Vižmarje
V času, ko bo nova letošnja številka Javne tribune poromala vvašedomove, boFeliksPipan izVižmarij praznoval svojo sedemdesetletnico. Ta visoki živ-Ijenjski jubilej, ki ga bo deMI z bratom Francetom — dvojčkom, bo verjetno mimo marsikaterega Viž-marca šel neopazno, saj je Feliks sila skromen mo-žakar.
No, pa leta, kljub častitljivi številki, ne bi bila toliko pomembna, če ne bi Feliks pred časom praznoval še
druge pomembne obletnice — že nekaj več kot pol stoletja se namreč ukvarja s pesnikovanjem.
Prva Feliksova pesem je nastala leta 1934. Bila je to voščilnica očetu Ivanu za god. Ivan Pipan je bil zelo aktiven v življenju Vižmarij, Šentvid ter v šir-šem slovenskem prostoru, predvsem v kmečkih or-ganizacijah, zatojetudi sam imel posluh za lepobe-sedo. Žal pa mu je, ko je bilo Feliksu devetnajst let, umrla žena in mu zapustila sedem nepreskrbljenih otrok. Zadnja njena skrto je bila posvečena ravno Fe-liksu, ki jebilžeod mladih nog bolan. Trpel jezabož-jastjo, boleznijo, ki gajetežilacelih štiridesetlet, do-kler ni dobil ustreznih zdravil ter ozdravel. Materina prezgodnja smrt in omenjena bolezen sta pustili sle-dwe v njegovi poeziji in ji dajata iskreno izpovedno moč.
Drugače pa večina Feliksove poezije opisuje živ-Ijenje in delo v domači družini In vižmarski vasi. Fe-liks je pravi Ijudski pesnik, nepotvorjena duša, zato se v njegovi zbirki vrstijo pesmi o življenju v naravl, povezanosti človeka z njo, o življenjskih ciklusih vsakega izmed nas, ter nenazadnje o popotovanjih, ki si jih kot upokojenec včasih privošči. V preteklosti sta ga močno prizadela položaj kmeta, ki ga je sam bridko doživlja! v letih po vojni, danes pa mu verzi govorijo o nekaterih napakah predvsem tistih Ijudi, ki imajo vsega preveč, pa zato pozabljajo na svoje bližnje. Feliksova poezija je daleč od »pocukrane« domačijske idilike. Je tudi zelo kritičen, a kaj, ko mu moramo priznati, daimapritemvednoprav. Krasna je tudi njegova pesem o Vižmarjah, domači vasici, kjer je ugledal luč sveta in preživel vsa leta življenja.
Lepa je ravnina ta,
ki vasi dovolj ima.
Sredi ravnine vasica stoji,
najlepše, najdražje ste Vižmarje mi...
se glasijo prvi verzi te pesmi. ki raziaga celo nasta-nek in pomen imena njegove rodne vasi. Za to pesem, kot še za štiri druge, je Feliks »poštudiral« ustrezno melodjo v slovenskem narodnem tonu in utegnila bi postati vižmarska himna. Ko pa smo že pri glasbi, naj odkrijem še to, da je Feliks dober mu-zikant. Rad raztegne svojo harmoniko in mu je uspelo ohraniti stari godčevski način igranja.
Feliks je že dolgoletni znanec naše skupine. Pre-nekateri nastop nam je popestrii s svojo poezijo in igranjem harmonike. Njegove pesmi so bile občin-stvu všeč, posebno še, ker jih zna povedati na svoj-ski način. Mnogi so mu že predlagaii, naj izda samo-stojno zbirko svoje poezije, saj bi bila všeč tako sta-rejšim, ki so sami občutili življenje, ki ga Feliks opisu-ie, kot tudi mladim, za katere ima vedno pripravljen kak nasvet v verzih. Ker pa pri odgovornih v svoji krajevni skupnosti ni naletel na ugoden odziv, se je odločil, da bo ob sodelovanju z našo skupino pesmi izdal v samozaložbi.
S pesnikovanjem se je ukvarjal tudi Feliksov brat Tone, ki je pred vojno končal študij slavistike. Padel je v partizanih in tudi njegove pesmi še niso izšle v samostojni zbirki.
Feliks Pipan, po domače Tomažkov Fele iz Viž-marij torej praznuje visok življenjski jubilej, ki se mu pridružuje še ddgoletno pesniško udejstvovanje Želimo mu veliko sreče, predvsem pa, da bi kmalu dočakal izid svoje samostojne pesniške zbirke, ki si jo po tolikih letih pesnikovanja in življenjskih preiz-kušenj zares zasluži.
Andrej Mrak