DR. ANTON POLENEC
PAJKI S T O Š Č A (1021 m)
Naj k popolnejši sliki o pajkih loškega ozemlja prispevajo tudi tovrstne
raziskave Tošča (1021 m) kot drugega (Pasja ravan 1030 m) najvišjega vrha
v Polhograjskem hribovju. Raziskovanje je bilo namenjeno predvsem bukovim
gozdovom, ki pokrivajo severno Toščevo pobočje vse do vrha. Prav pod vrhom
sem (5. decembra 1970) nastavil 8 etilenglikolskih pasti, v raziskovanje pa sem
vključil seveda tudi pot, ki me je vodila od konca hrastniške doline do vrha:
to je pot, ki pelje" od Logarja po grapi pod Žirovnico in Kozjekom po grabnih
in drčah naravnost na Toščev greben.
Ko sem 19. decembra 1970 prvič hotel pregledati pasti, je bil Tošč že do
polovice pokrit s snegom, ki se je potem držal na teh severnih gozdnatih pobočjih
vse do začetka aprila. Tako sem pasti prvič pregledal šele 6. aprila
1971, ko sem moral dve še izbrskati izpod snega. Do 1. avgusta 1971 sem opravil
sedem pregledov z naslednjim rezultatom:*
IV v VI VII
Harpactes lepidus
C. L. Koch 7m + l l ž 2 1 m + 1 3 ž l 7 m + 4ž 2m + —
Coelotes inermis
L. Koch 8m + 2ž 8 m + l ž — —
Cyhaeus minor
Chyz., Kulcz — — 6m + — 6m + —
Cyhaeus tetricus
C. L. Koch . . . . . — + 1Ž —+1Ž — 5m + —
Lepthyphantes tenebricola
Thorell — Im + l ž — + l ž I m + lž
Microneta viaria
Blackwall — + l ž 2 m + l ž — —
Trochosa terricola
Thorell 2m + — 3m + — — , —
Centromerus similis
Chyz., Kulcz Im + l ž — — —•
Tegenaria luxurians
Chyz., Kulcz — Im + l ž — ,. •—
Desydera longirostris
Doblika — _ . — lm + — —
* Ker bodo ostale pasti na Tošču do začetka decembra, bomo dobljene podatke
objavili ob drugi priložnosti in bo sedanja slika popolnejša.
164
Amaurohius jugorum
L. Koch — — lm + — —
Lepthyphantes cristatus
Menge lm + — —• — —
Centromerus sellarius
Simon — + l ž —• — —
Troglohyphantes montanus
Abs. et Krat — — + l ž — . —
Macrargus rujus
Wider — hlž — —
Tegenaria silvestris
L. Koch — — — lm + —
K naštetim vrstam, ki so se ujele v pasti, naj navedem še vrste, ki sem
jih ujel bodisi z roko ali sitom v štel j i ob poti od vznožja do vrha.
Harpactes lepidus (1 m + 1 ž XII, 1 m V)
Comaroma simoni Bertkau (1 ž V)
Centromerus croshyi Fage et Kratochvil ((4 ž XII, 1 ž IV, 4 ž V, 1 ž VI)
Centromerus sellarius (5 ž IV)
Troglohyp'hantes montanus (4 m + 2 ž XII, 1 m + 4 ž IV, 2 ž V)
Lepthyphantes zimmermanni Bertkau (1 ž V) '
Lepthyphantes sp. (1 ž V) i
Oreonetides firmus Cambridge (1 ž V)
Meta merianae Scopoli (1 ž V)
Tegenaria luxurians (1 ž V)
Cybaeus tetricus (2 ž XII, 1 ž IV)
Na južnih travnatih pobočjih, ki pravzaprav ne sodijo več k loškemu
ozemlju, so bile z roko in lovilnico ujeta naslednje vrste:
Aranea diadema Linne (inadult V)
Aranea ceropegia Walckenaer (1 ž VII)
Theridium sp. (1 ž VII)
Linyphia triangularis Clerck (inadult VII)
Prolinyphia emphana Walckenaer (1 ž VII)
Agelen^ lahyrintica Linne (1 ž VII)
Misumena calycina Linne (inadult VI)
Thanatus sp. (inadult VI)
Micrommata viridissima Degeer (inadult VI)
Tarentula barbipes Sundevall (1 m V)
Tarentula trabalis Clerk (inadult V) • .
Ob poti na travnikih ob Hrastnioi pa so bili ujeti:
Tetragnatha montana Simon (1 ž V, 1 ž VI)
Dolomedes fimbriatus Linne (inadult V) ' ^ _
Tarentula cuneata Clerck (1 ž V, 2 ž VI)
Tarentula trabalis (1 ž V) ...
Lycosa cursoria C. L. Koch (1 ž VI)
165
IV v • VI vn
Lycosa saccata Linne (1 m V, 1 ž VI)
Misumena cahjcina (inadult VI) '
Zelotes pedestris C. L. Koch (1 m V)
Ujetih je bilo torej prek 200 pajkov, ki pripadajo 40 vrstam. Preden se
ozremo na pajke, naj omenim še nekaj cvetnic, ki so v začetku poletja cvetele
na vrhu Tošča. Toliko bujnega cvetja zlepa ne bi našli na tej višini v Loškem
hribovju;* 27. junija so cveteli: gozdni klinček (Dianthus Silvester), gozdni šebenik
(Erysimum Silvestre), lepljivi lan (Linmn viscosujn), zelnata španska detelja
(Dorycneum herbaceum), kranjska selivka (Hladnikia golaka), ognjenec
(Peucedanum oreosilinum), ozkolistni jelenovec (Laserpitium siler), rumenkasta
zvončica (Campanula thyrsoidea), češuljasti vratič (Tanacetum corymbosum),
zlato jabolko (Lilium carniolicum), kosmuljek (Anthericum ramosum), travnolistna
perunika (Iris graminea), močvirski meček (Gladiolus paluster). Seveda
smo našteli le nekaj najbolj očitnih cvetnic. Znamenite igalke, blagajevke
(Daphne Blagayana) in jožefice (Daphne cneorum) na raziskovalnih področjih
nisem našel.
Povrnimo pa se k pajkom! Kot smo že pri obravnavanju pajkov s Pasje
ravni (Loški razgledi XVI) in Lubnika (Loški razgledi XVII) poudarili, zasledujemo
pri raziskovanju tudi vprašanje nekdanje tesnejše povezanosti obeh bregov
Poljanščice: niti kvalitetna niti kvantitetna sestava pajčje združbe na Tošču
ne nasprotuje domnevi, da je Poljanščica s pritoki šele ob koncu terciara,
prek ledene dobe razjedla in razčlenila prvotno enotnejše ozemlje.
Ako primerjamo sedaj pajke, ki smo jih našli v bukovih gozdovih na
Tošču, s pajki iz podobnih gozdov na Starem vrhu in na Lubniku, moremo
ugotoviti velike podobnosti, zlasti v vodilnih, dominantnih vrstah (Harpactes
lepidus, Coelotes inermis, Cybaeus minor, Cybaeus tetricus), kjer se ujemajo
skoraj 100 odstotno! Na Lubniku je vrstni red vodilnih: Coelotes inermis, Harpactes
lepidus, Cybaeus tetricus, Lepthyphantes tenebricola; na Starem vrhu:
Harpactes lepidus, Coelotes inermis, Coelotes poleneci, Cyhaeus minor, oziroma
v gozdu nekoliko nižje: Cybaeus minor, Harpactes lepidus, Coelotes) inermis,
Lepthyphantes tenebricola; na Pasji ravni: Harpactes lepidus, Cybaeus minor,
Lepthyphantes tenebricola, Coelotes inermis.
Toda tudi celotna sestava pajčjih združb v omenjenih bukovih gozdovih
je zelo podobna; na Starem vrhu so se npr. na višini 1200 m ujele v pasti
razen dveh iste vrste! Posebej naj omenim še pod listjem in pod skalami
v majhnih rovih in jamicah živeča pajka Troglohyphantes montanus in Centromerus
crosbyi, ki spadata med najbolj razširjeni vrsti ne le na Tošču, temveč
na vsem z gozdovi pokritem Loškem pogorju. Poleg drugih sta tudi ti dve
vrsti vez, ki tesneje povezuje danes tako razgibano, z dolinami in grapami
prepreženo Škofjeloško pogorje.
Kot vedno doslej, naj se tudi sedaj ustavimo vsaj pri enem izmed še neznanih
pajkov in si ga oglejmo malo podrobneje. Sredi julija sem našel na
sončnem južnem pobočju ob vrhu Tošča hrastolistnega križevca Aranea ceropegia
(slika 51). Na sliki ravno počiva v pajčevinastem ležišču. Tega križevca
prav lahko spoznamo po značilni svetlorumeni, hrastovemu listu podobni risbi,
ki se mu vleče po sredini na obeh koncih zoženega zadka. Razširjen je po vsej
Za determinacijo se univ. prof. dr. E. Maycrju najlepšo zahvaljujem.
166
Mirujoča Aranea ceropegia
Evropi od Švedske in Finske na severu pa vse tja do Severne Afrike na jugu,
na vzhodu pa sega prek Turkestana prav do Kamčatke.
Križevci so zanimivi predvsem zaradi svojih mrež in pa zaradi svojih
navad pri svatovanjih. Pomudimo se pri njegovem svatovanju! Hrastolistni
križevec svatuje v najlepših mesecih — v maju in juniju. Ko se je v samčku
prebudila ljubezen, se odpravi na pot nevesto iskat. Ne ogleduje se, čeprav
ima osem oči. Z nogami tiplje in voha, kje bo naletel na pajčevino, ki jo je
spredla zrela samica. In ko jo najde, najprej sprede močno nitko do njene
mreže. Ta nitka bo »most ljubezni in življenja«, kot jo imenujejo. Na njej bo
svat poskusil srečo. Sunkoma jo začne stresati s sprednjimi nogami in hoditi
po njej sem in tja, a vedno tako, da je z glavo obrnjen k mreži. Tako »zvoni«
izvoljenki, dokler je ne prikliče na »most ljubezni«. Kakšen bo sprejem? So
samice, ki se besno zaženo v svata in se mora le-ta urnih pet spustiti po nitki,
sicer bi bilo po njem. Drugei so zopet bolj »človeške«. Naj bo že tako ali drugače,
samček ne odneha, vedno znova se vrača na nitko, jo stresa ter trka po
njej z zadkom, hodi sem in tja, dokler samice ne omehča. In ko se ta začne
bližati neugnanemu snubcu na ljubezenskem mostu, tedaj je samček ves razburjen.
Z zadkom udarja po nitki, cepeta s sprednjimi nogami. Ko pa sta že
drug ob drugem, jo začne prav nalahko božati. Tudi četrt ure in še dalj jo
treplja s svojimi dolgimi kosmatimi nogami. Potem jo pa nenadoma objame
in jo z eno svojih pipalk oplodi. Zatem pa se nemudoma spusti po nitki navzdol.
Po nekaj minutah se vrne in začne nevesto ponovno snubiti,, dokler je spet ne
zvabi iz mreže in je ponovno ne objame. Toda prav kmalu odskoči in se v
velikem loku vrže proč od samice. Ta je imel srečo, marsikoga pa samica že
167
med objemom ali po njem zgrabi, ga zaprede in — poje . . . tako nekako beremo
o svatovanju navadnega križevca v knjigi »Iz življenja pajkov«. Hrastolistni
križevec se pri svatovanju obnaša v glavnem tako kot smo opisali, le da
je samica tega križevca pri snubljenju bolj aktivna kot pri drugih križevcih.
L i t e r a t u r a :
Dahl Fr., Dahl M.: Spinnentiere oder Arachnoddea II, Tierwelt Deutschlands,
Jena 1927. — Lock F.: Aus dem Leben der Spinnen, Ehringen 1939. — Locket M. A.,
Millidge A. F.: British Spiders, London 1951, 1953. — Polenec A,: Iz življenja pajkov,
Ljubljana 1952. — Polenec A.: Pajki z loškega pogorja (Stari vrh 1205 m), Loški
razgledi Xin, 1966. — Polenec A.: Pajki s Pasje ravni, Loški razgledi XVI, 1969. —
Polenec A.: Pajki z Lubnika (1024 m). Loški razgledi XVII, 1970. — Wiehle H.:
Spinnentiere oder Arachnoidea VI, Jena 1931. — Wiehle H.: Spinnentiere oder Arachnoidea
VIII, Jena 1937. — ^Viehle H.: Linyphiidae, Tierwelt Deutschlands, Jena 1956.
—Wiehle H.: Spinnen aus Slovvenien I, II, Senck. biol. 42, 45, 1961, 1964.
Z u s a m m e n f a s s u n g
ZUR KENNTNIS DER SPINNENFAUNA DES BERGLANDES
VON SKOFJA LOKA (TOgC 1021 m)
In den Jahren 1970 und 1971 setzte der Autor seine Untersuchungen der Arachnidenfauna
im Bergland von Skofja Loka fort. Sein diesmaliges Arbeitsgebiet war
der zweith6chste Gipfel des Polhograjsko hribovje Tošč (1021 m) mit seinen Buchenvvaldern.
Im Buchenwald (Fagus silvatica) wurden am 5. XII. 1970 8 Aethylenglykolfallen
gestellt. Weil schon Mitte Dezember Schneefalle einsetzten und der Schnee auf den
nordlichen Hiingen des Tošč liegen blieb, wurden die Fallen erst am 6. April 1971
liberpriift. In unserem Bericht konnte nur das bis Ende Juli 1971 gewonnene Material
beriicksichtigt werden; weil die Fallen noch bis zum Dezember im Gelande verbleiben,
wird das neu anfallende Material bei anderer Gelegenheit veroffentlicht
werden. Aus der Tabelle auf Seite . . . sind 16 Spinnenarten, die in den Fallen gefangen
wurden, zu entnehmen; aus ihr ist auch die Dynamik der Arachnidenassoziation
zu ersehen. Auf die Tabelle folgt ein Verzeichnis der Spinnen, die mit dem Kotscher
bzw. mit der Hand in der Streu langs des Weges vom FuBe des Berges bis zu seinem
Gipfel gefangen wurden. Das nachste Verzeichnis umfaCt 11 Spinnenarten, die mit
dem Fangnetz auf den grasbestandenen Siidhangen unmittelbar unter dem Gipfel
des Tošč erbeutet wurden. Auf den 'VViesen langs des Hrastnicabaches wurden die
darauffolgenden 8 Arten gefangen.
Auf Seite 166 sind auch einige Phanerogamen vom Gipfel des Tošč (Siidseite)
angefiihrt.
Schon bei der Erforschung der Spinnen der Pasja ravan (Loški razgledi XVI,
1969) und des Lubnik (Loški razgledi XVII, 1970) machten wir auf die groBe, zwischen
den Arachnidenassoziationen des Stari vrh, der Pasja ravan und des Lubnik
bestehende Ahnlichkeit aufmerksam; ihnen schlieBt sich nun auch die Arachnidenassoziation
des Tošč an, da die fiihrenden Arten nahezu hundertprozentig ubereinstimmen,
vgl. Seite . .. Zu den Arten, die die Berggebiete beiderseits der Poljanščica
miteinander verbinden, gesellen sich auch zwei der in Buchenwaldern meistverbreiteten
Arten an, TroglohijpJiantes montanus und Centromerus crosbyi. Die Ahnlichkeiten
der Assoziationen sind gewiB auch ein Resultat ahnlicher Bedingungen, die
in den Buchenwaldern der besprochenen Gebiete herrschen; es ist aber auch moglich,
daB die Ahnlichkeit ihre Wurzeln in der Vorzeit hat, als die Pasja ravan und der
Tošč am Ausgang des Tertiars mit dem Stari vrh und dem Lubnik eng verbunden
waren und sich die Poljanščica und ihre Nebenfliisse noch nicht in das Bergland
von Skofja Loka eingeschnitten hatten.
AbschlieBend verweilt unser Bericht noch bei der Eichenkreuzspinne Aranea
ceropegia und ihren Hochzeitsbrauchen.
168