MED KNJIGAMI
NEKAJ MISLI OB UDOVICEVEM OGLEDALU SANJ
Udovičeva lirika kaže, da njen avtor ne ljubi poenostavljenih shem, ki bi jim nasilno podrejal življenje; najraje izraža prav življenjska protislovja in vznemirjajo ga stara, večna nasprotja, ki jih prinaša življenje.
Jutro poje kakor pisan petelin, zleti na streho, sede na drevo, sede na plug,
pravi v pesmi Vedro je lice stvari, toda:
Ruša pod drevesom
pa ve:
Ves dan rije
krt pod vijolicami,
Odnos do življenja, kakršen se nam razkriva v njegovih pesmih, bi lahko na prvi videz imenovali deziluzijo, vendar bi bile zanjo najprej potrebne naivne predstave o svetu; Udovič pa ne verjame v lepe pravljice, zategadelj ni grenko razočaran, saj gleda življenje kompleksno in z neko moško stoičnostjo sprejema, kar mu prinaša življenjski tok.
Jožetu Udoviču niso neznana najbolj skrajna čustvena stanja, ko se zdi človek tujec samemu sebi in ljudem in si išče trudoma in z neizprosno voljo lastno podobo:
Noč,
v meni je temnejša daljava,
kakor je tvoja,
hodim po nji
in če srečam sebe,
vidim: tujec me gleda
iz lastnih oči,
pravi v pesmi Sveti mi, noč. Toda kakor doživlja grozo osamljenosti, tako se ji tudi upira in ni zgolj pasivno bitje, ki bi voljno in vdano prenašalo, kar mu prinaša življenje.
455
V dušo je ožgana
beseda:
Tiplji iz dneva
o noč,
išči, predri pajčevino, reši iz dna se pojoč.
Beseda
Tak moralni impulz ni izraz apriorističnega optimizma; preizkušen je v notranjih krizah in neznani mu niso najbolj temni dvomi, prav zategadelj je toliko bolj dragocen. Udovič torej svojih kriz ne posplošuje in ne izvaja iz njih nekakšnega sklenjenega nazora o absolutni alienaciji; značilno zanj je, da tudi v ciklu Večer igra Chopina, ki je zapet v temnem molu in je eden najlepših in najpretresljivejših v zbirki, čuti svetle vzgibe v sebi.
in vendar slutim ladjo, sanjam jadro, sanjam čisti val.
Sonata za Ariadno
Udovič zelo intenzivno doživlja vse, kar je v človeku človeškega; v njeni živi izrazito poudarjeno zaupanje v človekove pozitivne etične moči, ki nenehno strme v nove in višje moralne kvalitete. Ta vera je prav tako pristna in nedeklarativna, kot je pristen pesnikov obup in dvom, in Udovič je brez napačnega ganjenja vznemirljivo pomirjen, toliko lepote odkrije prav v človeški protislovnosti.
Udovičev pogled na človekovo usodo ni statičen in ne vztraja pri enotnih pogledih na življenje. Tako je njegova lirika razsežna, ker ni preprosto enosmerna; Jože Udovič ne gleda življenja nenehno z istega zornega kota, zato ga tudi ne doživlja utrujajoče enolično, ampak v njegovi bogati protislovnosti, saj se z različnih točk razgleduje po življenjskih pokrajinah. Tako je njegov lirični svet dinamičen, kljub temu da Udovič ni lirik, ki bi se izpovedoval s pretirano čustveno razgretostjo; njegova lirika razodeva osebnost, ki zmore premagati trenutno razpoloženje in s trezno, možato umirjenostjo presoditi objektivno ceno življenjskim pojavom.
Ni naključje, da se v Udovičevi liriki tako vztrajno ponavljata dva pojma, pojem svetlobe in teme; med njima je dovolj prostora, da lahko izrazi pesnik najrazličnejša občutja in najde tako ustrezen korelat svojemu duševnemu valovanju. S tem neopazno privzdigne svet in človeka v nekakšno metaforično alegorijo in na tej privzdignjeni ravni izpoveduje svoja lirična občutja. Pri Udoviču celo narava dobiva čisto poseben pomen in je tako rekoč del njega, saj se pesnik pogostoma prav enači z njo. Narava ni objekt izven njega, ki bi živel samostojno življenje; ne, podredila se je pesniku in njegovim vizijam in ponazarja njegovo življenje. Kakor resa, ena izmed njegovih lepih razpoloženjskih pesmi, zgovorno kaže, kako je meja med njim in naravo krhka in zabrisana.
456
Vse, kar je vzklilo
ob robu poti.
kar se je odprlo
na kamnitem krasu srca,
je cvetelo
drobno in višnjevo,
drobno in višnjevo,
s temno kapljo o cvetu,
kakor resa
o zgodnjem ivju,
kakor resa
o medlem jesenskem soncu
zastrtih dni.
Udovičeva izpovednost ni preprosto shematična in pregledno racionalno urejena, tako da bi zlahka opredelili njeno naravo; v njej se nenehno oglaša preteklost in vizionarno je zamaknjena v prihodnost. Skratka, otrok je naše dobe, ki je zavrgla vseskozi zgledno urejenega apoliničnega nadčloveka. Udovič sam jo v pesmi Ogledalo opiše takole:
Temno ogledalo globine, od kod so vse te podobe v prsih, o srcu, v očeh.
Brez njih me ne bi bilo,
vem, prihitele so od vseh strani
skozi daljave časa, skozi čas daljav.
iskale so se in se združile,
da je nastalo moje bitje.
Že naslov Udovičeve zbirke, Ogledalo sanj, je značilen: Jože Udovič ustvarja krhki sanjski svet in v vizijah izraža svoja spoznanja o življenju. Udovič se izraža v fantastičnih zvezah; ta njegova privrženost fantastiki je razumljiva, saj je njegovi tematiki taka stilna orientacija najbližja; osvobojen je formalne logike in faktografskih vezi in oblikuje snov po drugih, idejnih vidikih, primernejših njegovi lirični izpovedi: svoja že odmišljena, abstrahirana spoznanja, ki si jih je ustvaril o življenju, svojo resnico o svetu znova konkretizira, vendar tako, da v novih, fantastičnih razmerjih ohrani globljo podobo življenjskih pojmov in njihov intimni, površnim očem prikriti značaj. Resnica, ki je bila do zdaj zastrta, se nam v novi zvezi, v novem zaporedju dejstev nenadoma razkrije in ožarjeno vidimo kot središče stvari, kar smo prej komajda slutili. Kot primer lahko navedemo značilni pesmi Mala nočna glasba in Grad, ki rasteta iz diametralno nasprotujočih si razpoloženj in katerih idejo je lahko pesnik prav v fantastični preobleki tako močno izrazil. Prav zavoljo tega je Udovičeva lirika problemsko izostrena, saj ima bolj žive poteze kot stvari same: Udovič ustvarja take zveze, da je tisto, kar je za idejni poudarek najbolj bistveno, izpostavljeno, vse nebistveno, pogled zastirajoče, pa odpade kot ne-
457
potrebni, obtežujoči material. Kljub temu v Udovičevi sproščeni fantazijski igri vez z realnostjo ni pretrgana, saj je ne snuje samovoljno; v njej je v veljavi le smotrn red, red zamisli, katere izvor pa ni nasilna konstrukcija, kajti pesnikova ideja se hrani iz globokih, intimno doživetih spoznanj.
Svojevrstni idejni vsebini Udovičeve poezije ustreza tudi njena formalno estetska podoba, ki nikakor ni več vezana na stare, normativne kalupe. Novi vsebini, prirejeni po novih ustvarjalnih načelih, ustreza Udovičev izraz, ki je iznajdljiv in rafinirano voljan, tako da v nas gibko zaigra klaviatura Udoviče-vih kompliciranih razpoloženj. Ta razpoloženja ustvarja Udovič največkrat s pomočjo metaforike; prav zaradi neverjetne izbrušenosti, s katero najde najtanjšim miselnim odtenkom ustrezno prispodobo, pa se mu le-ta ne javlja kot nekakšna metaforična slikovitost, ki bi bila sama sebi namen; le svojo vizijo o življenju izredno skrbno s tenko uglašenim posluhom za notranjo ubranost verza izraža s pomočjo metaforičnih zvez, ki se kljub novosti in izvirnosti vTste v izredno čisti, naravni liniji, da se nam zdi, kot da jih že od nekdaj poznamo in da so tako rekoč del nas samih.
Marjan   Brezo v ar
458