VSEUČILIŠČE V LJUBLJANI IN SLOVENSKO ŽENSTVO. IVANKA. Borba za slovensko vseučilišče v Ljub- ljani se vrši že nad 50 let. Slovenci te borbe vsekako ne bijemo vedno z jednakim navdušenjem in eneržijo, naše težnje niso vedno osredotočene v tej smeri, kar je pač ; umevno, ker se moramo za vsako najmanjšo mrvico katerihkoli pravic puliti z nenaklo- njeno nam vlado in objestnimi, vladežel- nimi sosedi. Ali borba za vseučilišče v Ljubljani je v našem političnem življenju vendar stalna točka, ki o vsaki ugodni priliki s:opa v ospredje. Tako je v najnovejši čas vprašanje ustanovitve slovenskega vseučilišča v Ljub-' Ijani z elementarno silo buknilo na dan > ter potegnilo v svoj krog ne le vse Slo-j venstvo, marveč tudi brate .Slovane to- in onstran Litve. Povod je dal sam po sebi dovolj malenkosten dogodek. V Ino- mostu je namreč hotel neki docent preda- vati v italijanskem jeziku, ali nemški dijaki so proti temu tako energično demonstrirali, da so italijanska predavanja preprečili. Nato so sledile interpelacije v državnem zboru, in ves narodno-politični stroj avstrij- skih Italijanov je začel delovati v tej za- devi. To je več ali manj samo uo sebi umevno, in vprašanje slovenskega vseuči- lišča bi zg-olj zbog tega najbrže ne bilo stopilo v tako važen stadij, kakor je da- našnji. Tu je odločevala pred vsem neka druga okolnost. Minister Härtel je namreč italijanski deputaciji brez vsega obotavlja nja obljubil italijansko vseučilišče v Trstu, in to celo v kratki dobi treh let. To je seveda vznemirilo in ogorčilo vse slovenske duhove, pred vsem pa slov. akademično mladež, ki je potem nastopila za staro slovensko pravdo : za slovensko vseučilišče — s toliko premišljenostjo, s toli resnim navdušenjem in s toliko jedinstveno ener- žijo, da je ne le v Slovencih, marveč v vseh .slovanskih krogih Avstrije vzbudila najtoplejše simpatije in spoštovanje ter imponirala celo nasprotnikom. Demonstra- ¦ cije in shodi, ki so jih priredili ali povzro- čili slovenski akademiki v Gradcu, na Du- naju, v Prag-i in Zagrebu, in katerih so se udeležili skoro polnoštevilno akademiki vseh drugih slovanskih narodnosti ter mnogi odlični profesorji in poslanci, so bile res veličastne. Zasluga slovenskih akademikov je, da se je boj za vseučilišče v Ljubljani tako krepko in sistematično razvil v v.si slovenski, javnosti. Prevažen pojav tega gibanja je tudi okolnost, da so slovanski akademiki jasno spoznali potrebo tesne mej- sebojne organizacije ter počeli intenzivno delovati v tem zmislu. Univerza v Ljubljani bi bila največjega pomena za razvoj slovenskega naroda, tako v kulturnem kakor v gospodarskem oziru. 299 To mora biti vsakomur jasno, ki ima ko- ličkaj zmisla za pogoje narodnega napredka. O tem pa tu ne bomo dalje razpravljali, pač pa malo osvetlimo korist, ki bi iz ustanovitve univerze v Ljubljani izvirala specijalno za slovensko ženstvo. Danes vedno bolj prodira prepričanje, da je popolnoma napačno in krivično, kra- titi ženam pravico do znanstvene izobrazbe. Vsaj tako si moramo tolmačiti dejstvo, da se ustanavljajo za ženske srednje šole ter da se jih pod vedno bolj svobodomiselnimi pogoji pripušča k študijam na univerzah. Tudi v Ljubljani se ima višja meščanska dekliška šola razviti v ženski licej. Ta šola je na Slovenskem — razun učiteljišča — prva postojanka v doseg'o višje ženske izobrazbe. Pričakovati smemo, da bodo sledili drug-i, važnejši koraki ; saj se tudi pri nas ne bomo mogli ustavljati duhu časa. Obeta se nam, kakor gori omenjeno, že v bližnji bodočnosti ženski licej, ki bi se lahko preustrojil v ženski gimnazij, kadar bi razmere to priporočale. To pa bi se moralo zg-oditi takoj, kakor hitro bi Ljub- ljana dobila svoje vseučilišče. Gotovo nam- reč ljubljansko vseučilišče ne bo hotelo delati izjeme v modernem razvitku visokih šol bo tudi marveč pripuščalo ženske k študijam na svojih fakultah. S tem bi slo- venski narod le pridobil, ker bi Slovenke, ki morajo v velikem številu služiti si kruh izven narodnih mej, bodisi kot guvernante, vzgojiteljice, ali tudi poštne ekspeditorice itd., lahko v prihodnje v tujini dobivale boljšega kruha ; doma se bodo pa mnoge tuje moči lahko nadomestile z domačimi. Brez vseučilišča v Ljubljani pa bi gimnazij za slovensko ženstvo ne imel ve- like vrednosti. Kajti zgolj srednješolska izobrazba, brez višjih študij, ženskam — kakor sploh nikomur — ne more prinesti posebnih koristi. Ako je pa za večino možkih naših dijakov pot na tuje univerze, ozir. studira- nje na istih, v zvezi z ogromnimi težkočami in najrazličnejšimi neprijetnostmi in neugod- nostmi, se stavijo v tem oziru večini našega ženstva naravnost nepremagljive ovire. Pred vsem treba vpoštevati naše slabe gospo- darske razmere, vsled katerih Slovencem manjka sredstev za vzdržavanje mladine na tujih univerzah. Za možko mladino je še kolikortoliko preskrbljeno z raznimi usta- novami in podporami, bodisi državnimi ali zasebnimi. Tudi roditelji in sorodniki več ali manj radi prinašajo gmotnih žrtev za višjo izobrazbo možkih rodbinskih členov ; mnogokrat se pozabi na vse druge otroke ter se izda zadnji novčič za sina visoko- šolca. Pa tudi če dijak ne dobi nikake podpore, ali pa le neznatno, možno mu je še na kak način zaslužiti si vsaj za najpotreb- nejše, da le more nadaljevati in končati študije. Vse drugačna je stvar v sedanjih razmerah za dijakinje. Tu bi pred vsem stali pred vprašanjem, ali morejo biti raz- nih ustanov in podpor deležne tudi štu- dentke. Biti smemo gotovi, da, ako bi to vprašanje prišlo v razpravljanje na mero- dajnih mestih, bi rešitev v desetih slučajih za ženske gotovo izpadla neugodno. Potem stojimo pred okolnostjo, da se rodbine ne bodo tako kmćilu emancipirale tradicije, po kateri se skrbi samo za višjo izobrazbo možkih ter se samo nje vzgaja k čim večji samostojnosti, ženske pa vporablja za delo ter se jim za to v najboljšem slučaju prizna kako doto. Za cilj vseh njenih stremljenj pa se ji postavi — moža, zakon. Kjer pa je sin namenjen za »g-ospoda«, tam čaka sestre velika sreča, da bodo kdaj pri njem lahko zavzele mesto kuharice, gospodinje. — Brez podpore se ob sedanjih razmerah v tujih vseučiliških mestih ženska nikakor ne more vzdrževati. Pa še druga ovira stoji Slovenkam na potu do studiranja na tujih univerzah. Ta ovira je sicer le malokdaj edina in glavna, in tudi ni nepremagljiva, ali ovira je vendar. Mislim namreč na tra- dicijonalno naziranje, ki stavi žensko pod kuratelo, ter zahteva, da živi in nastopaj 300 ženska, vsaj dokler je nikida, pod vednim varstvom in v vednem spremstvu matere ali kake starejše garde-dame. Zdaj je pa težko mislHi, da bi mali ali kakšna teta mogla pustiti gospodinstvo in rodbino ter se preseliti z abiturijentko v tuje vseuči liško mesto, kjer ne biva nikaka sorodna ali sicer prikladna znana družna, da bi se pri isti dekle spravilo v varnost. Posebne gardne dame tudi ni mogoče najeti, in — evo, nove ovire za ženski vseučiliški študij v tujem mestu. Vsem tem oviram in težkočam bi se v glavnem odpomoglo, ako bi dobila I^jub- Ijana svojo univerzo. Že s tem,, da bi do- mači najvišji ku'turni zavod priznal ženskam pravico do višje znanstvene izobrazbe, bi se izpodkopala tla predanju, ki jim krati to pravico ter jih zadržuje v nevednosti in površni plitkosti. Alaterijelno vprašanje bi postalo lažje in jednostavnejše, istotako bi postalo nepotrebno nadziranje, dokler bi sploh z drugimi tudi ta tradicija ne šla v grob. Z jedno besedo : Ustanovitev vseuči- lišča v Ljubljani je v najožji zvezi s spe- cijalnimi interesi slovenskega ženstva v najširšem zmislu ter mu mora že iz tega vzroka biti »srčna skrb.» Dolžnost vsake Slovenke je torej, da, kjerkoli in kakorkoli more, dela propagando za ustanovitev vse- učilišča v Ljubljani. , 301