346
Odgovorni vrednik: Dl. Janex Bleiweis. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik.
Narodna iz Kleč,
Anzelj imel lepo ženo.                      Ti bom kosilo dobro dal.
Pa se je vedno bal za njo.               Da si ga bodeš sam jemal".
Da b' mu ne bila vgrabljena.            Naprej naprej mi spet zderču
Enkrat se je primerilo.                     Da ogenj mu spod nog perši.
Da Anzeljna doma ni b'lo,                 Kamor predeleč priderči
Da prideta popotna dva,                    Yroti deveti deželi
Popotna dva oba mlada,                     Tje k oštarii zidani.
Za sladko vince dajata                      Na prag' oštirka stala je,
Alenčico napajata.                              Šop ključev v roc' deržala je.
Tak dolgo zapeljavata,                      „A1 'mate kaj sladak teran?"
Da sta jo sabo spravila.                    Mamo čez morje pripeljan.
Ko je Anzelj domii prišel                  „A1 v vaši hiši zidani
Družino vjokano našel:                     Za mizo pivcov kaj  sedi?"
„Kaj vam pa je družina vi,              Za mizo sta popotna dva.
Ker ste tako vsi vjokani,                  Popotna dva oba mlada.
Ker ste tako vsi žalostni?"              Sebo 'mata žensko telo,
„Nam bit' je noja vjokanim,             Žensko telo, močno lepo.
Nam bit' je noja žalostnim,               Anzelj v hišo berž hiti
Nam naša mat' je vgrabljena5          In tako pravi, govori:
Prišla sta k nam popotna dva,         „Bog daj vam vsem veselim bit*,.
Popotna dva oba mlada,                    Bog vam pomozi jest' in pit'!"
Za sladko vinco dajala                      Po tem potegne ojstri meč,
Naših mater napajala.                        Obema verze glavci preč.
Tak dolgo zapeljavala,                      Alenč'ca prav': „gorje, gorje,
Da sabo sta jih spravila".                Oh, kaj bo kaj bo zdaj za me?*
Tako jim Anzelj govori:                   Na konj'ča k seb' jo posadi,
„Ustanite berž hlapci vi.                   Po beli cesti zaderči.
Sedlajte mi konjičeka.                       Prehitro mi derčala sta
Konjiča moj'ga belčeka!"                  Do mosta spet forlanskega.
Pripasal si je ojster meč,                 Nad njima kroka čeren vran.
Od meča jermen vis' r'deč$              Le tiho tiho černi vran.
Tako premočno mi zderči,                Ti bom kosilo dobro dal.
Da ogenj mu spod nog perši.           Da si ga bodeš sam jemal,
Kamor deleč pridirjal je                    Potem potegne ojstri meč,
Kjer most forlanski zidan je.            Alenč'ci verze glav'co preč. —
Nad mostom kroka čeren vran.         Leto žene zapomnite,
„Le tiho tiho černi vran.                  K' svoje može popuščate !
Zapisal M. V.