Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 20 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečna L 85 Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Za inozemstvo: Mesečno L 150 m s mi i Leto III. - Štev. 48 Gorica - 29. novembra 1951 - Trst Izhaja vsak Četrtek Ofajsetletnica smrti nadškofa Sedeja Svojevrstna trditev zastopnika FIRJ Med Tabo in nami prisrčna je vez ljubezni plamteče, goreče ko kres. Tako je zapel rajni Trentar nadškofu Sedeju ob 25 letnici njegovega posvečenja, ki je bilo tudi zadnje leto njegovega življenja. In od tistih dob je preteklo te dni 20 dolgih let. V tej dolgi dobi pa ni veliki lik nadškofa Sedeja prav nič otemnel, temveč je postal še jasnejši in večji. Rajni nadškof Sedej je bil nedvomno eden največjih mož, ki so kdaj sedeli na goriškem nadškofijskem prestolu. Nimamo namena popisovati njegovega življenja. O tem govorijo njegove ustanove in njegova dela. Šel je s svojim ljudstvom skozi krvave viharje prve svetovne vojne in fašistične strahovlade. Pred nobenim viharjem ni klonil, zato naj za danes zadostuje par besed o njegovem značaju. Nadškof Sedej je bil osebno iskreno pobožen mož. Veliko je premolil in kot star slovenski oče je vsak večer zbral v dvorcu svojo služinčad in goste pri skupni molitvi rožnega venca. Nadškof Sedej je bil strog in pravičen človek zase in za druge. Delo, red in disciplina so mu bili sveti principi in jih je blagodejno uveljavljal tudi v svoji Škofiji. Nadškof Sedej je bil ljubitelj učenja in znanosti. To je zahteval tudi od svojih bogoslovcev in duhovnikov. Nadškof Sedej je bil globoko-veren in poln ljubezni do sv. Stolice. Bil je integralen katolik, Mahničevega kova, ki ni poznal kompromisov in političnega slepomišenja. Nadškof Sedej pa je imel pod trdo zunanjo škorjo izredno mehko srce za vse grešnike in reveže. Ob smrti ni imel nobenega premoženja razen nekaj opreme. Nadškof Sedej je bil zaveden Slovenec, pa narodno skrajno pravičen mož. Radi te svoje zna-čajnosti je Slovencem ohranil marsikatero pravico, zato pa prestal od fašistov marsikatero sramoto in preganjanje. Vsak poštenjak ga je moral spoštovati. * In danes je 20 let odkar ga krije grob. Ob tej priložnosti ne moremo reči drugače o njem, kakor mu je javno pisal za njegovo petindvajsetletnico italijanski sobrat, »Čistost in pobožnost ti venčata zmagoslavno čelo in ti, ponižni a ne ponižani, napadani a ne premagani, si velikan, ki z božjo pomočjo spet potrjuje slavo katoliškega epi-skopata! Kdor te blagoslavlja, bodi blagoslovjen, kdor te preklinja bodi preklet!" Zato brez strahu ponavljamo besede priložnostnega pesnika: »Za nas Te smrtna kosa ni požela, Tvoj duh med nami še živi in delala Zadnja številka Soče prinaša naslednjo notico: »Na mednarodni kmetijski konferenci v Rimu (FAO) je izjavil jugoslovanski zastopnik Stane Krašovec, da je treba poskrbeti za povečano proizvodnjo živil in preprečiti njihovo podražitev. Pri tem je stavil kot vzgled izkušnje kmetijskega zadružništva v Jugoslaviji.« Titova Jugoslavija velja torej kot vzgled države, ki je povečala kmetijsko proizvodnjo in obdržala nizke cene pridelkom; za ta uspeh se mora zahvaliti prisilnemu zadružništvu, ki ga uvaja. Poglejmo, kako je s to stvarjo v resnici. Podatke smo vzeli po poročilu osebe, ki je bila pred nedavnim v Sloveniji. Letošnji odvzem žita »Gospodarske razmere v Sloveniji so vedno slabše in hujše. Nihče ni pričakoval, da bodo v tem času, ko Amerika Jugoslaviji gospodarsko toliko pomaga, napravile jugoslovanske oblasti na kmetske pridelke tako hudo ofenzivo. Dolenjci so mi povedali, da vsa zadnja leta ni bilo tako strašne rekvizicije žita kakor letos. Skoro vsi kmetje so morali oddati več žita nego prejšnja leta, nekateri celo več kakor so ga pridelali, tako da mnogi nimajo več žita niti za seme. Odvzeto pšenico so oblasti kmetom plačale po sedem dinarjev za kg, rž po pet din in koruzo po 4 din. Kdor hoče kupiti pšenico za seme jo mora plačati po 47 din kg, rž po 38 in koruzo pa hrano po 40 din. Kako neusmiljeno je bilo letos pobiranje žita, kaže tudi pismo iz neke slovenske vasi (imena iz razumljivih razlogov ne navajamo), napisano 14. t.m. »...Pšenice smo pridelali nekaj malega, pa smo morali vse oddati. Ovsa moramo oddati 120 kg, pridelali smo ga le 58 kg. Na odbor je prišel neki gospod iz Ljubljane, ki je nadziral pobiranje žita. Tito in Stepinac V Beogradu se mudi skupina štirih ameriških senatorjev, katere je sprejel na razgovor tudi Tito. Tu mu je eden izmed senatorjev zastavil vprašanje, kako je z zadevo zagrebškega nadškofa Stepinca. Tito je odgovoril, da se nadškof nahaja v Lepoglavi. Vendar ker vidi, kako zelo je pri srcu Amerikaucem usoda monsignorja Stepinca, in ker vidi, da je ta zadeva prav za pijav največja ovira za prijateljstvo med A-meriko in Jugoslavijo, bo poskrbel, da nadškofa izpustijo iz zapora pod pogojem, da bo živel v svoji domači yasi kot navaden duhovnik, ne da bi se vtikal v versko ali politično življenje svojega naroda. Z drugimi besedami povedano, Tito bi rad nadškofa Stepinca, Amerikancem na ljubo, izpustil iz zapora in poslal v konfinacijo. Bistva stvari se pa noče dotakniti, to je vrniti zagrebškemu nadškofu, in s tem katoliški Cerkvi v Jugoslaviji, omadeževano čast, priznati, da je bil po nedolžnem obsojen, da je brez krivde, tega pa Tito noče. In vendar gre za i*, da se msgr. Stepineu vrne njegova čast in prizna njegova nedolžnost, in ne za to, ali je nadškof v Lepoglavi ali kje drugje. ,Katoliki glas" v vsako slovensko družino I Nesramnost komunistov Poplave ob ustju Pada so pretresle ne samo italijansko nego, lahko rečemo, vso svetovno javnost. Od vsepovsod so prišle žalne brzojavke in tudi pomoč. Posebno so se odlikovali Švica, Amerika in sv. oče. O dobrodelnih akcijah po Italiji smo že zadnjič poročali. Danes lahko beležimo le še prispevke, ki so jih nabrali tudi po slovenskih občinah v Števerjanu, Sovodnjah in Doberdobu. Pa tudi v goriški občini niso naši ljudje nič zaostajali za drugimi soobeani v nabiranju in prispevanju za poplavljence. Ta solidarnost z nesrečnimi ljudmi ob Padu je vse hvale vredna. Ali nekaj je prišlo vmes, kar zasluži vse obsojanje, in to je grdo zlorabljanje stiske nesrečnih poplavljen-eev za širjenje komunizma, kakor so to storili italijanski komunisti. Že od prvega trenutka so ustanovili v Rovigu poseben odbor, ki bi moral pomagati poplavljencem, a je le služil za vabo komunistom. Sabotiral je prizadevanje vlade in drugih organizacij, zato ga je prefekt v imenu vlade moral razpustili. Nato so se komunisti vrgli na CGIL (splošna ital. konfederacija dela), v kateri i-majo vso oblast. Izdali so navodila, naj delavci ne puste, da bi se prispevki za poplavljence odtrgovali od plače, temveč morajo zahtevati, naj se prostovoljno pobirajo med delavci, da bi tako lahko svobodno razpolagali z nabranim denarjem ne v prid ponesrečencem, temveč za svojo propagando. Povsod in ves čas Meni je rekel, da moramo vse pomesti, kar smo pridelali, in pripeljati na odbor. Tako je bilo tudi z drugimi. Kdor ni dovolj pridelal, mora dokupiti, da zadosti oddaji — Oddati smo morali še 25 kg čiste masti; 12,50 kg smo je morali dokupiti, ker je nismo imeli dovolj doma. Plačali smo za teh 12,50 kg 3750 din. Na odboru pa smo za 25 kg dobili 600 din. Tako vidite, se v sedanjem času rentira naše kmetijstvo. Davki Davke nam pomaga plačevati fant, ki dela v tovarni. Brez njega bi davkov ne zmogli. Popolnoma na koncu smo z našim kmetijskim gospodarstvom « Tako pismo. Poročilo pa pravi dalje: »Kmetje so prepričani, da se ta pritisk nad njimi izvaja radi tega, da bi jih spravili v zadruge. Toda kmetje se temu z vso silo upirajo.« Naj sledi iz istega poročila še ne- pa so po svojih agentih oznanjali najhujše sovraštvo do Boga, cerkve in ital. vlade, češ, da so vsi ti krivi njihovi nesreči. Znano je, da so prebivalci ob ustju Pada zelo komunistično navdahnjeni. Tukaj je korninformizem p0-gnal globoke korenine kakor le rna-lokje drugje v Italiji. Zato ni bilo težko razvneti v ljudeh fanatično mržnjo do namišljenih krivcev njihove nesreče. Piše in govori se o vsakovrstnih nelepih prizorih. V Gorici se je zgodilo, da so taki nesrečneži zavrnili pomoč, češ da ne bod9 jemali pomoči od fašistov. Drugod so se prav tako obregnili ob duhovnike in nune, ko so jim hoteli nuditi pomoč. Pripovedujejo, da so nekje blizu Gorice v sobi, kjer so jih začasno nastanili, odstranili križ in postavili na njegovo mesto podobo »očeta« Stalina. Podobnih žalostnih prizorov, ki so le plod brezvestnega hujskanja k sovraštvu in mr-žnji, se je zgodilo veliko. Nekateri se nad tem zgražajo. Mi se ne. Spominjamo se le tega, kar se je godilo tudi pri nas v dobi uajhujše komunistične propagande. Tudi naši ljudje so zavračali pomoč, katero so jiin prinašali »fašisti«, farji in bela garda. Danes se pa po glavi tolčejo, da so bili tako neumni. In kar najlepše, danes iščejo pri Arneri-kancili pomoči oni isti ljudje, ki so leta 1946 hujskali slovenska dekleta, naj pljujejo na ameriške vojake, kateri so jim prinašali bel kruh in hoteli zidati hiše. Težave francoske vlade Pretekli teden je začela zasedati francoska poslanska zbornica. Tu so se takoj pojavile silne težave. Francozi morajo namreč sedaj rešiti štiri težka vprašanja: oborožitev, katere obveznost so sprejeli s pristopom k atlantski zvezi; stroške za vojno v Indokini, ki traja že ves čas po vojni in za katero ni izgledov, da bi se kmalu končala; skrbeti morajo za notranjo obnovo, saj posledice vojne niso še izbrisane; končno potrebujejo kapitalov za nove investicije v industriji in kmetijstvu. Vse to pa zahteva denarja in denarja. Zato je sedaj za Francijo najtežji problem, kje dobiti denarja. Finančni minister Majer je izdelal načrt, po katerem bi vpeljali velike štednje v državnem gospodarstvu in pa bi uvedli nove davke. To pa ne gre v račun nekaterim strankam. Zato so bile v zbornici dolgotrajne in srdite debate, ki so se končale tako, da je Ple-venova vlada sicer dobila zaupnico, ali le s pičlo večino 20 glasov. To pomeni, da stoji na zelo šibkih nogah in da lahko pade ob prvi prihodnji krizi. Kljub temu je francoska vlada prešla k delu, da izvede svoje gospodarske in vojaške načrte. kaj cen kmetijskih proizvodov; »Teleta 100 din kg; voli 70 do 80 din; prašiči 100 do 160. Drva slabša 650 din k.m; smrekov les, na cesto postavljen, 450 din k.m; znan je primer, da je kmet za na cesto postavljen les dobil 450 din za k.m; za deske iz istega lesa je pa plačal državi šest tisoč din za kubični meter.« Cene Tov. Krašovec je lahko po vsej pravici pravil o tem, kako nizke so cene kmetijskim pridelkom v Jugoslaviji. Toda zamolčal je drugo, kako težki so davki, ki jih mora kmet plačevati. Samo dva vzgleda iz istega poročila: »Nekateri kmetje prodajajo že vozove, da zmorejo plačevati davke. Gospodinja na neki kmetiji mi je rekla, da so letos plačali že nad sto tisoč din davka. Sedaj so dobili nalog še za nadaljnih 40 tisoč, katerih ne bodo mogli plačati. Govoril sem s človekom, ki je letos prodal žganja za šest tisoč din. Oblast ga je radi dohodka obdavčila za sedem tisoč din.« Prav tako je tov. Krašovec zamolčal, kako drago mora jugoslovanski kmet plačati vse, kar kupi od države, povrhu neizmernih davkov. Na pr.: bel kruh stane 45 din kg; črnL 30, pa sta oba črna. Riž stane 450 din kg, kava 1700 do 2000, sladkor 250 din, olje 320 din, vino 140 itd. »Soča« je dne 17. nov. prinesla vest, da so cene nekaterim predmetom padle. Sladkor na pr. da stane 180 din; pralno milo 160 din kg, svinjska mast 200 din. Kljub temu pa o* stane razlika nred tem, kar kmet proda in kar kupi, še vedno velikanska, kot je ne najdemo v nobeni zapadni državi. Zakaj ni tov. Krašovec tudi tega povedal? Se mar boji, da bi svetovna javnost obsodila njegov režim in kmetske zadruge z njim? Saj je to že napravil na istem zasedanju a-meriški zastopnik, ko je dejal, da se mora na svetu proizvodnja kmetskih pridelkov dvigniti s tem, da sc kmetu vrne lastnina zemlje. Tako se kmetski pridelki primerno drago plačujejo, davki primerno znižajo in kmet bo imel vedno večje veselje obdelovati svojo zemljo. Temu pritrdimo tudi mi in prosimo »Sočo«, naj se izjavi tudi ona v tem vprašanju. Zasedanje OZN v Parizu V Parizu zasedajo Združeni narodi, ki so imeli v začetku vrsto javnih zasedanj Generalne skupščine. Na njih pa niso iznesli nič izredno novega. Sedaj so za čas prenehali s skupnimi zasedanji Generalne skupščine ter so delo osredotočili v raznih odborih. Tako so n. pr. v političnem odboru začeli s podrobno razpravo o zapadnem predlogu za mir in razorožitev. Višinski je seveda zopet iznesel dolgo kritiko zoper predloge zapadnih velesil in stavil svoje, katerih bistvo je v tem, da zahteva najprej znižanje oborožitve na tretjino sedanjega stanja in pa prepoved atomske bombe. Zapadni načrt pa zahteva najprej popis oborožitve in kontrolo nad proizvajanjem atomske sile, nato šele postopno razorožitev in prepoved atomske bombe. Zapadni načrt je bolj resen in dosleden, ruski pa bolj kričav in demagoški, primeren bolj za mirovno propagando nego za stvarno delo za mir. In ke$, Sovjetom ne gre za stvdrno delo za mir, temveč za kričanje o miru, vztrajajo pri svojem. Premirje na Koreji Razgovori na Koreji so se premaknili z mrtve točke. Amerikanci in komunisti so se sporazumeli in začrtali mejo, ki naj loči obe armadi, ko bo podpisano premirje. Ta črta bo potekala vzdolž sedanje fronte, če podpišejo premirje v teku enega meseca. V nasprotnem primeru bodo razmejitveno črto znova določili. Mnogi upajo, da so s tem položeni temelji za podpis premirja, ki bo morda nastopilo čez en mesec, torej za Božič. Bog daj, da bi bilo res! Churchill-Truman Uradno so javili, da se bosta dne 3. jan. prihodnjega leta sestala v Washingtopu predsednik Truman in Winston Churchill. Prva adventna nedelja KNJIGA O MISIJONARJU BARAGI Iz svetega evangelija po Luku (Lk 21, 25-33) Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Znamenju bodo na soncu in luni in. zvezdah in na zemlji ho med narodi stiska in zmeda zaradi šumenja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko se bo pa to začelo goditi, se ozrite kvišku in dvignita glave; zakaj vaše odrešenje se približuje. — In povedal jim je priliko; Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. Kadar začno že sad iz sebe poganjati, veste, da je blizu poletje. Tako tudi vi, kadar boste videli, da se to godi, vedite, da je blizu božje kraljestvo. Resnično povem vam: Ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. □ Adventni eas nam kliče: ,Pripravite se, Gospod prihaja!’ Da, Jezus bo prišel v božični noči med nas. Ne bomo ga videli s svojimi očmi. A dobro bomo čutili, da nam je v tisti sveti noči bliže kot pa drugače. — Kako naj se pripravimo? Božič je praznik miru. Na betlehemskih pašnikih je v prvi božični noči odmeval angelski spev, ki je oznanjal mir ljudem, ki so dobre volje. Treba bo torej pogledati v lastno notranjost, ali vlada v njej mir z Bogom. In če ga ni, ga moramo ustvariti z dobro spovedjo. Evangelij pa nam tudi pripoveduje, da bo Jezus prišel ob koncu sveta na oblaku z veliko močjo in slavo. Prav to nam pove tudi katekizem: Jezus bo ob koncu sveta spet prišel, da bo sodil vse ljud': žive in mrtve, dobre in hudobne. Ob misli na prihod Jezusa-Sodni-ka se pač mora vsakdo zamisliti. Pred očmi ljudi moreta šminka in puder zakriti sledove greha in zabrisati sramoto. Prod Gospodom pa se bo pokazalo naše življenje v polni luči in pokazala se bo vsa naša revščina. In kdo nas bo takrat zagovarjal? — Samo uaša dobra dela. če Dne 13. oktobra 1917. leta, to je na zadnji dan prikazanja Marije Device trem fa-tiinskim pastirčkom, se je zbralo v Irijski kotlini na tisoče oseb, ki so prišle tja, da bi videle čudež, ki ga je Marija Devica obljubila za ta dan. Točno opoldne se je prikazala Marija trem otrokom. Bil je deževen dan, toda ob 12.20 se je nebo zvedrilo in takrat je zaklicala Lucija: »Poglejte na sonce!« In vsa množica bilo je kakih 70 tisoč ljudi — se je ozrla na sonce ter bila priča, kako se je sonce vrtoglavo vrtelo okoli svoje osi ter sipald raznobarvne žarke okoli sebe. Množica je strmela zamaknjena, brez diha, toda sledilo je še večje presenečenje. Hipoma so imeli vsi občutek, da se je sonce odtrgalo od neba in da v brzih vijugah pada nanje. En sam nepopisan krik groze in začudenja se je izvil iz tisočerih ust. Ves prizor je trajal le nekaj minut, toda dovolj dolgo, da so mogli nekateri gledalci fotografirati čudoviti prizor. Dva posnetka teh fotografij, katerih pristnost je neoporekljiva, je prinesel »Osservatore Romano« z dne 18. novembra tekočega leta. Isti list poroča, da se je podoben čudež ponovil 30. in 31. oktobra, 1. in 8. novembra preteklega leta v vatikanskih vrtovih, torej v dneh, ko se je vesoljni krščanski svet pripravljal oz. veselil proglasitve Marijinega vnebovzetja za versko resnico. O tem čudovitem dogodku je izvedel svet iz ust kard. Tedeseliinija, ki se je kot papežev legat udeležil letošnjih slovesnosti v Fatimi in ki je med pontifikalno mašo ta dogodek takole opisal: »Povedal vam bom, a samo na svojo lastno odgovornost, in povedal bom svojim sedanjim in starim portugalskim prijate-Ijem, kakor tudi z njimi združenim romar- jih bomo prinesli kaj s seboj... Cas vesoljne sodbe je inorda še bolj daleč, a še prej se bomo srečali z Gospodom ob naši smrti. To srečanje pa gotovo ni daleč. Vsi ljudje na zemlji se pomikamo v počasni procesiji proti pokopališču. Iz te vrste se ne more nihče odstraniti. Smrt pomeni lahko dan veselja ?li pa neizmerne žalosti. Kdor je živel na zemlji, kakor da Boga ni, bo smrt zanj hudo presenečenje. Spoznal bo svojo usodno zmoto — a prepozno. Jezusov obraz bo veleval: Proč od mene! In to za vso večnost! Trudimo se, da bi ob smrti zagledali lep Jezusov obraz, ki nas ljubeznivo vabi k sebi: Pridite k meni, blagoslovljeni od mojega Očeta... Vsega pričakovanja in ugibanja bo takrat konec. Dospeli bomo do svojega Boga in s tem do svoje večne sreče. Ali res? Da! Jezus ne dopušča nobenega dvoma: Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Adventni čas nas vabi k pripravi z drobnimi žrtvami in molitvijo. To bo najlepša priprava na Jezusov prihod v božični noči, ob naši smrti in ob vesoljni sodbi. Pripravimo se, Gospod prihaja! NEDELJSKA MOLITEV ZBUDI, PROSIMO, GOSPOD, SVOJO MOČ IN PRIDI, DA SE BOMO PRETEČIM NEVARNOSTIM SVOJIH GREHOV PO TVOJEM VARSTVU OTELI IN PO TVOJEM ODREŠENJU ZVELIČA-LI. Koledar za prihodnji teden 2. decembra. NEDELJ A. 1. adventna; Pavlina, mučenica. 3. PONEDELJEK. Frančišek Ksaverij, velik misijonar Indije. 4. TOREK. Barbara, dev. in muč. — zavetnica rudarjev. .5. SREDA. Saba, opat. 6. ČETRTEK. Miklavž, škof. 7. PETEK. Ambrozij, škof in cerkv. uč.; prvi petek. 8. SOBOTA. Brezmadežno spočetje Device Marije, zapovedan praznik. jem, še bolj čudovito stvar. Povedal vam bom, da je neka druga oseba videla ta čudež in da ga je videla izven Fatime in po dolgih letih: videla ga je v Rimu. Sam sv. oče, naš papež Pij XII. ga je videl. Ali je bilo to plačilo, ali pa je bilo morda to znamenje najvišje odobritve radi razglasitve Marijinega vnebovzetja kot verske resnice? Ali pa je bilo to nebeško pričevanje, ki je potrdilo zvezo med fatimskimi čudovitimi dogodki in med središčem, med poglavarjem resnice in katoliškega učeniir-tva? Bilo je vse troje! Bilo je ob štirih popoldne 30., 31. oktobra in prvega novembra preteklega leta 1950., in bilo je ob isti uri 8. novembra, to je na osmino proglaše-nja verske resnice o Marijinem vnebovzetju. Sv. oče je iz vatikanskih vrtov obrnil svoj pogled proti soncu in takrat se je ponovil pred njegovimi očmi čudoviti dogodek, ki se je vršil nekoč na današnji dan v tukajšnji kotlini... Ali ni bila to Fatima, prenesena v Vatikan, in ali ni bil to Vatikan spremenjen v Fatimo?« To je poročilo kard. Tedeseliinija o tem čudežu. Ni naša naloga, da bi izrekli zadnjo sodbo o tem čudovitem dogodku, toda dejstvo, da je tako visoka cerkvena osebnost govorila o njem in da ga najvišja cerkvena oblast ni zanikala, govori dovolj jasno, da je dogodek verodostojen in da nimamo nobenega pametnega razloga, da bi dvomili o njem. Msgr. Nadrah umrl Iz Ljubljane je prišlo sporočilo, da je tamkaj umrl dne 17. nov. msgr. Ignacij Nadrah, bivši generalni vikar ljubljanske škofije in rektor bogoslovnega semenišča. Prihodnjič objavim* daljše poročilo. Ime misijonarja Barage katoliškim Slovencem ni neznano. Veliko je bilo že o njem napisanega, najtemeljiteje pa je preučil njegovo življenje in delo dr. Franc Jaklič. Sad njegovega truda in marljivosti je 290 strani obsegajoča 2. izpopolnjena izdaja knjige »Friderik Baraga«, ki jo je letos poslal med Slovence Slovenski misijonski odsek v Buenos Airesu. Prva izdaja je izšla med rednimi knjigami Družbe sv Mohorja v Celju 1. 1931 v nakladi kakih petdeset tisoč izvodov. Knjiga o Baragi je izvrstno delo. Iz nje diha moč vere, ki zmaguje nad vsemi težavami in vodi človeka k Bogu skozi vse zemske stike. Friderika Barago spremljamo od rojstva v Mali vasi na Dolenjskem 1. 1797 preko srečnih detinskih let in srednje šole v Ljubljani do pravne fakultete na Dunaju, ki jo dovrši kot učenec sv. Klementa Hofbauerja; potem se odpove zaročenki in stopi v bogoslovje, službuje kot kaplan v Šmartnem pri Kranju in v Metliki, napiše »Dušno pašo« in še nekaj drugih knjig; toda janzenisti in jožefinci dušijo njegovo dušnopastirsko delo, zato odide 1. 1831 v Severno Ameriko misijonark med Indijance, se nauči njih jezika, ga študira, spiše v njem več molitvenikov, slovnico in slovar — in ostane med tem plemenom do svoje smrti 1. 1868. Koliko je prehodil peš in na krpljah po snegu, se prevozil na saneh, v čolnih in ladjah, kolikokrat je bil v smrtni nevarnosti v divjini okrog velikih jezer na meji med Združenimi državami in Kanado! Toda vsa ostrina podnebja ga ni strla. Pozabil je nase in živel samo za uboge Indijance, ki so jih beli trgovci ugonabljali z alkoholom, in za misijonarje, ki jih je s svojimi poročili dunajski Leopoldovi družbi pa tudi osebno s svojim obiskom v domovini privabil v čakajoči vingrad Gospodov. S Slovenskega so prišli za njim misijonar- Župnik Kamil je bil mož, da malo takih. Ljudje pravijo, da se samo enkrat v stoletju pojavi taka dobričina, šegavost in odločnost hkrati. Bil je preprost kakor golob, ponižen kot otrok v vrtcu, a ko je šlo zares pa odločen kakor malokateri general. Duše je pasel v kraju, o katerem velja evangelij, da seme pade vedno poleg pota in ga mimoidoči pohodijo. Možje in fantje so bili v velikem številu komunisti. Njihov preizkušeni vodja je bil župan, okroglolični župan Pepi, njegova desna roka pa sekretar partije visoki Primož. Vendar župnik Kamil ni bil sam. Dobra polovica ljudi je bila na njegovi strani. In kar je še več, v cerkvi je imel čudoviti križ, ki je — govoril. Ko je bil župnik Kamil v težavah — in teh na svetu nikoli ne manjka — tedaj je šel v cerkev in vse potožil svojemu Gospodu, včasih pa tudi zelo demokratično razložil svoje človeško stališče. Križani mu je vedno odgovoril, mu vedno prav svetoval, včasih pa ga je tudi pokaral, ker se je kot človek zmotil. HUDA URA Sivolasi škof je poklical župnika Kamila na zagovor. Župnik si je že mislil, zakaj ga kličejo. Pogumno je stopal po mnogih stopnicah v škofovo pisarno. Bil je zravnan in visok kot njegov cerkveni zvonik. Ko se je čez dobro uro vračal iz škofove hiše, je bil majhen, majhen... Osemdesetletni škof je premestil župnika Kamila iz velike župnije blizu mesta nekam visoko v zadnjo gorsko vasico pod planine. Dobrosrčni škof je moral to storiti, ker je župan Pepi osebno prinesel težko obtožbo proti župniku. Odločni župnik Kamil je namreč neko noč le preveč uporabil svojo telesno moč in na skrivnem pretepel sekretarja Primoža, ki je pisal po župnišču besede: Kamil = kamela. Še celo oblil je ubogega Primoža z neko pekočo tekočino, tako da se je moral tri dni kar zdraviti. Zato in še za marsikako prejšnjo dogodivščino je bil župnik Kgmil kazensko premeščen. Toda ni se hudoval nad škofom, le žal mu je bilo, da ni Primoža še bolj poučil, kaj je prav in kaj ne! Po župniji se je kmalu razvedelo, da gospod župnik odide. Komunisti so bili pijani od zmage. Kolovodja Pepi in Primož nista še o