Ana Porenta je senzibilna in inovativna ustvarjalka, ki že desetletja z veli ko predanostjo uresničuje najrazličnejša poslanstva; med drugim je ustano­ viteljica Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti, urednica portala Pesem.si, selektorica za literarne dejavnosti pod okriljem JSKD, uveljavljena mento­ rica in kulturna organizatorica ter – ne nazadnje – pesnica. Deklice so njena tretja pesniška zbirka, kajti na svet so privekale enajst let za prvencem Sem se (2005) in sedem let za pesniško zbirko Kitke (2009), ki je sicer nasta­ jala v soavtorstvu s Sonjo Votolen in Jano Pečečnik. Za razliko od svojih predhodnic so Deklice obtežene z izrazito ostroumnim in občutljivim izri­ sovanjem sveta, na ozadju katerega izvršujejo čvrsto projekcijo čutečega ženskega bitja. Četudi osrednji naslov zbirke morda priča drugače, Deklice ne najdejo prostora za naivno imaginacijo in idealiziranje; ko bralcu raz­ krivajo takšne in drugačne ženske usode, zgodbe in portrete, jih namreč ne osvetljujejo samo s pravljično lepoto in mističnostjo, temveč tudi z najin­ timnejšo življenjsko bolečino in ranljivostjo. Nič čudnega, da so obenem sijoče in temačne, šaljive in resne, vedre in žalostne, eterične in zemeljske, a skoraj zmeraj neopisljivo privlačne. Kot take zgovorno kažejo, da (pesni­ ška) kvantiteta in kvaliteta niti pomotoma nista neprodušno povezani ali, še manj, premosorazmerni. Z drugimi besedami: Deklice le stežka pozabiš! Martina Potisk Ana Porenta: Deklice. Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2016. 798 Sodobnost 2017 Sprehodi po knjižnem trgu Kar zadeva sam naslov zbirke, prijetno preseneča samostalniška po­ manjševalnica, ki vzbuja številne asociacije, zaradi česar še dodatno pod­ žiga bralčevo domišljijo in poglablja njegova pričakovanja. Kot je namreč znano, ima samostalnik “deklice” v določenih situacijah nostalgični pod­ ton, ki je običajno tesno povezan s  semantičnima obnebjema otroške brezskrbnosti in brezdanje minulosti. Morda Deklice ravno zato malce spominjajo na tisto samoočiščujoče vračanje iz vsakdanjosti v prostrani svet otroštva in domišljije, o kakršnem je Edvard Kocbek razmišljal v svoji znameniti pesmi Deček na drevesu (zbirka Groza, 1963). Toda če je razvejana drevesna krošnja omenjenemu dečku pomenila predvsem varno zatočišče, mlade (in malo manj mlade) “deklice” Ane Porenta k zelenim pokrajinam romajo iz čisto drugačnih razlogov; ne zato, da bi tamkaj plezale z veje na vejo ali se šle skrivalnice, ampak zato, ker se jim sredi neokrnjene na­ rave življenje prikazuje v zanesljivejši in stabilnejši podobi. Šele ko tako odkri vajo trenutke, že od nekdaj pripadajoče samo njim, zmorejo in znajo soustvarjati idejno celostnost, skladnost in avtonomijo pričujoče zbirke, ki jo še najbolje umerja uvodna, sicer edina nenaslovljena in ležeče stavlje­ na pesem. Ta ima ciklični značaj in je nekakšna idejna “matrona” zbirke; s  svojima začetnim in zaključnim verzom namreč prepričljivo oznanja, da je vsak dan “treba skočiti z vlaka ki pelje v smrt /…/ vsak dan je treba skočiti v življenje”. Kaže, da Deklice Ane Porenta, ki so nastajale med letoma 2009 in 2016, niti slučajno ne živijo z glavo v oblakih, temveč z bosimi nogami pogumno udarjajo ob kamenje, beton in blato. To je do neke mere razvidno že iz naslovne ilustracije Boruta Skoka (slikarski zasnutek motiva deklice) in Borisa Baćića (uresničitev in fotomontaža zasnutka), na kateri je skicozni izris ženskega obraza postavljen v izrazito horizontalno linijo; zamišljena ležeča ženska, ki najbrž pooseblja elementarno subjektiviteto “deklic”, k daljnemu nočnemu nebu očitno pogleduje z namenom, da bi vsaj enkrat izkusila kozmično prabitnost in dokončno pomiritev s  seboj. Najbolj pretresejo njene odločne oči, ki – najsi so še tako utrujene ali zasanjane – neomajno izganjajo bivanjsko temo in na njeno mesto zvabljajo svetlobo. Bržčas je ravno slednje tisto bivanjsko načelo, ki med drugim pripomore, da “deklice” niso samo neustavljive bojevnice, marveč tudi trdožive hčere, že skraja zavedajoče se svojega nezavidljivega položaja. Toda čeprav imajo namesto uresničenih otroških sanjarij neredko “prazne roke”, življenjski optimizem ostaja kleno jedro njihove notranje moči in najčistejši izvir njihovega bivanjskega elana. Sodobnost 2017 799 Ana Porenta: Deklice Sprehodi po knjižnem trgu Deklice zajemajo natanko triinštirideset pesmi; uvodna (nenaslovlje­ na) je edina osvobojena pravopisja, za razliko od nje zaključna (Pesnice) iz žareva nemajhne poetološke in ironično­satirične konotacije. Med njima mesto najde enainštirideset tankočutno izklesanih “podobic”, ki temati­ zirajo psihosocialno konstitucijo ženskosti skozi najrazličnejše situacije, časovna obdobja, kraje in okolja, možnosti in razmere bivanja. Zdi se, da omenjeni pesemski portreti pripadajo predvsem “deklicam”, ki so pesnico najmočneje nagovarjale; bralec zdajci srečuje izmišljene in mitične ženske like (ajdovska deklica, divja deklica), zdajci bolj ali manj avtentične ženske “arhetipe” iz preteklosti in sedanjosti (matere, žene, ljubice, najstnice, starke, svetovljanke, delavke in brezdomke, čarovnice in kraljice). Zanimivo je, da imena “deklic” ostajajo skrivnost; še najbližje so jim pesemski naslovi, saj v  sebi skrivajo ženska pridevniška poimenovanja (Rumena, Puščavska, Rjava, Boječa, Zanikana, Siva, Kamnita, Jutranja, Lačna, Omrežena … ). Ta sicer malce spominjajo na nadležno (stereo)tipizira nje, zato velja izrecneje povedati, da omenjeni naslovi niso namenjeni poeno­ stavljanju ali pretiravanju, temveč izključno značajskemu (simbol nemu) predstavljanju “deklic”. Kot taki jasno poudarjajo ne le žensko “determi­ nanto” zbirke, temveč tudi (naj)značilnejše poteze pesničinega osmišlja­ nja sveta, med katerimi še posebej izstopata nevsiljiva miselna askeza in občutljiva lirska substanca. Kajti Deklice so izrazito subjektivna, skorajda že fantastična sinteza bolj ali manj intimnih izkušenj, občutenj, slutenj in videnj, ki vztrajno težijo k medsebojni enovitosti in harmoniji. Ker istočasno izrabljajo odmaknjeno (drugoosebno) nagovarjanje, ni nobe­ nega dvoma, da empatična pesnica svoje “junakinje” spremlja predvsem s pogledom (od znotraj) in da z njimi nima mnogo skupnega, razen seveda svetle in mladostne duše ter brezmejne volje do življenja. Ana Porenta je iskriva in detajlna popisovalka trenutka, skozi katerega odzvanjajo najrazličnejša razmerja med izbranimi “deklicami”, naravo, umetnostjo in drugimi bitji. Četudi njena aktualna zbirka večinoma usto­ ličuje že znane teme, zlasti temo ženske (ne)svobode v življenju, ostaja izjemen primer iskrene in nepotvorjene čutno­metafizične poezije. To ob ezoterično navdahnjeni Gozdni še posebej prepričljivo oznanja pesem Puščavska, ki bralca takoj osvoji s  pomenljivo (dialoško) “izmenjavo”; dekle, ki jo očitno muči domotožje, v navalu nemoči svoja čustva projicira na (na videz) neprijazno puščavsko okolje, v zameno pa “prejme” poseben spominek – drobceno zrno, ki je seveda metafora za solzo, a bržkone tudi opomin, da na tem širnem svetu nihče ni sam. Zdi se, da je ravno intersub­ jektivno ponotranjanje naravnega “pojava” temeljni (poetološki) princip 800 Sodobnost 2017 Sprehodi po knjižnem trgu Ana Porenta: Deklice pričujoče zbirke; če “opustošena” deklica nevede postaja duhovni medij za zaledenela drevesna debla, “nevihtna” deklica samo zapre oči in že se njena življenjska energija presnavlja v temnih globinah morja … Kot kaže, “deklice” svojo človečnost vztrajno iščejo (in neredko tudi najdejo) sredi bolj ali manj umirjene in raznolike narave. To seveda ne velja zgolj za ljubezni željno paznico, ki o sebi najrajši razmišlja ob bliž­ njem vodnjaku, marveč tudi za učeno kraljico, ki zaradi nezadovoljstva z ukalupljenim življenjem začne gojiti lilije. Iz ozadja ves čas seva odločno in angažirano zavračanje populističnega prepričanja, ki žensko prikazuje kot nemočno, intelektualno manjvredno in odvisno od moškega. Četudi Deklice zavračajo vsakršno obsojanje in moraliziranje, je moč čutiti njihovo nestrinjanje z moško dominacijo ter s stoletja utrjevano pasivizacijo in marginalizacijo žensk. Še največ uporniško­feminističnega naboja premo re pesem Modra, ki suvereno demantira imago “popolne” ženske; “modra” (pametna?) deklica najprej resda počne tisto, kar družba od nje pričakuje, a iznenada začuti močan odpor do svojega “zglednega” obnašanja in po­ stane – pesnica! Deklice Ane Porenta imajo številne obraze; zdajci pred bralca stopajo kot epsko poantirani fragmenti, ki se ne branijo humorno­kritičnega slikanja, zdajci kot izrazito poetični odbleski, povsem prepojeni z nadčutnimi in liričnimi impresijami. Ni čudno, da imajo raznoliko tematiko; ne obrav­ navajo “samo” aktualnih ženskih vprašanj, temveč (v kombinaciji z njimi) tudi ekološke in poetološke probleme, tuji pa jim nista niti detabuizacija duševnih anomalij in lucidna deziluzija odraslosti. Deklice torej odlično združujejo osvobojeno verzno formo in izvirna besedna slikanja z idejo samonikle ženske izkušnje, pod okriljem katere dozoreva spoznanje, da niti najkrajša pot do (samo)sprejemanja ženskosti ni enostavna, pač pa so skoraj vse polne bodljikavega trnja in neštetih odrekanj. Sodobnost 2017 801 Ana Porenta: Deklice Sprehodi po knjižnem trgu