* y
Sprehodi se po svojem Parku!
■	... OVbiianju in smrtni kazni. str. 2<-5 i, <> >-	■
| j ubijanju
n i kazni
wW
Pravica cfo^onca H\). Uroš Lubej
,-v	.. Benettonova kampanja in intervju z obsojencem ,	.	n j. n j.
Benettonova kampanja m intervju z obsojencem. Borut Pet
, Giooiano Bruno, misiecjneskončnosti ^	*• rv ■ r-i i
Giordajio bruno, mislec neskončnosti, Damir Skenderovie
VJ I	11 U CM 1.
bruno
Komunata^ece visfsW fcB§npsapfrTnke6stale odpadke ^ 6
reportaža o Novomeškem ekološkem ikandalu Klemena Vuice
Zakaj je Kette dobil plinsko mirekcff #. 7
Akcija ekoc'Bnga(3eo0fedffnevuljzerflje *
Šolstvo med ideologijo in nevtralnostjo. #. 8
RazmišljanJe5l)i^a^zaBBlrcufca0oli'Se!orfosfi:TFivaparatih države
t.	j, žalostno stan e



Fotopub'"fKocfiinfbiagrSriiaSd'ffi|Šter. #. 10-11
_ v —Tomaž Grcf-
K! m 'A/ Grdm
dni fotdgrar David Kajster. ff. iu-i i
t Li r l> p ‘J
Dogajanje na	sceni. #. 12
. i i i Utok Hotko in Alenka Čttnelie Krošdj „	„ ,.
Iztok Hoiko m	Cernenc Kroselj
Hommage'P,i1
Natalija Mikec
Homniafle Pii Mlakar, str. 1,
».13
w	Težave novomaškikvkinpftlov, str. 14
Težave novomeških kmt
Ali bomo kdaj gledali »nekot,
Intervju: Društvo mnvin pesnik
S Tomažem Koncilijo se je pogovar
filme v mestu, se sprašu
Kaj se dogaja v novi knjigarni Gr	avnem trgu. #. 17
1^. |.	° i<pj^arp|E^pkkgm^j^jjj0glp n pr0<)ram '<n*K!|jrnpj-^ogJ^am knjigarne
Smrtna kazen, »mačkofili«, eko-škandal in druge zgodbe
Kaj je v resnici serijski morilec, ki skuha ali zakuri svoje žrtve v peči? Žrtev družbe in neustrezne vzgoje in neugodnih pogojev in mame-pijanke in očeta-brutalneža in podobno, ali raje hudobnež, ki se odloči za Zlo po lastni, svobodni volji? Od tega je pač odvisen odgovor na vprašanje o smrtni kazni. Ali ima Bosanec, ki so mu pred očmi razkosali sestro in pet bratov, pravico do maščevanja? In ali si družba s svojim kaznovalnim sistemom lahko dovoli, da nekomu odvzame življenje - pa četudi, kot vsi vemo, sodni sistem ni nezmotljiv?
Nenavadno se zdi, da lokalen mladinski časopis poseže po resni in kočljivi temi, kot je smrtna kazen. Eden od povodov je seveda tudi, da to temo v značilni mešanici ideologije in pragmatičnega trženja obravnava razvpiti Toscani, vodja Benettonovega marketinga. Toda v našem kontekstu bližnjih balkanskih vojn se vprašanja, na prvi pogled enostavna, zaostrijo; ali si kakšen zločinec ne zasluži tudi povračila v enaki meri in ali ni maščevalna sla omenjenega Bosanca upravičena? Tudi Park ne more priti do enoznačnega odgovora, saj, kot meni Uroš Lubej, ukinitev smrtne kazni pomeni ukinjanje osebne odgovornosti; za zločin potem nikdar ni kriv v celoti zločinec, temveč vedno neki zunanji dejavniki.
Toda še vedno obstaja konkretni nekdo, ki sproži petelina, ki pritisne na gumb ali vbrizga injekcijo; četudi je uboj razdeljen na več »krivcev«. Smrtno kazen so po vojni doživeli desettisoči nasprotniki režima pri nas, milijoni po svetu, doživele so jo srednjeveške čarovnice in astronomi (spomin na Giordana Bruna, misleca neskončnosti, obuja Damir Skenderovič). Odprava smrtne kazni - ta sicer res zadovolji nagon po pravičnosti - je v resnici civilizacijska pridobitev, saj civilizacija skuša golo nagonskost utiriti v okvire sožitja. Nikdar pa ne bomo mogli izločiti mejnih primerov; gnusnih in nedvoumnih, ki kar kličejo po linču...
Tak je morda primer treh »mačkofiiov«, ki so skoraj zedinili razcepljeno ljudstvo v soglasni obsodbi in javnem zgražanju? Njihovo početje zbudi v človeku nekakšen podzavesten odpor, gnus, in to je drugačen občutek od tiste praznine, ki jo sentimentalna duša občuti, ko kmet stolče ali utopi deset mačjih mladičkov, in tudi drugačen od sočutja z ubogim piščancem, ki nikdar ne vidi sonca, temveč le ostro cirkuiarko, ki mu, obešenemu za noge, odreže glavo. Kaj so torej storili trije dečki; kakšno vrednost ima v naši družbi en maček - saj v resnici ni vreden niti toliko kot en piščanec, ki konča na naših krožnikih. V čem je fora? Ne, ne gre le za »potencialne sadiste«, ki bi v nekih drugih, morda balkanskih, okoliščinah isto lahko počeli z ljudmi. Kot je rekel prijatelj Šini: jaz enostavno ne želim, da bi taki otroci hodili v isti razred kot moj otrok...
***
Človek je lahko destruktiven sočloveku (pa njemu potem po življenju streže abstrakten pravni kaznovalni sistem), aii pa mačkom, toda za človeštvo (kot celoto) je še toliko bolj zaskrbljujoča destruktivnost do okolje. Zato Parkova ekološka žilica vztrepeta, ko prek naše elektronske grupe pricurlja rahlo škandalozna informacija, da naša Komunala ločeno zbrane odpadke stresa (dobesedno) kar v isti koš: institucija se roga občanom, ko že itak redki ločujejo odpadke - pa saj sistematičnega ukvarjanja z ekološkim osveščanjem pri nas ni ali ga vsaj ni opaziti. Upam, da se bodo odgovorni odzvali, ko bo Klemen Vuica pozval na akcijo resortiranja odpadkov. Seveda ob tem postane iluzorno pričakovati, da bi pri nas zaživelo še bolj klasificirano zbiranje odpadkov, da bi torej zbirali ločeno papir, steklo, organske odpadke in ostalo, v čemer bi nam bi lahko bila zgled že Ljubljana (vsaj na idejni, če že ne tudi operativni ravni). Za take spremembe bo pri nas moralo preteči še veliko Krke, ki bo tedaj verjetno že spremenila barvo.
Več upanja obeta mlada generacija, ki se na 22. april, mednarodni Dan zemlje, zbere kot eko brigada mladinskih prostovoljcev, prečisti okoliške gozdove in predpisom v brk na Glavnem trgu sestavi iz odpadkov vozilo, Ketteju pa nadene gas-masko. To je generacija, ki zmore organizirati ne le dobičkonosno Cvičkarijo, temveč pripravlja tudi opero v Novem mestu, pa samostojne gledališke predstave, generacijo, ki postavlja mladinski klub z množico koncertov in drugih dogodkov, pa založbo in knjigarno Goga na Glavnem trgu. In ne nazadnje so zraven tudi vsi sodelavci Parka, ki s kritičnim očesom motrijo in beležijo stvari okrog sebe, da se ne bi kdo preveč razkomotil.
Marijan Dovič
Adut k
0 L ka oLokalPatno,u in do9aianiu v njcm pi^TorT^ Jo maž Grdin
Pravica do Sonca (II)
O ubijanju
Jerome Mallett jetnik št: CP43 rojen: 01/01/1959 kraj rojstva: St Louli zločin: Naklepni obsojen na smrt od:j način usmrtitve: smi
i^r1
■Kk št: 50100 ^Kn: 08/05/1974
^■rojstva: Omaha, Nebraska, ZDA ^^Naklepni umor, uporaba hladnega orožja ^^boa smrt od: 22/07/1987 Hkuve: električni stol
9A *
- ./**:■?* ^
m*
Inki so drugače pojmovali smrt, za njih smrt ni bila konec, ampak prehod. Smrt ni bila kazen, ampak dar; dar bogu in dar podarjencu. Družba ni ubijala tistih, ki jih je najbolj sovražila, ampak tiste, ki jih je najbolj ljubila.
Za budiste je aksiom ljubezni univerzalnejši kot v krščanski miselnosti. Pri budistih se namreč nanaša na vsa »čuteča bitja«, ne zgolj na ljudi, kot pri kristjanih. Budisti prav tako sploh ne poznajo pojma smrti, verjamejo v krog samsare, tj. v ponovno rojstvo. Ta krog je krog trpljenja, ki pa ga ne prekine fizična smrt, ampak dojem praznine (povezanosti) vsega bivajočega.
Orient naj bi poznal tudi privolitev v lastno smrt, privolitev v smrtno kazen. Bitje se odreče tistemu, kar mu je najljubše, lastno življenje, ne zaradi višjih idealov, ampak iz same ljubezni do življenja.
Smrtna kazen se v moderni zahodni civilizaciji umešča v sklop tistih vprašanj, glede
doseči soglasja: prekinitev nosečnosti, evtanazija (prekinitev
umetnega vzdrževanja življenja), samomor, smrtna kazen. Vsa štiri vprašanja se nanašajo na dojemanje življenja, katerega vrednost naj ne bi bila zgolj menjalna: življenje za smrt; smrt za življenje. Evropske države so večinoma ukinile smrtno kazen, medtem ko sojo druge kulture (ameriške in azijske) po večini še vedno ohranile.
Pri smrtni kazni ne gre preprosto za logiko maščevanja, za^H golo vračanje: ta logika se z izvršitvijo kazni hkrati sklene in ukinja. S tem, da pravni sistem vzame nase kaznovanje zločina, se zločin obrne nazaj k zločincu, po drugi strani pa se krog maščevanja ustavi. Evropejci, ki so po večini sploh ukinili, smrtno kazen, so se zgražali nad izidom nedavnega sodnega i procesa v Pakistanu. Subjektu, kije posilil in zadavil več kot B sto dečkov, njihova trupla pa razsekal na drobne koščke in ^ raztopil v kislini, je sodnik prisodil kazen, ki upošteva pravij^| vzajemnosti: Pakistanec bo obešen pred očmi staršev njegovih žrtev, njegovo truplo pa bo razsekano na sto koščkov in ^ raztopljeno v kislini. Čeprav smo mi, zahodno-hamburgerska civilizacija seveda neskončno višje od teh vzhodnjaških^ barbarov, se ob tej sodbi v nas vendarle prebudi domnevno primitiven občutek zadovoljitve nagona. Zločinec si je sodbo zapisal sam, le da se njegovo dejanje izvrši na njem samem.
Smrtna kazen je pravzaprav edina pravična kazen, kajti pri zaporni kazni se izgubi vez med zločinom in kaznijo. S stališča »naravne« pravičnosti pravzaprav ni sporna smrtna kazen, ampak zaporna kazen. Kje je vez med trenutkom izbruha besa, ki se npr. konča z ubojem, in dolgoletnim sedenjem v kehi?
Vsak hoče biti lepa dušica in zavzeti stališče proti smrtni kazni, češ da nima nihče pravice vzeti človeškega življenja. Toda če bi nam bilo zličinsko vzeto življenje tistega, ki ga ljubimo, se ponavadi iioslovimo od svoje lepe duše in zahtevamo maščevanje.
Govorimo tudi o ti im. svetosti življenja ipd. Toda svetosti življenja ne gre razumeti kot, mejo med živeti in ne-živeti, ampak kot pravico do »življenja, ki je vredno življenja«. Če nimamo pravice nekomu vzeti življenja, »ker je življenje sveto«, potem nimamcipravice nikogair poslati v zapor, niti mu izreči kakršne koli kazni, ker bi tako bila vsaka kazen naperjena proti življenju. Nešteto analiz je tidi že dokazalo, da zaporna kazen kot instrument prevzgoje tudi ni učinkovita, saj zapor prej spodbuja kriminalno dejavnost, kot pa jo zavira.
Pleme seje pred kratkim dvignilo prot trem srednješolcem, ki so metodično mučili in morili mačke. Toda nihče ne zaščiti metodičnega morjenja čutečih bitij, na katera nikoli ne posije Sončeva svetloba, zato da jih človeške živali žrejo. Morilci mačk niso storili nič drugega, kot vrnili zahodnjaški civilizaciji njeno lastno sporočilo v nekoliko pervertirani obliki.
Pravica do Sonca je pravica piščanca, ki je pečen, še preden se rodi, do tega, da je prepuščen naravi in ne metodični vzreji za zakol. Je pravica njegovega srca, da bije, njegovega očesa, da gleda, njegovega telesa, da premine na naratPn način.
Svobodna družba - tista, ki si kot prvi aksiom postavi tkim. pravico do Sonca - pa bi morda vendarle morala uzakoniti smrtno kazen, ker je le v taki družbi človeškemu bitju zapovedana osebna odgovornost in breztemeljnost njegove svobodne odločitve. Namesto tega je današnja družb, obsedena s figuro žrtve, ki ji je seveda treba pomagati, ne glede na njeno voljo.
Uroš Lubej
Mislec neskončnosti
Giordano Bruno (1548-1600)
17. feburarja 2000 je minilo 400 let od smrti Giordana Bruna, moža, ki je v šestnajstem stoletju z neizmernim pogumom zagovarjal resnico in se boril proti religioznemu mračnjaštvu. Nihče pred njim ni tako odločno spregovoril o brezmejnih širjavah vesolja, v katerem ne obstaja le ena Zemlja, postavljena v središče, in eno Sonce, marveč nešteto zemelj in sonc, na katerih prav verjetno obstajajo druga bitja, med njimi tudi razumna. Nihče, niti Kopernik, Kepler in Galilei, se v svojih vizijah ni tako približal sodobnemu poznavanju vesolja, kljub temu pa se v splošnih pregledih zgodovine znanosti Brunovo ime pojavlja le redko. Razlog za to naj bi bili Brunovi motivi, s katerimi je zagovarjal neskončno vsemirje. Bili naj bi bolj pesniški kot pa znanstveni, v jedru celo religiozni in metafizični, medtem ko Bruno ni kazal pretiranega zanimanja do matematike, ker se mu je zdelo, da matematični pristop omejuje celostno razumevanje narave. To je Bruna potisnilo na stranski tir, saj so v 18. in 19. stoletju prevladale kvantifikacija, ideologija napredka in pozitivistična znanost. Zaradi vpetosti v renesančni magijski kontekst, obuditve atomizma in temu ustreznega animizma je Bruno obveljal za sanjača, ki se v svojih vizijah ni znal obrzdati, ki je segel predaleč in tragično končal.
Življenje in delo
Razburljive okoliščine druge polovice 16. stoletja so temperamentnega Nolanca (iz mesta Nola v južni Italiji) pahnile v vrvež dogodkov, kjer se ni le srečal z renesančno kulturo, ampak je sredi vitalnih kulturnih žarišč, od dvornih krogov versko razkosane Francije do elizabetinske Anglije, nemških protestantskih dežel in Rudolfove Prage, kritično ustvarjal nove oblike vednosti. V tem času napiše in izda vrsto svojih del, če omenim samo nekatere: Pepelnična večerja (La cena de le ceneri), v kateri Bruno zagovarja Kopernika in nakaže razsrediščenost vesolja; 0 vzroku, počelu in enem (De la causa, principio e uno), gre za strožji filozofski spis, v katerem ovrže aristotelovske kategorije naravnega »mesta«, forme in materije ter akta in potence, ki v najvišjem počelu sovpadeta; dialog O neskončnem, vesolju in svetovih (De infinito, universo e mondi), v katerem brez zadržkov razvije teorijo neskončnega vesolja z mnogimi osončji in nebesnimi telesi; etični dialog Izgon zmagovite zveri (Spacio de la bestia triumfante), gre za visoko metaforičen diskurz, ki si ga lahko razlagamo tako ali drugače, kljub temu pa se postavlja vprašanje, kaj je Bruno pravzaprav mislil z »zmagovito zverjo« (ali je s tem mislil na »Cerkev« - kakor so razbrali inkvizitorji - ali zopet na kaj drugega, je vprašanje, ki ostaja odprto). Vendar pa v dialogu naletimo na stavke, iz katerih je neposredno razvidno, da je imel z »zverjo« v mislih predvsem zmoto in sprijenost, namerno zavajanje v laž, z njenim »izgonom« pa vnovično vzpostavitev resnice in kreposti (kar da misliti, da ni kritiziral zgolj Cerkve, ampak krščanstvo samo). Poleg zgoraj navedenih spisov in dialogov je napisal še spise z geometrijsko tematiko ter spise, ki se ukvarjajo z atomizmom, kozmologijo in magijo.
Leta 1591 se vrne v Italijo, natančneje v Benetke, kjer ga spomladi, 23. maja 1592, mladi meščan Mocenigo, očitno nezadovoljen z Brunom, ki stanuje pri njem, ovadi suma herezije. Bruna aretirajo, nakar sledi zaslišanje. Bruno brani stališče, da je svoja dela pisal po principih naravnega razuma, ne da bi posebej pazil, kaj bi moral govoriti glede na vero. 30. julija 1592 se - po beneških predpisih - na kolenih pred sodniki in Bogom kesa zmot in prosi odpuščanja. Beneško sodišče je pripravljeno spor končati z oprostitvijo, na kar pa niti najmanj ni bil pripravljen vrhovni inkvizitor v Rimu, ki izrazi zahtevo po prevzemu kazenske pravde. Po napornih pogajanjih z rimskimi sodniki januarja 1593 Beneška republika popusti. Bruna predajo rimskim oblastem, ki ga zaprejo v ječah Svetega Oficija. Proces se z večkratnimi prekinitvami nadaljuje (Bruno vztraja na obrambni strategiji, ki verska vprašanja ločuje od filozofskih, za katere se izključno čuti odgovornega) do januarja 1599, ko Brunu predložijo osem heretičnih tez. Njihova vsebina zaradi izgubljenih procesnih aktov ni znana, po vsej verjetnosti pa je zadevala kozmološka, teološka in psihološka vprašanja, konkretneje obstoj mnogih živih svetov (zemelj), neskončnost vesolja, zanikanje božje inkarnacije v Sinu, zanikanje troedinosti oz. istovetenje Svetega duha z naravnim duhom, zagovor splošne animacije in temu ustrezno zanikanje človeške nesmrtnosti in zagovor selitve duše po razpadu enega telesa v druga bitja. 15. februarja Bruno izrazi pripravljenost popolnoma preklicati sporne trditve in se podrediti. Toda že 18. februarja predloži nov pisni zagovor.
Vztraja pri svoji filozofiji (1. in 7. tezi). Ker komisija nima zadostne juridične podlage za obsodbo, šest sodnikov med zasedanjem 9. septembra predlaga mučenje, ki pa ga papež Klement VII. ne odobri. Bruno je zopet pripravljen preklicati in 16. septembra predloži papežu nov memorial, kjer ga prosi za razumevanje. Nato se v njem zgodi preobrat, saj 21. decembra tik pred božičem izjavi, da ni pripravljen ničesar preklicati, ker se nima česa kesati. 20. januarja 1600 papež ukaže, naj se zadeva konča. 17. februarja Bruna živega zažgejo na Rožnem trgu.
Mislec neskončnosti
Na tem mestu se ne bom spuščal v razpravo, čemu je bil temperamentni Nolanec tako boleč trn v peti Rimu, da seje Cerkev skoraj osem let ukvarjala s »primerom Bruno«, medtem ko je sam Bruno životaril v vatikanskih ječah (nekaj iztočnic je podanih zgoraj). Zagotovo se z njim niso ukvarjali toliko časa, ker je šlo zgolj za čudaškega, duševno zmedenega maga - takšni so v tistih časih okusili plamene smrti po hitrem postopku. Tu bi se le na kratko ustavil pri tistih filozofskih odkritjih, s katerimi seje Bruno med vsemi svojimi znamenitimi sodobniki, znanstveniki in astronomi, kot so bili Tycho Brahe, Johannes Kepler, Galileo Galilei in drugi, na konceptualni ravni najbolj približal resnici oziroma spoznanjem današnje kozmološke znanosti. Sodobna znanost potrjuje glavne Brunove filozofske intuicije: vesolje resnično vsebuje »neštete« svetove, tj. zvezdne sisteme, galaksije, jate galaksij (v naši Galaksiji je po današnjih izračunih kakih sto milijard zvezd, takšnih galaksij pa je samo znotraj našega vesoljskega horizonta spet kakih sto milijard ...); vesolje resnično vidimo kot izotropno, tj. enako v vseh smereh (na ravni velikih razsežnosti, npr. galaktičnih jat); resnično se nam kaže tudi kot enovito (homogeno), saj spektri svetlobe pričajo med drugim o tem, da so daljne galaksije sestavljene iz istih elementov kot naše Osončje; morda najbolj genialna Brunova intuicija pa je spoznanje razsrediščenosti, saj ne anticipira le Nevrtonove mehanike, ampak tudi Einsteinovo relativnostno teorijo. In nenazadnje sodobna znanstvena spoznanja ne zavračajo brunovske neskončnosti vesolja (kljub teorijam, da je vesolje lahko tudi končno); vesolje je s svojimi neverjetno velikanskimi razsežnostmi za človeško pamet »praktično« neskončno: ukrivljenost vesoljnega prostora (na »globalni« ravni) je v primerjavi z zemeljskimi in celo galaktičnimi razsežnostmi tako majhna, da ga niti svetlobni žarek ne bi mogel »obkrožiti« v milijardah let od prapoka do danes (Bruno je o neskončnosti vesolja govoril v času, ko so njegovi slavni sodobniki - Brahe, Kepler in drugi - še vedno menili, da je vesolje omejeno z nebesnim obokom, zadnjo sfero, na kateri so v enaki oddaljenosti od Zemlje oz. Sonca »pripete« zvezde »stalnice« kot nekakšne lučke na stropu vesoljne votline). In pomislite, kako je v Evropi leta 1584 morala zveneti tale Brunova misel (iz spisa O neskončnem vesolju in svetovih):"... ni mogoče, da bi si lahko razumen in vsaj malo bister duh predstavljal, da bi nepreštevni svetovi, ki se nam kažejo enako čudoviti kot naš, če ne bolj, ne imeli podobnih ali boljših prebivalcev.«
Damir Skenderovič
Harvev Lee Green
Jetnik št: 0154457 Rojen: 09/10/1960 Kraj rojstva: Greenvile,
Severna Karolina, ZDA Zločin: Dvakratni naklepni umor Obsojen na smrt od: 04/09/1992 USMRČEN: 24/09/1999
Kaj se je spremenilo v vašem življenju, odkar ste obsojeni na smrt?
Smrtna kazen spremeni pogled na življenje. Vse, kar bi normalno počel, kar sem počel, mi je odvzeto. Moram se prilagoditi takšnemu življenju do točke, ko nimam več pričakovanj. Ne morem poklicati družine, ne morem biti z njimi, razen med obiski. Zato tvorimo s sojetniki družino in skupaj rešujemo probleme.
Nimate nikakršnih pričakovanj od življenja?
Ne morem pričakovati stvari, ki bi jih drugače, a od življenja imam pričakovanja. Želim živeti. Pričakujem, da grem tja ven, da zares pokažem družbi, kakšno napako so naredili, ko so me obsodili na smrt. Ne, ker so me poslali v zapor, ker so me obsodili na smrt. To ničemur ne služi, niti zastraševanju. Tam zunaj so primeri, ki so veliko hujši od mojega. A nisem jezen na nikogar. Prišlo je do trenutka, ko nimam več jeze. Verjamem, da me bo Gospod videl skozi to.
Si bil veren, preden si prišel v zapor?
Da, bil sem, a sem bil daleč od moje vere. Živel sem življenje na ulici in vse ostalo, a sem še vedno verjel. Ko sem prišel v zapor, sem pretehtal sebe, svoje življenje in svoje vrednote. Pri tem je prišlo do trenutka, ko sem spoznal, da sem na napačni poti. Verujem in upam, da bo država Severna Karolina in družba sama imela milosti in sočutja do mene. Trudim se, da bi naredil najboljše s tem, kar imam.
Vas je strah umreti?
Da in ne. Fizično, dobesedno, da, a na duhovni ravni ne. A ne moreš neprenehoma misliti na to. Tu sem med najstarejšimi jetniki in sem najdlje na smrtni kazni. Sojetniki me včasih vprašajo: Kako si lahko tako vesel? Lahko si vesel, če znaš živeti z smrtno kaznijo. A imam probleme. Včasih se depresija vsede in imam takšne čudne misli. Ne samomorilske misli. Čudne misli.
Kakšne čudne misli?
Igram se igro, kaj če. Kaj če bodo jutri prišli in me odpeljali dol v celico? Kaj če bodo sedaj prišli? Ali verjamem, da je prav, kar delajo? Ali da je narobe?
Igraš to Igro korak za korakom?
Včasih. Včasih si rečem: Danes se ne bom igral, ker se danes nočem soočiti.
Se včasih vprašaš: kaj če pridejo in me osvobodijo?
Da, sam pri sebi veliko razmišljam o svobodi.
prevod Borut Peterlin
Vir: Benettonov katalog
/We, on death row
(del intervjuja z obsojencem)
NA VRSTI ZA USMRTITEV
ali »We on death row«
»Star zakon, oko za oko, pusti cel svet slep.«
Martin Luther King Jr.
»Bo leto 2000 označilo pomemben korak naprej v ustvarjanju miru? To so želje vsakogar, ampak da bi se to zgodilo, si mora vsakdo prizadevati za pravico v spoštovanju človekovih pravic.«
Papeževa pridiga v baziliki Sv. Petra v Rimu, Italija, 31. december 1998
»Znak upanja je porast zavedanja, da se dostojanstvo človeškega življenja ne sme nikoli odvzeti, tudi v primeru nekoga, ki je storil veliko zlo. Moderna družba se zna varovati brez popolnega zanikanja zločincem do osebnostne spremembe. Ponavljam apel k soglasnem ukinjanju smrtne kazni, ki je tako kruta kot nepotrebna.«
Papeževa pridiga v St. Louisu, Missouri, ZDA.
27. januar 1999
»Kot budistični menih sem seveda povsem proti kakršnemkoli nasilju, še posebno ubijanju drugih čutečih bitij. In v primeru smrtne kazni smo pravzaprav priče ubijanju, ki je odločeno in izvedeno s strani državnega sodnega sistema. Mislim, da je to popolnoma nemoralno in napačno.«
Iz intervjuja z Dalai Lamo, objavljenega v Hands of Cain,
5. oktober 1998
Mislim, da ljudje radi gledajo druge trpeti ali umirati. John Lotter
Težko je vztrajati vsak dan v upanju. Christopher Simmons
Vsak dan imamo en dan. Kevin Nigel Stanford
Vsak dan v svoji celici rišem metulje. Alberto Reyes Camarena
Sam sem svoj dom. Cesar Francesco Barone
Še vedno smo ljudje, še vedno čutimo. Edgar Ace Hope
Benetton je v začetku leta zopet pretresel potrošniško družbo s svojo kampanjo »M/e on death row« (Mi, obsojeni na smrt). Seveda za njo stoji slavni fotograf Oliviero Toscani, ki je v preteklosti s serijo provokativnih kampanj proslavil znamko Benetton. Na podlagi svoje vizije, ki je nad komercialnim interesom, se odloča za akcije, ki so vse kaj drugega kot klasično promoviranje izdelkov. Tako izdajajo namesto standardnih katalogov s produkti kataloge o raznih problematičnih temah, kot so prizadeti otroci, Palestinci in Judje in seveda katalog na temo ••obsojeni na smrt".
Cela kampanja se je začela septembra 1997 na pobudo Toscanija. Zaradi neverjetnih birokratskih zapletov se je zavlekla iz načrtovanih treh mescev na tri leta. Dobesedno birokratsko vojno je izbojevalo Nacionalno združenje kriminalistično pravobranilskih odvetnikov (NACDL National Association Criminal Defence Layers), ki mu je načeloval Speedy Rice.
Trenutno v ZDA čaka na izvršitev smrtne kazni okoli 8000 jetnikov. Večina jih je bila naprošena za sodelovanje pri Benettonovem katalogu. Za sodelovanje je bilo potrebno soglasje obsojenca, njegovega odvetnika in vrsto odgovornih v zaporu. Na koncu je bilo dovoljeno sodelovanje le s šestindvajsetimi jetniki. Dogajalo se je, da je bilo vse dogovorjeno, a jih niso pustili v zapor, saj so se oblasti premislile. Sicer pa je bilo fotografiranje v zaporu z najstrožjimi varnostnimi ukrepi zelo otežkočeno. V zapor so lahko šli le trije, fotograf, asistent in novinar - samo z najnujnejšo opremo. Velikokrat ni bilo mogoče uporabljati umetne luči, gibanje je bilo omejeno in podobno.
Ključnega pomena za kampanjo je bila profesionalna podpora odvetnikov, ki so urejali pravne stvari, a vseeno se Benetton le ni izognil tožbi. Državi Missouri in Severna Carolina sta vložila tožbo proti Benettonu, ker uporablja fotografije obsojencev za javno reklamiranje svojega imena. V Benettonu menijo, da ni podlage za tožbo, saj so se glede tega skrbno zavarovali in verjamejo, da je tožba politične narave.
V ZDA je namreč večina nastrojena proti kampanji, kar nekateri izrabljajo za pridobivanje političnih točk. V Benettonu so prejeli na tisoče protestnih emailov, kjer pisci razglašajo bojkot Benettonovih izdelkov. Tudi pomemben Benettonov
poslovni partner Sears, veriga veleblagovnic, je odpovedala prodajo Benettonovih oblačil. Zaradi tega ima Oliviero Toscani močne kritike tudi znotraj Benettona. Kakorkoli že, Luciano Benetton je zadovoljen s prodajo oblačil, ki se je celo povečala.
Sicer pa je bil cilj Oliviera Toscanija opozoriti na problem. V tem smislu je bila kampanja skoraj popolnoma uspešna. Res je, da je naletela na velik medijski in javni odziv po celem svetu, a na žalost je bila v ospredju spornost Benettonove kampanje bolj kot smrtna kazen sama. Kljub temu je posredno doprinesla k dvigu zavesti o smrtni kazni. V državi Illinois je bil po Benetonovi kampanji, sprožen moratorij na izvajanje smrtne kazni. Tudi guverner Teksasa. Bush ml., ki je strasten zagovornik smrtne kazni, je izgubil mnogo popularnosti v tekmi za predsedniški stolček.
Politična dimenzija kampanje je še bolj razvnela kritike, ki mu očitajo najrazličnejše stvari. Največ, da naj bi prišel v zapore kot fotoreporter z izgovorom, da dela katalog in potem iz teh fotografij naredil svetovno kampanjo. Res je sicer, da se je Toscani odločil za reklamno kampanjo svetovnega ranga šele, ko je bil katalog že v tisku, a so odvetniki spisali nove pogodbe in na koncu je osem obsojencev privolilo v takšno sodelovanje. Seveda niso delali novih fotografij, ampak so uporabili že narejene. Veliko ljudi je očitalo Toscaniju, da je uporabljal obsojence na smrt kot modele, ki so nosili Benettonova oblačila, kar je popolnoma napačno, saj so bili obsojenci v zaporniških uniformah.
Ne vem, ali je Toscani dobil odgovor, kaj lahko človeštvo pričakuje v naslednjem tisočletju na področju smrtne kazni, a vsekakor je s kampanjo »Mi, obsojeni na smrt« vsaj posredno prispeval k bodoči ukinitvi le te.
Pri vsem tem je zanimivo še nekaj. Ničkoliko umetnikov se je zavzemalo za ukinitev smrtne kazni, a vsi skupaj niso dosegli toliko kot »Mi, obsojeni na smrt«. Dejstvo je, da je za kampanjo, ki bi jo cel svet slišal, ključen kapital. In nihče, niti Oliviero Toscani, je ne bi mogel izpeljati v lastni režiji. Pač živimo v potrošniški družbi, kjer vsi razumemo le še jezik reklam.
Borut Peterlin
Dan zemlje in ločeno zbiranje odpadkov
Dan zemlje 2000
Komunala brij ekološko ozav
Zakaj si je Kette nadel gas masko?

Pripeljali so nam smetnjake. Lepo so nas naučili, kam gre kaj. Vendar je bil učinek samo enostranski - z naše strani. Nekako so nas izigrali. Kako? Komu na čast Novomeščani odlagamo papir ločeno od ostalih odpadkov?
Sobota, 15. april, Glavni trg. Mestna hiša. Harmonika igra.
Včasih sem živel v bloku. Stanovali smo nekje v četrtem nadstropju in že vrnitev iz šole mi je predstavljala problem, ko sem se zibal po stopnicah do stanovanja. Končno ves zadihan in s težko torbo na rami stopim v stanovanje. Glas iz kuhinje: “Živjo, lahko, prosim, odneseš smeti?” meje vljudno prosila mami. Nad glavo se mi naredi črn oblak in še predenje izginil, sem imel kanto v roki.
Dan zemlje. Proslava? ... zemlja pleše, tja med zvezde ...
Kdo praznuje? Skavti, študentje ... mladi.
Tako nezanimivo seje začela komunalna kariera, ko smo lahko vse smeti metali v en zabojnik. Vladajočim komunalcem pa to nekako ni “dišalo" in prišli so do evropske ugotovitve: postavimo srečnim družinam, vdovam, mladoporočencem, samskim moškim, materam samohranilkam ... dvoje vrst smetnjakov - ene za gospodinjske odvečne snovi in materiale, druge pa za papir. Kakšna klasifikacija! Pa smo se kmalu le navadili in res pridno, celo že v samem stanovanju, ločevali papir od ostale neodišavljene gospodinjske navlake, kaj šele, ko smo odnesli tako razvrščene smeti v taprave smetnjake. Nekako s ponosom, počasi in z zavestjo smo skozi ozko lino, ki je vodila v smetnjak, porivali razne birokratske listine, star časopis, neuporabna šolska priznanja, fotokopirane položnice, stare eseje, morda kakšno osnovnošolsko skrčeno obnovo in celo ljubezenska pisma ... Všeč nam je namreč, ko porivamo papir skozi lino, malo manj z užitkom pa stresamo čistokrvne smeti v smetnjake, ki nam po zaprtju z nekakšnim prostorninskim zakonom pihnejo v obraz ves zrak, ki seje kopičil med že ležečimi smetmi. Tudi hitri odskok ne pomaga. Nestuširanim duhovom iz smetnjakov ni mogoče uiti.
A zakaj si je Dragotin Kette nadel gas masko? Kdo si je drznil...
Avtomobili. Povsod so. Kdo je v gozdu?
Kaj simbolizira grdi avto? Kje ima brisalec, za katerim je parkirni listek?
Kdo vam je dal vse te smeti? Počakaj, še metlo ti prinesem.
Vendar pa moramo priznati, da se nam duša resnično odpočije, ko vemo, da je za nami nekaj, česar ne bomo nikoli več potrebovali, in da smo naredili nekaj za nas in za Komunalo - razporedili smo odpadne snovi. In tako iz dneva v dan. Zadovoljni smo, ker nam redno odvažajo smeti. Nekaj pa nas je resnično začelo motiti. Upravičeno. Vse naše zadovoljstvo, ki temelji na reformi ureditve razporejanja smeti, se naenkrat poruši. Kako? Zakaj?
Po odličnem kosilu skočimo malo na balkon, da si odpočijemo želodček in malo pogledamo, kaj se dogaja okrog nas: o, pripeljal je tovornjak za odvoz smeti. No, pa se še zadnjič poslovimo od skrbno razporejenih odpadkov. Opazujemo dva vestna možakarja, ki pobirata smetnjake, kot da so lego kocke, jih dvigneta, ostalo pa naredi tovorno vozilo. Prazen smetnjak za pristne gospodinjske odpadke postavita natanko tja, kjer je bil. Vzameta drugega, tretjega, sedmega, vse dokler vseh ne izpraznita. Konec? Ne. Popolnoma hladnokrvno vzameta še smetnjak (ali če hočete zabojnik) za papir in ga streseta v isti tovornjak, kamor so minuto pred tem “velikim" dejanjem romale ta prave smeti. Neverjetno. Večina ljudi, dobromisleči in pošteni, ostane brez besed. Tako nobel so zgledali tisti posebni smetnjaki za papir in poseben užitek je bilo ločevati papir od smeti, potem ti pa porušijo vse dobre namene, ki si jih gradil in ohranjal, odkar so se pojavili smetnjaki za papir. Počutiš se izigranega in res si izigran, veš, da to ni pošteno in ne vidiš razloga, zakaj bi še vedno razporejal smeti, ko pa na Komunali delajo v nasprotju z njihovimi "realiziranimi" idejami. Najenostavneje je prikazati lepe in dobre stvari, težje jih je kot take ohranjati in izboljševati. Kljub temu, da gre za komunalne storitve, ki imajo zelo veliko vlogo v našem življenju, čeprav ravno nosilci te funkcije kažejo in delajo drugače, morajo delovati brezhibno. Komunala je nekakšna industrija, ki zaposluje tudi tiste, ki ne delajo. Taki opazijo napake najhitreje.
Ljudje Komunale, prosim, usedite se in premislite o vašem nekontroliranem početju, o zavajanju dolenjskega prebivalstva, morda celo o zaposlitvi mladih fantov, ki bi po gospodinjstvih zbirali slavni star papir, če se ga slučajno že vam ne da. Premislite o posledicah, ker so le-te tiste, ki bodo dolgoročno pripeljale do tega, da boste morali vi opravljati Sizifovo delo: papir in smeti najprej skupaj, papir in smeti kasneje narazen ... Gospod direktor, povabili vas bomo, da se udeležite akcije “Ločimo papir od smeti”. Verjemite mi, uživali boste!
Do akcije pa lep pozdrav in mečite vse smeti skupaj!
Besedilo in fotografije Klemen Vuica
Šola, kdo bo tebe ljubil?
foto Klemen Vuica
16. marca je na predavanju o krščanstvu na pragu tretjega tisočletja slovenski metropolit izustil famozni stavek, ki se glasi: »Ta šola ni naša šola.« Potem je nadaljeval: »S to šolo se ne moremo strinjati, s to šolo se ne bomo nikoli strinjali. To šolo moramo spremeniti...« Kaj sploh je šola in zakaj vprašanje šolstva vsakič dvigne več prahu kot čreda zdivjanih kamel v puščavi? Zakaj se okoli šole sučejo besede politikov in kaj bi sploh radi od nje?
Da bi razjasnili pomen teh izjav, se moramo najprej spustiti v kontekst folklornega vodenja naše države in trenutnega predvolilnega boja. Tu nam pomaga še ena cvetka, ki jo je omenjeni gospod izrekel ob isti priložnosti:»... ko bomo imeli drugačen državni zbor, bomo lahko izglasovati drugačno zakonodajo ...« Cerkev torej želi, da bi prišlo do spremembe šolske zakonodaje in s tem do šolstva po meri Cerkve in vsaj treh milijonov verujočih Slovencev. Kar Cerkev v bistvu hoče - poleg v prave vrednote odete mladine in starine -je njena večja vloga v naši družbi. Hoče oblast in tudi šolo izrablja le kot vstopnico v zakonodajna telesa, prek katerih bo lahko uresničevala svoje konkretnejše humanistično-krščanske cilje, pa med temi sploh ne omenjajmo tistih par banalno zemeljskih, kot je prevrednotenje njene zgodovinske vloge in denacionalizacija gozdov ter kakšnega gradiča tu in tam.
Šola lahko torej v kontekstu predvolilnega boja pridobi vlogo bojišča, kjer se odvijajo hude borbe za pridobivanje simpatij volilcev, zdaj pa na hitro poškilimo še na njeno vlogo v kontekstu same države.
Moderna država teži k ohranjanju obstoječega stanja: to je k ohranjanju razmerij, ki vladajo med posameznimi družbenimi razredi oziroma med izkoriščevalci in izkoriščanimi. Za nemoteno delovanje mora država med drugim reproducirati tako oblastniška razmerja med razredi kot tudi same družbene razrede. V ta namen je država razvila dve vrsti aparatov, tako imamo na eni strani represivne aparate ter ideološke na drugi, in med slednje spada tudi šola. Šola, v kateri vsak državljan preživi najmanj osem let, tako uči tehnike, s pomočjo katerih lahko oseba zasede različna mesta v družbi, in kulturo oziroma pravila morale in državljanske zavesti. V njej se zrcali državna ideologija, tako sojo v prejšnjem sistemu vpregli v kočijo marksizma, kjer je imelo usmerjeno izobraževanje funkcijo usmerjanja
svetovnega nazora prebivalstva. Danes se v odgovor zahtevam po vpeljavi verouka v šole poudarja brezpogojna nevtralnost slovenske javne šole, ki jo je treba na vsak način ubraniti pred raznoraznimi vplivi s te ali one strani. Živimo namreč v času brez ideologij, kar naj se odraža tudi v šoli, pri tem pa pozabljamo, da je tudi čas brez ideologij le ideološki konstrukt. Tudi tisti, ki terja nevtralno, antiideološko šolo, se trudi za neko določeno angažiranost, za določeno vzgojo, izobraževanje in ne na koncu državo, se pravi, da je potrebno dodobra prevetriti tudi nevtralnost teh stališč. Rešitev problema šolstva v zdajšnjem političnem pluralizmu bi bilo mogoče najti v pluralizmu samih šol. Kdor ima sredstva in realne potrebe, naj pač še naprej mirno ustanavlja svoje šole, državne pa pusti pri miru v njihovi načelni nevtralnosti, medtem ko se bom jaz sam odločil, kje bom šolal svoje otročke.
Kljub vsemu povedanemu nečesa ne smemo pozabiti. Šolsko učenje temelji na razvijanju miselnih procesov, ki omogočajo razvoj posameznika. Šola je še vedno vzgoja k ideji Dobrega, je vzgoja in prevzgoja vsakega posameznika v etično in odgovorno osebo. Tako bi bili morali gimnazijske morilce mačk mogoče ponovno vpisati v sedmi razred, ne pa da jih mečemo iz šole, ki očitno tu ni dosegla svojega cilja (pre)vzgoje k Dobremu. Toda morilci mačk so že nov kompleksen problem, ki pa ne zadeva le šole. Ampak tudi.
Ja, šola, le kdo bo tebe ljubil ?
Matjaž Brulc
Opomba: za boljše razumevanje ideoloških aparatov države si vzemite v roke delo Louisa Althusserja: Ideologija in ideološki aparati države v zborniku Ideologija in estetski učinek, Ljubljana 1980
Sola, v kateri vsak državljan preživi najmanj osem let, tako uči tehnike, s pomočjo katerih lahko oseba zasede različna mesta v družbi, in kulturo oziroma pravila morale in državljanske zavesti.
Ali res ljubimo naše otroke?
S cest in parkirišč -na igrišča
Otroci so skupina, ki v družbenem okolju težko uveljavlja svoje interese, na nek način in včasih jih celo razpoznava ali oblikuje in artikulira stežka. Kot kaže stanje, otroci niso enakovreden, še manj pa polnomočen člen družbe. V smislu možnosti uveljavljanja svojih potreb in interesov so očitno marginaici, obrobniki, katerih glas težko, bolj po naključju, ob redkem zatišju, seže v družbeno jedro oziroma na njen vrh, oni sami pa tja morejo priti šele, ko niso več otroci.
Imajo pa otroci zato posrednika, svojega glasnika. To so starši oziroma odrasli. In ne le naloga, temveč kar njih poslanstvo, celo tisto, kar jih osmišlja, naj bi bila skrb za razvoj svojih otrok, omogočanje njihovega učlovečenja. S posredniki je seveda že od nekdaj križ. Posrednik ima tudi sam svoj lasten interes, ki najpogosteje nadvlada posredujočega. In starši oziroma odrasli imajo nemalokrat, tako vsaj izgleda, pomembnejše interese, kot je zadovoljevanje potreb in interesov otrok. To je nesrečna realnost, ki jo neradi priznamo, je pa lahko dokazljiva.
Zdi pa se, da bi bilo vsaj v specifično vzpostavljenem odnosu otroci - starši moč to nesrečo preseči. Ljubezen je stanje oziroma razmerje, kjer se „jaz“ isti, istoveti s „ti“ - in obratno. To razmerje bi med starši oziroma odraslimi in otroci seveda nujno moralo obstajati, in izkaz ljubezni odraslih (»jaz«) do otrok (»ti«) je tudi skrb za zadovoljevanje njihovih potreb in interesov.
Ljubezni na relaciji otroci in odrasli manjka, smo rekli. Potrebujemo enega od dokazov kar iz našega mesta? No, že kar banalen, toda vendarle povsem dober dokaz neljubezen-skega razmerja med starši in otroci je tukajšnje stanje otroških igrišč. Z zelenjem v našem mestu oziroma po stanovanjskih naseljih ni hudo, je pa precej slabše z otroškimi pa tudi športnimi igrišči.
Slabo stanje glede otroških igrišč lahko izkažemo skozi dejstva, da so obstoječa otroška igrišča slabo vzdrževana, da so seveda že tako ali tako sila pomanjkljivo opremljena z igrali za različne starostne skupine otrok in takisto z mikrourbano opremo, medtem ko o kakšni načrtovani ozelenitvi že ni ne duha ne sluha.
Najhuje pa seveda je, da igrišč marsikje po našem mestu sploh ni. Predvsem jih ni v naseljih, ki so se razvila razmeroma stihijsko iz primestnih vaških jeder - Irča vas, Regrča vas, Jedinščica, Gotna vas, Žabja vas, Cikava, vas Krka. Skozi drugačno prizmo pogledano ugotovimo, da jih praviloma ni tam, kjer gre za naselja enodružinskih hiš, ter - tretji pogled -tam, kjer v bližini stanovanjskih naselij ni šol in vrtcev, katerih tovrstne naprave, vsaj zaenkrat, na srečo še služijo v popoldanskem času tudi okoliškim mladim prebivalcem. Otroških igrišč, ki so nastala (oz. obstala) neodvisno od šol in vrtcev, je v našem mestu itak le za vzorec, denimo: Smrečnikova, Mestne njive, Mačkovec, Bršljin.
Konvencija o otrokovih pravicah
31. člen
1.	Države podpisnice priznavajo otrokovo pravico do počitka in prostega časa, do igre in razvedrila, primernega otrokovi starosti, in pravico, da se prosto udeležuje kulturnega življenja in umetnosti.
2.	Države podpisnice bodo spoštovale in podpirale otrokovo pravico, da polno sodeluje v kulturnem in umetniškem življenju in spodbujale bodo tudi zagotavljanje ustreznih in enakih možnosti za kulturno, umetniško, razvedrilno in prostočasno delovanje.
Skrb staršev je tudi omogočanje psihofizičnega razvoja otrok, pri čemer odigra svojo vlogo seveda tudi urbano okolje, ki te intence (so)omogoča ali pač ne. Otroška igrišča, uvrščamo jih med zelene mestne površine, so vsekakor pomemben člen tako pri telesnem razvoju otroka kot pri njegovi socializaciji in nenazadnje pri razvoju njegove ustvarjalnosti in individualnosti.
Še najbolje, beseda je sila relativna, je s temi igrišči v stanovanjskih naseljih večstanovanjskih objektov, ki so nastala v sedemdesetih, pa tudi osemdesetih letih, kjer so v njih socialno jedro, ob trgovino, morebitni bančno in poštno okence ter morda še kaj, vstavili tudi vrtec - Majde Šilc in Ragovska, Plava laguna, Smrečnikova, Nad mlini, Drska - in s tem seveda otroško igrišče.
Da bi izoblikovali še bolj katastrofalen pogled na stanje otroških igrišč v Novem mestu, dodajmo, da bi otroška igrišča morala biti od stanovanj oddaljena maksimalno nekje do 50 metrov za najmlajše otroke ter okoli 200-300 metrov za starejše predšolske otroke in mlajše šolarje. Tako ugotovimo, da je igrišč v našem mestu mnogo premalo.
Tako je torej z ljubeznijo v našem mestu.
Ko bo mestne uradnike vendarle prešinilo, da so vlaganja, seveda tu ne gre za velike vsote, v otroška igrišča po stanovanjskih naseljih neprimerno pomembnejša od vlaganj v vrhunski šport in v objekte za vrhunski šport, temu je pri nas dano kar nekaj pozornosti, za resnično vrhunskost, ki je kakopak nič ne rabimo, pa seveda še vedno premalo, ter ko bo manj pozornosti v obliki denarja dano raznim športnim dogodkom, tu seveda ne mislimo na rekreativne zadeve, bojda pomembnim za neko promocijo mesta (se kdo kdaj vpraša, kakšno mesto se sploh promovira), tedaj šele bomo na poti v otrokom prijazno mesto, ne, recimo raje - v mesto ljubezni. Dotlej, če bodo zadeve tekle, kot želijo uradniki, pa bo vseskozi zrel čas, da v mestu, po zgledu mnogih svetovnih mest, ustanovimo, če že drugega ne, vsaj društvo za izgradnjo otroških igrišč. Še kako ga rabimo.
Res se nima smisla čuditi zaradi prisotnosti narkomanije in alkoholizma med otroci, ki nam, kot pravi akademik Anton Trstenjak v knjigi Biti človek, "že zgodaj zastruplja mladino, da je potem dela nezmožna in za vzgojo nedostopna in ustvarja tako težko rešljiv socialni problem. Najhuje pa je, da se mladina v tem ne kvari samo telesno, marveč obenem duhovno, ogroženo je telesno in duhovno, se pravi moralno zdravje”. Čudenje odraslih in taistih občinskih uradnikov nad tem je seveda gledanje svoje nesposobnosti in nezainteresiranosti, bolje povedano neljubezni.
Moramo nekoliko preobličiti oni rek, ki pravi, da so “otroci naše največje bogastvo”. Ta tako razglašan, da je že itak razglašen, rek razkriva osnovo bednega stanja otrok v družbi. Bogastvo je nekaj, kar predvsem zadovoljuje interes onega, katerega last to je, tudi skrb zanj je v funkciji lastnika. Rek bi se torej moral kvečjemu glasiti: »odrasli so največje bogastvo otrok«. Sreča otrok bi morala biti, da imajo starše oziroma odrasle. Danes se pač zdi, da je to bolj njihova nesreča. Otroška igrišča so dober primer.
Kje so torej nova, lepa, bogata igrišča, ki si jih želijo otroci?
Tomaž Levičar
341.541@insert.si
fotografije Peter Klinc
roiopm
httpi/Zvvv.inserlsi/^fotopub/
David Rajšter
Davidovo srečanj# s fotografije
, fotografijo sega v tretji razred OŠ, ko mu je stric v roke dal staro rusko Smeno in vse skupaj seje začelo. Nekaj časa je ustvarjal v šolskem fotokrožku, kasneje pa se odločil, da ga sam prevzame. Veliko fotografov je takih, da ti na vprašanje: »Kaj pa ti fotografiraš?« odgovori: »Ja, nič določenega,« ali pa rečejo »portrete.« Ravno zaradi tega seje odločil za eno smer fotografije - modno fotografijo. Na samem začetku je imel še probleme, kje najti modele, danes pa mu že kar sami letijo pred objektiv. Navdušen sem bil nad njegovimi pripravami za delo. Fotografira namreč v starih podrtih prostorih, kot so zapuščena skladišča in ljubljanska cukrarna.
Lokacije išče tudi na Hrvaškem in v Italiji. Ko osebno spozna svoje modele, najde primerno lokacijo in si jo nekaj dni prej natančno ogleda, preštudira kompozicije, svetlobo ... nato pa pripelje svoje »žrtve«, kjer jim vzame osebnost. Njegov pristop do fotografije je zelo počasen in umirjen in ravno to premakne delčke osebne intimnosti njegovim modelom, tako da lahko majhno nedolžno bitje postane na fotografijah divje kot zver ali pa nežno kot solza. Komercialno dela za Mič styling, njegov prvi večji podvig pa je bil fotkanje kolekcije oblek 1999 Petre Grmek.
V Postojni si pripravlja studio, ki izkorišča naravno svetlobo. Nič reflektorjev in umetnih luči. Vse deluje na naravno svetlobo, uravnava pa jo z lamelami. V Sloveniji sta samo dva ali trije taki studii. Vsi ostali so zamrli.
Pustimo Davidu, naj ustvarja, mu pa malo zamerim, ker ne želi pokazati javnosti svojih najnovejših izdelkov. Zakaj jih »špara«, ne vem.
Tomaž Grdin
Glavni trg 15, Novo mesto (068) 372 870
Manifesta 3
Evropski bienale sodobne umetnosti Ljubljana, junij - september 2000
Vas muči sindrom mejne osebnosti? Kje boste potegnili črto?
Ti vprašanji vam kot Vzhodnoevropejcem zastavljajo kustosi Manifeste 3 in pričakujejo konstruktivne odgovore na zapletena vprašanja aktualnega geopolitičnega položaja v Evropi in komentar na skrb zbujajoče psihosocialno stanje njenih prebivalcev.
Manifesta je mednarodni bienale sodobne umetnosti, ki se vsako drugo leto odvije v enem izmed evropskih mest. Prva je leta 1996 gostovala v Rotterdamu, druga 1998 v Luxembourgu, tretja, letošnja, pa bo tri poletne mesece preživela v Ljubljani (priprave že pospešeno potekajo), kar je gotovo največji mednarodni uspeh slovenskih lobistov na področju likovne umetnosti v obdobju zadnjih nekaj desetletij, saj je bila konkurenca med kandidati za gostitelje ugledna in številčna. Manifesta je v osnovi nizozemska iniciativa za novo, panevropsko umetnost, ki naj bi se pojavila po prelomnih političnih spremembah konec 80. let v Vzhodni Evropi. Uveljavljene, a okostenele velerazstave, kot sta npr. beneški Bienale in kasselska Dokumenta, so se izkazale za nesposobne prilagoditvi in reflektiranju nove politične situacije v Vzhodni Evropi. Manifesta zato pomeni alternativo predvsem omenjenima institucionaliziranima projektoma, ki sta preveč rigidno (še posebej beneški Bienale) ujeta v partikularne nacionalne umetnostne sheme. Za razliko od njiju je Manifesta nomadska prireditev, ki se svobodno premika in poskuša pokriti prav vsak kos geografskega teritorija, ki mu pravimo Evropa. Selektorji Manifeste dajejo prednost mladim umetnikom, ki so dokazali umetniško zrelost in kvaliteto, niso pa še dobili možnosti za predstavitev na večjih mednarodnih razstavah, ponavadi zaradi odsotnosti spremljevalnega infrastrukturno-komercialnega aparata, brez katerega je danes težko ali skoraj nemogoče prodreti na mednarodno sceno in v uveljavljene velike galerije.
Ustanovitelji govorijo o Manifesti kot o interdisciplinarni in medkulturni prireditvi, ki spremlja sočasno stanje v polju likovne umetnosti. Poudarek je na 'inkluzivnosti' in ne ‘ekskluzivnosti’ ter na sodelovanju med umetniki in teoretiki namesto na "poznavalskem" podajanju podatkov, tekmovanju, komercializaciji in nagradah. Bolj kot ‘produkt’ naj bi bila ‘proces'. Izkoriščala naj bi razvoj v informacijski in komunikacijski tehnologiji in s tem gradila mrežo mednarodnih stikov in aktivnosti.
Vsaka izvedba Manifeste je avtorski projekt skupine kustosov, ki so izbrani po merilih dosedanjega dela na področju sodobne umetnosti ter sorazmerne zastopanosti vzhoda in zahoda Evrope. Če bi držalo lepo načelo, da je jezik umetnosti univerzalen ter da zanj nacionalnih pregrad in meja tako ali tako ni, merilo sorazmerne participacije pri selekciji del ne bi imelo nobenega smisla. Toda v praksi je seveda povsem drugače, zato je ta noviteta čisto pozitivna in dobrodošla, saj je zahodnjaško poznavanje umetnosti vzhoda precej luknjičavo. Navadno so vzhodnoevropske umetnike "izbirali" po ključu eksotičnosti in poudarjanja kvazi nacionalnih specifik, gladko pa pozabljali cela poglavja progresivnih, neoavantgardnih tokov. Merila so bila dostikrat dvolična in so se razlikovala glede na provenienco posameznih umetnikov.
Kustosi Manifeste so vedno zbrani z vseh vetrov. Vsakdo izmed njih je strokovnjak za lastno področje, njihov seštevek pa naj bi zagotavljal celovit pregled sočashega stanja v evropski likovni umetnosti. Letošnji so: Francesco Bonami, Ole Bouman, Maria Hlavajova in Kathrin Rhomberg, za umetniškega direktorja pa je postavljen domačin, višji kustos Moderne galerije v Ljubljani, Igor Zabel. Tema razstave bo meja oziroma omejenost, njen naslov pa Borderline Syndrome, Energies of Defence (Borderline sindrom, Obrambne energije). Meja tu ni razumljena samo v političnem ali geografskem kontekstu, temveč tudi širše, toliko pač, kolikor je širok sam pojem meje oziroma toliko, kot bodo določili povabljeni umetniki in njihova dela. Dvojice pojmov prehodnost - neprehodnost in odprtost - zaprtost s svojim antagonizmom precej zaposlujejo naša življenja na različnih nivojih. Na teritorijih umetnosti, znanosti, tehnologije in kulture je vse bolj zaznavna težnja po pretoku in odprtosti. Promet med njimi je gost, a hkrati meje ostajajo trdne - da definirajo identiteto, poglobijo razumevanje. Podobno stanje vlada tudi v trenutnem geopolitičnem položaju v Evropi. Vzporedno se odvijata procesa globalizacije in regionalizacije: vseprisotnost in univerzalnost kapitala pa nasprotuje etničnim posebnostim in specifičnim nacionalnim potrebam. Vendar to ni kulturološki problem - gre za politično in socialno vprašanje. Zdi se, da je danes temeljna naloga zaščita pred politično, ekonomsko in kulturno homogenizacijo. Kustosi obljubljajo, da bodo raziskali omenjene paradokse 'omejevanja' in 'obvarovanja', ki danes strašijo po Evropi (in bodo še bolj verjetno jutri), ter da bo Manifesta 3 stala na križišču med umetnostjo in družbo in tam premikala njune meje. Umetnost in politika torej še hodita z roko v roki.
Janez Hafner, Krajina I.G. 1999, akril, platno 100x135
Janez Hafner, Krajina M.G. 1999, akril, platno 145x170
Valentina Lozar, Nizozemske sipine, olje na platnu
Vladimir Makuc.
Jože Kotar.
razstava v Dolenjskem muzeju

Zatorej Vzhodnjaki, vzemite na znanje Manifestine besede:
Ne sprašuj, kaj lahko Evropa stori zate; vprašaj, kaj lahko ti storiš za Evropo!
Iztok Hotko
Brežiška likovna scena
Dve razstavi,
dve različni publiki in vprašanje, kaj naj kdo vidi in kje?
V Mladinskem centru v Brežicah je od 3. do 15. aprila 2000 svoja dela razstavljala Valentina Lozar, v Galeriji Krško pa akademski slikar Janez Hafner (od 7. 4. do 7. 5. 2000).
Otvoritev obeh je bila natanko na isti dan ob isti uri, 7. aprila 2000, ob 19. uri. Tako je bilo ta petek vprašanje, ali dober in uveljavljen umetnik (Janez Hafner seje rodil leta 1950, samostojno je razstavljal triindvajsetkrat, dobil je tudi že nekaj nagrad) ali pa druga samostojna razstava mlade umetnice iz Sevnice. Za redne obiskovalce razstav je bila odločitev lahka (Hafner), za mlade Brežičane prav tako (Mladinski center in še družabno nadaljevanje v pozne ure).
Pomembnejše vprašanje je namembnost galerije v okviru take ustanove, kot je Mladinski center. Prostor za razstave naj bi bil namenjen mladim, še neuveljavljenim umetnikom, ki rišejo, slikajo, kiparijo ali kako drugače ustvarjajo za sprostitev, hobi ali pa si želijo uspeha, predvsem pa uveljavitve tudi v širših umetniških krogih. Tako kot je zagotovo pomembno, da v okviru Mladinskega centra podpirajo in omogočajo različne veje umetniškega izražanja, bi lahko s kvalitetnimi likovnimi razstavami izobraževali obiskovalce prostorov, ki bi mogoče sprva sicer najprej tja bolj zašli, kasneje pa postali redni obiskovalci razstav tudi drugje, v muzejih, galerijah, kjer dobijo razstavni prostor kvalitetni in uveljavljeni umetniki.
Na začetku poti je vsakemu umetniku težko, ima talent, ima voljo, bližnja okolica ga vzpodbuja, vendar je likovna umetnost tako kot gledališka ali glasbena v veliki meri obrt in trdo delo, ki ga mora umetnik najprej obvladati, potem pa ga lahko razvija naprej.
Za mlade obiskovalce je pomembno, da razstavo spremlja tudi komentar, s pomočjo katerega bi lahko razbrali, kaj, kako in zakaj je nekaj v nekem prostoru obešeno, ter seveda na katerem delu svoje umetniške poti je umetnik, katere so njegove kvalitete in slabosti. Brez podatkov, ki bi lajšali sprejemanje, dojemanje in kategoriziranje videnega, se lahko obiskovalci pogovarjajo le o tem, ali jim je nekaj všeč ali ne. Princip všečnosti je sicer splošno priznan in prav nič napačen, vendar pa sodi v domače okolje in je stvar okusa vsakega posameznika.
Kot je sicer v popolnoma drugem kontekstu zapisal pomemben umetnostni zgodovinar Gombrich: “Kdor bi sliko imel v svoji sobi zato, da bi ob njej razmišljal, bi podlegel njenemu vplivu in bi v njej našel pravega vodnika do nadčutnih načel Ljubezni ali Lepote." (op. a. Ernst H. Gombrich: Spisi o umetnosti, str. 154). Posameznik bi tako v ta namen lahko izbral krajino Valentine Lozar ali pa krajino Janeza Hafnerja, vendar bi zagotovo kmalu spoznal, da prvi čopič še vedno beži, da jo kljub talentu čaka še veliko dela, da se še izgublja med raznimi vplivi, pointilističnimi (Nizozemske sipine, olje na platnu, 1999), impresionističnimi slavnih slovenskih impresionistov (Drevesa - prodano, olje na platnu, 2000) in na prvi pogled lepimi motivi sodobnega kiča (Konji, akvarel, 1996 in Štorklje, olje na platnu, 2000).
Dobra umetnost, kot jo predstavljajo dela drugega, seveda zahteva poglobljen, predvsem pa daljši pogled, vendar ponuja neprestano novo odkrivanje potez, oblik, barvnih odtenkov, s katerimi slikar ustvarja podobe, ki se nam enkrat kažejo kot realistične upodobitve krajine, drugič pa odkrijemo npr. bitko, ki poteka med množico potez, ki kakor sulice švigajo po površini. Vsakokratno gledanje Hafnerjevih slik nam da nekaj novega, v skladu z razpoloženjem jo dojemamo drugače. Lepa in kvalitetna likovna podoba nam lahko nudi užitke, sprostitev in energijo enako kot npr. glasba, dober strip, knjiga, predstava ali film.
Alenka Černelič Krošelj
Rojstvo življenja je obenem rojstvo smrti
Hommage gospe Pii Mlakar
Nobeno slovo mi ne gre dobro od rok, še zlasti ne od osebe, o kateri podatkovno in izkustveno vem tako malo, a vendarle intuitivno domala vse.
0 Pii mi tako ni potrebno izgubljati megalomanskih besed: bila je tiha in skromna in si zato tega niti ne bi želela. Drobna starka na gugalniku, ogrnjena v pled, s skrivnostno dobrohotnim nasmeškom na obrazu -podoba, ki mi bo večno ostala v spominu. Dobrota je kot odsev zahajajočega sonca na vodni gladini sijala iz njenih oči.
Cenjena Pia, ne kanim točiti solz žalosti za tabo. Tolaži me misel, da je vsak konec začetek nečesa novega, nove kvalitete. Zato ti ne bom rekla zbogom, marveč počivaj v miru - ter nekega tihega dne ponovno nasnidenje.
Natalija Mikec
Pia in Pino
Piina Meditacija plesa dlani - prstov

Težave novomeških kinofilov
■
»dentskaji^iflja
“Ljubljan
Spet je leto naokoli, ko se 10. maja zbere že tradicionalna druščina ljubiteljev cvička in ljudskih običajev, ki tako lepo dopolnjujejo vzdušje, ki ga povzroči s svojo prisotnostjo prav gotovo najbolj priljubljen simbol Dolenjske, rdečkasti posebnež z imenom cviček. Že sedma študentska Cvičkarija se bo tudi v tem prelomnem letu predstavila na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer dobiva prireditev vse večje razsežnosti - tako v organizacijskem smislu kot tudi po številu obiskovalcev, ki zadnja leta dosega številko 6000.
Da Cvičkarija sploh lahko zaživi, je potrebno vložiti precej truda in medsebojnega sodelovanja, za kar skrbi Društvo novomeških študentov, ki že od vsega začetka drži vse organizacijske niti v svojih rokah in jih s pomočjo dolenjskih vinogradnikov in sponzorjev povezuje v zelo domiselno celoto z enim samim namenom, predstaviti cviček in njegovo domovino Dolenjsko slovenskemu prostoru in tudi širše. Najboljše mesto za to je seveda središče Slovenije, Ljubljana.
Ko seje Cvičkarija pred tremi leti preselila iz premajhne študentske menze v Rožni dolini na Gospodarsko razstavišče, se je koncept študentskega koncerta spretno prelevil v prireditev, na kateri se vsako leto dvigne kulturni nivo dogajanja. Tako lahko obiskovalec letos občuti dolenjsko prijaznost in veselje, ki navdihne navdušence v deželi cvička, da vložijo v delo svojo dušo in ustvarijo dušo Dolenjske, cviček. Prav to navdušujoče ozračje prireditve je odločilnega pomena za naključnega obiskovalca, da se naslednja leta vrača v toplo naročje Cvičkarije. Takih cvičkofilov je z leti čedalje več, saj je prav kakovost prireditve tista, ki prepriča vsakega Nedolenjca, da se bo imel drugo leto vsaj tako lepo. In da tega ne sme za nič na svetu zamuditi.
Že ponarodela legenda o prvih zametkih študentske cvičkarije je imela samo en cilj: dati dolenjskemu študentu možnost, da si kot tujec v Ljubljani ustvari svojevrstno zavetje, ki ga bo vedno povezovalo z domom in ostalimi dolenjskimi študenti. To se je z leti še dopolnjevalo, tako da smo letos priča že pravemu prazniku naše gričevnate pokrajine Dolenjske, ki dobiva vseslovensko veljavo. Na Cvičkariji se srečajo predstavniki vseh slovenskih pokrajin, med katerimi ni nobenih razlik, saj je to najboljši način, da pozabijo vsakdanje skrbi in se prepustijo navdušenju, ki ga znamo ustvariti prebivalci zelene pokrajine pod Gorjanci. Poleg tega tudi baje vase zaprti Dolenjci po kakšnem kozarčku rujnega na stežaj odpremo svoje srce, ki kipi od veselja in pesmi.
Dogajanje se vrti vedno okoli cvička, saj je v popoldanskem programu obvezna degustacija najboljših cvičkov, ki jo spremlja pristen dolenjski program z ljudskimi pesmimi in plesi, v katerem sodelujejo različne skupine iz večine dolenjskih občin, ki po svojih močeh pripomorejo k predstavitvi Dolenjske. Prireditev pa je tudi svojevrstna priložnost za dolenjske študente, da se v sproščenem okolju pogovorijo z župani svojih občin in mogoče pridejo skupaj do rešitev najbolj aktualnih težav, s katerimi se srečujejo.
Prav sprememba lokacije je omogočila kvalitativen preskok in preoblikovala prireditev v slovenski Dan cvička, na katerem lahko vsak gost uživa v bogatem kulturnem, etnološkem in enološkem programu, ki je neke vrste svečani del večerne študentske zabave. Kljub občutku, da Cvičkarija ob vsem naštetem ni več študentska prireditev, so prav študenti tisti, ki ji dajejo glavni pečat. To pa še vedno ni razlog, zakaj ne bi prišli v sredo, 10. maja, v Ljubljano vsi, ki bi si radi ogledali dolenjske navade v vsej njihovi lepoti. Vzemite si čas in pokukajte v skrivnosti dežele cvička!
Uroš Kocjan
* ’ .
V vročini psi po malem grizljajo
Lahko David, Anita, Danijel, Sara, lahko Marija ali Hans ali Jakob, lahko Oliver, Stuart, Val, Gillian ... moški... ženski glas ...
lahko ona, on, ona-on, onidve, ona ... nira ...ta ...
Lahko kdorkoli, lahko karkoli, tudi s komerkoli in kakor kdo, koga, kaj.
Toda Eva, Ludvik, Mira, Robert... kot Katja in Mitja in Branko in Saša. Ali morda obratno? Kdo ve? Kdo govori resnico in kdo laže? Kaj je bolj res in kaj je najbolj res?
Vse, kar bodo povedali, preučite z največjo možno natančnostjo in skepso. Igralci so samo štirje. Osebnosti je več.
Predstava seveda bo.
Teater 250 je na Gimnaziji uprizoril Malomeščansko svatbo, poleti 1997 predstavo OB-Ljubiti M. Jesiha & drugih (Kostanjevica, Novo mesto, Tolmin) in predlani predstavo Izganjalci hudiča M. Zupančiča (Ljubljana, Novo mesto, Tolmin). Letos seje preimenoval v gledališko skupino tri mini in Baltazar in pripravil novo predstavo ...
Kadar »V vročini psi po malem grizljajo«, ne proza ne dramatika in ne esejizem niso več dovolj. Tekst je treba nadgraditi s snovjo iz medosebnih konfliktov, dolgočasja, nestrpnosti... predsodkov ... neizživetih seksualnih želja ... zamer... neskončnih ljubezni...
Kaj se zgodi, ko se štirje ljudje družijo toliko, da nastane med njimi čudna terapevtska situacija, v kateri mora vsak izmed njih odgovarjati za vsak gib in pogled posebej? Ko je skupina, je zaprta in prišlekov nikoli ne sprejema vase, ker vnašajo nemir in ljubosumje.
Nastanejo improvizacije, ki govorijo zdaj o Robertu, Evi, Ludviku in Miri, zdaj o Saši, Mitji, Branku in Katji. Je vseh osem ekshibicionistov? Ali so to samo štirje?
Novo mesto. Kulturni center Janeza Trdine.
Petek, 12. maja, 2000.
Ob osmih zvečer.
Pojdimo v kino!?
Sobota zvečer. Dež. Dolgčas. Spet eden tistih patetičnih popoldnevov, ko ti vreme onemogoča vsakršen izhod »ven«, a si sam tako nejevoljen, da se ti ne da kaj posebno truditi proti temu dolgčasu. V takšnih primerih se kot odlična opcija pokaže kino. Dvignem telefonsko slušalko in pokličem par svojih frendov. »Ej, a gremo v kino?« »V kino? Pa saj si nora! Pozabljaš, da živiš v Novem mestu. Ne, rajši pejmo v kakšen lokal na pijačo, a?« »Da,« odgovorim, »to bo verjetno res boljša ideja.«
Ne vem za vas, toda meni seje ta situacija pripetila že neštetokrat. Če človek dobro premisli, lahko v Ljubljani za isti keš gledaš isti film, toda poldruge ure sedenja vsekakor ne bo spremljalo neprestano presedanje z leve na desno ritnico zaradi trdih sedežev in meter devetdeset visokega tipa, ki seje »nalimal« pred teboj. Da, novomeški kino bi moral biti podvržen stoodstotni adaptaciji; menjavi sedežev, postopnemu dviganju tal, približanju platna publiki in še marsičemu. Jani Kovačič, vodja novomeškega kina, se tega vsekakor zaveda. V svojih preteklih projektih je to že velikokrat poskušal, a mu ni uspelo - za to naj bi bil po njegovem kriv prejšnji župan Franci Koncilija, ki seje vse premalo zanimal za potrebno prenovo Doma kulture.
Situacija postane absurdna, kakor hitro pomislimo, da imamo v Novem mestu ne le eno, ampak v bistvu dve kinodvorani. Kljub temu je uprava kina primorana kdaj pa kdaj prekiniti projekcijo filmov zaradi gledaliških predstav. Dvorana v KC Janeza Trdine namreč ne ustreza kriterijem gledališke dvorane. Na to bi vsekakor morali biti pozorni za časa renoviranja, a vse, kar je bilo takrat slišati, je bilo: »Ja, ja, saj bomo enkrat...« Vsekakor bi ta ENKRAT lahko nastopil kaj kmalu, saj je sramota za dolenjsko prestolnico, da ima tak prostor (kakršnega pač ima) namenjen filmu in gledališču.
Janiju optimistično točko predstavlja projekt a la kinoteka, ki naj bi se začel z mesecem avgustom v KC Janeza Trdine in bi bil namenjen izključno evropskemu filmu in klasičnim filmskim mojstrovinam. Tako bi (bo?) Novo mesto končno dobilo dva kinematografa, od katerih bo le eden namenjen komerciali, drugi pa filmskim sladokuscem. Če bo to tudi zares obratovalo, je predvsem odvisno od nas, Novomeščanov, ki se bomo končno lahko odrekli pritožbam nad »komercialo« filmov in dolgočasnemu posedanju v lokalih ob deževnih dneh.
Saša Mede - Bizjak
Smo »pridni fantki« in si pred tem ne zakrivamo oči.
■ ■	I	I *	I zaposleni in v precej odgovornih službah, to
Pijemo zmerno, ne kadimo, se ne drotiramo*'.»<*"•«
*	bomo igrali za velike gaže po trikrat na teden,
vendar smo v zadnjem času, ko smo se močno približali temu »idealu«, spremenili svoje mnenje. Enostavno ne zmoreš igrati dve noči zapored in potem normalno funkcionirati v življenju, hoditi ob sedmih v službo, imeti družino in otroke. Spoznali smo, da po življenjskem stilu pač nismo rokerji. Smo »pridni fantki* in si pred tem ne zakrivamo oči. Pijemo zmerno, ne kadimo, se ne drogiramo. Glasba nam je hobi, užitek, v katerega smo resda vložili toliko volunterstva, lastnih sredstev in časa kot redko kateri bend, okusili smo kanček resnične devetdesetih ponesla ime našega kraja prek meja	popularnosti in vsega, kar je z njo povezano, in
rodne dolenjske dežele, sem se pogovarjal s	spoznali, da šovbiznis ni to, kar si želimo od
Tomažem.	življenja. Vztrajamo iz več razlogov. Igranje v živo
Novomeška skupina Društvo mrtvih pesnikov (DMP) je nastala 1990 in jo danes sestavljajo Alan Vitezič (kitara, vokal), Borut Tiran (kitara, vokal), Tomaž Koncilija (bas kitara, vokal) ter Marko Zajc (bobni, vokal). O vzponih in padcih skupine, ki je v
skoraj vsak teden, pogosto dva dni v vikendu. Človek se enostavno izprazni. Tako si v tem trenutku osebno želim bolj klubskega nastopa, kjer bi igrali skladbe, ki smo jih skoraj pozabili nekje v predalu ...
Ste rekorderji po nastopih na študentskih Cvičkarijah v Ljubljani. Se imate za srednješolski ali študentski bend? Bo zdaj, ko bobnar Marko Zajc ni več predsednik DNŠ-ja, ogrožena vaša prisotnost na Cvičkarijah? Resje. Vlado Kreslin in DMP sta stalnici, ki sta nastopili na vseh šestih dosedanjih Cvičkarijah. Treba je vedeti, da smo pravzaprav mi štirje (ob pomoči nekaj prijateljev) organizirali 1. Cvičkarijo v menzi v Rožni dolini. Letos so »oblast* na DNŠ-ju organsko prevzeli mlajši, ki želijo seveda, kot mi
AS
Kje ste se prvič srečali z muziko in kaj je bilo tisto, kar se vam je zdelo pri glasbi zanimivo?
Pravzaprav je na tvoje vprašanje nemogoče odgovoriti. Glasba nas vse spremlja vse življenje.
Za sebe lahko rečem, da sem, odkar se zavedam, prepeval po raznih zborčkih in zborih. Seveda je bilo posebno poglavje glasbena šola, ki smo jo vsi obiskovali in kjer smo dobili vsaj vsakodnevni stik z instrumentom ter osnovno teoretsko znanje. Brez lastnega interesa pa šola ne pomeni nič. Poznam primere, ko npr. kitaristi po nekajletnem glasbenem šolanju ne znajo prijeti navadnega B-dura. V tem smislu bi Borut gotovo pohvalil svojega učitelja kitare Bojana Arha, s katerim še zdaj prijateljujeta in ki mu je dal to potrebno širino. Ne morem niti mimo »diskotečnih zakladnic« naših staršev. Še v rosnih letih smo znali naprej in nazaj skoraj vse Beatlese, Shadowse, Creedense pa Dire Straitse.
To so naše glasbene korenine. Osebno me pri glasbi zanima njena zmožnost vzbujanja ekstatičnosti, torej vpliv na čustva, razpoloženje.
Preden ste se zbrali kot DMP, ste Igrali v različnih novomeških skupinah. V katerih, koliko časa?
Pravzaprav smo skupaj že od vsega začetka, od osnovnošolskih let. Februarja 1988 smo trinajst-do petnajstletniki ustanovili skupino Proteus, s katero smo dosegli precejšnjo lokalno popularnost med svojo generacijo in si pridobili simpatije pri PIL-u (Pionirski list), tako da smo kot mulci nastopali celo v Cankarjevem domu, za zamejske Slovence v Italiji, posneli skladbo Sabina imšli igrat v Langenhagen. Ravno na poti iz Langenhagna domov smo se na avtobusu preimenovali v »resnejše* Društvo mrtvih pesnikov z veliko ambicijo ustvarjanja lastne avtorske glasbe, ki je do tedaj bila v drugem planu. Sodelovanje z drugimi se je pojavilo kasneje: Borut je igral nekaj časa s Primožem Moškonom, trenutno ob DMP-ju ustvarja v Šank politikarjih, jaz že nekaj let sodelujem z obujeno Županovo torto.
Kot se spominjam, Je bila vaša prva DMP-Jevska oblika: Alan (kitara), Mare (bobni), Borut (kitara, vokal in delo s publiko), Tomaž (bas, vokal) In Boštjan Kovačič (klaviature).
Kasneje pa pride do spremembe v razvrstitvi, namreč Alan zamenja Boruta na poziciji Al, Borut pa se umakne v ozadje. Zakaj?
Moram te popraviti glede bobnarja. V začetni postavi je bobnal Simon Žižek. Marko je debitiral na Pop delavnici 1992 v Idriji. Je pa res, da je ob naši zadnji plošči vlogo nekakšnega frontmena in maskote DMP-ja prevzel Alan. Zadeva ima dvojni vzrok. Borut je začel poudarjati, da se na odru ne izživi dovolj kot kitarist, saj mora misliti samo na petje, pa tudi v komunikaciji s publiko na koncertih ni užival, pravzaprav mu je bila to vedno muka. Morda od tu izhaja »farna«, da smo DMP na odru zelo statičen bend. Ko je Alan na zadnji plošči prispeval tudi večino lastnih komadov, se je pokazalo kot samoumevno, da se vlogi zamenjata. Tudi tržno seje to pokazalo kot razumna odločitev.
Kako Je to sprejel Borut, saj vsi vemo, da
glasbeni ego nima meja? Kako Je to vplivalo na nadaljnje delo skupine? Odkrito namreč sprašujem o glasbenem nesoglasju med člani DMP-ja.
Kot sem že rekel, Borutu nova vloga celo bolj ustreza. Če pa že sprašuješ o nesoglasjih v bendu, so ta na drugem nivoju. V bendu sta namreč od
nekdaj prisotni dve struji. Ena je usmerjena v recepcijsko zahtevnejšo glasbo, za lastno dušo, kot se reče, druga pa skuša najti pot do čim širšega kroga še kritičnih poslušalcev. Mnenja se torej krešejo v iskanju poti med Scilo komercialnega in Karibdo nekomercialnega.
Pri svojem glasbenem udejstvovanju ste k
sodelovanju povabili tudi Igorja Lumperta, ki postaja odličen saksofonist. Še kaj sodelujete z njim? Zakaj ste prenehali?
Epizoda z Igorjem je bila gotovo eno najbolj plodnih obdobij v življenju DMP-ja. S svojimi nekonvencionalnimi idejami nas je vse obogatil. Žal takrat še ni točno vedel, kaj bi s sabo in je prihajalo do konfliktov na čisto praktični ravni (npr. zamujanje na koncerte). Zdaj se razvija v odličnega džezista in včasih se še zgodi, da se srečamo in kakšno odigramo.
V bendu je Izvabljal zvoke Iz klaviatur Boštjan Kovačič. Ena gospa Je rekla, da ste ga brutalno in nasilno vrgli Iz benda, čeprav so ga Imele oboževalke zelo rade In še zdaj vzdihujejo za njim.
Mislim, da smo z Boštjanom nehali muzicirati 1993. Mi smo bili takrat morda na vrhuncu ustvarjalnih moči, svetu smo želeli marsikaj povedati, delati lastno glasbo s polno paro, napredovati, se razvijati... No, on se je ravno takrat zaposlil na radiu, edini ostal v Novem mestu, ostali smo študirali v Ljubljani. Enostavno sta nastala dva idejno nekompatibilna svetova in smo se razšli. Seveda smo še danes odlični prijatelji.
Pred leti (1993) ste po izboru strokovne žirije zmagali na zadnji Pop delavnici v Sežani. Kaj se spremeni pri DMP? Je bil to mejnik med neznanimi in znanimi glasbeniki?
Meni se je takrat to zdelo sanjsko. Zmagati ob vseh že dolga leta uveljavljenih imenih! Ker nisem verjel do zadnje sekunde, sem zamudil tudi »zmagovalni plejbek* na koncu prireditve in uletel skoraj sredi komada. DMP je tisti večer pridobil na samozavesti. Poleg Boruta seje rodil nov avtor -Alan, ki je napisal zmagovalno skladbo Ko prižgeš nov dan. »Zgodba o uspehu* ima sicer svoj začetek že leto poprej, ko smo v Idriji z Borutovo Ko te ni osvojili naslov najboljšega debitanta. Nedvomno je vse to pomenilo skok iz anonimnosti, skladba seje veliko vrtela, poznala jo je vsa Slovenija. Žal pa tega nismo znali izkoristiti. Pograbil nas ni nihče, sami pa še nismo obvladali šovbiznisa, da bi se lansirali v medije in na koncertna prizorišča. Do plošče Opus II (1996) pa je ostalo vsaj malo renomirano ime.
Si želite postati številka ena pop bend v
Sloveniji? Vas družijo glasbene Ideje, denar, pijača? Zakaj vztrajate?
Čeprav navzven morda delujemo kot celota, smo DMP štirje povsem različni ljudje. Na srečo pa imamo toliko občutka, da se o vsem prijateljsko pogovorimo. Če smo kdaj tudi želeli biti napol profesionalci, se je zdaj, ko smo pravzaprav vsi
nam ogromno pomeni, igrati pa ne moreš, če nimaš plošče, če se vedno kaj novega ne dogaja. Prav tako se še nismo povsem izpraznili. Prepričani smo, da lahko občutno pripomoremo k dvigu kvalitete slovenske popularne glasbe.
Izkušeni novomeški glasbeniki so o vas govorili kot o bendu, ki ne Igra dobro v živo, nima dobrega zvoka ... Kakšno je o tem tvoje mnenje?
Strinjam se, da naši nastopi v živo pogosto niso tehnično brezhibni. Ni me sram priznati, da nismo nikakršni virtuozi. Brez dvoma posvečamo premalo časa individualnemu delu z inštrumentom. Sam sem npr. čisti samouk, vadil nisem nikdar nič, v glasbeni šoli sem igral flavto! Takoj pa moram pristaviti, da sta naša glasba in slog zelo zahtevna za ozvočevalce. DMP za optimalen nastop pač potrebuje idealne pogoje (npr. brezhiben monitoring), ki pa so prej izjema kot pravilo.
Kdo pri DMP-ju piše muziko, kdo besedila? Imaš občutek, da želite še kaj sporočiti glasbe žejnim ljudem?
Dominantna avtorja v skupini sta Alan in Borut. Čeprav se v zadnjem času pogosto dogaja, da kakšno besedilo skupaj dopolnimo ali sodelujemo celo pri glasbi, za večino skladb velja, da eden od njiju ustvari oboje - tekst in muziko. Če se zdi, da so Alanovi komadi sprejemljivi za širši krog poslušalcev, bolj lahkotni, pa se Borut ukvarja z bolj eksistencialnimi vprašanji, ki nas in ga spremljajo skozi odraščanje. Trenutno je to najbrž problem prestopa v utečeni odrasli svet in poskus ohranjanja mladostne energije v napornem in sivem vsakdanu.
Od vseh bendov, ki prihajajo iz Novega mesta, ste vi dosegli največjo medijsko popularnost. Omenjam lanskoletni Žur leta, kjer ste nastopili, malo prej opevano nagrado, vaši nastopi so bolje plačani kot nastopi ostalih novomeških glasbenikov. Kje vidiš vzrok? Mislim, da je razlika v vloženem trudu v marketing. Te zadeve imamo v skupini natančno razdeljene. Zdaj, ko je časa manj, je posel prevzel menedžer Aleš Uranjek (eks Šank rock). Ko njega še ni bilo, si honorarjev z nastopov npr. nismo delili, ampak smo denar zlagali na kupček, da smo npr. plačali studio. Še danes del denarja spravljamo na skupni račun za nepredvidene projekte ipd.
Skratka, nikdar nismo bili individualisti, znali smo se podrejati skupnim ciljem. Res pa je, da od denarja eksistencialno nismo bili nikdar odvisni. Smo pač vsi otroci bolj ali manj »dobro situiranih« družin. Honorar za nastop pa je dandanašnji čisto tržna zadeva. Alanov komad Rabm je postal hit 1998 in dejansko od te skladbe živimo že več kot dve leti. Tako je to.
Po drugi strani mislim, da bi lahko Novemu mestu dali več koncertov, prijatelji vas lahko poredko vidijo na odru. Za primer dajem Dan D, Ž'Kovače, Wet bed, ki nastopajo doma večkrat letno. Zakaj se bojite novomeških odrov?
Domače občinstvo je vedno najbolj zahtevno, saj poznaš tisto - nihče ni prerok v svojem kraju. Zato je naša strategija takšna, da doma nastopimo le, ko lahko ponudimo res kaj novega, svežega, kvalitetnega, ne pa stokrat prežvečenega. V preteklih dveh letih smo igrali po vsej Sloveniji
nekdaj, biti samostojni, samosvoji. Edino pravilno. Letos ne bo na Cvičkariji ne nas ne Kreslina. Kako pa bo v prihodnje, ne vem. Imeli smo se za študentski bend, pa je bila naša publika verjetno večinoma srednješolska. Zdaj so ti srednješolci že študentje. Generacije prihajajo in odhajajo. DMP zaenkrat ostaja.
Ali bi se profesionalno ukvarjal z glasbo? Misliš, da Je možno v Sloveniji živeti glasbenika vredno življenje?
Gotovo se da tudi pri nas živeti samo od glasbe, seveda če si dovolj dober (beri: če se prodaja tvoje mojstrstvo in (ali) ideje), vendar moraš s tem vzeti v zakup poseben stil življenja, ponočevanje, cesta ... Sam sem prepričan, da mi to ne bi ustrezalo. Zato pa je toliko bolj prijetno npr. dvakrat na mesec stisniti v žep nekaj deset tisočakov in uživati, ko publika vseeno še ni pozabila tvojih skladb.
Kakšno mnenje imaš o glasbenih kritikih?
Z eno besedo slabo. Skoraj vsi po vrsti so slogovno ali žanrsko omejeni, zdi se, da nimajo razjasnjenih pojmov, kaj je to rok, pop, komercialnost, kič. Kot slovenist posebej pogrešam bolj argumentirano kritiški odnos do besedil. Območje popularne glasbe je večinoma sploh izpuščeno iz obravnave - zdi se, da ni vredno niti pljunka. Nasprotno pa sem mnenja, da bi morali tudi kritiki ravno na tem področju največ storiti za glasbeno ozaveščanje širokih množic in na ta način postopoma dvigovati raven slovenske muzike.
Kakšna Je DMP-Jevska prihodnost? Svetla, temna, ustvarjalna? Načrtujete Izid nove plošče? (Upam, da nihče tega ni prebral kot zgoščenke, ker se ml ta Izraz organsko upira, dobivam krče v želodcu In me sili na bruhanje.)
Trenutno pripravljamo material za novo ploščo, to je snemamo demo posnetke v lastnem improviziranem studiu. Ker smo razsejani od Novega mesta do Ljubljane (Alan), teče vsa zadeva bolj počasi, kot bi si želeli. Ne vem, morda bo to naša zadnja plošča, morda pa bomo našli dovolj motiva in čez nekaj let napravili še kaj. Čeprav se je slišalo morda malo melanholično, naj poudarim, da o kakšnem zaključku kariere še ne razmišljamo.
Kaj hočete sporočiti svoji publiki? V dveh stavkih, na kratko.
V imenu skupine bi se zahvalil vsem tistim, ki v nas ne vidijo zgolj modne muhe, ampak v naših skladbah iščejo morda tudi odgovore na svoja vprašanja. To je naša edina prava publika.
Na koncu še tvoja ocena glasbenega gibanja v Novem mestu.
Moram reči, da ne spremljam več toliko delovanja mlajših bendov, slišim pa veliko hvale na račun TNT-ja. Sicer pa so me s svojo zadnjo ploščo navdušili Dan D. V splošnem bi rekel, da trenutno ni pretiranega in povrhu še kvalitetnega ustvarjalnega zagona.
S spoštovanjem, veseljem In razumevanjem se zahvaljujem za odgovore in DMP-ju želim, da mu sonce sreče nikoli ne zaide, vsem vprašanjem In odgovorom navkljub. Srečno.
Pogovarjal se je Rok Otočec
Pascal Dibie
Etnologija spalnice
Ljubljana: *cf, 2000
Spalnica s svojo opremo in dogajanjem ponuja, morda še posebno odkar se je izoblikovala v prostor intime, enega manj deformiranih izkazov človeške družbe in predvsem posameznika. Človeku vzame večji del bivanja kot zgolj spanje. Tudi zato more odlično razkriti človeka kot družbeno, družabno ter moralno, fizično in predvsem spolno in ljubeče bitje, razkriva človekove najrazličnejše odnose z okolico.
Spalnica je prostor, kjer se z dnevom pridobljena utrujenost skozi noč preobrazi v vitalnost, omogoči nekakšno ponovno vsakodnevno rojevanje, prostor, kjer čutna nedolžnost in sramežljivost zajadrata v telesno eksplozijo in naslado, kjer se mladostna brezskrbnost prevečkrat preobliči v grozo in strah. Je prostor nežnega, lepega, prijetnega, milega, mirnega, pa vendar tudi prostor njih nasprotij.
Pascal Dibie skuša v knjigi Etnologija spalnice, v Franciji je vstala že leta 1987, pri nas pa po dvanajstih letih prevajalske in založniške dremavosti, v vertikalnem in horizontalnem prerezu spalne oziroma spalnične kulture odkriti čim več, predvsem pa v posameznem času tipično in novo. V vertikalnem delu se Dibie sprehodi skozi zgodovino kultur in civilizacij, predvsem se v tej genealogiji spalnice osredišča na one, ki generirajo sodobno zahodnoevropsko kulturo. Ob teh seveda prvenstveno kaže pojav, pomen in razvoj spalnice in njenih elementov, predvsem ležišča oziroma postelje, ter v to časovno premico spretno vključuje aktivnosti, ki se na ta prostor vežejo. Tako vihra Dibie od prazgodovine in kultur rodovitnega polmeseca preko Egipta in Hebrejcev, stare Grčije in Rima, Merovingov in Karolingov ter nadaljnjega srednjega veka do novega veka v svoji evropski pestrosti.
V horizontalnem delu knjige, ta je izraziteje etnološki, pa ob splošnejšem uvodu, ozirajoč se na današnji trenutek, Dibie sila zanimivo prikaže, deloma vsled lastnih izkušenj, spalnično kulturo tropskih Indijancev Južne Amerike, Indijcev oziroma Murijcev, Kitajcev in Japoncev. V slovenski izdaji knjige se Dibieju pridruži tudi spremna beseda Andreja Studna. Ta se z zapisom Svetovi socialne neenakosti spalnic in spanja, ki opisuje »počivajočega« Slovenca 19. in začetka 20. stoletja, organsko vklopi oziroma nadaljuje Dibiejev horizontalni del oziroma dopolnjuje vertikalni del.
Dibiejevo delo o prostoru, kjer je še cesar rad v lepi, prijetni in živahni družbi, je delo za vse, ki spijo, za vse od Andersenove razvajene princeske do pijanca, ki mu včasih z nemočjo prislužen jarek prokrustovsko odtehta mehko žimnico.
Dibiejeva knjiga se, zdi se mi tako, še najbolj prileže prav pred spancem ali kakšno drugo posteljno dogodivščino. Z Dibiejem v pestrejšo noč!
Tomaž Levičar
Jose Saramago
Zapis o samostanu
Prevod in spremna beseda Alenka Bole Vrabec.
Radovljica: Didakta, 1999.
Jose Saramago je - tako v rodni Portugalski kot v svetu -dodobra uveljavljen avtor, ki je bil za svoj roman Upanje v Alenteju leta 1998 nagrajen z Nobelovo nagrado. Ta je samo še potrdila, kar je dobro osveščena literarna publika že vedela, namreč da gre za književnika izjemne pripovedne moči, ki ljubi svojo Portugalsko, a ima do nje zelo izostren in kritičen odnos.
Zgodovinsko ozadje leta 1982 nastalega romana Zapis o samostanu je čas vladavine Joaa V., ki se je zaobljubil, da bo, če bo dobil dolgo pričakovanega naslednika, ki se v zakonu z avstrijsko princeso Mario Ano Josefo ni in ni hotel roditi, sezidal samostan v Mafri. Po rojstvu vladarjeve hčerke se začne zaobljuba uresničevati. Med gradnjo tega vznesenega projekta za vero in vladarsko nečimrnost, ki traja kar trinajst let, marsikateri delavec izgubi življenje. Veličina in beda gradnje tega babilonskega stolpa odseva nezmerno razkošje dvora in visokih krogov klera, poročnih sprevodov in procesij, bikoborb, sežigov na grmadi na eni strani in muke preprostega ljudstva, ki išče tolažbo v magičnih predstavah in mesijanskih pričakovanjih na drugi strani.
Izmed v romanu opisanih oseb najbolj izstopajo kraljevski par Joao V. in Maria Ana Josefa, oče Bartolomej Lourenco, Letalec, nekdanji vojak, pohabljenec brez leve roke Baltasar Mateus, imenovan Sedmero-sonc, enakih let kot vizionarski pater, in lepa, skrivnostna Blimunda, imenovana tudi Sedmero-lun, jasnovidka, ki na tešče, s praznim želodcem vidi v človekovo notranjost. Blimunda in Baltasar sta par v divjem zakonu s patrovim blagoslovom. Prijateljska trojica na odročnem
Knjiga je. konjL vrže te iz sedla!
posestvu, a z vednostjo kralja, patrovega zaščitnika, sestavlja ptiča orjaka, ki naj se dvigne v nebo. Pater naloži Blimundi, da mora zbirati eter, ki je moč človekove volje, viden kot strnjen oblak nad vhodom v želodec, kajti brez etra se letalni stroj ne bo dvignil. Blimunda v času kužne epidemije v Baltasarjevem spremstvu tava iz enega konca Lizbone na drugega in nabira volje umirajočih. Za to, da bo ptič orjak poletel, jih mora zbrati najmanj dva tisoč. Neskončno izčrpana potone v stanje, ki ni ne smrt ne življenje, iz katerega jo izvleče lepota glasbe, ki zveni pod prsti Domenica Scarlattija. Sen patra Bartolomeja Lourenca, po katerem že izteza kremplje inkvizicija, se končno uresniči, a doživetje nepopisnega je kmalu izsanjano. Usoda ima za vsakogar svoj udarec. Samostan v Mafri je dokončan, spomenik vladarskega napuha in vsemogočnosti, pohlepnosti ter moralne sprevrženosti najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, spričo katerih zakrvavi tudi velikanski monolit, mati kamna, namenjen za emporo v baziliki.
Pričujoči roman Joseja Saramaga kljub inovativnim poskusom ni uspel uiti krempljem danes že preživetega magičnega realizma, ki je tako zelo značilen za špansko-portugalsko govoreči svet. Vsekakor pa gre za berljivo delo zadnjega portugalskega literarnega velikana.
Tomaž Šalamun
Gozd in kelihi
Ljubljana: CZ, 2000, 126 str.
Od zadnje izdane Šalamunove pesniške zbirke je preteklo -bodimo natančni - nekaj več kot štiri mesece. Če se ne motim, je bilo prejšnjih zbirk (vključno z drugimi knjigami) kar neverjetnih enaintrideset. Ob takšni hiperprodukciji, ki je gotovo že presegla opus večjega dela slovenskih pesnikov, se vprašamo, ali ime Šalamun v današnjem času in prostoru še vedno pomeni to, kar je pomenilo pred dvajsetimi leti. Očitno je, da avtor ne pozna oziroma ne priznava kakršnekoli pesniške izčrpanosti in nam venomer dokazuje, da je pri njem na zalogi še dosti »materiala«. Odkar je izšel prelomni prvenec, se v zavesti Slovencev poetika Šalamuna bržkone nahaja še vedno na mestu, katerega je zasedala pred tridesetimi leti.
Avtor nam z neusahljivo »pesniško močjo« predstavlja enaindevetdeset pesmi, ki se tudi tokrat pretirano ne oddaljujejo od univerzalnih zakonitosti njegovega pesništva. Gozd in kelihi so ponovno tipično šalamunovska zbirka. V njej ni najti kakšnih metafizičnih resnic, svet lirskega subjekta ni višja estetska resničnost, je resničnost, ki briše meje med »empirično in pesniško dejanskostjo«. Jezik njegove poezije je kot ponavadi hermetičen, zahteva popolno bralčevo koncentracijo, je nesklenjen, njegova struktura je svobodna, odprta. Pesmi so pisane v prostem verzu, ponekod trivrstičnice spominjajo na japonski haiku, večina je konfigurirana v štirinajstvrstičnice. V pesmih se pojavljajo tujke, kijih Šalamun mojstrsko infiltrira v verze, med katerimi je zaslediti tudi slengovske besede in celo strokovne izraze (Phatanasia kataleotikč. šiftanie posvetil, kotalikal si se, kompromitiral...). Gostoto besedišča, ki nam odpira neskončne asociacijske možnosti zapolnjevanja vrzeli, tvori bogat jezik; besede so nanizane v kratkih in odsekanih verzih. V zbirki ni nekakšnega motivno-tematskega povezovalnega jedra, ni opaziti izrazitejšega namena avtorja, da bi podal globalni vsebinski pomen. Opazimo, da je tokrat znana korepeticija avtorjeve avtomitizacije oziroma avtodivinizacije zmanjšana in sploh reducirana na najmanjši možni imenovalec. Če bolje pogledamo strukturo pesmi na vizualni ravni, opazimo fragmentarnost, ki je značilna že za prejšnjo zbirko Morje. Podobna je tudi metaforika, ki se očitno še vedno naslanja na nadrealistično tradicijo v pogosti rabi nesmislov, stavkov, polnih abstraktnega pomena, ki nas pušča v vsebinski odprtosti.
Bog ni zatajen niti v tej zbirki. Pesnik, ki ustvarja, ni več njegov tekmovalno zavidni tekmec, prikaže se nam samo oddaljeno opazovanje božanske prisotnosti v svetu. Pesmi v zbirki so različne »postaje« avtorjeve prepotovane življenjske poti s spomini na mnoge resnične in tudi samo literarne sopotnike.
Lepota po ameriško
(American Beauty, film), 1999, režija Sam Mandes, glavni vlogi Kevin Spacey in Annette Bening
V	zadnjih letih so me izmed tistih redkih filmov ameriške produkcije, ki si jih sploh ogledam, prijetno presenetili, celo navdušili, trije izdelki: in sicer Drevored (Trees Lounge), Otroci (Kids) in Lepota po ameriško. Pa ne zato, ker bi toliko odstopali od zloglasnega holivudskega duha, ki pušča samozadostnemu Evropejcu v želodcu neko nedoločljivo mučnino, (Holivud z nečloveško asimilativno sposobnostjo že vsrkava in v svoj prid izrablja repertoar nekoč alternativne produkcije), temveč enostavno zato, ker spretno združujejo napeto zgodbo z družbeno kritiko ter tragiko s humorjem; izdelki so torej gledljivi, celo zabavni, hkrati pa z včasih kruto neposrednostjo v gledalcu sprožajo tudi duševno gibanje in spraševanje.
V	mnogih umetnostnih vejah se govori o postmodernizmu. Če privzamemo kriterije, po katerih v literaturi »merimo« postmodernističnost, potem je American Beauty nedvomno postmodernističen film; zgodba je vrhunska in dodelana, napetost se dramatično stopnjuje, uporabljeni so žanrski prijemi kriminalke; sinkretično se mešata temačen smeh, ki se poraja iz grotesknosti morečih in dušečih družinskih peripetij, ter tragična groza. Vključen je epski pripovedni okvir, ki pa ni le tak, kot je dobrodušni dedek-pripovedovalec iz kakšne Jesenske pripovedi, temveč kar subjekt, glavni junak, Lester, ki nam zasanjano spregovori o zadnjih trenutkih življenja in zadnjem rolanju filma še potem, ko njegovi odpihnjeni možgani ležijo na mizici nad srečno družinsko sliko. Junak, se mi je zapisalo? Ne, nikakor; Lester ni junak, tudi ne tipičen antijunak. Lester je kvečjemu tisti, o katerem film največ govori. Ne, njegov upor na delovnem mestu, ko se z odpovedjo reši mučne zavezanosti reklamnemu podjetju, da bi potem v garaži kadil prvovrstno travo in telovadil, to ni tak ideal, kot bi nam ga hotel pokazati kak Rousseau ali morda levičarski kritik kapitalistične družbe. Lester je kljub temu še vedno »gnusnež«, ki ima napete hlače vsakič, ko pride na obisk hčerina sošolka Angela - tako vsaj ga vidi hčerka Jane, poleg očeta edina resna kandidatka za junaka. A četudi je njena vloga prebujajoče se in negotove najstnice odigrana (in zasnovana) tako prepričljivo, da človek ob tem podoživlja lastno sestro ali samega sebe, tudi njen mladostni svet poštenosti in ljubezni ni izhod iz puščobe, v katero nas uvede že začetni veliki plan mesta enakih ulic in hiš. Tudi Lester in njegova žena Carolyn sta bila namreč nekoč simpatičen par... Carolyn je seveda sploh zgrešen primer, ki popolnoma vpeta v »american dream« in željo po uspehu brez težav zleze v posteljo napihnjenega nepremičninskega agenta. Je morda idealen sosed Ricky, voayer in kasneje Janin fant, sin psihopatskega vojnega veterana in v prostem času dealer?
Ne, film nam ne želi povedati, katera zgodba je prava, katero pot je treba v življenju izbrati. Film je »kakor« nepristranski, podaja izsek prelomnega obdobja v življenju neke skupnosti, pravzaprav prelomnih 24 ur. Hkrati pa je ostro družbeno kritičen, vsaj če ga želimo tako gledati: ne sodi sicer direktno, temveč zgolj s prikazovanjem; njegova vizija ameriške družbe je mračna, iz slepih ulic sistema ni izhoda; prikazovanje duševnosti in družbenih reakcij junakov psihološko pronicljivo.
Brezizhodnost, četudi smešna ali groteskna, se kaže iz ameriško lepega sveta. Angela, ki ves čas govori o seksu, je v resnici nedolžna; Rickyjev oče, zadrt patriot in sovražnik pedrov, je v resnici gej... Naslov filma je pač cinično ironičen. Film seveda ne bo rešil duševnih problemov (ameriške) družbe, temveč predvsem napolnil kaše. Toda ko gremo po predstavi zamaknjeni ali pretreseni na pijačo, se nam utegne utrniti kakšno spoznanje, ki nas ne bo vodilo zgolj v vedno enake ulice ameriške lepote. Morda nas pred temi (vedno znova) lahko obvaruje le eksistencialna pretresenost, ki jo včasih zmore sprožiti umetnina.
Marijan Dovič
Zadnja, in najbrž ne zadnja pesniška zbirka Tomaža Šalamuna nam priča o nenehnem večanju že gigantskega opusa tega slovenskega pesnika, ki najbolj pridno izkorišča »skrivnostno formulo« fenomena svoje poezije in šalamunsko nenasitne bralce redno oskrbuje z novimi pesniškimi identitetami.
Irena Svetek
Kako doživljam knjigarno Goga
3LAVNI TRG B TEL: 068 393 08 10, FAX: 088 393 08 13 slOVO MESTO
program prireditev za mesec maj:
petek, 5. maj ob 20h
Večer Študentske založbe z Dušanom Šarotarjem -
predstavitev avtorja, še posebej pa njegove pol leta stare knjige Potapljanje na dah (roman izšel v zbirki Beletrina). Moderator Igor Divjak.
petek, 12. maj
Kitarski večer učencev Glasbene šole Marjana Kozine Od 18. do 20. maja (ob 19h)
Literarni maraton - Sklad za ljubiteljske kulturne dejavnosti (območna enota Novo mesto) in Literarni klub Dragotina Ketteja Novo mesto v sodelovanju z Založbo Goga organizirata tradicionalni - letos tridnevni - literarni maraton, ki bo potekal od 18. 5. do 20. 5. 2000 v atriju Knjigarne Goga v večernih urah. Na maratonu se bodo predstavili domači in gostujoči avtorji, pa tudi mladi literarni ustvarjalci.
petek, 26. maj
Jernej Zoran trio unplugged
Smiljan Trobiš, pesnik
V kotičkih zavesti mi je začelo zveneti ime Goga v preteklih mesecih drugače. Seveda sem ga najprej povezoval s Slavkom Grumom in njegovim odnosom in spoznanjem takratnega Novega mesta. Vedet sem, da je povezano s pridno dejavnostjo nekaterih mladih v Novem mestu, morda gre za kako gibanje, sem pomislil, in ker do različnih gibanj nimam prav velikega zaupanja, ker se rada izrodijo, se za stvar nisem preveč zanimal. Potem sem zvedel za klub Lokalpatriot in zanimive prireditve v njem, revijo Park sem poznal že prej, in nazadnje sem izvedel, da bo na Glavnem trgu odprta knjigarna in čitalnica Goga. Ko sem prvič šel po hodniku te knjigarne, mi je v glavi zvenelo ime in slika napisa na tabli pred vhodom; Nomen est omen, sem razmišljal, in ni mi bilo preveč všeč, da se neka nova stvar imenuje s takim negativnim predznakom, kot mu ga je dal Grum. Ko sem hodil po hodniku, ki ga do takrat nisem poznal, sem razmišljal, da to ime pravzaprav ne pomeni nekaj negativnega, prej nekaj tragičnega, in da katarzično izraža našo človeško izgubljenost in zmotljivost. V tragičnem pa ni vedno nujno nekaj negativnega. Pravzaprav je tragična usoda človeka in človeštva še najbolj človeška stvar pod tem soncem, in če to ime pomeni zato več človeškega, naj kar zveni v meni pozitivno, ne pa s tesnobnim vzdušjem Grumovega ekspresionizma. Preteklost naj mi bo izziv, dajo preoblikujem s svojo ustvarjalnostjo, morda po dialektični metodi teze -antiteze in sinteze v novo življenje, saj drugače se ne morem imenovati ustvarjalnega. Življenje gre naprej in najbolj človeška kvaliteta vsakogar je ustvarjalnost, ta pa vedno ponuja iz starih in novih izzivov narediti življenje spet lepo in novo. Tako sem storil tudi z imenom Goga, ki mi zdaj pomeni Novo mesto, človeško od tragičnih globin, ki dajejo notranje bogastvo, do notranje svobode ustvarjalnega človeka, ki mi daje veselje do življenja in njegovo polnost. Na hodniku sem videl fotografije, značilne za mlajšega ustvarjalca, ob veliki množici fotografov sem se spomnil na naš literarni klub, kjer nas je vsaj 30 pesnikov, pisateljev in pesnic, potem na mnoge glasbenike, ki v različnih žanrih izražajo svoje občutje z glasbo, potem na mnoge in še več vseh, ki se ukvarjajo s kulturo in iščejo odgovore na življenjska vprašanja, bolj ali manj intuitivno, bolj ali manj presežno, v tej naši Gogi... Kar lepo mi je bilo pri srcu, ko sem se spomnil vseh teh iščočih duš, tudi tistih, ki prihajajo kot publika. Lepo mi je bilo, ko sem v tem bogatem kulturnem utripu pomislil nase: brez tega bi bi/o moje življenje pol bolj siromašno in za marsikoga drugega bi si upal trditi isto. Prišel sem v avlo, pogledal fasade in zanimiva in tipična okna, ohranjena od prej, saj danes takih hodnikov in oken nihče več ne deia, bil je marec in hladno je bilo, a sedel sem zunaj za mizo, da sem se počutil bolj svobodnega. Prijetna glasba je bila en del omame, prijetna kavica drugi del, zaslišal sem tudi poseben zvok zvonov iz frančiškanske cerkve, ki se je na čudovit način ujel v ozke in globoke prostore avle. Doživetje je bilo popolno. Razmišljal sem o večplastnosti doživljanja. Razmišljal sem, kot vedno, ko sem srečen, kaj je pravzaprav tisto, kar me osreči. Večerni pogled na Novo mesto, polno luči, na razsvetljene cerkve, muzej itn. je sreča predanosti trenutku, ko pozabim na vse, ta sreča pa je bila nekako bolj socialno obarvana, dotaknila se je morda še globlje plasti - tu bom srečeval zanimive ljudi, sem si mislil, tu se bomo pogovarjali, o različnih temah, kakor bodo pač prihajali ljudje. Tu bodo hodila mlada dekleta in že pogled nanje je vsaj ena plast sreče. Tu bom lahko sedel in bral velike avtorje. No, ta zadnja želja se mi je takoj izpolnila. Vstopil sem in zvedel, da lahko dobim kavico in da so mi vse knjige na voljo. Obšla meje zmeda, kot bi psička pripeljal v mesnico. Nisem vedel, kje bi začel. Prva misel je bila, da sem lahko vsaj dve uri tukaj in da trenutno nimam drugih obveznosti. Prijetno dekle je sedelo ob računalniku in se očitno trudilo z njim. Pokazala mi je polico poezije in stal sem in gledal. Hitro je v meni nastal načrt, da nikakor nisem nazadnje tukaj, in odločil sem se, da bom za prvič pregledal stile sodobnih slovenskih pesnikov. Seveda sem začel s Šalamunom, ki me je navdušil, a nisem še vedel, kaj me čaka. Naslednjič, ko sem prišel, sem primerjal stile vrhunskih svetovnih mojstrov poezije (Rilke, VVhitman, Baudelaire, Shakespeare) in jih primerjal z vrhunskimi prozaiki (Tolstoj, Dostojevski, nekateri nobelovci ...) Moj pristop je bil zelo subjektiven, saj me stili v tem času še bolj zanimajo kot vsebina. Ne le sintaksa, zanima me duša avtorja, ki se pokaže v njegovem stilu. Ne zavračam velikih modrosti Shakespearea niti mojstrskih sporočil Whitmana, trenutno me pač bolj zanima stil. Vsakomur, ki bere tele vrstice, toplo priporočam, naj si vzame čas in se kako uro zadrži v Gogi, to ni reklama, to je samo moja izkušnja, ki se mi je obrnila v dobro in koristno. Od takrat sem še večkrat vsaj kako uro ali dve preživel ob velikih avtorjih, ki jih nimam doma, doma si tudi ne bi vzel toliko časa za branje, saj je vedno toliko opravkov, ko pa pridem v Gogo, sem lahko sam s seboj in se v knjižni obliki pogovarjam z največjimi umi in umetniki sveta. Svoje notranje bogastvo delim z njimi, in česar mi marsikdo od mojih sodobnikov ne more potrditi, mi potrdi pisatelj ali pesnik, ki je morda doživljal določene stvari podobno, kot jih doživljam sam. Prav tako bi vsakdo drug lahko našel del sebe ob teh knjigah. Še enkrat, vesel sem, da naši mladi someščani tako pridno organizirajo kulturno življenje v Novem mestu, ponosen sem nanje in se jim zahvaljujem, saj je tako naše skupno življenje veliko bogatejše. Pogrešal sem le napise na policah, za kateri žanr knjig gre, nekaj več miz in stolov, nekaj več obiskovalcev, knjige dolenjskih in tudi drugih založb, bolj popolne razporede kulturnih prireditev, ki se bodo naslednji mesec dogajale v Novem mestu, a kljub temu imam knjigarno in čitalnico Goga za veliko pridobitev vsega Novega mesta z okolico.
Novomeški mladinski klub LokalPatriot
Med šolanjem v Ljubljani sem skoraj popolnoma zgubil stike z Novim mestom. Pogrešal sem lokale, kamor bi lahko zahajal, kar je danes zelo pomembno. Ljudje se moramo družiti in sodelovati - in najboljši prostor za to so lokali. In z odprtjem LokalPatriota sem ponovno navezal stike z Novim mestom. Med pogovori v lokalu sem našel zelo veliko podobno mislečih ljudi. »Kaj črno, tko pač je...»
V Novem mestu ideja o klubski sceni visi v zraku že kar nekaj let, kar pa so želje skoraj vsakega malo večjega mesta. Davnega leta ‘85 je že obstajal Krkin klub, vendar so ga zaradi »kajenja« in sumljivih spletov ljudi . zaprli. Kasneje so se v času MKC-ja zopet začele aktivnosti za klub v sokolskem domu ali v starem domu JLA. Zadevo je začel razvijati naprej DNŠ z Markom Zajcem na čelu. In edina dva, ki sta zadevo od začetka podpirala, sta bila nekdanji župan Franci Koncilija in Robi Judež, vsi ostali pa so z vsemi močmi nasprotovali, češ, »ne bo vam uspelo«. Tri leta nazaj so bile že vse ^mosti za realizacijo kluba v kletnih prostorih anašnjega KC Janeza Trdine, nakar je vse skupaj nesrečko propadlo. Na srečo je v kleteh občine imel DNŠ točko in na hitro je padla ideja o realizaciji kluba. Cefoterf projekt je zopet podprl samo župan Starc in za začatek odobril 4.800.000.00 sit. Na razpis o ureditvi prostora so se javili trije mladi arhitekti, izbran pa je bil !log Andreja Blažona. Lokal se od ostalih razlikuje po svoji minimalističnosti. Nikjer nobenega kiča in okraskov po stenah. Nič, samo lokal in galerija Simulaker. Matrika lokala je zelo natančna in skoraj popolna. Vsaka malenkost ima svoj namen. Od škarpe do neoblazinjenih površin. Samo strop na primer, ki mnogim najprej pade v oči. Spuščena viseča mreža vizualno zniža višino stropa, njena srebrna barva poudarja svežost in etttnagt, poševni pogled nanjo zapolni vse odprtine in kot monolitni strop, povrh vsega se pa da nanjo obešat še in še stvari. Kot sem že napisal, vsaka
malenkost ima svoj namen.
F Lokal deli
sluje na vseh možnih področjih kreativnosti, podobno kot ljubljanski KUD France Prešeren, kakršna je ^gjobem tudi njegova osnovna zamisel. Aktiven je na področjih glasbe, galerijske dejavnosti, literarnih večerov, kinoteke, likovnih delavnic ..., nasploh vsega, kar si podjeten in ustvarjalen duh zamisli. Adut kluba je svoboda. S tem je Marko želel povedati, da ni omejitev pri pripravi programa in da ni vodstvo lokala edino, ki pripravlja program, ampak mi vsi. Če ima kdo kako idejo, naj jo brez kakršnih koli predsodkov tudi izvede.
Nekomu pade v glavo, da bi bilo dobro v lokalu narediti večer afriške glasbe. Zakaj pa ne? Prinese naj CD-je, tehnika in ozvočenje pa sta skrb lokala. S takimi malenkostmi se avtor izpopolnjuje in nabira izkušnje, in ker se je potrudil in nekaj naredil, je poplačan še s simbolično denarno nagrado. Pa da se ne boste sedaj omejili samo na glasbo. Potrebno je še nešteto drugih stvari. Pisani pepelniki in kozarci, kijih občudujemo na mizah lokala, so delo zelo uspešne likovne delavnice, ki jo je pripravila Tina Ban. In tako naprej in tako naprej... Če pa bi kdo rad ostal samo anonimnež, poln idej, ki bi se jih rad rešil, bo v lokalu kmalu na voljo nabidejnik (nabiralnik za ideje), ki bo zelo zelo lačen dobrih idej.
V načrtih LokalPatriota je še priprava filmskega art festa, povezave s knjigarno Goga, ureditev vrta pred lokalom, organizacija kake predstave izven sten lokala na mestnih vrtovih, Glavnem trgu ...
Vsi tisti, ki se vam ne ljubi delati programa, pa vseeno pridite v LokalPatriot in popijte kako pijačo (priporočam ORBITALKO) in odigrajte partijo šaha, človeka ne jezi se, taroka, riška, goja (japonskega šaha) ali monopolija ...
Pa še za vse cvičkofirbce. Bilo je kar nekaj spogledovanj in godrnjanja okrog cvička, ki ga točijo v lokalu. Zakaj Zajčev cviček in ne kateri drugi? Najprej zato, ker ga Mare dobi po zelo nizki ceni in lahko dobavlja vsak teden svežega. Da je vino kvalitetno, se lahko dokaže samo z nagradami, vendar nekaterim še to ni dovolj. Zakaj pa v menzi pivovarne Union ne dobiš točenega laškega? In zakaj bi prodajali Zalo, če je novomeška vodovodna voda ravno tako dobra ali celo boljša? In zakaj bi prodajal Pago sokove, če so Fructalovi enako dobri in mnogo cenejši. Kdor želi, lahko od sedaj naprej dobi tudi kostanjeviški cviček.
Vse znanje in informacije sem dobil v pogovoru z Markom Zajcem, odgovornim LokalPatriota. Prvotna oblika je bila mišljena kot intervju, vendar, kakor nas spodbuja Marko, bodite ustvarjalni...
tekst in fotografije Tomaž Grdin
Jernej Zoran trio
Opera na Otočcu
Že tretje leto zapored bomo v Novem mestu pod okriljem Društva novomeških študentov organizirali izvedbo operne predstave, tokrat s scenami iz opere FIGAROVA SVATBA VVolfganga Amadeusa MOZARTA.
Letos bomo dolenjskemu občinstvu ponudili polnokrvno operno predstavo z 10- člansko mednarodno zasedbo kvalitetnih pevcev salzburškega Mozarteuma, kjer bo v prirejeni verziji opere glavno vlogo Kerubina nosila Novomeščanka Irena Vebuah, kije kljub mladosti svoj dar že dokazala na slovenskih in tujih odrih in ki seji nedvomno obeta izredna pevska kariera. V prijetnem okolju gradu Otočec bo pevce spremljal 24-članski orkester.
Premiera bo v petek, 26. maja 2000, ob 21.00, na dvorišču gradu Otočec pri Novem mestu, ponovitev pa naslednji dan. V primeru slabega vremena bosta predstavi v KO Janeza Trdine ob 21.30. Karte za obe predstavi bodo naprodaj takoj po prvomajskih praznikih, kupili pa jih boste lahko na novomeški glavni enoti Pošte (na Novem trgu), na Infotočki DNŠ, v klubu Lokalpatriot in v avli upravne stavbe družbe Krka, d. d. Vse informacije o prireditvi lahko dobite tudi na tel. 041 982 553 ali 041 922 889.
DOLENJSKI A BANKA
Izlet na Storžič
DNŠ in mladinski odsek planinskega društva NM organizirata izlet na Storžič (2132 m) v soboto, 27. maja.
Zborno mesto je nasproti avtobusne postaje ob 7.00 uri.
Prijave na Infotočki DNŠ do četrtka, 25. maja.
Cena za člane DNŠ je 500 sit, ostali 1000 sit. Vključuje prevoz in strokovno vodenje.
Cvičkarija2000
Lepšiga hriba nej, ku je naš griček, bulšiga vina nej, ku je naš cviček.
(slovenska ljudska)
Cvička BI, vpije vsa študentska raja, zato tudi letos, sedmo leto zapored, Društvo novomeških študentov z Mestno občino Novo mesto prireja Cvičkarijo v Ljubljani, ki bo 10. 5. 2000 na Gospodarskem razstavišču, z uradnim pričetkom ob 15.30.
Nastopajo: folklorna skupina Kres, Pihalna godba iz Kostanjevice, narodnozabavni ansambel Korenine, pevska in folklorna skupina Plamen iz Škocjana, Vinska kraljica ... Ne bo pa manjkalo dobrega cvička in najboljših vinogradnikov, pridelovalcev cvička.
V večernem programu pričakujemo veliko število novomeških skupin z dodatkom Tinkare, Benča in drugih. Seveda ne bo manjkalo presenečenj. Za popoldanski program ni vstopnine, za večerni program pa si karte lahko priskrbite že v predprodaji, saj je povpraševanje veliko. Za ČLANE DNŠ je cena simbolična - 300 SIT, karto pa si lahko priskrbijo izključno na info točki DNŠ v Novem mestu. Vsi ostali bodo karto dobili že za borih 600 sit, ravno tako na infotočki Novo mesto, ter vseh infotočkah ŠOU v Ljubljani.
Tudi Štajerci bodo že drugo leto zapored preizkušali našega rdečega posebneža. Prireditev se bo zgodila 9. 5. v Štuku v Mariboru, s pričetkom ob 18. uri. Nastopili bodo Ž'Kovači, Dan D, Pero Lovšin in presenečenje. Karte v predprodaji lahko kupite na info točki DNŠ ter v Štuku v Mariboru po 400 sit.
LokalPatriot
petek, 5. maja - zaključek pomladne sezone v LokalPatriotu s koncertom skupine Dan D
torek, 16. maja, ob 20. uri: dia-potopisno predavanje Indija v izvedbi Mateja Vrenka
Galerija Krka
vabi na 23. dolenjski knjižni sejem od 8. do 12. maja Spremljajoče prireditve:
-	Otvoritev, ki bo v ponedeljek, 8. maja, ob 19. uri. Gost večera bo Žarko Petan, dobitnik številnih literarnih nagrad. Z njim se bo pogovarjala Majda Hostnik, urednica kulturnih strani pri časniku Dnevnik.
V kulturnem programu bodo nastopili: Petra Božič (violina), Peter Jenič (kitara) in Miro Tomšič (tolkala).
-	Večer za branje, v sredo, 10. maja, ob 20. uri. Sodelovali bodo: Aleš Debeljak, Manca Košir, Ivanka Mestnik, Andreja Pleničar, Jože Zupan in študijski krožek širjenja bralne kulture Razvojno-raziskovalnega centra Novo mesto.
-	V petek, 12. maja, ob 18. uri bo medobčinsko srečanje najmlajših literatov in mladih literatov začetnikov. Gostja večera bo mladinska pisateljica Desa Muck.
Knjižnica Mirana Jarca
od 3. do 30. maja - med 12. in 18. uro sejem bukvarne na ploščadi pred knjižnico.
od 8. do 12. maja - razstava ob 100-letnici rojstva Mirana Jarca v avli poslovne stavbe Krke.
od 3. do 31. maja - na stopnišču avle v knjižnici razstava fotografij z alpinističnih odprav Andreja Markoviča.
18. maja ob 19. uri - potopisno predavanje Davida Cigoja o Egiptu in Izraelu. 25. maja ob 19. uri - predstavitev knjižnih novitet Lotosov cvet in Sence na belih listih. Gostja večera bo avtorica Karolina Kolmanič.
Razvojno izobraževalni center Novo mesto
wwWo rfarum o si
Kulturni center
ponedeljek, 8. maja, in torek, 9. maja, ob 20. uri - dve komediji za ceno ene vstopnice. Mož moje žene in Ljubimec najine žene v izvedbi Mojega gledališča pri Kulturnem domu Španski borci
petek, 12. maja, ob 20. uri - komedija v izvedbi Malega mestnega gledališča, V vročini vsi psi po malem grizljajo
torek, 16. maja, ob 18. uri - produkcija baletnega oddelka glasbene šole Marjana Kozine
sreda, 17. maja, ob 17. uri - Medobmočna revija mladinskih pevskih zborov četrtek, 18. maja, ob 20. uri - koncert komornega godalnega orkestra Pro mušica
petek, 19. maja, ob 19. uri - produkcija glasbene šole Marjana Kozine petek, 26. maja, ob 19.30 uri - medobmočna revija odraslih pevskih zborov
Frančiškanska cerkev
četrtek, 11. maja, ob 20. uri, za abonma Mladi mladim. Koncert: Kristina Šuklar (violina), Andreja Golež (orgle)
Športna dvorana
sobota, 6. maja - rock koncert
nedelja, 14. maja: ob 10.00 košarka pionirji (KRKA B : LOKA KAVA B); ob
11.45 košarka pionirji (KRKA A: ČRNOMELJ)
petek, 19. maja - prireditev Harmonika poje drugič
sobota, 20. maja- plesni turnir plesnega centra NM
nedelja, 21. maja- ob 10.00 košarka pionirji (KRKA A : GROSUPLJE)
od 23. 5 do 28. 5.- obrtni sejem
KNJIŽNICA
IRAKA JARCA
MOVC MESTO
novomeški mladinski časopis št. 8, letnik III, maj 2000
ISSN 1408-7189
Umetnik iz Novega Sada, ki je življenje posvetil opevanju lepote svoje države in njenih ljudi - tistih od Slovenije do Makedonije. To je moj dom, pravi.
Potoval in nastopal bom, pa četudi s potnim listom. Poleg tega, da je posnel deset LP plošč, je napisal tudi tri romane. Ko ga je nekdo vprašal, ali je njegov roman »Tri posleratna druga« prvi, je odgovoril: »Prvi. Pardon, prvi, ki je daljši od šest minut.« Vsaka njegova pesem je nekakšen mali roman -napoveduje stvari, ki se bodo zgodile, se dogajajo in so se zgodile. Tako je
pridobil veliko zvestih poslušalcev.
Ko je imel planiran koncert konec osemdesetih v Ljubljani, so prodali samo štiri karte. Nekaj let kasneje je prvič razprodal dvorano Tivoli. Sam pravi: »Ime mi je Dorde Balaševič... Prijatelji me uglavnom zovu Dole... Neprijatelji me ne zovu. Ali ne zovem ni ja njih. Pa ko duže izdrži...«
Nastopil je 22. aprila, na veliko soboto, v dvorani Leona Štuklja, kjer je s svojim nastopom navdušil tudi tiste, ki ga doslej še niso poznali. S komadi Neki
novi klinci, U razdeljak te ljubim in pa za konec seveda Odlazi cirkus iz vašeg bijelog grada, ki ga je odigral kot bis s svojo zvesto spremljevalno skupino, »profesorom« Sašo za klavirjem in Duda Bezuho na kitari. Imel sem občutek, da so vse pesmi namenjene meni - to je njegova mogočnost, da se zna dotakniti vsakega posameznika in ustvariti močno energijo in vez med ljudmi. Moja predstava o njem seje še bolj utrdila in komaj čakam na njegovo novo LP ploščo, ki bo izšla sredi maja. Dole, hvala ti!

novomeški mladinski časopis
Glavni in odgovorni urednik: Marijan Dovič Oblikovanje: Jurij Kocuvan Ilustracije: Janez Vidrih Naslovnica: Borut Peterlin
Ustanovitelj: DNŠ Izdajatelj: Založba Goga Za založbo: Gregor Macedoni Trženje: David Bratož Distribucija: Marko Kralj Filmi in tisk: Špes grafika
U
Naslov uredništva:
Park - Založba Goga Prešernov trg 8,
8000 Novo mesto Tel: 068 / 374-370 e-pošta: park@drustvo-dns.si
V-o>
^GOGa
PRIDI IN SE SPREHODI PO SVOJEM PARKU!
Damjan Planinšek