se lepo zaderžali. V kratkem je prekosil vse součence; zavolj svoje učenosti in pobož-nosti je bil dika mladenčev na cesarjevem dvoru. Nenavadna učenost, tiha pobožnost, dopadljivo zader-žanje pridobi Konštantinu (Cirilu) povsod zaupanje in ljubezen, prikupi mu vse serca. Posebno rad ga je imel Theoktist, tisti, ki ga je s pervega v Carigrad poklical. V znamnje svoje ljubezni zbere Konštantinu (Cirilu) nevesto visocega stanu, ali Konštantin se
Theokistu lepo zahvali ter mu da na znanje, da hoče stopiti v duhovski stan in se podati k svojemu bratu Metodu. Theoktist naznani namen in željo Konštan-tinovo carigrajskemu nadškofu in cesarju.
Ker pa je bil Konštantin (Ciril) še le dvajset let star, podeli mu sv. Ignacij, pobožni carigrajski patrijarh, manjše blagoslove (žegne) in ga postavi za varha knjižnice pri cerkvi sv. Sofije. Nekaj časa potem se poda v bližnji samostan, da bi se odločen od mestnega hrupa v samoti dostojno pripravljal na više blagoslove. Ko se je vernil v Carigrad nazaj, posveti ga sv. Ignacij in ga poviša za učenika mo-droslovja. Novo službo je mladi duhoven tako iz-verstno opravljal, da je povsod slovelo Konštantinovo (04rilovo) ime, da se je razširjala učenost in slava njegova dalje in dalje. Zat6 so mu dali tudi častno ime „filozof" t. j. „modrijan".
Vendar že davno gojena želja, s svojim ljubim bratom vred le Bogu življenje darovati, mu ne (M miru ne pokoja. On se tedaj odpove učiteljski službi in se poda na goro Olimpsko k Metodu, svojemu bratu. Kakor ena duša in eno serce sta živela sveta brata v mirnem samostanu. Združena sta molila, premišljevala, se postila, prebirala sv. pismo in eden druzega spodbujala h keršanski popolnosti.
2. Sr. brata gresta Kazarom sv. vero oznanorat.
Konštantin (Ciril) in Metod nista dolgo v tihem samostanu vkupej živela. Previdnost Božja ju je izbrala za blagovestnike, za učitelje daljnim narodom, ki so sedeli še v senci paganstva in nevere. Tu v samostanu sta prejela od Boga poklic na apo-stoljsko delo.
S!. VeeeniMe.VllI.iv.
3
Zgodilo se je takrat, da so Kazari prosili ger-škega cesarja Mihaela III., da bi jim poslal modrih keršanskih učenikov. Kazari so bili ajdovski narod. Stanovali in gospodovali] so v sedanji južni Rusiji ob bregovih černega morja, judovski in muhamedanski učeniki so si prizadevali na vso moč, da bi jih k judovski in muhamedanski veri spreobernili. — Cesar Mihael se ni malo razveselil, ko ga naprosijo tudi za keršanske učenike. Rad dovoli prošnjo kazarskim poslancem. Nihče pa se mu ni zdel sposobnejši za tako imenitno delo, kot Konštantin (Ciril) in njegov brat Metod. Z dovoljenjem carigrajskega patriarha sklene cesar, ta dva sv. brata kazarskemu narodu za učenika in oznanovavca svete vere poslati. Veselo sprejmeta sv. brata cesarjevo povabilo. Ljuba in mila jima je bila sicer klošterska samota, vendar prošnja Kazarjev, vabilo cesarjevo in povelje višega pastirja, carigrajskega patrijarha, zdi se jima, kakor bi ju klical glas Božji na apostoljsko delo. Konštantin (Ciril) in Metod zapustita tedaj Olimpsko goro in se podasta v Carigrad, da bi odtod se odpravila v Krim med Kazare, kamor ju je klicala previdnost Božja. Srečno dospeta vKerson, primorsko mesto, in se tam nekaj časa pomudita, da bi se naučila kazarskega jezika. Kmalo po svojem dohodu sta bila sv. brata tako srečna, da sta našla truplo sv. Klemena, rimskega papeža, ki je iz Rima pregnan 1. 102 po Kristusovem rojstvu ondi mučeniško krono prejel. Ko sta se do dobra naučila kazarskega jezika, odpravita se h Kazarom. Njih poglavar je sv. brata slovesno sprejel. Berž zbere judovske in muhamedanske učenike, pa tudi velikaše in duhovnike svojega naroda. V slavnem zboru se vzdigne narpred Konštantin (Ciril): „Jez stojim med vami — tako jih nagovori — edin brez rodovine, brez prijatlov. V Boga pa zaupam,
v kterega rokah so vse reči in tudi vaše serca. Nadjam se, da bote razumeli naju in se poprijeli resnice. Ako česar ne bote zastopili, pa vprašajte, da vam razloživa."
Nato začno ugovarjati narpred Judi; ali Konstantin jih zmaga s svojo učenostjo. Drugi dan sta imela sv. brata opraviti z muhamedanskimi učeniki. Božji duh pa je tako vodil um in jezik svojih služabnikov, da so na slednje vsi pričujoči kazarski velikaši veselo zavpili: „ Vidva sta od Boga poslana nas zveličat."
Solzč veselja in radosti polivajo lica sv. apostolov. Navdušeno jih nagovarja zdaj Konstantin (Ciril): „Očetje in bratje, sini in prijatli moji! Bog vam da razum, spoznati resnico; vi ste resnici odperli svoje serca, dajte zdaj se kerstiti v imenu sv. Trojice. Nehajte opravljati molitve z Judom in odrecite se zmoti muhamedanski, da ne poginete na večno."
Te besede so segale Kanu, (tako so rekli Kazari svojemu poglavarju) in vsim pričujočim globoko v serce. Kan sam in 200 velikašev se je dalo na mestu kerstiti in po njih izgledu sta sv. brata kerstila ves narod. Sv. apostola sta dala potem cerkve staviti in priskerbela sta tudi potrebnih duhovnikov. Ko sta tako naročeno delo z božjo pomočjo srečno spolnila in sv. vero pri Kazarih vtemelila in vterdila, verneta se v Carigrad z ostanki sv. Klemena. S seboj sta peljala mnogo kristjanov, ki so bili prej od Kazarjev vjeti in odgnani v sužnost; zdaj pa so jih spustili vse brez odkupa na njih dom. Mnogo druzih darov so njima Kazarji ponujali v znamnje hvaležnosti in ljubezni svoje; ali sv. moža jih nočeta. „Ne iščem vašega, ampak vas", odgovori jim Konstantin (Ciril).
3. Sr. Metod kerstl kralja Borisa in bolgarski narod-
Ko se brata spet verneta v Carigrad, poda se sv. Metod spet v samostan na Olimpsko goro, Kon-štantin pa ostane v Carigradu. Metod pa ni bil dolgo v samostanu. Bog ga je izbral, da oznanuje Božje ime in sv. vero mogočnemu kralju in celemu narodu. In zares nekako čudno je dobil ta svoj poklic!
Boris, mogočen kralj bulgarskega ljudstva, je zidal ravno takrat (I. 860) veličastno hišo (palačo). Namenil je, prav lepe slikarije (malane podobe) v njej napravati. Zato naprosi gerškegu cesarja Mihaela III., da bi mu poslal izurjenega slikarja (malarja). Cesar mu pošlje sv. Metoda. Njemu kralj Boris naroči, v svojo dvorane kaj strašnega namalati tako, da bo vsacega groza obšla, kdor sliko ugleda. Sv. umetnik si izvoli podobo poslednje sodbe. Izobrazi, kako pokajo skale, drobijo se verkovi, razlivajo se vode; kako letajo angelji sem in tje, odpirajo se grobovi, mertvi iz njih vstajajo in v strašni tmini semtertje begajo; kako se odpira nebo, kako žark nebeški tmino na zemlji razsvetljuje; kako na jasni stolici med angelji kraljuje pravični Sodnik.
Boris, ko vgleda podobo, se v duhu zgrozi. Ves osupnjen prosi Metoda, da mu razloži, kaj ta slika pomenja. Sv. Metod, poln sv. duha, pa mu pravi: „Kralj! Ta podoba ti stavi pred oči sodnji dan, ob kterem mine svet in vse, kar je na njem; dan, ob kterem Sodnik ne . bo gledal na osebo, ampak le na njene dela; dan, ob kterem bo stal kralj in sužnji pred pravičnim Sodnikom." Te besede prešinijo kralju persi. Boris prestrašen vpraša Metoda: „ Ali ni tolažbe, ni milosti najti pred tako grozo?"
Take lepe priložnosti ne opusti zdaj sv. Metod. Z živo besedo podučuje kralja v tolažbepolnih resnicah sv. keršanske vere. Kar popred kraljevi sestri Teodori ni bilo dano, ki je že davno pred nagovarjala svojega brata Borisa k pravi veri: to je bilo dano sv. Metodu. Kralj se spreoberne in Metod ga s kerstno vodo polije 1. 861. Po kraljevem izgledu se da ker-stiti vse njegovo ljudstvo. Tako se je vkoreninila Jezusova vera na Bulgarskem. Opomniti pa je treba, da so k vsemu temu veliko pripomagale bukve, od Konstantina (Cirila) v slovanskem jeziku spisane. One so se Bulgarom koj prikupile.
Metod se verne potem nazaj v Carigrad. Bulgari so sedaj pervi narod slovanskega plemena, kteremu sta prižgala sv. solunska brata luč svete vere: Metod s svojo umetnostjo in svojim podukom, Konstantin (Ciril) pa po slovanskih bukvah.
4. Prihod sr. brntor na Moravsko. Njima delavnost do
smerti sr. Cirila.
Vesela prigodba, da se je dal kerstiti kralj Boris in ž njim ljudstvo bulgarsko, razširila se je kmalo iz Bulgarije k Slovanom na Moravskem. Kajti bul-garska dežela je bila takrat sosedna Moravski, ki je obsegala sedanjo Moravsko, zgornjo Ogersko doPešta in zadonavske pokrajine okoli Blatenskega jezera. Ali še prej, kmalo ko sta se vernila sv. brata od Kazarov, odpravil je moravski knez Rastislav poslance do gerškega cesarja, da bi ga prosili za sposobne duhovnike in učenike, ki bi slovansko moravsko ljudstvo po slovansko podučevali v keršanskih resnicah.
„Naša deržava se je pokristjanila", — nagovorijo moravski poslanci cesarja, — „ali nimamo učenikov,
da bi nas učili, nas lepo vodili in nam razkladali sveto pismo. Mi ne umemo ne gerškega, ne latinskega učenika; eden uči tako, drugi drugače; potem ne zastopimo sv. pisma, ne njegove moči. Pošlji nam torej učenikov, ki znajo nas učiti in nam v našem jeziku sv. pismo razlagati."
Cesar, slišati to lepo prošnjo, se jako razveseli. Vpraša tedaj svoje svetovavce, koga bi poslal. Oni mu svetujejo učena in modra solunska brata: Konstantina in Metoda. Cesar pošlje tedaj po Konštantina, ker je bil Metod takrat na Olimpski gori: „Slišal si, — nagovori ga cesar, — česar me prosi slovanska dežela. Vem, da je težka ta naloga; vendar mislim, da si ti za njo ves pripraven in sposoben. Vzemi pa seboj tudi svojega brata Metoda. Vidva sta Solunčana; znata dobro govoriti jezik slovanski." — „„Čeravno sem slab in nezmožen na telesu, vendar rad grem na Moravsko med Slovane"", odgovori Konštantin in vpraša: „„Ali imajo sveto pismo prestavljeno v svojem jeziku.""
„Nimajo ga, ali zelo si ga želč in potrebujejo", odgovori cesar. Morda Bog tebi, moj Konštantin naroči, da bi Slovanom sestavil sv. pismo in spisal bukve. Saj Bog daja vsem, ki ga prosijo, in odpira vsem, ki terkajo."
Konštantin (Ciril) tedaj po nasvetu cesarjevem sostavi okoli leta 859 po izgledu gerških in drugih iztočnih pismenk popolno slovansko abecedo.
Brez odloga začne zdaj Konštantin (Ciril) sveto pismo in druge potrebne cerkvene knjige prestavljati na slovanski jezik. Prestavljeno sv. pismo da tudi Metodu seboj, ko je bil j»d bulgarskega kralja Borisa v Bulgarijo poklican. Še le, ko se je vernil Metod po kerstu kralja Borisa nazaj v Carigrad, še le tedaj se odpravita sv. brata na Moravsko.
Moravski knez Rastislav in narod njegov so ju željno pričakovali. Leta 863 sta dospela na Vele-hrad, kjer je stanoval Rastislav. Knez ju sprejme prav slovesno. Iskreno se lotita zdaj sv. brata svoje naloge. Neutrudljivo podučujeta Slovane. V slovanskem jeziku oznanujeta jim božji nauk; učita jih moliti, pa tudi čitati (brati); stavita cerkve, pa tudi šole. „Zdaj so bili Slovani veseli", pravi nek star pisatelj, „ slišati čuda božje v svoji materni besedi." Niso minule štiri leta, in paganstvo je zibnilo na Moravskem: moliki ,«o padli; njim posvečeni logi so bili posekani. Knez Rastislav in ljudstvo njegovo je prejelo sv. kerst. Sv. evangelje se je razširjalo in lepo razvijalo. Služba božja se je opravljala; po cerkvah so se razlegali spevi kristjanski v milem maternem jeziku. Pa kdo bi mislil, da ta vesel raz vitek sv. vere po slovanski zemlji nekterim sosednim škofom ni bil po volji. Nemški škofi, med njimi posebno pasavski in solno-graški, pošiljali so namreč že pred dohodom sv. Cirila in Metoda med Slovane svoje duhovnike; ali slovansko ljudstvo nemških pridigarjev ni umelo; zato ti niso kaj prida opravili. Ko pa zdaj vidijo, kako se po trudu sv. bratov razširja sv. vera na Moravskem, jeli so se bati, da bi slovanske pokrajine, ki so njihovi cerkveni oblasti bile podveržene, od njih ne odpadle in same svoje škofije napravile. Da bi temu v okom prišli, zatožijo sv. brata Konštantina (Cirila) in Metoda pri rimskem papežu Miklavžu I., kakor da bi v slovanskem jeziku krivo vero oznanovala. Zraven se pritožijo tudi zavoljo tega, da pojeta sveto mašo in opravljata druge obrede cerkvene v slovanskem jeziku.
Papež tedaj pokliče sv. brata v Rim, da bi slišal iz njunih ust, kaj da je. Voljno in rada ubogata m nemudoma se podasta leta 867 na dolgo pot. S seboj
vzameta tudi truplo sv. Klementa. Rastislav sam ju je priporočil sv. Očetu v posebnem listu. Na njunem potovanji sta prišla narpred na izhodno stran sedanje Ogerske, ki se razprostira med Donavo in Blatenskim jezerom. Tudi v teh pokrajinah so prebivali Slovani; njih knez Kocel je stanoval na Blatenskem gradu. Veselilo je kneza in njegovo ljudstvo, da sta sveta apostola tudi njih obiskala; veselilo seje ljudstvo, da sta njemu pridigovala, sv. mašo opravljala in sveto pismo razkladala vse v maternem jeziku. Vendar le kratek čas sta se tukaj mudila. Berž ko ne sta potovala potem skoz naše slovenske dežele, ker ju najdemo v Benedkah. Tu sta imela veliko opraviti z latinskimi duhovniki. Ti so njima oponašali, da sta krivoverca in nove reči vpeljujeta, ker slovanski jezik rabita pri božji službi. „Sv. pismo", pravijo njima latinski duhovniki, „ima se brati in sv. maša pevati le v latinskem, gerškem in judovskem jeziku."
Konštantin (Ciril) pa mirno zaverne njih nametke rekoč: „Ne perši li dež od Boga enako na vse ljudi? Ne sije li solnce enako vsem narodom? Bog je gotovo vsem milostljiv oče. Kako tedaj smete vi odreči vsem drugim jezikom in narodom, česar treni dovolite? Ne bilo bi nam to na čast, temuč na sramoto, če bi hoteli, da bi razun imenovanih treh narodov vsi drugi imeli biti mutasti (nemi) in gluhi. Hi sami poznamo narode, kterim je Bog dovolil sveto pismo brati in svojo čast in hvalo pevati v prirojenem njim jeziku, postavim: Armeni, Peržjani, Ooti, Arabci, Egipčani, Siri in mnogi drugi. Zakaj tedaj bi tega ne dovolil tudi Slovanom?" Tem jedernim besedam je dodal učeni Konštantin (Ciril) še dokazov iz sv. pisma in omolknili so nasprotniki. Sv. brata pa potujeta potem na ravnost proti Rimu.
Med tem, ko sta bila na poti, urnerje papež Miklavž I. 13. novembra 867 in njegov naslednik je postal papež Hadrijan II.
Ko papež zvč, da se bližata Konštantin (Ciril) in Metod mestu in da neseta seboj truplo sv. Kle-menta, drugega naslednika sv. Petra, gre jima z vso duhovščino in z mnogimi ljudmi naproti in nju slovesno in serčno pozdravi; truplo sv. Klementa pa shranijo v cerkvi, ki so jo bili njemu na čast postavili.
Zdaj pokliče papež svojo duhovščino v cerkveni zbor, da bi se opravičila pred njim slovanska apostola zastran svoje vere in zastran vpeljevanja slovanskega jezika v božjo službo. Lepo sta dokazala tu pred zborom svojo nedolžnost. Zbrani duhovni so ju pazljivo poslušali — ko sta pripovedovala, kar sta delala med Bulgari in na Moravskem; veselili so se, ko sto jasno spričala, da je njuna vera prava in katoliška, čista vseh zmot, ki so se ravno takrat na Gerškem jele kazati. Ali braniti in zagovarjati sta mogla slovansko božjo službo. Izverstno in navdušeno jo je zagovarjal Konštantin (Ciril). Pred papežem in zborom poln sv. duha takole spregovori: „Pisano je: Vsi jeziki imajo hvaliti Gospoda, Zakaj mi jemljete za zlo, da sv. vero učim po slovansko, da božjo službo opravljam v slovanskem jeziku? Zares! ko bi znali Slovani latinski ali gerški, podučeval bi jih v latinskem ali gerškem jeziku, ker pa nobenega teh ne razumijo, zat6 sem vpeljal v božjo službo njih materni jezik—kterega umejo. Zakaj se zavolj tega nad menoj hudujete? Saj sem skoz to pridobil Gospodu in sv. cerkvi mnogo ljudstva."
Ves zbor nad temi resnimi besedami ostermi: papež so se prepričali, da sta sv. brata pravoverna, Pohvalijo vse njuno djanje in poterdijo tudi slovansko
božjo službo; sami so bili clo pričujoči, ko sta sv. brata pela sv. mašo v slovanskem jeziku. V dokaz, da pred vsem svetom pripoznajo velike zasluge slovanskih učenikov, posvetijo papež ju v škofa Moravcem in drugim slovanskim narodom, ktere sta kerstila, njune učence pa v duhovnike in dijakone. Pa komaj so bili končani govori in vse slovesnosti, kar Konstantin hudo zboli. Njegov trud in mnogoletne apostoljske službe so oslabile njegove telesne moči. Bolezen se je od dne do dne hujšala. Konstantin je čutil, da je nagiblje dan njegovega življenja.
Neko noč vidi v prikazni, kako mu Bog sam naznani, da bo zapustil zemljo in v nebesa vzet. Neizrekljivo ga ta prikazen razveseli. Glasno, kot nekdaj sv. David kliče: „Veselil sem se nad tem, da mi je bilo rečeno: v Gospodov dom pojdemo." „Od zdaj —je izdihnil, ne bom več služil ne cesarju, ne komur drugemu na svetu, služil bom le mojemu Bogu. Ni me bilo, in on me je stvaril. Njegov sem bil in njegov sem na večne čase. Amen."
Drugi dan potem postane mnih z dovoljenjem opata samostana, v kterem je z bratom stanoval. Pri tej priložnosti je premenil svoje dozdanje kerstnoime Konstantin v ime Ciril, po kterem se zdaj kot svetnik časti. Preteklo je štirdeset dni, predno je udarila sv. Cirilu poslednja ura. Med tem pa zapazi, da brat Metod spet po klošterski samoti tožuje. Zato ga Ciril še na smertni postelji ljubeznjivo nagovarja, Slovanov nikar ne zapustiti. „Glej, mili brate", mu pravi, „dozdaj sva bila od Boga vprežena k enemu delu. Oba sva eno brazdo orala; jez sem že obnemogel, potekajo dni mojega življenja. Vem, da ti gorko ljubiš goro Olinipsko in samostanski mir. Vendar, prosim te, mili gori za ljubo ne opuščaj podučevati svoje ovčice tam na Moravskem. Ostani
L.
pri dobrem slovanskem narodu in podučuj ga v Božjem zakonu." Tako je spodbujal Ciril svojega brata, da bi se vernil nazaj med Slovane. Ne zabi tudi do zadnjega zdihljeja za svoje učence in za narod slovanski nebeškega Očeta prositi.
„Dobrotljivi moj Bog! ohrani verne svoje ovčice, kterim si mene nevrednega služabnika za pastirja izbral; varuj ljudstvo slovansko brezbožne in ajdovske hudobije; pokrivaj ga s perutmi svoje vsegamogoč-nosti in dodeli, da bodo vsi hvalili in slavili sveto Tvoje ime. Amen." Tako moli in poljubi brata in vse pričujoče, ki so stali okoli njegove postelje, kot hvaležni otroci svojega umirajočega Očeta.
»Blagoslovljen bodi Gospod Bog, ki nas ne izda v rop zobom nevidljivih sovražnikov, temuč njih pokonča in nas reši od vseh sovražnih napadov."—Te besede izusti in mimo v Gospodu zaspi. Bil je 14. februar leta 869.
Metod je hotel ostanke rajnega brata po volji svoje matere v svoj samostan na goro Olimpsko poslati; pa na prošnjo rimskih škofov privoli, da se shranijo kosti sv. Cirila v Rimu v cerkvi sv. Klementa.
5. Delavnost st. Metoda po smerti sv. Cirila.
Po smerti svojega brata se je mudil Metod še nekaj časa v Rimu. Ravno se je pripravljal na Moravsko, ko dojdejo v Rim poslanci od panonskega kneza Kocela, sv. Očeta prosit, da bi ne deržal slovanskih učenikov dalje pri sebi, temuč jih pustil v njih domovino. Hadrijan II., rimski papež, to prošnjo rad spolni in da nadškofu Metodu pismo do kneza Kocela seboj, v kterem hvali djanje sv. bratov in zraven jasno izreče, da dežele slovanskih knezov ne
spadajo pod solnograjsko nadškofijo, ampak neposred-nje pod rimsko stolico. „Ne samo k tebi, temuč k vsem pokrajinam slovanskim pošljem Metoda za oznanovavca sv. vere od Boga in od sv. apostola Petra", pravijo sv. Oče v omenjenem pismu do panonskega kneza.
Konec leta 869 dospe posvečeni in poterjeni nadškof sv. Metod h Kocelu na Blatenski grad. Kmalo po dohodu sv. škofa se je razširjala sveta vera tako veselo in široko v zadunajski kneževini, da je knez Kocel papeža naprosil, da bi Panonsko škofijo, še nekdaj pod rimski patriarhat spadaj očo, obnovil in Metoda na to stolico povišal. Metod sam gre z dragimi velikaši spet v Rim, brez odloga vse doseže in se verne kot poterjen panonski nadškof h Kocelu nazaj.
Ali jako je bolelo nevtrudljivega učitelja sv. vere, da ni mogel svojih ljubih ovčic na Moravskem obiskati. Kajti ravno tačas se je vnel hud boj med slovanskim knezom Rastislavom in nemškim vojvodom Karlmanom. Rastislav se je namreč leta 868 vzdignil, da bi svojemu ljudstvu popolno svobodo, svoji deželi samostalnost in neodvisnost pridobil. Precej srečno se je z Nemci bojeval. Nemški kralj Karlmanov oče Ludovik sam je mir zahteval, ki je bil 1. 869 sklenjen. Rastislav je takrat imel nar večo moč. Ljudstvo je bilo ptujega jarma rešeno, dežela Moravska je postala neodvisna. Ali zdaj se — žali Bog, vnema med lastnimi domačini razpertija in nesloga. Kajti Svetoplnk, kteremu je Rastislav bil stric, se pridruži Nemcem in svojega strica Rastislava izda Karlmanu, najhujšemu sovražniku, ki mu da 1. 870 oči iztakniti in v nek nemški samostan zapreti. Ob enem napade Karlman Rastislavovo deželo in postavi nad njo dva nemška poglavarja.
Te žalostne homatije so branile Metodu, obiskati ljubo Moravsko ljudstvo. Tem bolj pa poveličuje božje kraljestvo in razširja Jezusov nauk po obeh straneh Donave blizo Drave in Save.
Veliko je pomagalo njemu pri oznanovanji ker-šanske vere, ker je povsod učil po slovansko, ker je obhajal sv. mašo in božjo službo v slovanskem jeziku, ker je sv. pismo in druge cerkvene knjige prestavil v domači jezik. Zavolj tega so se ljudje povsod pridružili Metodu. To pa je bilo nemškim škofom: solnograjskemu, pasovskemu in frisinskemu tern v peti. Leta 871 pokličejo sv. Metoda z neprijaznimi besedami v Solnigrad, da bi se zagovarjal pred duhovnim zborom.
,,Kako se podstopiš", ga serdito vprašajo, „ozna-novati sveto vero v deželi, ki spada pod našo nad-škofijo?"
Mirno jim odverne sv. Metod: „Zares! če bi vedel, da spada panonska dežela pod vaše nadškofijstvo, šel bi bil memo nje; pa ona ne spada pod vaše, temuč pod nadškofijstvo rimskega papeža. Pa zdi se mi, da vi le iz lakomnosti deržite se granic svojih škofij. Da, clo zoper cerkvene zapovedi mi branite Božjo besedo oznanovati. Varite se, da vi sami ne kratite pravic sv. katoljške cerkve, ker se samemu papežu nasproti stavite."
Ostre besede razdražijo še bolj napihnjene sovražnike. Metod pa neprestrašen dalje govori: „Besnico sem govoril, nje se tudi pred kralji ne sramujem. Vi pa delajte z menoj, kar vam je ljubo. Nisem boljši od teh, ki so darovali za pravico in resnico po strašnih martrah svoje življenje."
Zdaj serditi Nemci zgrabijo nedolžnega Metoda. Vjetega odpeljejo daleč na Barsko in. ga hudodelniku in puntarju enako v temno ječo veržejo.
Ravno takrat, ko se je to z Metodom zgodilo, zadela je kazen in ostra osveta Svetopluka, ki je izdal svojega strica in ž njim tako neusmiljeno in nehvaležno ravnal. Nemški vladarji, ker ni voljno jih vbogal, zatožijo ga pri Karlmanu zavolj nevere. Karlman verže Svetopluka v temnico, kjer je moral obsodbe čakati.
Takega djanja proti svojim knezom in takega ravnanja s svojim nepozabljenim učenikom niso mogli dalej prenesti ravnodušni Slovani. Vzdignejo se in začno boj zoper Nemce. Med tem so spustili Nemci Svetopluka iz ječe, ker mu neverstva niso mogli dokazati. Svetopluk, čeravno so ga obdarovali, se ne da več oslepiti. On stopi na čelo svojega zvestega ljudstva, napade Nemce in jih popolnoma zmaga. Do Dunaja podi sovražnika in mu tako nadleguje, da nemški kralj Ludovik prosi mir, ne samo s Sve-toplukom temuč tudi z ostalimi slovanskimi knezi.
Tako je napravil knez Svetopluk 1. 873 tako imenovano „veliko moravsko deržavo", ktere meje so segale do Labe, Tise, Drave in Save.
Leta 873 so izpustili tudi nemški škofi sv. Metoda iz ječe. Hadrijanov naslednik, papež Janez VIII., je žugal s kletvo vsem, ki Metoda zaderžujejo v svojem apostoljskem djanji.
Sv. Metod, iz ječe izpuščen, se poda na ravnost na Blatenski grad h Kocelu. Nemškim škofom pa spet ni bilo kaj po volji, da vživlja Metod tako zaupanje pri Kocelu in da škofijsko moč in oblast toliko razvija. Ali Metoda so zdaj močno branili sv. Oče. Pisali so list do Karlmana, nemškega vojvoda, v kte-rem velijo: „Ker škofija Panonska nam je vernjena, najte, da naš brat Metod, ki je tam od rimske stolice postavljen, po starodavni navadi slobodno dela, kar je vsakemu škofu delati dovoljeno."
Papežev list in smert Metodu neprijaznih nemških škofov sta imela ta nasledek, da je sv. apostol slovanski uživljal dve leti mirne in pokojne dni; tem več se je zdaj trudil, da svoje ljube Slovane v ker-šanski veri še bolj poterdi.
Zdaj pa spomni se Metoda tudi Svetopluk, ki je stal na verhu svoje moči. Leta 875 prosi rimskega papeža Janeza VIII., da bi Metoda Moravčanom dal za nadškofa. Papež, ki so dobro spoznali in cenili velike zasluge Metodove za oznanovanje sv. vere, niso odrekli moravskemu knezu njegoye prošnje; temuč Metodu ukažejo, da bi se podal na Moravsko, apostoljsko delo dokončat, ktero je bil z bratom Cirilom tako slavno začel.
Sv. Metod je odšel tedaj po papeževem povelji 1. 875 v moravsko deželo kot poterjen morayski in panonski nadškof. Svetopluk ga je častitljivo sprejel in vse cerkve in duhovne njegovi nadškofijski oblasti izročil.
Kmalo po svojem dohodu je bila Metodu dana lepa priložnost, spreoberniti češkega yojyoda Boriboja. Bofiboj, češki vojvoda, je večkrat prišel na Velehrad, Svetopluka obiskat, ki je imel njegovo sestro za ženo. Na Velehradu je vidil Božjo službo keršanskih Slovanov; tu je slišal sv. mašo in cerkvene obrede v milem slovanskem jeziku opravljati. To ga je nekako ginilo. Zrayen se je sv. Metod rad pogovarjal ž njim o Jezusu in njegovi sveti veri. Zdaj milost Božja Bofiboju razsvetli um in prešini serce njegovo, da sam prosi za kerst. Na moravskem Velehradu je bil kerščen on in ž njim yred večina njegovih veli-kašev. Kmalo po sv. kerstu se poda Metod sam na Bofibojev dvor v Prago. Tam je podučeval tudi češko ljudstyo v keršanskih resnicah. Vse ljudstvo se da po izgledu syojega vojvoda kerstiti. Tako so
bili tudi Čehi, naši slovanski bratje, Jezusu in njegovi sy. cerkvi pridruženi po našem apostolu sv. Metodu. Na to se verne sv. apostel na Moravsko.
Veselo je keršanstvo po prizadevi nevtrudljivega Metoda oživelo po slovanskih deželah; živa je bila Božja služba po milem poduku in petju slovanskem. V tej dobi je dokončal slovanski apostel tudi prestavo sv. pisma v slovanski jezik.
Med tem pa je veliko-moravski knez Svetopluk sklenil prijateljsko zvezo z nemškim cesarjem Arnul-fom. Nemški duhovniki so tedaj spet smeli hoditi na Moravsko in na knezov dvor. Verh tega Svetopluk ni živel po keršanski veri; razuzdano njegovo življenje pa je ostro grajal sv. nadškof; ali skoz to se je zameril knezu; on je čedalje bolj odvračal svoje serce od apostelna. Te priložnosti zdaj nemški duhovniki niso spustili ter začno sv. Metoda obirati in ob-rekovati ne samo pri Svetopluku, temuč tudi pri sv. Očetu. Žalibog! Svetopluk je odperl ušesa njih besedam; on sam pošlje 1. 878 svojega duhovnika Janeza Beneškega v Rim, nadškofa Metoda tožit, da krivo vero oznanuje in da ravno zavolj tega rabi slovanski jezik, da svoje zmote nemškim sosedom zakriva.
Ker je ravno takrat malopridni Foci v Carigradu delal homatije in gerške kristjane od Rimske cerkve tergati začel in ker je sv. Metod tudi iz Gerškega prišel na Moravsko: so sv. Oče se bali, da bi res kaj krivičnega ne učil. Zato ga v razsodbo te reči povabijo k sebi v Rim. Brez pomude se poda sv. Metod kot zvest služabnik Božjega namestnika na težavno pot in se tedaj postavi še tretjikrat pred stolico sv. Očeta. Prekoračil je južno Moravsko in kneževino Kocelnovo in čez Benedke je potoval v Rim. Povsod, kjer je hodil, ni zamudil sejati seme
sv. evangelja, spodbujati duhovne in poterjevati v sv. veri svoje verne. Konec 1. 880 dospe v Rim. Papež so se kmalo prepričali, da se je napravila nova krivica Metodu. Da bi se opravičil sv. Metod po cerkvenih postavah, zato so sklicali papež duhovne v zbor. Pred tem zborom je dokazal sv. Metod, da oznanuje vero, kakor jo uči sv. rimska cerkev, kakor jo učijo sv. cerkveni očeti; dokazuje tudi potrebo slovanskega jezika pri Božji službi. Kakor sv. Oče spoznala je tudi cela zbornica, da Metod nadškof moravski uči pravo vero in da je le po krivici obrekovan in zatožen. Papež ga zdaj spet poterdijo za moravskega nadškofa in v dolgem listu dokazujejo Svetopluku Metodovo pravovernost in nedolžnost. V ravno tem listu potrdijo sv. Oče tudi pismo in jezik slovanski pri božji službi; le to zapovedo, da se ima po vseh cerkvah moravskih sv. evangelj narpred brati po latinsko in potem po slovansko. Dovolijo v tem listu, da bi se napravile v nadškofiji še dve škofiji, ena v Nitri, za ktero so Vihinja že v Rimu kot škofa posvetili, druga' pa tam, kjer bi Svetopluk hotel. Vendar vsi duhovniki, bodi si ktere stopinje, so podložni nadškofu Metodu.
S tim listom se verne sv. Metod na Velehrad. Na vso moč si je prizadeval, da bi vredil cerkvene sprave v moravski deržavi. Pa komaj je položil roko na to delo, nove težave, nove britkosti so mu bile pripravljene. Svetopluk je bil od nemških duhovnikov zapeljan in oslepljen, da nar večemu dobrotniku svojega kraljestva ni dovolil potrebne podpore. Zavidni nemški duhovniki, med njimi posebno škofVihinj, so clo tako daleč se zazabili, da so papežev list zatajili in druzega podtaknili, v kterem so krivično dokazali, da je Metod zares krivo vero oznanoval, da se je v Rimu krivoverstvu odpovedal in da papež ne dovolijo SI. Veeeraice. VIII. iv.	4
slovanskega bogoslužja. In Svetopluk, mesto da bi svojega nedolžnega nadškofa branil, pusti ga samega brez podpore in verjame vse nesramne laži in zvijače zavidnih sovražnikov. Zat6 potoži zdaj sv. Metod, zapuščen od svojega kneza, čerten od nevernikov, od krivih bratov in sosedov sovražen in obrekovan svoje težave Očetu vseh vernih, papežu Janezu VIII.
V posebnem odpisu od 23. marca 1. 881 tolažijo papež po očetovsko skušenega nadškofa in sv. spoz-novavca in ga poterjujejo v težavnem apostoljskem djanji. Ljubeznjivo ga vabijo, naj pride, če hoče v Rim. Papežev list Metodu ohladi serce, okrepča njegov duh; vendar stanje njegovo ostane žalostno. Že je bil na poti v Rim, kamor so ga sv. Oče vabili, ko ,se Svetopluk in nemški cesar Arnulf skregata. Svetopluk spozna zdaj vse nesramne spletke. Spozna, da se je hudo pregrešil zoper narvečega svojega dobrotnika, sv. Metoda. Hitro pošlje za njim in ga lepo prosi, da bi moravske dežele in moravskega ljudstva nikar ne zapustil. Sv. Metod se verne tedaj na knezovo prošnjo v svojo nadškofijo 1. 884. Zdaj so mu prisijali lepši dni na kraljevem dvoru in vso svojo moč je zdaj obernil na to, da bi poveličal in povišal mlado moravsko cerkev. Na dan sv. Petra in Pavla 1. 884 je posvetil pred kraljem in vsem ljudstvom novo cerkev na čast imenovanih apostolov, ravno tam, kjer so pred Moravani se klanjali Perunu, Bogu groma in bliska.
Že 22 let je minulo, odkar je delal sv. apostol med Slovanom.
Po apostoljskih svojih bojih in tolikih opravilih se je sv. Metod postaral; njegove moči so pešale. Starost ga je napominjala, da mu ne bo več dolgo živeti na zemlji: tedaj je imel zdaj skerb, moravski cerkvi prihodnjega pastirja izbrati. V ta namen po-
kliče vse duhovnike na Velehrad; ali moravski duhovniki nočejo voliti, temuč prosijo svojega ljubljenega nadškofa Metoda, da bi si sam izbral naslednika.
• On si tedaj vstanovi za naslednika enega izmed naj-zvestejših učencev, rojenega Moravana, kteremu je bilo ime Gorazd rekoč: „Ta je sin vaše zemlje, mož svoboden in pravoveren: nad njim bo Božje do-padenje in ljubezen vaša, kakor je moja." Ni treba opominjati, da so Gorazda pripoznali vsi moravski duhovniki in moravsko ljudstvo za svojega nadškofa in višega pastirja. Sv. Metod vredivši vse, kar je njegovo dušo še na zemljo vezalo, začel se je zdaj pripravljati na odhod v nebeško domovino; k temu ga je opominjala starost in slabost.
Bilo je na cvetno nedeljo 1. 885, ko se pod& sv. apostolj slednjikrat v cerkev, da bi v nji še enkrat opravljal božjo službo in se ločil od svojih vernih oveic. Kaj je tu govoril, ,kaj je tu vernim svojim na serce pokladal in h čemu jih je pri žalostni ločitvi zavezoval, tega si vsak lehko domisli. Kdo bi vedel pa popisovati žalost pričujočega slovanskega ljudstva, ko mu je sv. nadškof na slednje podelil blagoslov? Na to pravi, ker je čutil že bližnjo smert, k svojim: „Ostanite pri meni, ostanite pri meni do tretjega dnu!" Duhovstvo in ljudstvo slovansko so prosili in molili za svojega sv. pastirja tri dni. Na tretji dan pa, kakor je bil napovedal, je mirno v Gospodu zaspal 6. marca 1. 885.
Hitro se je raznesla povest o njegovi smerti po vseh pokrajinah njegove nadškofije. Neštevilna množica je vrela na Velehrad, da bi .spremljala do groba ostanke občno ljubljenega sv. učenika in nadškofa. Pogreb se je obhajal slovesno; na grobu se je prepevalo po latinsko, gerško in slovansko. Sv. truplo
je bilo položeno v glavno cerkev presvete Device Marije na Velemhradu.
Žalibog! Ne vemo zdaj za mesto, kje je bil grob sv. Metoda, ker so poznejši divji Ogri razderli stari Velehrad in med razvalinami cerkve je zibnil tudi grob sv. apostola slovanskega.
Tako se je preselil todi sv. Metod k svojemu pokojnemu sv. bratu 16 let in 50 dni po Cirilovi smerti.
Trupla slovanskih apostolov počivata v miru; njuno ime pa slovi in živi od roda do roda, vsem Slovanom drago in sladko.
Molitev.
O Bog! kteri si nas po svetih bratih Cirilu in Metodu k edinosti vere poklical, zedini zopet odločene brate in sestre naše k svoji sveti katoljški cerkvi, naj bode kakor v nebesih, tako na zemlji le eden hlev in eden viši pastir. Za to te prosimo po zasluženji Jezusa Kristusa in po prošnji Marije, svetega Cirila in Metoda in vseh tvojih svetnikov. Amen.
3.
Anton Martin Slomšek.
Kmalo bo minulo leto dni, kar se je uternila zvezda najsvitlejša, ktera je nad 30 let svetila Slovencem, ktera je spijoče budila, zbirjene dvigala, vstale napotovala, napotne vodila, vojene vladala, mlačne ogrč-vala in ogrete navduševala. Ta žarna zvezda je ugasnila in še dan danes kervave serca vsem Sloven-vem na Dravi in Savi, na Muri in Soči; mlado in staro toči solze za svojim ljubljencem.
Anton Martin Slomšek, najboljši pastir svojih ovčic, najmilši prijatelj Slovencev, najglasovitiši pisatelj v domačem jeziku, čigar besede smo kakor zlate zerna shranjevali in pri čigar rodoljubji smo se kakor pri žarkih rumenega solnca greli, ta mož po volji božji že trohni v prezgodnjem grobu, njegov spomin pa še živi in bo živel med nami, dokler bo sijalo Slovencem rumeno solnčice na nebu.
Da se postavi spominek ljubljenemu škofu in diki slovenskega naroda tudi v spisih „družbe sv. Mohora", kterej so bili rajni oča in varil vse žive dni, zatd naj sledi tu prelepi govor, ki so ga govorili častiti g. Fr. Košar, špiritual lavantinskega semenišča, o shodu Marburške čitavnice 26. oktobra 1862 o neprecenljivih zaslugah rajnega knezoškofa za omiko svojega ljudstva in za slovstvo slovensko. Glasi se razun vvoda takole;
Rojeni so bili Anton Martin na prijaznem griču Ponkovske fare, ki se Slom imenuje, in od kodar se tudi njih priimek Slomšek izpeljuje. Njih starši so bili pobožni in tudi premožni kmetovski ljudje, njih oče ob enem usnjarsk rokodelec, zato so večkrat rekli, da jih je mati na slamo povila. Dojila jih je pa mati ne kar z mlekom matemim, ampak tudi z mlekom naj njež-nišega rodoljubja in iz nje pesmic preblagih, iz nje povestic premilih so duhteli v Njih serce pervi občutki ljubezni do naroda in vdeležljive skerbljivosti za vse, kar njegovo življenje zadeva. Zato so tolikokrat in tako navdušeno od svoje ljube matere in od njenih pesmic in povestic govorili. Ker je bila Njih glava tako prebrisana, so jih za šole odločili in v Celje poslali. Večkrat so pravili, da jim je prizadevalo učenje nemškega jezika pervi čas mnoge težave, ali s svojo bistroumnostjo so v kratkem vse premagali, ter bili v vseh šolah vedno eden med pervimi. Vam morebiti je še neznano, kdo je pervi v mladem dijaku zbudil iskrico rodoljubja. Bil je, kakor so sami večkrat hvaležno pravili, gimnazialni učitelj Zupančič, mož ves pošten, pravičen in pobožeu, resnično vnet za dostojno keršansko izrejo in omiko mladeži, kteri je že takrat, ko ideja narodnosti evropejskih narodov se še ni bila zbudila, z bistrim očesom pre-vidil, da vsakemu izobraženemu človeku je potrebna omika in olika v narodnem zmislu in jeziku. Zato je večkrat dijakom nalogo dal, za domačo vajo izdelovati razne sostavke v slovenskem jeziku. Ko so se Anton Martin pervokrat s peresom poskusili v slovenskem jeziku, jim je ta reč tako izverstno iztekla, da jih je učitelj očitno v šoli pohvalil. Drugikrat, ko se je god nekega učitelja bližal, je Zupančič, kakor učitelj lepoznanstva, tri učence odbral, da naj eden v gerškem, drugi v latinskem, tretji v nemškem je-
ziku pesem za god učiteljev zloži. Močno je zabolelo pokojnega kneza, da tudi oni te častite naloge prejeli niso. Pa kaj storijo ? Ker jim je že enkrat v slovenščini tako dobro izteklo, se vsedejo in slovensko pesmico za god učitelja zložijo. Ko so že uni trije svoje pesmi izglasevali, prosijo, da bi bilo tudi njim še dovoljeno govoriti. Vse se čudi, ko jim tako gladko, krepko in lepoglasno slovenska beseda teče, učitelj Zupančič pa z veselim osupnjenjem pristavi in reče, da njemu se zdi, da imajo zmožnost, v slovenskem jeziku s časom še kaj večega storiti, naj se tedaj s posebno marljivostjo slovenšine lotijo. Toliko besed je bilo zadosti, narodno zavest v nadepolnem dijaku zbuditi in mu ljubezen do slovenskega slovstva za celo življenje vdihniti. Mi pa se iz tega učimo, koliko zamore učitelj pri učencih, kteri si ve ljubezen in veljavo pri njih zaslužiti, kteri je pravičen na vse strani in samostalen v prepričanji svojem, ter se ne uklanja minljivim menitvam časa in oseb, ktere vetric pripiha in zopet odpiha, temuč čversto koraka po stezi naprej, ktero spozna pred Bogom za edino pravično in dostojno v blagor sebi izročene mladeži. Daj nam Bog takih učiteljskih značajev veliko!
Od tiste dobe so začeli Anton Martin slovenske bukve marljivo prebirati in se vaditi v slovenski pisavi raznih sostavkov, ter so si v malo letih pridobili toliko izurjenost, da so stopivši v celovško semenišče vse druge bogoslovce v slovenščini tako daleč prekosili, da so na prošnjo takratnega semeniškega ravnatelja začeli slovensko slovnico bogoslovcem razlagati. Tako je bila utemeljena stolica slovenskega jezika v Celovškem semenišču, ki še stoji do dnešnega dne, in Ant. Martin kakor bogoslovec so bili na njej pervi učitelj. Ker so bili ob enem za knjižničarja v semeniški knjižnici postavljeni, so imeli priliko, se s
cerkvenimi učitelji soznaniti. Govorniška lepota njih spisov je mladega slovenskega učitelja, kteri je bil tudi sam z lastnostmi za govornika od Božje previdnosti tako bogato obdarovan, silno prevzela in nadu-šila. Veliko ur so prebili v knjižnici in si cele izpiske iz raznih cerkvenih učiteljev delali, ktere so potem v slovenski šoli učencem za prestavo v slovenski jezik podajali, in kteri od njih popravljeni so se potem ustmeno prednašali in tako je postala slovenska šola ob enem tudi šola slovenske cerkvene zgovornosti, in zopet Anton Martin kakor bogoslovec nje pervi učitelj. Iz tega se vidi, da so bili pokojni vladika že kakor bogoslovec bolj podobni dozorjenemu možu, kakor pa mladenču; živeli so, kakor njih verstniki terdijo, le edino za bogoslovske vednosti in slovensko slovstvo, za vse posvetno jim mar ni bilo, in ne bomo se čudili, da je pri takem obnašanji že takrat krožila med njih verstniki preroška govorica, da utegne bistro glavo tega verlega bogoslovca še kinčati kedaj škofovska kapa.
Po dokončanih šolah in prejetem mašnikovem posvečenji 8. sept. 1824 so delali kakor kaplan na dveh farah: pri sv. Lorencu na Bizelskem, in pri Novi cerkvi poleg Celja. Sad marljive priprave za slovensko cerkveno zgovornost se je ročno prikazal. Še pripovedujejo ljudje na obeli farah, kako so verniki od blizo in daleč skupaj hiteli, poslušat milo tekočo besedo navdušenega mladega govornika; od njih pridig se je reklo, da „tako govorijo kakor da bi rožice sadili". Tudi Njih bogata pevska žila, kipeča ljubezni do Boga in slovenskega naroda, je tačas začela roditi, ter je obsadila slovenski Parnas z naj nježnišimi cvetlicami pobožnih in kratkočasnih, pa skoz in skoz nedolžnih in poštenih pesmic, ktere so še do sedanje ure veselje nedolžne mladine in bogo-
ljubnih Slovencev, pa bodo gotovo še tudi naše pozne potemce razveseljevale s svojo nadzemeljsko dišavo. Iz te dobe izvira veči del njih mičnih pesem, v zbirki Ahacelnovi natisnjenih, med njimi posebno „Boštjan golfan", in „Zvonov pesem" od M. Šilerja. (Drobt. I. 1847, str. 166.), zložena na Bizelskem, in večerna pesem „Grlejte že solnce zahaja", ki se je skoz več let v Savinski dolini slišala pevati od pastirjev in pasteric za vsakim germičem.
Taka izverstna delavnost ni mogla ostati brez daljnega slovesa; ime Slomšekovo se je s pohvalo izgovarjalo že tudi pri škofijskem sedežu v šent-Andreji. Zato jim je bila I. 1829 imenitna služba duhovnega voditelja ali špiritvala v zedinjenem kerškem in lavantinskem semenišču v Celovcu izročena. Ne more si duhovnik lepšega polja za svojo delavnost želeti, kakor ga najde v službi špiritvalovi; zato so se tudi oklenili Anton Martin tega prelepega poklica s celo dušo, s celim sercem in z vsemi močmi. Vedši, da bo le tisti dušni pastir za svoje verne po očetovsko sker-bel, kteri jih po očetovsko ljubi, da je pa ljubezen do naroda neločljiva od ljubezni do njegovega jezika; — vedši, da bo le tisti govornik svojim slušateljem do serca segel in serce presunil, kteri ima njih jezik v popolni oblasti in je sam vdomačen v njegovem mišljenji in čutenji; da kar se v mladosti zamudi, se redko kedaj v poznejših letih nadomesti: so špiritval Slomšek vse svoje moči napeli, kolikor, so okolišine tiste za našo narodnost neprijazne dobe dopustile, bo-goslovce po moči v slovenskem jeziku izuriti, in jim žlahtno mladiko rodoljubja prav globoko v serce vcepiti. Zato so naj poprej popuščeno slovensko šolo vnovič obudili, prenovili in dostojno vredili. Vsak četertek od 11—12 ure so učili slovensko slovnico, in vsako nedeljo o ravno tem času pol ure so slo-
Vensko z učenci brali in brano etimologiško in slov-niško razlagali, pol ure pa so razlagali slovensko cerkveno zgovornost in vadili bogoslovce v slovenski deklamacii. Da bi pa slovenska šola in slovenski jezik večo veljavo zadobil, so napravili k sklepu šolskega leta vzelej slovesen izpit, ki se je navadno tisto nedeljo pred razhodom bogoslovcev obhajal, in k kte-remu so vse Celovške in bližnje rodoljube povabili, med temi sta zlasti slovela: Ahacel in Jarnik. Izpit so končevale pesmi slovenske. Ker je govorniku spretnost v pisavi jezika, kterega rabi, čez vse potrebna, so djanske vaje tako vredili, da so bogoslovci I. in II. razreda male povestice in pesmice v slovensko prestavljali, bogoslovci III. razreda tako imenovane „krije", bogoslovci IV. razreda pa popolne pridige izdelovali in slovesno govorili ali prednašali. Te vaje so služile v gradivo za več knjižic, ktere so pokojni knez tisti čas izdali s pristavkom: „ Spisali mladi duhovni". Te knjige so: „Kratkočasne pravlice otrokom v podučenje. Iz nemškiga poslovenili mladi duhovni v Celovški duhovšnici." 1835. —„Prijetne pripovedi za otroke." 1836. —„Dve lepe reči za pridne otroke." 1838. — „Troje ljubeznjivih otrok-" 1838. — Posebno pa dvojno izverstno delo: „Keršansko devištvo." 1. 1834 pervokrat in 1. 1858 sedmokrat natisnjeno, — in „Življenja srečen pot za mladenče" 1837 pervokrat in 1.1859 četertokrat natisnjen. —Ra-zun tega so izdali tudi tisti čas zbirke pesem z imenom „Ahacelnovih pesem" znana, ki je bila 1. 1838 per-vikrat, 1. 1838 pomnožena drugikrat in 1. 1855 zopet pomnožena tretjikrat natisnjena. — Njih naj slovitiše delo iz te dobe pa je „Hrana evangeljskih naukov" I. 1837 pri Ferstelnu v Gradci pervikrat in 1. 1845 pri Leonu v Celovci pomnožena drugikrat patisnjena. Ta knjiga, ki zapopada veči del govore,
ktere so še kaplan imeli, priča ob enem, kako marljivo in vestno so se za svoj pridigarski poklic pripravljali, in ob enem tudi druge rodoljubne duhovne za slovensko vnemali, zakaj tudi izverstne pridige drugih duhovnov so v to knjigo vverstili, zakaj z njo je ime Slomšekovo med duhovni in ljudstvom tako daleč sloveti začelo, kakor daleč sega jezik slovenski. — Še nekih zanimivih dogodkov iz te dobe ne smemo zamolčati, ki nam kažejo tačasno stanje slovenskega slovstva in pokojnega značaj, skoz in skoz djanski ali praktični. Perve bukvice, ki so jih — že špiritval — dali natisniti, so bile: „Molitvice in potrebni nauki za pridne mladenče", in enake tudi za žensko mladost. Ko jih bukvarju prinesejo in ga prosijo, da bi tudi založništvo prevzel, se stanovitno brani z izgovorom, da slovenskih knjig nihče ne kupuje. Morali so jih na lastne stroške natisniti dati. Ali kupčija teh knjižic je šla tako izverstno, da ko nov rokopis k knjigarju prinesejo, založništvo že z veseljem prevzame, in od te dobe so se knjigarji za Njih rokopise v resnici pipati ali tergati začeli. — Matija Aliacel, iskren rodoljub slovenski, tiste leta licealni učitelj matematike in poljodelstva, se je že takrat silno veselil, ko so pokojni knez ko bogoslovec 1. 1822 slovensko šolo začeli ; ko so se pa zdaj ko špiritval v Celovec povernili, je bilo njegovo veselje popolnoma. Veselo jim roko poda, ter reče: „Zdaj bomo zopet slovensko začeli!" Prosi jih, da naj na njegove stroške vse slovenske bukve za semenišče nakupijo, kolikor se jih le dobiti da; kar se je tudi zgodilo. Že takrat so osnovali pokojni knez z Ahacelnom vred nekako malo slovstveno slovensko družbo. Od časa do časa so se namreč zbirali celovški slovenski rodoljubi in bližnji sosedje v Aha-celnovi gostoljubni hiši ob večernih urah, so tamkaj
novo izdelane sostavke in pesmi brali in jih po vzajemni kritiki popravljali in likali. — Tiste leta je bila tudi na Slovenskem znana abecedna vojska zastran Bohoričice in Metelčice. Knez so se poprijeli Metel-čice in v svoji gorečnosti za napredek slovenšine se tudi te vojske vdeležili, ter jo v posebnem sostavku zagovarjali, kar so nam še dva dni pred smertjo pravili kakor kratkočasnico iz svojih mlajših let. Obžalujem samo, da sem zamudil, jih poprašati, kje da so tisti sostavek natisniti dali.
Ta abecedna vojska je bila kriva, da so si tako dolgo pomišljevali, k sedanjemu pravopisu prestopiti, in da so še celo perve drobtinice 1. 1846 v starem pravopisu natisniti dali, akoravno je bil takrat sedanji pravopis že obče priznan. Na večkratno prigovarjanje so odgovarjali: „Bojim se, da se bo sedanjemu pravopisu ravno taka godila, kakor Metelčici, ktera ni obveljala, akoravno je bila celo .od vlade zapovedana. Toda prijatel resničnega napredka, in vselej pripravljeni, osebne misli temeljitim željam drugih in občnemu pridu podvreči, so se tudi novega pravopisa brez da-Ijega pomislika poprijeli, berž ko se je pokazalo, da je pri mnogoteri pomanjkljivosti vendar perva stopinja k vzajemnosti in književni edinosti Jugoslovanov. — Kako priserčna je bila zaveza med špiritva-lom in bogoslovci, kaže naslednja zgodbica. Enkrat v god sv. Martina so obhajali bogoslovci IV. razreda godovno sošolca, in med pesmami je nemška „od veselja" posebno dopadla. Bogoslovci bi jo bili radi zapeli po slovensko; urno hiti eden k špiritvalu in prosi za slovensko prestavo, in glej! preden dve uri pretečete, jim jo prinesejo lepo poslovenjeno nazaj. Natisnjeno najdeš v zbirki Ahacelnovi str. 112 (drugi nat.) pod naslovom : „Veselja dom". — Kako daleč okrog in kako globoko v rane je gledalo že takrat
Njih bistro oko, bo spričalo naslednje. Da je bila takratna osnova ljudskih šol na Slovenskem za mladost neizrečena muka in skoraj brez vse koristi, priznajo zdaj z nami vred tudi vsi pošteni. Toda takrat so bili le redki taki možje, kterim bi bil jasen ljudske šole pravi namen. Ali pokojni knez so bili že takrat prepričani, da omika naroda se da doseči le na podlagi narodnega jezika. Zato so že takrat izmislili krasno osnovo slovenskih nedeljskih šol, ktere so v naši škofii še v veljavi in gotovo še dolgo bode kakor slaven spominek bistroumnosti in rodoljubja pokojnega kneza. Prosili so namreč leto na leto bogoslovce IV. razreda, da bi otroke, ki vsakdanske šole obiskovati ne morejo, zbirali v nedeljski šoli, ter jih na podlagi. slovenskega jezika učili. Djansko so jim tedaj kazali, kako naj v organiški zvezi in napredovanji učijo otroke slovensko brati, pisati in številiti, in kako naj učenje delajo mično in kratkočasno z vpletovan-jem petja in poljedeljskih in zdravilskih in še drugih potrebnih naukov. In menim, da se v sodbi ne motim, ako rečem, da je pri tem učenji dozorela v njih visoka ideja, zastran slovensko - nemških ljudskih šol, ktero so pozneje v bukvah „ Blaže in Nežica v nedeljski šoli" vtelesili. Tudi v petji za ta namen pripravnih pesem so jih sami vadili; za vodilo so jim služile „Pesmi Ahacelnove." Naj poprej so bolj izurjene pevce pri svojem glasoviru napeve učili, in priučene pesmi potem v slovenski šoli z vsemi bogoslovci prepevali. Zlasti po Njih učencih in po nedeljskih šolah so bile „Ahacelnove pesmi" med Slovenci naše in kerške škofije razširjene, mnoge poprejšnjih nedostojnih, ali v jeziku popačenih ali pa sramožljivost žaljivih pesem je bilo s temi srečno spodrinjenih in boljši in čistejši okus je bil ljudstvu vcepljen. Zares zasluga silno velika! Oj da bi hotli le tudi vsi slo-
venski pesniki sedanjih in prihodnjih časov skerbno čuti, da bi se nekdanja ljulika pohujšljivih pesem po očiščenih slovenskih livadah zopet ne zasejala!
Potem ko so 9 let težko butaro špiritvalove službe jako krepko nosili, in — sme se reči — prenovili obličje Celovškega semenišča, so zopet želeli stopiti nazaj v pastirsko službo, za kteroje pred vsim in čez vse Njih bogoljubno serce gorelo. Na Njih prošnjo jim je bila 1. 1838 Vuzeniška nadfara podeljena, in bili so ob enem postavljeni za dekana in šolskega ogleda Vuzeniške dekanije. Tako so se sicer po telesu iz semenišaa ločili, ali Njih serce še dolgo ni moglo pozabiti ljubljenih učencev, in jih tudi pozabiti ni hotlo. Njim v spomin, da bi bila včz ljubezni med učiteljem in učenci vekovita, so tedaj brez odloga začeli spisovati svoj „Mnemosynon slavicum", kterega so 1. 1840 s posvetitvo: „Suis quondam au-ditoribus et amicis carissimis" na svitlo dali. Ta knjiga obsega v mični obliki nagovore, molitve in pesmi, pri raznih liturgiskih opravilih potrebne, ali kaj da je že pred 1. 1850 pošla do poslednjega iz-tisa! — Kakor dekan in šolski ogleda pa so zdaj svojo pervo in največo skerb ohernili na ljudske in sicer slovenske šole, zakaj pri tej gorati fari, kjer mnogim otrokom ni mogoče vsakdanske šole obiskovati, so potrebnost in korist zgoraj omenjenih slovenskih nedeljskih šol po lastni skušnji še bolje spoznali. Da bi duhovski tovarši dostojno vodilo za te šole v rokah imeli, so spisali neprecenljivo knjigo „Blaže in Nežica v nedeljski šoli", ktera se sme biser Njih pisateljskih del imenovati, v nji so vse, kar zamore šolo koristno in mično storiti, tako bistroumno v oblike lepe povesti povili, da je začela ta knjiga v kratkem tudi čez slovenske meje sloveti in je bilo celo iz Moskove na Kusovskem več iztisov
naročenih. Bila je 1. 1842 v pervo, 1. 1848 v drugo in 1. 1857 v tretje natisnjena. — Tukaj so tudi spisali homilije za vse liste nedelj in praznikov celega leta, ktere so pod imenom: „Apostoljska hrana" na svitlo dali. Kakor v „evangeljski", tako so se tudi v „apostoljski hrani" izverstnega govornika skazali; in dokler bo živel narod slovenski, bo slovelo tudi ime Slomšekovo med slovenskimi pridigarji.
Ta gorečnost za blagor škofije jih je vredne storila, da so bili 1. 1844 za korarja stoljne cerkve v šent-Andrej poklicani, in bilo jim je nadzorništvo čez ljudske šole cele škofije izročeno. Gotovo je, da ni bilo v celi skofii moža, kteri bi bil za to službo bolj sposoben, kakor pokojni knez. Vsaj so naj bolje poznali vse rane našega šolstva in imeli nezmerno ljubezen do mladine. Res da so le dve leti v tej službi poslovali, ali vendar se mora reči, da $ri vsili zaderž-kih in overah, s kterimi so se mogli vojskovati, je bil ta čas za šole naše nadepolna juterna zarija boljše prihodnosti. Prijazni opomini in lepi nauki za razne predmete šolskega učenja za katehete in učitelje so se poverstoma nasledovali. Priporočali so, kar naj več so mogli, slovenske nedeljske šole, pa tudi kaplane nagovarjali, da bi ob četertkih slovensko šolo imeti blagovolili, kar so tudi radi storili in še delajo do dnešnega dne. Prizadevali so si, razširiti in povzdigniti med mladino veselo petje svetih, pa tudi drugih poštenih pesem v cerkvi in doma. V te namen so naročili učiteljem, jim zberko pesem in napevov poslati, v njih farah navadnih, da bi se naj boljše gradivo odbralo in natisniti dalo, in tudi to delo so, pa še le kakor škof doveršili. Spisali so za šolarje dvojne mo-litvine bukvice, v kterih so vse za šolarje potrebne molitvice, pesmice in verske nauke, ktere je na pamet vediti treba, v prijetni venec povezali; enim se pravi
„Angel molitve", drugim : „Sveto opravilo za šolarje" 1846. Že takrat so živo spoznali, kako potrebno bi bilo Slovencem slovstveno društvo v izdavanje bukev, za izobraženje slovenskega ljudstva potrebnih, in so vložili do takratne ljubljanske gubernije prošnjo za dovoljenje z natančnim načertom namena tega društva in pomočkov, s kterimi se ima doseči.
Ali kar bi nihče ne bil pričakoval, se je zgodilo. V tem ko je bilo avstrijanskim Nemcem že zdav-nej enako društvo pod imenom: „MechitaristenVerein" dovoljeno, je bilo društvo z enakim namenom Slovencem odrečeno, in sicer odrečeno možu, kterega edino ime je bilo poroštvo dovolj za postavno obnašanje društva. Akoravno je moglo tako določenje serce, ki si je bilo čistili namenov svesto, močno boleti, vendar možu tako krepkega značaja, kakor so bili pokojni knez, pogum ni upadel. Pošten in ker-šansk rodoljub ne gleda na to, kako se njegove dela tolmačijo in kakšni nameni se jim podtikujejo, temoč on posluša edino glas svojega znotranjega prepričanja in dela nevtruden za to, kar pred Bogom in svojo vestjo za dobro in pravično, za časni in večni blagor svojega naroda potrebno spozna. In tako so storili tudi pokojni knez. Žaljivo odrečenje zaželenega društva so ponižno in tiho prenesli, ne ene same besedice zastran tega nismo kedaj slišali iz Njih ust, ali sklenili so, ravno tisti namen, če tudi nepopol-noma, po drugi poti doseči. Izmislili so si krasno osnovo letnika za Slovence, v kterem bi pisatelji plode svojih vednost in poskušinj zastran cerkvene in domače izreje naroda priobčevati zamogli, in ker jim ni bilo dovoljeno celih kosov podajati Slovencem, so jim hotli podajati vsaj male drobtinice, in so zato te letnik „Drobtinice" imenovali. Na dan sv. Miklavža 1845 so osnovo in povabilo za Drobtinice spisali, in
z novim letom 1846 so prišle perve Drobtinice na svet, kterim je pridjano tudi ono zanimivo ^povabilo. Bile so do poslednjega iztisa prodane. — Še male dogodbice iz te dobe, za naš predmet zanimive, ne morem zamolčali. V jeseni leta 1845 smo slovenski bogoslovci v Celovškem semenišču osnovali med seboj malo slovensko čitavnieo, ktere vodstvo je bilo meni izročeno. Pripeti se, da pridejo šolski nadzornik Slomšek ravno tisti čas v Celovec. Veliko željo sem imel, jih prositi, da bi se tudi v našo čitavnieo vpisali, ali ker jih še osebno nisem poznal, tudi nisem serca imel, se jim približati. Toda tačasni stolni kaplan, č. g. Matija Mqjer, me navdušuje in sam pred nje pelja. Z velikim veseljem vzamejo polo, berejo povabilo in načert s pohvalo, se že podpisanim udom milostno pripišejo, in v kratkem vse svoje izdane knjige či-tavnici v dar pošljejo. Čitavnica naša pa je prejela s tam podpisom častito veljavo tudi pri tistih, ki so jo od začetka le s pisanim očesom gledali.
Po takem izverstnem poslovanji in trudenji za izrejo mladine in blagor škofije, kdo bi se čudil, da so knez in škof Frančišk Ks. Kutnar tako močno ^želeli, možu tolike modrosti in gorečnosti Celjsko opatijo izročiti, da bi bili v sredi škofije njih desno oko in njih desna roka. Željo škofovo so spoštovali pokojni Anton Martin kakor povelje Božje, in so to službo morebiti še zato toliko rajši prevzeli, ker so zamogli upanje imeti, za dostojno izobraženje šolskih pripravnikov še kaj več storiti. Ali človek obrača, Bog pa oberne! V Celji za Antona Martina staje ni bilo; za visi poklic jih je bil Bog odločil. Mož, v raznih duhovskih službah tako izvergtno izurjen in skušen, kteri je v svojem velikodušnem sercii nosil ves slovenski narod, in kterega ime so tudi Slovenci v svojem sercu nosili, je bil vreden, povzdignjen in SI. Veeerniee. VIII. zv.	5
postavljen biti na svečnik škofije, ter postati Slovencem luč, voditelj in bramba. In tako se je tudi zgodilo. Mesca aprila 1846 so Celjsko opatijo prevzeli, ali že konca maja tistega leta so bili škof Lavantin-ski izvoljeni, da bi postali umerlega Kutnarja vredni naslednik.
Kakor daleč se sliši slovenska beseda, tako daleč se je razlegalo veselje zavolj novice, da so Anton Slomšek izvoljeni škof Lavantinski. Tako častitega sprehoda še Celjsko mesto ni vidilo, kakor tisti dan, ko so Anton Martin slovo jemali. Od izbinih vrat do kolodvora je stala praznično oblečena in na dve strani razdeljena procesija, med ktero so šli novo izvoljeni škof, spremljani od veliko duhovnov in mestnih in cesarskih vrad; dvanajst duhovnov jih je spremilo celo do Solnograda, kjer so bili 5. julija v škofa posvečeni. S krepko roko so v 46. letu svojega življenja prijeli za škofijsko veslo, za geslo si izvolili besede sv. Ignacija: Omnia ad majorem Del gloriam et aui-maruin salutem (vse v višo Božjo čast in duš zve-ličanje), in prepričani smo, da so pred Božjim sod-njim stolom s sv. Pavlom zamogli reči: „Cursum con-summavi; fidem servavi: kar sem obljubil, sem z Božjo pomočjo dopolnil. Kdor meni, da so pokojni knez narodnost ljubili in spoštovali v posvetnem pomenu te besede, ta se moti in jih ni nikdar razumel. Njim je bila narodnost le dekla, ktera naj ponižno in pohlevno služi v višji namen: Ad majorem Dei gloriam et animarum salutem: v višo čast Božjo in duš zveličanje. To je mesto, na ktero se mora vsak vstopiti, kdor hoče narodne dela Njihove prav presoditi in vredno .ceniti. Tega so nam porok vse Njih knjige, vsi Njih sostavki po raznih časnikih priob-čeni, tega so nam porok vsi Njih pastirski listi, posebno od viharnega leta 1848; tega so nam porok
tudi govori, s kterimi so nas tolikokrat tukaj v stavnici razveselili. In ravno ker Njih nasprotniki in sovražniki, zgolj puhli liberalci po brezbožnem kopitu sedanjega veka, še zmožnosti nemajo, Njih škofovega gesla razumeti, ravno zato so vse Njih narodne dela krivo tolmačili, jim nevarne namene podtikali, in jih posebno poslednje leta tako gerdo ogovarjali in čer-nili. Ali vse umazane saje, s kterimi so hotli zvezdo slave Antonove otemniti, bo nepristrana presoditev v kratkem odpihala, in zvezda Njih slave se bo še le nad Njih grobom v vsi svoji lepoti prikazala, kakor je eden poprejšnjih ministrov, Njih odkritoserčen spoŠ-tovavec, preroško izgovoril: „Dela Slomšekove se bojo še le po njegovi smerti dostojno cenile." Pred sodnjim stolom svoje dobe niso našli pravice, ali prepričani smo, da jo našli bojo pred sodnjim stolom zgodovine.
Po zgledu sv. apostola Pavla so si prizadevali vsim vse postati v duhu keršanstva in naroda. Ali že pri nastopu više pastirske službe so z bistrim očesom previdili, da eden zaderžek bo vsem blagim namenom protivno v bran stal, ktere so v časni in večni blagor Slovencev izpeljati sklenili, in te zaderžek je bil se-, dež Lavantinske škofije na kraji škofije in v nemški Lavantinski dolini na Koroškem. Dokler se sedež škofov na Slovensko ne prestavi, dokler se vsi štajerski Slovenci pod pastirko palico enega slovenskega vladika ne zberejo, tako dolgo ni mogoče, da bi La-vantinska škofija lastno bogoslovsko semenišče zado-bila, v kterem bi se odgojitev bogoslovcev potrebam sedanje dobe dostojno na narodni podlagi osnovala, tako dolgo ni upanja, da bi danica prosvete štajerskim Slovencem zasvetila. Pobožna ljubezen do naroda svojega je torej pokojnemu knezu misel in sklep vdihnila, se preseljevanja škofovske stolice iz koroške
na slovensko štajersko zemljo vnovič lotiti, ki je bilo že večkrat in sicer v letih 1786, 1809, 1826 začeto, pa po nezgodi časov in vnemamosti dotičnih oseb vselej nedoveršeno puščeno. Z veseljem so tedaj zaslišali večkrat, posebno 1. 1848 ponovljeno prošnjo štajerskih Slovencev, zlasti iz sekovske škofije, za omenjeno preselitev. Ni tukaj kraj, obširniše popisovati nedopovedljivih trudov in obilnih stroškov, ki jih je to delo pokornega kneza stalo, dokler ni bilo 1. 1859 srečno izpeljano; ali tega vendar ne smemo za-molčati, da so za vtemelitev novega semenišča v Mar-burgu iz svojih pičlih dohodkov 20.000 gl. na oltar svojega keršanskega rodoljubja položili.
Ker je to, kar so kakor škof za slovensko slovstvo storili, Vam vsem že bolje znano, naj povzamem le ob kratkem naj poglavitniše dela.
Vedoči, da zamore le tisti duhoven veselo in sa-dunosno v pastirski službi delati, kteri je narodno izobražen, njim je bila modra izreja bogoslovcev čez vse pri sercu. Vse moči so napeli, veliko sami žer-tvovali, da se je 4. bogoslovski razred I. 1850 v šent-Andrej prestavil. Navadno pobožno branje pri mizi in pri molitvi so ročno v slovenskem jeziku ukazali. Slovensko slovnico so več let sami razlagali; djansko podučevanje za spovednico in prižnico prav do smerti sami imeli, ter vadili bogoslovce v slovenskih zgledih. Pri vsih govorniških poskušnjah so sami pričujoči bili, ter so govorniku z očetovsko ljubeznijo povedali, kaj je hvale vredno, kaj pa poprave potrebno. Tudi naj slabši vreme jih tukaj v Marburgu zaderžaviti ni moglo, da bi k tem vajam prišli ne bili. Da bi se bogoslovci pred Njih očmi in pod Njih vodstvom tudi djansko vadili v oznanovanji besede Božje, so zapovedali, da so mogli bogoslovci IV. razreda v šent-Andreji domači družini, ki je bila večidel
slovenska, v škofovski kapelici, tukaj v Marburgu pa v cerkvi sv. Alojzija, za slovensko družino po mesti, pridige in keršanske nauke imeti, ktere so v šent-Andreji vedno poslušat hodili, pa tudi tukaj še pogosto. Da bi si pa bogoslovci potrebno spretnost v bogoslovskih izrazih pridobili, so ukazali, da naj se jim katehetika slovensko razlaga, ktera po učitelju tega predmeta, preč. g. Rozmanu, slovensko izdelana, je bila v „Drobtincah" 1. 1855 natisnjena, in kaj radi so vidili, ko so lansko leto učitelj tudi predmete po slovensko razlagati začeli.
Drugo, kar jim je toliko pri sercubilo, so ljudske šole po deželi. Omenjene slovenske šole so močno podpirali, jih krepko branili zoper tiste gospode, kteri so hotli vse le po starem kopitu "imeti; pa tudi vsak-denskih šol niso pozabili. Ko je leta 1848 ideja narodnosti Evropo pretresla in tudi šole prešinila, in jasno ko beli dan svetu pokazala, kolika krivica se je Slovencem v šoli godila, je minister Thun z zaupanjem izdelanje šolskih knjig Njih roki izročil. Spisali so sami mali slovenski katekizem, za druge bukve pa so načert osnovali, ter delo med sposobne duhovne in učitelje razdelili. Naj več, se ve da, so tudi za te knjige sami pisali, in poslane spise vse sami prebirali in popravljali. Tako je prišlo na dan „Malo slovensko-nemško berilo" 1. 1853, „'Veliko slovensko berilo" 1. 1853,Ponovilo za nedeljske šole" 1. 1854, in da bi umeli učitelji te dobro rabiti, so v Drobtinicah 1. 1861 posebno podučenje podali v sestavku: „Kratko vodilo za malo in veliko berilo. Blagim užiteljem dober svet." — L. 1853 so dali natisniti otrokom toliko ljubo knjižico: „Sola vesela lepega petja za pridno šolsko mladico",' za ktero so bili že kakor šolski nadzornik gradivo nabirati začeli. Iz ravno tega gradiva so posnete tudi pesmi za pri žegnu z napevi, kakor
so v Drobtincah 1. 1861 natisnjene. In da bi se učitelji bolj spodbudovali za petje in sv. muziko, so 1. 1852 darila iz lastnega premoženja na deset let razpisali, da naj prejme v vsaki dekanii tisti učitelj 5 gold., kteri se je po razsodbi šolskega ogleda v petji in muziki naj bolj izverstnega skazal.
Tretjo neutrujeno skerb so obračali na Slovencev narodno in pobožno domačo izrejo. Zato so z veseljem pozdravili družbo sv. Mohorja, leta 1851 v Celovci vstanovljeno, ktera ima lepi namen, izdavati bukve za izobraženje prostega ljudstva primerne, ter so 500 gl. v njeno matico vložili. Oni so poskerbeli, da so se „Zgodbe sv. pisma star. in nov. zakona" s podobami po dr. Smidu v slovensko prestavile, ktere je ta družba na svitlo dala. — Preskerbeli so tudi Slovencem novo izdavanje „Djanja svetnikov" s podobami 1. 1854, ktero so s pomočjo krajnskih in štajerskih rodoljubov izdelali. Kar je pa še več, vse rokopise so sami pregledali, celo natis sami popravljali, pri kterem delu, ki so ga večidel le ponoči zamogli opravljati, so si svoje poprej izverstne oči tako pokvarili, da so poslednje leta le še z očali in še to le težavno brati in pisati zamogli. S posebno ljubeznijo pa so bili svojim „Drobtincam" vdani, in akoravno so kakor škof vredništvo v druge roke izročili, so vendar do smerti njih duša in poglavitni pisatelj ostali.
Naj več in naj izverstniših sestavkov je iz Njih peresa; posebno pa so se mojstra skazali, kar zadeva duhovsko pastirstvo, življenjepise pokojnih rodoljubov in šolo.
Kakor za „Drobtinice" so goreli pokojni vladika tudi za dobre, ljudstvu koristne časopise. Podpirali so jih, kakor so zamogli, in duhovnom dokajkrat naročali, da naj dobre časnike širijo, slabe pa zatirajo. Zmed vsih jim je bila „Danica" naj bolj ljuba in
draga; pogosto so z veliko polivalo od nje govorili, ker se tako hrabro poganja za narodnost, pa še hra-brejši za keršansko vero in pobožnost. Ganljivo pa je bilo, ko so pri poslednjih duh. vajah na Slatini, malo dni pred smertjo, rekli, da želijo, naj bi bila v vsaki fari naše škofije vsaj' ena „ Danica," in ako nihče ne premore je naročiti, naj se naroči na Njih stroške. Več lepih sostavkov so tudi za „Danico" spisali, in vsak o leto o godu sv. Cirila in Metoda stanje in napredovanje te bratovščine Slovencem naznanili.
Pa vse to jim še ni bilo zadosti. Kakor dobremu očetu jim je bilo naj slajše tolažilo, s svojimi duh. otroci se prav po očetovsko razgovarjati; in ker jim to ustmeno mogoče ni bilo, so se sredstva pastirskih listov posluževali. Njih pastirska beseda je imela čez serca ne kar domačih vernikov, ampak Slovencev sploh, čudovito moč! poslušali so jo zares kakor besedo poslanca Božjega. Že Njih pervi pastirski list je bil kakor iskra nebeška, ki je vse slovenske serca presilno razveselila, ogrela in nadušila, in Njih pastirski listi v viharnem letu 1848 so bili duhovnom in ljudstvu naj gotovši vodilo, da ni zašlo v politiške in cerkvene zmote. Menim, da bi se vsem Slovencem močno vstreglo, ako bi se vsi pastirski listi pokojnega vladika zbrali in v posebni knjigi izdali. Ta knjiga bi bila naj častniši spominek na grobu Njihovem, bi Njih duha in nauke naj stalniše ohranila v sercu duhovnov in vernih Slovencev, bi pa tudi Njih nasprotnikom, ako še le kolikaj dobre volje imajo, priložnost dala, se Njih resničnega in navdušenega avstrijan-skega patriotizma prepričati. Obljubim Vam pripomoči, da ta knjiga izide.
_ Vendar Njih keršansko rodoljubje se ni dalo omejiti tesnim mejam slovenskim; Njih široko serce
je objemalo z enako ljubeznijo vse Slovane, katoliške kakor nekatoliške. Zato je cerkvena rana nesrečnega razkolništva Njih bogoljubno serce čez vse bolela; in da bi si njo polajšali, so sklenili, novo bratovšino molitve pod obrambo s. s. slovanskih apostolov Cirila in Metoda med Slovani vpeljati. Pri duh. vajah 1. 1851 v Brezah so hofli to braterno duhovnom slovesno oznaniti. Ali huda bolezen, pervi vzrok Njih prerane smerti, jih je na poti napadi" in v Celji na posteljo položila. Tedaj so le pismeno povabilo poslali k duhovnim vajam, ki nas je tako navdušilo, da smo se menda vsi pričujoči ročno podpisali. S kolikim veseljem je bila ta bratovšina, ne kar po slovanskih, ampak tudi po nemških škofijah sprejeta, in koliko žlahnega sadu povračanja razkolnikov v naročje naše cerkve je že obredila, posebno od kar je 1. 1852 v Iiimu cerkveno poterjenje dobila, je „Danica" od leta do leta naznanjala. Kdo bi dvomil, da bi zedinjenje Slovanov v veri tudi mnogo pospešilo vzajemnost, zlož-nost in povzdigo slovanskega slovstva ?
Toliko in še veliko več so delali in se trudili pokojni knez vladika za slovensko slovstvo, za narod in sv. eerkvo. Ni preteklo leta, da bi se ne bili Slovenci novih plodov Njih pobožnega rodoljubja veselili. Bili so v resnici zvezda, na ktero je cela Slovenija s počeščenjem gledala, bili so v resnici vodja Slovencev, na kterega glas so z veselo vdanostjo poslušali. Zato so nam tekle srečno in veselo in hitro blagonosne šestnajstere leta Njih višega pastirtva, — oj, in le prehitro so nam pretekle! Ali žetva na polji, od Božje previdnosti Njim odločena, je dozorela, in zato je ukazal Gospod žetve nebeškim ženj-cem, da naj zlato klasovje požanjejo in bogate snope shranijo v žitnice nebeške. In če pri kterem možu sedanje dobe se smejo gotovo pri grobu pokojnega
kneza veselo zapeti besede psalmaDavidovega: „Eun-tes ibant et flebant, mittentes semina sua, venientes autem venient cum exultatione portantes manipulos suos." Ko so na setvo šli, so jokali in v solzah in mnogih britkostih sejali svoje seme: ali zdaj, ko so •dolino solz zapustili, so z veseljem šli v nebeško domačijo, in angeli so veselo pevaje za njimi nesli bogate snope njih žetve. Naj tedaj počivajo v miru, kterega so si obilno zaslužili, in naj veselo vživajo večno krono svojih del, ktere vse in edino storjene so bile: Ad majorem Dei gloriam et animarum salutem: vse v povišanje časti Božje in duš zveličanje.
Mi pa v duhu še enkrat Njih grobno gomilo ob-stopimo, si na Njih grobu še enkrat roko podamo in pri slavnem imenu Antona Martina Slomšeka še enkrat obljubo ponovimo, da hočemo biti in ostati zvesti sini svoje domovine in rodoljubi goreči, — da hočemo zvesto hoditi po stezi, ktero so nam oni odka-zali, — neutrudeno delati za pravi blagor naroda, — se ne ustrašiti nobenih sovražnikov naše narodnosti, — se ne ukloniti nobenim zaderžkom in na-sprotkom, bodi si od desne ali od leve. Naše geslo naj bodo besede, ktere so nam pokojni knez, ko so poslednjokrat v slatinskem zboru svojih duhovnov govorili in kakor oporoka svojega rodoljubja zapustili: „Bodimo vselej nepremagljivi katoličani — zvesti Av-strijani— in Slovani." Da — slovenski rodoljubi smo in na veke ostanemo, ali vse in vselej le v duhuker-šantva.
Družbin oglasnik.
L Imenik dosmerlnih družnikov.
Do 1. julja 1863 so na novo pristopili v družbo sv. Mohora kot dosmertni družniki in plačali v matico popolno plačilo naslednji čast. gospodi in gospč:
107.	Dr. Razlag Radoslav, c. k. pravdosrednik
v Brežcah.........15 g.0id-
108.	Valenčak Martin, c.k. gimn. prof. v Varaždinu 15
109.	Oswald Anton, fajm. v Gorenčah . . 15
110.	Farna šola Železniška......15
111.	Novak Anton, nagorski sin v Svetinjah 15
112.	Osvvald Janez, Wet.uškov sin v Ribnici 15
113.	Kelrateclgn., tergovec v Št.Lorencu v Puščavi 15 1-14. Šweiger Matevž, kmečki sin
115.	Kasnjak Mica, kmečka hči
116.	Homer Ana, kmečka hči
117.	Tomažic Mica, želarka
118.	Oswald Mica, kmečka hči
119.	Skerbs Janez, kmečki sin
120.	Viltožnik Janez, kmečki sin
121.	Oswald Janez, kmečki sin
122.	Brezočnik Andrej, kmečki sin
123.	Kasnjak Anton, kmečki sin
124.	Slavs Anton, kmečki sin
125.	Oswald Jakob, kmečki sin
126.	Peitler Lipuš, kmečki sin
127.	Miglič Gregor, kmet
128.	Šweiger Janez, kmet
129.	Šweiger Franc, kmet
130.	Roženkranska bratovščina
131.	Farna šola
CG<
f
o •-i
ffi B
O p
►d C
cc<
CK »
<
15 15 15 15 15 15 15 15 15 15 15 15 15 15 15 15 15 15
132.	KamiSnik Peter, kmet pri sv. Mariji v
Puščavi......, . . . 15 „
133.	Korman Jakob, kmet pri sv. Mariji v
Puščavi..........15 g
134.	Kuštrin Marija v Podmevcu .... 15 „
135.	Dobovšek Mih., dosluž. duhoven ljublj.
škofije v Mureku.......15 „
Vsega vkup . 435 gold.
2. Družbini podporniki-
V družbino matico so darovali: Za neplačane rokopise od g. Verdelskega,
Virka in Levičnika.....llgld.50kr.
Rajni g. dekan J. Stojan v BraslovČah . 1 „ — „ G. dr. J. Bleiweis v Ljubljani naročnine
za Stimmen .......8 „ — „
Vsega vkup 20 gld. 50kr.
Družbina matica se je torej, kakor je viditi iz pričujočih dveh razkazov, sopet pomnožila za 445 gld. 50 kr.
K temu znesku v gotovih denarjih gre prišteti še 17 gld. 38 kr. iz razkazka v Koledarčku za leto 1863.
Za ta gotovi denar (445 gld. 50 kr. + 17 gld. 38 kr. = 462 gld. 88 kr.) seje sopet nakupilo pet der-žavnih obligacij po 100 gld. s 5 odstotki; 42 88 kr. se pa še hrani za dalje nakupovanje.