St. 92. V Mariboru, Četrtek 10. avgusta.       IV. tečaj. 1871.
SLOVENSKI NAROD.
Izhaja trikrat na teden, vrorek, četrtek in soboto, tor velja po pošti prejeman, ali v Mariboru s pošiljanjem na dom, za celo leto 10 jrold., za po! leta 5 gold., za četrt leta 2 gotd. 60 kr. — Za oznanila se plačuje od navadne eetlrfitOpllft vrste 6 kr. če se oznanilo enkrat tiska. 5 kr. č'^ bo dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Vsakokrat Be plača štempelj za 30 kr. — Dopisi naj bc izvole fraukirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Mariboru, v koroški ulici liišn. Štev. 220.
Opravn istvn, na ktero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči. je v tiskarnici: P. S kaza in dr., v koroški ulici liišn. št. 229.
Nagodba s Čehi.
Ko bi sam otec Abraham v kaki sinagi mod zbranimi judi prikazal se, in bi jim sam osebno rekel, da je križani „sin tesarjev1* bil zares pravi od vseh prorokov oznanjevani mesias, ne bi mogel večji krik nastati, pravi česk list, kakor je nastal, ko je vladen list oni teden poročilo prinesel, da je poravnanje ali nagodba s Čehi gotvova stvar. In videti je zdaj, da je za istino gotova.
Češki „Pokrok", list Kiegra in družili mož, ki so ^dnjc dni razpravljali s Hohenvvartom, po-trdnje, da so bile razprave zdaj ozbiljnejc nego prej za Šmerlinga, Bcusta in Giskra, da so češki voditelji mogli s Hohemvartom, kteri je poganjanja lotil se na zahtev cesarja, iti precej v sredo stvari, da so temeljito točko za točko pretresli in zedinili se. „Zdaj je treba samo še daljšega razpravljanja, posebno z zastopniki drugih dežel, predno se akcija začne na vsej liniji, pri kterem delu ima narodno zastopstvo, ktero skliče ljudstvo samo od ene strani zadnjo besedo, od druge pak cesar; a to ni še določeno v katerem smislu hoče i vlada in poverjeniki naroda v svojih krogih dosezati provedenje koneč-nega poravnanja. Stvari so dospele tako daleč, da bodo zdaj brzo nasledovale kousekvencije dozdanjih korakov, in mi smo preverjeni, da bode naše ljudstvo s tisto treznostjo in s tisto brezpred-sodnostjo bližnji bodočnosti nasproti gledalo, ktero je dozdaj vedno čuvalo, ter da bode ono samo vskliknilo: nagodba je gotova."
Tako piše zadnji nam došli oni česki list, ki je po svojem položji najbolj v stanu, resnico izvedeti in povedati. Zarad tega pa pokladamo na to izjavo veliko važnost. Z osobitim zadovoljstvom moramo ravno mi Slovenci, kterim se je vedno bati, da nas na strani ne puste in s kacimi malostnimi „koncesijami" odpraviti skušajo, da Čehi sami smatrajo svojo uagodbo kot poravnanje ne sami s seboj, nego tudi „z zastopniki drugih
Listek.
IVIironla/v "Villmi*. f
In zopet je eden šel od nas v deželo, od koder ni povratka!
Baš pred zvršetkom zadnjega lista smo prejeli telegratično naznanilo iz Ljubljane, da je na svoji graščini na Kalci, na notranjskem Kranjskem, umrl Miroslav Vilbar, vsem Slovencem znan kot pesnik, literat, politični delavec in mučenik naše narodne politike.
Ako že denes idemo na spolnovaujc svoje domorodue dolžnosti, postavljati na tem mestu u-mrlemu spominek, obžalujemo, da nam tudi v tem niso na razpolaganje nobena dana in pisana data, da moramo zajemati čisto samo iz spomina, da torej svojim bralcem o življenji in delovanji Miroslava Vilbarja ne moremo podati mnogo več, nego utegne znati vsak, kdor z nami vred spremlja že več let naše literarno in narodno-politično gibanje. Upati hočemo, da kmalu kdo drug dopolni pomanjkljivosti, kterc se po tem tacem naravno v našem spisu nahajati morajo, t. j. upamo, da oni domoljubi, ki so rajnemu bliže bili nego mi, sami pobrinejo se, da dobi slovensko občinstvo životo-
dežel" torej tudi z nami, da se akcija začne na celi liniji a ne samo na česki.
Ustavoverni upijači, ki po svojih glasilih že denes obetajo, da se nečejo dela več udeleževati, da hote izstopiti iz zborov, nikakor niso tako nevarni, kakor se delajo. Med Slovenci so onemogli na prvi mah, kterega bi vlada z vso našo pomočjo odločno storiti hotela. Na Ccskcm pak imajo celo „Nar. Listy" dobro nadejo, da če prav ustavo -verci izstopijo, mora deželni zbor vcndar-le sklepati, in hoče tako zakonske osnove ustvariti ,s"da bode nemško ljudstvo samo sprevidelo, da hočejo Slovani to pravo tudi drugim dati, ktero za sebe tirjajo.
Torej moremo razvijanje stvari, kakor do zdaj teko, tudi mi z zadovoljstvom pozdraviti.
Tabor na zgornjih Buhlah.
Pičlo četrt ure od žclezuoccstne postaje Grab-štajn (Grafenstein) in Cejovčanora pred nosom je sklical pogumni odbor društva „Trdnjavc" tabor, tretji na Koroškem, letos pa na Slovenskem do zdaj edini.
Na posestvu vrlega narodnjaka gosp. Riz-nar-ja, posestnika na zgornjih Buhlah je bilo taborišče, na ktero se je zbralo popoldne ob treh nad G000 ljudi iz bližnjih in daljih krajev. Prvi je taboreč nagovoril našim bralcem še od lanskegn leta dobro znani gosp. Juri Kraut iz Bistrice, ter predstavil gosp. dr. Zamika kot predsednika, kteri je bil z viharnimi .,živio"-klici izvoljen, ter prevzel predsestvo. Točke programa so itak že znane in zagovarjali so jih po vrsti kot govorniki gg. dr. Valentin Zarnik, Janez Majciger, Ivan Žele z nikar, Matija Maj ar, Simon Muden in Andrej Einspicler.
Vse točke so bile enoglasno in navdušeno sprejete, taboroi pa izredno pazljivi in pozorni, spremljali so govornika od stavka do stavka, od
pis in oceno Vilharja, kakor tirja to njegovo mesto v naši narodni kroniki.
Miroslav Vilbar je po naši sodbi bil zdaj okolo petdeset let star.
V svoji mladosti, ob času ko je naš slovenski narod Še spal, ko so bili v Sloveniji možje, misleči na našo slovansko narodnost in na potrebo njenega razvoja, še strašno redke prikazni, ko si niti idealisti med njimi niso opali pomisliti, da bi naš narod kedaj mogel doviti se do te moči in teh resultatov, kakor jih vendar denes (primerjaje z onim početkom) moremo s ponosom zaznamovati — ob tistem času se je Vilbar prijel slovenskega pisma. A ne samo čas, tudi druge razmere mu moramo v čast šteti. Tedanji narodni delavci so bili skoro vsi sinovi prostega naroda, kmetski sinovi. V tako imenovanih boljših krogih je bilo zavladalo izključivo nemštvo. Iz teh naših krogov smo imeli samo posmehovalee, kterim je bilo celo slovensko ime ruglo in predmet ošabnega zaničevanja. V teh časih je Vilbar, grajščak, popolnoma nemško odgojen, od početka nemške pesmi skladajoč, spoznal zapuščenost našega roda, zapu-ščenost naše knjige, in posvetil duševno moč, kolikor jo je imel, narodu, iz kterega je bil.
Kakor že omenjeno, loči se njegovo narodno
besede do besede, čemur so bili dokaz živlokliei in živahno pritrjevanje. Zlasti pa si je vedel Ur. Zarnik pridobiti priznanje občinstva, rekli bi, da ni ta primera že preveč zastarela, ka je ta dan „zvonec nosil.u — Prišlo je mnogo telegramov, kakor je že sploh navada, kterih pa zbog pičlega prostora niti ne naštevamo. Po taboru pa se je odposlal na Dunaj ministru grofu Hohenvvartu telegram naslednjega zadržaja: Nad 6000 na taboru na zgornjih Buhlah pri Celovcu zbranih Slovencev je sklenilo resolucijo, da naj se od vlade zahteva, da §. 19 drž. postav, kakor je v svojem programu meseca februarja obljubila, izvrši tudi v resnici, de facto, sosebno pa glede koroških Slovencev.
Tabor se je vršil v najlepšem redu. Nekaki „Demokratcnvercin" je sicer nameraval delati nemir in v ta namen poslal nekoliko svojih udov ter najel nekterc hlapčonc. Ti ljudje so bili pa pri svojem poslu tako budalasto neumni, ali pa jih je prevzel svet strah, da so za vse točke glasovali — vsaj uiti pri protiglasovanji ni nihče roke vzdignil — še le po končanem taboru so pričeli nekoliko kričati, zlasti njih vodja neki ..Sehonlieb". kteri svoje ime prav po nepotrebnem nosi. Ko so pa pričeli nekoliko preglasni biti, je stopilo G ali 7 kmečkih fantov pred nje ter jim pokazali pot proti domu, kterega so tudi nemudoma nastopili, Za take ude nismo zavidni n Jauenthalcr-Demokraten-verein-u".
Po taboru smo se med petjem in godbo malo mudili pri hiši gosp. Kiznarja, potem pa odšli na postajo Grabštajnsko, kjer je bila taka gnječa, da ni bilo mogoče dobiti kart, dasiravno smo se več nego celo uro tam mudili. —
Tako je bil končan tabor, kterega bi bili nemškutarji radi preprečili, tako smo z< pet na novo javno pokazali, da naši koroški bratje še žive in se zavedajo v političnem življenji, da nikakor niso izgubljeni za nas. Zasluga v tem oziru gre v prvi vrsti društvu „Trdnjuva", ktero ueutrud-ljivo iu neustrašeno deluje in namerava še tekom
delovanje v pesniško,  skladateljstvo in politično.
Njegove pesmi so izšle v posebni od njega izdani zbirki, nektere so raztresene po raznih časopisih. Da-si se ne morejo med naše klasične šteti, vendar se mnoge odlikujejo s svojo prijetno obliko. Bazen pesem je izdal več izvirnih in nekoliko predelanih glediščnih iger. Izmed teh so bile po raznih čitalnicah igrane in od našega občinstva hvaležno sprejete u. pr. „Župan", „Slep ni lep" itd. Njegovo starejšo opereto Jamska Ivanka" je dramatično društvo na ljubljanskem gledišči z izvrstnim uspehom predstavljalo.
l_ Globlje v narod pak so segle one Vilharjeve pesmi, kterim je sam nape v naredil. S temi pesmami je Vilbar postal naroden pesnik v pravem iu prvotnem pomenu besede. Njegove pesini: „Po jezeru bliz' Triglava", — ?,Kaj maram da nimam zlata no srebra", — „Mila, mila luniea" — „Nc vdajmo se", — „Zagorski zvonovi", ali „Bom šel na planince" itd. itd. — se poj<J po vsej Sloveniji, pojo jih ne samo izurjeni pevci, pojo jih že kmečke terice, pod vaško hruško ponočujoči kmečki fantje, samotni voznik in hišni hlapec.
l_A ne samo po Slovenskem — tudi dalje so Vilharjeve pesmi segle. Med Hrvate in Srbe, celo v nižo vrsto naroda je nesla Vilharjeva na-
tega leta sklicati eu tabor v Ziljski dolini. Le pogum in naprej!
Omeniti še moramo domoljubnih Lješanov, ki so se tako obilo udeležili iu poslali svojo godbo s zastavo, Pliberčanov s sosedi. Jezerskih Slovencev, kakor se tudi vsem drugim zahvaljujemo, kterih po imenu ne naznanjamo.
Konečuo naj še to dodamo, da se koroški taborji odlikujejo od vseh druzih praktičnim svojim načinom. Nikjer nepotrebnega in dražega lišpa in kiuča, lepo in prostorno taborišče, na njem ugoden oder, kake tri zastave, nekoliko strela, in priprave so gotove. Naj bi ta načiu tudi drugod posnemali, kjer se zarad stroškov boje tabor sklicati. Naj bodo preverjeni, da tabor ne obstoji ravno v neprestanem streljanji in ogromnem lispanji.
Veselega srca kličemo, spomin jajc se tabora na Buhlah, lepe koroške dežele in čvrstih ter delavnih slovenskih bratov: Živeli na mnogaja leta!
Narodno gospodarstvo.
Na ministarstvo kupčijstva je od spodnje-šta-jertkib rodoljubov in zastopnikov poslana sledeča peticija:
Visoko c. k. ministerstvo kupčije in obrt? nijstva !
Podvzetniki Prasoimiker in Comp. v firadei so dobili od visocega e. kr. niinisterstva dozvo-ljenje, da trasirajo železniško progo Knittelfeki — Zaprešič.
/vršenje tega železniškega načrta bi bilo največje, da vitalne važnosti za velik del dolenje Štajerske, zbog tega si dovolijo uajudaueje podpisana občinska predstojništva trgov: Šmarje, Šent Jurij, Vojuik, Velenje in Šoštajn, dalje okrajni odbori okraja Celjskega, Šmar-skega in Š o š t a u j s ke ga, visocemu c. kr. mini-sterstvu predlagati v uajblagovoljncje prendarjanje nekoliko opomb o razvitku, kterega ta železniška proga skozi dolenje Štajersko imeti mora, ako sploh obstajati hoče.
flrvatsko-koroška železnica naj bi posredovala promet med Hrvatsko, Štajersko in Koroško po naj k račji poti. Promet med temi tremi deželami je jako živahen, ker morajo vse tri vzajemno menjavati svoj^ naravne in umetne pridelke in so tako v najoži zvezi. Hrvatska izvaža in oziroma uvažuje vino, žito, živino, kože, doge itd., Koroško in gornje Štajersko železo, oglje (premog) itd., dolenje Štajersko tudi šc premog, deske, stavbeni les, vino itd. — Železnica, ktera razen prevozniue tudi ta domači promet jemlje v poštev, se sme za-
našati, da se izplača, pa le pod to pogodbo, da je neodvisna od južne železnice ter gre preko nje na tacih krajih, da njena proga skozi dolenje Štajersko ni preblizo južno-železuiške proge Čakovec — 1'ragers.ko — in Koroške železnice na eni ntrani, na drugi strani pa železnice med Zagrebom in Zidanim mostom.
Če se tedaj proga pregleda, ktero so podvzetniki Praschniker & Comp. s prva nameravali, je njena glavna hiba nacrtani razvitek skozi dolenje Štajersko. Ta proga gre namreč iz spodnjega Dravbrcga čez Slovenji Gradec , Vitanje, Konjice in gre preko južne železnice pri Zbelovi pol ure od južno-želczniške postaje v Poljčanah. Ta prelaz je komaj ll,i postaje od Pragarskega, kjer se steka ogerska proga in B1 4 postaj od Maribora, kjer se začenja koroška železnica. Projektirana proga gre tedaj od Slovenjega Gradca do Slatine skoro vštricno s progo iz Spodnjega Dravbrcga v Maribor in prav blizo železnice iz Pragarskega v Čakovec; morala bi trpeti vso konkurenco južne železnice, bi je naravno ne mogla vztrpeti, bila bi tedaj neplodna iu bi ne mogla živeti. Vrh tega bi imela ta proga izredne ovire terena premagati, ker gre skozi in skozi po hribovji iu bi se povsod rebrila z 1—80, da celo 1—60j in vendar bi morala še pri Poljčanah skozi predgorje Boč-a napraviti predor (tunnel), kteri bi po nizki ceni stal 2/j miljonov goldinarjev. Ta železnica bi bila v celem svojem tiru hribovska, z neprimernimi stroški bi se morala staviti, vzdrževanje bi bilo težavno in vedno drago. Zadela bi pa ta proga od Slovenjega Gradha le šc 2 trga: Vitanje in Konjice, iu dve veliki, pridelkov plodni dolini Skalska- in Savinjska dolina s svojimi mnozimi seli in jako živahnim prometom bi ostali na Htrani, ter bi tej progi niti centa voznine ne oddajali.
Da bo hrvatsko-štajersko-koroŠKa železnica sploh izhajala, mora prerezati južno-železniško progo kolikor mogoče v sredi med Mariborom in Zidanim mostom, in to je južno-železniška postaja St. Jurij, ktera je pet postaj od Maribora in ravno toliko od Zidanega mosta oddaljena. Železnica mora biti tedaj izpeljana od Slatine čez Šmarje v št. Jurij, se tako ogne hribovju Doč-u po zložni dolini brez posebnih ovir. Od št. Jurja naprej se vije skozi po doliui do Vojnika, gre od tu memo štajerskih deželnih toplic v Dobrni*) v Skalsko dolino, se dotika trga Velenja in gre mimo Šo-štajua čez Podgorje v Slovenji Gradec. Ediua zavira je razvodje med Soštajuom  in Slovcnjim
*) Tako bi ae obojo stajersko-deželne toplice: Slatina in Dobrna spravile v žeJeznieno omrežje, kar hi njih obiskavanje in vrednost moćno povzdignilo in deželne dohodke pomnožilo, Naj bi tedaj deželni SfUtbp svoj vpljiv turli v tem ozira porabil.
Gradcem, kterej bi se pa kratkim predorom prišlo v okom, kteri bi ne bil v nobeni razmeri z onim skozi Moč. Ta proga bi bila le pol milje daljša, nego ona preko Zbelove, Vitanje. Zato pa nima nikjer posebnih ovir, nikjer se močno ne rebri, bi bila tedaj dolinska in ne hribovska železnica, kar je glede zidanja in stroškov največe važnosti.
Pa tuđu kar se tiče prometa, ima proga Slo-venjigradec, Št. Jurij, Slatina veliko prednost pred namenjeno. Ob progi skozi in skozi med Šoštajnoiu in Velenjem, pri Dobrni, Novicerkvi, Vojniku, Št. Jurji so velika skladišta premoga, ne le rujavega, nego tudi črnega premoga, ktera se sedaj zarad oddaljenja od železnice ne morejo spraviti v denar. Železniška postaja slovenjo-graška bi dobivala ves promet mislinjske doline in tamošnjih fužin, okraj Šoštajn pa izvaža veliko lesa, desk, žita, sočivja itd. Tudi hi se tam na podlagi skladišt premoga in vsled obilnega lesa pričela skoro močna obrt-nija z železom, ker se tam na mnozih krajih nahaja železna ruda. Tudi bi mogla začeti zopet delovati nekdaj tako močna cinkovna fužina v Šo-štajnu.
Pri Šoštajnu se stekajo ;-$, pri Velenji 4 okrajne ceste, kar je za promet dotičnih postaj gotovo velike važnosti.
Pri Vojniku se stekate cesti iz Vitanja in Konjic in bi imela ta dva kraja ravno v Vojniku svojo najbližjo železniško postajo. Pomikal bi sc tedaj promet iz Vitanja in • večji del prometa iz Konjiškega okraja proti Vojniku in tako bi ta proga skoro ves promet po Praschniker in Comp. projektirane črte združila, bila hi tedaj mnogo na boljšem.
V Sent jurji bi se nova proga stekala v že obstoječo južno-žclcznično postajo in sicer v enaki ravnini, ktera prednost se mora dostojno jemati v ozir, pri Zbelovi pa gre južna železnica na visokem nasipu, tedaj bi se morala tudi projektirana proga ravno tako visoko izpeljati, ter južna že-lezuica prisiliti, da na razkrižji napravi novo postajo. —
Pri Št. Jurji se stekajo eeste iz Kozijanskega okraja, iz Planine, iz glažut na Sladki gori in v Kalobjeni,   blizo Šmarja pa cesta  iz Podčctrteka.
Železnica bi peljala skozi okraje in kraje, ki imajo že sedaj mnogo prometa, kterim posredujejo, ter imajo vse pogoje, da sc napravijo veliki obrtnijski zavodi.
Iz tega tedaj je razvidno, da ima proga Slovenji Gradec, Šoštajn, Velenje, Vojnik, Št. Jurij, Šmarje, Slatina veliko preduost nad vsemi druzimi črtami, kajti
1) dovrši se, uajmenjšimi stroški;
2) razkrižje z južno železnico v St. Jurji je
rodna pesem slavo Slovenca kot veselega, na jugu najboljega pevača. Pisatelj teli vrst je imel priliko tega osvedoeiti se, kako so blizu turške mejo v srbo-hrvatskih društvih naše Vilharjeve narodne pesmi znane iu rado pevane. More se ob kratkem reči, da poleg naše Jenkove „Naprej zastave Slave", ki je po vsem ogromnem Slovanstvu znana in udomačena, so Vilharjevi slovenski napevi naj dalje prodrli. In naj poreko ostri glasbeni kritiki kar hote, naj dokažejo da Vil barju kot skladatelju glasbene Šole manjka, to glasno iu slavuo zanj govori, daje znal za narod peti. Tega, da si narod pesem pesnikovo popolnoma osvoji, — je mulo kteri pesnik doživel.
V političnim delovanji nahajamo Vilharja kot deželnega poslanca v prvem deželnem zboru, — a ne dolgo.
Važneje je njegovo izdajanje slovenskega časopisa. Da je poleg tedenskih a vendar univerzalnih rNovieu Slovencem treba še drnzega narodnega lista, to se je spoznavalo takoj po uvedenji ustavnosti. Vilbar se je torej odločil izdajati političen list in 2. januarja 1. 1863 je izšel prvi broj „Na-prej"-a. A že 29. septembra istega leta je V. v „Napreji" naročnikom moral naznanjati: rDenašnji listje zadnji „Naprejev list.   Važne in grenke
vzroke te dogodbe zagrebljcm v svoje srce . . . Jemljem slovo, rekoč, živimo za narod, izobra-žujmo se, okrepčujmo se, zložimo se v korist svojoj domovini in vsemu cesarstvu! Večni bog je pravičen; on meri pota narodom in tudi nas vidi."
Med temi „važnimi iu grenkimi" vzroki je bil glavni ta, da sta imela Vilhar kot lastnik in urednik, in njegov glavni sodelavce g. Levstik, izglede na tiskovne pravde. Zadnji ni bil obsojen, Vilhar pak je moral na *3 tednov v ječo.
V „Napreji" so bili namreč izšli trije članki pod napisom: „Misli o sedanjih meduaroduih mejah." V teh člankih se je tirjalo to, kar si je „Slovenski Narod" za prvo točko programa zapisal, kar smo na tisoče javno na taborjih tirjali, o čemer zdaj naše deputacije pred ministri govorč — zedinjenje Slovencev! In 1. lSb'4. je bil Vilhar zaprt, ker je v svojem listu priobčil tri jako mimo, skoro vednostuo-inirno pisane članke Tačas je veljalo že za „hochverrat", ako jc kdo spomenil, da so štajerski in kranjski Slovenci eno, — denes se ve da že ni več velika izdaja, ako se pije in poje Prusiji iu njenim zmagam. \
Lanskega leta je Vilhar bil na dan spravil notranjski tabor na Kalcu.
Da je pustil precej literarnega blaga, vemo
Kterim bode zapuščina v roke pala, naj bi jo izročili veščini rokčm, da se izda kar je vredno in se tako še kaj pripomore k spomeniku, kterega si je med Slovenci sani postavil. J—č.
Olovnica pri Majciejevcih.
(To Josipu Zelenki, poslov. I.avosl. Gorenjec. — Podgoriean.) (Dalje.)
Čas je bežal. Rttfli so kmalu zopet oživili svoje moči, in po bojih pri Dobrem, Minskem in Stanislavovem zadeli sti skupaj v Grohovskih planinah obe vojski.
Ruska vojska, do 20.000 mož močna, utru jena vsled dolgih potov, sredi hude zime, v hud pomanjkljivosti, v sili in nadlogi — videla je pre< seboj krasno veliko mesto. Nje načelniki so ka zali na leskeča Varšavska vrata iu obetali svojir vojščakom: „Tam dobodemo vodo iu živeža i topla bivališča."
V Varšavi je bilo 50.000 Poljakov, vseh s ditih in navdušenih, vrhi tega pa je Visla bil ujili  na t on i a meja.
25. dan februarja meseca se je začela bitv znamenita zaradi nenavadne razkačenosti na ob) straneh. Od petih zjutraj do osmih zvečer so g nueli topovi, zemlja pa je pila gorko kri.
železnična postaja in v sredi med ogersko-koroško in hrvatsko železnico, konečno 3) ker se je največjega prometa nadejati na tej progi.
Naj blagovoli visoko c. k. ministerstvo naj-dobrohotneje to prendarjati, ter gledč na to, da bi tu nasvetovana proga sosebno bila na korist ne le podvzetnikom, ampak tudi prebivalcem in deželi, pred dovoljenjem koncesije za stavbo podvzetnikom Prašnikcr & Comp. naložiti, da tudi za to „ variante" prevzame prva dela in predlože ob enem visokemu c. k. ministerstvu.
Domače in slovanske novosti.
— Slovensko kat.  politično  društvo v Mariboru je prcdvčeranjeni odposlalo peticijo na ministerstvo  naj se deželni zbor štajerski razpusti in naj se volilni red popravi tako, da hode za Slo vence na Štajerskem pravičneji.
— Pri volitvi občinskega odbora v Žavcu, ki je bila 7. t. m., so bili vsi narodni kandidatje enoglasno voljeni.
— Nov nemško-slo venski tolmač sc rabi na Koroškem. Znani rodoljub gospod Juri Kraut na Bistrici namreč ne sprejme nobenega nemškega pisma in dopisa. llirič mu jih tedaj na bija na vrata, ktera pa ravno toliko slovenski uradujejo, kolikor Pliberški uradniki. Ker bo gosp Kraut dobil mnogo posnemovalcev, nameravajo biriči baje prositi za nov „Hamnicr- und Nagerl-pauschale" iu bodo tako porednosti in sitnosti tako dolgo trajale, dokler ne bomo uradnikom na pi sarnici v dobri slovenščini nabili napis: „Ali slo venski ali pa INCu ■
— Poslanec Sci del je dobil tudi od svojih sosedov v Kamnici, ktero je tako dolgo strahovati znal, sijajno nezaupnico. Šolskim otro kom je bil prepovedal udeležiti se neke cerkvene svečanosti ter šolo zaprl. To je bilo kmetom preveč. Zbrali so sc in šli nadenj, da je moža strah obšel iu je storil, kar so zahtevali. Čujemo da se je vsled tega odpovedal načeluištvu šolskega nadzorstva. — 'Po zadnje je menda najbolje njegovo javno delo.
— K u s k i profesor Lamanski j pozivlje kot pooblasteucc v čeških ,,N. L.u avstrijske Sl( vaue naj se udeleže politehnične razstave v Moskvi, ki bode 1. 1872 pod predsedstvom vel. knjeza Aleksija Aleksandroviča. V pozivu pravi: Udeleževanje more dosti pripomoči k razvoju in utvrdenji slovanske vzajemnosti v naših narodih, k okrepčauju njih prijateljskih in gospodarskih razmer.
Dopisi.
0«l »a*i 114". 6. avg. flzv. dop.] (Naše o ls t v o.)   Kakor ,.Tagesposta poroča, bilo je letos na Mariborski gimnazii 00 % Slovencev in 400/o Nemcev.   Iz tega je zopet očito,  meni „Tagp.", kako neopravičeno je zahtevanje, da naj se Mariborska gimnazija posloveni.   To sem le zato omenil, da se  vidi,   kake logike se poslužujejo naši gosp- nasprotniki.    Vsak, kdor to razvidi, mora reči, da so njihove zadeve zelo mlaliave, ker se s takimi razlogi podpirajo.   Sicer trdijo ti gospodje, da se ima ravuati manjšina po večini , kedar jim je to na korist; in tu, se ve da, narobe. l*a vzemimo v roke letošnje izvestje  gimnazije Celjske. Po tem je bilo   1 f> s Slovencev  in 08 Nemcev. — Vendar to ni natanko.   Kazen teh 158 sc jc slovenščine učilo šo Ci.'J drugih v dveh razdelili. To se imenuje slovenščina za učence nemške narodnosti;  kdor pa pozna razmere, vč,   da so ti vsi bolje ali manje jezika zmožni; samo da bi je trebalo od začetka priganjati,  da bi se ga pridnejc učili.   Po  tem   takem bi  ostalo   še  86 Nemcev. Med temi je še nekaj zauikernežcv,  ki so slovenščine še le tedaj  zmožui, kedar prosijo za kako službo.   Ko bi trebalo, lahko bi našteli imena ta-ih uradnikov, ki so po tem načinu do službe prišli.   Toda naše da se obrne toraj sc mora blizo
razmere so obče znane; upamo, na bolje.   Zarad kacih ^JO Nemcev 200 Slovencev  podučevati s
tujini jezikom po vseh predmetih !   Celo veronauk od prvega do zadnjega razreda se podučujc tako. Kdaj se  hode vendar Mariborski  kousistorij zdramil in sprevidel,   da gre to na škodo  njemu samemu ? Gosp. deželni šolski svetovalec dr. Vrečko, ki se ustavlja na Kranjskem slovenskemu poduče-vanju, pri letošnjem nadzorovanji sicer ui mogel očitati, da se dijaki sloveuskega'Juspešno ne učijo, vendar čudil se je neki,  da ne zuajo o učenih predmeti h govoriti točno v materinem jeziku. Ali je to res čudno?   Ako se dijak 24 ur na teden podučuje nemški in zanje pripravlja, ako se mu vse razlaga nemški razen slovnice [slovenske v dveh urah ua teden, kako bi bilo mogoče, da bi govoril o tacih predmetih slovensko, o kterih ne sliši skoro nikoli govoriti y Iu šc več.   Med učenci jc dobro znano, da se sicer izvrstni dijaki poslužujejo pri izdelovanji slovenskih spisov ueinško-sloven.skcga besednjaka; zakaj mislijo nemško, ker se uče le nemško.   Ko pa enkrat šolo zapuste, drže se le tega, česar so se učili v mladih letih ; le izvrstni dijaki napredujejo tudi poslej.   Tacih pa je malo. Bodo li zmerom sabo uosili besednjake V    Kdor se je izučil  nemški,  mora se preučiti,  ako hoče rabiti svojo vedo med ljudstvom; kdor se ne začne učiti
od začetka, temu je zgubljen čas in trud. Čemu so nam šole potem?   In vendar gre večina dijakov  po  izvršenih   študijah med  prosto ljudstvo. Dajte nam  torej   slovenske šole, ako  hočete, da uke ne bi bile zgubljene za prosto ljudstvo; vpeljite vsaj slovenščino pri podučevanji krščanskega nauka, ak<> vam jc ležeče na tem,  da se razširja iu utemelji med narodom zaveda kršan>ka. l>a je to gola resnica, svedočijo protestantiški pridigarji D3. veka; oni so se lotili domačega jezika, in to je imelo zanje izvrsten uspeh.   Zakaj bi sc mi teh sredkov ne posluževali':*   Iu če ua Kranjskem ustanovijo narodne šole, zakaj bi mi zaostajali?   Nimamo li istih  državljanskih pravic, ktere oni imajo? Naj kriče uemškutarji, naj reče mestni zastop Celjski, kar hoče.   »S časoma bodo se tudi ti gospodje prepričali, da zahtevamo le to, kar njim koristi.    Uže sedaj zahtevajo trgovci v Celji od vsacega pomočnika, da razume slovensko. Kako bi pa tudi zamogel tržiti z ljudstvom, ktero razume le slovensko ?   In vendar  se upirajo ti go-podje proti slovenščini v ljudskih šolah. Tega so krivi nekteri Prusomani, ki mami jo malo prebrisane domače meščane ter je skušajo za-se pridobiti.   Ti pa meuda menijo, da bodo z nemščino tako obogateli, kakor Duuajski borsijanei; zato se je drže tako verno.   Proč torej s Prusomani, proč t uraduiki, kteri škodujejo  narodu in Avstriji, in po tem bode bolje.   Ali taki gospodje so tudi po šolah, posebno  na gimnaziji,   in  ravnokar misli, kakor slišimo, ravnatelj tukajšne gimnazije nekega Prusomana priporočati za učitelja.   Ta je gosp. Kari Ferdinand Kunimer.   Ta gospod jc supliral pol leta tukaj in je v nemški kazini prvi zahteval, naj se omisli ,.Norddcutschc allgcmciue Zcitung". Zgodilo  se jc.   Ali s časoma so prevideli celo naši Prusi, da jim oni časopis ui za rabo in so ga popustili. In takim ljudem hočete v Avstriji podajati službe?   Pustite je, uaj gredo v P rusi jo. Ali pa naj se priporočajo sami za druge službe pod pašteto  v Gradcu,   kjer  se  Gradčanska svojba shaja in kjer so do sedaj o nas sodili, kaj hi nam privolili; zdaj pa je menda tega konec!
IZ   Holliiijtl 4.  avgusta.   |Izv. dop.j Znano Vam je,  da  Bohinj   na gorenjskem Kraujskem je zatožen mnogo največjih hudodelstev. Iu zakaj?! —
Čudna prikazen v nuroduo-gospodarstvu je sekvestracija borŠtov in gošč, kteri bi naj sc varovali in skrbno gleštali v dobro gospodarjem iu prebivalcem.
Naša Jelovica je pod sekvestracijo že lslet. V hitrosti je servitutna komisija privzela še bližnje gore in hribe do Savice. V teh delih ima pa srenja  Starefužiue-Studor svoje borštne lastnine.
Ta bitva je Rusom odprla oči, da se marša-lek Diebič ni več bahal, da napade Varšavo in zmore, kar je za gotovo mčnil, a ne bi bilo smelo zgoditi se.
Grohovsko bojišče so ovladali Poljaci. Ali vcudar-le, kakor junak, ki sc poskusi z velikanom orjakom, svoje moči utrudi, sovražnikove pa uniči, taka je bila t obema sovražuiškiina vojskama; obema je bilo treba, da sta se odehuili.
Nekoliko ur po bitvi smo udarili čez Visno. Naš polk jc bil neizmerno zdelan, pa je tudi bil v najhujšem ognji, Edvard se je skazal nenavadno srčnega; kugle, kakor da so se ga ogibale.
Tri dni kasneje sta sc našega polka dva vojščaka razgovarjala takole:
„Čuj, tovariš, kako pa jc kaj s tvojim sluhom, ki si ga izgubil o tej Grohovski godbi?"
„O, veliko boljše, slišim pa še zdaj ne."
rDrugi pot pa se nikar ne ženi tako naprej."
„Tovariš, bogme, ta pot to ni bila nikakova šala — krogle so se vsipalc na nas tako. kakor mušice.
„Prokleto je bilo gorko, ua mojo dušo, posebno v ilniovcm gozdu (ulmvvald). Ali si pa videl tamkaje našega Edvarda?"
..Kaj pak, da sem ga videl! Saj sem tistega
„pelotona" (oddelka). To je gospodek, kakor bi bil iz sladkora. svinčenih komarjev pa se ne boji."
,.Ko hi znal, da se smem zaupati tvojej niolč-ljivosti, razodel hi ti nekaj.
„Le govori! Saj znaš, da nisem kakov ble-betae."
„Jaz menim, da je vragu zapisan!" — iu oba vojščaka sta se pokrižnla."
rl)a, prav imaš, gotovo jc čarodejnik."
„Varujta naju gospa ČVustoliovska iu sv. Bonifacij črnakovski. Nu, kaj si videl?"
„Poslušaj. Ko smo bili v lesu, prokleto nam je. eden ruskih batalijonov dajal po kožuhih na vseh straneh: jaz sam nisem bil daleč od našega podčastnika. Vzel je v roko samokres izpod svoje uniforme pa prinesel rudečo krabico, vso rudečo, ali čuješ V Krabico skoro še odprl ni bil, že so Kusi jeli bežati, da-si bi nas bili takrat lehko zajeli vsc.u
„Strela! saj jaz sem tudi tam bil o tistej priliki. Rusi so sc uiucknili, to je božja resnica, ali za tega del j, ker je sto mož četrte linije bilo prišlo nam na pomoč iu planilo ua-uje z bodali."
„To, a to! To ni bilo zato. Da bodeš znal naš podčastnik je iz svoje krabice izpustil majhnega hudička; jaz ga sam sicer nisem videl — ali eden
tovarišev tretjega batalijona ga je videl, kako sc jc gnal za Rusi," — in zopet se je pokrižal govornik. Njegov tovariš sc jc začel smijati in dejal je:
„Vendar le je hudič zakaj; bodoče se vstopi blizu podčastnika, videli bodemo, ali ti pomore, če ti glavo odbije olovnica!
Po teb besedah sta se prijela pod pazuhi iu odšla sta k markitanki, gotovo zato, da bi jima povedala kaj boljših dokazov o čarodejstvu.
Ko sem bil izvedel ta razgovor, ostal sem iu su lija i se praznovemiina vojščakoma; vendar, spomin na Edvardovo krabico mi nikakor ni dal miru. „V tem tiči nckova skrivnost!w — dejal sem.
V tem je k meni prišel častnik B.. kte-reinu sem tekoj povedal, kar sem slišal, on pa — šaljiv in dvotipen, omenil je:
„Kaj je to kaj čudovitega? Uedak vidi, da je v nevarnosti, rad bi pred svojo smrtjo še enkrat videl svoje milice vonjave lase iu še enkrat poljubil jih; to je vsa njegova zgodovina. Ko bi jaz s seboj nosil lase vse, kolikor sem jih dobil na spomin, lehko bi si iz njih dal plcsti vrvi, ali pa nekolikrat dvauajst uhanov, — olepšava, katera bi mi na vojski gotovo ue ugajala posebno.
(Dalje prih.)
Zdaj so te pod sekvestraeijo prav slabo gospo-darjcnc in lastnikom odkazuje Radoljska e. kr. gosposka potrebni les.
Blizo tega kraja je planina Komna, iz kterc je pred 11 leti ena tukajšnih srenj, Česnica, bila pregnana tako, da ne sme več pašnje uživati.
Zdaj je pa gorenjsko kranjsko obrtnijsko društvo izprosilo naslednji provisorium :
1. Prepovedano je sekati les, razen za hišne in gospodarske potrebe opravičenim Brenjčauom, v goščah Vogar in Vojc v davk. soseski Studor za sedaj in tako dolgo, da bode pravda končana.
o _ _ _ _
3. Zahtevanje obrt. društva, naj mu bode privoljeno, v teh gošah ležečo suhljad, vrbovje in staro drevje pokuhati za vogljc za sedaj ni še uslišano.
4. Soseska naj še zanaprej nad goščo čuje in je dolžna provisorium varvati in po njem delati ; drugi interesenti kakor grajščina Bled in kranjsko obrt. društvo zamore tudi provisorium varovati in po svojih logarjih goščo čuvati, in napake v kaznovanje naznaniti. Župan naj dokazuje les za hišne potrebe srenjčanom v pričo fužinarije Starafužinske Že od 1. ISoH je skrbna želja naše vlade tlačanske servitute hitro odškodovati -obrtnija zahteva to, in javni mir, red in gotovost tirja dati vsakemu svoje. Ali žalostno počasno se vleče to silno in za deželo imenitno odškodovanje Vse opravičeno se boje zapuščenega krasa.
Tudi Ztitožena srenja Starefužine-Studor se boji svoje pravice in posestvo izgubiti; in ptuji sovražni logarji dražijo planince, kterim obetajo koze streljati in gošo lastnikom v prepoved djati Zoper provizorium logarji obrtničke družbe samo-lastno odkazujejo les ogljarjcra in se ošabno, za-bavljivo obnašajo. Zoper postavo delajo logarji, kterc srenja ne pozna za postavne in jim toraj brani po gošči Vogar in Vojc hoditi z orožjem. Taki logarji si pa upajo še pritožiti s pri ces. kr. okrajnem glavarstvu, ktero v svoji birokratični jezi s žandarsko in soldaško silo žuga in proti ubogemu kmetu in planincu, kterega skrb je, svojo družinico pošteno izroditi in cesarju davke in vojaka dati. In plačilo za to je tožba pri mil. cesarju. „Pa vsaka reč le en čas trpi" je rckelKranjc ko je Francoza zibal. Tudi pri nas mora priti na bolje.
le snideta v Velsu ali Išlu in sicer žc prihodnji petek ali soboto.
P rus i bodo od Francozov dobili kmalu tretjo milijardo vojne odškodnine. Francozje tedaj tako hitro plačujejo, da bi se iznebili nemške posadke, da celo Prusom ni prav.
Največa pravda se počne zdaj na Francoskem. V Vorsaill-u pride pred vojno sodnijo lo.OOO obtoženih. Ravno toliko jih je bilo iz zapora že ipuščenib. Preslišanih je bilo že 42G2 obtoženih. Sodnij je zdaj 15 ki se samo s to pravdo pečajo. Obtoženi so razdeljeni v več vrst, da bi se velikanska pravda prej dovršila. V prvo vrsto spadajo vladarji in glavarji bivše komune, kterih so mogli pa le 20 ujeti V drugo vrsto se štejejo oni, ki sicer niso bili na čelu, ki so pa kako važno nalogo imeli, kakor poveljniki in višji oficirji. V tretjo vrsto pa greda menj važni šču-vaji in podporniki koniunc.^Naprej se žc da soditi, da bode večina obtoženih na smrt obsojena. Rabclj bo imel torej strašno posla.
Rumunske razmere t. j. uničenje sleparije, ktero so nemški železniški podvzetniki v Romuniji tirali, še vedno vzucmiruje evropske diplomate. Magjarsk list ve celo povedati, da je bil knjez Karol prisiljen podpisati postavo, ktera Strousbergu odtegne državno garancijo. — Ruske „B. V." na ravnost žugajo že, da ako Prusija in Avstrija prisilite Turško, da se za Strousbcrga z vojsko potegne, bode tudi Rusija posedla Besarabijo. Tako bi torej iz te reči utegnila narediti se velika med narodna bomatija.
Politični razgled.
Ktcri deželni zbori bodo razpuščeni, kteri ne, menda še zdaj ni odločeno. Novine, ki vladi bliže stoje, menijo da ni potrebe kranjskega, ga liškega in dalmatinskega zbora razpuščati, da pa je dobro, če se razpuste štajerski, moravski, gor njeavstrijski in solnograški.
Nemški in avstrijski  cesar se vendar
društvu zgodnjo smrt, ali dosedanja delavnost mladega društva kaže, da z resno voljo in marljivim delovanjem se premagajo vse zapreke. Mlado Čvrsto dete „dramatično društvo" še nikakor nima volje umreti ter živeti le za historičen materijal, eno hoče živeti in še dalje delati kakor dozdaj. Obširneje o delovanji društva bodeta poročala tajnik in blagajnik. — Potem bere tajnik g. N o 11 i poročilo o delovanji društva od zadnjega občnega zbora, to je od 20. maja 1870 do 3. avgusta lsTl. leta, ktero se v kratkih črticah na vso dosedanjo društveno delavnost ozira, in kaže vsako leto lep napredek društva, ne toliko glede števila družabnikov , nego glede čvrstega razvitka gledaliških predstav, kterih je dozdaj društvo napravilo skupaj 52, od teh jih spada 23 na preteklo zimsko sai-sono. Iz tega poročila smo že zadnjič enkrat priobčili obširne odlomke. Pri posameznih dotičnih točkah je poprijel prvosednik g. G raseli besedo ter stavil sledeče predloge, ktcri so bili vsi enoglasno potrjeni: 1. Občni zbor izreče svoje sočutje n milovanje o zgubi umrlih družabnikov in vrlih domoljubov, ktcri so se skazali kot društveni dobrotniki. V znamenje tega vsi nazoči ustanejo. 2. Slavnemu deželnemu zboru kranjskemu se za-kliče slava za izdatno podpiro, ktero je naklonil slovenski dramatiki in dramatičnemu društvu. (Kon.)
Razne stvari.
* (Dr. Razlago v a „Pesmarica") se ravno tiska v drugi pomnoženi izdaji v naši tiskarnici.
* (List  „Južni  Sokol")  izide,  kakor se nam iz Ljubljane pše žc 18. t. m.
* (Občni   zbor „dramatičnoga društva".)   Dramatično društvo v Ljubljani je imelo kakor smo že zadnjič poročali svoj četrti redni letni zbor v četrtek 3. avgusta zvečer ob 8. uri v dvorani ljubljanske  čitalnice.   Udeležilo se je po našem novejem poročilu nad 50 ljubljanskih družabnikov in med temi tudi   več gospodičin Prvosednik g. Grasselli je pričel zbor z go vorom blizu tako-le: Modrijani trde, da je dobro in koristno obračati se v preteklost in z ozirom na njo se vprašati se je li dobro porabil Čas, se je li spolnil namen kterega si je človek postavil Tem važnejc, ko pri posamezniku, je to pri dru štvih in ta namen so društveni občni zbori. Obža lovati je. da velika važnost društvenih zborov še ni prodrla, da se je ne spoznava še povsodi kakor bi bilo treba.   Srčno pozdravljam nazoče družab nike, ki so se zbrali v denašnji četrti letni zbor dra matičnega društva. Prerokovali so nekteri našemu
Glasovi izmed oMnstva.
[Zsl zadržaj in obliko tega predela ne prejemamo nobene odgovornosti.)
Prva javna viša trgovinska šola ravnatelja Karl-a Porges-a na Dunaji je bila po letnem sporočilu jako dobro obiskovana in vsi učenci so še pred koncem leta dobili službe in bili nameščeni. Letno sporočilo ima mnogo znanstvenih člankov, med kterimi imenujemo posebno one, ktere je spisal prof. Klctzinskv, direktor Kari Por-gcs, prof. Haberl, Maeser, W i n k 1 e r, dr. Z e h d e n in drugi.
Za Tomšičev sporni ne k.
Prenesek    .    . 1447 gld. nO kr. Gosp. dr. Janez Kiler, koncipijont v Ljubljani ........... 2   „ — „
„    P. GratuB Pfeifer v Pazinu ... 1   n — „
„     Einilijan Liiek. dijak v Ptuji 2   B — „ Pri Veliki Nedelji nabral gosp. Davorin Petek S gld., darovali bo:
Gosp. Vrbnjak.......... 2   „ — „
„    Žajdela.......... 1* — „
„     Goričan.......... 1   „ — „
„    Jože Potek......... 1   n — „
Dav. Petek......... 1   , — „
w     Hanzelič.......... 1„ — 9
Blaž Sova......... 1   „ — w
Skup  .   . 14C.0 gld. 50 kr.
Listnica opravništva. Gosp. Jak. Č—e—r v Jo prav, imate 80 kraje, na dobro. — Gosp, J. H. v Žalcu in gosp. J. V. v Pudoli. Po Vašem listu uredjena neljuba pomota. —
Krčma pri Pozniku
na
Jezeru v (Bledu)
se priporoča čestitomu občinstvu z najboljšo pijačo in jedilom. S postrvimi in raki se vedno lahko (2) in najbolje postreže.
En provizor, asistent
in en
1» rak« i kis n t farmacij«*
sc v službo vzamejo. Tudi je lekarna v mestu Črnomelju precej za v štant dati ali na prodaj. (3)        Natančneje se izve pod adresso:
Apoteka v Metliki na Kranjskem.
Pn» Javna višu
trgovinska šola
n a
TVunaji,
Leonoldstadt, Praterstrasse 32,
Kari Porges,
direktor.
L
Izšolani učenci uživajo to dobro, da zamorejo kot enoletni prostovoljci vstopiti v c. k. armado, brez da bi morali delati izpit za prostovoljce.
Zavod je razdeljen na dvoje: a) Šolo, b) Specijalen tečaj.
Šola obsega tri tečaje: I. Pripravno leto; II. Šolski poduk; III. ^Praktično delovanje. — Specijalni tečaji: 1. Poseben oddelek; 11. Železniški oddelek; III. Zavarovalni oddelek; IV. Ponavljajoči oddelek za izšolane učence (enoletne prostovoljce); V. Večerni poduk.v
Šolski poduk prične začetkom oktobra.
V posebnem oddelku tega zavoda, v
Podučnem komptoir-n za trgovinske znanosti
se vedno prejemajo taki, ki zbog starosti, stanu in poslov ne morejo v šolo.
Dne 3. oktobra se prične
if«Vrn ««•«•«J
na tri mesece o navadnem in dvojnem knjigovodstvu, o trgovinskem računanji, dopisovanji in o menjicab; dir. Porges.
Dalje se priSno pripravni tečaji za trgovinsko, ielezniiko-opravnisko in poslovanje pri telegrafu za vse tiste, ki žele služeb pri železnicah.
Učitelji so izbrani izmed skučenih uradnikov c. k. priv. severne železnice.
Dalje se odpre specijalen tečaj o zavarovanji vse prek.
Zavod jo visoko ruinistorstvo naukov in presveto stavilo \ eno vrsto z akademijami obstoječimi v Avstriji, ktero odlikovanje je le nasledek izvrstno uprave zavoda in zadubljenih vspeliov pri poduku. Pridobljenimi VSnebJ pri poduku in nevtrudljivo skrbnostjo ravnateljstva, je ta zavod stvaril tako konkurenco, da že drugo u-čilnico posnemajo izgledno organizacijo tega stavoda. Vpisovanje se začno od 26. septembra naprej.
Programi bo dobe v zavodu in vscucaliSčini bukvarnici Beck--ovi, na Dunaji, Kothentliunustrasse, Nr. 15, zastonj.
Izdatelj in odgovorni urednik Martin Jelov Še k.
Tinkar: F. S kaza in drugi.