,,NOČEM, DA BI MI KDO KAJ PODARIL!''
BOŽIČNA ČRTICA - LOJZE PODOBNIK
Tisto leto o božiču ni zapadel sneg. Bil pa je na sveti večer oster mraz in na tleh, kakor kamen trdih, so se lesketala majhna, svetla ledena ztnca. V mraku zimskega popodne je stala na oglu ceste stara ženica, vsa prepihana od mrzle buvje, in prodajala božična drevesca. Obuta v velike moške škornje je stopicala sem in tja, na glavi pa je imela poleg rute še velik klobuk.
»Staba kupčija,« je venomer mrmrala, »pet dreves mi bo ostalo, kakor da bi Ijudje ne vedeli, da je tudi leios božič...«
Božična drevesca, nataknjena na tesene ktiže, so stala okrog nje in dehtela kakor tnajhen smrekov gozdič. Okoli drevesc pa je bodil ie nekaj časa bled, suhljat deček štirinajstih lei. To seveda godrnjavi starki ni bilo pogodu.
j>Kaj pa prav za prav hočeš?« ga je jezno nagovorila. »ni prav, da tako posiajaš iu okoli in zijaš vame!«
»Mislil sem, da bi se dalo morda kaj zaslužiti,« je skrontno od-govoril deček.
»Pri meni?« se je zasmejala ženica, »ha, ha, jaz sama nič ne zaslužim!*
Tedaj je phšla mimo lepo oblečena gospa, se us/avifa pti dre--vescih, stopila k največjemu, ga pogledala in — fcer ji je ugajal -¦¦ vprašala po ceni.
»Lepo je zrasla fa jelka, kaj ne,« je odvrnila siarka, »dam jo vam za trideset dinarjev, kev je že sfcoro božični večer in ne bi rada še dolgo čakala na kupce ...«
»Podariti si ne dam ničesar,« ji teče mlada dama, »tu imate StirU deset dinarjev! Seveda vzamem drevo le, če mi ga vaš deček odnese na dom ...«
»To lahko s/ori,« odvrne statka in se zadovoljno smehlja, ko spravlja denar.
Mali, šibki deček se je oprfal z božičnim drevescem in ga nesel z gospo ne daleč, v njeno stanovanje. »Najlepša hvala,« rmi teče dama pri vratih in potegne iz torbice srebtnjak. xln  tole je zate.«
»Toda to je ...«, je jecljal deček, »saj to }e celih dvajset dinarjev, toliko pa nisem zaslužil... in vbogajme ne maram ničesar...«, je končno izbleknil.
Dama se je zasmejala. »Škoda,« mu reče, »mislim pa, da bi ti ne bilo treba ponavljati besedi, ki sem jih jaz pted kratkim rekla starki. Kaj se to pravi, podariti si ne dam ničesar? Saj je vendar božič!«
Stisnila je njegovo od mraza modrordečo roko okoli novca In ga prijazno odslovile.
66
Janko, tako je bilo dečku ime, je bil siro> mašen deček, kakor dosti drugih v mestu. Toda ravno zato, ker je bil gotovo tevnejši od osfalih, je prišel sedaj srečen nazaj k starki.
»No?« ga je vprašala, »si napravil dobro kupčijo? Sedaj pa \e pojdi k materi, danes tu ne bo več zas/užfca.'«
»Nikamor se mi ne mudi,« ji odvrne )an-. ko in vsa veselost mu na mah izgine z obraza.
»Hm,« je zagodrnjala starka, rekla pa ni ničesat.
»Jaz sedaj odhajam!« Pričcla je z motvo* zom povezovati preosiala drevesca.
»Pomaga/ bi vam nesti drevesca,« je rekel Janko plašljivo in ji je hotel odvzeti sveženj.
»Toda jaz ne morem plačati tako kakor bogati Ijudje,« reče siara ženica in ga hoče odriniti v sttan. »In zastonj ne matam niče' sarh
Toda ko vidi, da ima deček solzne oči, mu teče bolj milo: »No, pa pojdi!« in prične stopati s počasnimi koraki naprej. Drevesca, ki jih je Janko nosil na hrbtu, so bila teika, toda dišala so tako fepo, da je deček fcar po= zabil na svoje breme.
»A!i nimaš staršev,« ga vpraša žena s frdim g/asom, ne da bi se ozrla nanj.
»Imam samo staro mamico,« odvrne <fe ček, »toda ne tu v mestu, temveč na deželi. Mislila sva, da bom dobil delo v mesfu.«
Starka ni rekla na to ničesar, kaj pa naj bi mu tudi odvtnila.
Prišla sta na konec mesfa, zavila skozi velika vežna vrata preko temnega dvorišča in dospela do vtat starkinega stanovanja, ki jih je žena odklenila.
»Pusti dtevesca pred dun mi,« mu reče starka. »V mo* jem stanovanju ie dolgo ni bilo božičnega drevesca...«
»Lahko noč!« pozdravi de-ček,    potegne    čepico    in    se
obtne, da bi odšel. »Vesel Roiič!« bi tnoral reči, toda beseda mu je zastala v grlu.
»Stopi vendar noter!« mu reče nevoljno ženica, »lahko dobiš krožnik juhe!«
»Hvala lepa — ne maram — nočem, da bi mi kdo kaj...«
Starka je napravila luč. To, kar je ravnokar izbleknil deček, se ji je zdelo ie kar preveč.
»Zapri vrata!« ga jezno opozori, »ali misliš, da kurim zato, da bo dvorišče toplo? Vstopi noter in sedi; seveda posebno lepo ni prl meni.K
»Meni se zdi pa prav lepo,« ji hvatežno reče Janko. Sobica je bila sicer preprosto opremljena. razen postelje, skrinje, mize in dveh stolov ni bilo ničesar v njej; toda bilo je prijetno toplo, na steni je tiktakala ura in pred seboj je deček imel krožnik iople in lepo diieče juhe. Na drug stol je sedla starka, ki je odložila pokrivalo in slekla težke škornje, — sedaj je bila kakor vsaka druga stara ženu, kakor njegova stara mamica, in njeno godrnjanje je bilo gotovo satno na* vada, tako si je mislil Janko.
»Kaj pa misliš danes še storiti, saj nimaš stanovanja?«
j>Ne, nimam, pa tudi denarja ne za prenočišče!«
»Potem lahko prenočiš pri meni, ne 60 n(č stalo!« mn ostro reče ženica.
Janko postane rdeč kakor kuhan rak. »Toda podariii...«
»Ti neumnl deček!« se jezi starka. »Ze zopet si ne rfa ničesar podarili! Take besede morajo spraviii človeka v slabo voljo. Že nes kajkrat si to rekel in še celo danes, ko je sveti večerl«
Brez besed gre deček k vratom in jih odpre.
»Kam pa hočeš sedaj?« mu reče starka vsa iz sebe. »Saj ti želim vendar dobro, kaj sem ii storila žahga?«
Toda Janko je šel le do drevesc, ki so stala pred durmi, odirgal od enega precejšno vejico in se vrnll v sobo. Dal jo je na mizot zraven pa pnložil svoj zasluženi srebrnjak.
»Tafco,« reče in se veselo nasmeje, »sedaj mi ne smete ničesar več očitati. To, fcar je na mizi, vam poklanjam za božič.«
»No, le čakaj, ii maii nemarnež!« mu hudomušno reče starka in debela solza ji spolzi po licu. Nato pa stopi k skrinji, jo odpre in poišče v njej nekaj starih ostankov božičnih svečic. Čeprav so bile stare, so vendarte gorele in prijeten vonj po za/.gani smrekovi vejici, ki jo je Janko držal nad plamenom, je napolnil vso izbo. Janko je imel skromen, ioda lep božični večer; obema, starki in dečku, je bilo mebko pri duši.
68