ZRELOST Lojze  Krakar
I
Kosite me, vetrovi —
moje polje je že dolgo  rjavo od žalosti,
trgajte me, roke —
moje veje se lomijo od zrele trpkosti,
o pridite, ptice —
srce visi v meni kot težki grozd črnine.
II
Samotni kamen, daj mi svojo zbranost, drevo, poženi v moje veje mir, nauči me, o zemlja, kaj je vdanost, spremeni me, avgust, v ta svoj večer.
Ves dan je vame v mrzlih curkih lilo, kot toča trto klestilo telo. O, koliko tega je že minilo, o, koliko tega morda še bo.
III
Koliko samozvancev sem moral preživeti, kolikerim ničevostim noge poljubljati, koliko zim sam s seboj prečemeti, koliko čudnih jezikov se učiti, preden sem se naučil govoriti z mravljami, preden sem razumel pogovor med travami, preden je prišlo to visoko poletje z blago samoto, škržati in s tabo.
IV
Ob poti rastem in sem poln prahu. Zakaj si se ustavila pred mano? Na mojem čudnem cvetju ni medu, moj sad še vevericam ni za hrano.
Roj os mi znesel gnezdo je v srce in korenine glojejo mi krti.
O, vrezi v mojo skorjo svoje ime, da ga kot biblijo bom bral do smrti!
337
v
Kot seno vise oblački z lat nebeškega kozolca. Na samotni skalni ladji leno plujeva za njimi.
Morje kot dekle v bikinkah se pred nama žoga s soncem. In valovi se z otroki v pesku mirni svet igrajo.
Vse stvari klečijo v senci pri opoldanski molitvi. Kot po blaženi združitvi sijeta nebo in zemlja.
Le ta težki ples škržatov žge nas kakor pesem črncev, neka sveta pesem črncev, temna in kot jantar gosta.
VI
Kot jantar gost je vonj zorečdh žit in poldan je do roba poln tišine, drevesa so omedlela od vročine in zrak vnetljiv je kakor ekrazit.
Zdaj zdaj morda bo švignila z neba neskončno majhna iskra v vso to zrelost, in gobast dim in črna skrepenelost ostali bosta bogu od sveta ...
VII
V strahu se prdvijem k tebi kot v viharju plamen k travi. Kakor topb kruh diši mi blagi mir, ki veje vame.
Pridi, me povabiš bliže, mi z očmi obrišeš čelo in na mizo predme deneš najin zlati hleb ljubezni.
In ko lomiva ga s prsti, nikdar sitimi do kraja, slišim peti v svoji krvi ptice in škržate iz raja.
338
VIII
Popasel
sem goščo tvojih las z jelenjim tekom,
kot mesec v veje sem zablodil vate,
do zadnje jagode ozobal tvoja usta,
popil vso mesečino s tvoje kože
in šel za tabo v ponorel vrtinec
tvoje krvi.
Nikoli nisem vedel, da je sreča, ležati mrtev sredi alg in rib.
IX
Nebo črni se za pogreb poletja. V njem sva se midva kakor med čermi dve srečni ribi skrivala pred svetom teh nekaj sinjih, neresničnih dni.
Ze jutri bova spet v brezimni jati lovila plaha svoj vsakdanji kruh, lomila v mislih najin hlebec zlati in sanjala njegovih mrvic duh,
in kakor vse, kar smrti se ogiba, pazila z budnim prainstinktom rib, od kod prihaja mesojeda riba in kje potuhnjeno preža polip.
X
In spet preinrzni! bom do korenin in sonca komaj še imel za sproti. Kot jabolko bom v skrinjo del spomin in čakal, da boš spet prišla po poti.
Spet ose se mi vgnezdijo v srce in korenine spet načno mi krti.
O, vreza v mojo skorjo svoje ime, da ga kot biblijo bom bral do smrti!
339