Resen opomin Rešimo doraščajočo mladino propadanja Žalostno, toda resnično dejstvo nam daje pobudo, da izpregovorimo nekaj načelnih besed o enem izmed najaktualnejših vprašanj. Nedeljski »Slovenec« priobčuje članek »Štirje izmed ljubljanske mladine«, ki se začenja z besedami: »Potepuštvo ljubljanskih otrok postaja pravo zlo našega mesta« in je v njem opisano policijsko zaslišanje štirih učencev meščanske šole, ki so vlomili v neko pisarno in pokradli nalivna percsa, ravnila, računska ravnila, šestila, izvrstne svinčnike in podobno blago. Pri tem konkretnem primeru nam ne gre za dejanje samo, ki je za današnjo dobo zelo značilno, pač pa se hočemo pomuditi predvsem pri vzrokih. Današnja doba — doba gospodarske in socialne krize — doba krize družine, daje najlepše povode za mnoga stranpota naše doraščajoče mladine, za mnoga dejanja, katerih posledice bo težko občutil narod v svoji bodočnosti, ako se s pravočasnimi ukrepi ne odstranijo vzroki, ki vodijo že otroke na pot propasti. V poslednjih letih je postala borba za zaslužek zelo težka in dohodki posameznih stanov se od leta do leta zmanjšujejo. Zaslužek očeta je včasih zadostoval za preživljanje družine. Obrtniki, delavci, kmetjc, javni in privatni uslužbenci so včasih mnago laže preživljali svoje družine nego danes. In ker jc možev zaslužek preskromen, odnosno največkrat za vso družino nezadosten, je morala tudi žena pohiteti za zaslužkom. Otroci prepuščeni ves dan samim sebi ubijajo čas z vse mogočim, le redko s čem koristnim in polagoma zapadejo pod vpliv ulice, ki v vzgojnem pogledu vpliva nanje samo negativno. — Kako mamljive so reklame za kino-predstave, ogledati si je treba junaka filma. — Kako si preskrbi denar, če ga starši ne premorejo, o tem daje ulica dobre nauke. Ukrasti doma knjige in jih prodati na starini ali na dijaškem sejmu, in priti do denarja, to so navadno šele začetni nauki škodljive okolice. Časopisi poročajo na senzacionalen način o raznih zločinih in ko pride deček v pubertetno dobo, se začne za take dogodke živo zanimati, in želja po posnemanju prevzame mnoge, ki so prepuščeni samim sebi. In ko taka mladina zavije s prave poti, tedaj se očita domu — očetu in materi, ki nista dovolj pazila na svoje otroke. Za nas pa nastane vprašanje: Ali so res starši krivi, če zaidejo otroci na kriva pota? Ali ne žene staršc ravno skrb za otroke, da se od jutra do večera pehajo za zaslužkom? Ali ni ravno skrb za otroke odtrgala v teh težkih časih tudi mater domu? Kdo je torej kriv, če so otroci prepuščeni samim sebi, prepuščeni negativnemu vplivu ulice? Šola! Tudi ta nosi svoj delež na tem in prav nanjo valijo laiki mnogo odgovornosti zaradi pokvarjenosti današnje mladinc. Toda vse učiteljstvo osnovnih, meščanskih in profesorji srednjih šol moramo ugotoviti, in v tem smo si menda vsi soglasni, šola danes ni več vzgojevalnica, marveč samo še učilnica. Učni načrti za osnovne, meščanske in srednje šole so prenatrpani s snovjo. Učitelj je postal su- ženj predpisanega gradiva, ki ga mora predelati — kje naj najde še čas za vzgojo? Snov, ki je bila pred leti predpisana za tretji razred, se mora sedaj predelati že v drugem, cna iz četrtcga že v tretjem, višja narodna šola pa ima tako obsežeri. učni načrt, da ga jc nemogoče obdelati. Isto velja za meščansko — isto za srednjo šolo. Učitelji najobčutneje opazujemo pomanjkanje vzgojc, toda danes smo samo še učitelji, kajti vzgojitelji biti ne moremo. Neštetokrat doživlja učiteljstvo v svojih razredih manjše ali večje tatvine. Od ukradenega kaščka kruha, jabolka, svinčnika in peresa, pa do denarja, in tudi do vlomov v katcdre in šolske omare pride tudi že v osnovnih šolah. In če se je krivce izsledilo, se je navadno ugotovilo, da je velika beda vzrok rnnogim takim dejanjem. Iskati je torej treba krivdo predvsem v razdrapanih socialnih razmerah sedanjega časa in potem šelc se lahko pogleda tudi po drugih okolnostih, ki to podpirajo in povečujejo. Če torej temeljito premotrimo vse vzroke tako čestih pojavov pokvarjenosti mladine, moremo priti do zaključka, da je treba početi z zdravljenjcm takrat, dokler je bolezen še v začetnem stadiju. Mnogo je doslej mor da že zamujenega toda dalo bi se še pomagati, le začeti je treba. Ta>ki primeri, kot je oni v začetku omenjeni, se dogajajo največkrat po mestih. ln če moramo ugotoviti, da krivda za vse to v ogromni večini ne zadene doma in šole, jc treba misliti na snovanje posebnih zavodov internatov, ki bi lahko brezplačno prevzemali v oskrbo in vzgojo otroke, katerih družinske razmere nudijo najboljše pogoje za moralno propadanje. Ne grc tu samo za rešitev onih otrok, ki beračijo po cestah, ali ki so sicer povsem prepuščeni vplivu ulice, gre marveč tudi za vse otroke z raznimi telesnimi in tudi dušcvnimi hibami, za one z velikim čutom manjvrednosti, ker taki postajajo zakrknjeni in dovzetni za razna nepravilna in nepoštena dejanja. Rešitev take mladine je problem, ki ga moramo reševati z vidika bodočnosti našega naroda. Imamo sicer najraznovrstnejše zavode, toda praksa je doslej pokazala, da je bila doslej oskrbovalnina edina ovira, ko je šlo za to, da se reši otroka propada, ko je šlo za to, da se vzgoji družbi dobrega člana. Nujno je potrebno sprožiti čimprej rešitev vprašanja osnovanja zavoda za celodnevno zaposlitev s fizičnim delom vseh onih otrok, ki so zapuščeni, prepuščeni samim sebi ali vplivu ulice, ali ki postajajo vsled raznih vplivov delomržni, zakrknjeni in prav zaradi tega zelo dovzetni za vsc kvarne vplive. Za one, ki pa so zaradi katerih koli razmer ali vplivov že povsem zašli na stranpota, bi bil potreben zavod, v katerem bi se skušali vrniti na pravo pot in vzgojiti v dobre državljane. Rešitev tega vprašanja ne spada več v naš delokrog, marveč pride to v dolžnost družbe, ki je dolžna skrbeti za zdrav naraščaj svojemu narodu. — Ako se nc bo pravočasno mislilo na rešitev tega problema, bo postalo to pravo zlo vsega naroda.