Dopisi. Iz Ptuja. (Študentovska kuhinja. Prošnja do slovenakih domoljubov.) Nibče ne bode tajil, da 8e razširja po apodnještajarskih mestih, koder so gimnazije , nek slovenakim dijakom sovražen in poguben duh, rekel bi, duh graškega mestnega zastopa. Naravna posledica se že pojavlja in ae še bode. Slovenski dijak ne najde več v teh mestih tacib in toliko podporuikov in dobrotnikov za svoje nauke, kolikor mu jih je treba. Žalostna reanica je, da je nemčursk trgovec na alovenskili tleh, kojega najveo bogate in prežive slovenski prejenmiki, dijaku, ki ga je prosil hrane, dnri pokazal, češ: ,,Slovencn ne dam ničesar!" Tako brezsrčno in nečloveško postopanje naših nasprotnikov in odpadnikov bi utegnilo za slovenski inteligentni naraščaj opasno biti. Skrajni čas je torej. da začnemo sami nadarjene a uboge slovensko dijake srednjih šol podpirati a tem, da takoj nstanovimo v spodnje-štajarskib mestih, Mariboru, Celji in Ptuji, študentovske kubinje, da tako odpomoremo istiniti živi potrebi. Učimo se iz preteklosti! Slovenska dobrotljivost in požrtvovalnost je nam štajarskim Slovencem naklonila največjega moža : Slomseka. In alavni pokojni vladika je večkrat očitno rekel: nBrez pomoči blagoduanega mešnika bi tudi jaz nikdar ne bil v šole prišel, nikdar svojega cilja dosegel." Pomislimo, koliko slovenskih razumnikov brez razlocka stami se ima za svojo eksistenco največ raznim dobrotnikom in podpornikom zabvaliti! Posnemajmo tedaj blagega dobrotnika Sldmšekovega — Pražnikarja! Glede na prej rečene razloge, ao Ptujaki Slovenci meseca septembra t. 1. ustanovili v Ptuju v aamostanu velečestitih gg. oo. minoritov dijaško knliinjo za nadarjene, pridne a ubožne dijake, ki tukajšnjo nižjo gimnazijo obiskujejo. Ljudomili g. gvardijan je z veseljem in velodušno kuhinjo, prostore in vse potrebno za ta plemeniti namen dovolil in oskrbel, in izrečemo mu tukaj v imenu slovenske učeče ae mladeži ptujake prisrčno zahvalo za to. Posebni, v ta namčn izvoljeni nadziralni odbor gg. profesorjev ima atrogo cnvati in gledati na to, da se bode hrana sam6 viednim in potrebnim dijakom delila. (Konec prili.) Iz Negove. (Oakrunjenje praznika.) fKouec.] Zares čedalje slabeji sad rodi toliko prebvaljena liberalna omika. Vendar 8 tem pa ni rečeno, da bi ne bilo nobene izjeme pri nas. Ne! Hvala Bogu znajdejo se goete izjeme, posebno so še kmečki fantje skoraj vsi pridni in pošteni. Le poglejmo te rogovileže, katere so žendarji pozaprli. Niti ednega kmečkega sina ni med njimi, marveč sami ubogi hlapčeki. Tak vam krvavo zaslužene denarje, na ta dan zapravlja in ko se napije, okrog cerkve razsaja, da je groza, in tako Bogu posvečen dan skruni. Nekateri med njimi celo leto ni pri pridigi, aaj nima easa iti, mora ali v gostilni sedeti, ali kar še je mnogo grše in budobniše, krog cerkve s amodko v ustih se sprehajati ali postopati. Iz tega izvira, da so te svečanosti, katere so bile nekdaj Ijudstvu v blagor, eedaj mu v gorje. Njih namen Boga častiti ae še sicer v cerkvi atori in pride tudi mnogo prav pobožnih kristijanov v cerkev. Ali zunaj cerkve 8e slišj vriskanje, •preklinjanje in petje, da je cloveka groza. Saj je lahko mogoče, da v peklenskem brezdnu tudi grje ne mora biti. Žendarje sicer storijo svojo dolžnost, vendar kaj pomaga, ako jib na jednem kraju preženejo, saj se zopet na drugem zbirajo. Da se pa tem nerodnostim ali bolje rečeno skrunjenju praznikov v okom pride, mislim, da bo najbolji pripomoček, če se pri cerkvah, kjer se s takimi djanji Bogu poavečeui dnevi akrunijo, proščenje ali žegnanje prepove. Ko namreč bi proščenja ne bilo, bi gotovo vsi ti — iz večine tuji ljudje — izoatali. Zelo nepotrebni so poaebno taisti krtmarji, kateri pod prostim nebom svoje vino točijo. Za potrebne Ijudi imata že naša dva krčmarja dovolj vina. Posebno dobro bi pa bilo, ko bi ae taisto nemčursko motovilo 8 avojim ,,ringelšpilom** spodilo, naj bi svoj kolovrat kje drugje potakal in svoje lajle gonil, da ne bi tako rekoe že pred cerkvenimi durmi, ljudem denarja iz žepa jemal. In še jedna taka stvarica se je privlekla, od sv. Duba a avojo ropotijo, katera je celo božjo službo z neko piščalko, na prostoru pred o.erkvo zvižgala. Mož je že precej starovičen ali prileten, vendar je še pa celo otrooji, in svetoval bi mu, da ako že piskati mora, naj avojo kramo tje postavi, od koder se vaaj v cerkev slišalo ne bode. Pri vsem pa se dela več nečasti kot c-asti božjemu imenu na ta dan in zategadelj je ta svečanost pri našej cerkvi nepotrebna in akodljiva Bila bi dobrota, ko bi se priliodnje leto opustila, saj se dela Bogu nečast in tndi poštenim farmanom sramota, posebno, ker bi se s tem vaetn tujim fantalinom ne dala priložnost, zbirati se pri našej cerkvi in razgrajati; vsacega bralca opozorim na to, da so bili razgrajavci iz tujih župnij, imen ne bodem navedel, ker moj namen ni, koga žaliti, ampak samo toliko, da se naši župniji ta aramota ne pripiše. Iz Ruš. (Petindvajaetletuica Smolniške cerkve.) Nekdaj so za božjo čast vneti kristjani mnogo lepih cerkev postavili in drago oskrbeli, sedaj je kaj takega zelo redko. Zato zaaluži pokojni Luka Hleb, bivši kmet na Smolniku, občno pohvalo, ker je dal s pomočjo svojih aosedov in Smolničanov večjidel na svoje Jastne stroške prostorno in lepo cerkev na Smolniku postaviti in jo z vsem potrebnim dobro oskrbel. Povod in zdatno pomoč k tej postavi ao dali prečastiti g. kanonik Marko Glaser. Rajni niiloatljivi žkof so bili dela tako veseli, da so se aami na visoko Pohorje potrudili in Smolniško cerkev v nazočnoati 9 duhovnikov dne 28. okt. 1861 posvetili in v njej prvo daritev sv. mešo v zahvalo in Bogu ua čast darovali. Od tiste dobe do zdaj se je odslužilo v ti cerki 1928 sv. raeš in 3oO0 Ijudi obbajalo. Naj bi ta sv. opravila bila v pomoč in tolažbo vsem živim in mrtvim dobrotnikom te cerkve, posebno pridnemu ustanovniku Lukežu Hlebu, kateri že od dne 29. avg. 1874 zraven svoje toliko drage cerkvice v Bogu mirno počiva. Letoa na Šimonovo bo doteklo 25 let, kar je bila omenjena cerkev posvečena in spodobi ae, da se spomin tega veselega dne in toliko blagega ter truda polnega dela s petindvajsetletnico vredno obhaja, in da Bogu in Mariji, katere brezmadežnemu spoč-etju je ta cerkev posvečena, za vse dodeljene in sprošene milosti in dobrote dolžna čaat. To namerava tudi sedanji Luka Hleb, vredni sin svojega pobožnega očeta, storiti a pomočjo za božjo čast vnetih Smolničanov in v ta namen bo v nedeljo pred vaemi Svetniki 31. okt. sbod pri Smolniaki cerkvi z rano in slovesno pozno božjo alužbo in pride procesija iz Puščave in Ruš, k njej se bode gotovo mnogo pobožnib duš s Pohorja in aoseščin pridružilo. »Siavite spomin svetosti božje. Hvalite Gospoda z nebea, hvalite ga na višavah." Ps. 148. Od sv. Lovrenca v Puščavi. (N e k a j o n a šihnasprotnikib.) Pretekloleto je bilo nekaj kmetov iz naše okolice na veselico kmcekega bralnega društva v Ruše povabljenih. Kako so se veseli in zadovoljni vrnili domu, ter niso mogli prehvaliti, kako so se dobro imeli in zabavali! V njih se je hitro misel aprožila tudi pri sv*. Lovrencu tako društvo osnovati in kmetom priložnost dati, da bi se mogli tudi po teškem delu kedaj v družbi s svojimi sosedi in prijatelji avojih skrbi otresti. To ae je tudi zgodilo. Društvena pravila so se od c. k. deželne namestnije potrdila in se je tako društvu dovolilo, s petjem, godbo, plesom. igro itd. ae razveseljevati. Društvo se osnuje in vabila razpošljejo vsem naaim in tndi nekterim dalnjim kmetom, vsem tržanom do dveh, katera sta nam že prej svojo pesnico zapela. Pa zdaj — tresoč se, obračajo naši nasprotniki vabila — : ,,Je vae bindiš — vabilo pa ne Einladung — veselica pa ne Unterhaltung — oj, tam se bo vse slovensko govorilo — kaj še bo vse na svetu ? res, naša nemška špraba je na zgubi. Pa to ne sme biti, atorimo, kar je v našeh močeh!" Tako so se pogovarjali hujskači in slednjič tudi storili. Pri prvi in drugi veaelici ao naeprotovali aamo z jeziki — plitve glave so jim verjele, pa pri tretji veselici so avoje aovraštvo do vaega, kar je alovenskega, v djanju skazali. — Ako ravno druatvo, katero ima poatavna pravila, aamo vabljene goste in ude k veselici aprejema in zborovanje politični goaposki naznani, nima policijske ure, je vendar naše društvo terjalo plesno licenco, pa se mu je odbila brez poatavnega uzroka, Zakaj ? Pri veselici še ni bil program končan, že prideta dva zagrizenca a pomočjo, ter ata a ailo vae deležnike ve3elice odgnala. Valed njibovega nepostavnega poatopanja je nastal resnično nemir; pa ,,škandal", kakor oni pišejo, ne, in kar je bilo, to so sami naredili, da zdaj lahko po ,,Marburgarci" žvečejo, kakor cukranega polža, njihove trančarije. Dobro, saj to sami ne verujejo, manje pa še drugi. Namen je le ljudi hujskati, sebi in drugim pa ljubi mir kaliti. Kaj pa bo sodnijska obravnava, s ktero tak atrašijo, prinesla ? Ako dvakrat rečem — zadenem, da se jim bodo nosi pobesili.