Obnova kulturnozgodovinskega spomenika v Zavogljah
Malokdo je vedel in ve, da spada cerkev Sv. Urha v Zavogljah med redke kulturao-zgodovinske spomenike občine Moste-Polje, ki so proglašeni za zaščitene spomenike prvega reda.
Cerkvica s pokopališčem je bila znana že vsaj v petnajstem stoletju. Stoji sredi majhne, urbanistično neurejene vasice kmečkega videza z dvanajstimi hišami. Videz nekaterih elementov na njej kot tudi zgodovinski razvoj okolja tiste dobe pa da vedeti, da je cerkev dosti starejša, da so jo po vsej verjetnosti že v 12. stoletju kot patronalno cerkev zgradili plemenitniki Gallenbergi, lstniki gradu na Ostrem vrhu (Osterberg) v vzhodnem delu kašeljskega hriba nad dolino reke Besnice. Razvaline tega gradu so vidne še danes. Tu je namreč okoli leta 1015 Artolf II. Svibenjski zgradil grad kot ministerial deželnih glavarjev grofov Spanheimov, ki so imeli svoj grad v Ljubljani.
Predvsem pa se cerkev omenja leta 1529, ko naj bi jo požgali Turki, ki so v tistih časih bili često na roparskih pohodih po naših krajih in jib je ljud-stvo imenovalo tudi šiba božja. Iz tistih dni obstaja med lukajšnimi ljudmi ustno izročilo, ki je globoko zakoreni-njeno med njimi in pravi, da so Turki po osvojitvi cerkve in obrambnega ta-bora, ki je stal v neposredni bližini na sedanjem posestvu Franca Porente, v cerkvi nastanili konje in cerkev spre-menili v konjušnico. Zaradi nepazlji-vosti stražarjev, ki so bili prepričani, da so okoli sebe vse pokončali, se je v cerkev lahko pritihotapil cerkovnik in konjem z voskom namazal zobe. Drugi dan in tudi naslednje konji za-radi z voskom namazanih zob niso hoteli ne piti ne jesti. Turki so zato obdolžili svetnika, kateremu je bila cerkev posvečena, oziroma so za to, da konji niso jedli, obdolžili tudi sebe, češ konji ne jedo zato, ker smo skrunili krščansko svetišče. Zato nas ta svetnik kaznuje. Drugi dan so Turki cerkev cakoj zapustili in konj, ki je zadnji šel iz cerkve, je s kopitom brcniil v vrata. Od tedaj se v vratih vse do danes pozna odtis kopita turškega konja. Turški vojak pa je iz jeze, ker jim je ta svetnik tako zagodel, z mečem večkrat udaril po istih vratih. Tudi ta izsek s sabljo se v vratih dobro pozna. Vaščani oba odtisa obiskovalcem radi pokažejo in ob isti priliki povedo, kako je do tega prišlo.
Cerkev je po požigu in razdejanju ponovno posvetil leta 1604 škof Hren, veliki protireformator na Slovenskem. Kasneje je bila ponovno predelana in pozidana, pač za potrebe ljudi in po gradbenih zmožnostih tiste dobe vse od nekoč ravnega do sedaj obočnega stropa. Sedanja cerkev, ki je gotska, sestoji iz dveh ladij in dveh presbiteri-jev, kar da jasno vedeti, da,sta tu nekoč bili dve cerkvi. Manjša posvečena sv. Marku, večja pa sv. Urhu. Oba presbi-terija sta gotsko rebrasto obokana, večji pa je bogato kamnoseško okrašen z neheraldičnimi grbi, kar jasno kaže na to, da je bil tisti, ki je naročil cerkvi lako bogat okras iz kamna, ki ni Lz naših krajev, resnično bogat.
Na desni strani večje ladje je kip sv. Roka. Ta svetnik in pa sv. Marko sta zaščitnika proti kugi, zato sta posebno v 17. stoletju, ko je na Kranjskem razsajala kuga, imela veliko obiskoval-cev, posebno ob nedeljah po sv. Roku. Zaradi tega se je tu razvila božja pot in cerkev je zaradi velikega števila obi-skovalcev bilo treba razširiti, kar so po vsej verjetnosti storili leta 1633, kot kaže napis nad portalom stranske ladje s tem, da so vmesni zid raed cerkvi-cama podrli in ju zvezali z obokom.
Takrat je cerkev dobila tudi sedanji zvonik, leta 1839 pa po predelavi glav-nega vhoda tudi pevski kor.
Notranje in zunanje stene cerkve so bile poslikane z geometriskimi liki, zunanja zahodna stran pa tudi s fre-skami. Zaradi slabega stanja jih ni bilo
moč obnoviti, kot je to ugotovil že K. Črnologar leta 1899, eden prvih slo-venskih arheologov in akademski sli-kar Alojz Šubic, ki sta sodelovala pri obnovitvenih delih po potresu 1895 leta močno poškodovane cerkve. V no-tranjosti je zanimiv klečalnik pred glavnim oltarjem, ki je bil narejen leta 1909 iz rdečega betona z vmešanimi ribjimi luskinami, ki se ob svetlobi svetijo kot mali diamanti. Klopi so bUe napravljene leta 1838 iz hrastovine. V cerkvi je od leta 1960 v naravni velikosti kip device Marije, ki je nekoč stal v kapelici v Sostrem pri Znamenj-
šku. Na zunanji, zahodni strani cerkve je kamnit relief, ki predstavlja starej-šega bradatega moža, ki plava v reki in nosi na hrbtu otroka, ki kliče na po-moč. Domačini pravio, da je ta relief dal vgraditi pred več stoletji njihov zemljiški gospod, kot spomin na otroka, ki je utonil v Ljubljanici. Na severni strani nad vhodom v stransko ladjo je še en relief v obliko križa postavljene glave različnih starosti, ki naj bi predstavljali Stiri lpme čase.
Poleg teh reliefov sta v cerkev vzi-dana še dva rimska kamna, od katerih eden nosi napis CORONIA CETER-TIATIA.
Cerkev je bila v tem stoletju večkrat obnovljena, nazadnje leta 1982 in je kar v dobremstanju, razen strehe, ki jo bo treba v čim krajšem času popraviti.
K cerkvi spada še pokopališče z ob-zidjem, na katerega so do leta 1931 pokopavali mrtve iz Zavogelj in Zad-vora, saj je ta cerkev zavetna cerkev ljudi iz Zadvora in Zavogelj s petimi letnimi mašami. Zadnji pokopan, toda le začasno na tem pokopališču, pa je bil Avgust Alič, ki so ga leta 1942 ubili Italijani. Po tem pokopu ni bilo tu nobenih mrliških obredov več.
Kakor je bila cerkev skrb faranov in župnišča in temu primerno vzdrže-vana, pa je bilo pokopališče prepuš-čeno samo sebi, saj se zanj ni nihče brigal, niti svojci umrlih ne. Odlok iz leta 1960 je določal, da vsa pokopališča prevzame v svoje roke podjetje Žale, ki pa so se zgovarjale," da so pri tem mišljena le aktivna pokopališča. Tako je to pokopališče propadalo, saj ni bilo v lasti niti cerkve niti Žal. Čas je šel svojo pot in obzidje je začelo razpadati v taki meri, da se je najbližji sosed pokopališča že bal, da se bo to obzidje podrlo na njegovo dvorišče in, da se bodo pokazale krste in kosti otrok, ki leže na tisti strani. Tudi siceršnji izgled teh podrtin sredi vasi je bil vse prej kot lep in ni kazal nobene pietete do mr-tvih.
Zaradi kulturnozgodovinske po-membnosti tega objekta tako za ta kraj kot za občino in iz pobud Turističnega društva Moste-Polje po lepem okolju ter zgodovinskih znamenitosti, ki so tudi turistično zanimivi, je drušrvo vzelo v svoj program obnovo tega zidu in pokopališča. Sprožilo je akcijo ob-nove preko Zavoda za spomeniško var-stvo, župnišča Sostro in Komunalne skupnosti ljubljanskih občin. Izdelava načrtov in finančna konstrukcija stro-škov je trajala tri leta, vse do letošnjega junija, ko je Gradbeno podjetje Beži-grad pričelo z deli. Pod vodstvom in v tesnem sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo bo zid, ki bo ob-novljen v prvotni obliki, to je v fugira-nem kamnu in pokrit z bobrovcem, do srede septembra gotov. Ob tem bo ob zidu odstranjena lesena drvarnica, ki je • močno kazila videz, in izravnano vse pokopališče.
Nagrobni kamni so že prislonjeni na zid, tako da bo vzdrževanje zelenice na dosedanjem pokopališču čim prepro-stejše. Postavljeni pa bodo tudi nam vsem znani, toda že malo pozabljeni litoželezni križi s preloma stoletja, ki so bili tedaj zelo v modi in ki jih bodo dobili z drugih pokopališč in iz zbirke Edvarda Svetka in nas opozarjali na kulturo pokopavanje pred sto in več leti.
Obnova tega pokopališkega zidu je vsekakor velik finančni, predvsem pa kulturni dogodek, saj bomo s tem ob-novili objekt, ki so ga aaši predniki še kako častili in bili z njim zvezani v siabi in dobri uri. Z obnovitvijo zidu bo tudi cerkev dobila veljavo in ugled, ne samo
kot sakralni spomenik, ampak predv-sem kot kulturnozgodovinski spome-nik naše preteklosti, na katero so bili še kako vezani naši očetje in matere in ki je združeval slovenski narod in sloven-sko besedo. Zato naj ne bo nikomur odveč ogledati si to cerkvico, edin-stveno delo sakralne arhicekture naše občine.
Vse, ki imajo svojce na tem poko-pališču, pa prosimo, da ob tej ptiliid ponovno pregledajo spomenike, jih olepšajo in obnovijo, ali pa v zid pokopališča vzidajo enotne plošče 40 x 60 cm, ker menimo, da bo pokopa-lišče, kakršno je sedaj, ostalo enako dalj časa. S tem bodo izkazali tudi pieteto do umrlih svojcev, ki tu leže. EDVARD SVETEK