338
Spremenjena žalost.
Balada.
Na nebu zvezd truma živo zamiglji, Čez hribe snežene spet luna posije, Po milih se dolih ozre iz neba, Ki noč jih temotna s peruti že krije; Pogled njen nad kočo se borno ustavi, Nad Miličnim domom v prijazni dobravi.
Pri oknu lesenem že Milka sloni Po licu solze se ji vtrinjajo vroče, Nesreča obupno serce ji mori, Na dete ozira se mirno spijoče; Sirota nezmožna serce ji prevzame,
V  noči tiho besede zgovarjati jame:
„Nazaj kdo poklical spet blagi bo čas, Ko ptuje serca so britkosti mi bile, Kdo dnevi premili zavernil bo vas. Ko staršev me blagih roke so gladile? Prezgodaj ah! v temno ste večnost zbežale Ker meni veselja ste dosti dajale".
»Več staršev ne vgleda temotno oko, Zapustila mene sta brat in sestrica Mi ljubi odtegnil celo je roko, Pod nebom sem reva ostala samica ; Kdor znancov me vidi, se mene sramuje, Zato v bolečinah serce zmir zdihuje".
„Ah! dete nezmožno, kam hočem s tabo, Ki toliko zlegov si mi naklonilo, Naj stvarnik odperl bi ti jasno neb6, Zvijač da posvetnih ne boš se učilo, Potem tudi meni prešle bodo rane, Ki v sercu prezgodaj so bile užgane".
Izdihleji Milični dete zbude. Nasproti prijazno moli ji rožice,
V  obrazu se lunini žarki blišče, Nedolžno smehlja se rudeče mu lice;
V  očesa zagleda se Milice mile,
In usta so mamica pervič glasile.
Nad glasom otročjim osupno stermi
V  očeh lesketajo solze ji radosti. Življenje se novo ji v persih zbudi, Obeta olajšati serca britkosti; Objame otroka, poljubi mu lice, Ga boža ter gladi mu nježne ročice.
„Do smerti ljubila iskreno te bom Tako je obljubo glasno govorila, Nesreči nadležni bom prišla v okom, Veselje in žalost bom s tabo delila"; Prisego je slišala lunica mila, Ki zadnje je žarke čez zemljo razlila.
Gr. Krek.