S sladko otožnosljo gre človek na minuie lepe čase. v bodočnost pa si misel ne upa .. . S'ovensko učitoljs.tvo je doma in v vojni storilo popoino svojo dolžnost. Čitajte izkaze o prispevkih in delu šole za Rdtči križ! Števiike naj govore! Ozri se na sveže grobove junakov učiieljev -— na vseh frontah spijo nevzdratnno spanje. Komu ni segla v srce pretresujoča vojna tragedija Dolenc Simončič? V krvi in delu. žrtvuje slovensko učitdjstvo dovolj! A'i ste čitali poročilo o seji dež. odbora? Prispevki so dovoljeni, le gospoda na Bk*iweis'jvi cesti tira cb.abljenega uradnega šimeljna po razvcženi biatni cesti in bati se je skoraj, da obtiči voz v globoketn blatu. Na Hrvatskem je dobiio učiteljstvo že zdavnaj nam že obetaui državni pnspevek in si je moglo šc pravočasno omisliti najpotrebnejše. Zato je pa tem žalostnjši naš slovenski učiteljsin B žič, ko ti prezeba prehlajena jadtia-deca z ihtečo materjo v mrzii sobi in misli na očeta, ki je tam daleč, daleč ... In nič čudnega ni potem, če prideš s fronte v ne ravno paradni un>formi in porastel pred visokega Ijubljanskega gospoda in ga prosiš za besedo, pa te odpravi kot setn bil odpravljen jaz. Čujtel G ispod je imel v pisarni stranko in ko sm to videl, sem zaprl vrata m zopet st^pii na hoduik. Odprla so se vrata pisarne in gospod je vprašal med vrati sto^eč in za kIjuko držeč: »Ali je kaj glede oprostitve•"" Ce bi ga bil tozadevno hutel kaj poprositi, bi se zaprla vrata in reklo bi se: BSte že opravilil" Ker sem pa imel drugo željo, je stopil visuki gospod in se toliko ponižal, da je šei s slovenskim učiteljem par korakov po — hodniku, To je preziranje in dokaz pomanjkanja olike, tako se ne občuje z učtteljem vojakom, ki prihaja s fronte!