GOSPO DARSKO
RAZSTAVIŠČE
LJUBLJANSKI VELESEJEM
ORGANIZIRA POLEG STALNIH RAZSTAV SLO-
VENSKEGA GOSPODARSTVA SPECIALNE RAZ-
STAVE IN SEJME ZA POSAMEZNE STROKE GO-
SPODARSTVA REPUBLIŠKEGA, ZVEZNEGA ALI
MEDNARODNEGA ZNAČAJA. VSE TOZADEVNE
VEČJE PRIREDITVE SO VNESENE V MEDNA-
RODNI KOLEDAR RAZSTAV. V ČASU, KO NI
RAZSTAV, SO RAZSTAVNI OBJEKTI NA RAZPO-
LAGO TUDI ZA RAZNE KULTURNE, DRUŽABNE
IN   ŠPORTNE   PRIREDITVE,   KONGRESE
UPRAVA: LJUBLJANA, TITOVA C. 50
Telefon: 311-022, dir. 310-920
VSAKOLETNE
RAZSTAVE IN PRIREDITVE
NA GOSPODARSKEM RAZSTAVIŠČU
V LJUBLJANI
MODNI SEJEM • JUTRO • ALPE-ADRIA •
SETEX • LESNI SEJEM IN SALON POHIŠTVA
IZMENOMA VSAKO DRUGO LETO • VINSKI
SEJEM • HORTIKULTURA • SODOBNA
ELEKTRONIKA   •   SKI   EXPO
KRONIKA
ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO
XXI. letnik     Ljubljana 1973     2. zvezek
Vsebina drugega zvezka
Ivo   Pirkovič:   O koreninah »cvetočega balštata« —
Stran 81
Jaro Sasel:  Bernardin iporečan ali k poreškim in ko-
prskim antikam — Stran 85
Miroslav Pahor: Constitutio Momiliani v letih 1521—
1535 — Stran 88
Anton   Svetina:   Odlomki iz koroške zgodovine —
Stran 97
Janez  Höfler:   Iz neke jezuitske anketne knjige —
Stran 105
Prvenka Turk: Ladislau Benesch — Stran 110
Dušan Nečak: Prispevek k vprašanju primorskih be-
guncev v letih 1918—1920 — Stran 120
Josip 2ontar: Pavlu Blazniku ob sedemdesetletnici —
Stran 127
Iz starih fotografskih albumov — Stran 131
Iz dela naših zavodov in društev — Stran 133
[
Nove publikacije — Stran 136
Na ovitku
Smledniška legenda — slika na panjski končnici
Slovenski etnografski muzej v Ljubljani
Ureja uredniški odbor
Glavni urednik Olga Janša
Odgovorni urednik Jože Zontar
Izdaja In zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija \a Itra-
jevno zgodovino — PredstavnUk Majda Kunaver — Tisk tiskarna
»Toneta Tomšiča« v Ljubljani — Uredništvo in uprava v Ljubljani,
Mestni trg 27/III — Tekod račun pri SDK podružnica 50101-678-47483
(Ljubljana, Miklošičeva cesta 8) — Letna naročnina 23 din, posamezna
številka 10 din
PubUkaciJa šteje med proizvode iz 7. točke prvega odstavka 36. čle-
na zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni
list SFRJ, št. 33-316/72), za katere se ne plačuje temeljni davek od
prometa proizvodov (mnenje Republiškega sekretariata za prosveto
in-kulturo št. 421-2/72 od 25/8-1972)
o KORENINAH »CVETOČEGA HALTŠTATA-
IVO PIRKOVIC '   '     ¦
Čeprav nam dajejo zgodovinski, filološki in
arheološki viri za proučevanje Ilirov in halš-
tata dovolj solidno gradivo, smo si z neizčiš-
čenimi teorijami, kot so pojmi »protoiliri« in
»etnogeneza Ilirov« na Balkanu, precej zame-
glili jasne poglede, v čemer nam tujci skoraj-
da ne sledijo. O predilirskem železarstvu v
Vzhodnih Alpah se že nihče ne upa govoriti.
O vzrokih »cvetočega halštata« razpravljamo
z nedopustnimi pojmi moderne ekonomike,
kot je »hiperprodukcija« in podobno, česar
v halštat in tudi še v poznejše dobe prav go-
tovo ne smemo vnašati. Danes, bi se hotel
omejiti prav na vprašanja o koreninah »cve-
točega halštata«, ker nam obljubljajo razčiš-
čenje nekatterih osrednjih arheoloških prob-
lemov, kot so nerešene uganke: odkod strmi
vzpon halštatskega železarstva v 6. in 5. sito-
letju pr. n. š.; odkod razcvet njegove este-
tike; kje iskati delavnice situlske umeitnosti,
konkretno, ali izvira stičenska siitula iz hal-
štatske kovačnice ali halštaitska iz stičenske,
in še kaj?
POMEN KLIMATSKIH NIHANJ
ZA STUDU ARHEOLOGIJE
Ze razširitev študija o topografiji antičnih
mest in cest v rimski Savii na proučevanje
klimatskih nihanj mi je pomagala do neka-
terih bistveno novih spoznanj, ki ne bi bila
mogoča sicer po nobeni drugi poti. Pokazalo
se je, da se z domnevnim 400-letnim klima-
tološkim ciklom dobro skladajo velika prese-
ljevanja ljudstev in menjavanja kultur vsa-
kih 400 let. Stiristoletno periodo klimatskega
ritma sestavljata, grobo vzeto, vselej dve hla-
dnejši in deževnejši stoletji, ki jim sledita
dve toplejši in sušnejši. Deževnejša veka sta
ugodnejša za nomadsko živinorejo, sušnejša
za poljedelstvo. Tako sta bili 8. in 7. stoletje
pr. n. š. mokri in hladni. Ilirska ljudstva so
bila takrat po naših nižinskih pašnikih ob re-
kah s svojo kulturo žamih grobišč še pretež-
no pastirska. To velja v najsplošnejšem ok-
viru tudi za druga indoevropska ljudstva v
halštatski Evropi. Da sita 6. in 5. stoletje suhi
in toplejši, ugodni torej za poljedelstvo, do-
kazuje že pridelovanje vina, ki ga izpričuje
situlska umetnost in pivski pribori v halštat-
skih grobovih. To so bili torej celo odlični
pogoji, da se je v cvetočem halštatu močno
razvilo poljedelstvo tako pri naših Ilirih kot
tudi v drugih halštatskih deželah. Razvilo se
je celo v toliki meri, da so se znašla indo-
evropska ljudstva v hudi krizi. Preitiran de-
lež poljedelske hrane je namreč za človeka
strupen, zdravilo pa si je indoevropski polje-
delec našel v — kuhinjski soli.
Že stari zgodovinarji so slutili, da je pri-
nesel močnejši razvoj poljedelstva po koncu
ledene dobe diluvialnemu lovcu in živinorej-
cu neko fiziološko krizo, ki je zgodovinarji
niso razumeli. Danes vemo, za kaj je šlo.
ZDRAVILO ZA STRUPENOST
POLJEDESKE HRANE
Kalij in natrij moraita biti v človeškem or-
ganizmu v določenem ravnovesju. Kalij je
koncentriran bolj v celicah, natrij zunaj njih,
v krvi. V zadnji svetovni vojni so zdravniki
na zahodnih bojiščih odkrili, da prihaja pri
težkih ranjencih do vdora kalija iz uničenih
celic v kri, kar vodi do krize, ki jo napak
označujemo kot »živčni šok«. V resnici pomeni
zasitrupitev s kalijem. (Ze smo' brali o za-
strupljanju otrok s špinačo, bogato kalija,
zlasti če je še gnojena s kalijevimi gnojili.)
Nagel dodatek natrija krvi v obliki raztop-
ljene kuhinjske soli pospeši izločitev kalija
iz krvnega obtoka, kar prepreči ali vsaj olaj-
ša »živčni šok«. Z nekaj litri zelo slane vode
so na zahodnih bojiščih reševali do 90 od-
stotkov takih težkih ranjencev, ki so v prvi
svetovni vojni že podlegali smrti zaradi živč-
nega šoka.
Poljedelska hrana dovaja človeškemu or-
ganizmu večje količine kalija, kot pa hra-
na lovcev in živinorejcev. Evropska ljudstva
so se zato z močnim premikom iz živinoreje
v poljedelstvo v 6. stoletju začela usodno za-
81
stična, lialštatska gomila ob železniški progi (današnjipremer ca. 40 m, ohranjena višina ca. 4 m); 6.-5. stoletje
stare ere. Gomila, ki je zasnovana okrog prvotnega groba legendEirnega prednika, vsebuje grobove iz nekaj za-
porednili generacij ene same družine v širšem smislu. Foto Narodni muzej
strupljati. Zdravilo so si našla nagonsko v
kuhinjski soli, ki so jo začela dodajati rast-
linski hrani. Nove poljedelske dodatke k me-
su so imenovali »solate«, kar pomeni »soljene
jedi«. V francoščini tiči koren »sal« razen v
>vsalade« tudi »sauce«, v nemščini razen v
>>Salat« tudi v »Sülze«. Da začno indoevrop-
ska ljudstva nekako isti čas iskati sol in poz-
najo vsa solate, kaže, da gre sredi starejše
železne dobe res za splošen močan premik iz
živinorejskega v agrarno gospodarstvo hkrati
na vsem halštatskem kulturnem področju.
VELIKA REVOLUCIJA EVROPSKE ZGODOVINE
Uvajanje rabe soli sredi halštata ne pomeni
torej nekega novega razkošja rastoče člove-
kove življenjske ravni; ne pomeni samo iz-
boljševanja okusa hrane z neko novo začim-
bo, ampak gre tudi za usodno vprašanje hal-
štatskega človeka, kako preživeti. Ta nuja je
vodua v eno največjih zgodovinskih revolu-
cij evropske kulture, kar jih poznamo. Prej
so se ljudstva spopadala s sosedi samo za bo-
ljše pašnike in ropanje tujih čred. Splošnih
mednarodnih evropskih problemov ni bilo.
Sedaj preprežejo iskalci soli celino z novimi,
tako imenovanimi »solnimi cestami«, ki jih
včasih morda napak štejejo med starejše jan-
tarske«. Sled za njimi je »via salaria« iz
stare Ostie v deželo italskih Sabinov. V Rim
so karavane s soljo prihajale skozi »porto sa-
lario«. Nastajajo naselja z besednim korenom
»sal« in »hal«, ki štejejo med najstarejša.
Pred halštatskimi ljudstvi vstaja vrsta no-
vih, sedaj mednarodnih problemov: bohoten
razvoj celinske trgovine s soljo, ki opušča sta-
rejše plačevanje z govedom (pecunia iz pe-
cus) prejšnjih živinorejcev z novim menjal-
nim sredstvom, železom. To prinaša nova
vprašanja sporazumevanja in določanja me-
njalnih vrednosti, vzdrževanja cest, varno-
sti proizvodnje in prometa. V Hallstattu je
26 odstotkov grobov vojaških. Novi red v
mednarodnih odnosih pomeni v bistvu pora-
janje običajnega (nenapisanega) mednarod-
nega prava, ki pa ga poznamo bolje na mor-
skih kot celinskih cestah.
Agrarna družba razvije tudi svojo lastno
mednarodno kulturo: astronomijo in elemen-
tarno matematiko v službi koledarja polje-
delskih sezon; praznovanja sončnih obratov,
setve in žetve; razne agrarne mite in kulte,
kot jih vidimo v halštatski Byči skali na
Moravskem in v situlski umetnosti (žrtvene
živali, scene praznovanj). Morda životari ne-
kaj te kulture že prej kot ostanek iz starejših
agrarnih dob, saj pozna žita že neolitski člo-
vek. Halštatska agrarna kultura pomeni v
ritmu klimatskih nihanj le nov vzpon, ki po-
veže razkroj eni nomadski svet v kulturno
enotno družbo.
82
VZPON HALŠTATSKEGA ŽELEZARSTVA
V tej luči je treba sedaj poudariti, da je
»cvetoči halštat« nekaj čisto novega in kako-
vostno različnega od prve polovice starejše
železne dobe. Druga polovica ni v svojih bi-
stvenih potezah zrastla iz prve morda organ-
sko in samo zato, ker je stari halštatski me-
talurg izpopolnil svojo tehnologijo ter začel
zaradi svoje hiperprodukcije iskati kupcev
zunaj svojih ozemeljskih meja, kakor danes
precej splošno menijo. Prav nasprotno: ne-
odložljive in kar usodne življenjske potrebe,
vprašanje, kako preživeti, so halštatskega že-
lezarja prisilile, da je svojo železarsko tehno-
logijo izpopolnil in proizvodnjo povečal v to-
likšnem obsegu, da ni pokrival več le potreb
svojega poljedelstva, lovstva in vojske, am-
pak lahko tudi izvažal za plačevanje soli.
Tu nas čakajo sedaj bistveno nova spozna-
nja. Ker nimamo v naših deželah razen jan-
tarja nobenih arheoloških dokazov za trgovske
stike s severom, s Hallstattom, pač pa opa-
žamo vplive iz sevemoitalskih kulturnih sre-
dišč, napak sklepamo, da si je utirala ilirska
trgovina poti samo na zahod, ne pa na sever.^
Zopet prav nasprotno: ilirski izvoz je šel od
vsega začetka zunanje trgovine samo na sever
in samo za sol, ki ni mogla pustiti arheoloških
sledov. Za to novo potreibo vsega ljudstva so
Smarjeta  (Šmarješke Toplice),  halštatska nekropola:
leva naličnica bronaste čelade iz 5. stoletja stare ere
(višina = n,3 cm). Pridevek iz groba bojevnika. Hrani
Narodni muzej. Foto Narodni muzej
Mokronog, keltska nekropola: simbolično uničen že-
lezni keltski meč (dolžina = 87 cm). Pridatek v grobu
bojevnika iz 3. stoletja Iz stare ere. Izkopano v drugi
polovici 19. stoletja. Hrani Narodni muzej. Foto Na-
rodni muzej
morali Iliri znatno dvigniti proizvodnjo že-
leza. Ce pa pomislimo na silne napore, koliko
več rude je bilo treba odtlej taliti, koliko že-
leza prekovarti in obdelati v uporabne pred-
mete ter jih nenehoma nositi čez gorate de-
žele in reke na daljni sever, bomo kar po-
dvomili, da bi zmogli istočasno začeti razvi-
jati (razen za kakšen knežji luksus) trgovino
tudi z zahodom. Zanjo ne vidimo nobene
življenjske potrebe, saj ostaja ilirsko gospo-
darstvo, če izvzamemo sol, še naprej izrazito
avtarkično: proizvaja vse, kar potrebuje de-
žela.
Sedaj lahko z gotovostjo rečemo, da izvira
halštatska situla iz dolenjske delavnice, ne
stičenska iz halštatske. Torej so pomembne
delavnice situlske umetnosti res v naši ožji
domovini, česar na primer Otto-Herman Frey
še ne more zanesljivo trditi.*
Estenski in bolonjski arheološki vplivi ne
pomenijo nujno, da je naša dežela s severno
Italijo trgovala. Na halštatskem tržišču so šli
hitreje in ugodneje v zamenjavo za sol teh-
nično boljši in estetsko lepši izdelki. Zato so
začeli mojstri dolenjskih halštatskih delavnic
posnemati nekatere kvalitetnejše italske
vzorce, katerih lepota se je oplajala iz sta-
rejših in bolj razvitih sredozemskih kultur.
Tako posnemanje poznajo vse dobe človekove
zgodovine. Halštatsko tržišče soli je bilo tudi
pomemben mednarodni vzorčni sejem, ki je
spodbujal proizvodnjo vsega halštatskega kul-
turnega področja in ga selekcijsko usmerjal
v enovit okus, v tako imenovano »situlsko
umetnost-K.
83
KONEC CVETOČEGA HALSTATA
Ko keltski vdor v Severno Italijo razruši
tamkajšnje halštatsko gospodarstvo, se v ilir-
ski ekonomiki, to se pravi, njenem železar-
stvu, nič ne spremeni. To dovolj jasno go-
vori o tehnološki in ekonomski neodvisnosti
našega halštata od zahoda. Šele poznejši pri-
hod Keltov tudi k nam pomeni konec našega
cvetočega halštata. Novo ljudstvo prinaša
novo gospodarstvo in nov okus. Karavane ne
odhajajo z železnimi izdelki nič več na daljni
sever po kameno sol. Dežela se oskrbuje od-
tlej z morsko soljo iz solarn, kot je pri
mestecu Halietum, kjer stoji danes Izola.
Halietuma niso ustanovili Rimljani, ki pra-
vijo soli »sal«, ampak še pred Rimljani Kelti,
ki so sol imenovali »hal« in dal'i ime tudi
Hallstattu.
Kelti plačujejo sol z drugačnim izvozom in
prvič tudi z denarjem. Gospodarstvo dežele
ne visi več izključno na železarstvu, čeprav
se na latobiškem področju (prej ne!) skoraj
čez noč močno razvije.
Rimljani še bolj spreminjajo strukturo go-
spodarstva v naMh deželah in Iliriku. Zlasti
po panonskem uporu se polaste vsega našega
in ilirskega železarstva za oboroževanje bal-
kanskih in orientalskih armad. V izvozu na-
ših dežel na rimski trg, ki ga omenjata Stra-
bo in Plinij, pa slovi med živinorejskimi, po-
ljedelskimi in prdrodnimi artikli zlasti še
»noriško železo«, za katerega lahko danes do-
kažemo, da so ga proizvajali tudi po vsej
Kranjski tja do noriških mej na Gorjancih.
OPOMBE
1. Crucium, Situla 10. Ljubljana 1968, str. 71—
74. — 2. F. Stare, Vače. Ljubljana 1954, str. 151. —
3. Otto-Hermann Frey, Krieger und Salzherren,
1970, p. 87.
84
BERNANDIN PORECAN ALI K POREŠKIM IN KOPRSKIM ANTIKAM
JARO SASEL
V Ugledni reviji Italia medioevale e uma-
nistica je Maria Pia Billanovich objavila dva
prispevka, mimo katerih ne sme ne naša jav-
nost ne naša znanost. Prvemu je dala naslov
Una miniera di epigrafi e di antichita (Rud-
nik napisov in antik), izšel v letniku 12 (1969)
197-293, drugemu Capodistria in eta romana
e il pittore Bernardino Parenzano (Koper v
rimski dobi ter slikar Bernardin Porečan),
v letniku 14 (1971) 249-289 (napisan delno
skupno z Giovanno Mizzon). V nadaljnjem
oba kratko povzamem; če si tu in tam vmes
dovolim lastno pripombo, je ta namenjena
našemu bralcu in noče izvrstni in točni sesta-
vek Marije Pije Billanovich kakorkoli dopol-
njevati.
Benediktinski samostan sv. Justine v Pado-
vi slovi na eni strani zato, ker je v 15. sto-
letju sprožil reformo, na osnovi katere so bili
obnovljeni skoraj vsi benediktinski samostani
Italije, na drugi pa, ker mu je zgodovina do-
delila častno mesto v umetnostih Benečije. V
arhitektonskem sklopu samostana je namreč
velik križni hodnik — Chiostro Maggiore —
imenovan tudi Dipiwto, ker so bile stene pri-
zemnega hodnika (it. sottoportico) poslikane
s scenami iz življenja sv. Benedikta. Konec
15. stoletja je namreč Bernardin Porečan
(prim. Fiocco v umetnostno-zgodovinskem le-
ksionu Thieme-Becker XXVI [1932] 231) ok-
rasil s freskami zadnjo arkado zahodnega de-
la hodnika in prvo vzhodnega in vse arkade
(razen prve na levi) severnega dela križnega
hodnika. Pol stoletja pozneje je njegovo delo
dokončal slikar Girolamo dal Santo, ki je
naslikal freske z isto tematiko na preostalo
ostenje. Vlažna padovanska klima je kma-
lu načela umetnine, ki so skorajda povsem
propadle že ob koncu 18. stoletja, ko je bil
samostan po sekularizaciji spremenjen v vo-
jašnico, kar je k dokončnemu uničenju od-
ločilno pripomoglo. Nekaj odsekov fresk so
pozneje sneli ter jih hrani sedaj deloma Me-
stni muzej v Pavi j i, deloma zbirka Louis Mo-
rant v Londonu; zadnje preostanke, ki so jih
z vso skrbjo konservirali in sneli, hrani med
leti 1954-59 obnovljeni samostan sam.
Čeprav so freske kot celota — lahko reče-
mo — propadle, pa o njih vsebini, zaporedju,
tehniki in celo detajlih govore minuciozni so-
dobni opisi in nekoliko poznejše risbe. Naj-
natančnejše opise je podal zgodovinar in sa-
mostanski opat Girolamo da Potenza (+ 1619)
v nekaj rokopisnih delih, ki jih hranita Bi-
blioteca civica* in Biblioteca universitaria v
Padovi. Freske bolj mimogrede obravnava še
nekaj piscev, med njimi nekateri menihi, ki
so se ukvarjali z zgodovino samostana. Konč-
no je do neke meje važen vir zanje še ka-
kih 20 danes že redkih reprodukcij s konca
18. stoletja. Te so delo Padovanca Francesca
Mengadija, ki je seveda izbiral subjektivno.
Kompozicijski sistem umetnine je bil na-
slednji: Osnovo je sestavljal pas fiktivne mar-
morne stene, nad katero je tekel horizon-
talen trak. Pod vsako sceno je bila v tem tra-
ku etiketa in v njej kot legenda latinski dis-
tih. Glavna scena je zavzemala vso arkado
in je segala višinsko do kapitelov. V sredini
vrhnje lunete je bilo vselej doprsje kake
benediktinske osebnosti, levo in desno pa
heraldično postavljena, vsebinsko ustrezna
dogodka iz Starega in Novega testamenta.
Sliko je od slike ločila bogato z groteska-
mi ornamentirana lezena, ki se je spuščala
od kapitela do omenjene marmorne stene.
Glavne scene so bile polne portretov sodob-
nikov, vedut Padove in Rima, samostanov,
miniatur, grških in rimskih arhitektonskih
ruševin z arami in odlomki napisov na na-
grobnikih. Vse je bilo v slavo sv. Benedikta
pretkano z učenostjo tedanje dobe, z grško,
rimsko, egipčansko in babilonsko mitologijo.
Bernandinovemu opusu pripiše avtorica še
signirano sliko iz galerije Estense v Modeni
ter dvoje platen iz berlinskega državnega
muzeja, katerih reprodukcije tudi objavlja.
Eden od dokaznih elementov za identifika-
cijo slikarja, ki se ga pri tem posluži, je
analiza pismenk, ki jih je porabljal in ki so
na vseh njegovih delih, tudi na berlinskih,
identične.
Učena avtorica je v bistvu posvetila študi-
jo, ki je vzorna in temeljita, dvema vpraša-
njema, (1) kdo je bil Bernandin Porečan, (2)
ali so rimski spomeniki, ki jih je reprodu-
ciral, fiktivni ali stvarni.
1. Po splošno sprejetem naziranju, ki se
je posebej v zadnjih decenijih živahno obli-
kovalo, je bil Bernardin (Bernard) Porečan
(Parentino, Parenzano, da Parenzo) rojen 1437
in šolan prejkone v Poreču in Benetkah. Sli-
kal je v Padovi konec stoletja, se iznenada
odrekel vsemu posvetnemu, vstopil v av-
guštinki red in umrl 1531 v samostanu sv.
Mihaela v Vicenzi. Ker vzdevek 'Parenzano'
ni redek po Benečiji, so posamezni strokov-
njaki j eli vezati na slikarja razna krstna ime-
na (Lorenzo) in ločevali posvetno ime od re-
dovniškega. Ugotavljali so, da je bil njegov
oče Johannes in tudi slikar v Padovi, da je
bil Bernandin vrhu vsega pisec dela Lilium
Missae in končno puščavnik. Podobno so
strokovnjaki iz generacije v generacijo pove-
čevali tudi njegov slikarski opus in mu pri-
pisovali, poleg zgoraj navedenih sigurnih ozi-
85
roma signiranih del še druge freske, pred-
vsem v avguštinskem samostanu Monteortone
na Colli Euganei, v Padovi, v Vicenzi ter tudi
posamezne slike in miniature. Avtorica jih —
v dokaj šn j i meri oprta na konkretne podatke
— zavrne ter se v nadaljnjem posveti iden-
tifikaciji osebe.
Brez posebne težave odkloni enačenje Ber-
nardina s piscem cerkvenega dela Lilium
Missae, ki ga je sestavil benediktinec Bernar-
do de Parentinis iz province Tolosa 1342 in
je bilo v 15. in 16. stoletju večkrat ponatis-
njeno.
Pokaže tudi, da je treba ločiti med slikar-
jem in njegovim soimenjakom Bernardinom
da Parenzo, ki je bil eremit in prerok, slav-
na oseba v Italiji 16. stoletja, znan na pape-
škem dvoru, med plemstvom in po dvorih.
Ta je bil rojen 1437 v Benetkah in je živel
dolgo v Mantovi. Ni znal ne pisati ne brati
— njegova desna in pišoča roka je bil me-
nih-teolog Anselmo Botturnio — in se je ok-
rog 1515 posvetil prerokovanju. Napovedoval
je razvoj dogodkov, posebej političnih, kar
avtorica bogato ilustrira z originalnimi teksti.
Umrl je 1531 v Vicenzi, njegov nagrob-
nik, ki ne obstaja več, je bil prepisan.
Za slikarja samega je le malo zanesljivih
dokumentov. To je predvsem nekaj listin v
samostanu sv. Justine, kjer je omenjen v le-
tih 1493-95 in kjer je prejkone nenadoma
umrl, tako da ni končal fresk in je ostalo
delo več kot 40 let nedovršeno. Listinsko ugo-
tovljeno je torej deloval Porečan v Padovi
od junija 1493 do novembra 1495 (tako G. Mi-
zzon), kar Billanovicheva z dokajšnjo ver-
jetnostjo podaljša za eno leto nazaj, ker po-
skuša identificirati z njim nekega magistra,
ki se omenja leta 1492 in nosi ime Bernardi-
no pictor q. ser Johannis de Venetiis.
2. Porečanovi napisi. Zaradi tisoč drobnih
antik, ki sta jih oba umetnika uspela vtkati
v kompozicijo svojih fresk križnega hodnika
samostana sv. Justine, so te zaslovele v uče-
nih krogih tedanje Evrope tako, da so si jih
hodili mnogi od vsepovsod ogledovat, prepi-
sovat in prerisovat. Med njimi je bil tudi uče-
njak iz Schleswig-Holsteina Marquard Gude,
ki si je 1662 v Padovi pod vodstvom tamkaj-
šnjega učenjaka Sertorija Orsata ogledal fre-
ske in prepisal napise. Theodor Mommsen
sam v samostanu ni delal, na freskah tedaj
že več ničesar ni bilo, upošteval pa je Gude-
jeve prepise, ne da bi jim preveč zaupal,
zato je poreške odrinil v skupino ** falsae vel
alienae, CIL V 220*—224*. Avtorica tekste
ponovno analizira, opiraje se pri tem pred-
vsem na prepise Girolama da Ponteza v nje-
govem Elucidariju, na Gudejeve prepise in
v enem primeru na Mengardijevo reproduk-
cijo. Ugotovi skupno 20 tekstov, od katerih
6 uspešno locira v Parentium, s čimer izlušči
nov element, da je slikar od tam doma, ter
pokaže hkrati na nov vir za poreške napise.
Te v nadaljnjem kratko povzamem.
1 In. It. X 2,41 = CIL V 354 (na Bemardinovi
sliki 4). K literaturi, ki je tam navedena,
je treba dodati Elucidarlo t. 7 r, M. P. Billano-
vich 2?7 n 1 ter na osnovi tega besedilo nagrob-
nika precizneje oblikovati, kot sledi. D(is) m(ani-
bus) I Matinianae c[oniugi] \ karissimae o[ —
2 In. It. X 2,47 = CIL V 359 = 221,* nagrobnik
Tussidije Storge (na Bemardinovi sliki 4). K lite-
raturi je treba dodati Elucidario f. 7 r, dalje
tiskano reprodukcijo Mengardija iz leta 1794 (ki
jo hrani Biblioteca Civica di Padova) ter M. P.
Billanovich 229 n. 2. Tekst ostaja neizpremenjen,
prejkone je bil glagol fecit izpisan, ne okrajšan.
Gentile nastopa tudi na Stalenskem Vrhu na
Koroškem med izvozniki istrskega olja, gl. A.
Degrassi, Scritti vari di antichita II (1962) 958
n. 53.
3 Nagrobnik (na Bemardinovi sliki 4), ki nima
direktne paralele v Poreču ali okolju in ki ga
CIL V objavlja med padovanskimi dvomljivimi
dvakrat, pod št. 219* in 220,* kar M. P. Billano-
vich 230 n. 3 korigira. K doslej znani literaturi
je treba dodati Elucidario i. 7 r, ki besedilo ne-
točno reproducira: C. Clausio C. /ilio P. V. P. dex-
tro Aedi. i. i. viro Causo C. Titi Marcellia Eu. Sor.
P. t) X. Na osnovi dejstva, da je napis rokopisno
ohranil tudi furlanski učenjak iz sedemdesetih
let 16. stoletja, Iacopo Valvasone di Maniago il
Vecchio, ki je zbiral gradivo izključno iz Furla-
nije in obmejnih pokrajin, ter na osnovi dejstva,
da je gentilno ime Clausius doslej dokumentira-
no dvakrat, enkrat v Istri na napisu z vrha Korona
pri vasi Kringa in enkrat v Ninu, avtorica dokaj
utemeljeno sklepa, da je nagrobnik, ki je bil na-
risan v padovanskem križnem hodniku samo-
stana sv. Justine, originalno iz Istre. Močno ver-
jetna je tudi misel, da je odlomek In. It. X 2,213
z vrha hriba Korona, hranjen danes v Poreču,
dejansko odlomek nagrobnika, ki ga je bil na-
risal Bernardin Porečan. Obravnava dalje prob-
lem tribus Pupinije v tem področju, upravne
pripadnosti teritorija Pedene (Pičan) in razpro-
stranjenosti tergestinskega agra v Istri.
4 CIL V 224* (na Bemardinovi sliki 6): navaja
na osnovi Gude-jevega prepisa, ki se glasi: ai...
! e. p. 1.1 cybeles s. K tam navedeni literaturi
je treba dodati sedaj Klucidario f. 9 r ter M. P.
Billanovich 240 n. 4, ki s Porečem ne najde ohra-
njene povezave, razen da nastopa na tam ohra-
njenem, vendar drugem spomeniku tudi ime
Cybeles, In. It. X 2,196.
5 V sklopu Bernardinove kompozicije je na
fragmentu spomenika upodobljen deček, ki z ra-
meni podpira napisno ploščo s črkami S. I. P. V.
Glej Elucidario f. 9 r M. P. Billanovich 241 n. 5
domneva, da gre za kak poreški fragment, ki je
pozneje izginil.
6 Isto velja za drug spomenik z grifonom na
isti kompoziciji in z napisom: Coio Pont. Mit.
Tribunitio S. A. Glej Elucidario f. 9 r ter M. P.
Billanovich 241 n. 5.
86
Na koncu je treba opozoriti, da so stiki med
Padove in Istro bili tesni posebej — tako je
dokumentirano — za časa obnovitvenih del
na samostanski baziliki v začetku 16. stole-
tja, kajti ves marmor in stavbni kamen so
navozili iz poreških kamnolomov. V te eko-
nomske stike, ki so obstajali najbrž tudi ob
gradnji drugih uglednih stavb po mestih se-
verno-italijanskega primorja, se vklaplja pre-
tok prebivalstva, delavcev in obrtnikov med
eno in drugo deželo in marsikoga — kot ka-
že razširjen priimek Parentino — tako tudi
Bernardina, je pot privedla v Padovo iskat
dela, kruha in uspeha.
Tudi v freskah, ki jih je v nadaljevanju
Bernardinovega dela izpeljal do kraja Giro-
lamo dal Santo, je reproducirana vrsta epi-
grafskih spomenikov. M. P. Billanovich (str.
243 ss) dokaže, da jih je črpal in kopiral iz
tedanjih epigrafskih zbirk, predvsem Giaco-
ma Mazzocchija Epigrammata antiquae Ur-
bis (Roma, 1521) ter Pietra Apiana in Bartolo-
meja Amanzia Inscriptiones sacrosanctae ve-
tustatis (Ingolstadii, 1534). Spomeniki so pre-
težno iz Rima, le eden iz Kopra (In. It. X 3,
23 = CIL V 504) — tudi po Apianovi zbirki
— med njimi je tudi ponaredba Cicerono-
vega nagrobnika, ki jo M. P. Bilanovich (str.
255 ss) kulturno-zgodovinsko zanimivo osvet-
li, drugi pa tedaj 'moderna' ponaredba na-
grobnika rimskega dramatika Marka Paku-
vija (2. stoletje pred Kr.).
Ker tudi na berlinskem platnu Bernardina
Porečana nastopajo odlomki rimskih napisov
— tu so mnogo slabše ohranjeni in repro-
ducirani od onih v Padovi — poskuša M. P.
Billanovicheva identificirati tudi te. Presene-
tljivo, vendar prepričevalno ugotovi, da gre
za tri fragmente iz Kopra, ki jih je Porečan
prekomponiral v en sam napis na profilira-
nem bloku. Na prvi pogled je vidno, da ta
napis ne sestavlja organske enote, marveč da
je kontaminiran vsaj iz are in nagrobnika.
7 In. It. X 3,2 = CIL V 485, Silvanu posvečen
žrtvenik. K tam navedeni literaturi je treba do-
dati Bernardina Porečana berlinsko sliko, ki jo
reproducira M. P. Billanovich na tablah XVI in
XVIII 2 ter analizira na str. 259. Tekst z novim
podatkom ni spremenjen, zgolj tehnično dopol-
njen.
S In. It. X 3,6 = CIL V 487, odlomek nagrob-
nika mestnega funkcionarja. Dodati k literaturi
Bernardina Porečana berlinsko sliko s komen-
tarjem in izpeljano identifikacijo M. P. BiUano-
vicheve str. 261.
9 In. It. X 3,10 = CIL V 490, mejnik nagrobne
parcele. Dodati k literaturi Bernardina Porečana
berlinsko sliko, ki jo objavlja M. P. Billanovi-
cheva na tablah XVI in XVIII 2 ter analizira na
str. 262.
Koprski epigrafski material dokazuje, da ga
je Porečan zabeležil, ko je bil osebno v tem
mestu. Najbrž je odšel odtod kot mnogi dru-
gi v Benetke. Verjetno je bil v oblikovanju
svojega odnosa do antike pod vplivom veli-
kega Cesare del Mantegna, gotovo pa je že od
doma prinesel nagnjenje k risanju antik —
morda po vzgledu kakega istrskega humani-
sta (Raffaele Zovenzoni?) — imel je gotovo
tudi vsaj nekaj višjo kot povprečno šolsko
izobrazbo.
Končno se avtorica posveti še preiskavi in
analizi ostalih antik, ki sta jih oba slikarja
— Bernardin Porečan in Girolamo dal Santo
— upodabljala. Najprej se ustavi ob hierogli-
fih, egipčanskih starinah, poda razvoj tovrst-
nih študij v Evropi in pokaže, da je prav v 15.
in 16. stoletju eksplodirala egiptološka moda
in fantastična interpretacija ostankov te kul-
ture, kar je bogato odmevalo po Padovi. To
je bila doba, ki je sprožila proučevanje sve-
te pisave hieroglifov in njih interpretacije.
Eden od študijskih centrov je bila Padova,
logično je, da je vse, kar je zanimalo tedanjo
učeno Evropo, našlo odmev tudi na freskah
benediktinskega samostana. Tudi opat Gaspa-
ro de Pavia, ki je do neke meje zasnoval
freskantoma ciklus podob, je pri tem aktivno
sodeloval; z veliko verjetnostjo nakaže, da je
on posredoval Porečanu kopije frizov z rim-
skega spomenika, ki je bil tedaj v San Loren-
zo fuori le Mura (danes v Museo Capitolino)
in ki ga je Porečan vkomponiral v svoje de-
lo. Na podoben način analizira avtorica ele-
mente, ki jih je Bernardin vkomponiral iz
Konstantinovega slavoloka v Rimu. Dalje, ob-
ravnava odkritje 'Livijevega' nagrobnika v
Padovi ter napis na sarkofagu sv. Justine na
povsem nov, kritičen način, ki je vreden
občudovanja, predvsem tudi, ker nam pribli-
ža omenjeno dobo z novega aspekta.
* Ta hrani pod signature B. P. 4898 njegovo za
samostansko zgodovino najvažnejše rokopisno de-
lo: Elucidario et vero ritratto della pittura del
Chiostro del Monasterio di Santa Giustina di
Padova fatto da Eccellentissimi Pittori, con la
dichiaratione delle Figure e Figurati, Favole de
Poeti, Historie, Lettere Egiptiache, Simboliche,
Et altre cose ingeniöse.
** Kratice, ki jih v naslednjem porabljam:
CIL Corpus inscriptionum Latinarum. Elucidario,
glej prejšnjo opombo pod črto. In. It., Inscrip-
tiones Italiae. i
87
CONSTITUTIO MOMILIANI V LETIH 1521—1535
MIROSLAV PAHOR
V vojni, ki so jo v letih 1508—1514 boje-
vale s Habsburžani, so bile Benetke v mno-
gočem odvisne od zvestobe podložnih mest
in občin. Te so jim dajale precej vojakov in
vojaške opreme, predvsem ladij, ki so pom-
nožile beneško pomorsko armado; ta je plula
po severnem Jadranu in zapirala izhode iz
Trsta, Devina, Stivana in drugih habsburških
krajev. Med mesti, ki so služua Benetkam
s polno predanostjo, a tudi z določenimi ra-
čuni in lokalnimi interesi, ki so bili vedno
sestavni del politike tamkajšnjega Velikega
sveta, je bil Piran. Ta je že leta 1508 oborožil
100 ljudi, ki so se z beneško floto borili pri
Trstu. Nadaljnjih 100 oboroženih mož iz Pi-
rana se je udeležilo beneškega pohoda na
Devin. Providur, oziroma komandant beneške
severne flote Hieronim Contarini, ki je imel
na skrbi vse istrske operacije, je določil
tretjo piransko stoini j o, da je šla v boj proti
Pazinu, in ko je bil ta osvojen, je stotnija
ostala tam kot posadka, ki je bila vredna
posebnega zaupanja.*
Na pohodu proti Pazinu je piranska četa
osvojila Momjan. Iz poročila Hieronima Con-
tarinija izvemo, da je bila ta osvojitev na
moč lahka, saj so sle Momjančani predali
brez boja, oelo z upanjem, da bo življenje pod
Piranom lažje, kakor je bilo pod grofovsko
družino Ravnikarjev, ki je dotlej vladala v
Momjanu in okoliških vaseh ter zaselkih.
Contar ani poroča dalje, da so Pirančani pro-
stovoljno in na svoje stroške prevzeli voja-
ško obrambo gradu.^ Zaradi takšnih zaslug
so poslanci Velikega sveta piranske občine
zaprosili providurja, da bi smeli zadržati
omenjeni teritorij in tako povečati obseg ob-
čine. Ker pa Contarini po svoji oblasti tega
ni smel dovoliti, je napisal dožu obširno po-
ročilo o teh dogodkih in v njem toplo pripo-
ročil, da bi beneške oblasti sprejele piranske
odposlance, ker je bil mnenja, da je bila že-
lja občine po povečanju občinskega ozemlja
»več kot poštena in — za beneške oblasti —
skoraj potrebna, zato da se obdrži omenjeni
grad.« Poročilo je bilo napisano in podpisano
na beneški triremi pri Kopru 7. julija 1508.'
Ni dvoma, da je Veliki svet občine Piran
že tedaj izvolil prve poslance, ki so odšH v
Benetke, da bi doža in Svet naprošenih pre-
pričali da bi bil Momjan v njihovih rokah
varen. Očitno pa je, da to prvo odposlanstvo
ni opravilo nič. Vendar Veliki svet te zadeve
ni mogel postaviti ad acta. Spomladi leta
1510 srečamo v Benetkah dva nova piranska
odposlanca, Dominika Petrogna in Vincenca
de Castra, ki sta dožu ponovno obrazložUa
zadevo okoli momjanskega gradu in ozemlja.
Med drugim sta se postavila na stališče, da
je Momjan v srcu piranskih interesov. To
pot je odposlanstvo Pirana doseglo zaželeni
cilj. Ker je Piran skoraj dve leti skrbel za
varnost Mom j ana brez stroškov za državo in
je tja pošiljal posadke in potrebni material
in ker je vse kazalo, da so tudi Momjančani
želeli biti priključeni občini Piran, je dož
Leonard Loredan 23. maja 1510 sklical Svet
naprošenih in dal zadevo v razpravo. Na
osnovi doževega poročila je Svet sprejel
sklep, ki se v prostem prevodu glasi: »Spre-
jemamo sklep, da se naj momjanski grad s
pripadajočim ozemljem izroči naši zvesti oib-
čini Piran, ki naj tako poveča svoje ozemlje.
Piran je dolžan braniti omenjeni grad s po-
sadko in vsem, kar je potrebno za ohranitev
kraja. Zato bo mesto Piran dajalo republiki
60 dukatov na leto kot priznanje in rento.«
Sklep Sveta naprošenih je dož 28. maja 1510
spremenil v dukal z izrecnim naročilom te-
danjemu piranskemu podestatu Dominiku
Tronu, da ga prepiše v svoje uradne akte in
ga vrne prosilcu. Ker je bil dukal naslovljen
na podestata »in njegove naslednike«, je imel
moč zakona.*
Kako so živeli prebivalci momjanske gro-
fije v prvih enajstih letih piranske oblasti,
lahko samo ugibamo. Iz uvodnega dela tako
imenovane »Constitutio Momiliani« je rečeno
med drugim, da so se leta 1521 zbrali pod
podestatovim vodstvom piranski sindiki Fran-
čišek Goina, Almerik in Janez Petronio in dru-
gih »dvanajst deputato v« piranske občine ter
trije vaški župani s področja grofije tj. Simec
Valices, župan Momjana, Thonjaz (najbrž
Tonač), župan vasi Brdo in Peter Barch, žu-
pan vasi Brčeniga, da »bi reformirali spodaj
navedena poglavja« in »zapisali po podlož-
nikih potrjene stare običaje omenjenih kra-
jev«. Dejstvo, da se govori o reformiranju,
nam daje slutiti, da je med leti 1510 in 1521
veljal v momjanski grofiji — poleg starih
zakonskih običajev — neki neohranjen piran-
ski zakon, ki ga je bilo treba pregledati, .po-
praviti in na novo napisati. Ni dvoma, da so
vaški župani na tem sestanku branili tako
imenovane »stare običaje« in svoje pravice
v vaški oblasti. Iz pritožb, ki jih bomo ome-
nili kasneje, lahko spoznamo, da so bili žu-
pani v obravnavanem času nekak ve2ini člfen
med kmeti in občino. Bui pa so tudi neke
vrste mirovni sodniki, ki so preprečevali, da
bi drobni spori med kmeti dobivali obliko in
vsebino dragih in dolgotrajnih pravd, ki bi
mogle mnogokdaj povzročiti veliko gospo-
darsko škodo. Prav tako je iz pritožb razvid-
no, da so se ukvarjali deloma tudi z nižjim
sodstvom. Glavna njihova -pravica pa je bilo
sklicevanje vaških kmečkih zborovanj, kjer
so kmetje razpravljali o vseh vaških gospo-
darskih in političnih zadevah tj. o vseh svo-
jih pravicah in dolžnostih. Čeprav jih refor-
mirana konstitucija izrecno ne navaja, je iz
omenjenih pritožb razvidno, da so vaški žu-
pani ostali tja do leta 1534 in tudi kasneje.
Na osnovi omenjenega sestanka v pode-
statski pisarni, kjer so prisotni sklenili, da
je treba dati Momjanu zakone, po katerih
»naj bi se — če je to mogoče — vladalo več-
no«, in da je treba upoštevati tudi stare obi-
čaje, red in zakonitost, je podestat Jernej
Morosini sestavil nov momjanski zakon ali
konstitucijo, kakor jo običajno imenujemo.
Constitutio Momiliani je listina, ki jo je
Morosini izdal in podpisal 5. avgusta 1521.
V njej je izrecno poudarjeno, da je izdana
za Momjan in druge kraje momjanske gro-
fije, ki jih je tretja piranska četa osvojila
leta 1508 in ki jih je Piran dobil v last z
dukalom 28. maja 1510. listina je sestavlje-
na iz dveh pergamentov, ki sta bila nekoč
zlepljena. Sčasom je klej popustil in doku-
ment je razpadel na dve osnovni pergamentni
ploskvi, ki merita 39,8 cm v širino. Višina
zgornjega tj. uvodnega dela je 52,3 cm, spod-
njega zaključnega dela pa 54,8 cm. Poleg uvo-
da, ki smo ga že nakazali, vsebuje dokument
38 členov, ki urejajo vladanje bivše momjan-
ske grofije. Členi niso niti oštevilčeni niti
razporejeni v neki smotrni red, ki bi nam
neposredno povedal, kaj je hotel zakonoda-
jalec doseči. Vendar s podrobnejšo analizo
lahko strnemo vsebino listine na sledeča
področja: Pravice Benetk kot države, pravice
Pirana kot matične občine, dolžnosti in pra-
vice kaštelana tj. oblastnika, ki je nadomestil
grofa in končno dolžnosti in pravice kmetov
oziroma prebivalcev grofije.^ Naj takoj po-
vem, da se iz te razporeditve ne da ugotoviti,
koliko se je Morosini naslonil na želje in za-
hteve prebivalstva, ki so ga predstavljali trije
vaški župani na omenjenem sestanku. Ana-
liza vsebine nam bo dokazala, da stari zakon-
ski običaji pri sestavi listine skorajda niso
prišli v poštev.
Na štirih mestih se listina ukvarja s samo
grofijo in njeno neposredno posestjo. Zato si
najprej oglejmo, kakšna je bila momjanska
posest. Grofiji so bile podrejene vasi Momjan,
Brdo in Brčeniga" in Sorbar s pripadajočimi
zaselki. V Momjanu so našteli petinpetdeset
kmetij.' Neposredna lastnina gradu je bilo
sedem polj s po šest oralov orne zemlje, na
katerih je raslo 27 orehov, in tri polja, kjer
je raslo 247 kostanjev. Dalje je bil v Momja-
nu mlin, ki ga je graščak dajal v najem za 5
dukatov letno. Poleg tega sta bila tukaj dva
fevdna mlina, ki sta prinašala po 11 lir za-
kupnine. V Sorbar ju je ünel grad dve kme-
Razvaline gradu v Momjanu (15. stoletje)
ti j i, kjer so posebej imenovana orna zemlji-
šča, travniki in pašniki. V Brdu je bilo štiri-
najst kmetij. V popolni lasti graščine je bil
tukaj samo en vinograd. Tega je graščak da-
jal v kolonski zakup, tako da sta si graščak
in kolon delila vsak pol pridelka. V Brčenigi
je bilo 13 kmetij; od teh je bua ena v lasti
župnišča. V tej vasici je imela graščina 27
njiv in 20 vinogradov in vinogradniških pušč.
V zaselku Pjumontu je imel grad dva trav-
nika.
Kmečke dajatve so bile različne od kraja
do kraja. Desetina, ki je obsegala deseti del
pridelka pšenice, ovsa, sočivja, vina in letnega
prirastka drobnice, je bila po predpisu za vse
enaka. Vendar je zakonodajalec predvidel še
celo vrsto drugih dajatev. Tako so kmetje v
Momjanu plačevali od vsake kmetije še pet
kupljenikov^ pšenice, en kupljenik ovsa, dve
umi (momjanske mere) vina in 100 lir davka
v denarju. Za Brdo in tamkajšnje zaselke so
predpisali dva kupljenika pšenice, dva kup-
Ijenika ovsa, poldrugo urno vina in dve liri
davka v gotovem denarju od vsake kmetije.
Za Brčenigo so predpisali po tri lire davka
in eno pogačo na kmetijo. V Sorbar ju, ki je
bil na ozemlju občine Koper, kjer piranska
oblast ni mogla predpisati vseh dajatev, so
določili šest lir najemnine, dve kokoši in dve
pogači na leto.
Poleg tega je bil v navadi še davek na vole.
Vendar je občina v tem primeru skrbela, da
se število vprežne živine ni zmanjševalo.
Zaradi tega so obdavčili samo tiste gospodar-
je, ki so redili po enega ali dva vola. Tako
je bil za momjanske kmete določen davek
89
dveh kupljenikov pšenice na vola. Kmet pa,
ki je redil tri ali več volov, je bil tega davka
oproščen. Enako velja za Brdo in druge kraje
s to razliko, da znaša ta davek tukaj štiri
kupljenike pšenice in štiri kupljenike ovsa.
Zakaj takšne razlike, ni popolnoma jasno.
Vsi grajski podložniki so imeli dolžnost, da
so ob božičnih praznikih dajali gradu po en
tovor drv za kurjavo (ca 180 kg).
Vse to — poleg tlake, o kateri bo govor
kasneje — je dobival urad kaštelana. Za tako
majhno ozemlje so bili to precejšnji dohodki,
ki so jih večale druge služnosti kmetov.
Dobršen del listine je bil posvečen dolžno-
stim in pravicam kaštelana. Temu je pode-
stat Morosini posvetil kar štirinajst členov.
Predvsem je predvidel, da voli kaštelana
Veliki svet občine. Razumljivo je, da je moral
biti izvoljen vsako leto drug kaštelan. Skupaj
z njim je Veliki svet volil še dva kaštelanova
družabnika, katerima je občina predpisala po
trideset dukatov letne plače iz grajskih do-
hodkov. Družabnika sta imela pravico pri-
nesti v grad vino in hrano za svoje potrebe.
Oba je Veliki svet volil z namenom, da bi
organizirala in nadzorovala straže. Zato jima
je bUo prepovedano, da bi se oddaljila od
gradu brez kaštelanovega dovoljenja. Tu je
omenjen še pomočnik (fameglio). Tega je pla-
čeval kaštelan iz svojih dohodkov, njegova
dolžnost pa je bila pomagati pri organizaciji
in nadzorovanju straže. Veliki svet je sklenil
kaštelanu odtrgati 25 dukatov od njegovih
dohodkov, če bi pomočniku ne določil plače.
To pomeni, da je znašala plača pomočnika 25
dukatov letno. Tu je še rečeno, da mora vsak
kaštelan potrošiti letno štiri dukate za vzdr-
ževanje gradu in rediti enega konja, očitno
zaradi hitrejših zvez s Piranom.
Prva in glavna dolžnost kaštelana je bila
obramba gradu. Sestavljalec konstitucije si
je dovolu groziti s smrtno kaznijo (de perder
la testa) in drugimi kaznimi za upor, če bi
si kaštelan drznil začeti kakršnakoli pogaja-
nja za vrnitev gradu (bivšim lastnikom). Po-
destat kot najvišji organ Benetk v Piranu,
je celo prepovedal kaštelanu, da bi zapustil
ozemlje grofije pod pretnjo takojšnjega od-
poklica. Ta člen nam dokazuje, da so imele
Benetke velik vpliv na sestavljanje konstitu-
cije. To pomeni, da so beneške oblasti že
vedele, da so Ravmikarjevi nasledniki vložili
tožbo pri cesarskem sodišču v Tridentu za
vrnitev grofije. Zato se je bilo treba bati po-
skusov, da bi se Ravnikar j evi dediči s tujo
pomočjo polastili gradu.
V nadaljnje dolžnosti kaštelana je spadala
prehrana ljudi, ki jih je poklical na tlako.
To je veljalo tako za dela na grajskem zem-
ljišču, kakor za dela pri vzdrževanju gradu
in grajskih poslopij, vključno z oljnim mli-
nom. Med dolžnostmi v zvezi z gradom je
bila tudi skrb za grajski obrambni jarek in
prostor okoli gradu, ki je meril v širino, ko-
likor je znašala razdalja od enih do drugih
vrat (okoH 60 m). To zemljišče je bilo prepo-
vedano tako za nove gradnje kakor za obde-
lovanje.
Kaštelan je moral redno obiskovati podre-
jene kraje. Razen Momjana, kjer je bila nje-
gova prisotnost stalna, mu je predpis veleval
štirikrat obiskati Brdo, dvakrat Brčenigo in
druge gradu neposredno podrejene kraje (z
izjemo Sorbarja, ki je bil upravno pod kopr-
sko občino), nedvomno v vlogi sodnika. Zad-
nja med njegovimi dolžnostmi je bila v tem,
da je moral vsakega posameznega naslednika
tj. novega kaštelana, oba družabnika in po-
močnika seznaniti z vsebino listine in upravo
grofije. Kolikšno važnost je občina pripise^
vala tej dolžnosti, naj pokaže predvidena glo-
ba 100 dukatov, kolikor bi kaštelan tega ne
storil iz neubogljivosti ali pozabljivosti.
Med kaštelanove pravice je sodilo pred-
vsem nižje sodstvo. Vse civilne pravde so z li-
stino prišle pod njegovo kompetenco. Sodstvo
je v celoti prepuščeno kaštelanovi vesti. Edi-
na omejitev, ki mu je bila dana, je bila v
obveznosti, da je sestavil zapisnik o vsaki
sodbi, da bi lahko obsojenci vložui priziv pri
podestatu v Piranu, če bi imeli sodbo za ne-
pravično.
Konstitucija je bila namenjena kmečkemu
ozemlju, zato je povsem razumljivo, da se je
ustavila predvsem na škodah, ki jih je pov-
zročala živina (našteti so konji, kobile, osli,
oslice, mezgi in mule, svinje in merjasci, koze
in kozli, krave in voli) na tujih zemljiščih
predvsem vinogradih, vrtovih in njivah. V
takšnem primeru je lahko kaštelan obsodil
gospodarja na globo, ki je znašala 10 soldov
za vsako glavo, ki so jo našli v škodi. Poleg
tega je bil gospodar živine obsojen na povr-
nitev povzročene škode. Izjema so biLi voli in
krave, za katere je smela znašati globa le 4
soMe. Cenitev škode je sestavljalec konstitu-
cije zaupal »zaupanja vrednim ljudem«.
Sledi določba, ki garantira kaštelanu delno
prodajo vina iz grajske kleti. Listina je nam-
reč prepovedala prebivalcem Momjana pro-
dajo vina pred dnevom sv. Stefana, če bi
kaštelanu v tem času ne uspelo prodati vsaj
24 um grajskega vina po pravični, vendar
primerni ceni.
Dalje so tu določbe o sejmih. Momjanu kot
centru grofije je konstitucija dovolUa samo
en sejem na leto in to na dan sv. Janeza
Krstnika. V Brdu sta bila dovoljena dva sej-
ma. Predpis je garantiral kaštelanu ob sejmu
v Momjanu po dva solda od vsake trgovine
ali stojnice ter po en sold od gostilne in od
vsakega ražnja (tj. ognja, ki je bil namenjen
peki mesa za prodajo). Enake dohodke je do-
bival na sejmih v Brdu. Na vsakem sejmu
90
je imel pravico do prvega plesa. Sejmi sO
bili navadno združeni s plesom. Vendar se
plesi niso smeli prirediti brez njegovega do-
voljenja. V mlinih je občina garantirala ka-
štelanu brezplačno mletje grajskega žita.
Med pravicami, ki jih je listina določila
kaštelanu, pridejo v poštev še regalije. Sem
spada enodnevni proizvod mleka in mlečnih
izdelkov v mesecu maju, ki so ga morali od-
dati vsi kmetje. Prav tako spada sem obvez-
na oddaja ražnja oz. pratne pečenke ob za-
kolu prašičev in oddaja jezika ob zakolu go-
vedi. Končno so tu še obvezni prevozi graj-
skega žita in drugih pridelkov, ki so jih bili
dolžni opravljati vsi posestniki konj. Regalije
so veljale za vse gradu podložne kraje razen
Sorbarja.
Nujno je treba poudarti še eno pravico, ki
bi jo lahko imeli tudi za dolžnost. Kaštelan
je smel vsem obsojenim tatovom in drxigim
zločincem prepovedati bivanje na ozemlju
Momjana. Med zločince je sestavljalec listine
vključil tudi politične izgnance iz Pirana in
drugih občin. V zvezi s tem je bila kaštela-
nova dolžnost prepovedati shajanje zločincev
na svojem ozemlju. Kolikor pa bi le dajal
dovoljenje za bivanje in shajanje zločincev
v svoji grofiji, ga je smela občina razveljaviti
in kaštelana odpoklicati. Čudno prepletanje
pravic in dolžnosti! Vendar nam postane ra-
zumljivo, če pomislimo, da je bil kaštelan
predvsem piranski uradnik, tj. čuvar gradu
in ozemlja, ki ga je Piran osvojil v vojni in
za katerega je že tekla pravda med občino in
Ravnikarjevimi nasledniki. V tem pogledu je
imel predvsem dolžnosti, ki mu jih je dikti-
ral Veliki svet občine. Po drugi strani pa je
bil kaštelan trenutni naslednik grofov, ki so
bili na svojem ozemlju suvereni, ki so se —
vsaj v preteklosti — velikokrat vmešavali v
notranje zadeve Pirana. Iz tega političnega
prepletanja službe in suverenosti izhaja
pravno prepletanje pravic in dolžnosti. To je
tudi dokaz, da je ta člen nastal na podlagi
nekega starega zakona ali običaja, ki je veljal
v času momjanskih grofov in je dajal pravico
do azila predvsem političnim izgnancem. Iz
te pravice je nastala »pravica« do izgona in
dolžnost prepovedi shajanja vseh zločincev
na ozemlju grofije.
Poleg dajatev, ki jih listina navaja kot ka-
štelanove pravice, so imeli kmetje vse grofije
(zopet z izjemo Sorbarja) v njenih določilih
še celo vrsto drugih obveznosti in dolžnosti.
Tako so morali vsi kmetje opraviti sedem dni
tlake na leto. Tlako so opravljali na graj-
skem zemljišču. Kaštelan pa je smel predpi-
sati še potrebno število delovnih dni, ko je
bilo treba popravljati grajska poslopja in olj-
ne mline. Druga dolžnost, ki verjetno izhaja
iz prvih let piranske okupacije, je bila sploš-
na obveznost do straže, ki so jo morali oprav-
Grb momjansMh gospodov. Grb je datiran z letom
1538. Danes je vzidan na stransko fasado propadajoče
hiše pri vhodu v Momjan
Ijati vsi odrasli moški iz kmečkih družin.
Kaštelan je razporedil vse kmete v pare.
Vsak dan je prišel na grad po en par in
prevzel stražo na grajskem obzidju. Straža
je trajala 24 ur. Ko so se zvrstili vsi pari, je
spet prišel na vrsto prvi par in tako izmeno-
ma (a rodulo) vse leto.*
Ker so običajno strazili tudi polja, poseb-
no pa vinograde, domnevam, da so kmetje
opravljali tudi to stražo, kar pomeni, da je
bila vsaj nekaj mesecev na leto ta obveznost
dvojna. Gotovo pa je, da je veljala straža na
polju samo za nočne ure in da so stražarji
opravili le obhod zaupanega jim obdelovalne-
ga zemljišča.
Lastniki volov in druge vprežne živine so
bili dolžni tri dni orati na grajskem zemlji-
šču. Za te posestnike je veljala tudi obveznost
pospravljanja kaštelanovih pridelkov. Na
svoje stroške so zvozili vse grajske pridelke
v grad in ko je bilo potrebno, tudi v mlin in
nazaj. Obveznost prevoza je veljala tudi za
sočivje in seno.
Kmetje brez vprežne živine so bili dolžni
očistiti grajske njive vsega plevela in grmi-
čevja, vendar jim je moral kaštelan preskr-
beti hrano za vsak delovni dan. Ce je bilo
treba, so taki kmetje opravljali tudi posle
slov, kar pomeni, da so prenašali grajsko
pošto, vendar samo v Piran in samo uradno
tj. občinsko pošto.
Glede prodaje živilskih pridelkov in izdel-
kov je obveljala obveznost, da so kmetje po-
nudili svoje pridelke najprej gradu in podlož-
nikom neposestnikom po ceni, ki naj bi ve-^
91
Ijala za pravično. Šele, ko so se vsi prebivalci
grofije oskrbeli s hrano, so smeli kmetje pro-'
dati svoje viške na prostem trgu tudi zunaj
graščinskih in občinskih meja. Kakor v sa-
mem Piranu je tudi na področju grofije ob-
veljala prepoved uvoza vina, olja in žitaric,
če je bilo v gradu in na ozemlju, ki ga je
upravljal kaštelan, teh pridelkov dovolj. Ra-
zumljivo je, da je iz te določbe zopet izvzet
Sorbar, kjer je smela tak predpis diktirati
samo občina Koper.
Sledi določilo, ki obvezuje kmete, da so
javljali kaštelanu, kdaj se je katera od ob-
stoječih hiš podrla.i* Kaštelan je smel dovo-
liti, da se takšne hiše obnovijo ali popolnoma
prezidajo.
Med kmečke pravice v momjanski grofiji
je spadala predvsem stara pravica do zboro-
vanja}^ Konstitucija je pooblastila kaštela-
na, da je to pravico nekoliko omejil, kajti
z novim določilom so se smeli kmetje sesta-
jati na zborovanjih in sestankih le v njegovi
prisotnosti in z njegovim dovoljenjem. Če-
prav omejena, je ta pravica ostala in kakor
bomo videli, so jo kmetje tudi uporabljali.
Na zborovanjih so smeli kmetje obravnavati
vsa vprašanja, ki so se tikala njihovega go-
spodarstva, politike in življenja na sploh. Edi-
na omejitev, ki se je uvedla na novo, je v tem,
da niso smeli sklepati nobene zarote proti
Benetkam kot državi, torej tudi ne proti Pi-
ranu kot sestavnemu delu države. Edino v
takšnem primeru je imel kaštelan pravico in
dolžnost javiti zadevo vladajočemu piranske-
mu podestatu, ki naj bi ukrepal na najpri-
mernejši način. Kot rečeno, so imeli kmetje
pravico do pritožbe proti kaštelanovim sod-
bam in pravico do hrane, ko so delali na
grajskem zemljišču in na grajskih poslopjih.
Med gospodarskimi pravicami pa je značil-
na predvsem tista, ki oprošča davka na vole
vse tiste posestnike, ki so redili več kot dva
vola. S tem je občina stimulirala živinorejo,
kar je popolnoma razumljivo, če pomislimo,
da je bil Piran, ki na svojem teritoriju ni
mogel rediti dovolj živine, odvisen od uvoza
mesa. Prav tako je občina stimulirala kmeta
s tem, da mu je dovolua prosto prodajo ži-
vilskih viškov, da je na ozemlju grofije do-
voljevala semnje in tržne dneve in tudi sama
odkupovala viške kmečke proizvodnje.
Občina Piran si je v konstituciji zagotovila
kot svojo pravico predvsem kriminalno sod-
stvo. Sem spadajo zločini, kot so umor, tatvi-
na, pretepi, žalitve, rane oziroma poskusi
umora in drugi takšni »ekscesi«. Takoj, ko se
je zgodilo kaj takšnega, je bila kaštelanova
dolžnost pismeno sporočiti ves dogodek po-
destatu, ki je imel nalogo začeti proces po
predpisih piranskih statutov. Če so se držali
statutov, je takšne zločince sodil sodni zbor,
sestavljen iz podestata in štirih sodnikov.'^
S tem, da je Momjan izvzel iz krajev, kjer so
po statutih lahko bivali politični izgnanci in
kriminalci, torej s prepovedjo bivanja le-teh
na območju grofije, si je Piran zagotovil sko-
raj popolno inkorporacijo grofije v občinsko
ozemlje. Določilo, ki nam pove, da je moral
kaštelan ob nastopu službe predložiti občini
štiri zadovoljive garante, je še en dokaz, da
je bil kaštelan občinski uslužbenec s popol-
noma določenimi funkcijami, kar pomeni, da
je občina upoštevala grofijo kot popolnoma
svoj teritorij, čeprav s posebnim statusom. To
nam potrjuje tudi določilo listine, ki obve-
zuje prbivalce grofije, da so prispevali svoje
delo v obliki tlake ali robote tudi na občin-
skih objektih, po vsej verjetnosti na cestah,
kar je bil takrat običaj za vse piransko od-
raslo prebivalstvo.
Podestatu priznava listina kot regalijo dva
para kokoši, ki mu jih je moral kaštelan izro-
čiti iz svojega imetja za božične praznike.
Beneška vlada, ki je edina mogla izročiti
osvojeno ozemlje občni, si je v tej listini za-
gotovila samo dve pravici. O eni je bil že go-
vor pri obravnavanju kmečke pravice do
zborovanja, kjer se ni smelo sklepati nič, kar
bi lahko označui kot protidržavno. Druga
pravica Benetk pa je zadevala momjanske
gozdove. Benetke prepovedujejo sečnjo hra-
stov brez dovoljenja providurjev oziroma
upraviteljev državnega arsenala. Prekrške je
moral kaštelan sporočati podestatu. Vendar ta
ni smel soditi kmetov zaradi sečnje. Takšne
sodbe si je rezervirala direktno vlada tj. Svet
desetih z dožem na čelu. V dobi, ko se je be-
neška mornarica znašla na razpotju, ker so
bili v glavnem iztrebi j eni tako na italijan-
skem kopnu kakor v Dalmaciji vsi veliki hra-
stovi gozdovi, je bila takšna prepoved popol-
noma razumljiva. Poleg tega ima istrski hrast
za ladjedelstvo lepo lastnost, da raste pove-
čini ukrivljen in je torej predvsem uporaben
za gradnjo ladijskega ogrodja, tj. reber. Ra-
zumljivo je torej, da so si hotele Benetke
zagotoviti tak les.
To so v glavnem vsa določila listine, ki jo
imenujemo »Constitutio Momiliani«. Čeprav
je stilistično neurejena in jezikovno silno
nepopolna, iz nje dokaj jasno razvidimo, da
je Veliki svet občine Piran hotel dokaj libe-
ralno urediti vprašanje kmečkega podeželja,
ki ga je osvojil leta 1508. V primerjavi z za-
konom o naselitvi Kaštela iz leta 1476*' so
dobili kmetje momjanske grofije res nekoliko
manj pravic in več obveznosti oziroma obre-
menitev, vendar je treba poudariti, da je šlo
v primeru Kaštela za ozemlje, ki ga je bilo
treba naseliti, torej pritegniti kmečke nase-
ljence s pravicami, ki jih drugje ne bi mogli
dobiti, v primeru Momjana in okolice pa je
šlo za že naseljeno ozemlje, kjer so kmetje
živeli po zakonih fevdalnega reda. Če vzame-
92
mo v obzir to dejstvo, potem je bil status
momjanskih kmetov s konstitucionalno listi-
no, o kateri je govor, nedvomno izboljšan, kar
se tiče tlake in dajatev. Gotovo so kmetje to
od Pirana tudi pričakovali, ko so se leta 1508
prostovoljno predali četi, ki je odhajala v
Pazin. Po drugi strani je med dodelitvijo gro-
fije Piranu in podpisom konstitucionalne li-
stine minilo 11 let. To pa je doba, ki so jo
momjanski kmetje gotovo izkoristili, da so
izboljšali svoj gospodarski položaj predvsem
s tem, da so uspeli zmanjšati tlako in druge
dajatve ter obveznosti do gradu, ki so jim jih
nalagali stari zakoni. Da je bil položaj kme-
tov izboljšan, dokazuje tudi določilo, s kate-
rim je občina, da bi nekoliko zvišala kašte-
lanove dohodke, nan * prenesla civilno sodstvo
tj. v glavnem drobne spore med lastniki zem-
ljišč, ki so prej »po starem običaju« spadali
v kompetenco vaških županov in verjetno
njihovih zapriseženih zaupnikov."
Gotovo je, da zakonodajalec ni zapisal »po
podložnikih potrjenih starih običajev«, o ka-
terih govori v uvodnem delu listine, saj po-
glavja konstitucije niso uzakonila niti vaš-
kih županov. Se več: županom je bUo odvzei-
to nižje sodstvo. Čeprav abstrahiramo dej-
stvo, da je bilo sodstvo preneseno na kašte-
lana v glavnem zato, da bi se njegovi dohod-
ki povečali, je to pomenilo zmanjšanje žu^-
panske oblasti in s tem seveda pomena župa-
nov v vaški samoupravi, kar pomeni, da je
konstitucija omejila zakonsko moč »starih
običajev«. Vendar nam kasnejši dokumenti
nesporno dokazujejo, da so župani tudi po
podpisu in objavi konstitucije ostali člen va'-
ške oblasti, saj so bili v nekaterih primerih
prav oni tisti, ki so zagovarjali kmečke pri-
tožbe proti kaštelanom. Po drugi strani ni
bil zapisan običaj, da so kmetje pobirali pol
pašnine za pašo tujcev na srenjskih pašnikih
in jo uporabljali za popravilo in opremo cer-
kva. Tako se je zgodUo, kakor bomo videli,
da je tudi pašnina prešla v roke kaštelana.
Najbrž so iz konstitucionalnega dela listine
izpustui tudi druge stare običaje. Vendar pa
lahko rečemo, da je tradicija ostala živa tudi
po objavi listine in da so kasnejše pritožbe
prebivalcev grofije zasnovane na starih obi-
čajih, ki jih kaštelan ni priznaval, morala pa
jih je upoštevati piranska oblast, ki je re-
ševala pritožbe.
Momjančani so hoteli svoj položaj izbolj-
šati tudi po letu 1521, vendar se iz pritožb, ki
jih je 27. maja 1523 zabeležil podestat Sil-
vester de Leze, vidi, da so se pritožui skoraj
izključno proti dragi piranski birokraciji in
izrabljanju položaja, ki si ga je privoščil kaš-
telan. Podestat je sicer že prej »slišal« neka-
tere pritožbe na račun kaštelanov, zabeležil
pa jih je šele, ko se je v njegovi pisarni og-
lasil Bertold Modruša, kmečki župan v Mo-
mjanu. Ta se je najprej pritožil proti dragi
birokraciji. Kaštelani, pravi pritožba, si pri-
zadevajo, da bi z zavlačevanjem tožb iztis-
nili iz ljudi čimveč denarja. To izhaja iz dej-
stva, da ne spoštujejo starih običajev, ko so
vse civilne tožbe do vrednosti 8 lir brezplač-
no reševali vaški župani brez dragih pravd,
papirjev in drugih stroškov. Pravde, ki jih
vodijo kaštelani, pa so vezane na drage do-
kumente, sodne izreke in druge stroške. Sod-
bam sledijo pritožbe, ki so prav tako drage
kot pravde same.
Sledi pritožba proti določilu o prodaji 24
um kaštelanovega vina, preden se naj začne
prodaja kmečkega vina. Kaštelani so namreč
zahtevali, da bi se v gostilnah prodal ves vi-
šek grajskega vina, preden bi kmetje začeli
prodajati svojega. Dalje so sledile pritožbe
proti novim obremenitvam, ki so jih uvajali
podestati; te pa niso točno specificirane.
Gre verjetno za pritožbe proti odvečnim ro-
botam, ki so jih podestati navadno ukazali
na osnovi sklepov Velikega sveta. V tem pri-
mem gre najverjetneje za prepogosto delo na
cestah.**
V skrbi, da bi »občina obdržala omenjene
občane v svoiih meiah«, je podestat de Leze
skupaj s sindikoma Frančiškom Goino in Rey-
naldom Colombanom sklenil razveljaviti
določilo obravnavane konstitucije, ki je pre-
dajalo kaštelanu civilno sodstvo, in prepove-
dati vse nove obremenitve. Civilno sodstvo
je prevzel sam podestat. Ker pa je bilo prak-
tično nemogoče, da bi podestati tako pogo-
sto bivali na terenu, je upravičena domneva,
da je de Leze z obema sindikoma pooblastil
vaške župane, da »sodijo po starih običajih«,
kar pomeni, da je bila obnovljena ena od sta-
rih pravic momjanskih kmetov. Po dmgi
strani je bila nekoliko omejena kaštelanska
oblast. Glede vina je bilo sklenjeno, da so ga
smeli kmetje prodajati istočasno s kaštela-
nom. Ce pa je bilo treba vino kupiti, so ga
lahko kupili kjerkoli v občini, vendar šele po-
tem, ko je kaštelan prodal omenjenih 24 um.
Potem ko so momjanski kmetje tako uspeli
v vprašanju civilnega sodstva, so poskusili še
bolj omejiti kaštelanovo oblast in si — če-
prav posredno — zagotoviti del tistih dohod-
kov, ki si jih je prisvojil v nasprotju s kon-
stitucijo. Tako so se 12. marca 1533 pritožili
vaščani Brda proti odvečni tlaki, ki so jo
opravili 4. februarja tistega leta. Podestat ni
zabeležil, kakšno delo so kmetje opravljali
omenjenega dne.'* Tej je 17. maja sledila no-
va pritožba. Kmetje Momjana so se pritožili
proti kaštelanu Janezu Krstaiku de Castru,
ki je prepovedal pašo tujcev na ozemlju gro-
fije, ker so mu kmetje odrekli pravico do
pobiranja pašnine, katere polovico so po sta-
rih običajih smeli pobirati sami in so z izku-
pičkom opremljali in popravljali cerkve. Po-
93
destat Angel Morosini je zahteval in pregledal
predloženo dokumentacijo in po podrobnem
pregledu kaštelanovih listin ugodil obema
pritožbama. Najprej je prepovedal vsako od-
večno tlako, nato je preklical de Castrovo
prepoved paše tujcev na momjanskem ozem-
lju. Razsodba pravi, da je Morosini »zvedel,
da se je kaštelan de Castro proti starim obi-
čajem polastil vse pašnine, ki so jo plačevali
tujci v grofiji.« Zato je z zakonskim dopolni-
lom potrdil stare običaje s tem, da je razdelil
pašnino na dva enaka dela, tako da je dodelil
polovico kaštelanu, drugo polovico pa župni
cerkvi sv. Martina v Momjanu."
Podestat Morosini, ki je bil maja 1533 šele
na začetku svojega vladanja v Piranu, je
moral reševati nove pritožbe leta 1534. Dne
17. maja tega 1'eta se je pojavil v njegovi pi-
sarni mojster Candi in se v imenu momjan-
skih kmetov pritožil proti dejstvu, da novi
prebivalci Momjana niso podvrženi tlaki in
drugim dajatvam in obveznostim. Kmalu na-
to so se momjanski kmetje pritožili proti ka-
štelanu Petru Foii. Foia je namreč »dal izvoh
liti« pod pritiskom svoje oblasti že omenje-
nega mojstra Candija za župana v Momjanu
ter s tem ponovno kršil stare običaje vasi.
V dokumentu je rečeno, da so se vaščani upr-
li pod vodstvom Tomaža Sosiča in zahtevali
razveljavitev volitev. Čeprav je bila druga
pravda bolj komplicirana, ker je direktno
zadevala vaško samoupravo, se je Morosini
lotil najprej prve. Vendar, ker sta bili obe
prepleteni z imenom vsiljenega župana Can-
dija, je tudi prvo reševal dokaj dolgo. Z raz-
sodbo 3. avgusta 1534 je odločil, da je treba
Cerkvica v Brčenigi (sedaj Brič). Stavba ie verjetno iz
14. stoletja. Popolnoma je bila prezidana proti koncu
17. stoletja. Pred cerkvijo je Se zaznaven tržni prostor,
novo naseljenim prišlekom izročiti pol kme-
tije iz grajskih izpraznjenih posestev in jih
podvreči tlaki in vsem drugim dajatvam, ki
so jim podvrženi vaščani kraja, kjer so se na-
selili.«
Trenutno je bila druga pravda važnejša,
ker je zadevala stare pravice svobodne vo-
litve vaških županov. Iz dokumenta izvemo,
da so momjanski kmetje zaradi vsiljene vo-
litve Candija odpovedali kaštelanu vse služ-
nosti in odrekli vse obveznosti. Morosini, ki
so mu bile pri srcu tako koristi občine kakor
države in ki je verjetno že vedel, da se teht-
nica tridentinskega procesa med občino in
Ravnikarjevimi dediči ne nagiblje v korist
Piranu, se je hotel izogniti morebitnim novim
sporom s kmeti in je so&il popolnoma v nji-
hovo korist. Tako je dal razveljaviti vsiljene
volitve in vnesel v konstitucijo iz leta 1521
sledeče dopolnilo: »Vaščani morajo vsako le-
to neposredno izvoliti svojega župana. Kdor
je svojo funkcijo dovršil, nastopi kontumadj-
sko dobo enega leta. Ves ta čas zanj ne sme
biti reelekcije«.*« S tem je bil uzakonjen star
običaj o volitvah vaških županov in še neko-
liko zmanjšana kaštelova oblast. Vendar je
prišla razsodba v Momjan dokaj pozno. Šele
8. decembra so na občini v Piranu zabeležili
sporočilo kaštelana Foie, da so se kmetje ne-
hali upirati in da bodo ponovno opravljali
svoje obveznosti do gradu in kaštelana."
Tako je bila Constitutio Momiliani dopol-
njena. Listina, ki je že sama po sebi dokaj
liberalno uredila vprašanje kmetov na pod-
ročju majhne, osamljene grofije v severni Is-
tri in ki je bila do leta 1508 obkoljena od be-
neških posesti, je postala z dopolnili, razsod-
bami in sklepi, ki smo jih omenili, še liberal-
nejša. Res je, da je tlaka ostala in da so osta-
le vse druge dajatve in obveznosti, da imamo
torej opravka s svojevrstno fevdalno uredit-
vijo v neposredni bližini obale, kjer je že sto-
letja v življenju mestna samouprava. Vendar
je ta fevdalizem v primerjavi s fevdalizmom
v habsburških deželah dokaj mil. Normalno
gospodarsko življenje kmetov garantira na
kmetijskih proizvodih zainteresirana občina.
Občina garantira tudi legalnost, ščiti kmeta
proti samovolji kaštelana, ki se vedno bolj
spreminja v občinskega uradnika in nepo-
membnega vojaškega funkcionarja brez po-
litičnih pravic.
Iz pritožb, ki smo jih omenili, 1'ahko skle-
pamo, da se kmetje niso pritoževali proti si-
stemu, ki ga je Piran deloma prevzel od Rav-
nikarjev in omilil, deloma pa ustvaril v pi-
ranski dvorani Velikega sveta in podestatski
pisarni. Kmetje so se pritoževali le proti sa-
movolji kaštelanov, proti tako imenovanim
»novostim«, ki jih je povzrocal'a njegova bi-
rokracija, proti kršenju starih običajev, kar je
pomenilo tudi kršenje vaške samouprave ali v
94
širšem smislu vaške demokracije. Toda to
kršenje je pravzaprav povzročila konstitucija
sama s tem, da je vaškim županom odvzela
pravico do nižjega sodatva, torej tudi vse
praivde do »8 lir vrednosti«, kakor se izraža to-
zadevna pritožba, ki so bile po starem običa-
ju v pristojnosti županov. To pomeni, da so se
kmetje upirali proti tistemu sistemu, ki so
ga — na podlagi lastnega tolmačenja listine
— ustvarjali kaštelani sami, da bi si povečali
dohodke. Da so tak sistem ustvarjali kaštela^
ni, lahko sklepamo tudi po tem, da je npr.
Peter Foia »dal izvoliti« svojega poslušnega
župana; ta bi mu mogel pomagati pri kršenju
starih običajev, ki So bili po uvodu konstitu-
cije del kmečkih pravic. Vse kmečke pritožbe
so torej nastajale zaradi obrambe starih obi-
čajev. Obenem pa so te pritožbe branile in-
terese Pirana kot občine proti samovolji nje-
nih uradnikov. Podestatske razsodbe dokazu-
jejo, da so kmetje uspeli na vsej črti. Zato
je bila listina v končni fazi izboljšana v prid
kmečkih pravic. Toda v tistem trenutku so
kmečke pravice predstavljale tudi interese
občine.
S tem nastane vprašanje, zakaj je podestat
ali bolje Veliki svet po podestatu tako naglo
in brez prigovora popuščal momjanskim kme-
tom. Omenil sem, da je v Tridentu pred cesar-
skim sodiščem potekala pravda med občino
Piran, ki so jo zastopale Benetke, in dediči
Ravnikarjev, ki so jih verjetno zastopali pred-
stavniki Habsburžanov, zaradi momjanskih
posesti. Ni dvoma, da so si Benetke, ki so bi-
le na gradu v Momjanu prav tako zaintere-
sirane kakor na drugih svojih posestih, hotele
zagotoviti podporo najbolj prizadetih tj.
prebivalcev bivše grofije. Ti so bili vsaj v
nekem pogledu jeziček na tehtnici. Res je, da
tu še ne more biti govora o neki samooprede-
litvi momjanskega prebivalstva za Piran ali
proti njemu, za beneško državo ali za bivše
grofe, vendar je v Benetkah verjetno vladalo
mnenje, da bi znala podpora kmetov nagniti
tehtnico v prid beneškim, torej piranskim in-
teresom. Prav zaradi tega imamo tako naglo
popuščanje podestata in seveda Velikega
sveta in sindikov, ki sodelujejo s podesta-
tom pri reševanju momjan^h pritožb. To
pomeni, da je iz Benetk prišel vsaj namig,
naj si občina zagotovi podporo prebivalstva,
predvsem pa kmetov bivše grofije s tem, da
se vrne iz togega zakona, ki je zagotavljal ka-
štelanove dohodke, na stare običaje, ki so za-
gotavljali delno vaško demokracijo; ta bene-
škim in piranskim interesom ni mogla škoditi.
Po drugi strani so lahko kmetje izkoristili
takšno razpoloženje vlade v dveh smereh. Pr-
vič jim je vrnitev na stare običaje v nižjem
sodstvu olajšalo neko novo breme in drugič so
bili v igri Benetke — cesarstvo oziroma Piran
— nasledniki Ravnikarjev zainteresirani, da
bi si tudi v primeru vrnitve fevdalca zagoto-
vili obstoječo konstitucijo, izboljšano z obno-
vitvijo tistih starih običajev, ki so jim zago-
tavljali tudi nasproti graščaku večjo samo-
stojnost v sodstvu in lokalni samoupravi. Prav
zaradi tega, ker je grozila nevarnost vrnitve
fevdalca, ki pa politične pripadnosti ozemlja
ni mogel več spremeniti, si je bilo treba za-
gotoviti zakon, ki ga on ne bi mogel več spre-
meniti brez dovoljenja osrednjih diféavnih
oblasti. V bistvu so momjanski kmetje to do-
segli s podporo Benetk v letih 1533 in 1534.
Dopolnila in razsodbe, ki smo jih omenili, so
predstavljala trajen uspeh. To pa spet pome-
ni, da so imeli kmetje v svojih računih po-
polnoma prav.
Ohranjeni piranski viri nam ne povedo,
kako je potekal proces v Tridentu. Njegov
zaključek pa je neznani notar — razočarano
— takole zabeležil v repertorij: »Primer po-
glavja, ki ga vsebuje razsodba, naznanjena
v Tridentu: Dne 17. junija 1535 v pravdah in
razlikah, ki so obstajale med podložniki pre-
jasnega rimskega kralja (tj. cesarja) in pre-
svetlega gospostva Benetk: Dediči gospoda
Bernardina Ravnikarja naj se vrnejo v mom-
janski grad s pravico do sodstva v prvi in-
stanci in drugimi svojimi pristojnostmi.«^«
Takšna je bila razsodba tridentinskega so-
dišča. Piran je moral izročiti grofijo Momjan
Ravnikar j evim dedičem. V razsodbi je reče-
no, da so novi momjanski gospodje dobili pra-
vico do sodstva v prvi instanci. Torej je in-
korporacija momjanskega ozemlja v beneško
državo, ki jo je leta 1508 opravil Piran, pof-
polnoma obveljala. Grofom so bile vrnjene
tiste pravice, ki jih je konstitucija uzakonUa
kot pravice kaštelana. Gotovo je, da so kmet-
je obdržali vse pravice iz konstitucije same
in iz razsodb iz leta 1523, 1533 in 1534. Torej
je skoraj celotna konstitucija ostala v veljavi
tudi po vrnitvi grofov. Res je, da so ti imeli
v svojih rokah tudi kriminalno sodstvo, ven-
dar samo v prvi instanci. Druga instanca je
pripadala beneški državi in po njej piranske-
mu podestaitu. To pa dokazuje, da je bila gro-
fija Momjan tudi po vrnitvi dedičev Bernar-
dina Ravnikarja v delni odvisnosti od Pirana.
Da je to tako, dokazujejo kasnejši dokumenti,
ki so jih dali piranski podestati prepisati v
repertorij. Vendar so to vprašanja, ki ne za
devajo več obravnavane konstitucije.
OPOMBE
1. L. Morteani: Pirano per Venezia. Trst 1906,
str. 20 in nasi. Prim, tudi M. Pahor: Socialni
boji v občini Piran... Ljubljana 1972, str. 26.
— 2. Pismo flotnega providurja 7. jul. 1508 be-
neškemu dožu. Prepis v Repertorium rerum no-
tabilium... fo. 4. Mestni arhiv Piran. Prav tako
v kodeksu: Copie di documenti dal 1302 al 1602,
str. 10 in 10'. — 3. Prav tam. — 4. Dukal Leona-
95
da Loredana 28. maja 1510. Prepis v Repertori-
um rerum notabilium... f o. 4 in 4'. In Copie di
documenti dal 1302 al 1602. Str. 10 in 11. —
5. Listina 5. avgusta 1521. Listino je izdal po-
destat Jernej Morosini. Gl. Mestni arhiv Pi-
ran, III. zaboj lisün. — 6. Brčeniga, je bila vas
nedaleč od Brda. Danes je to kraj Brič s cerkvijo
približno 1 km od vasi, kjer je še viden tržni
prostor. — 7. «Tutti quelli hanno masi in Mu-
mian; piu e men che siano n». LV.« Enrico Ro-
samani v svojem Julijskem slovarju (E. Rosa-
mani: Vocabolario giuliano. Bologna 1958, enači
maso, lat. mansum, z dvorom ali kmetijo. Ce
naj potemtakem iščemo v bližini neko paralelo,
pio tem bi bil momjanski maso približno enak ve-
likosti kmetije okoli stancij na. Savudrijskem
krasu. Taikšna kmetija naj bi imela ca. 13 na
zemljišča vključno z gozdovi in travniki. Poiz-
vedovanja v Momjanu in Brdu so mi to domne-
vo potrdila z razliko, da so današnje kmetije
nekoliko manj uniformirane po velikosti, saj
imamo kmetije pod 10 ha pa tudi take, ki pre-
segajo 15 ha. — 8. Kupljenik (v listini cople-
nico ali tudi cuplenico. Predpisi uporabljajo
prav tako oba termina s to razliko, da
prepis v Repertoriju uporablja vztrajno
samo termin cuplenico) je votla mera.
Po S. Vilfranu (prim; Zgodovinski časo-
pis VIII. 1954. str. 51) naj bi držala 15—20 lit-
rov. Sam sem našel še ohranjeno v Merišču. S
poskusom sem ugotovil, da drži 12 kg pšenice.
Mera je lesena, cilindrične oblike z lesenimi ob-
roči in omamentirana z vencem hrastovih li-
stov. Po pripovedovanju kmetov v Momjanu je
imel »koplenik«, kakor ga tam imenujejo, sko-
raj vsaka boljša hiša. Velikosti momjanske ume
nisem mogel ugotoviti. — 9. Listina pravi:
»... far la guardia doi de loro per rodulo qu-
ando accadere et li sara comandato pieip il Ca-
stelan«. Tu ni razumljivo, ali gre samo za stra-
žo na gradu ali tudi na polju. V Momjanu pravi
izročilo, da so strazili tudi vinograde. — 10. V
telcstu je notar uporabil besede »anda in pus-
tota-", kar bi v našem primieru pomenilo hiše,
»ki so postale pušča«. V tem primeru bi mogli
govoriti o hišah, ki so jih prebivalci zapustili.
Iz konteksta pa je razvidno, da gre za podrte
ali podirajoče se hiše, ker se niso smele obnav-
ljati ali prezidati na novo, kakor pravi predpis,
brez kaštelanovega dovoljenja. — 12, Notar upo-
rablja izraz »far conseglio over regulla«. V lo-
kalnem dialektu pomenita besedi isto tj. sesta-
nek ali zborovanje. Tu lahko nastane domneva,
da so bila zborovanja dvojne narave. Tako ime-
ne verni »conseglio« naj bi bil letno zborovanje,
ko naj bi kmetje Momjana, Brda in Brčenige
volili svoje župane. »Regulla« ali »regula« ali
»regola« pa naj bi bili sestanki, ko so kmetje
določali vrstni red tlake, straže in drugih delov,
nlh obveznosti, kjer so torej določUi tako ime-
novani »rotulus« tj. izmeno stražarskih in de-
lovnih dni. — 12. Statuta communitatis Pirani
1384. Prim, poglavje o sodnildh. — 13. Reper-
torium remm notabilium. Na fo. 53 in 53' je za-
beležena pritožba vaškega župana BertoldaMo-
druše z dne 27. maja 1523. — 14. Prav tam. —
15. Prav tam. 16. Repertori um rerum notabili-
um... fo. 54.' i 7. Prav tam, — 18. Prav tam. —
19. prav tam. — 20. Repertorium rerum nota-
bilium ... f o. 4.
96
ODLOMKI IZ KOROŠKE ZGODOVINE
ANTON SVETINA 1
Pričujoči podatki so povzeti deloma iz os-
nutka razprave o koroški zgodovini, ki jo
pripravljam, deloma iz razprav v koroški zgo-
dovinski reviji Carinthii, ki jo izdaja zgodo-
vinsko društvo v Celovcu. Razprava, ki jo
pripravljam, bo obdelala neposredno zgodo-
vino koroških župnij, ki so bile od leta 1461
do leta 1787 inkorporirane ljubljanski škofi-
ji, posredno pa socialno in gospodarsko zgo-
dovino slovenskega prebivalstva na Koroš-
kem v tem času; podatki, posneti iz Carinthi-
je, pa naj izpričajo, kako je bilo še do konca
19. svoletja vse ozemlje južne Koroške od
Osojskega jezera do Spodnjega Dravograda
strnjeno naseljeno s prebivalstvom, ki je pri-
znavalo slovenščino kot svoj materin jezik.
Za uvod nekaj besed o političnem in go-
spodarskem položaju prebivalstva južne Ko-
roške v obdobju od 15. do 18. stoletja. Voj-
vodina Koroška je spadala v sklop dednih
notranjeavstrijskih dežel pod absolutistično
vladavino Habsburžanov. Kakor po vsej Ev-
ropi je prevladoval tudi v koroški deželi fev-
dalni red, to se pravi, da je bila vsa zemlja
razen nekaj izjem kmetov-svobodnjakov v
rokah fevdalne gospode. Razen tega je bilo
prebivalstvo razdeljeno na sloje. Avstrijski
vladarji so izdajali več uredb' zaporedoma, v
katerih so z izjemo najvišjega plemstva, naj-
višjih cerkvenih dostojanstvenikov in pravih
dvornih  svetovalcev  razdelili  prebivalstvo
na pet slojev in za vsak sloj predpisali, kako
se sme oblačiti in koliko sme izdajati denar-
ja pri porokah, krstih in drugih podobnih
praznikih. Podeželsko prebivalstvo, ki so ga
sestavljali povečini podložniki zemljiških go-
sposk, so se ukvarjali razen s poljedelstvom
in živinorejo tudi z domačo obrtjo, predvsem
s tkalstvom in z varjenjem piva — kamenega
ola, o čemer bo pozneje govor. Vidno vlogo
na podeželju je igrala duhovščina. Posebno
v času po rekatolizaciji, ko je postala Avstri-
ja po izreku »cuius regio, eius religio^< izra-
zito katoliška država, so imeli duhovniki nad
prebivalstvom ne le materialno, temveč tudi
družbeno-poUtično   in   duhovno   nadoblast.
Ker je imela vsaka farna cerkev, vsaka po-
družnična cerkev in vsaka župnija eno ali več
podložnih kmetij kot dotacijo za svoje vzdr-
ževanje, je spadala duhovščina med fevdalno
gospodo. V teh časih je država priznavala
zakon kot zakrament, zato je bilo vse za-
konsko in rodbinsko pravo v rokah cerkve-
nih oblasti. Razen tega je moralo vse prebi-
valstvo, staro nad 12 let, ob veliki noči op-
ravljati spoved in obhajilo. Med prebival-
stvo so razdelili spovedne listke in kdor ga
ni oddal, je lahko zapadel cerkveni kazni eks-
komimikacije, ki je bila v tistih časih ena
najhujših cerkvenih kazni in so izvršitev te
kazni podpirale tudi posvetne gosposke. Cer-
kev je imela v tem obdobju nadzorstvo tudi
nad vsem solstwm. Na podeželju je bilo ma-
lo šol, duhovniki pa so pri verouku poučeva-
li tudi druge predmete, kakor pisanje in ra-
čunanje, nadarjene dečke pa tudi v latinšči-
ni in jih pripravljali za duhovniški poklic.
Ljubljanska škofija je bü'a ustanovljena le-
ta 1461 z listino cesarja Friderika III., izdano
v Gradcu dne 6. decembra I46I, papež Pij 11.
pa je ustanovo nove škofije potrdil z bulo,
izdano v Pienci dne 4. septembra 1462.^ Obe
listini nas tu zanimata le toliko, da sta bili
kot dotacija nove škofije med drugimi določe-
ni tudi koroška župnija sv. Mihaela pri Pli-
berku s pripadajočimi vikariati in koroška
župnija sv. Nikolaja pri Beljaku s pripadajo-
čimi vikariati, prva v dotacijo škofovi menzi,
druga kot beneficij škofijskemu kapitlju. K
nadžupniji Šmihel pri Pliberku sta spadala
vikariata Pliberk in Črna ter župnija Vogrče,
k nadžupniji Šmiklavž pri Beljaku pa vikariati
Sent Rupert, Dvor, Skočidol in Lipa. Kmalu
po ustanovitvi škofije je bil sedež nadžupnije
Smihel pri Pliberku prenesen v Pliberk, ta-
ko da je postal vikariat Pliberk vodeči vi-
kariat za ta okoliš; v drugi polovici 18. sto-
letja pa sta bila iz župnije Priberk izločena
okoliša Mežice in Sent Danijela, kjer sta na-
stali samostojni župniji.
V Pliberku je imel leta 1239 svoj grofovski
sedež vovbrški grof Viljem drugi. Ko je rod-
bina vovbrških grofov izumrla, so gospostvo
Pliberk podedovali grofje Pfannenberški, za
njimi pa je prišlo mesto in gospostvo Pliberk
v last grofov Auffenstein. Leta 1368 so bili
Auffensteini zaradi vel'eizdaje oblegani v gra-
du Pliberk in poraženi. Tedanja lastnika gro-
fa Konrad in Friderik sta bila obsojena na
dosmrtno ječo, mesto, grad in gospostvo Pli-
berk pa je tega leta prišlo v last Habsbur-
žanov. Mesto Pliberk je prejelo mestne pra-
vice leta 1370, pravico do volitve mestnega
sodnika iz vrst meščanov pa leta 1393. Habs-
buržani so dajali grad in gospostvo Pliberk
v zakup. Leta 1523 je prišlo to gospostvo v
zastavno posest Andreja barona Ungnada, po
njegovi smrti pa njegove vdove Ane Marije
in sina Davida barona Ungnada, ki je bil za-
kupnik do približno leta 1573. Leta 1601 pa
je avstrijski nadvojvoda Ferdinand prodal
grad in gospostvo Pliberk Ivanu Ambroziju
grofu Thumu, lastniku grada in gospostva
Radovljica, za visoko kupnino 80.000 goldi-
narjev, medtem ko je mesto Pliberk ostalo
še nadalje deželno-knežje.^
97
Ti dve veji visoke koroške fevdalne družbe
omenjam zato, ker se njeni člani niso sramo-
vali slovenskega jezika. Člani rodbine baro-
nov Ungnadov, ki so bili od leta 1444 dalje
lastniki grada in gospostva Zonek (Sonneg)
med Globasnico in Zitarjo vasjo v Pod j uni,
so postali v 16. stoletju protestanti in so, ka-
kor je znano, podpirali izdajo in tiskanje slo-
venskih protestantskih knjig, ki so jih raz-
pečevali tudi med slovenskim prebivalstvom
Koroške. Baron David Ungnad je bil dolga
leta avstrijski diplomatski zastopnik na tur-
škem dvoru v Carigradu in mu je znanje slo-
venščine v njegovi službi mnogo koristilo.
Janez Ambrož grof Thum, ki je leta 1601 ku-
pil pliberško gospostvo, pa je bil v svoji mla-
dosti, kakor je to razvidno iz njegovega živ-
ljenjepisa,* posebno nadarjen za študij jezi-
kov, tako da se je na dunajskem dvoru razen
dveh jezikov, ki sta mu bila priroj ena,
to je nemškega in slovenskega (podčr-
tal pisec), učil latinščine, italijanščine in češ-
čine. Ta visoki funkcionar na dunajskem ce-
sarskem dvoru j e bil tudi naij višj i dedni dvor-
ni mojster za Kranjsko in Slovensko marko
ter najvišji dedni maršal goriške grofije in
se ni sramoval, da se po narodnosti ni čutil
le Nemca, temveč tudi Slovenca. Starost je
preživljal na pHberškem gradu, kjer je v vi-
soki starosti 84 let dne 14. septembra 1621
umrl in je tam pokopan v grajski kapeli.
Enajsti ljubljanski škof Oton Friderik grof
Buchheim, ki je v začetku leta 1641 nastopil
to službo, se je napotil dne 1. julija 1641 iz
Gornjega grada, da opravi škofijsko vizitaci-
jo svojih štajerskih in koroških župnij. Ker
je njegovo potovanje zanimivo, ga bom tu
prikazal: 1. julija je v Ljubnem, 2. julija v
Solčavi in v Lučah; 3. julija v Rečici, 4. ju-
lija v Braslovčah in na Vranskem, 5. julija v
Preboldu in v Trbovljah; 8. julija je škof v
Mozirju, 9. julija na Sladki gori, 10. julija v
Podčetrtku in Sv. Petru pod Svetlimi gora-
mi, 11. julija obišče Podsredo, Kozje in Pil-
štanj, 12. julija Planino, 19. julija Šoštanj,
Stari trg pri Slovenj Gradcu in Slovenj Gra-
dec ter prispe 20. julija popoldne v Pliberk.
Tu so ga slovesno sprejeli in so ga med dru-
gimi pozdravili tudi mestni sodnik s člani me-
stnega sveta, ki so škofa prosili, da bi smeli
priti prihodnji dan k njemu v avdienco. Pri
avdienci so škofu najprej čestitali za imeno-
vanje, nato pa so ga med dmgim prosili, če
bi smelo biti ob nedeljah in praznikih bogo-
služje v župni cerkvi tudi v nemškem jezi-
ku. Skof jim je odgovoril, da to ni tako tež-
ka zadeva, da bi se ji ne moglo ugoditi.^ Iz
te prošnje sledi, da je bilo do leta 1641 v vsej
pliberški župniji, tudi v mestni župni cerkvi,
bogoslužje le v slovenskem jeziku.
Ko je leta 1650 tedanji pliberški vikar zbo-
lel in prosil za upokojitev, so prosili za žup-
nijo Pliberk trije kompetenti, in sicer Jurij
Stergar, kaplan v Slovenj Gradcu, Tomaž
Banko, bivši kaplan v Pliberku in tedanji vi-
kar v Črni, ter celjski kaplan Prešeren. Ta-
kratni nadžupnik v Braslovčah Filip Terpin,
poznejši dolgoletni generalni vikar ljubljan-
ske škofije, je bil od škofijskega ordinariata
pozvan, da da k tem prošnjam svoje mnenje.
Terpin priporoča v svojem odgovoru na ško-
fijski Ordinariat za župnijo Pliberk Jurija
Stergarja in piše med dmgim tole: »Eo quod
Slavigraecii in germanica et slavonica lingua
exercitatus est, quid etiam Pleyburgensis pa-
rochia requirit..kar se pravi, da se je ka-
plan Stergar v Slovenj Gradcu izuril v nem-
škem in slovenskem jeziku, kar se zahteva
tudi za pliberško župnijo." Vikar Stergar, ki
je bil doma iz Kranja, je to mesto res dobil
in je bil 40 let vikar župnije Pliberk.
Leta 1680 je razsajala po vsej Koroški huda
kuga, ki je prizadela tudi mesto Pliberk in
okolico. Mesto samo je bilo pod karanteno,
to se pravi, da prebivalci niso smeli zapustiti
mesta, pa tudi v mesto niso smeli prihajati
ljudje brez dovoljenja. 15. septembra 1680 je
poslal koroški deželni glavar pliberškemu vi-
karju Juriju Stergarju pismo, v katerem ga
dolži, da dovoljuje obema mestnima kaplano-
ma hoditi zunaj mesta podeljevat zakramen-
te na kugi obolelim osebam v Mežico, Sent
Danijel in Libuče. O tem je bil obveščen tudi
škofijski Ordinariat v Ljubljani in je škof
zaradi tega suspendiral Jurija Stergarja kot
vikarja v Pliberku. V zvezi s to odstavitvijo
pa je prevzel krivdo v zadevi odrejanja cer-
kvenih opravil v okuženih krajih župnije
Pliberk na sebe tedanji zastopnik ljubljanske
škofije v Celovcu Wolfgang Jacobus Wölla-
cher, razen tega pa sta sodnik in mestni svet
mesta Pliberk v pismu z dne 11. julija 1681
prosila škofa, naj pusti vikarja Stergarja, ki
že več kot 30 let uspešno upravlja župnijo,
na svojem mestu. Skof je tej prošnji ugodil;
tako je ostal Jurij Stergar pliberški vikar do
svoje smrti v začetku leta 1691.'
35 let pozneje, leta 1715, je zopet razsajala
po Koroški kuga, ki je terjala takrat še več
človeških žrtev. V letnem poročilu pliberške-
ga župnega urada na škofijski Ordinariat o gi-
banju prebivalstva navaja vikar za leto 1715
za vso župnijo 3.800 prebivalcev, umrlo pa je
to leto 394 oseb, od tega 61 ljudi naravne
smrti, za kugo pa 333 oseb, in sicer na deželi
97, v mestu samem pa 236. Ker je v mestu
Pliberku živelo le 500 do 600 ljudi, je odsto-
tek mortalitete zaradi kuge umrlih oseb zelo
visok.ä
Iz leta 1754 je ohranjen seznam vseh fara-
nov župnije Pliberk z navedbo bivališča, ime-
na in priimka, spola, poklica in starosti po-
sameznih oseb. V tem seznamu je najzanimi-
vejša ugotovitev, da so imena oseb ženskega
98
Beljak leta 1738
spola, tudi imena žena pliberških meščanov,
vpisana skoraj brez izjeme v slovenski izgo-
vorjavi, kakor npr. Minka, Mojca, Meta,
Alenka in Lenka, Spela i. p. Iz tega sklepa-
mo, da so se meščani, tudi tisti, ki so bili po
poreklu Nemci, ženili s Slovenkami in da je
bila slovenščina poleg nemščine občevalni je-
zik pliberškega prebivalstva.*
Iz tega seznama je tudi razvidno, da je bilo
prebivalstvo razdeljeno v tri starostne raz-
rede, v prvem so bili otroci od 1. do 7. leta,
v drugem mladina od 7. do 12. leta, ki je
zmožna hoditi k verouku, v tretjem ostalo
prebivalstvo. V mestu Pliberku, to je v mejah
mestnega pomerija, je v letu 1754 stanovalo
711 oseb, in to 104 iz prvega razreda, 91 otrok
iz drugega razreda in 516 odraslih oseb
tretjega razreda. Od teh 516 prebivalcev je
bilo okoli 90 meščanov, ki so imeli tele po-
klice: 1 ranocelnik (padar), 1 belilec platna
(Weissgärber). 1 medicar, 5 usniarskih moj-
strov, 2 mizarska mojstra, 5 zidarskih moj-
strov, 12 gostilničarjev, od katerih so nekate-
ri označeni le za prodajalce piva in so verjet-
no sami varili kameni ol, 9 krojaških moj-
strov, 5 mesarskih moistrov, dva ključavni-
čarska mojstra, 9 tkalskih mojstrov, trije
mestni muzikantje. 2 lovca. 5 mestnih tesar-
skih mojstrov, 9 čevljarskih mojstrov, 2 so-
darja in tesarja, 1 sedlarski mojster, trije bar-
varski mojstri, 1 varilec piva, 1 jermenarski
mojster, 1 trgovec z belo posodo (Weissge-
schirrhändler), 1 podkovski mojster, štirje pa-
sarski mojstri, 2 klobučarska mojstra, 1 gla-
žutar in 1 krznar. Zanimiva je po tem sezna-
mu ugotovitev, da ni bilo v mestu nobene tr-
govine z živili. Meščani so se poleg obrtne
dejavnosti ukvarjali tudi s poljedelstvom in
živinorejo in je potreba po taki trgovini od-
padla.
V pliberški župni cerkvi in pri podnižni-
cah so poučevali slovensko mladino v sloven-
skem jeziku. To izhaja iz poročil pliberškega
vikarja Franca Leopolda pl. Schlangenberga,
po rodu brez dvoma Nemca, o gibanju prebi-
valstva v letih 1761 in 1763 na škofijski Ordi-
nariat v Ljubljani.*« V farni cerkvi je priha-
jalo ob nedeljah in praznikih k nemškemu
verouku do 70 oitrok, k slovenskemu pa do
100; v Mežici in pri Sent Danijelli pa k slo-
venskemu verouku do 100 otrok. Prvič po-
roča vikar takole: »... et etiam traditur doct-
rina Christiana ad ecclesiam parochialem, in
qua divina peraguntur Schlavonico idiomate,
pariter certis diebus dominicis et festivis per
annum, ad quam parvuli Schlavonici com-
parent ad summum centum..to se pravd,
da se poučuje v župni cerkvi, v kateri se
sltižba božja opravlja v slovenskem jeziku,
ob vsakoletno enako določenih nedeljah in
praznikih, verouk, h kateremu prihaja do
največ sto otrok. Drugič pa poroča vikar ta-
kole: ». .. uti etiam traditur doctrina Christi-
ana ad ecclesiam parochiaHem, in qua divina
peraguntur Schlavonico idiomate, pariter
omnis diebus festivis et dominicis maxime
feria tertia paschalis et in festo S. Michaelis,
ad quam magni et parvi comparent ad sum-
mum 600; examinantur et remunerantur in
Schlavonico idiomaite...«, to se pravi, da se
razen ob določenih nedeljah in praznikih, ko
se opravlja služba božja v slovenskem jeziku,
poučuje verouk tudi na tretji velikonočni
praznik in na praznik sv. Mihaela, ko priha-
ja k župni cerkvi do 600 odraslih in otrok;
izprašujejo in nagrajujejo se v slovenskem
jeziku.
Tudi petje je bilo tako pri župni cerkvi
kakor pri podružnicah v slovenskem jeziku,
kar dokazuje poročilo istega pliberškega vi-
karja na Ordinariat: »... Domenica resurec-
tionis qua pomeridiano tempore ducitur pro-
cessio ad filialem S. Andreae in Loybach ubi
Schlavonico sermone cantantur vesperae«,
kar pomeni, da je bila na velikonočno nede-
ljo v popoldanskem času procesija k podruž-
nici sv. Andreja v Libučah, kjer so peli ve-
čemice v slovenskem jeziku.**
Nadžupnija in cerkev sv. Nikolaja pri Be-
ljaku sta bili v predmestju Beljaka na levem
bregu Drave. Mesto Beljak je bilo od leta
1239 do leta 1759 v lasti bamberških škofov.
Zaradi tega je predmestje Beljaka na levem
bregu Drave spadalo od leta 1431 javno-prav-
no pod oblast bamberškega škofa, cerkveno-
pravno pa pod oblast ljubljanskega škofa;
ljubljanski škof pa je opravljal to oblast le
do leta 1787, ko so bile meje vseh avstrijskih
škofij po uredbi cesarja Jožefa 11. na novo
postavljene in so bile vse koroške župnije iz-
ločene iz jurisdikcije ljubljanskega škofa.
Cerkev sv. Nikolaja sama pa je kratko pred
tem, to je na dan 15. maja 1786 do tal po-
gorela, ko je nastal v beljaškem predmestju
požar, in je niso nikoli več obnovili.
Leta 1632 je bamberški škof Janez Jurij
potoval skozi Koroško in je službeno obiskal
vsa bamberški škofiji podložna mesta in go-
spostva na Koroškem. 6. septembra je prišel
v mesto Beljak, kjer so ga slovesno sprejeli
in mu je vse prebivalstvo s prisego potrdilo
svojo zvestobo. Slovenci so škofu prisegali v
svojem jeziku, moški s privzdignjenimi tre-
mi prsti, ženske s polaganjem desne roke na
prsi, knapi pa po običajih rudarjev z vzdig-
njeno desno pestjo.*^ To dokazuje, da je v
rudniku svinca Plajiberku blizu Beljaka de-
lal'o v tistih časih še mnogo rudarjev sloven-
ske narodnosti.
Pri cerkvi sv. Nikolaja se je od ustanovitve
te župnije dalje opravljalo bogoslužje tudi
v slovenskem jeziku. To izhaja iz navodil, ki
jih je izdal leta 1494 takratni vikar župnije
sv. Nikolaja vikarju župnije Lipa nad Vrb-
100
skim jezerom. V teh navodilih je bilo vikarju
iz Lipe med drugim naročeno, da »... debe-
bit venire ad missam in dedicatione eccle-
siae et in die S. Nicolai praedicare in Schla-
vonico, si Vicarius requerivit..to se pra-
vi, da je bil vikar iz Lipe dolžan prihajati
k cerkvi sv. Nikolaja v Beljaku na dan proš-
čenja cerkve in na dan sv. Nikolaja in tam
pridigati v slovenskem jeziku, če šentklavžki
vikar to zahteva. Proščenje pri cerkvi sv. Ni-
kolaja se je obhajalo na belo nedeljo, to je
prvo nedeljo po veliki noči, praznik sv. Ni-
kolaja pa se obhaja 6. decembra.*'
V beljaškem predmestju so imeli svojo cer-
kev in samostan tudi patri kapucini. 15. de-
cembra 1645 prosi tedanji vikar župnije sv.
Nikolaja Janez Vidmar v pismu ljubljanske-
ga škofa med drugim za dovoljenje, da bi
smel dajati pri spovedi odvezo tistim osebam
slovenske narodnosti, ki jih pošiljajo patri
kapucini k njemu na spoved, da naj jih iz-
pove v n a š em jeziku; tisti patri namreč, ki
imajo pravico do izpovedovanja, so Nemd.
Skof je izdal to dovoljenje pod pogojem, da
med patri res ni nobenega Slovenca in da so
tiste osebe slovenske narodnosti, ki jih je
treba izpovedati, far ani župnij akvilejske in
solnograške škofije.**
Ko je leta 1690 bil'a škofijska vizitacija
župnij beljaškega okrožja, so se farani žup-
nije Skočidol iz okolice grada Vernberg pri-
tožili, da njih vikar ne zna dobro slovensko.
Škofijski Ordinariat je vikarju naročil, naj
v roku treh mesecev predloži dokaze, da se
je naučil slovenskega jezika, v nasprotnem
primeru bo razrešen službe v tej župniji.**
V župniji sv. Nikolaja pri Beljaku pa je vi-
zitator ugotovu, da tamkajšnji kaplan ne ob-
vlada dobro slovenskegla jezika. V župniji
namreč živi večje število slovenskih faranov,
ki morda razumejo nemški, ne znajo pa v
tem jeziku govoriti, -«... ideo videt necessa-
rium, ut curatus huius loci intelligat Schla-
vonice..to se pravi, da vizitator sodi za
potrebno, da kaplan tega kraja razume slo-
vensko.*«
Se v 18. stoletju so farani vseh petih župnij
beljaškega okrožja ljubljanske škofije ob
imenovanju in namestitvi novih vikarjev za-
htevali, da vikarji obvladajo »linguam loci«,
to je jezik kraja. Ko je spomladi leta 1722
imirl vikar župnije sv. Nikolaja pri Beljaku,
je bil na njegovo mesto imenovan Janez
Adam Pistl, dotedanji vikar župnije Sent Ru-
pert. Pistl piše dne 23. maja v zadevi ime-
novanja naslednika za župnijo Sent Rupert
škofijskemu kapitlju v Ljubljano, da mora
biti njegov naslednik vešč slovenskega jezi-
ka, »... quod curato quodam subvicario ad
S. Rupertum moderno tempore peritica Schla-
vonicae linguae ob Clavicorum copiam sum-
me necessaria sit...«, to se pravi, da mora
vsak vikar šentruperske župnije po listini,
ki jo hranijo cerkveni ključarji, biti podko-
van v slovenskem jeziku.*'
V župniji Sent Rupert je bila v kraju Je-
zernici (Seebach) blizu Osojskega jezera to-
varna žebljev, ki jo je dal nekaj let poprej,
ker je bila porušena, na novo postaviti belja-
ški meščan in član mestnega sveta Jurij Sig-
mimd Seitner, ki je tja naselil 140 slovenskih
družin. Tudi Seitner je pisal maja leta 1722
škofijskemu kapitlju v Ljubljano v zadevi
imenovanja novega vikarja za faro Sent Ru-
pert, da mora biti nameščen duhovnik, ki
obvlada slovenski jezik. Med drugim piše:
»... und weillen in gesagter Pfarr sehr viele
Nagl'schmide und Hamerarbeiter wie auch
andere mehr der teutschen sprach ganz ohn-
kündige sich befinden, ... es ist auch zu be-
dauern, dass niemand derselben Jugend, wel-
che gleich ihrer Eltern ganz windisch, mit
den höchstnötigsten Glaubenssachen unter-
weist, sondern wie das unvernünftige vieh
aufwächst...«, to se pravi, da je v tej žup-
niji mnogo žebljarskih mojstrov in fužinar-
jev kakor tudi drugih oseb, ki so popolnoma
nevešči nemškega jezika; obžalovati je tudi,
da njihovo mladmo, ki je kakor njih starši
čisto slovenska, nihče ne poučuje v potrebnih
cerkvenih zadevah, da dorašča kakor brez-
umna živina. Za vikarja v Sent Rupertu je
bil nato imenovan Nikolaj Weis, ki je dal pis-
meno izjavo in obljubo, da bo, ker je vešč
slovenskega jezika, osebe, ki ne znajo nem-
ško, vedno izpovedoval v slovenskem jeziku.*«
Leta 1752 je bil po smrti dotedanjega vi-
karja imenovan za župnijo Lipa Primož Re-
auz. Farani župnije Lipa so se zoper imeno-
vanje Reauza najprej pritožili s temile bese-
dami: »Le ta gospod ni za nas, dokler ne zna
nascho spracho«, kmalu nato pa poroča te-
danji vikar pri sv. Nikolaju škof. ordinariata
v Ljubljano, da so farani župnije Lipa nehali
rovariti proti vikarju Reauzu in ga začeli
hvaliti, da ga dobro razumejo.*'
V naslednjem bom prikazal dva primera
iz koroške slovenske folklore 17. stoletja. Pr-
vi primer bo obravnaval kresovanje. Pri-
muž Peer, po rodu iz Kranja, ki je v začetku
leta 1659 nastopil službo vikarja župnije Smi-
hel pri Pliberku, piše 9. avgusta 1659 škofij-
skemu ordinariatu v Ljubljano, da je prišlo
na dan kresovanja v vasi do strašnega hrupa
in nemira. Na ta dan zvečer so namreč sinovi
faranov in fantje iz šmihelske soseščine za-
žgali po starem običaju velikanski kres na
polju blizu pokopališča ob kraljevi cesti, kjer
je cesta najožja. K temu kresovanju je prišlo
mnogo ljudstva in so tam ob piskanju na pa-
stirske piščali in ob igranju na citre plesali
in peU. Najprej sem jih iz župnišča ven kot
njihov dušni pastir trikrat, štirikrat pozval,
naj prenehajo z veseljačenjem, ko pa to ni
101
Pliberk po delu Matth. Me-
riana  Topographia  provin-
ciarum Austriacarum, 1649
pomagalo, sem šel osebno med nje in jih opo-
minjal, naj zaradi bližine najsvetejšega, za-
radi posvečenega pokopališča in da bi imeli
umrli svoj mir,  prenehajo z rajanjem. Ko
sem jih tako miril, je eden izmed fantov, sin
kmeta Stržarja iz Smihela, začel kričati »ubij-
mo farja«, in to ne enkrat, temveč večkrat.
Nato je začela mladina metati name kamenje
iz treh strani, zadel pa me ni noben kamen,
ker so me starejši farani zaščitili. Ko sem se
vrnil v župnišče, je mladina metala čez stre-
ho na dolge palice navezane »arbiculos Cri-
stalinos« (kristalne obročke) v malo izbo (ver-
jetno je v tej sobi spala ženska služinčad žup-
nišča). Ob koncu prosi vikar v pismu škofa
za nasvet, kaj naj stori, ker so vsi farani ka-
zensko odgovorni škofu. Ta primer nam do-
kazuje, da je bilo kresovanje na Koroškem
star slovenski ljudski običaj. Pa tudi kristal-
ni obročki so spadali med koroško folkloro.^
Drugi primer zadeva incident, ki se je pri-
petil 25. oktobra leta  1882 v župnišču  pri
Sent Štefanu  (Stehen) v Züjski dolini. Ta
župnija je spadala pod oglejski patriarhat,
župnikoval pa je tisti čas Andrej Tollomainer
(naš Tolminec), ki je bil po rodu iz Kranja.
Imel je naslov cesarskega župnika, to pa za-
to, ker so si župniki tistih župnij, za katere
je imel deželni knez prezentacijsko pravico,
nadevali naslov parochus caesareus. Tisti dan
sta bila pri župniku na obisku župnikov brat
Jakob Tollomainer, meščan in trgovec iz Kra-
nja, ter prijatelj tega brata Markus Kompar,
duhovnik iz Kranja. Za tisti popoldan je žup-
nik povabil kot goste še oba cerkvena klju-
čarja ter tri ženske osebe in je ta družba
v župnišču veseljačila. Okoli 7. ure zvečer
se je vrnil v župnišče domači kaplan JuHj
Patribusch (njegov priimek je enkrat napisan
Patrowoisch, enkrat Petteerbuiesch, verjetno
se je pisal Petrovič), ki je prišel močno vi-
njen domov. Kmalu po njegovem prihodu je
prišlo med kaplanom Patribušom in bratom
župnika Jakobom Tollomainer jem v župni
kuhinji do hudega prepira, v katerem sta se
spopadla z besedami in tudi dejansko. Kapla-
na so našli drugi dan nezavestnega v postelji
in je zvečer umrl. Preobširno bi bil'o, da bi
ta incident podrobneje opisal. Zaradi smrti
kaplana se je moral kranjski meščan in trgo-
vec Jakob Tollomainer zagovarjati pred ško-
fijskim sodiščem v Ljubljani. Duhovnik Mar-
ko Kompar je v tem procesu kot priča podal
izjavo, v kateri med drugim piše: »Eramus
laeti cum aliqua musica Carinthicia«, to se
pravi, da so se razveseljevali z razno koroško
glasbo, v nekem poročilu na škofijski Ordi-
nariat pa je med drugim napisano, da je tista
družba v župnišču prepevala »melodias Ca^
rinthias«, to se pravi, koroške melodije. Ker
je bilo v tistih časih še vse ozemlje ziljske
doline tja do Smohorja strnjeno naseljeno s
slovenskim prebivalstvom, smemo sklepati,
da so prepevali slovenske koroške narodne
pesmi in da so bile koroške pesmi že takrat
znaine kot posebnost.^i
V nadaljevanju bom prikazal še dva pri-
mera iz gospodarske zgodovine koroških Slo-
vencev. V urbarjih koroških gospostev, cer-
kev in župnij in v raznih listinah sem našel
za merico žita slovenski izraz »piskrič«. Po
tej meri so oddajali podložniki zemjlskim go-
spostvom davek v žitu in desetino. Leta 1581
je bila izdana za deželo Koroško nova ured-
ba o merah.22 po ^ej uredbi je znašala merica
žita 3,411, pol merice pa 1,751. Zanimivo bi
102
bilo ugotoviti pri današnjem kmečkem pre-
bivalstvu na Koroškem, ali poznajo posode
pod imenom piskrič in koliko taka posoda
meri.
Druga posebnost slovenskega dela Koroške
je bila varjenje piva, tako imenovanega ka-
menega ola, nemško Steinbier, po Wolfovem
slovarju kamni ol ali kamba, izdelek sam pa
koritnjak. Vsi nemški pisci na Koroškem, ki
opisujejo izdelovanje tega piva, so enotnega
mnenja, da so izdelovali in pili to pivo iz-
ključno v tistih krajih, kjer so prebivali Slo-
venci in da je to bila nekaka koroška doma-
ča obrt.^' Preobširno bi bilo, da bi na tem
mestu opisal način pridelovanja tega piva,
pojasniti hočem le, zakaj so to pivo imenovali
kameni ol. V velika lesena vedra, v katerih
je bila zmes surovin, obstoječih iz vnaprej
določene količine ječmena, ovsa, hmelja in
kvasa, so namreč vrgli posebno vrsto kame-
nja, ki se je dalo segreti do take stopnje, da
je potem pripravljena zmes v vedrih nekaj
ur vrela. Se v zadnjih desetletjih 19. stoletja
je büo v nekaterih slovenskih krajih v bližini
Celovca ugotovljeno, da so varili to pivo, po
letu 1900 pa je ta domača slovenska obrt po-
polnoma prenehala, ker so jo izpodrinile ved-
no številnejše tovarne piva.
Za konec pa naj navedem še dva primera
opisov slovenskega dela Koroške v zgodovin-
ski reviji Carinthia. V letniku 1962 je ob-
javljen spominski spis avstrijskega nadvoj-
vode Ivana iz leta 1807 o nižjeavstrijskih de-
želah.2* O Koroški piše nadvojvoda tole: Dva
med seboj povsem različna naroda prebivata
v tej deželi, Nemci in Slovenci; prvi severno
od zgornje Žile in Drave, drugi južno od Dra-
ve. Med Slovenci se en del posebno odlikuje;
to je tisti del, ki ga sestavlja med nemškim
prebivalstvom Ziljske doline sedem občin.
Kot na Štajerskem se Nemci in Slovenci raz-
likujejo po jeziku, obleki, značaju in običa-
jih. Ljudski značaj Korošca je značaju Šta-
jerca zelo sličen. Nemški Korošec in nemški
Štajerec sta si enaka, le da prvi ni tako ži-
vahen in poučen kot drugi, zato pa bolj pri-
den. Koroški Slovenec popolnoma enači šta-
jerskemu Slovencu in njegovemu sosedu
Kranjcu; med njimi se izkazuje slovenski Zi-
Ijan po čvrstem telesu in po tem, da rad ve-
seljači; odlikujejo se tudi prebivalci hribo-
vitih krajev Železne Kaple in Jezerskega, ki
visijo na starih običajih in predpravicah in
kjer je pribežališče vseh ubežnikov in azil
pred novačenjem. Korošec, naj bo Nemec ali
Slovenec, se je vedno odlikoval.
V letniku 1825 Carinthije je opisana tovar-
na za izdelovanje pušk in jeklenih predmetov
v Borovljah.^* Iz tega opisa je razvidno, da
je bila v 19. stoletju še vsa Spodnja Koroška
slovenska. Med drugim je tam povedano tole:
Sicer pa so prebivalci v Borovljah Slovenci,
ki govorijo dialekt slovenskega jezika in je
med njimi veliko števuo poštenih in pridnih
obrtnikov...; znano je tudi, da je bil tu ro-
jen marsikateri znameniti Korošec.
Ti kratki odlomki iz Koroške 2;godovine
nam dokazujejo, da so se koroški Slovenci
v stoletjih svoje zgodovine zavedali svojega
jezika, da so se, kakor je to razvidno iz opisa
nadvojvode Ivana, razlikovali od Nemcev po
jeziku, obteki, značaju in običajih in da je
znašalo njih število v začetku 19. stoletja po
navedbi nadvojvode Ivana skoraj polovico
vsega koroškega prebivalstva. Sele, ko je za-
čela v stari avstroogrski državi prevladovati
nemško-nacionalna politika in ko je bil na
Koroškem izglasovan nesrečni zakon o utrak-
vističnih šolah, se je začela postopna germa-
nizacija slovenskega prebivalstva na Koroš-
kem, ki se je stopnjevala s prihodom Hitler-
ja na oblast in ki se nadaljuje še danes. Mrž-
nja nemškonacionalnih in šovinističnih kro-
gov na Koroškem proti vsemu, kar je na Ko-
roškem slovenskega, je dovedla do znanih je-
senskih dogodkov leta 1972, ko so podivjane
fašistične tolpe razbile nemško-slovenske kra-
jevne napisne table. Na vhodnem portalu
bivšega cesarskega dvora na Dunaju je z ve-
likmi črkami vklesan napis »Justitia est fun-
damentum regnorum«, pravica je temelj vsa-
ke vladavine. Ali se današnja Avstrija zaveda
tega gesla? Nemško-nacionalna politika je
bila deloma kriva razpada avstroogrske mo-
narhije leta 1918, nemški nacizem je bü kriv
razsiüa prve avstrijske republike leta 1938,
današnja avstrijska vlada pa po osemnajstih
letih podpisa mirovne pogodbe dovoljuje
nemško-nacionalnim šovinističnim silam, da
zatirajo narodne manjšine v Avstriji in da
onemogočajo izpolnitev določil mirovne po-
godbe glede državljanskih pravic teh narod-
nih manjšin.
OPOMBE
1. Policijski red cesarja Leopolda iz leta 1673,
Kapiteljslci arhiv v Ljubljani (v nadaljevanju
KALj.), fase. 71/7. — 2. Ponatis obeh listin v
Zgodovinslcem zborniku, prilogi k »Laibacher
Diözesenblatt«, št. 1, str. 6, št. 2, str. 18 in str. 122
ss. — 3. August Jaksch in Martin Wutte v »Er-
läuterungen zum historischen Atlas der österr.
Alpenländer«, Wien 1914, VIII Kärnten, str. 158
ss. — 4. Die Grafen von Thum — Valle — Sas-
sina — Como — Vercelli Freiherm von Kreuz,
Car. 1863, str. 385 ss. — 5. KALj., fase. 51/9. —
6. KALj., fase, 68/1. — 7. KALj. fase. 85/42. —
8. KALj. fase. 149/5. —i 9. KALj., fase. 117/5. —
10. KALj-, fase. 148/1 in 150/1. — 11. KALj.,
fase. 129. — 12. M Mayer, Huldigungsreise Jo-
liann Georg's Bischofs zu Bamberg, durch Kärn-
ten im Jahre 1632, Car. 1820/3. — 13. KALj.,
fase. 217/11. — 14. KALj., fase. 175/16. — 15.
103
KALj., fase. 71/1. — 16. KALj., fase. 71/2. —
17. KALj., fase. 176/29. — 18. KALj., fase 176/30.
— 19. KALj., fase. 213/5. — 20. KALj., fase.
134/3. — 21. KALj., fase. 64/17. — 22. Walter
Fresaeher, Die Grosse des Landvierlings in Kärn-
ten, Car. 1964 str. 152 ss. — 23. H.K.M. Das Stein-
bier, Car.  1822/31; Rud. Walzer,  KulturbUder
und Skizzen aus Kärnten, Klagenfurt 1890, str.
130 sis; R. Dümwirth, Vom Steibier, Car. 1905,
str. 10 ss. — 24. Erika Weinzierl — Fischer, Eine
Denkschrift Erzherzogs Johanns über Inner-
österreich 1807, Car. 1962, str. 13 ss. — 25. Ge-
wehr — imd Stahlwarenfabrik Ferlach in
Kärnten, Car. 1825/51.
104
IZ NEKE JEZUITSKE ANKETNE KNJIGE
JANEZ HÖFLER i
Rokopisni oddelek Avstrijske nacionalne
knjižnice na Dunaju hrani med drugo bogato
jezuitsko zapuščino tudi tri zvezke latinskih
zapiskov o prosilcih za vstop v jezuitski red,
ki jih je pripravljalo vodstvo Preskusnega
oziroma prehodnega doma sv. Ane (Domus
probationis S. Annae) na Dunaju.' Anketne-
mu spraševanju so se morali podvreči vsi pro-
silci, bodisi kandidati za klerike ali pa le
neredovne pomočnike (koadjutorje), ki jim
je bilo namenjeno praktično oziroma obrt-
niško delo. Strog režim pri ustvarjanju na-
raščaja je bila pač posledicaj sistematične
skrbi, ki so jo jezuiti posvečali nravnemu in
duhovnemu profilu svojih vrst, in v tem so
bili, kot je znano, kar se da neizprosni; ne
nazadnje nam o tem govorijo tudi omenjeni
zvezki, ne nepomemben del v arhivski zapu-
ščini avstrijske jezuitske province, ki se je
slovenski raziskovalci pravzaprav še niso lo-
tili.2
Obravnavane zvezke uvaja interna infor-
macija v obliki vprašanj, namenjena vsako-
kratnim spraševalcem (Informatio ä Professo-
re ut alio viro prudente de candidatis qui Soci-
etatem petunt). V njej se razodeva pomen,
ki so ga jezuiti dajali značajskim potezam
kandidatov za svoje vrste. Zanimale so jih
njihove celotne navade, omika, stopnja zre-
losti, pa če so dovolj vdani in skromni. Dalje
je bila pomembna njihova nrav, njihov tem-
perament (koleričnost ali melanholičnost, og-
njevitost ali slavohlepnost), če so dovolj vne-
ti ali če so leni, če so morda trde nravi, če
so zadržani in plahi ali pa neobrzdani in div-
ji. Spraševali so se tudi po njihovih umskih
sposobnostih, delavnosti, sposobnosti presoje,
sposobnosti pomnenja, celo po njihovem zu-
nanjem videzu, glasu in kretnjah, in na kon-
cu po njihovih dotedanjih učnih uspehih. Tej
informaciji sledi spisek dvanajstih vprašanj
(Examen eorum qui ad Societatem admiti cu-
piunt), ki so jih zadajali prosilcem in na os-
novi katerih so nastajali ti zvezki. Obsegali
so osebne podatke (ime, poreklo, pripadnost
katolicizmu), podatke o značaju in razum-
skih sposobnostih, ki jih nakazuje že uvodna
informacija, o navadah, o dotedanjem šola-
nju in uspehih, pa na koncu še vprašanje za
koadjutorje, če znajo brati in pisati.
V pričujočem prispevku se ne namerava-
mo ukvarjati z vsemi vprašanji, ki jih po-
stavlja ta anketa, četudi nam dajejo zanimiv
vpogled v idejno strukturo jezuitskega reda.
Zanima nas le po vrsti deveta točka vpra-
šalnika, ki sprašuje po znanju jezikov kan-
didatov. Po pregledu ustreznih odgovorov se
namreč pokaže, da so jezuiti dajali znanju
jezikov določen pomen, da so bili pri tem do-
volj natančni in da so tudi razlikovali med
dobrim ali povprečnim obvladovanjem jezi-
ka ali le razumevanjem brez aktivnega znan-
ja. Ker jih je bilo med kandidati tudi precej
iz slovenskih dežel, je ta točka ankete zani-
miva tudi za slovensko kulturno zgodovino,
saj nam daje gradivo za eno najbolj medlih
in neoprijemljivih poglavij naše preteklosti.
Kandidati so prihajali največ iz avstrijskih
dežel, iz takratne Češke in Madžarske, delo-
ma z nemškega, slovenskega in italijanskega
obrobja (Bavarska, Poljska, Beneška), celo
iz spodnjenemških dežel in Skandinavije. Po
rodnih pokrajinah so kandidati skoraj redno
zaznamovani s historičnimi pokrajinskimi na-
zivi, npr. »Bohemus«, »Austriacus« (za Spod-
njo in Zgornjo Avstrijo), »Bavarus«, »Sty-
rus«, »Carinthus«, »Carniolus«, »Istrianus«
ipd. Včasih srečamo tradicionalne humanisti-
čne izraze, ki se deloma ujemajo s sodobnimi
narodnostnimi oznakami, npr. »Italus« iz ita-
lijanskih pokrajin, tudi če so bile pod nem-
ško cesarsko krono, »Belga«, celo »Lyburnus«
za Rečana,' enkrat samkrat se pojavlja tudi
»Slavus« za pripadnika slovanske etnične sku-
pine v neslovanski historični pokrajini (Slo-
vak iz sedanje Slovaške,^ ki je bila sicer del
Madžarske in so se v zapiskih prebivalci te
dežele tudi vedno označevali kot »Ungarus«).
Velikokrat, ne pa vedno, je naveden kandi-
datov rojstni kraj, včasih pa samo ta in ne
njegova rodna dežela. Za razlikovanje enega
in drugega zemljepisnega pojma so zapiso-
valci neredno uporabljali besede »natione« ali
»gente« oziroma »patria«, pri čemer prvi se-
veda nista pomenili etničnega ali narodnost-
nega pojma (z izjemo omenjenega »Slavus«),
marveč historično deželo, iz katere je kandi-
dat prihajal, druga pa kraj (tako npr. »nati-
one Bohemus« — tudi za pripadnika nemške
etnične skupnosti, »gente Carniolus« ipd.,
»patria Labacensis«).
Pisano zemljepisno poreklo kandidatov se
odseva tudi v navedbah jezikov, med kateri-
mi prevladujeta nemščina in latinščina (Lin-
gua germanica, latina, oziroma germanico,
latine), oziroma samo nemščina pri koadjuto-
rjih, ki so bili praviloma brez gimnazijskega
šolanja. V primerih, da je kandidat obvladal
več jezikov, je na prvem mestu poleg more-
bitne latinščine skoraj vedno zapisan tisti je-
zik, ki ga lahko ocenimo za kandidatu naj-
bolj domačega. To je pomembno zlasti ta-
krat, kadar so kandidati prihajali z etnično
mešanih ali nenemških ozemelj, med kateri-
mi so največkrat bile Češka, Moravska, Mad-
žarska s slovanskimi (slovaškimi, srbohrva-
105
škimi) in romunskimi področji (Transilvani-
ja), pa seveda vse južnoslovansko ozemlje s
Hrvaško, s slovenskimi pokrajinami ter istr-
skim in beneškim obrobjem. V teh primerih
nastopa poleg nemščine ali namesto nje češ-
čina (1. hoherndca), madžarščina (1. ungarica),
hrvaščina (I. croatica), slovenščina (1. carni-
olica), italijanščina (1. italica), le nekajkrat
kot drugi ali tretji jezik romunščina (L vala-
chica). Med jeziki, ki jih lahko imamo za ne-
občevalne, ne da bi bilo to iz konkretnih
formulacij tudi razvidno, nastopa precej krat
poleg italijanščine tudi francoščina (1. gallica).
Po formulaciji odgovorov, zapisanih v an-
ketni knjigi, lahko presodimo, da nam dajejo
zvesto in načeloma nedvoumno podobo o raz-
širjenosti in obvladovanju jezikov med kan-
didati, ki nam lahko deloma pomeni odmev
dejanskih razmerij v pokrajinah, od koder so
ti prihajali. Rečeno je že bilo, da na prvem
mestu običajno nastopa jezik, ki je bil kandi-
datu najbolj domač. Pri kandidatih iz nem-
ško naseljenih avstrijskih dežel je ta prvi je-
zik izključno nemščina. Zlasti pri kandida-
tih iz Češke in Moravske in delno iz takratne
Madžarske se nemščina še vedno pogosto po-
javlja kot prvi ali celo edini jezik poleg la-
tinščine, medtem ko npr. pri kandidatih iz
Hrvaške ali iz italijanskih krajev nemščina
kot prvi jezik komajda nastopa, če sploh. V
tej zvezi je seveda zanimivo vprašanje slo-
vanskih jezikov, posebej tistih, katerih označ-
ba v anketni knjigi ne daje enoumne razlage.
S češčino, poljščino, hrvaščino in deloma slo-
venščino ni težav, ker se vedno zapisujejo z
ustaljenimi izrazi (1. bohemica, polonica, cro-
atica, carniolica), češčina kandidatov z Mo-
ravskega se pojavlja tudi kot «lingua mora-
vica«; ker je za mnoge Moravče njihov jezik
zaznamovan kot »lingua bohemica«, moramo
pod prvim izrazom razumeti češčino. Podob-
no je z nekaterimi zapisi hrvaščine kot »lin-
gua dalmatica*.* Teže pa je z vsemi tistimi
slovanskimi jeziki, ki se imenujejo »lingua
s(c)lavonica«; rešitev tega izraza je odvisna
od označbe pokrajine, iz katere je kandidat
prišel. V našem primeru prideta v poštev
predvsem slovaščina pri kandidatih iz Mad-
žarske, zlasti iz »bratislavske« grofije (ex co-
mitatu Posoniensi) in slovenščina iz sloven-
sko naseljenih avstrijskih pokrajin, ob če-
mer se bomo pozneje posebej ustavili, delno
pa tudi hrvaščina pri kandidatih iz Istre ozi-
roma Hrvaškega primerja.
Pomuditi se moramo še ob pomembnem
zaznamovanju jezika, ki se pojavlja v pre-
težnem delu drugega zvezka obravnavane
anketne knjige: »lingua nativa«. Enkrat sam-
krat se tu ta jezik omenja tudi kot »lingua
matema« (1677), v prvi knjigi tudi kot »est
gentilitia« (1658).« Gre za rodni (materni, tu-
di občevalni?) jezik, ki je tako označen z
razliko do drugih, priučenih jezikov. Da je
takšna domneva pravilna, navedimo nekaj
primerov: leta 1700 piše za Antonia Stau-
cherja (nemški priimek!) iz Trenta, da »cal-
let nativam italicam, etquam Viennae didi-
cit germanicam«; med kandidati iz etnično
mešane Češke, Moravske in sedanje Slovaške
se kot »lingua nativa« izmenjujejo nemščina,
češčina (oziroma »moravščina«), slovaščina in
madžarščina: neki »Moravus« je znal »lingu-
am nativam germanicam« (1680), drugi »Un-
garus ex comitatu Posoniensi« pa »latinam,
ungaricam et nativam slavonicam bene«
(1690), »Antonius Weimann, gente Hungarus
patria Posoniensis« je govoril »linguam na-
tivam šolam germanicam et latinam« (1693).
Seveda je tudi med »Cehi« (»Bohemus«) bilo
polno, ki so znali le »linguam nativam ger-
manicam« in češko le povprečno («mediocri- .
ter bohemice«), samo nekaj (»aliquid de bo-
hemica«) ali pa sploh nič. Navedeni in drugi
nenavedeni primeri potrjujejo, da je pri oz-
načevanju jezikov resnično šlo za te, ki so
jih kandidati govorili oziroma razumeli, in
ne morebiti za pavšalne označbe, ki bi bile
odvisne od zapisovanja pokrajine, od koder
so kandidati prihajali.
Končno je na vrsti podoba, ki jo v zvezi
z jeziki kažejo kandidati iz slovenskih dežel.'
Slovenščina se zapisuje kot »lingua carnioli-
ca«, predvsem pri ljudeh s Kranjskega, dru-
gače pa kot »lingua s(c)lavonica« za one s
Koroškega, Štajerskega ali primorskega ob-
robja. Pri tem je zanimivo menjavanje enega
in drugega izraza za slovenščino oziroma
sploh sestava jezikov pri kandidatih iz raz-
ličnih pokrajin. Pomembna je ugotovitev, da
so vsi kranjski kandidati govorili slovenšči-
no, ki le v treh od dvajsetih primerov ni
zapisana na prvem mestu pred nemščino (gl.
dodatek št. 29, 38 in 41), pri enem kandidatu,
ki se v anketni knjigi pojavlja na dveh me-
stih (št. 7 in 9), pa je prvič slovenščina zapi-
sana za nemščino in drugič pred njo. Med
»Kranjce« je vštet tudi neki plemeniti Tol-
minec (št. 40) — ali po pomoti ali pa po nje-
govem etničnem (slovenskem) poreklu — ki
ima prav tako slovenščino kot »kranjščino«
na prvem mestu. Nemško so kranjski kandi-
dati pač vsi znali, ne pa vedno najbolje (prim,
št. 11, 12, 19); formulacije v odgovorih dajo
slutiti, da nemščina ni bila jezik, ki bi jo
moral Kranjec brez nadaljnjega obvladati,
ne glede na svoj slovenski ali nemški pri-
imek, in včasih je njegovo primerno obvla-
danje tega jezika posebej omenjeno (prim,
št. 2: Navit carniolice, latine et commode ger-
manice, tako tudi št. 5, št. 12: Seit linguas
latinam, carniolicam, commode etiam germa-
nicam). »Lingua nativa« se v drugem zvezku
pojavlja tudi pri nekaterih kranjskih kandi-
datih in je v vseh primerih slovenščina (št.
106
19, 24, 26, 27) — med njimi sta dva z izra-
zito nemškim priimkom (Casparus Higl iz
Ljubljane in Jacobus Scharpft iz Škofje
Loke).
Slovenščina nastopa kot »kranjščina« zu-
naj Kranjske le v treh primerih, v že ome-
njenem iz Tolmina, iz Maribora (št. 23) in z
Reke (št. 20), drugače pa kot »lingua s(c)la-
vonica« in izpodrinjena na drugo mesto pred
nemščino ali italijanščino. Sicer pa je znanje
slovenščine nri teh kandidatih nihalo, saj so
večinoma prihajali z ozemlja, ki ni imelo ta-
ko močnega slovenskega zaledja kot Krani-
ska ali pa snloh ne. Leta 1652 sta bila med
jezuite sprejeta dva Celovčana s slovenskim
oziroma renemškim priimkom ^Alexander
Schurian, Simon Aloysius Janitsch), katerih
nobeden ni omenil slovenščine. Malo sta slo-
vensko govorila (ob nrvem jeziku nemščini)
neki Korošec z nemškim priimkom in brez
označenega rodnega kraja (št. 3) in drugi z
Raven (št. 8). samo razumel je slovensko ple-
mič s slovenskim priimkom iz Zeneka (št. 39),
medtem ko je leta 1720 v red sprejeti član
plemiške družine Hellerstein iz Celovca ven-
darle še kar obvladal slovenščino poleg do-
mače mu nemščine, latinščine in francoščine
(št. 35'). Med štajerskimi kandidati se dvakrat
pojavlja kot drugi jezik hrvaščina (št. 1 —
iz Ljutomera, in št. 33 — iz Leobna), vpra-
šanje je, če ne gre pri tej označitvi za za-
menjavo štajerskega dialekta s kajkavskim.
Omenili smo že primer iz Maribora (št. 23)--
tu se vidi, da je bil kandidatu kljub zado-
voljivemu znanju slovenščine rodni jezik ven-
darle nemščina — poleg njih je en kandidat
iz Herbersdorfa govoril nekaj slovensko (št.
25), drugi iz Radgone pa vsaj razumel (št.
36). Poleg navedenih primerov je v anketni
knjigi seveda še nekaj kandidatov s Koroš-
kega in Štajerskega, ki pa so prihajali iz se-
vernejših krajev in se zato pri njih sloven-
ščina ni mogla več pojavljati.
S slovenskega zahodnega obrobja so prišli
neki »Italus« iz Tolmina z romanskim pri-
imkom, ki slovenščine ni omenil (št. 10), neki
Tržačan, ki je govoril tudi slovensko (št. 17),
pa »Italus« iz Gorice (št. 21), popolnoma itali-
janskega priimka, ki je znal nekaj slovensko,
vendar tako malo kot nemško — pri vseh
teh nastopa kot prvi jezik italijanščina. Iz
Gradiške pa je bil neki duhovnik, ki mu je bil
glavni jezik italijanščina, pa je poleg nje vsaj
povprečno obvladal tudi nemščino, francošči-
no in slovenščino (št. 31). Omenili smo že Re-
čana Stefana Dinariča (št. 20), ki mu je bil
rodni jezik hrvaščina (sclavonica), ki pa je
poleg italijanščine in nemščine znal tudi slo-
vensko — ker je za svoj jezik uporabil bese-
do »sclavonica«, potem je pač moral za slo-
venščino zapisati »carniolica«, da bi jo tako
ločil od hrvaščine. Drugače pa sta bila med
Istrani dva kandidata, iz Pazina in iz Žminja
(št. 30 in 34), ki jima je obema bila hrvašči-
na za nemščino oziroma italijanščino, med-
tem ko slovenščine nista navedla. Petrus An-
tonius Cobavio, »Kranjec« iz Tolmina (št.
40) je zanimiv tudi zato, ker ima takoj za
slovenščino navedeno furlanščino, kar je v
vsej anketni knjigi edini primer tega jezika.
Kot zanimivost lahko navedemo še dva pri-
mera znanja slovenščine iz daljnjih krajev,
iz Kitzbüchla na Tirolskem (št. 37) in Lem-
bacha (Lambacha?) na Avstrijskem (št. 42);
v prvem gre verjetno za sina obrtnika, ki je
kdaj živel na Slovenskem, v drugem pa sploh
za člana kranjske družine Codelli, ki je tudi
na tujem ohranil svoj jezik, četudi ga je ome-
nil kot drugega za nemščino. Skoraj gotovo
pa je, da se je že rodil tam, saj bi si z dva-
indvajsetimi leti, kolikor jih je imel, težko
pridobil domovinsko pravico in se imenoval
»Austriacus Lembachensis«.
Gradivo, ki ga v vprašanju jezika daje an-
ketna knjiga Preskusnega doma sv. Ane na
Dunaju, nam sicer le z nekaj raztresenimi,
a dovolj zanesljivimi primeri slika položaj
slovenščine in drugih jezikov v slovenskih
deželah v drugi polovici 17. in prvi 18. sto-
letja in more po tej plati biti dragoceno do-
polnilo drugemu, še vedno skromnemu gra-
divu te vrste. Njegov pomen je med drugim
tudi v tem, ker se nanaša večinoma na me-
ščane, tudi na takšne s popolnoma nemškimi
priimki, in ker uvaja tudi pojem rodnega ozi-
roma maternega jezika. Pripomniti je treba,
da je bilo navajanje jezikov ob spraševanju
prepuščeno svobodni izbiri kandidata, če jih
je seveda resnično obvladal ali razumel. Ven-
dar, kot kaže, ni nihče čutil potrebe, da bi
zatajil slovenščino kot svoj prvi in rodni je-
zik, če mu je to bila, tudi tistim iz obrobnih
pokrajin se ni zdelo, da bi zamolčali znanje
slovenščine, četudi jim ni bila domača in so
večinoma govorili pomembnejšo nemščino ali
italijanščino. Obvladanje nekega jezika je pač
bila koristna veščina in tudi tu je bilo dobro
priznati veljavnost starega humanističnega
rekla, da kolikor jezikov človek zna, toliko
velja.
OPOMBE
1. österreichische Nationalbibliothek, Dunaj,
Handschriftensammlung, Cod. 12407, 12408, 12409;
nenaslovljeni, nepaginirani, razvrščeni le krono-
loško, kakor so nastajali. — 2. Prim, tudi J. Höf-
ler. Janez Krstnik Dolar (ok. 1620—1673), Kroni-
ka XX (1972). — 3. Gl. dodatek, št. 20. — 4.
Joannes Michalovich Slavus Nesüchiensis ex co-
mitatu Posoniensi (tj. Bratislava), Cod. 12407. —
S. Tako tudi v dodatku, št. 16 in 30. — 6. Cod.
12407: »Callet linguas moravicam, quae est gen-
tilitia, latinam et germanicam utcunque«. — 7.
V dodatku k pričujočemu prispevku so po vrsti
107
izpisani vsi ti kandidati in vsi drugi, pri kate-
rih se pojavlja slovenščina, in sicer po imenu ih
označenem zemljepisnem poreklu ter z navedbo
njihovega znanja jezikov. Tem so dodani še ne-
kateri drugi ljudje z obrobnih krajev aii z za-
nimivejšimi podatki.
Cod. 12407
Dodatek
1648
1. Petrus Stanislaus Mercas Lutembergensis:
Novit latine,  croatice, bohemice; habitavit
extra patriam Graetii et Viennae studiorum
causa; (umrl v kolegiju v Leobnu 1684).
1649
2. Joannes Matthias Madrian (!) Carniolus La-
bacensis :
Novit camiolice, latine et commode gierma-
nice;
1651
3. Joannes Bapt. Weilschacher Carinthus:
Novit linguam latinam, germanicam et ali-
quid ex Sclavonica;
1652
4. Alexander Schurian Carinthus Clagenfurten-
sis:
Novit linguam latinam, germanicam et itali-
cam;
5. Michael Wessiack Nobilis Carniolus Laba-
censis:
Linguam novit latinam, camiolicam et com-
mode germanicam;
6. Simon Aloysius Janitsch Carinthus ex Rei-
chenfels:
Novit linguam vemaculam et latinam;
7. Georgius Meisrembl Carniolus Labacensis:
Loquitur latine, germanico, carniolice;
8. Joannes Andreas Markatz Carinthus Guet-
tensteinensis:
Novit linguam germanicam, latinam, aliquid
dg slavonica;
1653
9. (ponovno št. 7):
Seit linguam camiolicam, germanicam et la-
tinam;
10. Joannes Baptista Romanin ... Italus ex Toll-
main:
Seit linguam latinam^ italicam et germani-
cam;
11. Michael Bisiaki Carniolus:
Seit Unguas latinam, camiolicam et utcunqtie
germanicam;
1654
12. Franciseus Fridericus Hof steter... Carniolus
Labacensis:
Seit Hnguas latinam, camiolicam, commode
etiam germanicam;
1661
1677
IV. Joannes Jacobus Trojer Tergestinus nobilis:
Callet linguam italicam, sclavonicam, lati-
nam et commode germanicami;
1690
18. Antonius Zaeharia Kappus Camioius Stain-
pichlemsis:
Praeter linguam latinam seit camiolicam et
germanicam utramque bene; 3
Cod. 12408
1679
19. Jaeobus Dobroviz Carniolus Mymensis:
Callet  linguam solam nativam camiolicam
perfeete, et laitinam, germanicam utcunque,
de italica modicum;
1690
20. Stephanus Dinariez Lyburnus Fluminensis:
Linguas seit latinam et nativam sclavonicam,
preaterea italicam, earniodieam et germani-
cam commode;
1691
21. Josephus Rizzardini Italus Goritiensis:
Callet nativam italicam,  latinam,  parvum
sclavonicam (et parvum etiam linguam ger-
manicam);
1692
22. Adamus Kozer gente Camioius, patria Reiff-
nizensis:
Callet linguam latinam, camiolicam et ger-
manicam utramque bene;
23. Joannes Jaeobus Fanton Stims Marpurgen-
sis:
Callet linguam nativam germanicam, cami-
olicam commode, et latinam;
108
13. Lucas Stersen ... Carniolus Locopolitanus:
Callet linguas camiolicam, germanicam et la-
tinam;
1667
14. Joannes Andreas Kappus...  Carniolus  ex
Steinpichl:
Linguas novit camiolicam, germanicam et la-
tinam;
1669
15. Joannes Erbems Carniolus Gottscheviemsis:
Linguam novit latinam, camiolicam et ger-
manicam;
1672
16. Franciseus Coballius natione Carniolus :
Linguam novit latinam, camiolicam, germa-
nicam, italicam, aliquid dalmatice; ^
1693
Cod. 12409
24. R. D. Casparus Higl gente Camiolus, patria
Labaoensis :
Linguas caJlet nativam carniolicam, germa-
nicam et latinam;
1695
2'5. Christianus Abseoger Styrus Herbersdorffen-
sis:
Callet linguam germanicam, latinam et ali-
quid ex sclavonica;
1698
26. Jacobus Scharpft Camiolus Locopolitanus:
(kot koadjutor-pisar)
Callet linguam nativam carniolicam et ger-
manicam;
27. Martinus Lasnig Camiolus Labacensis: Ckot
koadjutor)
Callet linguam nativam carniolicam et ger-
manicam;
1700
28. R. D. Martinus Sünkovich Camiolus Weixel-
burgensis, Presbyter:
Callet carniolicam et germanicam bene;
1701
29. R. D. Franciscus Michael Premega Camiolus
ex Sancto Martino, Presbyter:
Callet preater latinam, linguam germanicam
et carniolicam; ;
1705
30. Jacobus Godenich Istrianus Pisinensis:
Linguam callet germanicam et italicam; mag-
na in parte etiam dalmaticam;
31. R. D. Joannes Baptista Pettinati Forojulien-
sis Gradiscanus:
Callet italicam; mediocriter etiam germani-
cam, ßclavonicam, gallicam;
1706
32. R. D. Franciscus Sylvester Kemicz Camiolus
Labacensis:
Callet praeter latinam etiam carniolicam et
germanicam;
1707
33. Laurentius Wolfgangus Haydolt Styms Le-
obiensis:
Callet linguam germanicam et commode cro-
ati cam;
1715
34. D. Georgius Carolus Bianchi a Wießennaus,
natus est Gimdni in Istria:
Linguas callett latinam et italicam bene: ger-
manicam vero, et oroaticam commode;
1720
35. Wolfgangus Antonius L. B. de Hellerstein,
natus est... Clagenfurti:
Callet linguam germanicam, latinam, galli-
cam bene, slavonicam commode;
1725
36. Michael Mösner Styms Rackerspurgensis:
Callet linguam germanicam et intelligit sla-
vonicam ;
1726
37. Paulus Weiss civis Tyrolensis ex Kizpichel:
(koadjutor —i sodar)
Callet linguam germanicam et carniolicam;
1727
38. R. D. Franciscus Gregorius Thoman Cami-
olus Labaoensis:
Linguas callet germanicam, carniolicam, la-
tinam;
1730
39. Joannes   Ernestus   Koschutnig   Praenobilis
Carinthus Soneggensis :
Loquitur linguam latinam et germanicam,
slavonicam intelUgit;
1731
40. Petms Antonius Cobavio nobilis Camiolus
Thulminensis   Theologus :
Linguas caUet Carniolicam, furlanicam, ger-
manicam, latinam et italicam;
1732
41. Joannes Josephus L. B. ab Erberg Camiolus
Labacensis:
Linguas callet germanicam, latinam, carnioli-
cam et aliquid gallica;
1737
42. Josephus Codelli Austriacus Lembachensis:
(kot koadjutor)
CaUet ga-manicam et carniolicam bene.
Opomba: izpiski so zaradi boljše preglednosti;
postavljeni v enotno obhko, okrajšave so izpisa-
ne, v pravopisju pa se drže izvirnika.
109
LADISLAU BENESCH
PRVENKA TURK
Grafični oddelek Narodnega muzeja v
Ljubljani hrani okoli 350 risb slikarja Ladi-
slava Benescha.
Prvo omembo, ki se nanaša na Beneschevo
slikarsko zbirko, zasledimo v Poročilu dežel-
nega muzeja Rudolfinuma v Ljubljani:* »8.
V. 1911 je deželni odbor pristal predlogu mu-
zejskega ravnateljstva, da naj se nabavijo
slike in risbe od umetnika, podpolkovnika
Lad. pi. Benescha na Dunaju. Tem potom je
dobil muzej v posest 178 akvarelov, tuševih
in drugih risb. Temu nakupu je dodal umet-
nik kot darilo muzeju še 107 pokrajinskih
slik samo iz naše Gorenjske. Vse risbe in sli-
ke kažejo izključno kranjske motive.«
Prav tako iz leta 1911 je v muzejskih ak-
tih« ohranjen duplikat pisma, ki ga je pisal
Beneschu dr. Mantuani, takratni ravnatelj
ljubljanskega muzeja. Iz pisma je razvidno,
da je Mantuani posredoval na Beneschevo
prošnjo pri deželni blagajni, da bi mu ta iz-
plačala prvi obrok v zvezi z odkupom nje-
govih risb. To sta najstarejša dokumenta o
nakupu Beneschevih risb, ki so od takrat
ostale nedotaknjene v depojih muzeja. Leta
1959 je v Narodni muzej prišel del Benesche-
vih risb kot darilo Dore Herz z Dunaja, ki
je po smrti slikarjeve hčerke Julije Benesch
dobila umetnikovo zapuščino. Del zapuščine
hrani Julija Cernivec v Ljubljani.
O Beneschu kot slikarju je bilo le malo zna-
nega. Obširnejše literature o njem in njego-
vem slikarskem delu ni, razen skopih omemb
v umetnostnih enciklopedijah in leksikonih.*
Nemški Ceh Ladislau Benesch se je rodil 10.
januarja 1845 v Slavkovu na Moravskem. Po-
svetil se je vojaškemu poklicu, ki ga je opra-
vljal do leta 1909, ko so ga upokojili kot pod-
polkovnika ai^ierskega oddelka cesarsko-kra-
Ijeve garde na Dunaju, kjer je umrl leta
1922.
Najstarejša risba v njegovi slikarski zapu-
ščini je datirana z letnico 1861. Že kot 16-
letni kadet ja narisal vojaško čuvajnico pri
smodniškem stolpu v Celju. Risba je dokaz,
da je Benescha zelo zgodaj pritegnilo upo-
dabljanje okolja. V vojaško-zgodovinski knji-
gi 17. pešpolka^ zasledujemo Beneschevo ime
od leta 1866 do 1887. Kot 21-letni podoficir
se je udeležil bitke pri Custozzi in prejel pr-
vo in poslednje odlikovanje — srebrni kri-
žec za hrabrost.'^
Kot vojak je Benesch prišel v neposreden
stik z našimi kraji. Na vsakoletnih vojaških
vajah polka od Trsta preko Goriške, Notra-
njske, Gorenjske in Koroške je spoznal in
občudoval lepoto teh krajev, h katerim se je
vračal tudi pozneje, ko ga je vojaška služba
ločila od njih. Benesch ni spoznaval samo na-
še kraje, temveč tudi naše ljudi in navezal z
njimi prijateljske stike.
Leta 1869 je nastala Benescheva risba sta-
re Ljubljane ob stolnici (slika 1). V ozadju
se dviga ljubljanski grad. Pogled na stolnico
zakriva skupina hiš, ki danes ne stoje več,
razen semenišča, škofije in Pogačarjevega
trga. Na sliki je dobro viden stari ljubljanski
špital, ki je bil ob potresu porušen in so
namesto njega sezidali današnjo Kresijo. Ris-
ba je narisana s svinčnikom in prevlečena z
vodeno barvo. Poslopja so rahlo obrisana, ob-
režje Ljubljanice je le nakazano in nedovrše-
Sl. 1. L. Benesch: Predel
stare Ljubljane ob stolnici
(Narodni muzej v Ljubljani)
110
no. Slikar se bori s perspektivo, pomaga si
7. očiščem. Risba je topografsko zanimiv do-
kument, a brez umetniške vrednosti. V ski-
cirki iz leta 1871 je Benesch že nakazal svo-
jo bodočo slikarsko smer, da se bo posvetil
krajini, predvsem upodabljanju gorskega
sveta. Njegova skicirka je polna skic, štu-
dij in beležk s potovanja. Sveže učinkujejo
njegovi prosojni akvareli, ki kažejo pogle-
de na dolino Save s Smarne gore, pogled na
Stol iz Radovljice in na Mangart z Belopeš-
kih jezer. Z veliko marljivostjo zboljšuje
znanje risarske tehnike, kar kaže natančno
izrisano hribovje okrog Ljubljanskega barja.
Leta 1874 je Benesch prestavljen v vojaš-
ko zemljepisni inštitut na Dunaj, kjer se je
mogel posvečati risanju v večji meri. Delo v
vojaško-zemljepisnem inštitutu, ki je zahte-
valo znanstveno preciznost pri izdelavi voja-
ških geografskih kart, je zapustilo sledove v
Beneschovem slikarskem delu.
Benesch je kot vojaški kartograf ponovno
obiskal naše kraje. Skicirka iz let 1875 in
1876 je polna motivov z naše Gorenjske. Go-
tovo se je Benesch pri kartografskem delu
seznanil s takratnim kustosom ljubljanskega
muzeja Karlom Dežmanom. To znanstvo je
imelo v Beneschevem delu in življenju glo-
boke posledice. Postal je Dežmanov sodela-
vec, prijatelj in sorodnik. Leta 1879 se je
Eenesch oženil z Dežmanovo nečakinjo Ju-
lijo Paeuer, hčerko Dežmanove sestre Mari-
je, poročene s priseljenim Tirolcem Karlom
Jernejem Pauerjem.«
Se istega leta je bil Benesch prestavljen
na Ogrsko v Guns, (Köszeg), kjer je službo-
val kot učitelj risanja na nižji vojaški šoli.
Zaradi ženinega velikega domotožja sta vsa-
ko leto obiskala njeno ožjo domovino in do-
stikrat preživljala počitnice v Podkorenu v
družbi z Dežmanom.' Benescheva skicirka iz
leta 1879 postaja prava beležnica umetnika
turista, v katero si je s svinčnikom zabele-
žil polno trenutnih popotnih vtisov. Upodo-
bil je poleg številnih motivov iz Podkorena
tudi pogorje Triglava in Jalovca. Vse je ri-
sano z natančnostjo rojenega realista, lini-
ja risbe je trda in sklenjena, krajina vedno
obdrži geografske značilnosti.
DEŽMANOV SODELAVEC
Dežman je spoznal Benescheve slikarske
oziroma risarske sposobnosti in ga kmalu
pritegnil k svojemu delu. Pod Dežmanovim
vodstvom so se leta 1878 začela arheološka
izkopavanja pri Vačah. Skupno s Hochstät-
ter jem, ravnateljem prirodoslovno-zgodovin-
skega muzeja na Dunaju, je Dežman spisal
obširno znanstveno razpravo o prazgodovin-
iki naselitvi in grobiščih na Kranjskem, nu-
trirai jo je med drugimi tudi Benesch. Na- j
risal je vse izkopane predmete in teren, kjer
so se opravljala izkopavanja. Eksaktnost ris-
be je zahtevala odlično obvaladanje risar-
ske tehnike. Poleg zemljevida in načrta iz-
kopavanj je Benesch narisal pogled na gro-
bišče pri Kleniku v bližini Vač. Podoben mo-
tiv je umetnik uporabil za veliko oljno sliko, ki
jo hrani Narodni muzej v Ljubljani.^ V Dež-
manovem vodiču kranjskega deželnega mu-
zeja Rudolfinuma^ beremo na strani 39. na-
slednji odstavek: «Oljno sliko, ki predstavlja
največje grobišče na Slemškovem hribu, je
upodobil cesarsko kraljevi konjeniški stot-
nik Lasslo Benesch in jo poklonil muzeju.«
Slikarjeva signatura z letnico 1883 govo-
ri, da je slika nastala nekaj let po izkopava-
njih. Očitno gre za fantazijsko podobo. Umet-
no skonstruirano gomilo na sprednjem robu
slike, sestavljajo lepo razvrščene cele poso-
de, ki jih pri izkopavanjih le redkokdaj naj-
dejo. Grobišče je le del krajine, na kateri
je glavni poudarek.
Krajina je realistično upodobljena, toda
slikar j evo občutje do prirode je ostalo de-
loma romantično.
V referatu, ki ga je Benesch imel v društ-
vu »Prijateljev umetnosti« na Dunaju,* ome-
nja ilustrativno delo za Dežmanovo publika-
cijo v naslednjem odstavku: »Narisal sem
okoli 150 izkopanih predmetov. To sem sto-
ril v čast gospodu Dežmanu, predvsem pa na
ljubo izkopaninam. Najdbe sem dobil v ta-
kem stanju, kot so jih izkopali. Obdane so
bile več ali manj s prstjo. Skrbno sem pre-
iskal peščeno gručo in iz nje izluščil pet
centimetrov veliko figurico. Predstavljala je
prazgodovinskega vojaka, izrezljanega iz ro-
ževine. Iz druge gruče sem izločil posamez-
ne roževinaste obroče, ki so tvorili 20 cm ve-
liko fibulo. Ta dva predmeta spadata poleg
znamenite situle v kranjskem deželnem mu-
zeju k najznamenitejšim prazgodovinskim
najdbam.« Benesch ni gledal izkopanin z oč-
mi hladnega risarja. Zavedal se je, kakšno
kulturno vrednost imajo ti mali nebogljeni
predmeti. V njem se je porajal občutek, da
jih reši nadaljnega propada.
KRAJINARSKI SLIKAR
Na Ogrskem so nastale številne Benesche-
ve risbe in akvareli s pogledi na gradove in
razvaline. Mnogo teh slik hrani Nacionalna
galerija v Budimpešti.*
Benesch je kot slikar amater ustvaril nekaj
odličnih akvarelov z motivi naših krajev še
pred svojo akademsko slikarsko izobrazbo.
Leta 1884 se je vpisal na dunajsko slikar-
sko akademijo in postal Lichtenfelsov učenec.
Lichtenfels je poučeval krajinarsko slikarst-
vo.'" Upodabljal je predvsem heroično kraji-
111
no (skale, slapove) z mnogimi detajli v ra-
zličnih tehnikah: v olju, temperi, akvarelu,
pastelu, kombinirano s perorisbo. Njegove
oljne barve so meglene, akvareli zelo mikav-
ni, čisti in jasni. Posebno cenjene so bile
umetnikove perorisbe. Lichtenfels je sodelo-
val kot ilustrator pri velikem enciklopedič-
nem delu Die österreichisch-ungarische Mo-
narchie in Wort und Bild. V zvezku Krain je
samo ena Lichtenfelsova reprodukcija, ki
kaže slap Peričnik v dolini Vrat. Toda ta sko-
pa reprodukcija, ki ji je kliše odvzel vso izraz-
no samohotnost, ne zadostuje, da bi ugotovili,
v kolikšni meri je učitelj vplival na svojega
učenca.
Vsi realisti, tako tudi Lichtenfels in Be-
nesch, so gojili trdo risbo. Benesch ni nikoli
opustil pri svojem slikarskem stilu šolske
ekskluzivne črte akademskega risanja. Med-
tem ko je pri Lichtenfelsu poudarek na he-
roični krajini, se ta pri Beneschu umakne po-
ljubnim izrezom iz narave. Beneschovi akva-
reli so prava reportažna študija s potovanja
po naši Gorenjski. Nizajo se številni kraji,
ki jih je Benesch obiskal kot turist: Planica,
Rateče, Kranjska gora. Kropa, Kamna gorica
in neštetokrat njegov omiljeni Podkoren (sli-
ka 2), od koder je Benesch prinesel izredno
mnogo akvarelov in risb s tušem. Vsakolet-
ne počitnice na Gorenjskem so umetniku po-
menile pravo ekskurzijo v krajinsko repor-
tažo. Beneschevo zanimanje je izključno na-
menjeno krajini, ki jo upodablja z neomeje-
Sl. 2. L. Benesch: Podkoren (Narodni muzej v Ljubljani)
nim instinktom za realnost. Glede dosledno-
sti moramo dati njegovim slikam prednost
pred marsikatero umetniško podobo.**
Po naših planinah je Benesch izdelal mno-
žico slik in risb. V njih se razodeva, da jih
je naslikal z interesom znanstvenika in razi-
skovalca. Med oljnimi podobami je na prvem
mestu omeniti triglavski vrh. Podoba Trigla-
va je ena najbolj znanih Beneschevih slik,
saj je bila neštetokrat reproducirana v Pla-
ninskih vestnikih.*2
Koliko laže je bilo Beneschu slikati naše
planine, kot pred dvema desetletjema Pern-
hartu. Sedaj so bile speljane številne planin-
ske poti, ki so omogočale varnejši dostop na
gorske vrhove. Ustanovljena so bila planin-
ska društva, ki so postavljala planinske ko-
če.*a Dežmanu kot soustanovitelju nemškega
planinskega društva na Kranjskem ni bilo
težko navdušiti Benescha za naše planinske
vršake, saj je moral nekoč kot kartograf pre-
magati marsikatero gorsko vzpetino.
Benescheva podoba Triglava je nastala po
vsej verjetnosti po otvoritvi Dežmanove ko-
če, kar sklepamo po akvarelni sliki, kjer je
poleg Triglava upodobljena tudi koča.** Tri-
glav je upodobljen s severovzhodne strani. V
ospredju je mogočno skalovje, ki učinkuje
na gledalca nekoliko nenaravno. V ozadju je
triglavski vrh, obdan z ledenikom od vrha
do vznožja Dežmanove, danes Staničeve ko-
če. Triglavski ledenik se je od takrat pa do
danes močno spremenil, zato pomeni Bene-
scheva podoba Triglava dragocen dokument
glaciologiji.**
Čeprav se Benesch v svojem slikarstvu dr-
ži treznega poročanja in dokumentiranja,
vendar so njegove krajine osvobojene topo-
grafske trdote, polne so realističnega smisla,
ki ne sega preko gole obnovitve realnosti.
Umetnika so bolj privlačevale značilnosti gor-
ske krajine kot pa sami umetniški problemi.
Njegov namen je, da poda predvsem vtis na-
ravne resničnosti. Gorenjska krajina je Be-
neschu bila neizčrpen vir vedno novih moti-
vov, gorenjska kmečka hiša je postala umet-
niku hvaležen objekt upodabljanja. Benesche-
vi akvareli so polni zanimivih motivov v
smislu meščanskega popotnika in obiskoval-
ca. Prav zaradi teh odlik je umetnik uporabil
iste motive za ilustracije potopisnih knjig.
Skice, ki jih je Benesch izdelal po naših kra-
jih, so mu služile kot predloga za oljne po-
dobe. Tako je nastala oljna slika z motivom
Tržiča (slika 3), ki je bila last cesarja Franca
Jožefa,*' pa tudi sicer je cesarska dvojica
imela nekaj Beneschevih akvarelov z moti-
vi Štajerske in Hercegovine.^ Benesch je nam-
reč po letu 1887 prešel k cesarski gardi in
odslej je bil ozko povezan z življenjem dunaj-
skega dvora.
112
SI. 3. L. Benesch: Tržič (Na-
rodni muzej v Ljubljani)
KOPIST FRESK IN RESTAVRATOR OLJNIH SLIK
Leta 1887 je Benesch ponovno na dopustu
v Ljubljani. Tedaj je sprejel Dežmanovo po-
vabilo, da si skupaj oglodata novo odkrite
freske na turjaškem gradu. Grad sta obiska-
la z namenom, da bi Benesch napravil kopije
fresk. Svoje delo na gradu je Benesch izčrp-
no opisal v referatu »Turjaški grad na Kra-
njskem«, ki ga je imel v društvu »österrei-
chischer Kunstfreund« leta 1913 na Dvinaju."
Benesch je v risbah posnel zelo shemati-
čen obris fresk. Narisal jih je kot akvarelno
risbo v zmanjšanem merilu. Pri kopiranju si
je Benesch zastavil vprašanja, kdo naj bi na-
slikal te freske. Pomislil je na beljaškega
mojstra, katerega signature je našel v cerkvi
sv. Nikolaja v bližini Turjaka. Svoje odkritje
je Benesch sporočil Centralni komisiji na Du-
naj, katere član je bil od leta 1885. Benesch
pravi v referatu: »To je bilo prvo poročilo o
tem za umetnost na Kranjskem tako pomem-
bnem umetniku.«
Benesch je večji del časa porabil za kopi-
ranje fresk, a je kljub temu uspel naslikati
nekaj akvarelov z motivi gradu. Upodobil
je turjaški grad, velik Auerspergov grb z
vzhodnega stolpa gradu, grajska vrata, graj-
sko dvorišče in vhod v kapelo. Risbo, ki je
predstavljala turjaški grad, je Benesch po-
klonil graščaku Leonu Auerspergu. Prav to
je grof uporabil kot vinjeto na pisemskem
papirju. Na Auespergovo željo je Benesch
naslikal veliko akvarelno sliko grajskega por-
tala in grajskega dvorišča. Ker slikar ni ho-
tel sprejeti denarne odškodnine, mu je grof
podaril nekaj starih slik. Benesch je name-
noma izbral dve najbolj poškodovani, ki sta
bUi potrebni restavratorstva." Iz referata
spoznamo Benescha tudi kot restavratorja.
To nas prav nič ne čudi, saj omenja Bene-
schovo restavratorsko dejavnost tudi Dež-
man v svojem vodiču po zbirkah kranjske-
ga deželnega muzeja.'^
DOPISNIK CENTRALNE KOMISIJE
Centralna komisija je delovala v avstro-
ogrskih deželah od srede 19. stoletja kot vr-
hovni organ spomeniškega varstva. Njena os-
novna naloga je bila, da je širila zanimanje
za raziskovanje in ohranjanje stavbnih spo-
menikov. V ta namen je imela po deželah
bivše avstroogrske monarhije svoje konserva-
torje in dopisnike, ki so v glasilu komisije
objavljali svoja odkritja in dognanja o do-
slej še neznanih spomenikih."
Dežman je kot osrednja osebnost Centralne
komisije iia Kranjskem pritegnil v krog nje-
nih sodelavcev tudi Benescha.^* Pri Beneschu
ne moremo govoriti o znanstvenem udejstvo-
vanju na tem področju. Njegova opažanja
so nastale mimogrede. O svojih slučajnih od-
kritjih pripoveduje umetnik v omenjenem re-
feratu. Beneschevo poznavanje umetnosti in
pravilen odnos do umetnin so bili pogoji, da
je postal dopisnik Centralne komisije. V gla-
silu komisije zasledimo leta 1889 številne Be-
nescheve članke. To so sporočila o freskah
v različnih krajnskih cerkvah.^' Posebno za-
nimivo je Beneschevo poročilo o ; slikarju
fresk na Visokem pod Kureščkom, kjer je
na votivni sliki na zunanjščini cerkve odkril
razločno napisane besede: »malar von Vil-
lach, purger zu Laybach.«š2 Benesch je sig-
naturo beljaškega mojstra prerisal v svojo
skicirko.^ä Danes signatura in votivna slika
113
nista več ohranjeni, zato je Beneschovo poro-
čilo in skica omenjenega podpisa toliko večje
dokumentarne vrednosti.
V stari župni cerkvi na Bledu, ki je bila
v zelo slabem stanju in že takrat pripravlje-
na, da jo porušijo, je Benesch našel freske,
ki so bile deloma pod beležem.^' Med njego-
vimi odtisi klišejev^'' je ohranjena risba blej-
ske freske, ki prikazuje prihod Treh kraljev.
Benesch je s šolsko natančnostjo prerisal
najmanjšo figuro in nam tako ohranil ikono-
grafske posebnosti, ki so na ohranjeni foto-
grafiji iste freske že delno zabrisane (slika
4),^' Pri Beneschu ne gre za kopiranje fresk
v današnjem smislu, temveč le za risbe po
freskah, zato je umetnik posnel le shemati-
čen obris figure in celotni prizor.
Risbo stiliriziranega rastlinskega orna-
menta radovljiških fresk, nam je Benesch
prav tako ohranil v svoji slikarski zapuščini.
Benescheve dokumentarne risbe fresk so bile
toliko bolj dragocene, ker je bila fotografija
šele v povojih. Načrti in risbe, ki so služile
spomeniškemu varstvu kot dokument, so mo-
Sl. 4. Benescheva risba freske iz stare župne cerkve
na Bledu (Narodni muzej v Ljubljani)
rale dati čim bolj zvesto podobo spomenika
v tedanjem stanju. Tem zahtevam je ustre-
zalo tudi Beneschevo risanje fresk na turja-
škem gradu.
ZBraATELJ UMETNIN
Na pogostih popotovanjih po našem pode-
želju, posebno po številnih obiskih v naših
podeželskih cerkvah, si je Benesch zbral šte-
vilne umetnine.
Ce prelistamo inventarne knjige Narodne-
ga muzeja v Ljubljani vse od leta 1899 na-
prej, najdemo skoraj na vsaki strani Bene-
schevo ime, ki je številne predmete muzeju
daroval ali prodal. Veliko je predmetov umet-
noobrtnega značaja, kot npr.: gotski ključi,
tolkala, starinske ure, bronaste svetilke, ka-
dilnice, izvesni obrtniški ščiti itd.
Druga skupina obsega gorenjske vezenine,
kot vezene platnene prte in čipkaste prevleke
za blazine. Veliko Beneschevo zbirko kranj-
skih vezenin je kupila Franja Tavčarjeva, že-
na pisatelja Ivana Tavčarja.^"
V inventami knjigi leta 1896 je omenjen
nakup šestih Beneschevih risb kranjskih ve-
zenih vzorcev, ki jih je risal po originalih z
Ciorenjskega. Prav tako je muzej Rudolfinum
leta 1903 kupil Beneschevo zbirko Jesenkovih
risb, ki so predstavljale osnutke ključavni-
čarskih del tega škofjeloškega umetnika in
obrtnika druge polovice 18. stoletja.
Benesch je uporabil risbe vezenin in umet-
noobrtnih predmetov kot vinjete v začetnih
ali zaključnih poglavjih neizdane potopisne
knjige »Bilder aus Krain II«, ki je bila op-
remljena z njegovimi ilustracijami.^*
Omeniti moramo veliko Beneschovo zbirko
svetil, ki jo je podaril dvorni cesarski zbir-
ki starin na Dunaju. O svetilih je Benesch
leta 1905 napisal knjigo-' ter bil deležen vse-
stranske pohvale v dnevnem in strokovnem
časopis j U.2* V reklamnem prospektu,^« ki je
bil izdan za Beneschevo knjigo »Das Beleuch-
tungswesen«, so objavljena mnenja številnih
strokovnjakov.
V imenu založništva SchroU je bila zapisa-
na naslednja pohvala: »Avtor predloženega
dela je zbral z občudujoče marljivostjo v
dolgoletni zbiralni in znanstveni dejavnosti
zanimivo zbirko, ki je pritegnila tako znan-
stvenike kot laike. Ta zbirka obsega vse pri-
prave svetilništva preteklega časa v impo-
zantnem številu 1206 kosov, in knjiga, ki je
pravkar izšla, podaja poučno razlago te zbir-
ke. Z neutrudljivo prizadevnostjo, spretnost-
jo in ljubečo predanostjo, s katero je ustva-
ril to zbirko, nam jo je avtor prikazal v sli-
ki in besedi in tako napravil pristopno šir-
šemu krogu. V nemškem jeziku je to edino
delo, ki obravnava svetilništvo v preteklo-
sti. »Das Beleuchtungswesen« obsega poleg
114
SI. 5. Benesch s svojo zbirko svetil (Etnografski muzej J
v Ljubljani) i
kratkega zgodovinskega uvoda in fotografije
svetil še nekaj Beneschevih ilustracij.
V čem je pomen Beneschevega zbiratelj-
skega dela? Benesch je kot dober poznavalec
umetnosti rešil številne predmete, ki bi mor-
da nekje na našem podeželju nezainteresira-
ni propadli. Tako se nam je z njegovim zbi-
ratelj stvom ohranilo dragoceno dokumentar-
no gradivo, ki priča o umetnoobrtni dejav-
nosti naše preteklosti. Pomen Beneschevega
zbirateljstva je tudi v tem, da je številne
predmete prepustil našemu muzeju. Bene-
schevo zbiranje umetnoobrtnih predmetov so-
upada s časom, ko je industrija dokončno
izpodrinila obrt s podeželja, stroj je nado-
mestil delo obrti, njeni izdelki pa se umika-
jo v muzejske zbirke.
ILUSTRATOR POTOPISNIH KNJIG
V največji meri je bilo Beneschevo slikar-
stvo namenjeno ilustraciji. Prvenstveno je
gojil krajinarsko slikarstvo, ki je imelo pro-
pagandno-dokumentarni značaj. Pokrajinska
fotografija še ni bila razvita v toliki meri,
da bi mogla izpodriniti to izrazito reportažno
slikarstvo. Benescheve risbe in akvareli, ki so
reproducirali najbolj značilne poglede naše
krajine, so bili kot nalašč prikrojeni za poto-
pisne knjige, ki jih je uvedlo šele 19. stolet-
je. Benesch je kot slikar — krajinar ustvaril
največ v 80. in v začetku 90. let. Silna sli-
karjeva marljivost je povzročila veliko pro-
duktivnost s tem pa tudi padec slikarske kva-
litete.
Konec 80. let je začelo izhajati veliko enci-
klopedično delo »Die österreichisch-ungari-
sche Monarchie in Wort und Bild« pod pokro-
viteljstvom prestolonaslednika Rudolfa. Ta
enciklopedija je obsegala 22 knjig, ki so opi-
sovale vsako izmed dežela bivše monarhije.
Opisi so zajemali pokrajinske, zgodovinske,
umetnostne, etnografske in gospodarske zna-
čilnosti posamezne dežele. Tekst so sprem-
ljale ilustracije različnih slikarjev. V zvez-
ku »Krain« iz leta 1891 zasledimo poleg do-
mačih že priznanih slikarjev kot Jurija Su-
bica in Ferda Vesela, tudi kopico tujih sli-
karjev, med njimi Benescha in njegovega
učitelja Lichtenfelsa. K pokrajinskemu opisu
Kranjske, ki ga je napisal Amand Freiherr
von Schweiger — Lerchenfeld, je Benesch
prispeval šest ilustracij s pokrajinskimi mo-
tivi Gorenjske: Blejsko jezero, Triglav s se-
verne strani, dolina Planice, Bohinjsko jeze-
ro s sv. Janezom, Ljubelj s sv. Ano in predel
ob Savi pri Jesenicah. V poglavju o slovenski
literaturi je k Prešernovemu življenjepisu in
delu dodana Benescheva ilustracija Savice.
Benesch je kot moravski rojak opremil z
ilustracijami tudi zvezek, namenjen opisu
Moravske dežele. Največje Beneschevo ilu-
strativno delo je potopisna knjiga »Bilder
aus Krain«. Prvi del te knjige ima glavni
podnaslov »Im Gebiete der Steiner Bahn« z
opisi Johana Sime in ilustracijami Ladislava
Benescha. Izdala jo je založba Ig. v. Klein-
mayer & Fed. Bamberg leta 1891 v Ljublja-
ni, v počastitev kamniške železnice, ki je ste-
kla istega leta. Knjiga »Bilder aus Krain« je
nekakšen turistični vodič. Ne smemo poza-
biti, da je to čas, ko se je širil in utrjeval
nov pogled na lepoto narave in s tem vzpo-
redno zanimanje za njo, ki je rodilo turizem.
Beneschevo slikarstvo služi manjšim umetni-
škim nalogam. Njegove ilustracije skušajo
podati čim bolj zvesto podobo kraja, toda le
v skromni meri poživljajo potopis ali tujsko-
prometni prospekt. Originali risb prvega zve-
zka »Bilder aus Krain« so izgubljeni, tako
nam preostaja presoja Beneschevih ilustracij
po hladnih, dolgočasnih lesoreznih reproduk-
cijah, ki le ponazarjajo predmet upodobit-
ve in rušijo vso izrazno moč.
Tiskarna Kleinmayer & Bamberg je iste
reprodukcije uporabila pri Stiasnyjevi zem-
Ijepisno-zgodovinski knjigi »Kamnik«, leta
1894. V predgovoru se pisatelj zahvaljuje ti-
skarni s naslednjimi besedami: »Ker dobre
slike kot učilo mnogokrat bolje služijo kakor
najboljši opisi, hvaležni moramo biti tvrdki
Ig. pl. Kleinmayer & Bamberg, da je prepu-
stila v ta namen slike iz knjige »Im Gebiete
der Steiner Bahn«.
Največ risb je Benesch pripravil za ilustra-
cije drugega dela knjige »Bilder aus Krain«.
Zakaj drugi del knjige ni izšel in kdo naj
bi mu napisal besedilo, ne vemo. Obsegala
naj bi celotno gorenjsko področje. Originale
risb in odtise klišejev drugega dela »Bilder
aus Krain« hrani Narodni muzej v Ljubljani.
Odtisi klišejev so vezani v posebni knjigi, iz
katere je razviden celotni Beneschev ilustra-
tivni osnutek. Gorenjsko je Benesch v ilustra-
tivnem oziru razdelil na deset področij: I.
115
Ljubljana in njena okolica; II. Skofja Loka
— Poljane — Železniki; III. Kranj — Tržič
— Ljubelj — Kokra; IV. Podnart — Kamna
gorica — Kropa; V. Radovljica — Lesce —
Begunje — Bled — Bohinj; VI. Javornik —
Jesenice — Karavanke; VII. Dovje — Vrata
— Krma — Kot; VIII. Kranjska gora — Pod-
koren — Martuljek — Planica; IX. Bela peč
— Rateče; X. Trbiž.
Benesch je skušal s svojimi risbami orisati
celotni značaj posameznega krajinskega pod-
ročja v geografskem, kulturno-zgodovinskem,
etnografskem in gospodarskem oziru. Goto-
vo mu je bila za zgled velika enciklopedija
>-Die österreichisch-ungarische Monarchie in
Wort und Bild«. Uporabil je tudi nekaj kra-
jinskih motivom kot Bohinj, Ljubelj in Tri-
glav, ki so bili že reproducirani v omenjeni
enciklopediji, ali pa motiv iz Tržiča, po ka-
terem je izdelal oljno sliko. V svojih risbah
je zajel najbolj značilne objekte kraja, bo-
disi da je to cerkev, grad, zanimiva hiša ali
obcestno znamenje.
V Ljubljani je upodobil motiv s franči-
škansko cerkvijo in njeno bližnjo okolico
(slika 6). Na risbi se dobro vidijo hiše na-
sproti cerkve (Bučarjeva hiša), ki so bile ob
potresu porušene. To je že druga Benescheva
risba Ljubljane pred potresom. V ljubljan-
ski okolici je narisal grad Fužine z znameni-
to Kislovo nagrobno ploščo. Pod risbo je pri-
pisal vsebino kamnite plošče s pomola gradu.
Med Beneschevimi risbami se nam je ohra-
nila podoba obrambnega stolpa s škof jeloške-
Sl. 6. L. Benesch : Ljubljana — frančiškanska cerkev z
okolico (Narodni muzej v Ljubljani)
SI, 7. L. Benesch: Škofjeloški grad (Narodni muzej vi
v Ljubljana)
ga gradu, ki so ga dale uršulinke leta 1892
podreti (slika 7). Na isti risbi je Benesch na-
risal zahodni trakt gradu, ki je bil takrat še
zaprt z obzidjem. Danes tega obzidja ni več,
tako da je dvorišče povezano z grajskim vr-
tom.
Razvaline gradov so bile Beneschu zelo
priljubljen motiv. Ni ga zaman pritegnila ena
naj sliko vite j ših ruševin grajske arhitekture,
grad Kamen pri Begunjah. Grad je narisal
z južne strani, s katere je bil upodobljen le
redkokdaj. Do tal segajoče vrzeli v steni
gradu, ki so na sliki dobro vidne, so danes
po restavraciji zapolnjene, tako da je čar
razvaline nekoliko okrnjen.
Pred vhodom v blejski grad nam je Be-
nesch ohranil podobo majhnega, sicer nepo-
membnega stolpiča, prizidanega v 19. stolet-
ju, ki so ga odstranili pri povojni restavra-
ciji grajskega poslopja. Z Bleda nam je Be-
nesch prav tako ohranil podobo lope stare žup-
nijske cerkve, ki so jo kmalu po tej upodobit-
vi porušili. Benesch je narisal tako nekaj spo-
menikov, ki so danes porušeni ali pa so spre-
menili svojo podobo.
Benesch je kot ilustrator potopisnih knjig
moral dobro poznati življenje in delo ljudi v
naših krajih. Posebno fužinarski kraji so mu
dajali dovolj snovnih motivov. Upodobil je
številne notranjščine fužin, od Železnikov
do Savodenj in Bele peči (slika 8, 9, 10.).
Benescheve risbe gorenjske kmečke hiše,
coklarja in pastirja so zanimive v etnograf-
116
SI. 8. L. Benesch: Javornik
— stari plavž (Narodni mu-
zej v Ljubljani)
skem oziru. Posebno dragocen dokument et-
nografiji predstavlja podoba bohinjskega čre-
dnika, katerih noše se niso ohranile in tudi
risbe teh so prav redke.
Beneschevo umetniško zanimanje je ve-
ljalo v prvi vrsti krajini. Kolikor je risal fi-
gure v krajini, so te neznatna štafaža. Po-
samezne figure, kot omenjeni risbi podkoren-
skega coklarja in bohinjskega pastirja, je
uporabil kot vinjete v zaključnih poglavjih
potopisne knjige.
Benescheve risbe so prava ; reprodukcija
objektivnega predmeta, kjer sta linija in tr-
da oblika vedno poudarjeni. Odločil se je za
lavirano perorisbo glede na reprodukcijsko
tehniko, ki je risbam odvzela precej njihove
učinkovitosti. Njegove ilustracije vplivajo na
gledalca dolgočasno in nihajo med suhim,
nezahtevnim dokumentarnim poročilom. Be-
nescheve risbe so predvsem kulturno-zgodo-
vinsko zanimive. Zaradi svoje doslednosti
kljub fotografiji niso izgubile dokumentarne
vrednosti.
Benesch je sodeloval kot ilustrator pri
številnih znanstvenih revijah in časopisih. Od
90. let naprej je bilo njegovo slikarstvo na-
menjeno ilustraciji. V »Deutsche Illustrierte
Zeitung« (1895) je v prilogi »Über Land und
Merr« reproduciranih šest Beneschevih ilust-
racij z motivi Škocjanskih jam. Številne ris-
be s poti po kraških jamah so nastale leta
1889. Pot ga je vodila v Postojnsko jamo,
Otoško in Podgrajsko jamo. Rakovo votlino
pri Skocijanu v notranjščino tSkocijanskih
jam. Risbe so izdelane v tehniki lavirane pe-
rorisbe, akvarela in svinčnika. Prvotno so bi-
le namenjene zvezku Notranjske, potopisni
knjigi »Bilder aus Krain«. Ker se ta, kot že
rečeno, ni nadaljevala, je iste risbe uporabil v
drugih revijah s podobno vsebino.
V »Deutsche Rundschau für Geographie
und Statistik (leta 1887) je reproducirana
Benescheva risba s pogledom na Ljubljansko
barje z Rožnika. Na risbo je Benesch pripi-
sal naslov revije, ki je objavila njegovo ilu-
stracijo. Benesch omenja v svojem »turjaš-
kem referatu« tudi potovanje v Bosno in
Hercegovino, kamor je šel leta 1890 iz čisto
umetniških ciljev. Takrat so nastale številne
skice z bosanskimi motivi, ki jih je upora-
bil za ilustracije v »Zeitschrift für bildende
Kunst« (1896) v potopisnem spisu Heinricha
Noeja »Von der Save zur Adria«. Narisal je
vse kraje, ki jih je na potovanju obiskal: Po-
čitelj na Neretvi, Stolac, Vranduk, Sarajevo,
Mestar, Metkoviči. Ne manjka niti bogumil-
skih nagrobnikov, niti mošej in folklornih na-
drobnosti bosansko-hercegovske krajine.
V »Laibacher Zeitung« (leta 1907) je Be-
nesch ilustriral prilogo, posvečeno angleškemu
znanstveniku in žurnalistu Humphryju Da-
vyju, ki je med prvimi v tujini širil zanima-
Sl. 9. L. Benesch: Železniki (Narodni muzej v Ljublja-
ni)
117
SI. 10. L. Benesch: Bela peč
— fužine (Narodni muzej v
v Ljubljani)
nje za lepote naše dežele. Benesch je za ilu-
stracije te priloge uporabil neobjavljene ris-
be iz »Bilder aus Krain« — drugega dela — z
že znanimi motivi Podkorena, Razor j a, Belo-
poških jezer, Savice, Bohinjskega jezera, Tri-
glava in Stola.
»Veldes Cur Anzeiger«, neke vrste turisti-
čni prospekt iz leta 1893, ki je okrašen z vin-
jetami našega slikarja, dokazuje, da se je
Benesch ukvarjal z ilustracijo, ki je bila na-
menjena propagandi takratnega turizma. Is-
te motive kot na tem prospektu: Blejski otok,
grad. Bohinjsko jezero je uporabil kot vin-
jete na pisemskem papirju.
Benescheve risbe so kot ilustracija dospele
do širših krogov in tako prispevale svoj de-
lež popularizaciji naših krajev.
Ladislau Benesch je združil za takratni čas
tako značilen poklic oficirja in umetnika.
Službovanje v garnizijah 17. pešpolka ga je
seznanilo z našimi kraji. Stopil je v stik s tis-
tim delom našega meščanstva, ki je bilo po-
nemčeno. Kot vojaški kartograf je začel so-
delovati s kustosom deželnega kranjskega
muzeja Karlom Dežmanom, veliko kulturno
osebnostjo in obenem voditeljem nemčurstva
na Slovenskem. Dežman, ki je na Kranjskem
organiziral Nemcem ves kulturni in politični
aparat, je vanj vključil tudi Benescha ter
mu zbudil zanimanje za našo kulturno pre-
teklost. Dežmanu Benesch ni ustrezal samo
po svoji politični pripadnosti, marveč tudi
po isvoji vsestranski kulturni razglednosti,
prav tako pa je našel v njem odličnega risar-
ja slikarja.
Benesch spada kot slikar in ilustrator v
krog raziskovalcev naše preteklosti. To je fa-
za, ko se je začelo znanstveno raziskovanje
in živo zanimanje za preteklost kranjske de-
žele. To je doba delovanja dunajske Central-
ne komisije, ko sta ji bili dobrodošli vsaka
dokumentarna risba ali zapisek o starem spo-
meniku. Na Slovenskem ni imela na razpo-
lago dovolj akademsko izobraženih moči, za-
to je Benesch kot njen zastopnik, čeprav po
poklicu oficir in slikar, opravil svojo dolž-
nost nadvse koristno.
Kot slikar sodi Benesch v krog še ne obde-
lane skupine manjših avstrijskih slikarjev,
katerih pokrajinske slike izhajajo iz njiho-
vih potovanj, zanimanja za prirodo in odkri-
vanja kulturnih znamenitosti. Benescheve
risbe so nastale priložnostno kot nekak dnev-
nik, ilustracije, zapiski ali dokumenti neke
kulturne znanstvene dejavnosti. Večina nje-
govega dela pa je ostala le topografski za-
pisek, ki je bil namenjen ilustraciji potopi-
sov. Benesch ne išče v slikarstvu svojega
osebnega sloga, temveč uporabi slog krajinar-
jev, ki je formalno realističen, a v odnosu
do narave delno romantičen. V javnih na-
ročilih, predvsem pri ilustracijah, se podreja
zahtevam tedanjega okusa, zato dela po do-
ločeni splošno uporabni formuli, ki je zaradi
svoje preprostosti razumljiva in sprejemljiva
za širši krog javnosti. Naročnik — založnik
ne zahteva od slikarja drugega, kot da upo-
dobi bolj ali manj podoben posnetek resnič-
nosti. Slikarju ni do potrpežljivega umetni-
škega ustvarjanja, kolikor do obilne produ-
ktivnosti, ki je podobna današnji fotografski
produkciji. Pri tem ne smemo prezreti po-
rabo fotografije, ki se močneje uveljavi šele
konec stoletja in v veliki meri vpliva tudi na
slikarstvo. Mnoge Benescheve risbe imajo po
vsebini in nekajkrat tudi po formatu značaj
današnjih razglednic, Benesch je eden zad-
njih pomembnejših topografskih ilustrator-
jev in slikarjev pred masovno uporabo foto-
grafije. Stilna oznaka Beneschevega slikar-
stva je za nas le drugotnega pomena. Njego-
ve risbe in akvareli imajo pomen predvsem
118
zaradi svoje dokumentarnosti. V njih se nam
je ohranila podoba naših krajev konec 19.
stoletja.
Založba Kleinmayer & Bamberg je uvrsti-
la Benescha med »odlične« slikarje. Sprašu-
jemo se, ali na Slovenskem res ni bilo bolj-
ših ilustratorjev. Brata Subica, naša najbolj-
ša ilustratorja tega obdobja, sta prehitro kon-
čala svojo življensko pot. Po njuni smrti je
pri nas na področju ilustracije in v slikar-
stvu čutiti praznino, ki jo izpolnjujejo tu-
ji manj pomembni slikarji, med njimi tudi
Benesch. Prav zaradi tega je bilo Beneschevo
ime v 80. in 90. letih zelo popularno.
Benesch je poseben tip slikarja, ki se raz-
likuje od tradicionalnega umetnika na Kranj-
skem. Njemu slikarstvo ni bilo nikoli glaven
poklic, kot našim slikarjem, katerim je v dobi
meščanskega in akademskega realizma da-
jala možnost obstanka le tujina.
Benescha nismo omenjali samo kot slikarja
in ilustratorja mnogih revij in potopisnih
knjig, temveč tudi kot korespondenta Cen-
tralne komisije, zbiratelja in raziskovalca na-
še umetnosti. Benescheva vsestranska kultur-
na dejavnost nam je pojasnila njegovo sli-
karsko zapuščino v Narodnem muzeju v
Ljubljani. Svoje vojaške kariere ni zamenjal
s slikarstvom, čeprav ga je to vedno sprem-
ljalo. Benesch je kot slikar ostal amater.
Ne moremo mu odrekati slikarske nadarje-
nosti, toda žal izrabil jo je v slikarstvu, ki
je služilo manjšim umetniškim nalogam.
Njegovo slikarstvo je bilo namenjeno skrom-
nim potrebam, ki jih je narekoval čas.
Benescheve risbe nimajo pomena kot umet-
nina, so pa dragocen prispevek kulturni zgo-
dovini in topografiji.
SEZNAM KNJIG IN REVIJ Z BENESCHEVIMI
ILUSTRACIJAMI
1. Carl Deschman — Ferdinand Hocnstetter:
Prähistorische Ansiedlugen und Begräbnisstätter
in Krain, Wien 1879. — 2. Die österreichisch-unga-
rische Monarchie in Wort und Bild (zvezki, Krain,
Mähren) Wien 1891. — 3. Bilder aus Krain —
Johan Sima: Im Gebiete der Steiner Bahn, Lai-
bach 1891. — 4. BUder aus Krain — II. del (ne-
izdan). — (odtise klišejev hrani Narodni muzej,
Ljubljana). — 5. Deutsche Illustrierte Zeitung
(74 Band, ok. 1894i/95) Priloga Über Land und
Meer. — 6. Deutsche Rundschau für Geographie
und Statistik XIX Jhg, Heft 1. 1896/97. — 7. Zeit-
schrift für bildende Kunst, 1896 VII, 4. Heft. —
8. Laibacher Zeitung, 4. julij 1907. — Priloga
št. 125: Den Englischen Journalisten Sir Hump-
hry Davy. — 9. Wiener Illustrierte Zeitung XV/
II (n = 40) 3/7 1887. — 10. Veldes Cur Anzeiger
leta 1893. — 11. Gartenlaube N 40. — 1890. —
Der Eiserne Berg von Schweiger — Lerchefeld,
12. Ladislau edler von Benesch: Das Beleucht-
ungswesen, Wien 1905. — 13. Kronika sloven-
skih mest, Ljubljana 1934. — dr. Rudolf Andrej- \
ka: Fidelis Terpinc, str. 174. — 14. Stiasny: Kam- |
nik, Ljubljana 1894. !
OPOMBE
1. Poročilo deželnega muzeja Rudolfinuma v
Ljubljani za leti 1911 in 1912, Ljubljana 1913,
str. 4 — Narodni muzej. — 2. Arhiv Narodnega
muzeja, fascikel 1911, akt 569. — 3. W. Schräm:
B. L. Thieme — Becker III 1909, str. 323. Enci-
klopedija likovnih umetnosti, Zagreb 1959, str.
326. — 4. Ferdinand Strobel von Ravelsberg: Ge-
schichte des K. imd K. Infanterie Regiments
Ritter von Milde Nr. 17, II Laibach 1911. — 5.
Dr Karol Capuder: Zgodovina C. in KR. pešpol-
ka št. 17, Celovec 1915, str. 157, 159. — 6. Po
ohranjenem rodovniku družine Pauer pri Juliji
Cernivec, Ljubljana. — 7. Po pripovedovanju Be-
neschevih sorodnikov v Ljubljani: Julije Cerni-
vec in KaroHne Dacar. — 8. Karel Dežman: Fü-
hrer durch das Krainische Landesmuseum Ru-
dolfinum in Laibach, 1888 str. 39, 167, 176. —
9. Predavanje podpolkovnika L. pL Benescha le-
ta 1913 »O turjaškem gradu na Kranjskem-« v
društvu österreichischer Kunstfreund« na Du-
naju. Referat je poslal z Dunaja Österr. Volks-
kunde Museum leta 1959 Narodnemu muzeju v
Ljubljani. — 10. Thieme —Becker XXIII, str. 191.
— 11. Raj ko Ložar: Slovenske planine v risbi in
sliki. Planinski vestnik 1936, str. 222. — 12. Pla-
ninski vestnik 1936, 1. 1947 — št. 9, 1. 1949 — št 3.
— 13. M. M. Debelak - Deržaj : Kronika Triglava,
Planinski vestnik 1. 1947—1949. — 14. Benescnev
akvarel z motivom Triglava in Dežmanove koče
hrani inž. Mirko Leskovšek, Ljubljana. — 15.
Pavel Kunaver: Izpremembe okoli Triglava, Pia.
ninskl vestnik leta 1949, št. 3. — 16. Na skici je
umetnik pripisal nahajališče originala. — 17. Po-
datki iz Beneschevega referata »o turjaškem gra-
du«, v Narodnem muzeju v Ljubljani. — 18.
Karel Dežman: Führer durch das Krainische
Landes — Museum Rudolfrnum in Laibach 1888,
str. 167. — 19. Rajko Ložar: Slovenska umetnost-
na zgodovina, ZUZ 1936—37. — 20. Franjo Baš:
Organizacija spomeniškega varstva v slovenski
preteklosti. Varstvo spomenikov V. 1953—54. —
21. Mittlg. der Zentralkomm. NF, XV, 1889, 267.
— 22. Dr. France Stele: Der Maler »Johannes con-
civius in Laybaco«, 900 Jahre Villach, 1960, str.
82. — 23. Benescheva skicirka iz leta 1888 v Na-
rodnem muzeju v Ljubljani. — 24. Beneschevi
odtisi klišejev za neizdano knjigo »BUder aus
Krain« — II. del, v Narodnem muzeju v Ljub-
ljani. — 25. Na opozorilo prof. dr. F. Steleta je
motiv jezdeca, ki naznanja prihod Treh kraljev,
ikonografsko enak motivu v Srednji vasi pri Šen-
čurju, kar opozarja, da gre za slikarja fresk, ki
sta bdla šolana v isti delavnici. — 26. Ta poda-
tek navaja Marija Dacar, hči Karla Dežnia-
na, na hrbtni strani fotografije zakoncev Be-
nesch, kjer je zapisala kratek Beneschev življe-
njepis. Fotografijo hrani Karolina Dacar, Ljub-
ljana. — 27. Ladislau edler von Benesch: Das
Beleuchtungswesen, Wien 1905. — 28. Avtorski
izvod knji^ Das Beleuchtungswesen in reklamni
prospekt hrani Etnografski muzej v Ljubljani.
119
PRISPEVEK K VPRAŠANJU PRIMORSKIH BEGUNCEV V LETIH 1918—1920
DUŠAN NEČAK
V Času po prvi svetovni vojni naletimo na
slovenski zahodni meji na pojav, ki ga na
severu skoraj ne poznamo. Ob vstopu Italije
v vojno na strani antantnih sil leta 1915 in ob
formiranju tako imenovane soške fronte je
zaradi izselitve goriškega vojaškega področja
v Slovenijo pribežal prvi val primorskih be-
guncev. Tri leta kasneje, leta 1918, takoj po
koncu »velike« vojne in po zasedbi sloven-
skega Primerja po Italijanih pa Slovenija
doživi drugi val beguncev. Medtem ko so
begunci iz leta 1915 pribežali v osrednjo Slo-
venijo v glavnem zaradi enega samega vzro-
ka — fronte, pa se vzroki bezanja posamez-
nih beguncev v drugem valu močno ločijo
med seboj. Med njimi so taki, ki so bežali
zaradi italijanske zasedbe, zaradi tega, ker
niso imeli v zasedenih krajih domovinske
pravice, ker so bili politično nezaželeni (koli-
kor jih niso že takoj internirali), pa tudi taki,
ki so imeli svoje premoženje uničeno. Iz za-
sedenega ozemlja so torej bežali tisti, ki jim
v teh krajih ni bilo obstanka ali pa so mis-
lili, da jim ga ni.
S prihodom drugega vala primorskih be-
guncev se začenja v Sloveniji jasno obliko-
vati begunsko vprašanje, ki se je v raznih
vsebinskih odtenkih vleklo skozi vse obdobje
kraljevine SHS in stare Jugoslavije. Najbolj
pereče pa je bilo to vprašanje prav v času
po prvi svetovni vojni tja do sklenitve ra-
palske pogodbe, ki je Slovensko Primorje do-
končno priključila Italiji. V tem trenutku so
se tudi zadnji primorski begunci morali od-
ločiti, ali ostanejo v matični domovini ali pa
se vrnejo domov.
Prav za to obdobje begunskega vprašanja
v Sloveniji in deloma v Istri je na voljo le
malo podatkov in arhivskega gradiva. Iz
ohranjenega arhiva in dostopnih materialov,
ki jih hrani Inštitut za narodnostna vpraša-
nja v Ljubljani v fondu Pisarne za zasedeno
ozemlje, bom v tem prispevku poskušal vsaj
približno osvetliti begunsko vprašanje tega
časa in ga prikazati v kolikor toliko jasni
podobi.
Iz tega ohranjenega gradiva je razbrati,
da so že v času izselitve goriškega vojaškega
ozemlja v Ljubljani ustanovili organizacijo,
ki je skrbela za begunce s tega področja.*
Begunci so bili prepričani, da se bodo po kon-
čani vojni lahko vrnili na domove, toda nji-
hovi domovi so bili porušeni in še zasedeni
po »zmagovalcih«. Poleg njih pa so v Slo-
venijo prišli še begunci iz drugega vala in
kar nenadoma je bila organizacija, ki je skr-
bela za begunce z goriškega področja, pre-
majhna. Zato so primorski begimci 22. no-
vembra 1918 poslali Narodni vladi SHS spo-
menico, v kateri ji razlagajo svoje težave in
predlagajo rešitve:^ »Zaradi italijanske oku-
pacije in zaradi našemu narodu neprijazne-
ga ravnanja italijanskih okupacijskih oblasti
v zasedenem ozemlju je v Sloveniji že biva-
jočim izgnancem iz goriškega vojnega ozem-
lja nemogoč povratek v domovino. Vrhutega
je prišlo na stotine novih iz cele dežele, ki
leži onstran demarkacijske črte. Med temi je
večina vojno obveznega moštva, ki se je na
ta način izognilo internaciji, pričakovati pa
je, da pribeži tudi mnogo drugega prebival-
stva, ker ne bo moglo ostati v zasedenem
ozemlju, radi grozeče lakote in preganjanja.
Vsaj za te ljudi je potrebna nujna in izdatna
pomoč.
Vrhutega moramo računati tudi s tem, da
se bodo begunci, ki se še nahajajo v nemških
deželah, v najkrajšem času morali vrniti v
naše kraje. Napovedanih je že kakih 6.000
beguncev iz nemške Avstrije.
Dosedanja organizacija in naredbe za pre-
skrbo beguncev ne zadostuje več, potrebna je
enotna organizacija na najširši podlagi, ka-
tere delovanje naj z vsemi sredstvi podpira
Narodna vlada, ker je pomoč nujna in bi vsa-
ka zakasnitev mogla postati katastrofalna.
Zato predlagajo podpisani naslednjo spome-
nico s prošnjo, da se nemudoma ukrene vse
potrebno, da se predlogi uresničijo:
I. Obstoječa posredovalnica za goriške be-
gimce naj se izpremeni v posredovalni urad
za prebivalstvo po Italijanih zasedenega
ozemlja ter se temu primerno razširi. Narod-
na vlada naj da uradu na razpolago ves po-
treben kapital ter plačuje iz svojih sredstev
nastavljeno osebje. Posredovalni urad naj bi
imel naloge:
1. Kontrolo nad begunci.
2. Zbirati podatke o prihajanju, prehranje-
valskih in gospodarskih razmerah beguncev
samih ter o njihovem razmerju do domačega
prebivalstva.
3. Posredovati med begunci in uradi.
4. Podpirati potrebne z denarnimi sredstvi
iz fonda, katerega mu da na razpolago dežel-
na vlada izrecno v ta namen in o katerem
vodi natančen račun.
5. Voditi seznam vseh beguncev, katerim
je nakazati begunsko podporo ter staviti to-
zadevne predloge Narodni vladi v potrdilo in
izvršitev.
II. Ker je med begunci precejšen del vojno
obveznega moštva, naj se uredi preskrba na
dvojen način:
120
1. Vse vojno obvezno moštvo naj se upo-
kliče ter se enotno organizira v poseben vo-
jaški oddelek pod srbskim poveljstvom. Na
ta način bi bilo moštvo preskrbljeno s hrano,
stanovanjem in tudi z denarjem.
2. Ostalim naj se podelijo nemudoma pod-
pore, in sicer
a) begunska podpora, katera naj se pri-
meroma zviša,
b) preskrba z živili s posebno ubožno ak-
cijo, če je mogoče brezplačno.
3. Preskrba z obleko in obutvijo.
4. Preskrba z zdravimi stanovanji.
5. Zaposlitev.
III. Narodna vlada naj pooblasti posre-
dovalni urad za sestavo imenika vseh onih,
katerim je nakazati podporo in naj na tej
podlagi takoj izkaže in izplača isto, v kateri
namen naj določi potreben fond.
Dosedanje podpore se izplačujejo nadalje
ter se primeroma zvišajo na 4 krone na
osebo.
IV. Razdelitev beguncev, kateri morda pri-
dejo iz okupiranega ozemlja, naj se izvrši si-
stematično. Za naselitev pride predvsem v
poštev Dolenjska in južna Štajerska. Razde-
li pa naj se jih uradno. Glavarstva in župan-
stva naj jim določijo primerna bivališča in
tudi uredijo vprašanje njihove preskrbe.
Radi preskrbe vseh beguncev z živili se
Narodna vlada dogovori z Narodnim Vije-
čem v Zagrebu. Vse potrebno naj Narodna
vlada dobavi iz Hrvatske, živila pa naj raz-
deli po čim nižji ceni oziroma brezplačno.«
Kako je vlada SHS odgovorila na predlog
primorskih beguncev, iz ohranjenega arhiva
ni mogoče ugotoviti. Zdi pa se, da je posre-
dovalni urad, ki ga spomenica predlaga in
mu določa področje dela, v bližnji bodočnosti
zaživel kot »begunski sosvet«. Čas nastanka
sosveta je težko natančneje določiti, toda
prav gotovo je nastal v decembru 1918 ali
še verjetneje v prvi polovici leta 1919. Prav
tako lahko ugotovimo, da se je delo begun-
skega sosveta odvijalo v mejah predloga, ki
so ga begunci poslali narodni vladi SHS v
svoji spomenici. Obe trditvi lahko podkrepi-
mo s spomenico, ki jo je 7. avgusta 1919 poslal
vodja Pisarne za zasedeno ozemlje dr. Slav-
ko Fornazarič v imenu Odbora za zasedeno
ozemlje predsedstvu deželne vlade za Slove-
nijo.* Spomenica je bila namenjena osvetlitvi
in pojasnitvi organizacije, ki je v tem času
na novo nastala z združitvijo begunskega so-
sveta in Pisarne za zasedeno ozemlje — Od-
bora za zasedeno ozemlje. V besedilu omenja
dr. Fornazarič tudi begunski sosvet in naka-
zuje njegovo delo. V tem novem Odboru za
zasedeno ozemlje je deloval tudi begunski so-
svet v okviru odseka za begunce.
Spomenica vodje Pisarne za zasedeno ozem-
lje je nedvomno eden najzgovornejših doku-
mentov iz tega časa, ki celovito obravnava
položaj, probleme in življenje primorskih be-
guncev po vsej Sloveniji.
Najprej govori spomenica o enem izmed
perečih vprašanj vsakega naroda — šolstvu.
Ugotavlja, da je to vprašanje na zasedenem
ozemlju najbolj težko, kajti zasedbene oblasti
Lo na mnogih šolah postavile italijanske učne
moči, mnogo slovenskih učiteljev pa je zaradi
persekucij moralo zapustiti svoja mesta.* Iz
drugih virov fonda Pisarne za zasedeno ozem-
lje je razvidno, da je nekako v tem času bilo
v Sloveniji okoli 150 učiteljev iz Primorske.
Imeli so celo svoj klub, imenovan »Klub pri-
morskih učiteljev beguncev v Ljubljani«, nje-
gov začasni predsednik pa je bil nadučitelj
Fran Merljak.^
Ob takem stanju šolstva, predvsem učitelj-
stva, na zasedenem ozemlju ni čudno, da je
Fornazarič v želji, da bi čim več učiteljev
spravil nazaj v njihove šole, v spomenici za-
pisal: »Da slovensko šolstvo v zasedenem
ozemlju ne propade, je nujno potrebno, da
ostanejo naše učne moči na svojem mestu;
onim, ki bi radi slabih gmotnih razmer ne
mogli vztrajati, je treba do končne ureditve
šolskega vprašanja nakazati redne mesečne
prispevke, tako da bodo npr. prejemki sup-
lenta na srednji šoli dosegli skupno plačo na-
šega IX. uradniškega razreda v lirah al pari.«
Drugo vprašanje v zvezi s primorskimi be-
gunci, na katerega je hotel dr. Fornazarič
opozoriti predsedništvo deželne vlade za Slo-
venijo, je bilo vprašanje beguncev — dijakov.
Kako naj vlada pomaga pri reševanju tega
problema, je strnil v štiri točke — predloge:
»1. Ze v začetku šolskega leta 1919/1920 naj
se vsem potrebnim visokošolcem — begun-
cem nakaže štipendija, ki jim bo omogočila
študij. Pri vseh državnih akcijah za visoko-
šolce naj se še posebej upoštevajo dijaki —
begunci.
2. Takoj naj se določijo izdatna denarna
sredstva za vzdrževanje konviktov za begun-
ce srednješolce in učiteljiščnike in denarna
sredstva za podporo dijakov, ki se bodo šo-
lali po drugih mestih. Vsem tem beguncem je
treba pomagati in jih oskrbeti z obleko, obut-
vijo in šolskimi potrebščinami. Kakor nam je
znano, bi se dal v Mariboru z razmeroma
majhnimi stroški ustanoviti tak konvikt.
3. Dovoli naj se prosto vožnjo na železnici
onim dijakom, ki bodo stanovali izven mesta
ter se dnevno vozili v šolo in nazaj domov.
4. Dijakom, ki so maturirali na kurzih v
Trstu, naj se na tukajšnjih enakih zavodih
izstavijo javna spričevala na podlagi poročila
tamkajšnjega voditelja izpitov, brez vseh na-
daljnjih formalnosti. Abiturjentom učitelji- ,
121
šča, ki bi na podlagi teh spričeval ne dobili
službe v zasedenem ozemlju — kar bi bilo v
prvi vrsti želeti in tudi ni izključeno — naj
se podeli služba na našem ozemlju.«
Kako so bili predlogi sprejeti in ali so jih
izvajali, se trenutno natančno ne da ugoto-
viti, največ zaradi pomanjkanja gradiva iz
tega prvega obdobja prihoda primorskih be-
guncev. V ilustracijo lahko samo povemo, da
je bila vsaj v Ljubljani dokaj široko razveja-
na pomoč dijakom beguncem predvsem v
obutvi.* Na drugi strani pa iz dokumentov
lahko ugotovimo, da so imeli vsi begunci, ki
so se hoteli vrniti domov — to pa je bil in-
teres matičnega naroda in njegove vlade —
prosto vožnjo na železnici do 30. maja 1920.
Dopis, ki o tem govori,' je poslalo Predsed-
ništvo deželne vlade — Urad za begunce, ok-
rajnemu odboru Narodnega sveta za neodre-
šeno jugoslovansko ozemlje v Novem mestu.
V njem najdemo tudi prošnjo, naj se brez-
plačna vožnja podaljša tudi po 1. juniju iste-
ga leta.
V drugem delu omenjene spomenice pred-
sedstvu deželne vlade je dr. Slavko Foma-
zarič predlagal, kako naj bi ravnali s posa-
meznimi profui ljudi, ki bi pribežali iz oku-
piranih krajev v matično domovino. Zapisal
je: »Ker smo trdno prepričani, da bodo slo-
venske in hrvatske pokrajine, ki so sedaj po
Italijanih zasedene, prej ali slej združene z
ostalimi jugoslovanskimi ozemlji v eno drža-
vo, stremimo za tem, da ohranimo v njih ju-
goslovansko prebivalstvo kolikor mogoče šte-
vilno na dosedanji višini, narodno zavedno
ter gospodarsko krepko in neodvisno. Nače-
loma torej nasprotujemo vsakemu izseljeva-
nju, zlasti izseljevanju inteligence. Deželna
vlada je to načelo tudi že pripoznala kot pra-
vilno.« (Kakšen problem so primorski begun-
ci postali med obema vojnama, ko so bežali
pred fašizmom in gospodarsko krizo, je ve-
liko bolj znano, na kratko pa se s tem pro-
blemom lahko seznanimo v knjigi Lava Cer-
melja Med prvim in drugim tržaškim pro-
cesom, str. 37. (op. p.) »Zalibog se te principe
ne da strogo izvesti, ne da bi imel usodepol-
nih posledic za prizadete sloje. Ne moremo od
njih zahtevati, da bi poleg moralnega priti-
ska prevzemali na svoja pleča tudi material-
ne žrtve, zlasti ne oni sloji, ki tega ne zmo-
rejo in ki bi takim bremenom podlegli, ter
bi bul za nas izgubljeni. Skušajoč spraviti v
sklad narodni interes z dobrobitjo Posamez-
nika ter upoštevajoč realne razmere smo se
zedinili na sledeče smernice, katere prosimo,
da bi vlada upoštevala:
a) Uradniki naj vztrajajo na svojih mestih,
dokler morejo. Jugoslovanska vlada naj bi
jih po možnosti ne pozivala v tukajšnje služ-
be. Da pa se uradnikom vztrajanje na njiho-
vih mestih olajša, morajo imeti zagotovilo, da
dobe, ako ne bi mogli več vzdržati, v Jugo-
slaviji službo, primerno njihovi dosedanji
stopnji in da ne bodo v nobenem pogledu za-
postavljeni za uradniki — domačini in za to-
variši, ki so se že prej izselili. Merodajna za
uvrščanje bi morala biti v vsakem slučaju
stopnja, ki jo je dotični imel ob času razpada
Avstrije, tj. začetkom novembra I9I8. Vsak
javni nastavljenec naj torej pri sprejemu do-
bi ono mesto v uradniškem statusu, na kate-
rem bi se nahajal, ako bi bil že začetkom no-
vembra prestopil v službo naše države.
Vsak uradnik iz zasedenega ozemlja, ki želi
biti nastavljen v Jugoslaviji, mora dokazati
s primernim potrdilom pristojnega narodne-
ga sveta (v Trstu, Gorici, Pulju), da bi nje-
govo vztrajanje pod italijansko vlado ne ime-
lo za narod nikake koristi, oziroma, da bi bilo
vztrajanje za dotičnega združeno z žrtvami,
ki niso v nobenem razmerju s koristjo, ki bi
jo imel narod od njega. V mirovni pogodbi pa
bi se moralo doseči, da se naše uradništvo ne
sme premeščati v italijanske kraje.
b) Za učitelje velja v bistvu isto, kakor za
uradnike. Pri tem stanu je treba upoštevati,
da je v Italiji mnogo slabše plačan kakor pri
nas in se bodo ti nastavljenci morali na pri-
meren način odškodovati. Vpoklicanje na
kurze, da se nauče italijanskega jezika, uči-
teljem ne sme biti povod za zapustitev službe.
c) Duhovniki v Italiji ne dobe od države
nikake plače, pri nas pa prejemajo iz verske-
ga zaloga ali od države po večini znatna do-
plačila k prejemkom, ki jih dobivajo od cer-
kvenih občin. Ker ni pričakovati, da bi zlasti
ubožnejše občine v gorenje soški dolini in po-
nekod na Krasu mogle prevzeti pod novim
režimom stroške za vzdrževanje duhovnika
na svoje rame, postaja nevarnost, da se bo
število duhovščine zmanjšalo na občutno na-
rodno škodo.
č) Od takozvanih svobodnih poklicev je že-
leti, da ostanejo odvetniki in zdravniki, ki
bodo imeli tudi v novih razmerah dovolj za-
služka, na svojih mestih, izvzemši tiste, ki
jim je radi svojega političnega delovanja pod
italijansko vlado onemogočeno delovanje npr.
Rybaf, Gregorin, Wilfan.
d) Tudi delavstvu ne bo mogoče vzdržati
v zasedenem ozemlju, zlasti ne v Istri, ki pri-
haja tozadevno v prvi vrsti v poštev. Prista-
niške delavce in delavce v ladjedelnicah ter
skladiščih bi bilo treba takoj, ko pade odlo-
čitev, da bo Reka naša ali mednarodna, po-
tegniti na Reko I) ker ti ljudje itak ne bi mo-
gli vzdržati v Trstu, deloma radi italijanske
konkurence, deloma zaradi pomanjkanja de-
la; 2) ker moramo prehiteti na Reki s svojimi
za dotične posle posebno izvežbanim delav-
stvom vse druge narode. Italijanski delavci
in industrijci ise že danes pripravljajo, da se
preselijo na Reko. Ako hočemo, da bo Reka
122
igrala v Jugoslaviji namenjeno ji nalogo, mo-
ramo prehiteti tudi Hrvate.
e) Železničarji, ki so jih italijanske oblasti
odpustile, naj se takoj nastavijo pri železni-
cah v Sloveniji ali ako bi zanje tu ne bilo
več prostora, na Hrvatskem. Na ta način se
odpravi nevarna nezadovoljnost med želez-
ničarje in poskrbi za zboljšanje prometa po-
sebno na hrvatskih železnicah.
f) Zidarji in kanmoseki, ki so hneli prej
v Trstu dovolj zaslužka, ne bodo sicer hoteli
popolnoma zapustiti svojih hišic in njivic,
prisiljeni pa bodo iskati zaslužka vsaj kot se-
zonski delavci v tujini. Moralo bi se zato V
narodnem interesu skrbeti, da se ti v svoji
stroki izvrstni delavci zaposlijo pri stavbah
v Ljubljani in Beogradu, kjer bi tudi mogli,
organizirani v zadrugah, prevzeti izvršitev
večjih del.«
V drugem delu spomenice je torej dr. For-
nazarič natančno opredelil profile ljudi, ki
naj bi bili prisiljeni bežati v Jugoslavijo. Iz
dokumentarnih drobcev, ki jih je ohranil ar-
hiv »Pisarne za zasedeno ozemlje«, je razvid-
no, da so njegove navedbe skoraj popolnoma
točne. Zmotil se je samo pri slovenski duhov-
ščini, ki ni v takem obsegu, kot si ga je pred-
stavljal, pribežala v matično domovino. Nje-
gove ugotovitve pa so natančne predvsem za-
radi tega, ker je imel za sabo že skoraj eno-
letne izkušnje z begunci V tem času je nam-
reč pribežal v Jugoslavijo že skoraj ves drugi
val primorskih beguncev, katerega del je bil
nastanjen v begunskih taboriščih po vsej Slo-
veniji. Fornazarič je svoje predloge o begun-
ski zaščiti poslal predsedstvu deželne vlade
najbrž tudi zato, ker se je bal novega vala
beguncev ob podpisu mirovne pogodbe. To
pot pa se je uštel, saj so novi primorski be-
gunci v večjem številu začeli prihajati šele v
času fašizma in gospodarske krize.
Naj dopolnimo spomenico dr. Fomazariča
še z eno ugotovitvijo, ki izhaja iz arhiva »Pi-
sarne za zasedeno ozemlje«. Gre namreč za
železničarje, ki so si že kmalu po koncu voj-
ne ustanovili odsek za preselitev v Jugosla-
vijo, vodil pa ga je dr. Josip Wilfan. Približ-
no v istem času, ko je Fornazarič pisal spo-
menico, je Wilfan sporočil iz Trsta, da so pre-
selili že vse železničarje.*
Tretji del spomenice je predsednik »Pisar-
ne za zasedeno ozemlje« posvetu organizaciji,
ki smo jo že omenili in za katero vsaj tre-
nutno še ne vemo točnega datuma nastanka
— begunskemu sosvetu: »Begunski sosvet je
razširil svoje delovanje po vseh krajih, kjer
žive primorski begunci. V ta namen ustanav-
lja, kjer vidi potrebo tudi begunske odbore
(obstoječe iz zanesljivih in inteligentnih lju-
di), ki mu poročajo o begunskih razmerah ter
posredujejo po njegovih navodilih med be-
gunci in oblastmi. Begimski sosvet se je lotil ^
najvažnejšega in najpotrebnejšega dela, nam-
reč sestave begunskega katastra in prouče-
vanja begunskih razmer, kar bo služilo kot
baza pri zasledovanju in reševanju raznih
akutnih begunskih vprašanj in potreb, ki pri-
hajajo prav v sedanjem času najbolj na dan,
kakor preselitev beguncev v njihovo pravo
domovino, naselitev onih, ki se vsled tehtnih
razlogov ne bodo mogli vrniti v domovino,
v naši kraljevini, dalje zaposlitve brezposel-
nih itd. Begunski kataster bo tudi evidenca
o bivališčih beguncev. Nadalje bo vseboval
podatke, s čim se begimci tukaj pečajo, kako
žive in kakšne so njihove materialne razme-
re, zato bo služil istočasno v zanesljivo kon-
trolo, kdo je res potreben podpore in kdo ne.
Delo je sedaj v polnem razmahu in bo dovrše-
no v treh do štirih tednih.«
Naj na tem mratu za trenutek prekinemo
dr. Fomazariča in ga dopolnimo z nekateri-
mi drugimi podatki. Najprej moramo ugoto-
viti, da se begunski kataster najbrž ni ohra-
nil, kajti dosedanja literatura, ki vsaj bežno
obravnava begunsko vprašanje tega časa, be-
gunskega katastra ne omenja. Ni ga najti tu-
di v dostopnih arhivih in dokumentaciji. Pač
pa lahko Fornazaričeve besede o ustanavlja-
nju odborov begunskega sosveta podpremo in
dopolnimo s p>odatki iz drugih dokumentov.
Naj navedemo vsaj nekaj krajev, kjer so ime-
li zaupne odbore begunskega sosveta ali pa
so v njihovi funkciji delovali nekateri posa-
mezniki: v okraju Ljutomer so imeli zaupni
odbor begunskega sosveta v Ljutomem, pred-
sednik pa je bil Mihajlo Vahtar. V okraju
Krško je bil odbor v okraju St. Rupertu na
Dolenjskem, predsednik Franc Kovač, v okra-
ju Radovljici sta bila kar dva zaupna odbora,
na Jesenicah ga je vodil Franjo Simčič, na
Bledu pa Ferdo Žagar. V okrajih Litija, Ma-
ribor, Celje, Kranj, Kamnik, Novo mesto, Čr-
nomelj, Ptuj, Ljubljana in Kočevje pa so
funkcijo zaupnega odbora opravljale vplivne
osebe. Tudi iz tega dokumenta je razvidno,
da gre pri teh osebah predvsem za uradnike,
učitelje in podobno.'
Morda bo zanimivo, če na tem mestu nave-
demo tudi nekaj številčnih podatkov o be-
guncih. Natančnejših podatkov o številu be-
guncev v času od konca prve svetovne vojne
do rapalske pogodbe najbrž ne bo mogoče
dati. Pomagamo pa si lahko z nekaterimi po-
datki, ki smo jih našli v zapisniku V. seje pri-
pravljalnega odbora Narodnega sveta za ne-
odrešeno jugoslovansko ozemlje z dne 18. de-
cembra 1918.'" Zapisnik govori žal le o ose-
bah, ki so prejemale begunsko podporo. Ne
vemo niti tega, ali so v to število vštete tudi
podpore beguncem — dijakom, vendar kaže,
da niso, ker so begunce dijake obravnavali
posebej. V vsej Sloveniji je bilo v tem času
16.019 beguncev, ki so dobivali podporo. Naj-
123
več jih je bilo v Ptuju (4158), kar je razum-
ljivo, saj je bilo v Strnišču pri Ptuju največ-
je begunsko taborišče v Sloveniji. Ptujskemu
glavarstvu sledijo glavarstva Ljubljana
(3030), Celje (1196), Maribor (922), Radovljica
(908) itd.
V nadaljevanju pa je Fomazarič zapisal:
»Y kolikor prihajajo begunska vprašanja v
poštev, zasleduje begunski sosvet vse dobre
in slabe pojave pri odnosih med begunci in
domačim prebivalstvom. Tvarine, ki jo je
proučiti in rešiti, se je nabralo toliko, da mo-
ra vzdrževati begunski sosvet posebno pisar-
no, v kateri delajo poleg predsednika še tri
pisarniške moči, stalno vsak dan.
Kar se tiče odnosov med domačim prebi-
valstvom in begunci, je begunski sosvet do-
sedaj ugotovil več žalostnih, kakor razvese-
ljivih pojavov. Zdi se, da so postali begunci
po vsej Sloveniji — izvzemši nekatere kraje
— prava teža in nadloga domačemu prebival-
stvu. Vzrok temu je predvsem v predolgo
trajajočih abnormalnih razmerah, ki jih je
povzročila vojna in v neznosni draginji. Kriv-
da pade tudi na nekatere begunce same, nam-
reč na delomrzneže in verižnike, ki s svojim
početjem mečejo slabo luč tudi na povsem
nedolžne. Pri tej okolnosti je po drugi strani
značilno dejstvo, da delajo največ hrupa pro-
ti beguncem ravno domači lenuhi in veriž-
niki.
Toda najbolj žalostno je to, da begunskega
gorja ne razume ali noče razumeti tudi mar-
sikateri organ javnih oblasti. Za danes noče
begunski sosvet priti z imeni krivcev na dan,
ker upa, da izide tozadevna svarUna okrož-
nica, ki iztrezni prizadete. Pribiti pa mora
begunski sosvet, da se ponekod vrši že tako
zoprno odrivanje, zapostavljanje in zmerjanje
beguncev, da človek, ki sam ni bil priča, ne
bi mogel verjeti, da so taki dogodki sploh
mogoči.«
O tegobah primorskih beguncev je na ne-
kaj straneh pisal tudi Lavo Cermelj v že prej
omenjeni knjigi. Marsikdo se bo položaja pri-
morskih beguncev med obema vojnama tudi
sam spominjal. Cermelj piše, da je nerazpo-
loženje proti beguncem najprej veljalo samo
Tržačanom, pozneje že Goričanom, »po vojni
pa je postalo to nerazpoloženje posplošeno in
je zajelo vse Slovence, ki so prihajali iz Ita-
lije, med njimi tudi tiste, ki so bili doma na
ozenüju, ki je bilo prej sestavni del Kranjske
dežele, Postojnčane in Idričane."
Glede na vse to, kar je Fornazarič zapisal
o begunskem sosvetu, o njegovem delu in na-
menih, je seveda najprej prosil predsedstvo
deželne vlade za denar in šele potem pred-
lagal rešitev nekaterih prej navedenih pro-
blemov:
»I. Deželna vlada za Slovenijo zajamči be-
gunskemu sosvetu stalen upravni prispevek^
da bo mogel nemoteno opravljati svoje nalo-
ge. Znesek 2000 kron, ki mu ga je nakazalo
poverjeništvo za socialno skrbstvo z odlokom
z dne 18. junija t. 1., bo kmalu izčrpan s stro-
ški za nagrado pisarniškemu osebju (kar je
nečlanov, kajti člani begunskega sosveta de-
lajo brezplačno) in s stroški za tiskovine ter
druge pisarniške potrebščine.
Potreben je še znesek 3000 kron, ki bi se
dvignil po predložitvi računa o uporabi naka-
zanih 2000 kron, nakar bi bil begunski sosvet
preskrbljen z gmotnimi sredstvi do konca te-
ga leta.
2. Deželna vlada ožigosaj na primeren na-
čin surovo postopanje z begunci in prepovej
energično vsako aroganco po javnih uradih.
Kadar je ostrejši nastop proti posameznikom
potreben, je ta mogoč tudi brez psovanja, vpi-
tja in zmerjanja.
3. Pomožna akcija za zboljšanje hrane otro-
kom naj se razširi po vseh krajih Sloveni-
je, kjer so begunski otroci. Oni so prestali
največ gorja in lakote, kar je občutno in vid-
no zamorilo njih telesni in celo duševni raz-
voj.
4. Norma, ki se sedaj uporablja, da je do-
hodek 2 kroni na dan že opravičilo za usta-
vitev podpore, ki jo dobivajo posamezni be-
gunci pod tem ali onim naslovom, naj se od-
pravi in ustanovi načelo faktične potrebe in
družinskih ter krajevnih razmer.
5. Podpore naj se posameznim beguncem
ne izdajajo in ne ustavljajo, dokler se ni iz-
javil poleg dosedanjih kompetenc tudi begun-
ski sosvet, ki zaradi svojega temeljitega pro-
učevanja begunskih razmer še najbolj ve, kdo
je podpore res potreben in kdo ne.
6. Beguncem, ki si izboljšujejo svoje stanje
s pomaganjem prebivalstvu pri kmetskih op-
ravilih kot dninarji, naj se podpore ne usta-
vijo, kajti s tem se vzgaja med begunci de-
lamržnost in bojazen, da izgube podporo, ki
jo bodo težko dosegli tudi potem, ko dela pri
kmetih ne bodo imeli več. Vzgajajo se na ta
način tudi tihotapstvo in verižen j e ter povi-
šujejo že itak visoke mezde za opravljanje
kmetskih del; po drugi strani to draži živila
in tira kmetske in druge sloje v nezadovolj-
nost. Pomisliti je treba, da delo na kmetih
ni stalno (pozimi, ob slabem vremenu itd.) in
da si begunec, ki je prišel ob vse svoje imet-
je, večkrat kljub podpori in navzlic takim
zaslužkom ne more nabaviti zaradi silne dra-
ginje niti tega, kar najbolj potrebuje za svoj
obstanek.
7. Državna posredovalnica za delo in služ-
be naj vedno obvešča begunski sosvet o služ-
bah in delu, katere bi mogli begunci na-
stopiti, kajti po tej poti se še najprej odpravi
brezposelnost med begunci in vzpostavi kon-
trola nad onimi, kateri hlinijo brezposelnost
s pretvezo, da si ne morejo najti dela.
124
8. Ako ima begunec, ki je brez sredstev
in brez poklica, priliko, da vstopi v stalno
službo, oziroma, da pride trajno v delo v ka-
kem drugem kraju izven svojega dosedanje-
ga bivališča, naj se mu plačajo tozadevni pre-
selitveni stroški v dotični kraj iz državnih
sredstev.
9. Pri agrarni reformi naj se ne izpuste oni
begunci iz oči, ki bodo prisiljeni, da se stalno
naselijo v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slo-
vencev.
10. Pri prisUnih upravah posestev v vi-
norodnih krajih naj se zaposlijo tudi viničarji
begunci.«
Pri naštevanju profilov primorskih begun-
cev, ki so in ki še bodo pribežali v Slovenijo,
je dr. Fornazarič namenoma izpustil katego-
rijo, ki bi ji lahko rekli »gospodarsko neod-
visni ljudje«. To kategorijo, v katero prišteva
kmete, obrtnike in trgovce, je obdelal pose-
bej v četrtem poglavju spomenice. To najbrž
ni slučajno, kajti zavedal se je, da so lahko
predvsem kmetje in gospodarsko neodvisni
ljudje najzavednejši sloj primorskega prebi-
valstva, ki bo ostalo zunaj meja domovine.
Zato že takoj uvodoma poudarja, da načelo-
ma nasprotujejo vsakemu izseljevanju iz za-
sedenega ozemlja, kar še zlasti velja za ne-
odvisnga kmeta in trgovca. Torej bi jih rad
na vsak način zadržal na domovih. Toda za-
radi objektivnih vzrokov je del primorskih
kmetov, trgovcev in obrtnikov vendarle be-
žal in zato je Fornazarič tudi zanje predvidel
nekakšno zaščito.
Prav pri kmečkem prebivalstvu pa bi rad
opozoril še na eno dejstvo, ki je igralo veli-
ko vlogo pri sorazmerno majhnem izseljeva-
nju slovenskih kmetov iz zasedenga ozemlja.
Tudi Italijani so se namreč zavedali pomemb-
nosti kmečkega prebivalstva, še zlasti na tem
področju, kjer je vojna zapustila očitne in
hude sledove. Seveda ne gre pri njih za na-
klonjenost do slovenskega kmečkega prebi-
valstva iz narodnostnih razlogov, pač pa gre
le za to, da bi bila zemlja čim prej in čim bo-
lje obdelana, kajti hrane je primanjkovalo
tako tu kakor v vsej Italiji. Najlepše se je
italijanska »skrb« za slovenskega kmeta po-
kazala pri internirancih. Medtem ko so inte-
ligenco zadržali v taboriščih, so kmete in de-
lavce kaj hitro odpuščali na podlagi tako ime-
novane »licence agricole illimitate« (dokon-
čen kmečki odpust).*^
Fornazarič pa je v spomenici o kmetih,
obrtnikih in trgovcih govoril takole: »Mno-
gim obrtnikom in trgovcem, zlasti v Gorici,
so Italijani odvzeli obrtnico oziroma konce-
sijo (Italijani so do aprila 1919 samo v Gorici
zaprli 24 slovenskih gostiln in 21 trgovin —
op. p.),*' druge gospodarsko uničujejo z itali-
jansko konkurenco. Želeti bi bilo, da se obrt-
niki in trgovci naselijo kolikor mogoče na na-
ši severni meji na mesta onih Nemcev, ki za-
puste našo državo.
Tudi mnogi kmetje se bodo morali izseliti,
bodisi da so njihova posestva (poslopja, njive,
vinogradi) popolnoma uničena in da jim za-
radi spemenjenih gospodarskih razmer obno-
vitev ne kaže, bodisi da s svojimi pridelki,
posebno z vinom in sadjem, ne bodo mogli
konkurirati s cenejšimi italijanskimi pridelki.
Kmetovalce, ki se torej bodo morali izseliti,
oziroma one begunce — kmetovalce, ki se iz
navedenih razlogov ne morejo vrniti na svoje
domove, kaže naseliti v skupnih naselbinah.
Pri izbiri krajev za naseljevanje je treba upo-
števati klimatične, zdravstvene, prometne in
varnostne razmere dotičnih krajev. Zato naj
vlada že sedaj imenuje strokovne komisije,
ki naj poiščejo kraje, primerne za naselitev
goriških kmetov, oziroma naj da našemu od-
boru v ta namen primerna sredstva na raz-
polago. Naselitev bi se seveda ne smela opra-
viti proti volji kmetov. Kot najbolj priporoč-
ljive pokrajine za naselitev imenujemo Bač-
ko, Banat, Srem, Bosno. Sicer zelo rodovitno
Kosovo polje ne pride v poštev zaradi po-
manjka prometnih zvez in varnosti, isto
velja za Makedonijo, okolica Ohridskega je-
zera pa je okužena z malarijo. Vprašanje na-
selitve se mora primemo upoštevati tudi pri
izvedbi agrarne reforme.«
Predvidevanja o naselitvi primorskih be-
guncev na jug Jugoslavije so se uresničila sa-
mo delno, zlasti ta o naselitvi kmetov. Teh
je bilo premalo za skupinske naselitve, pa tu-
di nihče od njih ne bi hotel iti na jug. V ome-
njene kraje in še južneje, celo do Skopja in
Demir kapi j e pa so se raztresli dmgi primor-
ski Slovenci — begunci.'*
Tako je bilo delovanje begunskega sosveta,
oganizacije, ki se je ukvarjala izključno z be-
gimskimi vprašanji, do dmge polovice leta
1919. Begunski sosvet pa je v prvotni obliki
deloval le še malo časa. Dne 9. aprila 1920
se je kot samostojna organizacija razformiral
in izročil ves svoj inventar begunskemu od-
seku pri Narodnem svetu za neodrešeno ju-
goslovansko ozemlje. Begunski odsek je bil
pravzaprav prisiljen delovati, saj je to čas, ko
so se begunci vračali domov in so potrebovali
veliko pomoči. Begunski odsek pri Narodnem
svetu si je zadal sledeče naloge:
». •
2. Nadaljuje in izpolnjuje begunski kata-
ster in arhiv begunskega sosveta.
3. Pomaga pri likvidaciji begunskega vpra-
šanja:
a) S pospeševanjem vrnitve beguncev v nji-
hovo domovino. ..
b) Omogoča stalno naselitev onim, ki so pri-
siljeni ostati v Jugoslaviji. V ta namen pro-
učuje razmere za to sposobnih krajev. Skrbi
125
za izučevanje rokodelskih vajencev pri do-
brih mojstrih v Jugoslaviji. Njegov tozadevni
krog obsega kmetske in rokodelske sloje ter
male rokodelske sloje.
4. Skrbi za dobrobit pod točko 3b prizad&-
tih, s tem da se zavzema in brani njihove pra-
vice.
5. Vodi seznam begunskih oz. izseljeniških
udov in sirot. Se zavzema za njihov dobrobit
in brani njihove pravice.«*'
Begunski odsek je sestavljalo šest članov
in trije namestniki. Začasni predsednik je po-
stal bivši predsednik begunskega sosveta na-
dučitelj Fran Merljak.*«
S tem smo prišli v bližino podpisa rapalske
mirovne pogodbe, pri dokumentih pa do tiste
točke, ko ni več mogoče slediti begunskemu
vprašanju. Na koncu pa bi rad še posebej
opozoril na dejstvo, da so se organizacije, ki
jih obravnavam v tem prispevku, ukvarjale
izključno z begunskimi vprašanji, kar pa ne
pomeni, da v Sloveniji in drugod po Jugosla-
viji ni bilo drugih begunskih organizacij. V
tem času sicer še ne moremo govoriti v ve-
likem razmahu kulturnih ali prosvetnih or-
ganizacij primorskih beguncev, zato pa so bile
vse tiste organizacije, ki so se v teh letih uk-
varjale z vprašanji zasedenih področij (npr.
Pisarna za zasedeno ozemlje. Odbor za zase-
deno ozemlje. Narodni svet za neodrešeno ju-
goslovansko ozemlje itd.) begunske organiza-
cije, saj so zrastle iz njih in zanje, pa tudi
članstvo je bilo skoraj izključno iz vrst pri-
morskih beguncev.
OPOMBE
1. Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja,
fase. 35, št. 132. — 2. ibd. — 3. ibd. fase. 39.
R 113, — 4. Trditev doktorja Fomazariča drži
samo deloma. Slovenski učitelji so res odhajali
s svojih delovnih mest, toda ne toliko zaradi
persekucij kot zaradi neurejenih razmer tako v
slovenskem osnovnem šolstvu kot v sred-
njem šolstvu. Glej: Dušan Nečak, Položaj na
slovenskem Primorju v luči Pisarne za zasedeno
ozemlje od novembra 1918 — novembra 1920,
Kronika, št. 3, XX/1972, str. 159-163, — 5. ibd.
fase. 42, št. 4477, — 6. O deljenju obutve dija-
kom — beguncem govori 35. fascikel arhiva INV,
— 7. ibd. fase. 41, zavoj 2, št 4379, 19. maja 1920,
— 8. ibd. fase. 41, zavoj 2, — 10. ibd. fase. 41.
št. 3550, — 11. Lavo Cermelj, Med prvim in dru-
gim tržaškim procesom. Slovenska matica 1972,
str. 39, —C 12. Arhiv INV fase. 35, poročilo An-
tona Kosa, bivšega policijskega uradnika v Tr-
stu, ki je pribežal v Maribor in poročal o stanju
v znanem taborišču Krmin, — 13. ibd. fase. 37,
št. 2543, — 14. Lavo Cermelj, Med prvim in dru-
gim ... str 37, — 15. Arhiv INV, fase. 41, št 4241,
— le.ibd.
126
PAVLU BLAZNIKU OB SEDEMDESETLETNICI
Pred kratkim (30. junija 1973) je doseglo
praznovanje tisočletnice nastanka freisinškega
gospostva svoj višek. Skoraj istočasno (28. ju-
nija 1973) je slavil 70-letnico rojstva zgodo-
vinar Škofje Loke in loškega gospostva, eden
naših najpomembnejših agrarnih in social-
nih zgodovinarjev, dr. Pavle Blazni k,
znanstveni svetnik Slovenske akademije zna-
nosti in umetnosti v Ljubljani.
Ob 60-letnem jubileju (1963)) je prikazal
France Planina v Loških razgledih (X. 212—
215) na prikupen način Blaznikovo življensko
pot ter ocenil njegovo delo in njegove izred-
ne zasluge. To je mogel tem bolj upraviče-
no storiti, ker sta oba Ločana, živela v otroš-
kih in mladostnih letih v iisti Nunski ulici ta-
ko blizu drug poleg drugega, da je zadoščalo
Pavlu, da potrka na vmesno hišno steno ter
s tem povabi Franceta na razgovor ali skupno
akcijo. To idealno prijateljstvo je raslo z leti,
ostalo neskaljeno do danes in je rodilo velike
sadove tudi za Škofjo Loko, kar je ob prazni-
ku tisočletnice še posebno vidno.
Morda je res vplivalo okolje ob vznožju ta-
krat nedostopnega in zato skrivnostnega gra-
du na mladega Blaznika. Le nekaj korakov
stran od njegovega doma sem preživel tudi
jaz svoja otroška leta v »kasarni«. V poseb-
no živem spominu mi je ostal tudi starološki
grad, kjer so neke krati igrali historične igre;
tedaj sem prvič videl viteške opreme, hele-
barde in samostrele. Vendar zunanji vtisi v
zgodovinskem mestu z vsemi svojimi poseb-
nostmi po mojem mnenju niso mogli zado-
ščati, da se je Pavle odločil v 5. razredu šent-
viške gimnazije posvetiti se po končani sred-
nji šoli študiju zgodovine. V tem pogledu tu-
di predavanja njegovega bolj povprečnega
profesorja zgodovine niso mogla odločujoče
vplivati. Zdi se mi, da je zelo zgodaj samo-
stojno in preudarno misleči Blaznik sam ko-
val svojo življenjsko pot.
Na veliko srečo je dobil na ljubljanski uni-
verzi dva odlična profesorja zgodovine. Naj-
močneje je vplival nanj dr. Ljudmil Haupt-
mann (prim. Prof. dr. Ljudmil Hauptmann.
In memoriam. NRazgl. 1968, 8. 6. str. 323).
Kot predavatelj je pritegnil in navdušil svo-
je študente. Nadobudnega Blaznika je znal
postopoma uvajati v sodobne načine prouče-
vanja gospodarske in družbene zgodovine, mu
odpiral pota v razumevanje in uporabljanje
najrazličnejših virov, začenši s katastrskimi
mapami in urbarji, poleg pisanih virov tudi
arheoloških, toponomajstičnih in jezikovnih
pripomočkov. Za poglobljeni študij mu je iz-
bral takšno problematiko, ki je bila Blazni-
ku najbližja, t. j. študij tokov kolonizacije
Selške doline. Tako ga je usposabljal za bodo-
čega zgodovinarja slovenskega kmeta. V tem
času je mladi študent zlasti v počitnicah še
s posebnim veseljem obredel dolino in menim,
da skoraj ni bilo kmetije ali bajte, ki si je
ne bi od blizu ogledal. Morda je že takrat
vzljubil Ratitovec, ki mu je še danes kraj za-
želene rekreacije. Jeseni 1926 je odšel prof.
Lj. Hauptmann v Zagreb, od tam pa je do-
spel prof. dr. Milko Kos. Tako je bila Blazni-
kova disertacija prva, pri kateri je pomagal z
nasveti in jo odobril. Storil je to tem laže
in raje, ker je njegov rod izviral iz Selške
doline.
Veselje do znanstvenega raziskovanja je
raslo. Objavi disertacije »Kolonizacija Selške
doline,« Lj. 1928, je sledila še isto leto speci-
alna historično - geografska študija »Bitenj«
(GV IV. 1928, 88 - 98). Še leta 1963 se je po-
vrnil k svojim ugotovitvam »K problemu na-
stanka Bitnja na Sorskem polju« (LRazgl X.
1963, 215). Posebeej je razčlenil »Posestne
razmere v Selški dolini« (GV X. 1934, 1-66)
in dal leta 1938 kot pendant k Selški dolini
Kolonizacijo Poljanske doline« (GMDS XIX.
1938, 1-62). V vprašanjih kolonizacijske zgo-
dovine je užival kmalu velik ugled in imel
na drugem zborovanju slovenskih zgodovi-
narjev na Ptujski gori leta 1940 poleg svojega
akademskega učitelja prof. dr. M. Kosa ko-
referat »O metodah proučevanja kolonizacij-
ske zgodovine« (CZN XXXV, 1940, 33-39).
Ker ima vprašanje poljske razdelitve za raz-
iskovalca naselitvene zgodovine izreden po-
men, je ponovno poudaril stališče zgodovi-
127
narja ob publikacijah geografa prof. Sv. Ile-
šiča (ZC V. 1951, 369-372, XIV. 1960, 264-266).
Odlično usposobljen je opravljal Blaznik
službo srednješolskega učitelja zgodovine na
gimnaziji v Celju. Svojim dijakom je znal
mnogo nuditi. Pogosto sem ugotovil, s kakš-
nim spoštovanjem se ga spominjajo njegovi
bivši učenci, ki jim je posredoval temeljito
strokovno znanje, pa tudi z besedo in deja-
njem skušal vzgojiti v krepke značaje.
Pri tem pa ni zanemaril ljubljene Škofje
Loke. Ko so loški obrtniki priredili leta 1936
obrtno-industrijsko razstavo in je France Pla-
nina zbral vrsto cehovskih starin, je vznikni-
la misel loškega muzeja in z njim tesno pove-
zanega Muzejskega društva, pri katerem je
odslej na vodilnem mrestu deloval naš jubi-
lant. Ob omenjeni razstavi je napisal Blaz-
nik študijo »O cehih na Slovenskem«, ki jo
je kot poseben odtis založilo Muzejsko društ-
vo v Skofji Loki (1940).
Težki časi, ki so nastopili z nemško okupa-
cijo, so močno prizadeli prof. Pavla Blaznika
in njegovo družino. V Celju je moral pustiti
vse imetje z bogato knjižnico in gradivom za
nadaljnje znanstveno delo. Odšel je v Ljub-
ljano, odtod v Dalmacijo k partizanom. Sele
leta 1945 se je vrnil v Ljubljano, moral pa je
žrtvovati še nekaj dragocenih let za razne
javne, organizacijske in podobne posle, tako
ugotavljanju vojne škode na kulturnozgodo-
vinskih spomenikih, restituciji odnesenega
arhivskega gradiva (prim. Arhivi v Severni
Sloveniji v dobi nemške okupacije, (Arhivist
I. 1951, 20-26). Velike zasluge si je pridobil
tudi kot direktor obnovljene celjske gimna-
zije.
22. aprila 1950 je bil imenovan za znan-
stvenega sodelavca pri Institutu za politično
ekonomijo ekonomske fakultete univerze v
Ljubljani.. Ta je bil ustanovljen po iniciati-
vi tedanjega dekana prof. Danila Vojske.
Blaznik je pripadal prvi ekipi znanstvenih
sodelavcev omenjenega instituta (dr. Pavle
Blaznik, Ivan Mohorič, Drago Potočnik, dr.
Josip Žontar). Blaznik je zastavil z veliko
energijo tam, kjer je zaradi vojne moral pre-
kiniti z delom. Tako je nastalo obsežno delo
»Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sor-
skem polju« in »Zemljiška gospostva na be-
sniškem ozemlju« SAZU 1, Razprave 1953,
139-242,243-276). Odlomek iz prve razprave
»Loški vitezi in mestni plemiči«, je objavil
Škofjeloški prosvetni list 1953-54, III. 59-62.
Iz raznih vzrokov se pa delo v historični sme-
ri v institutu za politično ekonomijo ni moglo
razviti. Blaznik je odšel v Državni arhiv Slo-
venije v Ljubljani, kjer je med drugim po-
magal pri inventariziranju arhivskih fondov
(prim. ZC XVI. 1962, 277-279).
VI. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v
Celju in Laškem (aprila 1950) je dalo pobudo ;
za načrt »Leksikona gospodarske in družbene
zgodovine Slovencev« (do 1945) Vodstvo dela
je prevzela sekcija za občo in narodno zgo-
dovino po zaslugi akademika prof. dr. M. Ko-
sa leta 1948 pri SAZU ustanovljenega Insti-
tuta za zgodovino. Sprva je bilo tu torišče sa-
mih zunanjih sodelavcev, ki so pripravljali
shemo skupin gesel in njihove podrobne raz-
členitve. Leta 1957 pa je bil postavljen Pavle
Blaznik za prvega stalnega nameščenca ome-
njenega instituta. Kot tajnik odseka je znal
nad vse uspešno usmerjati delo in je postal
njegov »Spiritus agens«. Pripomogel je tudi,
da so našli obliko enciklopedične obravnave
snovi po panogah in da so osredotočili delo
na prvo skupino »Agrarne panoge«;
Blaznik je tudi opozoril javnost na publika-
cijo, ki jo pripravljajo (NRazgl 1958, 23. 8.,
Primorski dnevnik. Trst 1958, 21. 9.).
Neomajno zvest je ostal Blaznik stavljeni
nalogi, pa prouči in prikaže zgodovino frei-
sinške posesti na Kranjskem, posebej pa lo-
škega gospostva. Zdaj je imel poleg tiskanih
virov in domačih arhivalij tudi münchensko
gradivo na razpolago (prim. O zbirki mikro-
filmov v škofjeloškem muzeju, Arhivist VIII.
1959, 61-65). Leta 1954 je opozoril na spomine
nekdanje povezanosti Freisinga s Kranjsko
in zlasti s Skof jo Loko »Na obisku v Freisin-
gu« [LRazgl I (1954) 55-64]. Prikazal je »Frei-
sinško županijo Dovje na Gorenjskem« [ZC
IX. (1955) 7-25] in »Zemljiška gospostva v ob-
močju freisinške dolenjske posesti« (SAZU
1. Razprave IV/6. 1958, 94 str.). Vse druge
publikacije obravnavajo loško ozemlje in jih
je objavil skoraj izključno v Loških razgle-
dih, zborniku Muzejskega društva v Skofji
Loki. Razdelil bi jih v tri skupine. K prvi
najmanjši štejejo: »Gradovi na loškem ozem-
lju« [KronI (1953) 97-102], »Zgornji stolp na
Kranclju in Stari grad pod Lubnikom ter nju-
ni gradiščani« [LRazgl III (1956) 79-88] ter
»Iz življenja loškega plemstva v 17. stoletju«
[LRazgl XVII (1970) 33-39]. Težišče publika-
cij je v drugi skupini, ki obravnava zemlji-
ško gospostvo in kmetske podložnike: »Zahod-
na meja loškega gospostva po urbarju iz le-
ta 1630 in po skici iz 1771« [LRazgl XVI
(1969) 105-111], »Popis kmetij na ozemljuloške-
ga gospostva leta 1510« [LRazgl V (1958) 119-
126],»Odfcod priimek Tavčar« [GV 1960, 27-
31], Položaj Visočanov v loškem gospostvu«
[LRazgl XIII (1966) 141-143], Struktura ag-
rarne posesti na tleh loškega gospostva do
srede 18. stoletja« [LRazgl XII (1965) 25-29],
»Analiza neposredne obremenitve grunta v
Krnicah v Poljanski dolini 1630« [Kron XVII
(1969) 20-23], »Stare prometne povezave med
Škof jo Loko in Freisingom« [LRazgl XV
(1968) 49-55], »O podeželski obrti na loškem
ozemlju do začetka 16. stoletja« [LRazgl VI
(1959) 91-97], »Spremembe v pravnem položa-
128
ju loškega teritorialnega gospostva v 16. sto-
letju« [SAZU 1. Razprave 5 (1966) 319-341],
»Loško gospostvo v času Eggenhergovega na-
jema (1591-1604« [LRazgl XI (1964) 43 - 49],
»Upori loških podložnikov konec XV. in v za-
četku XVL stoletja« [LRazgl II (1955) 65-70],
»Odmev velikega tolminskega punta na tleh
loškega gospostva« [LRazgl X (1963) 84-96].
Tretja skupina odkriva preteklost meščan-
ske naselbine Škofje Loke: »K problemu na-
stanka Škofje Loke in njenega notranjega raz-
voja v srednjem veku« [ZC XIX-XX (1965/66)
153 - 160], »Od reverza(1589) do transakcije
(1637). Borba loških meščanov z zemljiškim
gospodom za utrditev mestne avtonomije«
[LRazgl XIV (1967) 51-60], »Ime Puštal in
njegov pomen« [LRazgl IX (1962) 219], »Lo-
ško mestno obzidje« [LRazgl IV (1957) 15-
24], »Obrti v Škof ji Loki v srednjem veku«
[LRazgl VII (I960) 80-87], »Trgovske zveze
Škofje Loke in Reke v luči notarske knjige
Antona de Renno de Mutina (1436-1461)«
[LRazgl VIII (I96I) 75- 82], »Prometne zveze
preko Poljanske doline v freisinški dobi«
[LRazgl XIII (1966) 37-43], »Loški meščan
Jernej Junaver« [LRazgl VIII (1961) 83], »Re-
formacija in protireformacija na tleh loškega
gospostva« [LRazgl IX (1962) 71-104]. V let-
nem semestru 1967 je predaval Blaznik kot
gost na filozofski fakulteti univerze v Münch-
nu o freisinški škofiji in kolonizaciji loškega
gospostva v srednjem veku [Das Hochstift
Freising und die Kolonisation der Herrschaft
Lack im Mittelalter. Litterae slovenicae 5.
München 1968, 24 str.]. Na željo akademika
prof. M. Kosa je priredil Blaznik edicijo »Ur-
barji freisinške škofije«, SAZU, Viri za zgo-
dovino Slovencev 4. Lj. 1963, 472 str. in kar-
te. Tako smo dobili vzorno, kritično izdajo,
kakor jih je dal doslej le prof. M. Kos.
Le izjemoma je posvetil svoj dragoceni čas
obravnavam izven freisinške posesti. Tako je
naprošen prispeval pripravljalnim delom za
zgodovino Ljubljane: »Doneski k historični
topografiji ljubljanske okolice« [ZC VI-VII
(1952/53) 391-397] in »Zemljiška gospostva v
Ljubljani in njeni okolici« [Iz starejše gospo-
darske in družbene zgodovine Ljubljane. Pu-
blikacije Mestnega arhiva ljubljanskega. Raz-
prave 2. Lj. 1970, 27-96]. Enako je prikazal
v Spominskem zborniku »900 let Kranja«
1960 »Obveznosti podložnikov do zemljiških
gospodov v območju Kranja« (84-104). Ker
je v Institutu za zgodovino tudi sistematično
zbiral gradivo za historično topogra-
fijo slovenskih dežel, je smatral za svojo
dolžnost, da opozori na pomanjkljivo in po-
vršno lokalizacijo naselbinskih imen v izda-
jah urbarjev dunajske akademije znanosti in
umetnosti: »Topografija vitanjskega urada v
luči urbarja iz 1404« [CZN n. v. 2 (1969) 96-
103] in »Topografija srednjeveške ptujske do~
minikanske in minoritske hubne posesti v
Jeseniškem uradu (Haloze) [CZN n. v. 5
(1969) 211-216]. Načelno se je dotaknil tega
vprašanja »O metodah in nekaterih rezulta-
tih pri ugotavljanju lokalizacij krajevnih
imen« [Onomastica Jugoslavica 2 (1970) 3-
II.].
Kot mojster krajevnega zgodovinopisja je
želel dati ljubiteljem te zvrsti zgodovine na-
potke: »Pota in vidiki slovenske krajevne
zgodovine« v Kroniki, časopisu za krajevno
zgodovino 1955 (145-150), čigar uredniškemu
odboru je pripadal vrsto let in mnogo pri-
pomogel k visoki ravni omenjenega glasila.
Delo pri redakciji »Gospodarske in družbe-
ne zgodovine Slovencev 1. Zgodovina agrar-
nih panog,« Ljubljana 1970, 651 str. je ter-
jalo od Blaznika celega človeka, zlasti odkar
je pričel prof. dr. M. Kos bolj in bolj bole-
liati. Pod vplivom uredniškega posla je raz-
širil študij problemov na celotno Slovenijo.
O tem pričajo naslednje študije: »Enote kmet-
skih gospodarstev na Slovenskem« [Kron IX.
(1961) 129-134] in »Posebnosti starejše agrar-
ne strukture na Dolenjskem« [Kron XIV.
(1966) 1-8] V navedenem 1. zvezku Zgodovi-
ne agrarnih panog so iz Blaznikovega peresa
naslednji zgoščeni sestavki: »Kolektivna kmeč-
ka posest« (149-160), »Enote individualne po-
sesti« (161-184), »Poljska razdelitev« (185-196)
»Kmečka naselja« (611-616), sodeloval pa je
pri geslih: »Kolonizacija in populacija« (29-
127) in »Enote agrarne posesti« (147-148).
Ob občudovanja vredni ekonomiki dela je
uspelo Pavlu Blazniku tudi dovršiti do tisoč-
letnice ustanovitve freisinškega loškega go-
spostva (1973) sintezo vseh dosedanjih študij
o loškem ozemlju s posebnim ozirom na go-
spodarski in družbeni razvoj v obdobju od
ustanovitve (873) do sekularizacije (1803) in
jo izdati v knjigi: »Skofja Loka in loško go-
spostvo (973-1803)«, Lj. 1973, XII, 564 str.
Kratek povzetek njene vsebine je objavil pod
naslovom: »Zgodovinski razvoj freisinškega
loškega gospostva« [LRazgl XIX (1973) 15-47].
Ko so jugoslovanski narodi obnavljali spomi-
ne na kmečke punte v preteklosti, je sodelo-
val tudi Blaznik na simpoziju v Don j i Stubi-
ci in priobčil študijo »Razvoj fevdalne rente
v slovenskih pokrajinah do 16. stoletja«
[Kmečki punti na Slovenskem. Situla. Raz-
prave Narodnega muzeja v Lj. 13. Lj. 1973,
35-44].*
* Kratice: CZN = Časopis za zgodovino in na-
rodopisje, GMDS = Glasnik muzej, društva za
Slovenijo, GV = Geografski vestnik. Kron =
Kronika, Lj = Ljubljana, LRazgl = Loški razgledi
NRazgl = Naši razgledi, SAZU = Slovenska aka-
demija znanosti in umetnosti, ZC = Zgodovin-
ski časopds.
129
Pavle Blaznik je posvetil celo svoje živ-
ljenje zgodovinski vedi. O tem priča navrha-
na bera njegovih razprav, na katere je lahko
ponosen. Ob 70. rojstnem dnevu mu voščim,
da bi mogel zdrav, krepak in odločen še mno-
ga leta uspešno ustvarjati kakor doslej. Pose-
bno pa želim, da bi sledila njegovemu zgledu
mlajša generacija slovenskih zgodovinarjev,
se predano udejstvovala v svoji stroki in stal-
no se izpopolnjevaje dosegla vrhunske uspe-
he, kakor jih je naš jubilant.
Josip Zontar
130
IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV
FOTOGRAFIJA KOT ZGODOVINSKI DOKUMENT
MIRKO KAMBIO
Tri ljubljanske fotografije iz šestdesetih
let 19. stoletja, ki jih je priobčila Kronika,'
so obenem s tehtnim besedilom Sergej a Vri-
šerja odlična pobuda za nadaljnje objave fo-
tografij kot pomembnih zgodovinskih virov
za novejšo slovensko zgodovino. Objave še
neznanih ali manj znanih fotografij so po-
trebne toliko bolj, ker še nimamo študije o
razvoju slovenske fotografije, medtem ko so
mnogi drugi narodi sredi bujnega zanimanja
za vse, kar je povezano s to stroko. Tuji av-
torji obravnavajo zgodovino fotografije pod
različnimi vidiki: kot zgodovinski razvoj vi-
zualne dokumentacije in komunikacije, kot
razvoj tehničnih dosežkov, kot likovno ust-
varjalnost v odnosu do slikarstva in grafike
in kot pomemben faktor družbenega ra2^oja.
Tako je npr. R. Rudisill obdelal v obširni
knjigi (342 strani, 202 sliki) vpliv fotografije
na ameriško družbo 19. stoletja.^ Posebno
zbirateljsko vnemo pa je pokazal pred ne-
davnim Muzej moderne umetnosti v New
Yorku, ki je skušal odkupiti 258 kalotipij
(izvirnih fotografij po Talbotovem negativ-
pozitiv postopku) za okrog 30.000 funtov, ven-
dar so se v Angliji premislili in zbirko kljub
imenitni ceni rajši obdržali.'
Slovenci še vedno gledamo na zgodovinski
razvoj fotografije preveč z viška in zato eno-
stransko ter nezainteresirano. Kljub temu so
nam zgodovinska dejstva naklonjena. Ze
kmalu po iznajdbi fotografije imamo lastne-
ga, vsega spoštovanja vrednega iznajditelja
posebnega fotografskega postopka, Janeza
Puharja (1814-1864); navaja ga tudi tuja li-
teratura.* — V drugi polovici 19. stoletja
imamo že mnogo domačih in nekaj tujih fo-
tografov, katerih dela so dragoceni zgodo-
vinski dokumenti. — Ze leta 1889 pa je v Lju-
bljani uradno potrjeno prvo združenje foto-
grafov amaterjev, torej kar tri leta prej kot
v Zagrebu, čeprav se navaja zagebški klub
kot prvi na slovanskem Jugu.^
V tem domačem zgodovinskem okviru ima
fotografija Josefa Diwischovskega »Blago-
slovitev polkovnih zastav na dvorišču šem-
petrske vojašnice v Ljubljani — 1865« svoje
posebno mesto. Med številnimi fotografijami
družinskega značaja posega namreč ta slika
v območje širšega družbenega dogajanja.
K ugotovitvam in vprašanjem Sergeja Vri-
šerja lahko dodam nekaj pojasnil na podlagi
lastnih raziskav razvoja slovenske fotogra-
fije 19. stoletja.
Navedena fotografija J. Diwischovskega, ki
je reproducirana v Kroniki po kopiji iz foto-
teke Zavoda za spomeniško varstvo SRS, je
ohranjena tudi v originalu in sicer v zbirki
Narodnega muzeja v Ljubljani.*
Fotografijo lahko skrajno precizno datira-
mo. Posnetek je (na negativ) ujel fotograf v
torek, 30. maja 1865 dopoldne, okrog desete
ure, dvajset minut. Z negativa je naredil, ver-
jetno, večje število originalnih povečav, ki
jih je nalepil na kartonsko podlago s tiska-
nim besedilom in navedbo »datuma.
Pisana poročila o slovesnosti, ki so nastala
istočasno kot fotografija, vendar neodvisno
od nje, se s fotografsko dokumentacijo točno
ujemajo in predstavljajo izjemno lep primer
soglasja dveh različnih virov.
Opustil bom mnoge zanimive podrobnosti
in navedel h gornjim postavkam le nekaj po-
jasnil. Originalna fotografija je precej večja
od kopije in reprodukcije (ovalna slika: 24,4
cm X 18,5 cm). Ton slike ni črno bel, tem-
več vleče na prijetno sepia barvo. Ostrina je
odlična v sredini slike, pojenjuje pa proti ro-
bovom na levi in desni. Na oltarju, ki je v
senci, je mogoče razločiti celo majhen tridel-
ni svečnik nad tabemakljem — dokaz, kako
pomembno je imeti originalno fotografijo,
kajti s preslikavami in tiskom (raster) se lah-
ko pomembni detajli izgubijo. Dobro so vidni
tudi kazalci na uri, ki »disciplinirano« kaže-
jo na vseh treh številčnicah enak čas.
Datiranje originalne fotografije je lahko,
ker je fotografija nalepljena na karton, na
katerem je z zlatimi črkami odtisnjeno be-
sedilo in datum slavnosti: 30. maj 1865. Tis-
ti, ki je pozneje originalno sliko prefotogra-
firal, se je omejil na sliko samo, napis z da-
tumom pa je opustil. Zanimiv je tudi poda-
tek na hrbtni strani kartona originalne sli-
ke, zapisan s peresom (v nemščini): »Zgo-
dovinskemu društvu za Kranjsko v spomin
na 30. maj 1865 — Peter Radics, dopisni
član.«
Sklepanje na pravilni datum na podlagi
vojaških uniform je seveda S. Vrišerju v čast,
saj navedeni podatki na originalu samo po-
trjujejo pravilnost njegovega sklepanja na po-
dlagi kopirane slike brez datuma.
Razen datuma na originalni fotografiji ima-
mo še pričevanje dveh časnikov. Laibacher
Zeitung poroča o slovesnosti v številki z dne
30. maja 1865 kot o »današnjem« slavju. Na-
slednji dan pa poroča še obširneje in zelo za-
nimivo o »včerajšnjem« slavju.
Točen datum navajajo tudi Novice 31. ma-
ja 1865, kjer ljubljanski dopisnik poroča o
»včerajšnji« posvetitvi polkovnih zastav.
131
Poglavje zaße je nadvse zanimiva primer-
java med dejstvi, ki jih dokumentarno izpri-
čuje fotografija in med tem, kar poročata oba
navedena časnika. Vse se neverjetno lepo uje-
ma in dopolnjuje. Dva elementa, vizualni in
besedni, oblikujeta zanimivo, verodostojno
celoto. Celo vreme, lep sončen dopoldan, je
izpričan s sliko (sonce in sence) in z beseda-
mi v poročilih.
Toda »nema« fotografija in zgovorna bese-
da poročevalca v Laibacher Zeitimg sta za-
molčala nekaj, kar je povedal poročevalec
Novic s posebnim poudarkom in veseljem:
polkovnik in vojaški kaplan sta nagovorila
vojake v češkem jeziku! In še posebej pribi-
je: »Naše simpatije ima (polk) še posebno za-
to, ker so ti junaci našega rodu — Slovani
Moravani.«'
Poročevalca obeh časnikov pa se lepo do-
polnjujeta, ko govorita o tem, kar fotografija
ni mogla povedati: da se je ljudstva zunaj
slavnostnega prostora kar trlo, da je bil po-
poldne pravi ljudski praznik z zabavnimi na-
stopi vojakov, da sta se gostija in ples za-
ključila pozno zvečer s krasnim ognjemetom.'
Ena sama fotografija je torej hkrati doku-
ment o nekem pomembnem zgodovinskem
dogodku, o stanju arhitekture v določenem
mestnem okolišu, o nošah, o vremenu, o ljud-
skem prazniku in celo o narodni zavesti. Ali
nam bo torej fotografija z avstrijsko vojsko
sredi Ljubljan leta 1865 tuja? Saj gre ven-
dar za polk bratskih Cehov!
In kdo je bil fotograf Josef Diwischovsky?
S. Vrišer pravilno navaja, da je bil v Ljublja-
ni samo v letih od 1864 do 1866.
Arhivski dokumenti nam povedo, da je bil
rojen leta 1824 v »Temesvaru« v Vojvodini.*
V Ljubljano je prišel s prošnjo, da bi smel
v utici na Kongresnem trgu kazati ljudem
fotografske stereoskopske slike, ki so bile te-
daj v Evropi močno priljubljene. V prošnji
omenja, da ima več sto motivov iz vseh de-
lov sveta (panorame, skupine, prizori z mest-
nih ulic, kipi itd.) in da si jih gledalec lahko
ogleda, udobno sedeč, s pomočjo »optičnega
revolverja«. Dalje pravi, da je imel povsod,
kjer je potoval, lepe uspehe.'
Dovoljenje je dobil in v Laibacher Zeitung
z dne 21. junija 1864 sem zasledil drobno no-
vico: »Zbirka stereoskopskih slik gospoda Di-
wischovskega, ki jo je možno videti v pavi-
ljonu na Krekovem trgu, zasluži pozornost
publike, ker je bogata zanimivih prizorov.«
Septembra istega leta je Diwischovsky do-
bil obrtno dovoljenje za fotografiranje.'« od-
javil pa ga je decembra 1866. Bil je eden iz-
med številnih potujočih fotografov, ki jih je
poznala tedanja Evropa.
Predstavo Diwischovskega na Kongresnem
trgu lahko štejemo za prvo predhodnico vseh
poznejših projekcijskih in filmskih predstav
v Ljubljani.
Način, kako so tedanji fotografi izdelovali
svoje slike, pa je zelo jasno opisal, s sloven-
skimi izrazi Janez Bleiweis leta 1866. Ste-
klene plošče, prevlečene z vlažnim kolodijem,
so si pripravljali fotografi sami; prva faza je
bila negativna slika na plošči, druga faza pa
pozitivna slika na papirju.'* Tako je najver-
jetneje fotografiral tudi Diwischovsky.
Ernest Pogorele, ki ga omenja S. Vrišer
kot avtorja druge objavljene fotografije —
skupine oficirjev, — je pomemben slovenski
fotograf druge polovice 19. stoletja. S foto-
grafijo se je uspešno ukvarjal že od leta
1859.1^ Njegovo ime najdemo na mnogih por-
tretnih fotografijah; ohranjenih pa je tudi
nekaj večjih pokrajinskih posnetkov.
Želim, da bi Kronika nadaljevala z objavo
starejših fotografij, pa čeprav jih spremljajo
le kratki in nepopolni podatki. Sliko z obja-
vo dokumentiramo, bralci pa imajo prilož-
nost, da vsak s svoje strani prispeva poznejša
pojasnila in podatke. S tem bi spravili na
dan mnogo pozabljenih, založenih in nezna-
nih slik. To bi bila osnova za bodoči zgodo-
vinski fotografski zbornik, ki bi bil velikega
pomena za znanstveno delo in za naš ugled
na tem mnogo preveč pozabljenem področju
zgodovinske dokumentacije.
OPOMBE
1. Kronika, 1972, št 3, str. 173-176. — 2. R. Ru-
disill. Mirror Image. The University of New
Mexico Press, Albuquerque (cit. v Fotomagazin,
1972, št. 3, str. 61). — 3. Fotomagazin, 1973, ät. 2,
str. 67. — 4. W. Baier, Quellendarstellungen zur
Geschichte der Fotografie, Leipzig, 1965, str. 152,
153 in 579. — H. Gemsheim, The History of Pho-
tography, London, 1955, str. 150, 151. — 5. Mestni
arhiv Ljubljane (v nadaljnjem MALj), Reg. I.
fase. 962, štev. 10698/1889. — Katalog »100 godi-
na fotografije u Hrvatskoj«, Zagreb, 1966, uvod-
ni del. — 6. Slika št. 74. v mapi »Ljubljana 28-91«.
— 7. Novice, 31. maja 1865. — Dopisnik se obe-
nem posmehuje »laibacherskemu« jezikoslovcu, ki
govori o »marskem« in ne o češkem jeziku. — 8.
MALj, Reg. I., fase. 747, št 5853/1864 — 9. MALj,
Reg. I., fase. 656, št. 2843/1864. —10. ibid. kot 8/zgo-
raj. — 11. Narodni koledar in letopis Matice Slo-
venske za leto 1867, str. 85 do 91. — Dagerotipi-
ja, izključno pozitivni postopek, je tedaj že ugas-
nila. — 12. MALj, Reg. I., fase. 746, št. 3390/1863.
132
IZ DELA NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV
»Kmečki punti na Slovenskem« — Zgodo-
vinska in arhivska razstava Narodnega muze-
ja in Arhiva Slovenije.
Razstavo »Kmečki ptinti na Slovenskem«
sta priredila Narodni muzej in Arhiv Slove-
nije. Tehnično postavitev in izdajo poblikacij
ob razstavi je prevzel Narodni muzej, organi-
zacijsko pa je delo vodil Branko Reisp. Raz-
stava je bila odprta 30. marca 1973 v razsta-
višču Arkade, Ljubljana, Trg revolucije 18.
Razstava je ena izmed osrednjih prireditev, ki
jih je sprejel 14. marca 1972 v svoj program
Odbor za proslavo 500-letnice kmečkih vstaj
in 400-letnice hrvaškonslovenskega punta pri
Republiški konferenci Socialistične zveze de-
lovnega ljudstva Slovenije. Vključena je tudi
v koledar skupnih slovenskih in hrvaških
prireditev.
Po vsebini je razstava razdeljena na zgodo-
vinski prikaz petih najpomembnejših kmeč-
kih uporov na Slovenskem (avtor Branko
Reisp) in na razstavo dokumentov (avtorji Ja-
nez Kos, Ivan Nemanič, Božo Otorepec, Peter
Ribnikar, Majda Smole, Ema Umek in dr.
Marija Verbič).
Na zgodovinski razstavi so na 41. panojih
z besedilom, reprodukcijami slik in arhiv-
skih dokumentov prikazani: koroški kmečki
upor leta 1478, veliki slovenski kmečki upor
leta 1515, hrvaško-slovenski kmečki upor leta
1573, slovenski kmečki upor leta 1635 in
tolminski kmečki upor leta 1713. Z uvodom,
glavnim besedilom, ilustracijami in sklepom
skuša razstava poleg zgodovinskih podatkov
posredovati tudi poglavitne vzgibe, razvoj
ideje, obseg uporov in zgodovinske posledice.
Poleg glavnega besedila razstave, M teče v
zgornjem delu panojev, je na panojih 230 fo-
tografskih reprodukcij prizorov, krajev, gra-
dov, dokumentov, zemljevidov ipd. z ustrez-
nimi legendami. (Vse fotografije je izdelal fo-
tograf-mojster Srečko Habič). Posebej so bili
za razstavo izdelani zemljevidi krajev in gra-
dov v zvezi s punti 1478, 1515, 1573, 1635 in
1713 (priredil Branko Reisp, izdelal Branko
Korošec) v merilu 1:400.000 ter zemljevid gra-
dov in zemljevid taborov in signalnih točk
(priredil Ferdinand Tancik) v merilu 1:
200.000. Razstava je zasnovana poljudnoznan-
stveno in je torej namenjena najširši javno-
sti v vsej Sloveniji, kakor je to želel in ob-
razložil Odbor za proslavo v svojem konceptu
proslav slovenskih kmečkih puntov. Ker so
tako želele tudi nekatere institucije, kjer bo
razstava gostovala, je ta zgodovinski prikaz
zasnovan kot potujoča razstava. Osnova za
razstavo je delo uni v. prof. dr. Boga Graf-
enauerja »Kmečki upori na Slovenskem« iz
leta 1962 in novejše raziskave istega avtorja
Kmečki upori na Slovenskem (razstava v Arkadah)
133
in drugih raziskovalcev. Ob sodelovanju z
avtorjem razstave Brankom Reispom je likov-
no oblikoval razstavo dipl. ing. arh. Branko
Simčič, ki je izdelal tudi vabilo in plakat za
razstavo.
Na razstavi dokumentov je v 12 vitrinah
(po štiri v vsaki dvorani) razstavljenih 71 iz-
branih originalnih virov o kmečkih uporih.
Izbor sega od konca 15. stoletja do zemljiške
odveze leta 1848 in skuša na osnovi tega gra-
diva najbolj vsestransko prikazati obravnava-
ne zgodovinske dogodke in pojave. 2e ob pri-
pravi gradiva za razstavo so prišli na dan
novi podatki, ki dopolnjujejo dosedanje znan-
je in so že, oziroma bodo še vir za znanstvene
raziskave. Prikazane arhivalije so publicirane
kot »Katalog dokumentov« v povzetkih z ust-
reznim znanstvenim aparatom, 39 pa je objav-
ljenih še v prilogi kataloga dokumentov v ce-
loti v originalnem jeziku. Zaradi dragocene-
ga arhivskega gradiva bo ta del razstave pri-
kazan le v Ljubljani.
Razstava Kmečki pimti na Slovenskem, ta-
ka, kot je postavljena v Ljubljani, je torej
kombinacija dveh principov — poljudno znan-
stvenega zgodovinskega prikaza in prikaza
virov za znanstvene raziskave. Oba principa
bosta plodno dopolnjevala drug drugega in v
skupni postavitvi smotrno dosegla svoj na-
men.
Z razstavo sta povezani tudi dve publika-
ciji;
1. Kmečki punti na Slovenskem. Razprave
in katalog dokumentov.
Publikacija je znanstvene narave, zato je
vključena kot št. 13 v serijo Situla. Razpra-
ve Narodnega muzeja. Obsega razprave Boga
Grafenauerja, Razvoj programa slovenskih
kmečkih uporov od 1473 do 1573, Pavla Blaz-
nika, Razvoj fevdalne rente v slovenskih po-
krajinah do 16. stoletja, Ferda Gestrina, Kme-
čka trgovina kot ozadje kmečkih uporov, Fer-
dinanda Tancika, Vojna stroka v obdobju od
leta 1500 do 1650 in Jožeta Pogačnika, Kme-
čki upor 1572/1573 kot slovenski književni
motiv ter Katalog dokumentov. Večina raz-
prav so tu objavljeni referati z znanstvenega
posvetovanja v Stubdških Toplicah februarja
1973 in so torej »zadnja beseda« znanosti.
Katalog dokumentov pa je vodnik po razstavi
dokumentov in edicija historičnih virov. Pu-
blikacija obsega 204 strani, uredila sta jo dr.
Bogo Grafenauer in Branko Reisp, opremil pa
ing. Branko Simčič.
2. Branko Reisp, Podobe iz kmečkih puntov.
Publikacija je izdana v seriji razstavnih ka-
talogov Narodnega muzeja. Je vodnik po zgo-
dovinski razstavi z izborom najznačilnejših
slik. Besedilo v publikaciji je oblikovano ta-
ko, da fotografsko povečano služi kot nosilni
tekst razstave. Ta racionalizacija pomeni obe-
nem tudi realizacijo zamisli, da se razstava
fiksira v knjigi. Čeprav je publikacija veza-
na na razstavo, je tudi sama zase informator
o obravnavanih historičnih pojavih in vse-
buje v zgoščeni obliki vse važne podatke in
zaključke. Obsega 52 strani in ima 48 slik.
Likovno jo je oblikoval ing. Branko Simčič.
Namenjena je širokemu krogu bralcev, obi-
skovalcev razstave in še posebej šolski mla-
dini.
Branko Reisp
Razstava »Kmečki upori na Gorenjskem«.
K praznovanju 400-letnice hrvatsko-sloven-
skega kmečkega upora in 500-letnice kmečkih
uporov na Slovenskem, je Gorenjski muzej
pripravil zgodovinsko razstavo Kmečki upori
na Gorenjskem. Odprta je bila 5. marca 1973
v galerijskih prostorih Mestne hiše v Kranju.
Razstava bo postavljena tudi v drugih večjih
krajih na Gorenjskem, ker so del stroškov
krile tudi ostale gorenjske kulturne skupno-
sti. Ob razstavi je bil natisnjen plakat z re-
produkcijo Franceta Miheliča Kronist, s pod-
naslovom od Gubca do NOB.
Namen razstave ni bil prikaz kmečkih upo-
rov na Slovenskem na splošno, obravnavani
so samo upori, nemiri in kmečka gibanja na
območju Gorenjske in to v njenem širšem,
predvsem historičnem obsegu. Časovno seže
razstava v 70. leta 15. stoletja, ko so se za-
čeli prvi večji kmečki nemiri in zajema čas
do konca 18. stoletja. Cilj razstave je bil na^
dalje obseči vsa dogajanja od velikih uporov,
do krajevnih kmečkih gibanj, do katerih je
prihajalo bodisi pod vplivom velikih uporov
ali pa z namenom spremeniti razmere le na
določenem zemljiškem gospostvu.
Razstava je pogojena predvsem z dosedan-
jimi raziskavami kmečkih uporov na Gorenj-
skem. V zgodovinski literaturi so najbolje ob-
delani upori in nemiri kmetov na radovlji-
škem in kamniškem območju leta 1515, na
loškem in smledniškem gospostvu ter upor
podložnikov na gospostvu Žige Zoisa na Brdu
pri Kranju. Zanesljivo pa bodo nadaljnje ra-
ziskave v arhivih današnjo podobo o kmeč-
kih uporih na Gorenjskem še v mnogočem do-
polnile.
Vsebinsko je razstava razdeljena na več po-
glavij. Uvodni panoji, na katerih je prikazano
stanje in položaj podložnika v 15. in 16. sto-
letju, podložniška bremena ter kmečke pritož-
be, nemiri in upori kmetov na loškem ozem-
lju 1491, imajo namen osvetliti vzroke, M so
privedli do kmečkih uporov.
Ker je bila Gorenjska samo enkrat vklju-
čena v velika kmečka uporniška dogajanja na
Slovenskem in to leta 1515 v času vsesloven-
134
Gvidon Blrola, grajski valpet-prilganjač gospoščinsklli
podložnikov
skega kmečkega upora, je največji del raz-
stavnega prostora namenjen prav temu upo-
ru. V radovljiškem kotu in na freisinškem
zemljiškem gospostvu s središčem v Skofji
Loki sta bili pomembni žarišči upora. Pouda^
rek je na kmečki zvezi, ki se je izoblikovala
že do srede marca 1515 in je vključevala kme-
te s kranjskega, kanmiškega, blejskega in
polhograjskega sodišča ter nekatere župnije
in vasi. V zvezo pa so prisilili tudi kmete
iz jeseniške in nakelske soseske, tako da je
štela okoli 20.000 kmetov. Predstavljen je tudi
potek in konec upora in zlasti višek, ko so
gorenjski kmetje sredi junija 1515. leta zav-
zeli gradove Brdo pri Lukovici, Rožek in Le-
bek ter oblegali Crnelo, Brdo pri Kranju, Za-
price in Gamberk.
V ostalih velikih uporih na slovenskih tleh,
ki so že prerasli zahteve po stari pravdi s
tem, da so uporniki v že izoblikovanih pro-
gramih postavljali zahteve po odpravi fevdal-
nega družbenega reda na sploh, Gorenjska si-
cer ni bila pasivna, vendar upornost podlož-
nikov ni presegla krajevnih razsežnosti.
Tako predstavljajo na razstavi posebna po-
glavja upor leta 1525, ko je bilo na Gorenj-
skem središče kmečkih nemirov med loškimi
podložniki, slovensko-hrvatski kmečki upor
1572/73, ki se je odražal na Gorenjskem v lo-
kalnih gibanjih na loškem ozemlju, v Vele-
sovem pri Kranju in v nemirih gamberških
kmetov. Veliki upor slovenskih kmetov leta
1635 je povzročil nemir med podložnimi kme-
ti v Tuhinjski dolini, na Brdu pri Lukovici,
v severozahodni okolici Kranja, na Bledu in
na škofjeloškem gospostvu, medtem ko je
upor tolminskih kmetov dobil svoje odmeve
na loškem gospostvu zlasti na območju go-
deške župani je, na Gostečem, na Pungertu in
na poljanskem ozemlju.
Posebno mesto na razstavi pa je dodeljeno
lokalnim kmečkim gibanjem, ki so značilna
za Gorenjsko. Iz kmečkih pritožb so prera-
ščala v krajevne upore in so se na istem ze-
mljiškem gospostvu pogosto tudi ponavljala.
Tako si skozi stoletja sledijo kmečki nemiri
na smledniškem in loškem gospostvu ter dru-
god zaradi povečevanja tlake in novega de-
narnega nadomestila robotnine namesto tl^-
ke. Na zemljiškem gospostvu Brdo pri Kran-
ju so se med leti 1781-83 uprU podložniki Ži-
gi Zoisu proti novi pogodbi glede tlake in ro-
botnine.
Ugotavljamo lahko, da je bila revolucionar
rna upornost kmečkega razreda tudi na Go-
renjskem stalno prisotna.
Izvirno gradivo o kmečkih uporih na Go-
renjskem so na razstavi ponazarjale fotoko-
pije dokumentov, ki so bili odbrani v Arhi-
vu Slovenije in v münchenskem državnem
arhivu (po že obstoječem izboru v škofjeloš-
kem arhivu). Razstavo je dopolnjevalo 92 fo-
tografij, predvsem preslikav lesorezov in gra-
fik iz 16. stoletja iz del A. Bartelsa, Der Ba-
uer in der deutschen Vergangenheit aus dem
15-18 Jahrhundert Leipzig, 1900; Pranza Gün-
ther j a. Der Deutsche Bauernkrieg, Berlin
1943 in drugih ter grafike gradov J. V. Val-
vasorja. Na dveh večjih zemljevidih pa so
bili označeni vsi kraji na Gorenjskem, kjer
so bili kmečki nemiri in upori.
Razstavo je likovno oblikoval Lojze Gosti-
ša. Postavljen je bil pred dokaj težko nalogo,
kajti zgolj dokumenti in fotografije, brez mu-
zejskih eksponatov so za obiskovalce nepri-
vlačni in jih ne pritegnejo. Uspelo mu je, da
je s sistematično razčlenitvijo panojev, z ve-
likimi povečavami in z izborom detajlov do-
segel likovno zaključeno celoto, ki jo je spre-
tno povezal z zgodovinsko vsebino.
Razstavo je dopolnjevalo pet vitrin znan-
stvenih in leposlovnih del o kmečkih uporih,
H. jih je pripravila Osrednja knjižnica iz Kra-
nja ter 20 grafik jugoslovanskih likovnih
umetnikov na temo kmečki upori, »Kervave
kronike glas.«
Razstava je naletela na dober odmev jav-
nosti, kar je dokazal tudi znaten obisk že do-
slej.
Majda Zontar
135
NOVE PUBLIKACIJE
Sidney Sonnino, Diario 1914—1916, Bari
1972.
Antonio Salandra, Il retroscena di Versail-
les—Milano—Pan 1971.
Vittorio Emanuele Orlando, Memoari 1915-
1919. Milano 1960. 640 str.
Alberto Monticane, La Germania e la ne-
utralita italiana 1914-1915. Bologna 1971. 646
str.
Sidney Sonnino, Diario 1914-1916, Bari 1972.
Izdajo je oskrbel in opremil z opombami
prof. Pietro Pastorelli v Bariju, učenec, nato
asistent M. Toscane, ki je prvi že med dve-
ma vojnama obdelal Londonski pakt (II patto
di Londra 1. e).
Sonnino je bdi zunanji minister Italije od
jeseni 1914 vse do 1919. S predsednikom vla-
de A. Salandro je glavni tvorec Londonske-
ga pakta, nesreče zahodnih Slovencev in istr-
skih Hrvatov. Vodil je zunanje ministrstvo
vso vojno, še pod vlado Bosellija (1916-17),
nato pod V. E. Orlandom, udeležil se zopet
s Salandro in Orlandom versajske mirovne
konference. Salandra—Orlando—Sonnino so
ona triperesna deteljica, ki je vodila Italijo
v vojni, med vojno in po njej; med vojno je
Orlando I9I5-1917 bil zunanji minister in se
zlasti spopadal z generalisimom Cadorno po
kobariškem zlomu. Iz miru v vojno do »zma-
ge«, ali bolje, kot pravi F. Chabod, (L'Italia
contemporanea 1918-1948 1. c. s. 24) v »krizo
zmage«.
A. Salandra je bil prvi, ki je začel pisati in
se tudi »izpisal«: La neutralita italiana je iz-
šla že 1928; L' Intervento 1930 obe knjigi sta
doživeli ponatise po II. svetovni vojni, pa je
le prišel mladi zgodovinar Giovanni Battista
Gif uni, ki je pregledal Salandro ve zapiske in.
tajne dokumente ter nato kritično ocenil nje-
govo delo v Antonio Salandra, II retrescena
di Versailles—Milano—Pan 1971. Delo pove
skrivnosti, ki jih Salandra ni izdal tako da
mu ni bilo nič prav pri duši zahtevati »celo
Dalmacijo«. To je proti suhozemski vojski
zahtevala italijanska mornarica, admirali pa
so odločali. Tudi »preveliko število Slavov«
v novih mejah Italije mu ni šlo; Sonnina pa
ni skrbelo ne prvo ne drugo. »Slave« je imel
za» quantité negligeable« (o tem piše že Cha-
bod 1. C, s. 22 dalje). Skratka po vseh ocenah
Salandrovih del in dnevnikov bo zgodovinar
našel pri njem le eno važno dejstvo: »sacro
egoismo«, ki ga je oznanil kot vodilo Italiji
za vojno 1915.
Ali ni Londonski pakt in Salandrovo vodi-
lo »sacre egoismo« le precejšnjega pomena
za slovensko zgodovinopisje? Iz pakta kot di-
plomatskega dokumenta in iz Salandrove po-
litične parole sledi, da Italija ni bila polno-
pravna članica antante (Francija-Rusi j a-An-
glija). Z Londonskim paktom je postala le
»zaveznica« zahodnih sil, vrsto pogodb je
sklenila z njimi, ali... ves čas vojne, o tem
priča tudi Sonninov dnevnik, je hodila svojo
pot. Na versajski konferenci je nastopila prav
tako s svojimi zahtevami, ki so šle mimo in
proti Londonskemu paktu, izzvala odpor ne
samo ameriškega predsednika Wilsona, tem-
več tudi ostalih zaveznikov. No... z novo
državo jugoslovanskih narodov SHS, se je ho-
češ—nočeš zaradi meja morala pogajati ne-
posredno in prišlo je do rapalske pogodbe, ki
ni zadovoljila niti italijanskih napetežev.
Zdi se, da zlasti ob razlagi pomena »maj-
niške deklaracije« iz leta 1917, ki je z na-
slednjo iz septembra postala klic, da so se
zgibale slovenske ranožice (o tem za Udeto-
vimi študijami zlasti J. Pleterski, Prva od-
ločitev 1. C.) in je tako prišlo do svojevrstne
samoodločbe. Nekateri polemični gla-
sovi, sicer ne brez podlage, menijo, da de-
klaracija ni upoštevala zadosti »italijanske
nevarnosti«, da je upirala svoje poglede le
v zahodne sile, v antanto itd. Prav tu je neko
posploševanje, ki ga rad zagreši polemični
zalet: Italija ni bila članica antante, njeno
zadržanje »sacro egoismo« ni imelo opore
zlasti ne v Franciji pa tudi v Angliji ne; za-
dosti je omöiiti, da je Jugoslovanski odbor
tudi tu našel precej razumevanja.
Možnost izigrati Italijo je obstajala. Ali
kaj, ko Slovenci takrat nismo imeli moža,
politika velikega formata, kaj šele, da bi bil
verziran diplomat, slovensko ljudstvo v ce-
loti je bilo ogoljufano tako ob »sporazumu«
z Beogradom (1. 12. združitev SHS) kot nato
z rapalsko pogodbo.
Vittorio Emanuele Orlando (Memoari 1915
—1919 Milano 1960) je pisal in izdal svoje
spomine, ko smo Jugoslovani, zlasti še Slo-
venci, imeli opravka s posledicami druge sve-
tovne vojne. Knjiga je šla mimo nas. Orlan-
do je bolj inteligenten kot Salandra; pravnik,
izvrsten tudi kot advokat, kar je pokazal v
sporu z generalom Cadorno po zlomu pri Ko-
baridu. Ta mu je hotel naprtiti krivdo za
vojaški poraz z obtožbo, da ni nastopil za-
dosti energično proti »nevtralistom« in zla-
sti ne proti »socialistom«. Orlando je bil ta-
krat notranji minister.
Salandra sam ga je v svojih tajnih zapisih
ocenil kot »mirabile di attivita mentale...
ma anche compreso di una vanita« — obču-
dovanja vredne razumske dejavnosti... ali
obsedeno nečimern (A. Salandra, I retroscena
di Versailles 1. c). »Vanita« bi lahko prevedli
136
s »slavohlepnostjo-«. Zgodovinarji so kritično
ocenili njegove spomine: razpisal se je o spo-
ru s Cadomo. Ob tem bo slovenski človek
našel v njegovih spominih kar dober opis
zgornje soške doline, kjer je tekla italijan-
sko-avstrijska fronta. Ali glede zunanje po-
litike je znal molčati, čeprav je splošno zna-
no, da se s Sonninom ni popolnoma strinjal.
Znano je njegovo zadržanje glede »rimskega
pakta« iz spomladi 1918, ki je bil plod zbora
pod Avstrijo zatiranih narodnosti. Orlando
ga je osebno odobraval, ne pa vlada, kaj
šele Sennino, za katerim so stali »italianissi-
mi« iz »Venezia Giulia« (o tem Mihca Kacin-
Wohinz, Primorski Slovenci pod italijansko
zasedbo 1918—1921, Maribor, 1972).
Dnevnik Sidneya Sonnina je najnovejša
publikacija. Sennino je bil od vseh najstarej-
ši (rojen 1847, umrl 1922) ali najvažnejši ak-
ter, ki je res odločal zunanjo politiko
Italije. Dnevnik je tip diplomatskega
dnevnika. Kratki zapiski, dostikrat v za-
vitih besedah. Povsem različen od gostobe-
sednega Salandra in svetovljansko slavohlep-
nega Orlanda. Čeprav iz Toscane, njegov je-
zik ni toskanske čistoče. Kratki stavki, bež-
ne formulacije, kontekst moraš poznati. Gre
mu za tajnost, kar je bila poteza njegove
politike. Saj se nekaj časa (marec-april 1915)
pogaja v vsej tajnosti z obema vojskujočima
se sovražnikoma: s centralnimi silami in z
antan to. Da to ni bilo »fair«? Da je bU. maki-
avelist? No, čas je bil tak in diplomaci-
ja časa, ko so si veliki delili svet mimo
in preko malih narodov, je bila temu pri-
merna.
Nič boljša ni bila vlada »Njegovega apo-
stolskega veličanstva«, (ki jo je podpiral Va-
tikan, apostolski sedež), saj je njen poslanik
še čisto pred popolnim zlomom in prelomom
z italijansko vlado 18. aprila 1915 (Sonnino
beleži na str. 127) ob vseh ponudbah svojih
ozemelj, da bi Italija ostala nevtralna (krat-
ko naj omenim: Tridentin, goriško Furlani-
jo, pa avtonomni Trst, ki naj bi bil neke
vrste most med Italijo in Avstrijo) ponujal
po nalogu Dunaja še popoln vpliv na Alba-
nijo, ali istočasno zahteval za monarhijo, da
dobi »proste roke, kar zadeva Srbijo in ostali
Balkan«.
Glede Sonnina je treba vedeti splošno zna-
no dejstvo, da je ob izbruhu vojne 1914 bil
celo mnenja ,da se mora Italija kot zaveznica
pridružiti Nemčiji in Avstriji; jeseni, ko po-
stane zunanji minister, se premisli. Nikjer
ne omenja, ali položaj na frontah je moral
le vplivati nanj: Nemcem se pohod na Pariz
ni pjosrečil, ob Marni so doživeli polom; res
je, da so konec avgusta 1914 porazili rusko
carsko vojsko ob Mazurskih jezerih (Solže-
nicinov roman Avgust 1914 sloni na zgodo-
vinskem prikazu), ali monarh Avstro-ogrske
je doživel hude udarce, skoraj nič manjše
kot ruski car, saj so ruske sile že septembra
vdrle globoko v Galicijo, v zimi 1914—15 pri-
šle na Karpate. Še mala Srbija se je držala
kar dobro.
Sonnino ne omenja vojnih dogodkov, če
niso povezani z diplomatskim korakom. Ose-
be, ki nastopajo v dnevniku, so ministri, po-
slaniki, tudi še kakšen konzul, italijanski ali
tuj. Zelo redki so politiki, tudi italijanski,
dnevnik ne omenja ne D'Annunzia, ne Mus-
solinija, ki sta v zimi 1915 bila glavna pri-
ganjača za vojno; nekaj tega je v opombah
izdajatelja dnevnika.
Za nas Slovence bi bilo zanimivo najti ne-
kaj o misiji Carla Gallija v Trstu januarja
1915, saj ga je poslal sam Sonnino s Saland-
rom, da pretipa položaj, kako bi tržaški slo-
venski vodilni sprejeli Italijo. (Več glej J.
Pleterski, Prva odločitev Slovencev 1. c, ki
pravilno oceni, da gre za »prvi slučaj« v slo-
venski zgodovini, da se neka neavstrijska
vlada obrne na Slovence same.) Sonnino tudi
ne omenja, da je že jeseni 1914 sprejel tri-
dentinskega avstrijskega poslanca De Gas-
perija, ki ga je, potem ko je bil v Vatikanu,
obvestil, da so se na Dunaju vojaški krogi
in klerikalni voditelji že sprijaznili s tem,
da bo treba Italiji prepustiti Tridentin, da
ostane nevtralna (glej o tem Andreotti, De
Gasperi e il suo tempo in tudi Funder, Von
gestern ins heute, Wien 1952).
Tudi Slovenci kot taki nismo omenjeni v
dnevniku, pač pa naletimo na »Slavi« in
»slavo«; oprostimo Sonninu, pred leti je flo-
rentinski prof. zgodovine Piero Pieri že za-
pisal, da rimski vodilni politiki in diplomati,
ko so šli v vojno, niso vedeli, kje teče etnič-
na meja v tako imenovani »Venezii Giulii«,
da niso vedeli, kje so Slovaki, kaj so Ruteni
(avstrijski Ukrajinci), vedeli so le za »confini
naturali d'Italia«, ki naj bi bili na Triglavu
in čez Snežnik ...
Sicer pa dodajmo tu, da Sonnino niti Tri-
dentina ni poznal dobro, izdajatelj dnevnika
nam v opombah priobči neke »ekspertize«,
bi rekli danes, ki jih je našel med papirji
Sonnina in ki so mu jih izdelali njegovi eks-
perti. Dodati pa je treba prav glede De Gas-
perija še podatek, ki ga Andreotti v svoji
knjigi ne omenja (glej zgoraj 1. c.) 16. marca
1915, ko so že tekla pogajanja za Londonski
pakt, ga je Sonnino sprejel (s 107 in 108) in
zapisal: Je katoličan ali »di sentimenti itali-
ani«. De Gasperi, ki ni bil nikdar »ireden-
tist« in je do zadnjega vztrajal v avstrijskem
parlamentu, ne da bi podvzel kakšno akcijo
za priključitev Italiji, je Sonninu prikazal
položaj Tridenta, branil njegovo avtonomijo,
pozicijo tridentinskih katoličanov, občin, ali
omenil, da se govori, da bi monarhija odsto-
pila Tridentinsko Italiji, vendar brez dolin
137
Non in Fiemme, ki so ^schiettamente itali-
ane«, in to samo zato, da rešijo Bolzano-Bo-
zen, ki je V sredi. — Pripomnimo tu, da sta
obe dolini bili ladinski, zadnja je še danes
vsaj »ladinsko-italijanskega mešanega nareč-
ja«, si pa želi izpod tridentinske pokrajine
pod Bozen. Tu se je De Gasperi pokazal pri-
stnega italijanskega nacionalista, ko je nje-
gov kolega v avstrijskem parlamentu in ire-
dentist, čeprav socialist, Battisti bil že takrat
za to, da se Bozen ne priključi Italiji. Pri Sa-
lurnu naj bo meja, kjer je etnična meja nem-
ško govorečih južnih Tirolcev. (Battisti je bil
ujet kot italijanski prostovoljec in obešen
1916 v Tridentu; njegova vdova in sin sta
pa še po letu 1945 branila njegovo linijo pri
Salurnu. — Katoliški De Gasperi tudi ni po-
znal svoje Tridentinske ... Sonnino beleži,
da ga je zaprosil, naj mu svoje pripombe da
napisane; izdajatelj dnevnika pripomni, da
jih ni našel.
Iz memoarske literature istrskih in dalma-
tinskih iredentistov vemo, da so njihovi vo-
dilni bili večkrat sprejeti pri Sonninu; dnev-
nik ne omenja niti enega. Sodim, da je Son-
nino menil, da mora omeniti De Gasperija,
ker je spoznal, da v Tridentu ni močne ita-
lijanske iredente kljub geslu: »Trento-Tri-
este«. Položaj so tam obvladovali tridentin-
ski katoličani, ki pa jih nemški jtižnotirolski
šovinisti niso trpeli, ker so se že v prejšnjem
stoletju borili za avtonomijo Tridenta. Ob
izbruhu svetovne vojne pa je avstrijska sol-
dateska začela od kraja s pregoni; še nad-
škofa Endriccija so internirali.
Težko je na kratko označiti bistvene po-
teze Sonninovega dnevnika. Gre za njegovo
politiko, ki jo moramo povzeti iz splošno zna-
nih zgodovinskih razprav, da ga moramo ra-
zumeti. Domneva Sonninove zunanje politi-
ke je bila in s tem so se strinjali Salandra
in Orlando: avstro-ogrska monarhija mora
ostati ne samo kot protiutež Rusije, kar je
bilo sveto tudi konservativni Angliji, marveč
predvsem kot sila antislovanskega Podonav-
ja in Balkana. Sele zadnja leta prihajajo gla-
sovi mlajših italijanskih zgodovinarjev moč-
no do izraza, ki vidijo v tem kratkovid-
nost vodilnih italijanskih mož
(npr. v Rassegna storica del risorgimento
marec 1972 -LIX št. 1., s. 112 v oceni A. Sa-
landra, I retroscena di Versailles 1. c, kjer
govori o »največji zmoti Sonninovi in Orlan-
dovi, ki je podpiral zahteve Londonskega
pakta in njegovega anahronizma, da ni ra-
zumel in predvidel rojstva novih držav« ob
razsulu avstro-ogrske monarhije.) Sodim, da
upravičeno lahko postavimo trditev, da niso
nič manj kratkovidne politike vodili angleš-
ki diplomati, ki so bili glavni akterji London-
skega pakta. Latinski sestri Italija že deset-
letja ni zaupala, ah. tudi Anglija ne, saj je
ta bila s carsko Rusijo bolje povezana. Res
je težko razumeti, kako naj bi obsta-
la podonavska monarhija brez iz-
hoda na morje, zlasti avstrijska polovica, saj
je bila Reka »corpus separa tum« pod ogrsko
nadvlado. Churchill se je tega spomnil, ali
šele v knjigi »Druga svetovna vojna« (slo-
venska izdaja s. 27). V resnici pa je monar-
hija sama drvela v smrt, ko je mislila, da
mora z vojno reševati »južnoslovansko vpra-
šanje« in kaznovati Srbijo, v kateri je videla
glavnega pobudnika, čeprav ni bila.
Sonninov dnevnik nam prikaže dvojno tak-
tiko, eno v pogajanjih z Dunajem, kjer se
opira na VII. člen pogodbe o trozvezi, ki je
bila tajna. Ta člen je na kratko povedano,
na Balkanu zahteval status quo za Avstrijo
in za Italijo; ob povečanju ene bi druga ime-
la pravico do rekompenzacije.
Dnevnik omenja, da ga je po nalogu Son-
nina italijanski dunajski poslanik Avarna pr-
vič objavil 25. novembra 1914 (1. c. s 41) av-
strijskemu poslaniku Macchio ob obisku v
Rimu. 27. novembra je bilo sklenjeno, da isti
Avama nastopi pri avstijski vladi (s 44). Iz
opomb pod črto zvemo, da je to napravil šele
11. decembra 1914. Zakaj tako pozno, ne zve-
mo. Saj pač ne gremo predaleč, če meni-
mo, da je Sonnina vzpodbudila k temu kora-
ku avstrijska novembrska ofenziva proti Srbi-
ji, ki je že 2. decembra zasedla Beograd, toda
v kolubarski bitki (3.-9. 12.) doživela poraz,
da se je morala avstrijska vojska umakniti
nazaj čez svoje meje. Ne vemo, kako je Son-
nino vse to prenesel, dnevnik pa govori o
neki njegovi »zaskrbljenosti«, saj nota II. de-
cembra zahteva rekompenzacijo za zasedbo
v Srbiji, ki je že ni bilo več. Po VII. členu
teko nato vsa pogajanja z Dunajem do kon-
ca, omenili smo že zgoraj, da se ga poslužuje
tudi Dunaj, ko hoče Srbijo za svoje vplivno
področje.
Bolj važno je to, da se v ta pogajanja ne-
odvisno od Dimaja vključi Nemčija, ki kot
Sonnino piše, že 2. decembra najavi prihod
posebnega izrednega poslanika in to samega
bivšega kanclerja Bülowa (1900—1909), ki
je 1894 bil tri leta nemški poslanik v Rimu,
kjer si je našel tudi ženo (glej Sonninov
dnevnik s 45). Sonnino upa, da bo ob koraku
na Dunaju z Bülowom vprašanje »razčistil«
(mettere quesstione netta e chiara). Tem po-
gajanjem daje Sonninov dnevnik precej pro-
stora. Naj dodam, da je italijanski zgodovi-
nar Alberto Monticone napisal obširno delo,
ki upošteva vso dostopno literaturo in celo
osebni arhiv Bülowa »La Germania e la neu-
tralita italiana 1914—1915, Bologna 1971.
Glavni akter za to, da ohrani Italijo nev-
tralno, ni Avstrija, temveč Nemčija; ta se
trudi to doseči na račun monarhije in s pre-
cejšnjimi pritiski na Dunaj, zlasti na ostare-
138
lega cesarja, ki je po omenjenem Funderju
(1. c.) še jeseni izjavil, da gre raje v strelne
jarke, kot da kaj odstopi od svojih »dednih
posestev-« zlasti njemu zveste Tirolske.
Iz vsega vidimo, da je Nemčija bila zaskrb-
ljena, če je že 2. decembra najavila Bülowa,
ko se je uradni rimski korak na Dunaju iz-
vršil šele 11. decembra. Sonnino v pogovorih
in pogajanjih z Bülowom ni operiral s čle-
nom VII. Ob prvem srečnju 18. decembra (1-
c. s 48-49) sam izrecno zapiše, da mu je rekel,
da »vprašanje po VII. členu je manj aktual-
no kot pred dnevi«. Izdajatelj dnevnika nam
je v aneksu (1. c. 352) priobčil zapis samega
Sonnina z dnevom 18. 12., ki mu je najbrž
služil kot osnova, kot vodilo za pogovore z
nemškim odposlancem. Da povzamem bistve-
no kratko: Monarhija sloni na nacionalnem
načelu. Sedaj je nemogoče pridružiti se Nem-
čiji in Avstriji v vojni, dežela je za nevtral-
nost. Toda so težave, treba je reševati ne
vlade, pač pa institucije (iz vseh zapisov sle-
di: monarhija, parlamentarizem, red).
V dnevniku samem pa na temelju tega za-
pisa najdemo Sonninovo taktiko in strategi-
jo: da Italija ostane blagohotno nevtralna do
dosedanjih zaveznic, treba je pomiriti ljud-
stvo, da se izpolnijo nekatere italij anske
nacionalne aspiracije.
a) Avstrija sama mora napraviti ponudbo;
b) gre za ozemlje, ki je del monarhije, ne
za prestiž na Balkanu. Sonnino ne postavlja
zahtev; ta sprejme, ali ne sprejme kot neza-
dostno. In še c) cesijo je treba po sporazumu
takoj izvršiti, italijanska vlada ne more ča-
kati na mir in mirovne pogodbe. (Ali je ve-
del Sonnino, kar je Monticene razkril: »Urad-
ni« Berlin je Dunaju prišepetaval: Sprejmi-
te ... Po vojni jim vzamemo vse nazaj!) Bü-
low je že v dvajsetih letih po I. svetovni voj-
ni izdal kar več zvezkov svojih spominov. Iz
ocen v revijah one dobe je znano, da so ga
splošno odklanjali kot domišljavca in cinika,
vršil je svoje diplomatske misije v tesni po-
vezavi z Vatikanom, ki je tudi imel interes,
da Italija ostane nevtralna; ob pomoči Erz-
bergerja, katoliškega poslanca centra, je op-
ravljal celo propagando za ital. nevtralnost
v Italiji sami itd. Ali iz Sonninovega dnev-
nika izhaja, da mu ni bil kos kot diplomat:
Sonnino se zapre v molk in čaka po-
nudb. Bülow pa govori. Ze ob prvem sre-
čanju (18. 12. s. 50) se baha, da so ruske ofen-
zivne sile »completamente brisee«; 28. 12. (s
54) sam napelje na italijanski: »Trento-Tri-
este« in meni, da Italija vendar ne sme za-
htevati Trsta, saj ga monarhija smatra za
»svoja pljuča...« Sonnino mu »namigne na
šibko stran italijanske meje«, mimogede, da
so »nekateri, ki hočejo Trst napraviti za svo-
bodno, avtonomno mesto...« Bülow pa je
rekel, pravi Sonnino, da je nemogoče doseči
kaj podobnega od Avstrije.
Sonnino se je od vsega začetka zavedal,
kar je hotel; tudi tezo Bülowa je priznal:
Med Italijo in Avstrijo je možno le eno: ali
prijateljska zveza ali vojna.
Moramo pa tu omeniti že omenjeni aneks
s strani 352, ki je bil njemu vodilo. Tam za
že omenjenim stoje še naslednje besede:
Rivaliteta in lokalno nezaupa-
nje nasproti »Slavu« — Slovanu
se žal sprevračata v sovraštvo nasproti Nem-
cu, ki tega brani in podpira; s tem trpi škodo
pri (italijanskem dotedaj) javnem mnenju
simpatija do Avstrije in do Nemčije, s katero
ni nasprotij.
Sonninov dnevnik je kratek, diplomatski,
omenili smo že Bülowo bahanje, kako je bi-
la ruska ofenzivna sila razbita... Tu ima-
mo pa Sonninovo »karto« nakazano, ki jo je
hotel igrati: Slave. Bili smo prav Slovenci,
Goriške—Trsta in Hrvati Istre, za katere sta
Sonnino in Bülow igrala. Znašla sta se na isti
antislovanski liniji. Priznati pa je
treba, da ne Nemčija, ne Avstrija nista po-
pustili v zahtevi po Gorici in Trstu, ne zato,
ker so jih imeli za »slovenski«, vsaj za Go-
rico Sonnino to trdi (5. maj 1915 s 137), pač
pa avstrijski, potrebni tudi veliki Nemčiji
kot oporišči mostu do Adrije.
S tem lahko zaključimo svoje podatke iz
Sonninovega dnevnika; navedeni so tisti, ki
zadevajo naš narod. Pogajanja z Bülowom in
z Avstrijo so tekla vse do začetka maja. So-
nnino je pa že 1. marca (pismo Salandru)
začel svoje stike z Anglijo, že 3. marca 1915
je postavil svoje zahteve. Tudi o pogajanjih
za Londonski pakt nimajo kaj posebnega, če-
sar bi že ne vedeli.
Ob koncu se pa moram dotakniti še glav-
nega nasprotnika Sonninove politike, nevtra-
lista Giolittija. Iz njegovih spominov vemo,
da je ta liberalni državnik bil mnenja, da je
Italija še mlada država, 40 let, odkar je zdru-
žena, da je svetovna vojna zanjo prenevarna
preizkušnja. Znano je (Monticene 1. c. o tem),
da je posredno Bulo wove napore odobraval.
Sam posegel javno vmes, ko je v »Tribuni« 2.
februarja 1915 priobčil pismo na italijanske-
ga publicista C. Peano, da se »da marsikaj
(»perecchio«) doseči z nevtralnostjo«. Ze isti
dan je Sonnino beležil v dnevniku (s 82): Ce
to izrečeš, bo bolj težko doseči cilj, ker samo
nevarnost nasprotnega (beri: vojne — opomba)
zamere dobiti koncesije«. Sonnino pove zado-
sti: igral se je z ognjem, hotel pa svoje di-
plomatske napore zakriti v strogo »tajnost«.
Naj dodam iz Monteconeja (I.e.): Gioiittije
v zadnjih ponudbah monarhije videl svoj
»parecchio« izpolnjen in bi jih sprejel, če.
prav je tudi on imel velik strah pred »Slavi«.
139
»Tajnost« Londonskega pakta je šla tako
daleč, da je Giolitti in celo Orlando (Memo-
arie 1. C. 337), ki je bil minister, zapisal, da
Londonskega pakta nista poznala ... Iz vsega
objavljenega lahko rečemo: Pakta, celotnega
dokumenta, kjer so zelo šibke točke gospo-
darska in finančna vprašanja itd., pa še iz-
ključitev Vatikana od mirovnih pogajanj go-
tovo ali (o tem je Monticene 1. c. zelo jasen)
za teritorialne aspiracije — kon-
cesije pakta so gotovo vedeli; še v jav-
nost, v časopisje je po »tajnih« kanalih pro-
drlo. Večji avstrijski, nemški časopisi so pi-
sali o tem.
Razumljivo bo Sonninov dnevnik zanimal
tiste, ki se ubadajo s splošno jugoslovansko
zgodovino. Odnosi s Srbijo so večkrat ome-
njeni; zlasti še nje drezanje v Albanijo jezi
Sonnina. Jezi ga 1915, da srbska vojska ne
gre istočasno kot italijanska v ofenzivo...
Zaskrbljen pa je ob nje umiku čez albanske
gore (v zimi 1915-16). V »Kroniko« ne sodi.
Ivo  Juvančio
Kmečki punti na Slovenskem. Razprave in
katalog dokumentov. (Uredila Bogo Grafe-
nauer in Branko Reisp.) Ljubljana 1973. 203
str.
Branko Reisp: Podobe iz kmečkih puntov.
Ljubljana 1973. 46 str.
Obe publikaciji, o katerih je govor, sta iz-
šli ob otvoritvi razstave o kmečkih uporih na
Slovenskem (marca 1973 v Arkadah) in sta
v celoti posvečeni 500-letnici začetka kmeč-
kih uporov na Slovenskem in 400-letnici ve-
likega slovensko-hrvatskega kmečkega punta
ter pomenita pomemben prispevek slovenske
znanosti temu jubileju.
Publikacija Kmečki punti na Slovenskem,
ki je izšla kot 13. zvezek Situle, publikacije
Narodnega muzeja v Ljubljani, obsega v svo-
jem prvem delu pet razprav, ki so bile z iz-
jemo razprave F. Tancika v skrajšani obliki
prebrane na letošnjem februarskem simpozi-
ju o hrvatsko-slovenskem kmečkem uporu
1572/73 v Stubiških Toplicah. Bogo Grafe-
nauer v razpravi Razvoj programa sloven-
skih kmečkih uporov od 1473 do 1573 raz-
členjuje uporniške programe in njihove kon-
cepte glede družbene ureditve, razen tega
skuša pokazati tudi, »v kakšnem razmerju
sta si teorija in praksa velikih kmečkih upo-
rov 15. in 16. stoletja v slovenskih deželah«.
Ko govori o začetkih uporov pri nas, nagla-
sa, da niso nastajali le zaradi stiske, ki so jo
kmetom povzročali graščakovo prelaganje re-
ševanja splošne krize na kmetova ramena,
vojske in z njimi zvezani novi davki, temveč
je bilo pomembno gibalo tudi kmečka težnja
po novih pravicah, kar je verjetno nastalo v
alpskem svetu pod vplivom švicarskega in
tirolskega zgleda; svoje pa so prispevali tudi
turški vpadi. Tako se je koroški kmečki punt
leta 1478 pričel v znamenju tipičnih zahtev
po stari pravdi, kot organizacijska oblika pa
mu je služila kmečka zveza, ustanovljena pro-
ti turški nevarnosti. Vključevala je poleg
kmetov še podeželske obrtnike in rudarje in
delno našla odmev v mestih. Grafenauer po-
kaže nagel razvoj kmečkih načrtov v okviru
te zveze, ki je hotela zamenjati fevdalno ob-
last s svojo, zahtevala pravico do odločanja
o davkih, sodstvo na podeželju ipd. 2e slo-
venski upor 1515 ni več samo gibanje za
»staro pravdo«, ampak kaže kmetove težnje
po lastnem deležu pri javni oblasti v deželi
in ne le težnje po omejitvi, ampak celo po
odstranitvi zemljiškega gospostva in odpra-
vi vseh bremen. Avtor meni, da je idejna
dozorelost slovensko-hrvatskega upora 1572'
73 zvezana zlasti s predzgodovino prejšnjih
slovenskih uporov. Vendar pa v zvezi s tem
uporom zavrača nekatere teze hrvatskega hi-
storika Adamčeka, ki npr. razlikuje med pro-
gramom vodstva in programom množice in ki
podobno kakor sovjetski zgodovinar Bromelj
razlaga »Kayserliche stell« s cesarskim pre-
stolom bodočega kmečkega kralja v samostoj-
ni kmečki državi. Grafenauer piše, da so
uporniki sicer hoteli ustanoviti novo držav-
no telo in novo deželo med Zagrebom in
morjem z namestništvom kot vrhovnim or-
ganom uporniškega bratstva oziroma zveze,
ki bi pa priznavalo vrhovno cesarsko oblast,
vendar oblika podrejenosti ni jasna. Obenem
Grafenauer opozarja na sorodnost koncep-
cij puntarskega programa in programa OF.
Ob koncu sta dodana časovni pregled kmeč-
kih uporov na Slovenskem in pregled kmeč-
kih uporov po slovenskih krajih.
Razprava Pavla Blaznika Razvoj fevdalne
rente v slovenskih pokrajinah do 16. stoletja
pokaže, kako je prodiranje denarnega go-
spodarstva od 13. stoletja dalje pospeševalo
spreminjanje tlake v denarne obveznosti. Ta
proces pa je zaradi različnih potreb gospo-
stev zajel slovensko ozemlje precej neena-
komerno. Naturalna renta je prevladovala
zlasti tam, kjer ni bilo mestnih tržišč; ta
oblika je prijala tudi gospostvom s številno
družino (npr. samostanom), prav tako tistim z
dobro organizirano trgovino, nasprotno pa so
zadolžena gospostva dajala prednost denar-
nim dajatvam. Avtor opozarja, da so proti
koncu srednjega veka zaradi razvrednotenja
denarja denarne dajatve postajale vse manj
enakovredne prvotnim dajatvam v naravi.
Zelo natančno prikaže razvoj posameznih
dajatev, kot so odvetščina, gorščina, desetina
itd. in meni, da so bih podložniki močno iz-
postavljeni samovolji fevdalcev posebno pri
poravnavanju občasnih obveznosti, ki niso bi-
140
le vpisane v urbarjih. Opozarja, da je dese-
tina s prevlado denarnega gospodarstva do-
bivala funkcijo rente in je vse bolj postajala
predmet kupčij. Podložnika so vedno bolj te-
žile tudi dajatve, ki jih je nalagala dežela,
vse to pa je povečalo nezadovoljstvo.
Gestrinova razprava o kmečki trgovini kot
ozadju kmečkih uporov prinaša mnogo novih
konkretnih podatkov o razširjenosti kmečke
trgovine na Slovenskem. Poudarja, da je v
obdobju kmečkih uporov kmečka trgovina že
zajela vse habsburške dežele, vendar ne po-
vsod enako, bolj je bila razširjena na Kranj-
skem in Primorskem kakor na Koroškem in
Štajerskem. V neagrarno dejavnost, posebno
v trgovanje so kmeta silile povečane denar-
ne dajatve. Gestrin je prepričan, da je bila
kmečka trgovina po množini blaga vsaj to-
likšna, če ne znatno večja od poklicne, me-
ščanske trgovine in da je bila tudi eden od
dejavnikov, ki so vplivali na gospodarsko,
družbeno in etnično povezovanje slovenskih
dežel, s čimer avtor povezuje tudi razširje-
nost posameznih uporov na Slovenskem.
Prispevek Ferdinanda Tancika Vojna stro-
ka v obdobju od leta 1500 do 1650 je raz-
prava širšega značaja, govori na splošno o
vojskovodstvu, strategiji, deželnih najemni-
kih, pehotni taktiki in orožju, konjenici, top-
ništvu, obrambnem sistemu, oskrbovanju voj-
ska ipd. ter se ob problemih, ki so splošni,
zadrži tudi ob razmerah v slovenskih deže-
lah, posebej ob orožju slovenskega kmeta.
Razprava je nedvomno zelo tehtna; ob koncu
je dodan seznam literature; škoda le, da ne
dokumentira posameznih ugotovitev s citati.
V marsičem mnogo novega in zanimivega
prinaša študija Jožeta Pogačnika Kmečki
upor 1572/73 kot slovenski književni motiv.
Ta tema doslej še ni bila kompleksno ob-
ravnavana, čeprav v literarni obliki sloven-
sko-hrvatski kmečki upor dokaj pogosto na-
stopa. Avtor razlikuje nekako tri obdobja
prikazovanja te motivike. Problem kmečkih
puntov je pritegnil pozornost reformacije.
Pri tem je zanimiva Pogačnikova misel, da
Lutrova obsodba uporov, ki je splošno znana,
ni isto kot Trubarjeva, saj najde Trubar ven-
darle besede usmiljenja in išče nekakšno re-
šitev. Drugi val obravnave te tematike se je
sprožil v 19. stoletju, ko je dobila etične,
socialnopolitične in narodnostne naloge (za-
nimivo je opisano Levstikovo stališče do
upora). Medtem pa so šli pisci 20. stoletja še
korak dalje, saj so pokazali socialno (razred-
no) bistvo upora. Avtor zaključuje, da je ne
glede na pomanjkljivosti bil kmečki upor
1572/73 kot slovenski književni motiv kon-
struktivni del slovstvene zavesti in prakse. Z
obdelavo te teme so pisci hranili uporniška
razpoloženja, plemenitih etično zavest in us-
merjali politično dozorevanje naroda.
Skrbno urejena publikacija prinaša v dru-
gem delu katalog dokumentov, ki je obenem
vodnik po razstavi dokumentov v Arkadah,
a je hkrati še več, saj gre za izdajo virov o
kmečkih uporih na Slovenskem od 15. stole-
tja do 1848, kar smo doslej v slovenskem
zgodovinopisju pogrešali. Skupaj je objavlje-
nih 75 regestov, od tega 57 prvikrat. Poseb-
na vrednost je v skrbni navedbi provenience
in v celotni objavi tistih dokumentov, ki do-
slej niso bili objavljeni, takih je kar 39, med
njimi so posebej zanimivi tisti za upor leta
1635. Regesto so napisali in priloge transkri-
birali sodelavci Arhiva Slovenije Janez Kos,
Ivan Nemanič, Peter Ribnikar, Majda Smole,
Ema Umek in dr. Marija Verbič; regeste, ki
zadevajo koroški kmečki upor leta 1478 pa
je pripravil Božo Otorepec.
Reispova publikacija Podobe iz kmečkih
puntov je izšla kot razstavni katalog Narod-
nega muzeja in je vodnik po zgodovinski raz-
stavi v Arkadah. Besedilo, ki zajema ob-
dobje od začetkov kmečkega uporništva na
Koroškem 1473, opiše vzroke, dogajanja, cilje
in posledice puntov v letih 1478, 1515, 1572/
73, 1635 in 1713 ter je pisano jasno in na-
tančno s sklepom ob koncu vsakega od na-
vedenih uporov. Oblikovano pa je tako, da
povečano rabi kot tekst razstave. Posebej
zanimiva je primerjava razširjenosti (veli-
kost ozemlja in število udeležencev) in tra-
janja posameznih uporov. Poleg besedila so
v katalogu še fotografije kmečkih in najem-
niških vojska, zemljevidi sodobnikov, slike
krajev in gradov, ki so bili na kakršenkoli
način vključeni v takratna doganja. Kakor
je že razstava sama pokazala visoko kvalite-
to in dovršenost v vseh pogledih, tako lah-
ko to trdimo še toliko bolj za omenjeno publi-
kacijo, ki je poleg vsega pisana tudi zelo pri-
jetno in poučno in bo prav gotovo dober pri-
pomoček našim pedagogom, zanimiva pa tudi
za širšo javnost.
Olga Janša
J. Klemene — V. Kolšek — P. Petru: An-
tične grobnice v Šempetru; Katalogi in mo-
nografije 9, Ljubljana 1972.
Pričujoči zvezek v tej seriji je monogra-
fija o enem izmed največjih povojnih arhe-
oloških odkritij na Slovenskem. Knjiga je
izšla prav ob 20-letnici pričetka arheoloških
raziskav v Šempetru v Savinjski dolini.
Temelj za zbrano gradivo sloni predvsem
na zapuščini pokojnega profesorja in vodje
raziskovanj dr. J. Klemenca. Z njim se nje-
gova učenca tudi oddolžujeta svojemu nek-
danjemu učitelju in mentorju.
V delo nas po uvodu, kjer so našteta ne-
katera splošnejša merila, ki so vodila oba
snovatelja pri pripravi in izdaji tega dela.
141
popelje krajši topografski oris (Vera Kolšek)
doslej znanih arheoloških najdišč Šempetra
in njegovega zaledja. Na podlagi tega je mo-
goče sklepati o pomembnosti opisanega do-
linskega področja že v prazgodovinskem ča-
su, ko je po dolini od severa proti jugu vo-
dila jantarjeva cesta. V antičnem času ta
prometna žila še pridobi na svoji pomembno-
sti in postane ena izmed glavnih zvez med
Donavo in matično italsko deželo. Ob njej
se zvrsti ha naših tleh vrsta pomembnih
mest: Longaticum, Nauportus, Emona, Celeia,
Poetovio itd.
V okolici Šempetra so tedaj zaživela večja
ali manjša naselja, posebno pozornost pa za-
služi Ločica, kjer je bil vojaški tabor II.
italske legije, ki je igral pomembno vlogo v
času markomanskih vojn (druga pol. druge-
ga stoletja). To območje se je sprva vključe-
valo v oblast noriškega kraljestva, oziroma
od leta 16 po n. št. dalje v sklop rimskega
imperija. Leta 46 dobi naziv provinca Norik,
sicer pa je teritorij sedaj podložen v uprav-
nem smislu municipiju Celeji in doživi po-
novno spremembo šele v Dioklecianovem ča-
su, ko preide v Noricum mediteraneum.
V drugem poglavju (P. Petru) je podan
potek izkopavanj z nakazano problematiko,
ki se pojavlja ob takih raziskovanjih. Tu se
je treba prav posebno ozirati na dejstvo, da
se je raziskovanje opravljalo na področju ne-
kdanje rečne struge, v kateri so ležali posa-
mezni arhitektonski členi grobnic. Ob tem
je treba omeniti še zelo zanimivo zamisel,
da so bili že takoj ob raziskavah izdelani mi-
niaturni mavčni odlitki posameznih najdenih
kosov (v razmerju 1 :10), ki so omogočali
poskusna sestavljanja že ob odkopavanjih in
so dali prve predstave o nekdanjem videzu
ix>sameznih grobnic. Iz prvih takih rekon-
strukcij so izhajala tudi prizadevaja, ki so
omogočila nadaljnje delo in prezentacijo.
V nadaljevanju našteva avtor nekaj os-
novnih podatkov o štirih, danes prezentira-
nih grobnicah, na podlagi katerih je mogoče
dati poleg časovne opredelitve posameznega
spomenika tudi njegov vsebinski prikaz likov-
nih in okrasnih stvaritev oz. upodobitev.
V čas Klavdija—Nerona bi spadal Vindo-
nijev spomenik, ki je tudi med najbolje oh-
ranjenimi v Šempetru. Iz začetka drugega
stoletja, to je iz obdobja razcveta klasike v
provincialnih deželah, izvirata grobnici dru-
žine Ennijev in Sp. Prisciana. Najmlajša od
vseh prezentiranih je grobnica Sp. Sekun-
diana, ki se od prejšnjih močno razlikuje ta-
ko po svoji arhitektonski zasnovi kot v ti-
pološkem pogledu. Pripada začetku III. sto-
letja, ko zaide blesk nekdanjega razkošja in
se pojavi čas pomanjkanja.
Vsebinska podoba vseh štirih grobnic je po
svojem likovnem izrazu posameznih členov
(statue, reliefi, okrasni členi itd.), ki spome-
nik sestavljajo, izredno bogata oziroma pes-
tra. V celotni arhitektonski zasnovi posamez-
nih grobnic je mogoče opazovati harmonijo
skladnosti arhitektonskih členov in podredi-
tev njihove funkcionalnosti celotni arhitek-
tonski zasnovi, ne da bi bü s tem ogrožen
prikaz specifičnosti duha dobe. Ob tem pa je
treba poudariti še dominantno pozicijo spo-
menikov na prvotni lokaciji.
Analogije za te spomenike je mogoče iska-
ti v bližnjih deželah, tako na Hrvaškem, v
Avstriji in na Madžarski.
Seveda so našli še več drugih različnih ko-
sov, od katerih je nekatere moč pripisati še
trem grobničnim celotam. Vendar pa teh za-
radi nezadostnega poznavanja gradiva ni mo-
goče rekonstruirati.
Zadnja raziskovanja (1964-66) v bližini teh
odkritij so dala nekaj zanimivih podatkov,
ki nam omogočajo vpogled v nekdanje stanje
pokopališča z vsemi njegovimi razporeditva-
mi po posameznih parcelah, kjer so se med
bogate grobne spomenike vrivali tudi siro-
mašnejši grobovi v pepelnicah.
V poglavju »Dokumentacija rekonstrukci-
je« je V. Kolšek naštela osnovna vodila na
arhitektonskih členih (vdolbine, znamenja
itd.), ki so omogočala sestavo omenjenih šti-
rih grobnic. Pri obravnavi vsake grobnice
navaja tudi število in sestavo členov z vse-
mi posebnostmi, ki jih je bilo mogoče opa-
ziti na posameznem kosu.
Pred kataloškim pregledom vseh najdenih
arhitektonskih in drugih členov je zanimivo
tudi poglavje o spomeniško varstvenih nače-
lih za obnovo šempetrskih spomenikov (P.
Petru). Avtor podaja nekaj osnovnih izho-
dišč, ki so opravičila tak način rekonstruk-
cije, ki se sicer ne sklada v celoti z obstoje-
čimi spomeniško varstvenimi načeli. Pri raz-
lagi izhaja iz stališča, da je pri takem pri-
stopu treba iskati oporo že v pojmovanju spo-
menika antičnega človeka, v njegovem nači-
nu oskrbovanja in obnavljanja. Tak objekt
je deloval na človeka kot spomenik šele v
vsej svoji celovitosti in po oceni njegove li-
kovne vrednosti.
Zato se k istemu načelu zateka tudi avtor,
ki poudarja, da samo kot arhitektonska celota
prezentiran spomenik izraža tako likovno kot
vsebinsko celino. Za tak način predstavitve
pa govori tudi dejstvo, da se je našla glav-
nina arhitektonskih kosov, oziroma, da se je
bilo dokomponiranja treba posluževati le v
minimalnih mejah. Zato bi bilo razdvajanje
oz. puščanje spomenika v nesestavljeni ce-
loti težko opravičljivo.
Seveda je za prezentacijo služila še vrsta
drugih podatkov, ki so omogočili natančnost
obstoječe predstavitve, čeprav se je ekipa po-
gosto srečavala z vrsto težav, saj so bili po-
142
samezni kosi različno dobro ohranjeni itd. V
pomoč so jim služile tudi petrografske ana-
lize. Končno je mogoče danes ugotoviti, da
tak način prezentacije opravičuje tudi manj-
ša ogroženost pred atmosferilijami. Zaradi
slabe ohranjenosti so morali ponekod zame-
njati posamezne člene z novimi, ki pa so
izdelani v smislu konservatorskega kanona
in ne zahajajo v posnemanje klasicističnih
obdelav, tako da jih že po videzu lahko lo-
čimo od originalov.
Spomeniki so postavljeni na območju, kjer
so bili izkopani in so po načrtu arhitekta J.
Cemigoja vključeni v nov milje, ki ga je z
zeleno zaveso in parkovno ureditvijo ločil od
ostalega okolja, vendar dopustil obiskovalcu
dokaj intimnega vzdušja, ki je primemo za
tako spomeniško območje.
Katalogu sledi še pregled doslej izšle lite-
rature, nemški povzetek in bogato slikovno
(risbe in fotografije, nekaj jih je podanih že
med tekstom) gradivo.
Pričujoče delo je v bistvu le torso doseda-
njega poznavanja šempetrskih ostaün. Seve-
da pa pomeni istočasno osnovo za vsako na-
daljnjo obravnavo, saj je popolnoma logično,
da zahteva taka spomeniška vrednota, da bi
zaživela v vsej svoji popolnosti, še vrsto ra-
zličnih študij in obdelav, tako po likovno-
umetnostni, historično-sociološki strani ter
še marsikatero drugo dopolnilno interpre-
tacijo. Ne nazadnje bo na podlagi celotnost-
nih obravnav mogoče dati tudi preprostejše-
mu človeku za njegov miselni krog primemo
izdajo, ki jo po navadi pri takih spomeniških
ostalinah zelo pogrešamo.
Marijan Slabe
Ferdo Gestrin, Mitninske knjige 16. in 17.
stoletja na Slovenskem. Viri za zgodovino
Slovencev, knjiga peta. Izdala Slovenska
akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani.
V Ljubljani 1972.
Ni dvoma, da nam je Gestrin že s svojo
Trgovino slovenskega zaledja s primorskimi
mesti od 13. do konca 16. stoletja, Ljubljana
1965, odprl novo stran glede znanja o našem
srednjem veku. Pri tem mislimo predvsem
na zgodovino trgovanja in pomorstva ter de-
narstva, na organizacijo trgovskih podjetij in
podobno. Obdelal je torej enega izmed te-
meljnih vidikov neagrarnega gospodarskega
življenja, iz katerega so se sčasoma razvile
druge vodilne oblike, na primer akumulacija
kapitala, založništvo in podobno.
Avtorjevo drugo zajetno, 490 strani obsega-
joče delo o mitninskih knjigah sega po svoje
še bolj v osnovo trgovanja, tokrat tudi z
drugega zornega kota. Gre za analizo podat-
kov, ki jih daje dnevno delo mitninskih ozi-
roma carinskih uradnikov v določenih ča-
sovnih odsekih. Ti podatki nam ne dokumen-
tirajo samo oseb, ki so tovorile oziroma tr-
govale prek določene mitninske postaje, am-
pak tudi vrsto blaga, njegovo količino, višino
plačane mitnine itd. Vrednost mitninskih
knjig za proučevanje zgodovine trgovanja je
vehka že sama po sebi, glede na dejstvo, da
analizirane knjige pripadajo 16. in 17. stolet-
ju in da se jih je ohranilo le malo, je pa vred-
nost, da, dragocenost toliko večja.
Iz ene prave mitninske knjige (Baca, 1536)
in devetih tako imenovanih carinskih knjig
raznih vrst (Reka, 1527-1631), ki vsebujejo
zgolj ime in priimek trgovca, vrsto in koli-
čino blaga ter višino pristojbine, je znal av-
tor izluščiti toliko pomembnih podatkov, da
je mogel dati z njihovo pomočjo zaokroženo
podobo o organizaciji in poslovanju mitnin-
skih uradov, o obsegu trgovanja (mišljena je
ozemeljska razprostranjenost tistih trgovcev,
ki so gravitirali k določenemu mitninskemu
uradu, pa tudi količinska izmera je vsako-
krat navedena), o takratnih merah in ute-
žih, o valutnih relacijah in podobno.
S tem je pisec opravil ne samo znanstveno
-težaško delo, ampak tudi nadvse pomem-
bno pionirsko delo. Če pa bo razpravo nada-
ljeval in jo raztegnil vsaj še čez vso prvo po-
lovico 18. stoletja, bomo vsaj v orisu lahko
zasledovali krivuljo konjunktur in recesij v
naši trgovski zgodovini, vse valutne spre-
membe in tudi fiskalno politiko države. Tako
se bo sama po sebi potrdila Gestrinova mi-
sel, da se že skozi stoletja kaže Jadransko
morje kot zelo široka reka, katere bregova se
trgovsko pa tudi industrijsko in rudarsko
primerno dobro dopolnjujeta in da je smer
trgovine Slovenija — zahodne dežele morda
celo pomembnejša od smeri Slovenija — se-
verne dežele.
¦       Jože Som
Slavko Kremenšek: »Slovensko študentov-
sko gibanje 1919—1941«, Lj., Inštitut za zgo-
dovino delavskega gibanja in Mladinska knji-
ga 1972, 475 str. + 92 str. slikovnih prilog.
Knjiga dr. Slavka Kremenška o sloven-
skem študentovskem gibanju med obema voj-
nama je ena prvih zgodovinskih študij o
specifičnem problemu slovenskega družbeno-
političnega razvoja v tem času in sploh prvo
monografsko delo o pretekli politični dejav-
nosti slovenskih študentov. V razdobju, ki ga
delo obravnava in ga ocenjuje avtor kot »ene-
ga najbolj zapletenih obdobij slovenske po-
litične zgodovine«, so bUi študentje pomem-
ben politični dejavnik, s katerim so morale ob-
stoječe politične sile računati in so ga zato
poizkušale pridobiti zase. Idejno-politična
razcepljenost slovenskega prostora je tako
odmevala tudi v študentskih vrstah (od tod
Kremenškova ugotovitev, da je dogajanje v
tedanjem študentskem gibanju  »slovensko
143
politično življenje v malem«), čeprav to se-
veda ne pomeni — kar avtor večkrat pose-
bej naglasa in potrjuje njegova knjiga kot
celota —, da je bilo dogajanje med študenti
le mehaničen odziv na dogajanje v širšem
političnem prostoru. S svojo dejavnostjo, ki
je pogosto daleč presegla okvire študentske
in univerzitetne problematike, so se študentje
ne le aktivno vključevali, pač pa xistvarjal-
no in originalno posegali v tedanje slovensko
in jugoslovansko politično življenje.
Knjiga je napisana na osnovi originalnega
zgodovinskega gradiva, saj doslej študentov-
sko gibanje v slovenskem zgodovinopisju še
ni bilo deležno posebne pozornosti, in je v
marsikaterem pogledu pionirsko delo. Prav
iskanje ustreznih virov pa je avtorju povzro-
čalo največje težave. Za vrsto društev, klu-
bov in neformalnih idejno-političnih skupin
sploh ni primarnega gradiva — arhivalij.
Večino ohranjenega arhivskega gradiva
posameznih študentskih organizacij kot arhi-
valij, ki so s študentskim gibanjem v najne-
posrednejši zvezi, je Kremenšek našel v Na-
rodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani,
Arhivu Slovenije in Zgodovinskem arhivu
CK ZKS, oprl pa se je še predvsem na ča-
sopisno in publicistično gradivo ter arhivske
fonde nekdanjih državnih in javnopravnih
institucij. Ob posameznih problemih se je na-
to posvetoval še z več kot 65 aktivnimi ude-
leženci tedanjega študentskega političnega
življ enj a in s pomočj o n j iho vih pričevanj pre-
mostil vrzeli v gradivu. Kljub množici pozi-
tivnih podatkov pa je besedilo napisano te-
koče in nevsiljivo. Razdeljeno je v sedem po-
glavij. Prvo med njimi pokaže na korenine
študentskega gibanja v slovenskem politič-
nem življenju 1848-1918, ostalih šest (V do-
movino. Iskanje novih poti. Upor, Združenje
in polarizacija sil. Na predvečer vojne) pa
predstavlja zaključena obdobja njegovega
razvoja v obravnavanem času. Knjiga je v
celoti grajena jasno in pregledno, ob koncu
vsakega poglavja so v kratkem povzetku str-
njene njegove glavne ugotovitve, povzetek (v
slovenščini in francoščini) pa ima tudi delo
kot celota. Neposrednim vrednostnim oce-
nam, ki bi lahko izzvenele poenostavljajoče
in nasilno, se jie avtor izognil in prepustil dej-
stvom, da govore sama zase.
Dejavnost posameznih študentskih društev
in idejno političnih skupin raziskuje Kremen-
šek tako z vidika njihovih različnih idejno-
političnih izhodišč in njihove navezanosti na
enega izmed treh idejno-političnih taborov
na Slovenskem, kot njihovih konkretnih ak-
cij in pobud. Zato podrobno prikaže različna
študentska društva in skupine v posameznih
obdobjih in obširno obravnava najrazličnejše
študentske nastope ob aktualnih družbeno-
političnih dogodkih, njihova stališča in po-
bude pri iskanju rešitev nacionalnih, social-
nih in gospodarskih nasprotij, obenem pa
tudi njihovo prizadevanje za izboljšanje štu-
dentovega materialnega položaja, akcije za
ohranitev in izpopolnitev slovenske univer-
ze, univerzitetno avtonomijo, gradnjo univer-
zitetne knjižnice itd. Posebej opozarja še na
strokovne in lokalne študentske klube, se
ustavlja pri aktivnosti slovenskih študentov
na univerzah zunaj Ljubljane (Zagreb, Beo-
grad. Dunaj, Praga), kolikor dopušča gradivo,
pa pokaže tudi na socialno strukturo študen-
tov univerze in značilnosti socialne podobe po
posameznih političnih taborih.
V središču pozornosti Kremenškove raziska-
ve pa so predvsem idejno-politične razsežno-
sti študentskega gibanja, intelektualni in
idejno politični profili posameznih skupin in
njihova progamska izhodišča, zbliževanja,
razhajanja in razprave tako med skupinami
kot v skupinah samih. Nekatere med temi
razpravami, posebno v drugi polovici tride-
setih let so presegle ožji slovenski in jugo-
slovanski politični okvir in se usmerjale k
tedaj perečim problemom mednarodnega po-
litičnega razvoja, odnosov v mednarodnem
delavskem gibanju in Komintemi. S podrob-
nim prikazom posameznih društev in idejno-
političnih skupin vseh treh idejno političnih
taborov in njihove praktične politične dejav-
nosti v vsem času od ustanovitve slovenske
univerze v Ljubljani do koncentracije sil V
dva sicer heterogena, a izrazito nasprotna ta-
bora ob začetku vojne, pa je avtor opozoril
na njihovo objektivno mesto v gibanju kot
celoti in deloma popravil nekatere preveč
splošne ocene, ki so ostale še iz časa nepo-
srednih političnih soočenj.
Kremenškovo »Slovensko študentovsko gi-
banje 1918-1941« je torej dokumentirano na-
pisano delo, ki sledi iskanja, pobude in po-
litično aktivnost več generacij slovenske in-
teligence v času njihovega dozorevanja in di-
ferenciacije, prav tistih generacij, ki so se
s svojim naprednim delom priključile revo-
lucionarnemu gibanju in pomenile nepogreš-
ljiv člen v narodno-osvobodilnem boju. Mi-
slim, da je knjiga zanimiva za najširši krog
bralcev, predvsem pa bi morala pritegniti
mlade ljudi in študente, saj raziskuje idejno-
politična razhajanja in razprave med njiho-
\'imi vrstniki v obdobju med obema vojna-
ma, opozarja na tedanje študentske stanov-
ske, študijske in družbeno-politične zahteve,
obenem pa razkriva razsežnosti njihovih re-
formnih prizadevanj in razmišljanj o mož-
nosti nadaljnjega nacionalnega in družbeno-
političnega razvoja slovenskega prostora, ki
utegnejo biti še danes zanimiva.
Knjiga je bila nagrajena z nagrado sklada
Borisa Kidriča in Levstikovo nagrado založbe
Mladinska knjiga. Peter vodopivec
144
Josip Smodlaka, »Partizanski dnevnik«,
Beograd, Nolit 1972, 299 str.
Pred nami je delo, ki bi ga zgodovinarji
imenovali »sekundami vir za proučevanje
jugoslovanske diplomatske zgodovine v letih
od septembra 1943 do aprila 1945.« Gre za,
v zadnjih letih toliko priljubljeno zvrst pi-
sanja, spomine, ki so to pot pisani v obliki
dnevnika. Napisal jih je dr. Josip Smodlaka,
Dalmatinec, advokat, ljudski poslanec v Dal-
matinskem saboru in dunajskem parlamen-
tu za časa Avstro-Ogrske, politični delavec
napredne smeri in udeleženec mirovne kon-
ference v Parizu 1919. Med obema vojnama
je bil Smodlaka do sestojanuarske diktature
leta 1929 v diplomatski službi, potem pa se
je vmil v Jugoslavijo in do druge svetovne
vojne deloval kot publicist.
Že v začetku vojne se je pridružu NOB in
postal član ZAVNOH in AVNOJ. Po drugem
zasedanju AVNOJ v Jajcu je bil imenovan
za poverjenika za zunanje zadeve pri NKOJ
in v tej fimkciji, s soglasjem maršala Tita,
imel svojo rezidenco v Cozzani pri Bariju.
Njegovo življenje in delovanje od tega časa
dalje je tudi vsebina knjige.
V odlomkih je bila knjiga objavljena že v
jugoslovanskem časopisju (npr. v Delu in
Politiki leta 1972), toda kljub temu nam šele
to delo daje zaključeno celoto. Dnevnik se
začenja takoj po kapitulaciji Italije in v za-
četku nemškega prodiranja ter zasedanja biv-
še italijanske okupacijske cone v Dalmaciji.
Takrat je moral Smodlaka kot predsednik
ilegalnega NOO v Splitu bežati, saj je tik
pred zasedbo mesta, skupaj s komandantom
Splita, izdal proglas prebivalstvu, naj daje
vso podporo narodnoosvobodilni vojski in
ljudski oblasti. V 74. letu starosti se je umi-
kal pred Nemci najprej v zaledje Splita, na-
to z otoka na otok in končno prispel v Itali-
jo, v Bari, ki so ga že zasedle zavezniške
okupacijske enote. Od tod je začel svoje di-
plomatske akcije, ki so za nas najbolj zani-
mive ravno ob vprašanjih naše zahodne me-
je. Zato je eno najbolj zanimivih poglavij
knjige prav gotovo čas, ko je bil avtor član
Mediteranske komisije in od konca leta 1944
(17. novembra) predsednik delegacije pri Po-
svetovalnem svetu za Italijo v Rimu. Čeprav
je bil ta svet samo konsultativno telo, kate-
rega odločitve zavezniški komandant ni bil
dolžan izpolnjevati, je bila naša delegacija
v tem svetu prvo mednarodno priznano pred-
stavništvo nove Jugoslavije. Prav dogajanja
v tem svetu so bua doslej v zgodovinopisju
manj znana in nam zato Smodlaka prinaša
v svojem dnevniku marsikaj novega. Še ja-
snejša slika tega obdobja pa se nam pokaže,
če ob Smodlakovih spominih upoštevamo še
dognanja dr. Dušana Bibra, ki je delal na
britanskih arhivih iz tega obdobja in jih ob-
javljal v zagrebškem VUS (Vjesnik u Srije-
du) od novembra 1972 dalje.
Ob delovanju dr. Smodlake za nove jugo-
slovanske meje z Italijo in Avstrijo naj po-
sebej omenimo pogovora, ki ju opisuje v
knjigi. Oba je imel z Edvardom Kardeljem.
Med drugim se je pogovarjal tudi o usodi
sevemih mej ali bolje Koroške. 18. junija
1944 je v dnevnik zapisal: »Sinoči po večerji
smo v Ženeglavi (otok Vis op. p.) s tovari-
šema Kardeljem in Kocbekom dolgo razprav-
ljali o naših zahtevah pri razmejitvi z Itali-
jo. Strinjamo se, da bomo vztrajali pri za-
htevi, naj dolina Soče, Trst in Istra pridejo
k Jugoslaviji in da je Trstu treba dati staro
mvinicipalno avtonomijo s svobodno rabo ita-
lijanskega jezika. Razen tega želita Kardelj
in Kocbek priključitev Beneške Slovenije,
vendar bomo v tem po mojem težko uspeli,
čeprav je zahteva z nacionalnega stališča po-
vsem upravičena.
Načeli smo tudi vprašanje Koroške. Vztra-
jata, da mora Celovec postati del Slovenije,
čeprav je to zdaj nemško mesto. Zahtevo
utemeljujeta s tem, da je mesto nekoč bilo
slovensko in da je zaradi avstrijske ponem-
čevalne politike izgubilo slovenski značaj.
Na pogovoru so sodelovali tudi tovariša
Zečevič in Ribnikar ter Ribnikarjeva žena
Jara in moj sin Slaven ...«
Druga omemba Koroške in severne meje
pa datira v 26. september istega leta, le da
je bil Smodlaka takrat v Cozzani pri Bariju.
Zapisal je: »... V SNOS sta dva Italijana iz
Trsta: doktor in delavec. Kardelj mi je de-
jal, da mi bo jwslal elborat nekega sloven-
skega odbora o mejah Slovenije. Vztraja pri
tem, da moramo zahtevati za Slovenijo tudi
mesto Celovec z okolico in misli, da Avstrij-
ci temu ne bodo nasprotovali, če bo v Av-
striji prevladala levičarska fronta ...«
»Partizanski dnevruk« dr. Josipa Smod-
laka je torej delo, ki nam prinaša marsikaj
novega, pojasnjuje nekatere stvari, ki so os-
tale samo v spominu neposrednih udeležen-
cev, vendar pa je, kot večina memoarskih
virov pisan z močno osebno noto in ga je
kot takega tudi treba uporabljati. Kljub te-
mu pa je delo zanimivo tako za zgodovinarja
kot tudi za vse druge bralce.
Dušan Nečak
145
SOMMAIRE
Ivo Pirkovič, Conseiller supérieur d'Instruction
publique, en retraite, Ljubljana: Sur les ra-
cines du «Hallstatt fleurissant». — CDU
930.85(398.7):571(119.821.4) — p. 81
Jaro Sasel, Adjoint scientifique supérieur a l'In-
stitut d'Archeologie de l'Académie slovene,
Ljubljana: Bernardin de Parentium ou sur les
antiquités de Poreč et de Koper. — CDU
75(453.3) :92 Bernardino Parenzano — p. 85
Miroslav Pahor, Directeur du Musée nautique
a Piran: La Constitutio Momidiani en 1521—
1535. — CDU 34(497.13 Momjan)"1521/1535" —
p. 88
Anton Svetina, juriste en retraite, Ljubljana:
Fragments de l'histoire de Carinthie. — CDU
943.66(=863)"14/17" — p. 97
Janez Höfler, Associé d'études a la Faculté des
lettres de Ljubljana: Extraits d'un livre d'en-
quetes jésuite. — CDU 271.5—2(436 = 863)
"1648/1737" — p. 105
Prvenka Turk, professeur d'histoire de l'art: La-
dislau Benesch. — CDU 75(437):92 Benesch L.
— p. 110
Dušan Nečak, Associé d'études a l'Institut pour
l'étude des nationalités, Ljubljana: Contribu-
tion a la question des emigres du Littoral slo-
vene en 1918—1920. CDU 325.254.4(453.3 = 863)
"1918/1920" — p. 120
Josip Zontar, professeur en retraite, Kranj: Pav-
le Blaznik septuagénaire. — CDU 92 BlaznUc
P. — p. 127
En feuilletant des vieux albums de photograp-
hies. CDU 77.03(093) — p. 131
Informations sur l'activité de nos établissements
et de nos sociétés. — CDU 061.055 — p. 133
Publications nouvelles. — CDU 930(048.1) —
p. 136.
146
GOSPODARSKO
ZGODOVINSKI
SPOMINSKI ZBORNIK
jubilejnih, slavnostnih
in informativnih člankov
ter člankov z gospodarskega
in kulturnozgodovinskega področja
Socialistične republike Slovenije
Ob obletnici
LJUDSKE
VSTAJE
NA
SLOVENSKEM
čestitajo
gospodarske organizacije,
zavodi in drugi
vsem delovnim ljudem
in poslovnim prijateljem
ter se priporočajo
za nadaljnje sodelovanje
Razvoj telefonije v iSKRI
(Ob otvoritvi nove tovarne na Laborah)
Iskra, industrija za elektroniko, telekomu-
nikacije in elektromehaniko v Kranju, je
največja izmed delovnih organizacij združe-
nega podjetja Iskra. Zaposluje prek 6000 de-
lavcev, ki bodo letos izdelali za 860 milijonov
dinarjev izdelkov. Proizvodnja se deli na pet
panog, med katerimi je postala najmočnejša
prav telefonija. Ze vrsto let izredno naglo
narašča —¦ od 25 do 30 */o letno — proizvodni
program pa obsega kompletno področje tele-
fonije, ki ga lahko delimo na naslednje
osnovne smeri:
— avtomatske telefonske centrale za javni
promet. Tovarna izdeluje kompleten asorti-
ment central od končnih rajonskih, vozlišč-
nih in glavnih do tranzitnih v elektromehan-
ski crossbar tehniki (sistem ISKRA 58, ISKRA
585, ISKRA 58C-20-160) in v elektronski teh-
niki (sistem METACONTA 10 C);
— avtomatske telefonske centrale za za-
sebni promet različnih izvedb in zmogljivosti
(serijske centrale za 10, 25, 50, 100 in 300
priključkov, velike PABX centrale sistema
M-48, centrale za gradnjo posebnih omrežij,
kot so sistemi OM 60 in C 7).
Proizvodni program tovarne obsega tudi ši-
rok asortiment telefonskih aparatov s številč-
nico ali tastaturo, dupleksnih aparatov iz
družine ATA 20, ATA 30 in ATA 40, induk-
torske telefonske aparate, sekretarske gar-
niture IKTA, interfonske naprave ter napra-
ve za prenos slike na daljavo (FAKSIMILE).
Tovarna ni vlagala velikih naporov samo
v povečanje fizičnega obsega proizvodnje,
ampak je stalno skrbela tudi za moderniza-
cijo proizvodnje in uvajanje novih, tehnično
izpopolnjenih izdelkov. Skladno s tako raz-
vojno politiko je v oktobru 1970 sklenila s
svetovno znano belgijsko firmo BTM Co. iz
Antwerpna pogodbo o nakupu licence know
how za najsodobnejši elektronski telefonski
sistem METACONTA 10 C, to je zadnjo ge-
neracijo tovrstnih naprav, ki jih upravlja ra-
čunalnik.
Na mednarodni licitaciji skupnosti jugoslo-
vanskih PTT podjetij v letu 1971 je ISKRA
uspela dobiti naročilo za 13 tranzitnih cen-
tral tipa METACONTA 10 C. To je dokaz, da
je bil izbor novega sistema pravilen, saj zna-
ša vrednost na tej licitaciji pridobljenega
posla 640 milijonov din. V zvezi s tem je
treba povedati, da je sistem METACONTA
najsodobnejši elektronski sistem, ki bo tovar-
ni omogočil tako v tehničnem kot tehnolo-
škem pogledu izredno velik korak naprej v
kvaliteti. Na ta način se je ISKRA uvrstila v
svetovni vrh proizvajalcev tovrstne opreme.
Kranjska tovarna ISKRE je tudi pomemben
izvoznik. Njen izvoz je naraščal hitreje kot
proizvodnja. Letos bodo tako izvozili že za
14 milijonov dolarjev izdelkov, od tega za
6 milijonov dolarjev telefonije. V prihod-
njem letu pa bo dosegel predvidoma izvoz
vrednost 20 milijonov dolarjev, od tega tele-
fonija 10 milijonov dolarjev. Prek 90 "/o vred-
nosti izvoza odpade na tako imenovano kon-
vertibilno področje oziroma na visoko raz-
vite države, kot so Zahodna Nemčija, Italija,
ZDA in druge, kar obenem dokazuj'' visoko
kakovost izdelkov.
Naglo naraščanje proizvodnje telefonskih
naprav v Iskri ni bilo dovolj za kritje potreb
na domačem in tujih trgih. Analize kažejo,
da bodo potrebe v prihodnje naraščale še
hitreje. Razvojni program PTT podjetij npr.
predvideva, da se bo število telefonskih pri-
ključkov v naši državi povečalo v prihodnjih
15 letih kar za 5,5-krat, to je od 570.000 v
letu 1971 na 3,100.000 v letu 1985. Toda kljub
tako intenzivnemu razvoju bo dosegla Ju-
goslavija leta 1985 na področju telefonije šele
tisto stopnjo razvitosti, ki jo je dosegla Evro-
pa v povprečju že leta 1968.
Zaradi tako velikih potreb in zaradi pro-
izvodnje elektronskih central, ki zahteva po-
vsem novo tehnologijo, je Iskra zgradila na
Laborah pri Kranju novo tovarno. Vzporedno
pa je reorganizirala dosedanjo proizvodnjo in
iz nekdanjega obrata ATN ustanovila dve
tovarni, in sicer: Tovarno telefonskih apa-
ratov in elementov (TEA) na dosedanji lo-
kaciji ter Tovarno avtomatskih telefonskih
central (ATC) na Laborah.
Nova tovarna obsega montažo avtomatskih
telefonskih central vseh sistemov, od elektro-
mehanskih do elektronskih in del tako ime-
novane primarne proizvodnje, to je, izdelo-
vanje hermetičnih kontaktnikov ter tiskanih
vezi, ki jih uporabljamo za elektronske cen-
trale. Proizvodnja vseh mehanskih sestavnih
delov, telefonskih elementov in telefonskih
aparatov ter specialnih telefonskih naprav
bo še naprej v tovarni TEA na Savski Loki.
Nova tovarna na Laborah je zasnovana kot
enoten objekt, ki se deli na tri dele: glavno
proizvodno halo, prizidek za galvaniko in
prizidek s pisarniškimi prostori, laboratoriji
ter veliko jedilnico za delavce s 536 sedeži.
Celotna površina nove tovarne je 17.000 m*.
Tovarna je opremljena z najsodobnejšo opre-
mo in sodi med najmodernejše tovrstne to-
varne v Evropi. Vrednost vseh investicij sku-
paj z obratnimi sredstvi znaša okoli 360 mi-
lijonov din. V njej je zaposlenih 750 delav-
cev, od tega 2/3 kvalificiranih in visoko kva-
lificiranih strokovnjakov. Letna vrednost
proizvodnje bo znašala 400 milijonov din. Po-
udariti je treba, da je bila ta tovarna zgra-
jena v rekordnem času — v 14 mesecih.
Surovinska osnova za novo proizvodnjo
bodo v največji možni meri izdelki drugih
tovarn Iskre in še drugih jugoslovanskih
proizvajalcev. Gre predvsem za različne elek-
tronske sestavne dele, kot so upori, konden-
zatorji, polprevodniki, električni kabli in
vodniki, materiali za tiskano vezje in podob-
no, kar bo privedlo do široke delitve dela.
Ker gre za tehnično zelo zahtevno proizvod-
njo, je tovarna že na začetku posvetila vso
skrb vzgoji kadrov. Ekipa 25 inženirjev je
bila dve leti na specializaciji pri licenčnem
partnerju firmi BELL, prek 100 strokovnja-
kov pa je poslala Iskra v inozemstvo na kraj-
šo ali daljšo specializacijo.
Z novo tovarno na Laborah je napravila
Iskra velik tehnični in tehnološki korak na-
prej, ki ne pomeni samo proizvodnje najza-
htevnejših elektronskih naprav, ampak tudi
bistveno višjo kvalifikacijsko strukturo za-
poslenih, torej bistveno večjo udeležbo zna-
nja v vrednosti izdelkov. Da bi bila kos vsem
nalogam, se je zato intenzivno povezala z
Univerzo v Ljubljani in raznimi znanstve-
nimi inštituti v Jugoslavijii in inozemstvu.
Nova tovarna ISKRE za telekomunikacije na Laborah pri Kranju
v mesecu juliju letošnjega leta je naš kolektiv
praznoval kar dve obletnici:
lOO-letnico parketarne v Verdu
in lO-letnico lesnega podjetja
»Liko« Vrhnika
Čeprav gre za podjetje, ki je po sedanji obliki,
to je, organizaciji razmeroma mlado, sodi po tra-
diciji pri sorodnih podjetjih v Sloveniji ne-
dvomno med veterane. Ta tradicija je najstarejša
v Verdu, saj prva predelava lesa v končne iz-
delke, v našem primeru v parket, datira že v
leto 1872. Tovarna vrat Borovnica je po letih
mlada tovarna, ki je združila žage in nekatere
manjše lesne obrate na enem mestu in tako pre-
raslo v sodobno urejeno proizvodnjo.
Začelo se je že leta 1860, ko se je Fran Kotnik
lotil prodaje hlodov ter tesanega in žaganega
lesa. Od kupcev v Italiji in Avstriji je dobil po-
nudbe za izdelavo talnih oblog. Ta povpraševa-
nja so ga opogumila, da je pričel izdelovati eno-
staven masiven hrastov parket. Iz Verda je za-
poslil nekaj mladih fantov in jim razložil posto-
pek pri izdelavi ročno izdelanega parketa, pri
oblasteh pa zaprosil za dovoljenje za izdelavo in
prodajo in je tako pred 100 leti v Verdu zaživela
ta proizvodnja. Ze v prvih letih se je proizvod-
nja masivnega parketa močno povečala, število
delavcev pa se je prav tako dvignilo.
Svoj izdelek, to je parket, je Kotnik prvič
razstavljal na sejmu v St. Pöltenu, kjer je prejel
diplomo za izredno kvaliteto izdelka. Na tem
sejmu je dobil prve predloge za izdelavo orna-
mentnih parketnih plošč, ki jih je začel izdelo-
vati. Naročila so prihajala pogosto in v mnogo
večjih količinah, kot pa jih je bilo mogoče rea-
lizirati. To večje povpraševanje, kot je bila
zmogljivost takratne parketarne, je spodbudilo
lastnika, da je opustil obrtniško izdelavo parketa
in začel uvajati vedno večjo delitev dela.
Dediči ustanovitelja iz družine Lenaršič so
poskrbeli za nadaljnjo modernizacijo s tem, da
so opustili vodni pogon strojev in že v začetku
tega stoletja uvedli v uporabo prvo lokomobilo
in razsvetljavo delovnih prostorov.
Do prve svetovne vojne se je Parketarna v
Verdu razvila v tovarno, ki je že zaposlovala
večje število delavcev, imela rešen problem v
dobavi energije ter proizvajalnih in skladiščnih
prostorov.
Vojna, ki se je nenadoma začela, je sicer ome-
jila proizvodnjo, toda tovarna je ostala prav-
zaprav nedotaknjena in je tedanji lastnik začel
proizvajati cenejše parkete. Leta 1921 je bila ob
potoku Ljubiji montirana prva vodna turbina s
30 KM, ki je poganjala vse stroje v Parketarni.
Povojna gradnja je prinesla tudi izredno veliko
povpraševanje po žaganem lesu, ki so ga pro-
dajali v velikih količinah v severno Italijo, v kra-
je, kjer je vojna prinesla največ uničenja. V letu
1931 je prišlo do zamenjave vodne turbine, ki je
dajala že okrog 80 KM energije. Vse to je omo-
gočilo, da je pred drugo svetovno vojno delala
s polno zmogljivostjo delavnica masivnega in
klasičnega parketa. Ornamentne plošče so izde-
lovali predvsem za izvoz in to po poprejšnjem
naročilu.
Na razstavnih prostorih po Evropi so prejeli
izdelki Frana Kotnika zelo visoka priznanja.
Pred drugo svetovno vojno jih je Parketarna na-
brala največ dve celo z obeh svetovnih razstav
na Dunaju 1878 in v Parizu leta 1900. Leto 1948
je pomenilo za našo industrijo prelomnico v
razvoju. Tovarne so prevzeli delavci v svoje
roke, ki so do takrat delali le za privatnike.
Našli so zastarele žagarske obrate z obrabljenimi
stroji in stavbami, ki niso dajale niti najnujnej-
ših delovnih pogojev.
Ob prevzemu tovarne v upravljanje je vse vo-
dila ena sama misel, kako izboljšati stanje in
pogoje dela, kako povečati proizvodnjo, uvajati
novo tehnologijo idr. Pomembno, če ne edinstve-
no vlogo je v tistem času odigralo delavsko sa-
moupravljanje, čeprav šele na začetku svoje
poti. Za to obdobje je najznačilnejši prehod na
povsem industrijski način proizvodnje.
Leta 1952 je znašala bruto proizvodnja 357 mill-
lijonov din. Povečana proizvodnja je zahtevala
tudi večjo prodajo tako na domačem kot na tu-
jem tržišču.
Istega leta je izvoz znašal 10°/n celotne pro-
daje, ob koncu leta 1957 pa že 40%. Izvažali pa
smo drobno pohištvo v Anglijo, Ameriko in Ni-
zozemsko.
Medtem je potekala rekonstrukcija posamez-
nih obratov, združevanje v eno celotno organi-
zirano podjetie LIP Ljubljana, ob vsem tem pa
se je našlo dovolj časa tudi va reševanje vpra-
šani življenjskega standarda. Nekatere spremem-
be ie prineslo leto 1960, ko so iz podjetja LIP
Liubljana ustanovili tri samostojna podjetja:
LIP Radomlje, LIP Verd in »LIKO« Borovnica.
Kmalu zatem so ekonomski rezultati poslova-
nja pokazali, da takšna razdrobljenost nikakor
ne ustreza, zato je prišlo do ponovnega zdru-
ženja. Končno, leta 1963, je nastalo podjetje
»LIKO« Vrhnika z obratom Borovnica in Verd
ter z žago Ljubljanski vrh, ki naj bi se pod ugod-
nimi pogoji vsestransko razvijalo tako gospodar-
sko kot samoupravno. Začelo se je obdobje de-
setletnega hitrega napredka. Doseženi uspehi v
preteklih desetih letih niso majhni. Leta 1963
je podjetje zaposlovalo 845 delavcev in ustvarilo
2.1 milijona bruto proizvodnje, leta 1972 pa je
bilo zaposlenih 765 delavcev, ki so ustvarili 9.8
milijarde din. Izdelane količine so naraščale ob
enakem številu zaposlenih delavcev, še več, šte-
vilo zaposlenih se je v primerjavi z letom 1963
celo znižalo. To dokazuje, da je storilnost na-
raščala, seveda ob uvajanju novih in izboljšanih
tehnoloških postopkih. Tako so npr. mizarske de-
lavnice v letu 1963 napravile skupno 93.000 enot
sedežnega pohištva, da bi ta količina v letu 1972
narasla na 283.000 enot z indeksom 304"/». Po-
večana proizvodnja sedežnega pohištva je omo-
gočila večjo prodajo v izvoz. Tako smo leta 1963
izvozili v vrednosti 662 tisoč $, leta 1972 pa že
2 milijona 297 tisoč $, z indeksom 346 »/o.
Ob združitvi je bilo izdelanih 40.000 komplet-
nih vrat, 20.000 vratnih kril, danes pa že 80.000
kompletnih vrat in 50.000 kril. Zaradi dopolnitve
asortimana stavbnega pohištva je bila v Verdu
konec leta 1963 organizirana proizvodnja vhod-
nih in garažnih vrat. Leto kasneje je bilo izde-
lanih skupno 4000 vrat, leta 1972 pa že 10.000
vrat.
Nekoliko drugače je bilo s klasičnim in lamel-
nim parketom. Proizvodnja tega artikla se je v
zadnjih letih zelo skrčila, medtem ko je bil la-
melni parket praktično izločen iz programa. Do
take situacije je proizvodnjo pripeljalo nenehno
naraščanje cen surovinam, prodajne cene pa so
zaostajale, kar je pripeljalo do tega, da je bil
parket vedno na robu rentabilnosti, oziroma je
delal celo z izgubo. Nesorazmerje med cenami
surovin in parketa je naredilo svoje. Zato danes
v Verdu ne stoji nova tovarna parketa, temveč
nova tovarna sedežnega pohištva. Vendar pa
ostajamo v Sloveniji še vedno edini proizvajalec
parketa.
Obrat Borovnica je doživel vrsto izboljšav, re-
konstrukcije posameznih objektov pa so omogo-
čile znatno povečanje števila zaposlenih in vzpo-
redno s tem povečanje proizvodnje. Program
demontiranega sedežnega pohištva za ZDA in
uvedba kontejnerskih prevozov sta predstavljala
velik dosežek. Skladišče vnetljivih tekočin, su-
šilnica in lakirnica, novi pisarniški prostori na
obratu Borovnica prispevajo k proizvodni celoti
tega dela podjetja, ki zagotavlja uspešen razvoj.
V srednjeročnem programu razvoja v obratu Bo-
rovnica je do leta 1975 predvidena rekonstruk-
cija vratarne, ki je tudi prioritetna proizvodnja
tega obrata.
Podobno je tudi z obratom v Verdu. Urejeno
je skladišče, urejeno je razkladanje in vskladi-
ščenje hlodovine in žaganega lesa z viličarjem in
s tem odpravljeno naporno prevažanje hlodov z
vagoneti ter valjanje le-teh na kupe in ročno
skladanje žaganega lesa v kupe.
Glede na tradicijo v proizvodnji parketa je
potreba narekovala ponovno uvedbo kvalitet-
nejšega izdelka te vrste, kot je proizvodnja or-
nametnih parketnih plošč. Izdelek je na trgu
iskan, vendar zaradi visoke cene nI doživel po-
trebnega razmaha. Na obratu Verd je bil zgra-
jen tudi objekt s poslovnimi prostori, delavsko
restavracijo in sanitarijami.
Zadnja večja investicija, predvidena v pro-
gramu do leta 1975, je na obratu Verd gradnja
nove tovarne sedežnega pohištva. Nova tovarna
ima 6500 m2 pokritih proizvodnih prostorov, v
katerih je najsodobnejša strojna oprema. Zmo-
gljivost te tovarne naj bi od sedanjih 120 tisoč
stolov izdelovala 480.000 stolov. Glede na povpra-
ševanje, ki stalno narašča, je investicija povsem
upravičena in pričakujemo, da bo učinek opra-
vičil tudi to naložbo. Perspektivno bo obrat Verd
proizvajal žagan les za lastno predelavo, pove-
čano že omenjeno proizvodnjo sedežnega pohi-
štva ter ca. 20.000 vhodnih in garažnih vrat
letno.
Tako predvidena proizvodnja bi bila primerna
glede na vse dejavnosti, ki omogočajo rentabilno
gospodarjenje kot temeljni smoter in namen sle-
herne delovne organizacije.
Delavskemu samoupravljanju smo vseskozi po-
svečali veliko skrb. Ze ob pripravi pogojev za
združitev Borovnice in Verda smo se dogovorili,
da se deli dohodek na ravni takratnih poslovnih
enot, sedaj temeljnih organizacij združenega de-
la, da pa je možno sredstva združevati na pod-
lagi poprejšnjih dogovorov in si tudi drugače
medsebojno pomagati. Nadalje je bila za vsak
obrat dogovorjena ločena izdelava obračuna in
tako onemogočeno medsebojno nekontrolirano
prelivanje dohodka. Ti dogovori so bili vneseni
tudi v sam statut in postali sestavni del naših
medsebojnih odnosov. Delavski sveti v poslovnih
enotah so imeli pravice, ki se sedaj dajejo z
amandmaji TOZD-om, važno vlogo v sistemu sa-
moupravljanja pa so imeli tudi zbori delovnih
ljudi, ki so se sklicevali po posameznih ekonom-
skih enotah. Vse važnejše odločitve so šle tako
v razpravo med kolektiv, ki je s svojim po-
prejšnjim pristankom omogočil delavskemu svetu
le še formalno sprejetje sklepov.
Zavedali smo se, da brez sodelovanja vseh čla-
nov kolektiva upravljanje s podjetjem ne more
biti uspešno, zato je bilo temu vprašanju po-
svečeno tolilčo skrbi. V želji po čimboljši infor-
miranosti smo že v letu 1964 uvedli časopis »In-
formator«, ki se je kasneje preimenoval v »Naše
delo«. Poleg tega so z že dosedanjim statutom
določeni delavci, ki so dolžni organizirati zbore
delavcev in tam dajati ustne informacije o pro-
blemih in akcijah, o realizaciji sklepov in po-
dobno. Z uveljavitvijo ustavnih amandmajev
smo sistem informiranja še izboljšali. V okviru
že ustanovljenih TOZD smo ustanovili samo-
upravne grupe, ki so osnovni nosilci samouprav-
ljanja in prek katerih se kolektiv informira o
dogajanjih in sklepa o nadaljnjih akcijah. V
okviru TOZD in na ravni podjetja je bil usta-
novljen gospodarsko politični aktiv, katerega
naloga je poglabljanje samoupravnih odnosov,
formiranje predlogov za nadaljnje akcije in da-
janje podpore pri realizaciji samoupravnih do-
govorov.
Pri našem delu pa se spoprijemamo tudi z ve-
likimi problemi, ki pogosto presegajo okvire na-
šega podjetja. Ukrepom, ki naj odpravijo ne-
likvidnost, smo se uspešno uprli. Tako že nekaj
let ne vemo, kaj je to blokacija žiro računa, na
ta način pa smo lahko izboljšali plačila našim
upnikom, katerih zaupanje v naše podjetje se je
še povečalo. Akcijski program, ki smo ga v
zvezi s tem sprejeli, nam je znatno pripomogel k
takim rezultatom. Ne bi našteval, kakšnih ukre-
pov smo se vse poslužili, važno je le to, da so
bili več ali manj uspešni. Res je tudi to, da z
doseženimi rezultati še nismo zadovoljni, zato se
v tej smeri še nadalje trudimo. To pa niso edini
problemi, ki se z njimi spoprijemamo. Tu je
zamrznitev cen, ki drži naše cene na nivoju iz
leta 1969 oziroma 1970. Pri tem pa cene surovi-
nam nenehno naraščajo. Ker pa tudi tu velja
zamrznitev, so na razpolago samo »kvalitetnej-
še«, čeprav gre dejansko za slabšo kvaliteto.
Znano nam je, da druga predelovalna industrija
ni v nič boljšem položaju, saj se bori z enakimi
problemi. Se težje je, ker je surovin na trgu
vedno manj, k temu pa mnogo prispeva izvoz
hlodovine in žaganega lesa. Pod nazivom »piloti«
se izvaža najboljša hlodovina iglavcev, ki se na-
mesto pri nas tam razžaga v deske. Te deske pa
nato uvažamo po višjih cenah. Podobno je pri
hlodovini bukve.
Naša nova stolarna
v Verdu
SMELT
Dejavnost inženiringa
za gradnjn
investicijskih
objektov
poslovne Industrijske skupnosti SMELT,
Ljubljana
Poslovno združenje SMELT, Ljubljana, je bilo
ustanovljeno 30. decembra 1963 kot SKUPNOST
METALURŠKO - KEMIJSKO - ELEKTRIČNE
TEHNOLOGIJE z namenom, da z zagotovitvijo
materialnih in tehničnih pogojev in z oblikova-
njem ustrezne operativne organizacije omogoči
svojim članicam uspešnejše plasiranje njihovih
proizvodov in storitev za gradnjo metalurških,
kemijskih in z njimi raziskovalno ter tehnolo-
ško povezanih objektov. Za opravljanje komer-
cialnotehničnih, finančnih in administrativnih
zadev pa je imelo poslovno združenje svoj ko-
mercialno tehnični biro.
V času svojega obstoja je SMELT zgradil kom-
pletne industrijske objekte doma in na tujem, na
primer: Tovarno keramičnih ploščic KIS, Skop-
je; Melamin, Kočevje; Livarno Vareš, Tovarno
svinčenih proizvodov, Zagreb, Obrat za penasto
maso PLAMA, Podgrad, Tovarno lepil IPLAS,
Koper, TIM, Laško, Tovarno herbicidov PINUS,
Race, Cementarno Koromačno pri Pulju, Tovar-
no glinopora, Pragersko, Totro, Ljubljana, Streš-
nik NOVOTEKS, Novo mesto. Tovarno mineral-
ne volne IZOLIRKA, Ljubljana; Tovarno mine-
ralne volne, Surdulica, rekonstrukcijo tovarne
ILIRIJA, Ljubljana, rekonstrukcijo topilnice
COLOR, Medvode, rekonstrukcijo DONIT, Med-
vode, rekonstrukcijo EXOTERM, Kranj, Tovarno
za fenolne smole NAFTA, Lendava; obrat za
umetne smole HELIOS, Domžale, in še 20 raz-
ličnih kompletnih industrijskih hal v državi.
SMELT je sodeloval tudi na številnih med-
narodnih licitacijah, kjer si je pridobil ugled
zlasti še z gradnjami naslednjih objektov: Li-
varne Džakarte v Indoneziji, Livarne jekla in
barvnih kovin, Rangoon v Burmi, Remet visokih
peči v Helwandu, v gradnji pa je jeklarna v Tri-
poli ju v Libiji.
Med drugimi dejavnostmi SMELT naj omeni-
mo tudi izvoz proizvodov lastnih članic in dru-
gih proizvajalcev zlasti v Nemčijo, Avstrijo in
na Madžarsko. Vedno večjo aktivnost pa posveča
SMELT tudi organizacjii industrijskega sodelo-
vanja, kar omogoča plasman domačih proizvodov
in uvoz sodobne tehnologije in domačo proizvod-
njo v tej bazi, na primer: kotli za centralno
kurjavo Stadler-TAM Maribor; poljedelski trak-
torji FIAT-Zelezarna Store; mehanizacijo inter-
nega transporta FATA Torino-ROG Ljubljana in
MONTER Dravograd, oljni gorilci Ray in Kör-
ting-Rudnik živega srebra Idrija.
Domača oprema članic SMELT se je pokazala
za povsem enakovredno tuji opremi. Pri tem pa
velja zapisati, da bi lahko plasirali mnogo več
domače investicijske opreme, če ne bi nastalo
vprašanje kreditiranja te opreme. Med težavami,
s katerimi se srečujemo, je tudi pomanjkanje re-
produkcijskega materiala iz uvoza ter obratnih
sredstev, kar ima za posledico podaljšanje do-
bavnih rokov domačih podjetij.
SMELT sistematično spremlja vse potrebe
držav v razvoju po objektih investicijske grad-
nje ter sodeluje pri vseh akcijah v državi, ki
imajo za cilj poglobiti gospodarsko sodelovanje,
študij projektov in ekspertiz, zlasti za Iran, In-
dijo, Pakistan, Egipt, Kenijo, Sudan, Tanzanijo,
Bolivijo in Peru. Vsi posli, ki jih je sklenil
SMELT, so bili sklenjeni s plačilom brez kre-
ditov na osnovi običajnih mednarodnih licitacij.
Za obdelavo tržišča je imel SMELT občasno svo-
je predstavnike v Indiji, Pakistanu, Alžiru, Iranu
in v Libiji.
V skladu z ustavnimi dopolnili pa je dobilo po-
slovno združenje SMELT novo organizacijsko
obliko in dopolnjeno vsebino dejavnosti ter se je
reorganiziralo tako, da sta sedaj dva pravna
organa. Poslovno združenje se je največ letos
preoblikovalo v poslovno industrijsko skupnost
SMELT, ki pravno samostojno zastopa in rešuje
probleme svojih članic ter vprašanja, ki izvirajo
iz njenega perspektivnega programa za razvoj in
delo. Komercialno-tehnični biro poslovnega zdru-
ženja pa se je organiziral kot temeljna organi-
zacija združenega dela INŽENIRING ZA GRAD-
NJO INVESTICIJSKIH OBJEKTOV; ta ima vse
pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz ustavnih do-
polnil in ustanovitvene pogodbe ter je torej sa-
mostojno pravna oseba, ki ima vse svoje organe
upravljanja.
V okviru nove organizacijske zasnove se je
razširila tudi'osnovna dejavnost. Poslej so pred-
met poslovanja SMELT gospodarske dejavnosti
in storitve, oziroma izvajanje kompleksnega ali
delnega inženiringa za gradnjo investicijskih ob-
jektov, zlasti za metalurgijo in livarstvo, kovin-
sko industrijo, energetiko, industrijo gradbenih
materialov in nekovin, procesno industrijo, pa-
pirno in lesno industrijo ter integralni transport
in čiščenje onesnaženega okolja. Pri tem za-
snavlja in opravlja posvetovanja, študije, analize
tržišča, izbore tehnologije, tenderske specifika-
cije, projektiranje, razpise in izbore opreme,
investicijske in ekonomske programe, pripravlja
pogodbe z domačimi in tujimi tvrdkami, oprav-
lja kakovosten in količinski prevzem opreme,
vodi gradnjo ter montažni in gradbeni nadzor,
organizira poskusno obratovanje proizvodnje in
usposabljanje kadrov ter opravlja izvozne in
uvozne storitve. JS-K
Gradnja cementarne KOROMANCNO Pri Pulju. Inženi-
ring zanjo Izvaja SMELT
Kartonažna
tovarna
v Ljubljani
ZGODOVINA PODJETJA
Kartonažna tovarna v Ljubljani ima svoj začetek
leta 1897. RazvUa se je iz večje knjigoveznice v karto-
nažno podjetje.
Po podatkih je bilo pred drugo svetovno vojno v
Kartonažni tovarni »I. Bonač sin« zaposlenih 180 ljudi,
ki so proizvedli 80 ton Izdelkov mesečno.
Po vojni, ko je podjetje postalo družbena last, še
posebno pa v zadnjih dvajsetih letih ko je tovarna
prevzela proizvodnjo lepenke in osvojila prodzvodnjo
tankih papirjev in valovite lepenke, je tovarna zelo
napredovala. Tako bo npr. v letu 1973 letna proizvod-
nja znašala 41.000 ton ob 1700 zaposlenih, kar pomeni
520-krat večjo proizvodnjo izpred druge svetovne vojne
ob le 8,5-kratnem povečanju zaposlenih.
v svojem proizvodnem programu ima tovarna sko-
raj vse kartonažne izdelke tako, da lahko trdimo, da
se šteje med najbolj kompletirana podjetja te gospo-
darske veje v državi.
Težnjo po razširitvi asortimenta in obsega proiz-
vodnje je omejevala prostorska stiska. Delovni kolek-
tiv se je lotil zato gradnje novih obratnih in drugih
prostorov.
Od prvih projektov za povečanje v letu 1953 je bil
v teku 10 let dograjen v letu 1963 sedanji matični obrat
Kartonažne tovarne v Cufarjevl ulici v Ljubljani.
Koncept kolektiva o osvajanju nove proizvodnje
je dmel za posledico osnovanje novega obrata za spi-
ralno navito embalažo v letu 1954 na Viču. Ta obrat
Je bil v letu 1963 zaradi neustreznih klimatsMh razmer
opuščen In se je obrat spiralno navitih cevi v celoti
preselil 15. februarja istega leta v nove prostore obrata
na Cufarjevl ulici.
Preselitev obrata spiralno navitih doz na Cufarjevo
ulico na eni, na drugI strani pa prostorska stiska obra-
ta potiskane embalaže, katerega proizvodnja je po ko-
ličini rastla iz leta v leto, je narekoval izločitev del
proizvodnje iz matičnega obrata, za katero je bilo
treba poiskati novih prostorov. V ta namen se je
delavski svet odločil odkupiti prostore obrata »Žito«
v neposredni bližini, tj. v Kotnlkovi ulici.
Omenjeni obrat je bil po temeljiti adaptaciji 20.
maja 1964 vseljen z obrati embalaže iz polne lepenke,
konfekcije in prevlečene embalaže.
Glede na deficitarnost embalaže zloženk iz valovi-
tega kartona oziroma lepenke v Sloveniji se je kolek-
tiv odločil aprila 1963, da uvede v svoj proizvodni pro-
gram tudi embalažo iz valovitega kartona. Obrat z
vsemi proizvodnimi sredstvi je bil stavljen v pogon
na Rakeku 1. februarja 1964.
Na osnovi obojestranskih interesov za pripojitev
Tovarne lepenke Tržič h Kartonažni tovarni se je ko-
lektiv z referendumom dne 31. januarja 1966 odločil za
ta korak. Dne 3. februarja 1966 pa j« delavski svet
Kartonažne tovarne ta sklep tudi osvojil. Tako je
Kartonažna tovarna prevzela kot dodatni predmet po-
slovanja še proizvodnjo bele lepenke. Ker je ta artikel
na tržišču izgubljal na pomembnosti, je KTL opravila
obsežno rekonstrukcijo tega obrata, In sicer tako, da
sedaj proizvaja sivo lepenko in tanke higienske in
sanitarne ter standardne embalirane papirje.
Zaradi vedno večjih potreb embalaže iz valovite
lepenke na tržišču se je tovarna lotila gradnje sodob-
ne tovarne za proizvodnjo valovitega kartona dn em-
balaže v Logatcu s kapaciteto 20.000 ton letno. 2e
jeseni 1971 je tovarna začela s poskusno proizvodnjo
in s 1. januarjem 1972 je že začela z uspešno redno
proizvodnjo, kot prva tovrstna tovarna v SRS.
Glavna proizvodna področja so:
— v večbarvnem ofsetnem tisku potiskane karton-
ske zloženke Iz premazanih in specialnih kartonov,
oplemenitene z lakiranjem, bronziranjem in plastifi-
ciranjem. Zloženke ustrezajo vsem zahtevam Industrij-
skega embaliranja, zlasti za živilske in farmacevtske
proizvode,
— spiralno navite kombinirane doze za embaliranje
tekočih in pastoznih izdelkov živilske petrokemične in
kemične industrije, doze za posip, spiralno navite cevi
in jedra za navijanje metrskega blaga ter bltuminizira-
ne cevi za gradbeništvo,
— utenjalije za tekstilno industrijo, kot so papirni
konusi vseh vrst, tekstUne cevke trde, impregnlrane
in lakirane v konični ali cUindričnl izvedbi, pa tudi
okovane,
— papirna in kartonska konfekcija, kot so regi-
stratorji v vseh standardnih velikostih, kartonske ma-
pe z mehaniko in brez nje, papirne trakove za vse
vrste blagajniških in računskih strojev, trakove za
teleprinter, čekovne in kontrolne trakove, toaletni pa-
pir, gladek in krep v paketičih in v rollcah, papirne
krep brisače v rolah, kartonski krožniki v šestih raz-
ličnih velikostih, potiskane plvne podstavke iz specialne
lepenke, kašlrane in potiskane kartonske škatle s pro-
zornimi pokrovi iz acetatne folije,
— papirne serviete v več velikostih, nepotiskane in
potiskane,
— tri- in petslojna valovita lepenka, kakor tudi vsi
izdelki iz valovite lepenke, kot so škatle amerikanke
in drugI tipi izsekanih zloženk, potiskanih v dveh bar-
vah,
— servietni papir 20 g/m', toaletni papir standard
in krep toaletni papir, standardni zavij alni papir in
siva lepenka v formatu B1 in v vseh standardnih
debelinah.
Investitorji novih
naročilniških
(hišnih) telefonskih
central!
Priporočamo, da se pred nakupom
naročniške telefonske centrale obrne-
te na pristojno PTT podjetje zara-
di dogovora o načinu in možnostih
povezave z javno telefonsko centra-
lo ter izpolnitve projektivnih podat-
kov (obrazec B 1), kot osnova za iz-
delavo projekta naročniške telefon-
ske naprave.
POSLOVNO ZDRUŽENJE ZA IN-
DUSTRIJSKO GRADNJO BUIL-
DING INDUSTRIAL ASSO-
CIATION TRG VII. KONGRESA
ZKJ 1. 61001 LJUBLJANA
o Izvaja vse vrste gradenj doma in
v tujini
o Vodi inženiring stanovanjskih so-
sesk in drugih objektov
• Izgradnja ni celotna priprava za
veleblagovnice, blagovnice, skla-
dišča, hotelska naselja, športne
objekte, tovarniške objekte, šole
itd.
o Prodaja stanovanj
« Renomirana podjetja v našem
združenju zagotavljajo celovitost,
konkurenčnost in solidnost
Za potovanje
na izlet, dopust, za obisk prijateljev in
znancev ter za službena potovanja
vam priporočamo:
kopalne vlake
poslovne vlake
avtovlake
spalnike
Združenja
železniških
transportnih
podjetij
Ljubljana
s katerimi boste varno
in spočiti prišli na cilj
Informacije dobite na vseh železniških postajah in v
turističnih poslovalnicah
v LJUBLJANI
MARIBORU
CELJU
POSTOJNI IN
KOPRU
Istočasno pa čestitamo vsem uporabnikom železniških
storitev, gospodarskim organizacijam, poslovnim prijateljem,
potujočemu občinstvu in vsem delovnim ljudem
ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM
Holinsha
lozd HeiHin
LJUBLJANA, SMARTINSKA 50
Telefon 316 244, h. c. dir. »16 894
NAS PROIZVODNI PROGRAM JE TALE:
Industrijska proizvodnja, predelava, dodelava
vseh vrst lepil, prečiščene, tehnične in druge
zelatine, pomožna sredstva za papirno, lesno,
tektUno, usnjarsko, gradbeno industrijo in ši-
roko potrošnjo, opravljanje blagovnega prometa
na debelo in v tranzitu, izvoz—uvoz ter zasto-
panje tujih firm.
Prosimo, zahtevajte prospekte to tehnična na-
vodila!
Vsem poslovnim prijateljem in
znancem ter vsem delovnim
kolektivom
čestitamo
za obletnico ljudske vstaje
na Slovenskem.
PODJETJE ZA PROIZVAJANJE
IN PRODAJO TOPLOTNE
ENERGIJE
61001 LJUBLJANA, Toplamiška 19
Telefon: 316 888
PREDSTAVLJA OSNOVNI ENERGETSKI
VIR LJUBLJANE ZA:
— tehnološko paro za industrijo,
— vročo vodo za ogrevanje stanovanjskih
in poslovnih prostorov ter za bojlersKo
vodo
PRIKLJUČITEV NA TOPLARNO
POMENI:
— ceneno oskrbo z energijo,
— večjo zanesljivost dobave,
— zmanjšanje onesnaženja ozračja in s
tem tudi zmanjšanje korozijskih vpli-
vov ozračja,
— razbremenitev mestnega prometa za
transport goriv In pepela,
— razbremenitev dela v industriji m go-
spodinjstvih.
Čestitamo vsem delovnim kolektivom in
našim poslovnim prijateljem za obletnico
ljudske vstaje na Sovenskem!
kronika!
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
ima na zalogi naslednje publikacije:
Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, kompletni letniki
IV/1956 do XIX/1971 po ceni 16 dinarjev za letnik, za inozemstvo 3 do-
larje; posamezna številka velja 7 dinarjev, za inozemstvo 1 dolar. Naroč-
nina za leto 1972 je 25 dinarjev.
Prve tri letnike odkupujemo po ceni 10 dinarjev za številko.
V seriji Knjižnica Kronike so izšle naslednje knjige:
Milko Kos, SREDNJEVEŠKA LJUBLJANA, topografski opis mesta
in okolice (1955), knjigotrška cena 2,50 dinarja. — Razprodano.
Igor Vrišer, RAZVOJ PREBIVALSTVA NA OBMOCJU LJUBLJANE
(1956), knjigotrška cena 2 din.
Vlado Valenčič, SLADKORNA INDUSTRIJA V LJUBLJANI (1957),
knjigotrška cena 2 din.
Sergij Vilfan-Josip Cernivec, ZGODOVINA LJUBLJANSKE MEST-
NE HIŠE (1958), knjgotrška cena 2,80 dinarja.
Peter Vodopivec, LUKA KNAFELJ IN ŠTIPENDISTI NJEGOVE
USTANOVE (1971), knjigotrška cena 15 din.
MEliFir LJUBLJANA
ITIEVEyV    Miklošičeva 30
E X P O R T - I M P O R T
Nudimo vam naraven cvetlični In
gozdni med, pristno domačo me-
dico, preparate na osnovi matič-
nega mlečka in cvetnega prahu,
kot so: MEL.BROSIN, GELÉE RO-
YALE, POLLJUVEN, MELBROSIA
pld. — čebelarski reprodukcijski
material Se priporočamo!
Projekt-nizke zgradbe
LJUBLJANA,
Parmova 33
Telefon 312 029
Izdeluje projekte za vse vrste nizkih gra-
denj : ceste, mestne ulice, mostove, via-
dukte, predore, aerodrome, regulacije, me-
lioracije, vodovode, kanalizacije, jezove,
pregrade, črpalnice, čistilne naprave, in-
dustrijske in druge visoke zgradbe.
Opravlja geodetske izmere in ekspropria-
cijske elaborate.
Vsem poslovnim prijateljem in znancem
in vsem delovnim kolektivom
čestitamo
za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem
TEMELU
GRADBENO
PODJETJE
LJUBLJANA, Titova cesta 282
Telefon 343 2«1, 343 269
— Izvajamo   vsa   dela   nä   visokih   In   nizkih
gradnjah
— Poleg tega smo specializirani
za gradnjo mlnlgolf igrišč, kakor
tudi drugih športnorekreacijskih objektov
— Izdelujemo gradbene
elemente (blokete) in jih prodajamo na drobno
GASILSKA OPREMA
LJUBLJANA, LEVSTIKOV TRG 7
Telefon 20 102
Nudimo :
gasilske avtomobile, prevozne in prenosne ga-
silne aparate, prenosne In avtomobilske gasilske
črpalke, vse vrste »Storz-« spojk, hldrantne na-
stavke, lestve in sesalne cevi, gasilske uniforme,
reševalne vrvi kakor tudi električne in ročne
sirene za protiletalsko zaščito ter vso opremo
za gasilske enote.
Ljubljanski investicijski
zavod-inženiring
LJUBLJANA
BEETHOVNOVA 11/VI
Telefon 23 263
Vam daje sodoben pristop k investiciji, preu-
čuje programe dejavnosti, ekonomsko in finanč-
no programira, preverja utemeljenost investicije,
projektira in organizira projektiranje za vse
vrste gradenj. Izbira najcenejše in najsolldnejše
Izvajalce, nadzira kvaliteto in kvantiteto grad-
nje, sodeluje in deluje na področju bančnih In
pravnih poslov. Izdeluje elaborate o zaključku
Investicije.
Na posebno željo opravljamo tudi consulting
inženiring.
SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE
NOVD    MESTO
VAM NUDI: Telefon 21 826
Kettejev drevored 37
— PROJEKTIRANJE IN GRADNJO
VSEH VRST OBJEKTOV
— INŽENIRING
— SERVISE FIAT-ZASTAVA, RENAULT IN TAM
Z NAJSODOBNEJŠIMI APARATI
— HARMONIKA VRATA TIP »PIONIR«
— INTERVENCIJSKE VRSTNE HISE
— VSESTRANSKO UPORABNE ARMIRANO BETONSKE
HALE »TOGREL«
ZAHTEVAJTE  PROSPEKTE
TRADICIJA IN KVALITETA I
LIVARNA
LIGA
LJUBLJANA
Galjevlca 266
Telefon
23 S41
odliva odlitke vseh barvastih kovin
Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter
vsem delovnim  kolektivom   čestitamo   za
obletnico ljudske vstaje na Slovenskem
TEŽMER
servis za popravilo tehtnic,
težnih in merilnih naprav
LJUBLJANA, GORNJI TRG 44 — Telefon 20 844
in Hrenova ulica 19 a — Telefon 25 090
Vsem poslovnim prijateljem In znancem In
vsem delovnim kolektivom
čestitamo
ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE
NA SLOVENSKEM
URADNI UST SR SIOIKNIIE
LJUBLJANA,   VESELOVA  11
priporoča :
dr. Stojan CIGOJ: ODŠKODNINSKO PRAVO
JUGOSLAVIJE
Razvojne tendence jugoslovanske judlkature
in primerjalno pravo
dr. stojan Cigoj: ODŠKODNINSKA ODGO-
VORNOST AVTOMOBILISTA IN ZAVA-
ROVANJE
dr. France Cerne: UVOD V EKONOMSKO
VEDO I
dr. Vilko Androjna: SPLOSNI UPR.WNI
POSTOPEK IN UPRAVNI SPOR
Franc Sink: PRAVNI IZRAZI
primerjalni, z decimalno klasifikacijo
slovensko-srbohrvaško-francosko-nemško;
izide Konec leta 1973
Stanovanjski predpisi I in II, Zakon o združe-
vanju kmetov, Statut skupnosti pokojninskega
in invalidskega zavarovanja, Zakon o kme-
tijskih zemjiščih, Zakon o dedovanju kmetijskih
zemljišč in zasebnih kmetjsklh gospodarstev
(kmetij), Obrtni zakon — vse s komentarjem —
ter drugi predpisi za vsakodnevno prakso.
Vsem poslovnim prijateljem In znancem ter
vsem delovnim kolektivom čestitamo za
obletnico ljudske vstaje na Slovenskem
GEOLOŠKI ZAVOD UUBLJANA
LJUBLJANA, DIMICEVA 16
Telefon: direktor 344 490
centrala 344 261
— GEOLOŠKA RAZISKOVANJA
geološke in geofizikalne karte
mineralne surovine
geomehanika,   fundiranje nizkih
in visokih zgradb
konsolidacija gradbenih tal
pitna, industrijska, termalna in
mineralna voda
— VRTANJE
raziskovalna in eksploatacijska
za sidranje
za konsolidacijo tal
pilotiranje pri fundiranju
objektov
— RUDARSTVO
raziskave
masovno miniranje
~ PROJEKTIRANJE IN
KONSTRUKCIJE VRTALNIH
STROJEV
— INVESTICIJSKA DELA V
TUJINI
ST A M P I L «J K E
za urade, trgovine In obrti Izdeluje In dobavlja
solidno In po zmernih cenah podjetje
Nasi. Marija Blejec, telefon doma 314 4li
LJubljana, Nazorjeva ulica 3
Delavnica: Resljeva cesta 6, telefon 323 238
Vsem poslovnim prijateljem in znancem
ter vsem delovnim kolektivom
čestitamo
za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem
poslovno zaruzenje
slovenske papirne Industrije
LJUBLJANA, Titova cesta 13/n
Telefon: 23 514 , 21 513
Telex: 31-134 Yu paples
Vsem poslovnim prijateljem in znancem in
vsem delovnim kolektivom
čestitamo
ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE
NA SLOVENSKEM
Trgovsko podjetje na veliko in malo
LJUBLJANA, Trubarjeva cesta 29
Telefon 316 441 — p. p. 478
Vsem poslovnim prijateljem in znancem
in vsem delovnim kolektivom
čestitamo
za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem
TRGOVSKO PODJETJE
LJUBLJANA, DVORZAKOVA 12
Telefon: 314 856, 314 922
Kupujte vse modno blago v naših posloval-
nicah:
ROKAVICAH, Titova cesta 10, telefon 23 415
Pletenine, trikotažo, rokavice
PIONIR, Titova 17, telefon 21597
Vsa oblačila za otroke, igrače
NOGAVICAH, Nazorjeva ulica 3, telefon 23 414
Nogavice vseh vrst
JELKA, Miklošičeva 34, telefon 314 134
Modno blago vseh vrst
MAJA, Miklošičeva 10, telefon 312 024
Specialna trgovina za ženske rokavice, noga-
vice, perilo, pletenine
Komunalno
podjetje
VIČ
Ljubljana
Uprava, tehnični sektor, služba za urejanje In
oddajo stavbnih zemljišč
LJUBLJANA, Vrhovnikova 2
telefon h. c. 61261
direktor: 61 780
Stranski obrati: LJubljana, Viška cesta 58 in 65,
telefon 61 328, 61 424,
in Tomažičeva cesta, telefon 62 788
— gradi in vzdržuje ceste,
— gradi manjše mostove, kanalizacijo, razne
objekte Itd..
— ureja mestna zemljišča,
— opravlja strojne storitve po konkurenčnih
cenah,
— daje brezplačne tehnične informacije,
— izdeluje in prodaja betonske Izdelke.
Vsem poslovnim prijateljem in znancem
in vsem delovnim kolektivom
čestitamo
ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA
SLOVENSKEM
KOVINSKO PODJETJE
LJUBLJANA, KAMNIŠKA 41
izdeluje
jeklene konstrukcije, žerjave in
žerjavne proge, jeklene mostne
konstrukcije, okna in vrata
v »-SECCO-« izvedbi, stopniščne
in balkonske ograje, regale
za opremo skladišč in vse druge
v ključavničarsko stroko spadajoče
izdelke.
Vsem poslovnim prijateljem in znancem
in vsem delovnim kolektivom
čestitamo
ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA
SLOVENSKEM
vega
LJUBLJANA, KOTNIKOVA 18
telefon h. c. 311 455, dir. 310 942
tovarna aparatov in instrumentov
Ima lasten servis «TEHNOOPTIK«
in se tudi pridružuje čestitliam
OBLETNICE LJUDSKE VSTAJE
NA SLOVENSKEM
GRADBENO INDUSTRIJSKA POSLOVNA
SKUPNOST SLOVENIJE
LJUBLJANA — Dvoržakova 5
Cestita vsem poslovnim prijateljem in znancem
ter vsem delovnim kolektivom za obletnico ljud-
ske vstaje na Slovenskem
Centralno lekarna
Ljubljana
s svojimi delovnimi enotami
čestita
Vsem poslovnim prijateljem in
znancem ter vsem delovnim kolekti-
vom za obletnico vstaje na
Slovenskem
montažno
podjetje
za izolacijo
Ljubljana
Bratov Rozmanov 4
Telefon 315 471,315 120
toplotna izolacija — hldroizolacija
— Izolacija hladilnic — zvočna Izo-
lacija — antikorozlja — klimatske
naprave — ključavničarska dela —
opravljanje zunanjetrgovinskega
prometa in investicijskih del v tu-
jini — zastopanje tujih firm
čestita vsem delovnim ljudem in svojim poslov-
nim prijateljem za obletnico ljudske vstaje na
Slovenskem !
— gradi vse vrste inženirskih zgradb,
— gradi in prodaja stanovanja,
poslovne prostore, lokale in
garaže,
— izvaja inženiringe,
— projektira,
— izdeluje in prodaja gradbene
polizdelke in gotovi beton
KOMUNALNO PODJETJE
Kanalizacija
Ljubljana, Ambrožev trg 7
Telefon 315 533. 322 738
projektira,
gradi
in vzdržuje
javno
kanalizacijsko
omrežje
ter naprave
Delovna skupnost Kanalizacije
čestita vsem delovnim ljudem
in svojim poslovnim prijateljem
za obletnico ljudske vstaje na
Slovenskem!
Hidrometeorološki
zavod SRS
v LJUBLJANI
RESLJEVA CESTA 18
čestita
vsem borcem In aktivistom narodne osvobodilne
vojske za OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA
SLOVENSKEM !
TOVARNA OTROŠKIH VOZIČKOV
IN KOVINSKE OPREME
Tribuna
Ljubljana, Karlovška 4
Telefon 21 73*
Cestita vsem borcem in aktivistom za obletnico
ljudske vstaje na Slovenskem!
LJUBLJANA
BEETHOVNOVA 11/V
ZASTOPSTVA
IZVOZ — UVOZ
Čestitamo vsem delovnim kolektivom in
našim poslovnim prijateljem za obletnico
ljudske vstaje na Slovenskem!
TRGOVSKO PODJETJE
Kurivoprodaja
LJUBLJANA
Na jami 10
Telefon 55 696
vam daje na voljo v svojih poslovalnicah vse
vrste kuriva in gradbenega materiala po konku-
renčnih cenah.
Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter
vsem delovnim  kolektivom   čestitamo   za
obletnico ljudske vstaje na Slovenskem
Veletekstil
UPRAVA IN EN GROS
PRODAJNA SKLADIŠČA
LJUBLJANA,  Masarykova 17
tekstilno blago vseh vrst — kemično obdela-
ne tkanine — linolej — trikotaža In pletenine
— tekstilna In druga galanterija — moško,
žensko in otroško perUo, splošna konfekcija.
preproge, talne obloge
POSLOVALNICE NADROBNE TRGOVINE:
SVILA — Kresija 1,
Adamlč-Lundrovo nabrežje
SVILA — Kresija a
Adamič-Lundrovo nabrežje
CVETA — Stritarjeva 6
PERLON — Čopova 12
AJDOVŠČINA — Gosposvetska 1
CVETA — Miklošičeva 22
MODNA KONFEKCIJA — Tavčarjeva 1
VELETEKSTIL — Celovška 99
VELETEKSTIL — Zalog
VELETEKSTIL — Črnomelj
VELETEKSTIL — LJubljana, Tržaška 37/a
VELETEKSTIL — Tržič
VELETEKSTIL — Soseska 6 — CelovSka c.
VELETEKSTIL — Mestni trg   7
Vsem poslovnim prijateljem in znancem
ter vsem delovnim kolektivom
čestitamo
ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA
SLOVENSKEM
CENTRALA LJUBLJANA,
Miklošičeva 19/1
S poslovnimi enotami
čestita
vsem poslovnim prijateljem in znancem
in vsem delovnim kolektivom
ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA
SLOVENSKEM
svojim zavarovancem, delovnim kolekti-.
vom in vsem drugim ljudem pa želimo
polno delovnih podvigov pri opravljanju
vsakdanjih nalog
GRADBENO PODJETJE
O B«J E K T
LJUBLJANA
POD HRIBOM 55
Telefon n. c. 55 880 - dir. 5S 244
opravlja vsa gradbena
In vzdrževalna dela
ter visoke gradnje
Vsem poslovnim prijateljem In znancem
ter vsem delovnim kolektivom
čestitamo
za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem
TOVARNA KAROSERIJ
Avtomontaža
LJUBLJANA, CELOVŠKA C. 180
projektira, konstruira ter proizvaja
avtobusne in specialne karoserije,
jeklene profile, Jugo-Webasto
grelce in klimatske naprave
•1 n »m -I- n I  Ljubljana
11 11 11 I       I   Titova cesta 25 a
U U 11 K U I   Telefon 311 532
podjetje za promet z zobarskimi
potrebščinami
Čestitamo vsem delovnim kolektivom in
našim poslovnim prijateljem za obletnico
ljudske vstaje na Slovenskem!
óLektcGim&ntaea
projektiramo in izvajamo elektroinstalacije ja-
kega in šibkega toka ter napeljavo strelovodov
LJUBLJANA, Rožna dolina, C. VI, št. 36
Telefon 61441     direktor 61 622
OBRAT NA BORŠTNIKOVEM TRGU 1
Telefon 20 704
Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter
vsem delovnim kolektivom čestitamo
aA OBLiETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLO-
VENSKEM.
KOLEKTIV
GOSTINSKEGA
PODJETJA
LJUBLJANA, Cankarjeva 2
— Restavracija »Sestica«
Ljubljana, Titova 16
— samopostrežna restavracija
EMONA
Ljubljana, Titova 11
— Restavracija »POD LIPO«
Ljubljana, Borštnikov trg 3
Vsem poslovnim prijateljem
in znancem ter vsem delovnim
kolektivom
čestita
za obletnico ljudske vstaje
.m^iteenskem^^......_________,____________^
Gradbeno
industrijsko podjetje
GRADIŠ
LJUBLJANA
Korytkova 2    •   Telefon 323 641
s svojimi enotami doma in v tujini
izvaja:
vsa gradbena dela industrijskih objektov,
objektov družbenega standarda in gradi
stanovanja za trg; izdeluje gradbene
elemente, razne vrste betonskih izdelkov
in opravlja montažo gradbenih konstrukcfj ;
izvaja ključavničarska, kleparska
in krovska dela; projektira vse vrste
visokih, nizkih, vodnih, luških
in stanovanjskih objektov
Vsem poslovnim prijateljem in znancem
ter vsem delovnim kolektivom
čestitamo
za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem
PIVOVARNA
IN TOVARNA
KVASA
LJUBLJANA
Pivovarna »UNION« priporoča svoje
kvalitetne proizvode:
12» svetlo pivo TRIGLAV
12« svetlo pivo TIVOLI
14» exportni LEZAK
16» temno pivo BOK in
pekovski kvas
ZIVILSKI
KOMBINAT
Sadie zeleniava
Sindikalne organizacije in potrošnike obvešča-
mo, da smo kot vsako leto tudi letos pripravili
velike zaloge kvalitetnega sadja In zelenjave za
ozimnico.
Po ugodnih cenah nudimo:
— KROMPIR
— ČEBULO
— PAPRIKO
— Cesen
— HRUŠKE
— SLIVE
— GROZDJE
Navedeno blago lahko nabavite v našem blagov-
nem skladišču v Ljubljani, Poljanska c. 46/a od
11. do 18. ure — v soboto pa od 9. do 14. ure.
Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter
vsem delovnim kolektivom in sindikalnim orga-
nizacijam
čestitamo
za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem!
Zlatarna-Celje
TOZD Aurodent, Ljubljana
TOZD Zlatarna Celje, Celje
TOZD Atelje za zlatarstvo,
Ljubljana
TOZD Zlatarstvo, Trbovlje
TOZD Aurea, Celje
čestitaj o
vsem poslovnim prijateljem in znan-
cem in vsem delovnim kolektivom
ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE
NA SLOVENSKEM
INDUSTRIJSKO
MONTAŽNO
PODJETJE
LJUBLJANA, Titova 37
Telefon 321 043
PROJEKTIHA, MONTIRA IN PROIZVAJA
— centralno ogrevanje, sanitarne naprave, plin-
ske Instalacije, prezračevalne in klimatične
naprave
— električne naprave jakega in šibkega toka,
komandne in signalne naprava za Industrijo
in komunalne zgradbe,
— regulacije,
— opravlja kalorične in električne meritve,
— odliva v lastni livarni visokokvalitetne odlit-
ke, ki jih po želji tudi obdela.
plutal
INDUSTRIJA PLUTOVINASTIH
IZDELKOV
Ljubljana, Celovška 32
Telefon: 310 778
GRADBENIM PODJETJEM
IN GRADITELJEM
dobavljamo plošče za toplotno
izolacijo stavb iz ekspandirane
plute ter
plutovinaste stenske obloge
za notranjo opremo prostorov
Čestitamo vsem delovnim kolektivom in
našim poslovnim prijateljem za obletnico
ljudske vstaje na Slovenskem!
OB 25-LETNICI
SVOJEGA RAZVOJA
KOVINSKO PODJETJE
UNITAS
LJUBLJANA — CELOVŠKA CESTA 224
se priporoča s priznano proizvodnjo sanitarnih
armatur in odliticov barvnih Icovin.
Tiskarna ptt
Ljubljana
TR2ASKA CESTA 42
Telefon 61 475, 61 630
Izdelujemo tiskovine vseh vrst!
Čestita
vsem poslovnim partnerjem, prija-
teljem in znancem ter vsem delov-
nim kolektivom
ZA OBLETNICO LJUDSKE
VSTAJE NA SLOVENSKEM
I N DOS
industrija transportnih
hidravličnih strojev
LJUBLJANA-MOSTE
Telefon: h. c. 313 822!
— tajništvo: 312 330
VSEM POSLOVNIV PRIJATELJEM
IN DELOVNIM KOLEKTIVOM ČESTITAMO
ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE
NA SLOVENSKEM
Obenem obveščamo poslovne prijatelje, da nudi-
mo za mehanizacijo notranjega transporta:
BATERIJSKE VILIČARJE VE 600 k p
BATERIJSKE  VILIČARJE   VE 1000 kp
BATERIJSKE VILIČARJE VE 1200 kp
BATERIJSKE VILIČARJE VE  1500 kp
BATERIJSKE VILIČARJE VE 200O kp
DIESEL VILIČARJE VD 1500 kp
DIESEL VILIČARJE VD 2000 kp
DIESEL VILIČARJE VD 2500 kp
DIESEL VILIČARJE VD 3200 kp
Natančnejši komercialni kakor tudi tehnični po-
datki so vam na razpolago v našem komercial-
nem oddelku.
Priporočamo se za cenjena naročila!
Učne
delavnice
s« o« p« o«
ZAVOD ZA
USPOSABLJANJE SLUSNO
IN GOVORNO PRIZADETIH
LJUBLJANA, Bežigrad 8
Telefon: 312 049
TISKARSTVO:
VEČBARVNI TISK
PLAKATI
RAZGLEDNICE
KATALOGI
PROSPEKTI
ETIKETE
BROŠURE
KNJIGE
OBRAZCI
ITD.
Naši   specialni
oddelki:
STROJNA STAVNICA
ROČNA STAVNICA
KNJIGOTISK
KNJIGOVEZNICA
TISKARNA, LITOGRAFIJA
USNJENA GALANTERIJA
In MODNA ŠIVALNICA
Opravljamo vsa dela omenjenih strok solidno in
po konkurenčnih cenah. Za naročila se pripo-
ročamo!
Vsem poslovnim prijateljem in znancem
ter vsem delovnim kolektivom
čestitamo
ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE
NA SLOVENSKEM
Vsem poslovnim prijateljem in znancem
ter vsem delovnim kolektivom
čestitamo
ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE
NA SLOVENSKEM
Papirna galanterija
SIMONČIČ
LJUBLJANA, RAZPOTNA 4
Telefon: 25 091
Telegram: Simončič Ljubljana
TISKARSTVO:
KOMERCIALNI TISK
KATALOGI
PROSPEKTI
ETIKETE
EMBALAŽA
KOLEDARJI
REKLAMNI KARTONI
UMETNIŠKE REPRODUKCIJE