PBIHDHSKI DNEVNIK
GLASILO OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA ZA TRŽAŠKO OZEMLJE
Leto VI • Štev. 292 (1683) Spedizione
e in abbon. post. I. gr.
TRST, nedelja 2k. decembra 1950
Danes 8 strani - Cena 20 lir
/
-
mam
agenciji Ansa in ATI sta danes v palači Chigi italijanski zunanji minister Sforza in jugoslovanski minister y Rimu Mladen Ivekovič podpisala nekatere do-guvore, ki urejujejo v zvezi z mirovno pogodbo posamezne točke s sledečih področij: medsebojne obveznosti gospodarskega in finančnega značaja, opcije, arhivi, umetniška in literarna lastnina, železnice.
V velikih obrisih je bilo do-
VESELE	BOŽIČNE
želita vsem čitateljem in sotrudnikom
UREDNIŠTVO imr UPRAVA »PRIMORSKEGA DNEVNIKA"
Novi dogovori med FLRJ in Italijo
O Togliaitijever
bivanju
glede medsebojnih obveznosti gospodarskega in finančnega značaja/ opcije, arhivov, umetniške in literarne lastnine i. dr.
RIM, 23, — Kot poročata lagi pripadnosti k ozemljem, ki
Prihodnja številka uPRI-MORSKEGA DNEVNIKA« bo izšla v sredo 27. decembra zjutraj zaradi božičnih praznikov.
ločeno v prvem od omenjenih sporazumov, da bo Italija plačala 30 milijonov dolarjev na račun reparacij, ter predujem 1 milijarde in 250 milijonov lir na račun pokojnin. Od teh zneskov se je odtrgal znesek' 10 milijard lir (16 milijonov dolarjev), ki jih Jugoslavija plača na račun odškodnine za italijansko premoženje, ki je bilo nacionalizirano. zaplenjeno ali prizadeto po drugih ukrepih; vse to v zvezi z dogovorom od 23. maja 1949.
Vse nadaljnje aktivne in pasivne postavice, ki so nastale med obema državama v zvezi z mirovno pogodbo in poznejšimi dogovori, povezanimi s to pogodbo (posebno ostanek reparacij in finančna ureditev vseh vprašanj glede italijanskega premoženja y Jugoslaviji) bodo še določene, zato da se medsebojno kompenzirajo, oziroma da se izplača saldo, ki bi izhajal v korist ene od obeh držav.
Jugoslovanska vlada se je dalje obvezala, da bo kupila italijansko premoženje na ozemlju, ki je pripadlo Jugoslaviji in ki je ostalo na razpolago lastnikov, seveda če ga lastniki mislijo prodati Mešana komisija bo ocenila to premoženje.
Glede opcij so določili nove roke za izvajanje pravice opei-je za tiste, kj je do sedaj niso izvajali. Dogovorjeno je bilo, da se bo pospešila rešitev že vloženih in še ne rešenih prošenj upoštevajoč pravičnost in. družinsko skupnost, ter je bilo sklenjeno, da se bo izvedla revizija opcij, ki so že v teku.
Z dogovorom o arhivih se razdeli arhivni material na pod-
so pripadla Jugoslaviji ali Oa ostala v Italiji, ih se olajšuje izdajanje dokumentov oniim, ki so rojeni v krajih, ki so pripadli Jugoslaviji, ki pa prebivajo sedaj v Italiji.
Določbe o umetniški in literarni lastnini določajo podaljšanje za šest let tozadevnih pravic državljanov ene države na ozemlje druge,
^Železniški dogovor urejuje vprašanje popravila določene količine železniškega parka, ki se tnora vrniti v smislu mirovne pogodbe, jn vprašanje razdelitve nekaterih naprav.
V celoti urejujejo danes podpisani dogovori na zadovoljiv način, upoštevajoč vzajemne interese obeh držav in njihovih državljanov, celo vrsto vprašanj, ki izhajajo iz vojne in iz podpisa mirovne pogodbe.
Doseženi sporazumi, katerim se pridružuje tudi začasni dogovor za začetek letalskega prometa med Italijo in Jugoslavijo, k. sša ga istočasno podpisala minister Storža in dr. Ive-
kovič, predstavljajo pozitiven dokaz izboljšanja odnosov med obema državama.
Kardelj sprejel
novega grškega poslanika
BEOGRAD, 23. — Podpredsednik vlade m zunanji minister Kardelj je danes sprejel novega grškega poslanika v Jugoslaviji.
Proslava Dneva JA v Rimu in Londonu
RIM% 23 — V prostorih jugoslovanskega poslaništva v Rimu je bila slovesna proslava Dneva JA, ki se je je udeležilo osebje poslaništva in drugih jugoslovanskih predstavništev v Rimu. O pomenu Dneva JA je govoril vojaški ataše podpolkovnik Rudii Kodrič. S proslave so poslali maršalu Titu tole pozdravno brzojavko;
«Ob proslavi Dneva armade Vam pošiljamo prisrčne čestitke, po Vas pa tudi Vaši slavni armadi, čuvarju
naše države, ki gradi socializem navzlic kontrarevolucionarnim napadom Sovjetske zveze in njenih informbirojev-skih satelitov, ter želimo, da bi se naša armada čedalje bolj krepila pod Vašim vodstvom«.
* * S
LQNDON, 23. — Ob 9. obletnici ustanovitve Jugoslovanske armade je jugoslovansko vojaško predstavništvo v Londonu priredilo sprejem, na katerem so bili navzoči številni člani britanske vlade in člani paria-menta ter drug£ osebnosti. Navzoči so bili tudi predstavniki tujih vojaških misij, novinarji ter predstavniki javnega in kulturnega življenja.
Trygve Lie
prispel v Oslo
OSLO, 23. — Glavni tajnik OZN Tprgve Lie je prispel, v Oslo, kjer bo ostal nekaj časa.
SAJGON, 23. — Ob navzočnosti ministra Letourneaua so danes podpisali dogovore med ZDA na eni strani ter Francijo in Baoda-jevimi predstavniki za dobavlja-neodvisnosti 1 nje ameriške vojaške pomoči.
V italijanskih političnih kr o- I gih zelo živahno komentirajo odhod Palmira Togliattija, ge- | neralnega sekretarja kominfor- : morske kompartije Italije v j ZSSR. Med člani KPl se posebno p>oudarja istočasnost bivanj v. Moskvi generalnega sekretarja kominformcvske kem. partije Francije Mauricea Tho-reza- Na splošno p n-vladuje mnenje, da ni zdravstveno stanje Togliattija edini ,zrok njegovega odhoda v ZSSR in ita i. jamsko časop šje tolmači to okolnost kot poziv na odgovor, n ost.
Predvsem se povezuje s tem potovanjem kritika moskovske «Pravde» in glasila Kominfcr-ma aZa ljudsko demokracijo in čvrst min, ki sta zelo ostro javno kritizirala Pisanje glasila T.ogliattijevega dnevnika (d’Unita», ki ga urejuje znani fašistični dobrcvoljec v španski vojni -Davfde Lajo7o-U!i'se. Seveda ePravda» ni kritizirala pisanje italijanskega kominfor. movskega glasila Z"t7, ker ga urejuje bivši fašistični prvak, ki je pomagal meriti špansko ljudstvo: to dejstvo za «Prav-do» sploh ni graje vredno imena teaa fašista — čeprav ((Pravda» za njega zelo dobro ve — niti ne omenja, kakor ve omenja vseh drumh fašističnih prvakov kot so Pietro Inaao (ravnatelj r:mske izdaje «rUni. td»). Fidia Gambetti. desna roka direktorja milanske izdaje (d’Unitd» in dr.
Kaj vse se nezmotljivemu vodstvu v Moskvi v «l’Unitd» ne zdi prav, smo že povedali. Kri.tiko samo je objavila tudi dobesedno — in joj če je ne bi! — tudi «l’Unitd» sama. Takoj po kritiki Pa so Z”čc'i vsi ko-minformovski časopisi pa. tudi Usti, ki so pod kominformev-sko kontrolo («paese», «Avan-ti» in drugi) objavljati komentarja iz sovjetskega t:ska in i-točasno začeli sčistiti» svoj slovar ter uporabljati na zelo očiten način slog in izraze so-
Pod kakšnimi pogoji bi šo bilo možno prenehanje sovražnosti na Koreji?
Komisija „treh" pri OZN je prejela fiesedilo odgovora zunanjega ministra LR Kitajske - Smrt poveljnika VIII. ameriške armade na Koreji generala Walkerja
LAKE SUCCESS, 23. — Ko-| misija treh, ki mora najti pod-1 lago za sporazum za prenehanje sovražnosti na Koreji, javlja, da je danes prejela celotno besedilo odgovora zunanjega ministra LR Kitajske na postavljen mu predlog.
Komisija se. takoj sestala in je po enournem sestanku javila, da bo imela nov sestanek prihodnji teden, da odloči o r.ovih korakih.
Besedila kitajskega odgovora niso še objavili, zvedelo pa se je, da ima šest točk, v katerih se obrazložuje stališče enako onemu, ki ga je včeraj oddajal pekinški radio.
Člani komisije treh so od-
Proces v Bruslju
proti nacističnim generalom
BRUSELJ, 23. — V drugem delu svojega govora na procesu proti nemškim generalom pred vojnim svetom v Bruslju je na-lru-stnik glavnega državnega tožilca Closson orisal vlogo nacističnih generalov Reederja, Von Ealkenhausema, Votn Claera in Be-rtrama. Closson jih je obtoževal odgovornosti raznih represalij v Belgijti, kjer so bile številne žrtve usmrčene brez zaslišanja in celo brez obtožbe. Tožilec je pouoaril, da predstavljajo represalije z USI™Ti-tvijo talcev na osrnovi kolektivne odgovornosti kršitev mednarodnega prava. Navedel je, da je bilo od 1012 belgijskih talcev odpeljanih v Nemčijo 666 ir m teh se jih 395 ni več vrnilo. Glede deportacije delavcev je Closson poudaril, da je bilo P?lc8 znatnega števila prostovoljnih delavcev 250 tisoč deportiranih delavcev'. Od 40 tisoč belgijskih Zidov jih je bilo 25.437 deportiranih; od teh jih je samo 1276 ostalo živih.
Na koncu svojega govora je tožilec zahteval 20 let prisilnega dela za Von Falkenhausena in Hansa Reederja in 15 let prisilnega dela za Von Claera in Bert ram a. Proces se bo nadaljeval 4. januarja, ko bodo govoril; branilci.
Ako bivši nacistični generali dobivajo vedno nova visoka in odgovorna mesta, ni nic čudnega če je admiral Konrad Albrecht poslal «v imenu vseh častnikov, podčastnikov in mornarjev bivše nemške vojne mornarice« kralju Juriju VI., predsedniku Trumanu in Predsedniku Auriolu prošnje za pomilostitev admirala Ra-ederja jn Doenitza, ki sta bila °®^?j?na pred nuernberškim somseem. Albrecht se sklicuje staro tradicijo amnestije za hste, ki so bili obsojeni za dejanja izvršena v času sovražnosti. Nato pravi, da je prav sedaj, ko vabijo Nemčijo, da prispeva pr} obrambi Evrope za to ugoden trenutek. Protestantski škof Dibelius, predsednik nemške protestantske cerkve, ha je podpisal memorandum sveta protestantske cerkve, ki Predlaga zavezniškim vladam, naj podele amnestijo tistim, ki J) zagrešili zločin še kot mladoletni in tistim, kj zaradi svoje starosti zlasti trpijo v zapo-rih. Ta memorandum pa so podali tudi 15 drugim državam.
Albanska izzivanja proti Jugoslaviji
TIRANA, 23.	—	Albanska
agencija Ata javlja, da se )e v Korči začel proces proti ((devetim tajnim agentom, ki so delal; za grško in jugoslovansko tajno službo in imeli natego vršiti sabotažna dejanja, atentate in zbirati informacije v°Jaškcga značaja«.
Schumacher pri Mc Cloyu
Minister za trgovino in preskrbo Vzhodne Nemčije dr. Karl Hamann je predstavnikom tiska izjavil, da pomeni odlok vlade nemške demokra-i - .	_	tične republike o ukinitvi ra-
V vzhodni INemciji presojajo odgovor zapadnih velesil na noto SZ kot cioniranja moke in kruha v • i	11	.	.	B	v,	r	,	i	•	i .	.	Vzhodr.i Nemčiji in sovjetskem
neisKren, pansna „numamte“ pa mu očita celo potvorbe in obrekovanja delu Berlina zelo jasno stališče pred vprašanjem: vojna ali
BERLIN, 23. — Organ enotne socialistične stranke Vzhodne Nemčije «Korespondenz» piše danes, da so zapadni zavezniki pustili, da sta pretekla skoro dva meseca, preden so odgovorili na noto Sovjetske zveze, ki jie predlagala pogajanja o Nemčiji. «Odgovorili so Pod direktnim pritiskom korejskih dogodkov, bankrota irumanove in Marshallove po-htike, pod pritiskom miroljubne politike SZ in mogočnega mednarodnega gibanja za mir«. Nato izjavlja časopis, da s0 za-padne velesile postavile svet «pred dovršeno dejstvo vojnih sklepov, ki so bili sprejeti v Bruslju« ter poudarja, da ni mogoče jemati resno obljube zapadnih držav, da zapadna Nemčija ne bo nikoli uporabljena za napadalne namene. Glede nemškega vprašanja v ožjem smislu pa izjavlja list, da je dolžnost, ki se postavlja pred Nemce, ta, da se pogajajo s svojimi rojaki, ne da bi čakali, da se velesile zberejo okrog zelene mize.
Sovjetski tisk pa še ni omS-nil not, ki so jih tri zapadne velesile včeraj izročile namestniku zunanjega ministra Andreju Gromiku, Članek v »Izvestijih« pa spominja čital-ce na sovjetske note iz prejšnjega tedna Veliki Britaniji in Franciji.
To sta noti, ki obtožujeta Zapad remilitarizacije Nemčije irj kršitve angleško-sovjetskega in francosko-sovjetskega prijateljstva. Zopetna oborožitev Nemčije je. dopolnilni člen politike za pripravljanje vojne po napadalnem severnoatlantskem bloku Kot izvajanje take politike navaja list poročilo Trumana in ^ glas stanja državne pripravljenosti v ZDA in bruseljsko kon-ferenco.	 .
Ni mogoče še prerokovati, kakšen bo moskovski odgovor na note zapadr.ih velesil. Gotovo pa je, da so argdmenti treh zapadnih velesil o odgovornosti sedanje napetosti, ki
jo te države mečejo na ZSSR, popolnoma nesprejemljivi za Sovjetsko zvezo. V Moskvi seveda smatrajo, da so za napetost odgovorni r.a Zapadu, češ da sn prekršili potsdamske dogovore. Dokaz za to bi bila ločena denarna reforma, ustanovitev vlade v Bonnu in predvsem ukrepi za remilitari-zacijo Zapadne Nemčije. V Moskvi smatrajo, da je bila v Vzhodni Nemčiji ustanovljena samo policija. Obžalujejo, da r.a Zapadu ne marajo sprejeti poročila iz Prage kot osnovo za razgovore in pri tem opozarjajo in pripominjajo, da so-
vjetska vlada ni nikoli postavljala tega predloga kot edino možno osnovo za pogajanja. Kar se pa tiče predloga zapadnih velesil, da bi se področje diskusije razširilo, pa v SZ pripominjajo, da so bili oni prvi, ki so stalr.o nasvetovali štiristransko konferenco o vseh spornih točkah med Vzhodom in Zapadom	.
Pri tem so samo vztrajali na nujnosti, da prisostvuje ragovo-rom, ki se tičejo Daljnega vzho-ha, tudi kitajska.
Pariški ((Monde« pravi v svojem uvodniku: «Ce v Moskvi resnično žele konferenco štirih, potem ne bi mogli odbiti preliminarne konference v New Vorku, ki je k°t priprava za konferenco štirih neobhodna«. Drugi listi spet pišejo, da je Za-P?d v načelu za pogajanja z Vzhodom, ter pr; tem poudarjajo, da <<je treba odstraniti vzrok bolezni in ^e, kakor delajo slabi zdravniki, zdraviti samo en simptom«, t. j. ssmo «nemško bolezen«, kot priporoča Moskva Pobudi. treh zapadnih velesil postavlja list «Hurnanite» nasproti svojo, ki j0 z velikimi črkami objavlja na prvi strani io je pobuda ((borcev miru in svobode«, ki so dali iniciativo
za ljudski referendum proti nemštei oborožitvi. Giede treh not pa smatra organ francoske KP, da so vlade iz Washiingto-na, Londona in Pariza odgovorile na sovjetsko noto s potvorbami in obrekovanji.
List ((Frankfurter Rundschau« piše, da je baje kancler Adenauer pripravljen spremeniti svoje stališče do parlamenta in opozicije. S tem v zvezi se govori o možnem sodelovanju socialdemokratov v vladi. Predsednik nemške socialdemokratske stranke dr. Kurt Schumacher je odšel da-r.es v spremstvu podpredsednika ' stranke Ericha Ollen-hauerja v Bad Homburg na razgovor z ameriškim visokim komisarjem v Nemčiji Johnom Mc Cloyem. Verjetno bo Schumacher Cloyu obrazložil stališče svoje stranke do vprašanja nemške oborožitve.
«Neue Zeitung«, organ ameriškega visokega komisariata, javlja, da je dr. Schultes, bivši pomočnik ministra za pravosodje v Turingiji, pribežal v zapadni Berlin. Schultes je skupno s profesorjema Steini-gerjem in Polakom sestavil u-stavo nemške demokratične republike.
mir. Vlada, ki bi bila tudi le nekoliko vznemirjena ob tem vprašanju, ne bi izdala podobnega ukrepa, je dejal Hamann. Tajnik ministrstva pa je povabil oblasti in trgovce, naj prebivalstvo prepričajo, da niso potrebne nabave, ki bi jih narekovala panika in ki miru samo škodujejo.
Po nekem članku v tedniku «Der Spiegel« bi morala Nemčija plačati 575 milijonov dolga iz Dawesovega posojila, 770 milijonov iz Youngovega posojila, 500 milijonov iz Reuterjevega posojila, 60 milijonov iz posojila Bazelske banke ir-i še razne dolgove v skupni vrednosti 3,755.000.000 mark. Dodati pa je še dobave Marshallovega plana, ki znašajo 9,300.000.000 mark.
Papeževa poslanica
RIM, 23. — Danes je papež prečitai svojo božično poslanico, ki bolj političnega kakor verskega značaja.
Med drugim je tudi dejal, da je Cerkev vedno delovala v korist miru in da je težko obrekovanje govoriti, da Cerkev tira v vojno imperialistične sile.
klonili vsak komentar o prejetem odgovoru. Vendar domnevajo, da pekinški odgovor ne izključuje vsakega upanja do pogajanj o korejskem vprašanju s predstavniki vlade LR Kitajske.
Pekinško glasilo kitajske KP pa piše danes, da bi brez umika ameriških čet s Koreje služil vsak ukrep za prenehanje sovražnosti samo pripravam za nove napade. List dodaja: «Vztrajati moramo za takojšnji umik ameriških čet in vseh tujih sil s Koreje. Naša vlada zahteva tudi, naj se ameriške invazijske čete umaknejo s Formoze in naj se Kitajski prizna njeno zakonito mesto med Združenimi narodi.
List dodaja, da bi morali včerajšnjo izjavo zunanjega ministra Cuer.laja ,«resno razmisliti vsi tisti, ki želijo napraviti konec vojne na Koreji«.
Kitajska delegacija, ki jo vodi general Vu, je danes odpotovala iz Prage v Moskvo.
* 9 *
SEUL, 23. — Poveljnik ameriške VIII. armade general Walker je danes postal žrtev avtomobilske nesreče severno od Seula. Po vesteh, ki se v svojih podrebnos ih ne ujemajo, je general Walker na jeepu potoval na neko vrjaško proslavo, kjer bi podelil nekatera odlikovanja ameriškim vojakom in med njimi tudi svojemu sinu kap. Samu Walkerju. Njegov jeep in nek; večji avtomobil, kj je vozil v nasprotni smeri, sta se zaletela in Walker je tako nesrečno padel z vozila, da je prišel pod kolesa. Truplo so odpeljali v Seul. odkoder Lo odDeljano na Japonsko. Vest o Walkerjevi smrti se je razmeroma pozno razširila, ker je Mac Arthur ukazal poostriti cenzuro. Telefonske linije so bile prekinjene in poročevalci so se lahko poslu-žili samo oddajnikov, ki so pod nadzorstvom vojaških oblasti.
General Mac Arthur je v objavi o smrti generala Walker-ja dejal, da ga je pred kratkim predlagal za napredovanje v činu. Obenem je 'avil, da bo odslej poveljnik VIII. armade 55-letni general Mattheiv B. Ridgway, ki je strokovnjak za operacije padalskih čet in je opravljal že razne visoke vojaške službe.
Smrt Walkerja je povzročila incident med vojaškimi oblast mi in poročevalci nekaterih agencij. Tako je bil poročevalec agencije United Press Peter Webb razrešen vsake delavnosti na korejskem operacijskem področju in sicer zaradi tega, ker ;e svoji agenciji v Tokiu sporočil vest o Wal-kerjevj smrti. Pozneje je bil razrešen še neki drug novinar, ki se niti ne sme oddaljiti s prostora, kj je določen za biva. nje novinarjev. Kljub intervenciji poročevalskih agencij je urad za informacije pri VIII. armadi ostal pri svoji odločitvi, češ da je bilo smatrati vest o smrti generala za vojaško tajnost.
Glavnj stan severnokorejske vojske je danes izdal naslednje kratko poročilo: «Na vseh frontah nadaljujejo enote ljudske vojske borbe proti ameriškim in južnokorejskim četam«.
Poročilo iz Mar Arthurjevega glavnega štaba pa javlja, da je sovražnik na fronti VIII. armade včeraj nadaljeval svoje močne poskusne napade v pokrajini nekaj kilometrov se-vernovzhodno od Cungčona. S povečanim pritiskom je sovražniku uspelo izvesti popoln vdor na okrog 5 km. Izvidniška poročila govore o prisotnosti kitajskih čet v pokrajini Cho-gye. Cete OZN ki branijo defenzivno črto seulsfce pokrajine južno od 38. vzporednika, so bile opozorjene, naj bodo pripravljene, da odbijejo možni napad proti južnokorejski prestolnici. Zdi se da imajo severni takoj na oni strani 38. vzporednika zbranih okrog 90.000 mož. Trenutno še vlada relativen mir in čete upajo, da bo trajal vsaj še čez božič, poročilo javlja tudi ° letakih, ki so jih zmetali na severno Korejo. Ti letaki naj bi »demoralizirali« Kitajce. Kdor se spominja, kakšen je bil v začetku druge svetovne vojne «učinek» letakov zapadnih držav, ki so jih letale sejala nad Nemčijo, se bo lahko skoraj čudil tej najnovejši ameriški «taktiki», ki se zdi kaj malo resna.
S korejske fronte poročajo, da so izvidnice čet OZN danes , prvič zajele južno od 38. vzporednika dva Kitajca. Ujeta sta
bila okrog 500 m južno od vzporednika.
Na fronti mostišča pri Hung-namu se boji nadaljujejo. Severni uporabljajo topništvo in možnarje. Množina strelov jz 'lahkega orožja priča, da morajo imeti ogromno število sil. Vse kaže, da pripravljajo severni tudi na tem odseku veliko ofenzivo.
General Mac Arthur je naslovil na svoje čete božično poslanico, v kateri pravi: »Imamo pred očmi Zedinjene narode kot simboi in vedno naraščajoč plamen vesoljnega bratstva, plamen, ki še nikoli ni bliščal s tolikšno svetlobo v srcih svobodnih ljudi. Imejno pogum!« Tudi drugi generali so vojakom naslovili podobne poslanice in med njimi tudi general Walker, ki je pa kmalu nato zgubil življenje.
Spor glede „Brede“ začasno rešen
MILAN, 23. — Danes so podpisali sporazum med ravnateljstvom podjetja «Breda» in predstavniki treh sindikalnih organizacij. Dogovor določa, ca bo oddelek za letalstvo začel 2. januarja zopet obratovat; in bo zaposlil okoli 600 delavcev in uradnikov. Večina delavcev bo delala povprečno le 24 ur tedensko.
Danes se je sestal ministrski svet pod De Gasperijevim predsedstvom. Minister za industrijo Togr.i je poročal o sedanjem položaju italijanske industrije. Govoril je o potrebi koordinacije oborožitvenega programa s programom investicij in s civilno proizvodnjo.
Nato je minister za poljedelstvo poročal o zalogah najnujnejših živil, minister za zunanjo trgovino pa o uvozu jn izvozu.
Zatem je ministrski svet sprejel nekatere ukrepe upravnega
značaja.
KAIRO, 23. — V dolgi izjavi dopisniku «Le Messager« je namestnik egiptskega zunanjega ministra Farag izjavil, da je Egipt pripravljen sodelovati v atlantskem paktu pod istimi pogoji kakor Grčija in Turčija. Minister se je tudi izrekel za ((Sredozemski blok»_ ki naj združuje države tega področja.
v.jetskih listov. Seveda j takoj vzbudilo po.m.hm in ironične opazke ostaiti lijansk.h listov.
Toda, zai se da ne bo Togi. ti odgovarjal v Moskvi sa, zaradi pisanja svojega glasi. Zanimiv je namreč primer, se je zgodil pred Togliattijev odhodom v Moskvo in sicer sončnem Sorrentu, kjer se celo Maksim Gorki dolga zdravil in kjer se je Tog — kot je pisala večkrat ;
«VUnita:» tako sijajno po a sedaj nenadoma sredi naj je zime odšel na zdravljenje ledeno in zasneženo Rusijo. Sorrento je prišel namreč m obisk k Togliattiju tudi dopisnik ilustriranega tednika <tOm-nibus». O tern tedniku je sama «L’Unita)i že večkrat pisala, da je v «titovskih» rokah in zmerjal njegovega glavnega uredni' ka Tita Rosa, ki se je letos med mnogimi evropskimi književniki udeležil velikega festivala v Dubrovniku, da je titoist. a sam list pa da je ((tipičen primer korumpiranega buržoaznega tiska)). In prav sotrudniku tega časopisa je dal Togliatti intervju, ki je bil v predzadnji številki objavljen. Poleg intervjuja pa je list objavil tudi To-giiattijevo fotografijo z njegovim lastnoročnim podpisom in posvetilom čitateljem ((Omnibusa)). Seveda je ta Togliattije-va izjava in njegovo posvetilo temu ((titovskemu)) listu izzvalo novo zmešnjavo med že tako dezorientiranimi člani ko-minformavske KP Italije.
Ta Togliattijeva čudna naklonjenost do «titovskega» tednika je vzbudila pozornost ne samo partijskega članstva KPI, temveč tudi drugih italijanskih političnih krogov, ki spremljajo dogodke v KP Italije. Več časopisov je izkoristilo ta Togliattijev-korak za ponovno ironiziranje breznačelnosti vodstva KPI. Drugi ne izključujejo možnost, da se bo pojavila nova «kritika» iz Moskve. Po drugi strani se o vrstah italijanskih komunistov poudarja, da so ti zadnji dogodki znak vedno večjega idejnega kaosa, ki vlada v vodstvu KPI. Znano je tudi, da je naklada Iccmin-formovskega tiska v Italiji zelo padla kljub vsem mogočim kampanjam zbiranja denarja za tiskovni sklad in kljub vsem raznim tipično buržujskim in nedostojnim atrakcijam ko so n. pr. volitve raznih «miss» (glej zadnjo številko «Vie nuo-ve») in objavljanje raznih šunt-romanov.
Vsekakor pomeni udarec po listu «LVnitd» in Togliattijevo potovanje v. ZSSR likvidacijo še tiste minimalne avtonomije, ki jo je italijanska partija do sedaj imela in kot se vidi napačno izrabljala. Zato dogodek ne bo koristil KPI, ki se že tako in tako nahaja v zelo težkem položaju. Takšno brezobzirno in demonstrativno odkrivanje Moskve, da je italijanska partija tudi v najbolj drobnih stvareh pod njeno direktivo, daje demokristjanskemu režimu v Italiji še večjo možnost, da u-darja po KPI. To nudi nasprotniku svež argument za dokazovanje njene kvizlinške vloge. Partijske množice pa imajo priliko spregledati, kdo izvaja to nevarno igro.
Pri vsem tem se nehote spominjamo tistih pisem Togliatti-jevega predhodnika Gramscija, katerih seveda italijanski ko-minformovci niso uvrstili v knjigo njegovih «Lettere». V enem izmed teh pisem je Gramsci pisal v Mpskvo l. 1926.
((Tovariši, vi. danes razbijate svoje lastno delo, vi degradirate in riskirate uničenje vodilne vloge, ki jo je Komunistična partija ZSSR zavzela s pomočjo Leninovega impulza. Zdi se nam, da izgubljate z vidika mednarodne probleme in da pozabljate, da morejo in morajo biti vaše dolžnosti ruskih borcev izvršene samo v sklopu interesov mednarodnega proletariata)).
Pravijo, da je imel Gramsci srečo, da je malo dni potem ko je poslal Moskvi tisti opomin, bil v Italiji aretiran in poslan v zapor, kjer je tudi umrl. Danes slavijo Gramscia kot mučenca in predhodnika, od katerega je Togliatti «podedoval» vodstvo partije. V Moskvi so ga več let preparirali, da ne bi bil takšen kakor — Gramsci. Toda sedaj je odšel na nov ((kratki tečaj» v isto svrho, da bi dobil verjetno nove recepte in se — kot kaže — vrnil v Italijo za kongres KP Italije, ki je sklican za januar 1951.
Toda moskovski recepti ne bodo poboljšali stanja, v katerega je danes po zaslugi prav moskovskih receptov padla KPI, kajti ti recepti so borbo KPI omejiti in izpremenili v borbo za hegemonistične cilje zunanje politike sovjetske vlade.
Božični demokristjanski napad na beneške Slovence
Ko javljamo danes, da je bil dosežen med vladama FLRJ in Italije dogovor glede raznih gospodarskih, finančnih in drugih vprašanj, ki izhajajo iz mirovne pogodbe z Italijo ter pri tem poudarjamo, da je to vsekako)• pozitivni čindeli v prilog izboljšanju odnosov med obema sosednima državama. je naša dolžnost, da opozorimo javnost na noti odkrit napad demokristjanskega Paradnega tiska, kj ga je sprožilo pred samimi božičnimi prazniki pokrajinsko demo-krtstjan-sko glasilo v Vidmu «IL NUOVO FRlULb) v svoii štev. 43 od 24■ decembra 1950 proti beneškim Slovencem. Članek nosi naslov ((PROTI GOLJUFIVIM MANEVROM -BRANITI DOMOVINO IN MIR - V NADISKI DOLINI SE HOČE PONOVNO IZKOPATI NARODNOSTNA DELITEV PROTI VSAKRSN/ REALNOSTI» in je natisnjen n mastnem tisku. Nuvofašistič-nemu dnevniku iz Vidma uMESSAGGERO VENETO», pa se je zdel članek tako velike važnosti, da ga je včeraj v celoti ponatisnil na prvi strani poudarjajoč pri tem, da članek
izraža mnenje odgovornih političnih organov.
Namen članka je s prstom
pokazati na delovanje Demokratične fronte Slovencev za Slovensko Benečijo, ki demokristjanom nikakor ni pogodu in dokazati, da v Slovenski Benečiji Slovenci sploh ne obstajajo. Dobesedno pravi demokristjanski uradni Ust;
V zadnji dobi je opaziti intenzivno aktivnost komuni-stične demokratične slovenske stranke (?) za slovansko propagando jn organizacijo Prireditve, darovi, šport itd. z zapeljivo razsipnostjo, obilno finansirana ne ve se, toda lah ko se predpostavlja od koga Končno so bili s ponudbo za vzdrževanje in pouk odvedeni (prelevati) številni otroci iz teh dolin, da bi bili nato^ odpeljani v slavokomunistič' ne šole. Treba je opozoriti in odločno opozarjamo na to de-lovanje. Smo pred pravim ((prekupčevanjem nedolžnih«, da bi se jim zmaličila duša s slavokomunistično vzgojo in od nje napravilo iutN ubogljivo orodje za penetracijo ko. munizma, slavizma ter vpliva
ali pa tujih pretenzij na naše doline«.
In nato se v članku apelira na starše, na krajevne oblasti, na duhovnike, na prefekta in na vlado...
Kaj to pomeni, če glasilo stranke, ki je na vladi odkrito in bučno poziva organe ob. lasti naj preprečijo šolanje slovenskih beneških otrok v slovenskih šelah v Gorici, je kibko vsakomur tako j jasno. V našem dnevniku smo pred tedni obširno pisali o ustrahovanju tarčentskega okrajnrga sodnika, ki ga je v>š‘l z zašli ševanjem tistih slovenskih be neških staršev, ki so poslali svoje otroke v slovenske šele v Gorico, ker demokristjan-ska vlada še do danes ni usta nov Ha slov. šol, v Benečiji.
Po tem članku sodeč va tisto ustrahovanje ni doseglo zaželenega uspeha, karti do. venski beneški starši se zavedajo, da imajo pravico pošiljati svoje otroke v tiste šole, kjer je učni jezik njihov materinski jezik. Poleg tega da je to samo po sebi umevno je šolanje slovenskim otrokom v Slovenski Benečiji za-
jamčeno po vseh osnovnih človečanskih pravicah, po določbah mirovne pogodbe m po sami ustavi republike Italije.
Zato se slovenski starši v Slovenski Benečiji ne bodo u-pognilj niti pred novimi ustrahovanji, na katera demokrist-jansko uradno glasilo v Vidmu poziva oblastvene organe in bodo svoje otroke še nadalje pošiljali v slovenske šole.
Toda omenjeni božični napad pobožnih in vernih demokristjanov, se ne omejuje zgolj na napad proti politični organizaciji, ki se ji pravi Demokratična fronta Slovencev za Slovensko Benečijo in na neumno potvarjanje dejstev o ((slavokomunizmu» — saj obiskujejo slovenski beneški otroci v Gorici tiste slovenske šole, ki jih mora vzdrževati italijanska država in v katerih pač ne dopušča nikakršne «sia-vokomunistične propagande»■ V obrazložitvi svojega napada zanika demokristjansko uradno glasilo celo sam obstoj Slovencev v Slovenski Benečiji, pri čemer seveda pada iz protislovja v protislovje, kar je prva in glavna zlačilnost za vse
tiste imperialistične režime, ki hočejo neko narodnost zatreti. Naj navedemo nekaj primerov:
Clankar pravi med drugim:
«V dolinah Nadiže in Tera živi dobro in delavno, pošteno in skromno prebivalstvo, ki uporablja neko slovensko narečje«.
Citatelj bi pričakoval, da bo iz te točne in pravilne trditve resnicoljubni rimskokatoliški papežev ter De Gasperijev pristaš vsaj za božič v tem svetem letu logično zaključil, da je prebivalstvo, ki ((uporablja neko slovensko narečje», sestavni del slovenskega naroda. In če bi šlo v tem članku za dobro In delavno, pošteno in skromno prebivalstvo n. pr. pokrajine Modena, ki uporablja neko italijansko narečje (katerega mimogrede povedano celo sam ministrski predsednik De Gasperi, ki je prav gotovo ena izmed najbolj pametnih glav današnje Italije, niti ne razume), bi isti člankar brez dvoma iz tega dejstva zaključil, da je prebivalstvo pokrajine Modena sestavni del italijanskega naroda.
Toda italijanski cunjasti im-
perializem in fašizem sta ne samo demokristjanskim, temveč vsem voditeljem italijanskih strank s kominformistič-710 vred, vtepla v njihove šovinistične butice, da v Slovenski Benečiji Slovencev ni, ker jih enostavno biti ne sme, čeprav ((uporabljajo neko slovensko narečje)). Zato iz gornje pravilne ugotovitve demokristjansko uradno glasilo zaključuje, da «ie to prebivalstvo popolnoma italijansko...«.
In čujte zakaj! Zato, ker «pozna in uporablja italijanski jezik...«.
To se pravi, da slov. beneško prebivalstvo pozna poleg nekega slovenskega narečja, katerega uporablja, tudi še italijanski jezik, ki ga tudi uporablja)).
Zakaj to prebivalstvo pozna in uporablja tudi italijanski jezik — tega seveda italijanski šovinisti ne povedo; zato pa jim povemo mi: zato, ker jim doslej še nobena italijanska vlada ni hotela dati slovenskih šol! Tega pa ni hotela nobena italijanska vlada doslej storiti,
ker je hotela beneške Slovence poitalijančiti, kar pa nobeni italijanski vladi doslej še ni uspelo in tudi nobeni italijanski vladi v bodoče ne bo uspelo, čeprav so vse te vlade hotele poitalijančiti ne samo beneške Slovence, temveč vse Slovence in Hrvate do «sacri confini» na Snežniku,
Toda beneški Slovenci niso samo ((integralmente ftaliani« temveč — tako beremo dalje v istem članku — so
((uma popolaziome italianis-sima«.
Kako naj označimo to goro-stastno trditev? Ali je to samo laž? Ne! To je čisti stoodstotni fašizem! Idiotski in razbojniški fašizem in nič drugega!
In te bosta
((prefekt in vlada ukrepali«
kot jih člankar poriva na temelju takšnega tipično 'fašističnega razbojniškega poziva, potem naj mirne duše najprej vržeta ustavo svoje republike v peč skupaj z mirovno pogodbo!
Predvsem pa naj prenehata
govoričiti o dobrih <-dno-ih s sosednimi jugoslovanskimi nd rodil
.linformistična «skrb» . interese kmetovalcev
Ko je tov. Kremtin na zad-i seji občinskega sveta v Midi predložil svojo resolucijo ZVU da bi zopet odpravila e preko poljskih poti med > A in B so se spravili nanj informistični župan Pacco ostali	kom injormistični
Jvalci. V s-vojih besnih na-‘h so celo zagovarjali tu-ijšnjo okupacijsko oblast, ki e postavila te ovire na poti -n povzročila ogromno škodo kmetom dvolastnikom in metali vso odgovornost na ljudsko oblast.
Raznim psovkam in obrekovanjem v čemer imajo Pač ko-minformisti svetovno prvenstvo, smo že navajeni in nas ne vznemirjajo, ker vemo iz kakšne greznice izhajajo. Poudariti pa hočemo nekaj dejstev, da si bo vsak na jasnem, kje je resnica.
Kominformistični župan in Vsi njegovi svetovalci, kakor tudi njihovi listi <d'Unita» in tiDelon. se zaletavajo v tov. Krevatina, češ da nima pravice, z eno besedo, da ne sme brcniti interesov naših kmetov.
Bolj bedaste si pač niso mogli izmisliti. Kdo torej naj bi se boril za našega kmeta, Za dvolastnike?
Odkar se je zgodila ta krivica kmetom dvolastnikom, to je že skoraj tri mesece, ves ta čas niso komintormisti zinili niti besedice, sVUnitds, »Deto« in «11 Lavoratores niso napisali niti ene črke proti tej krivici. O tem se lahko vsak prepriča.
Sami sebe nočemo hvaliti, toda dejstvo je. da se je naš tisk prvi in edini zavzel za to
Kmetouelci zahtevalo od uoieskih ohlesli Iv
več razumevanja za sueie pritožne in potreDe
/st
Vprašanje škode, ki jo povzročajo našim kmetovalcem vojaške edinice s svojimi vajami
OBJAVA Kmečke zveze
Vsi prizadeti kmetovalci, ki so vložili prošnjo in ki mislijo urgirati izplačilo vojne škode za kmečke premičnine, naj dostavijo na finančno intendenco v Trstu legalizirano občinsko potrdilo, v katerem naj bo navedeno, da ima kmetovalec nujno potrebo denarja za nadomestilo omenjenih izgubljenih premičnin.
KMEČKA ZVEZA
zadevo in da je le KZ takoj ukrenila vse korake pri merodajnih oblasteh. Kominformi-stična župana Pacco v Miljah in Lavriha v Dolini nista sploh odgovorila na pismo tajništva KZ. To je pač olika in njihova «skrb» za interese naših kmetov.
Sele ko je svetovalec L F tov. Krevatin sprožil to vprašanje s svojo resolucijo na seji občinskega sveta v Miljah, so se kominformisti zganili, toda ne zaradi interesov za našega kmeta, ampak za ponovne izpade rta ljudsko oblast. In njihov tisk je o tej zadevi pisal le v ta namen.
V resoluciji, ki so p kominformisti skovali na silo med sejo ker se prej za to niso niti zmenili, pozivajo ZVU naj posreduje pri oblasteh cone B, da odstrani ovire in «krivicey>, ki jih dela kmetom.
Kdor se hoče prepričati, naj gre pogledat in bo, videl da je ovire- na noti postavila le civilna policijo Na druai strani ni nikakih ovir in vsak dvolastnik. ki imo svoje dokumente v redu, lahko are in vozi preko demarkacijske črte.
SLAVA PADLIMA BORCEMA 1
Tov. Zoro Verk
Tovariš Zorko, rojen v Trstu 25. februarja 1904, je bil najprej terenski aktivist. V partizane je vstopil septembra 1943 in postal borec komande Trsta. Nacisti so ga aretirali 4. novembra 1944, ga odpeljali v Mauthausen, kjer je umrl 24. decembra 1944.
Guglielmo Salvagno
Rodil se je v Trstu 27. avgusta 1911. Partizan je postal 12. novembra 1943 Ko so ja zajeli Nemci, sc ga poslali i ta-borišče smrti, v Buchenumld, kjer je umrl 2ti. decembra 1944.
Slava njunemu spominu!
Skoda, ki jo povzročajo našim kmetovalcem, posebno na Krasu, posamezne vojaške edi-nice z neprestanimi vajami po polju, njivah, travnikih in pašnikih je ogromna. Vojaške oblasti sicer plačujejo za to škodo neko odškodnino. Ali preden pride lastnik poškodovanega zemljišča do svoj^ u pravičene odškodnine, mora izpolniti pri sedanjem zadevnem postopku mnogo pogojev ki so v zvezi z veliko potrato dragocenega časa in z znatnimi denarnimi stroški. Pri izplačevanju odškodnine, ki jo še po večini vse prenizko računajo in priznajo opirajoč se tudi na zastarela ocenjevanja, oškodovancu ne upoštevajo teh stroškov in potrate časa, čeprav ravno pri njih največkrat slišimo in čitamo: «Time is mo-ney«.
Prizadeti kmet mora najprej dognati, katere vojaške ediinice — ameriške, angleške ali morda celo policijske — in kdaj so mu škodo povzročile. Ugotoviti mora na mestu stvarno škodo in nato vložiti zadevno prošnjo, kjer mora poleg omenjenih podatkov navesti tudi zemljeknjižite številke parcel a podrobnim popisom škode, fci mu je bila povzročena ter oceno te. Prošnja, kateri mora biti priložena še u-radna izjava, da je prosilec zakoniti lastnik poškodovanega zemljišča, mora biti napisana v angleščini ali pa v italijanščini, katerih jezikov pa domači kmetovalci niso dovolj vešči niti ustno, kaj pa šele pismeno. Zaradi tega se morajo obračati na tuje ljudi v mestu ki si laže pomagajo s potrebnimi strokovnimi izrazi in se znajo dobro kretati po u-radih. Seveda mora prizadeti oškodovanec te ljudi plačati na en ali drugi način. Na pičlo odškodnino pa mora dolgo čakati preden mu jo izplačajo.
Pri vsem tem je treba še u-poštevati, da je kmetovalcu večkrat zelo težko, ali mu oelo sploh ni mogoče ugotoviti, katere vojaške edinice in kdaj so mu povzročile na določenem kraju navedeno škodo. Kmet mora za svojim vsakdanjim delom v vinograd ali na drugo delo, da preskrbi sebi in svoji družini vsakdanji kruh in ne utegr% čakati in prežati na svojih oddaljenih senožetih in pašnikih, če in kdaj mu kdo dela neko škodo. Njegov čas je zanj gotovo toliko dragocen, kot čas ljudi drugih poklicev. Iz tega razloga je tudi razumljivo, če je nejevoljen in se čuti hudo prizadetega, ko mu nekdo krati pravico na njegovi lastnini in mu pri odmerjanju odškodnine povzroča §e mnogo sitnosti in zgube dragocenega časa.
V tem pogledu se čutijo še posebno prizadeti živinorejci iz Lonjerja, ki imajo svoje travnike in senožeti na kraški planoti, za svojo vasjo, blizu Padrič. Na teh travnikih in senožetih, ki so domačinom in tudi Tržačanom dobro znani pod imenom «HUDO LETO», so razne vojaške edinice povzročile že do sedaj Lonjercem ogromno škodo. Ce se bo taka škoda še nadaljevala, bo lo-njerskim živinorejcem ogrožen celo njihov gospodarski obstoj, kakor je bilo v tem vprašanju podrobneje pisano tudi že v Primorskem dnevniku 8. t. m.
Prizadeti lonjerski kmetovalci, preko 42 po številu, so se zbrali že pred koncem novembra t. 1. in so sklenili, da odpošljejo svojo delegacijo na pristojno vojaško oblast, kjer bj predložili svojo pritožbo v i-menu vseh prizadetih in se tam dogovorili o najugodnejši rešitvi v kolikor mogoče obojestransko zadovoljnost vseh vprašanj, ki se tičejo škode po vojaščini in zadevne pravične odškodnine. Izbrali so si tudi poverjenika, ki naj bi se domenil s pristojnim vojaškim uradom o dnevu sestanka odgovornih vojaških oseb z omenjeno delegacijo.
Poverjenik Lonjercev je bil že trikrat na ameriškem uradu, ki ;e odgovoren za plačevanje škode storjene po ameriških edinicah. prvič se je predstavil tam konec novembra, ko mu je bilo rečeno, naj kmetje potrpijo do približno 15. decembra, ko bodo vojaške oblasti lahko sprejele kakšno odločitev glede niihovih potreb na HUDEM LETU. Poverjenik si je prizadeval prepričati službujočega narednika, s tolm- če-njem slovenske uradnice, da je umestno in za kmeta koristno, če bi delegacijo zaslišali in bi zadevo rešili preden zavzame vojaštvo kako odločitev ker bi na ta način lahko prihranili morebitno novo škodo in krivico kmetovalcem, ki bi tudi radi izrabil; takoj zimski čas za obnovo in izboljšanje svojih senožeti. To prizadevanje pa le ni zaleglo in poverjenik se je vmil 15. t. m., da bi opravil od Lonjercev poverjeno mu nalogo. Višji uradnik pa ga je zavrnil s pripombo, da se lahko vrne v ponedeljek 18. t m. takoj zjutraj ob 8 uri, čeprav
Verjenik vendarle sprejet od višjega ameriškega častnika, polkovnika iz urada ravnateljstva za rekvizicije. Prijaznega častnika je poverjenik skusal prepričati z raznimi argumenti o potrebi, da se ugodj upravičenim željam lonjerskih in tudi drugih prizadetih kmetovalcev po spremembi in poenostavljenju dosedanjega nepraktičnega postopka pri ugotavljanju škode in izplačevanju zadevne odškodnine. D kazoval je. da bi bilo zelo umestno slišati o tej zadevi tudi mnenje delegacije prizadetih lonjerskih kmetov. Preko pol ure trajajoče prizadevanje poverjenika pa ni naletelo na razumevanje pri polkovniku. Ta je le vztrajal na svojem stališču, da se morajo prizadeti lastniki zemljišč posluževati še naprej dosedanjega zamudnega In sit nega postopka pri uveljavljanju svojih pravic do odškodnine, Povedal je še, da bodo po HUDEM LETU odmerili cesto za tanke po stari pot, ki pelje s padriške ceste preko HUDEGA LETA na trebensko in je dal že zadevna navodila, da se bodo morale ameriške vojaške edinice držati te poti. Nikakršnega zagotovila pa n; maral dati, da se Po zemljiščih izven
ceste ne bo delala škoda. Kmetje naj sami pazijo in prežijo na morebitne kršitelje, ki se ne bodo držali poti in naj zahtevajo odškodnino za povzročeno škodo po dosedanjem postopku.
Prizadeti lonjerski živinorejci pa še vedno odklanjajo misel. da bodo naleteli na podobno nerazumevanje svojih potreb in želja tudi pri višji vojaški instanci, ki vzporejuje ali koordinira vojaške vaje. na tem področju in je odgovorna tudi Za škodo, ki jo vojaščina na splošno naredi. Uverjeni so, da bo ista ukrenila vse potrebno, da se bo sedanji, za kmeta zelo neprikladen in drag postopek za dosego vojaške odškodnine zamenjal z bolj enostavnim in bolj pravičnim, posebno tudi glede rabe slovenščine in d ločanja odgovarjajočih cen. Zaradi tega prigpkuje-jo še, da bo višja vojaška oblast povabila k reševanju vprašanj, ki zadevajo naše kmetovalce tud; prave in sposobne predstavnike domačih kmetovalcev. Kmetovalci spoštujejo državne zakone in plačujejo pošteno svoje davke, zaradi te-ga imajo tudi pravico, da se upoštevajo njihove po4r b < in da se spoštuje njihova lastnina.
Šil:::
..	.	w
ii?ŠP
p-y<l
Na Opčinah bo danes otvoritev razstave igračk, ki so jih openske žene izdelale, da bi prispevale k uspehu letošnje novoletne jelike. Kot nam je bilo sporočeno, bodio požrtvovalne in marljive openske žene razstavile okrog 120 lepih igračk, ki so juh v tako kratkem času izgotovile. Ce pomislimo, da imajo vse žene, ki s0 se izdelovanja igračk udeležile, svoje družine, ki jim dajo mnogo posla, nam postane njih prispevek za otroški praznik še vse večji in pomembnejši. Lahko rečemo, da je ni bilo žene, ki bi se hotela s kakršnim koli izgovorom, bodisi še tako tehtnim, izogniti
delu v prid letošnje novoletne jelke; vsaka je nasprotno prav rada sprejela delo ter se je celo potrudila, da je napravila več, kot je bilo prvotno določeno.
Prepričani smo, da se bodo razstave s posebnim veseljem udeležili naši najmlajši, ki si pač ne morejo kaj, da ne bi bili radovedni, kaj jim bo Dedek Mraz prinesel in ki hočejo zato žg v naprej videti igračke, ki jih bodo že čez nekaj dini deležni.
Prav tako bo pa tudi razstava pokazala, da je naše ljudstvo pravilno razumelo pomen te človekoljubne akcije, ki daje možnost, da bo tudi letos nad 4000 tržaških otrok deležnih darilnih paketov Dedka Mraza.
Položaj t malili Miefelnicali se zattoje
Vedno bolj je potrebna odločna borba za dosego prilagoditve plač sedanjim življenjskim zahtevam
Ze neštetokrat smo v naših člankih v zvezi s položajem industrijskih delavcev poudarili, da je ta zelo kritičen ter da prejemajo potežno vsi delavci zelo r.izke plače, s katerimi ne morejo preživljati niti sebe, kje še svojih družin. Zato smo vedno poudarjali, da je nujno potrebna odločna borba za dosego izboljšanja plač v taki meri, da bo delavec prejel plačo, s katero se bo lahko vsaj skromno preživljal. Ker potrebuje celo po uradnih podatkih štiričlanska družina za preživljanje mesečno najmanj 60.000 lir, je bilo priča-
Ca So ohcitido rfii-bpeml po boo jih močeh, plao goto-i »o TLedekltTmz m So l močaUi l nabili plidnik otlok i
kovati, da bi odgovorne oblasti to stvar vsaj nekoliko premislile, če že ne rešile. Zgodilo se je prav obratno. Delodajalci so ob podpori odgovornih činiteljev pričeli v vedr.o večji meri pritiskati na svoje uslužbence ter jih ob vseh mogočih prilikah izkoriščali. Kadar koli se je delodajalcu zahotelo, je lahko odpustil svojega uslužbenca s stalnim izgovorom, češ da primanjkuje novih naročil.
Delavci so se zaradi takega položaja obrnili do svojih sindikalnih predstavnikov, preko katerih so zahtevali, da se položaj v naših tovarnah in podjetjih izboljša ter da se zagotovi predvsem majhni industriji dovolj dela. Kadarkoli so delavci postavili to vprašanje, so vedno prejeli odgovor, češ da je bilo storjeno vse, da se ta problem reši ter da se vodijo pogajanja za dosego uresničitve te zahteve.
Kljub vsem obljubam in lepim besedam je ostalo vse ne-izpremenjeno. Delodajalci so še nadalje izkoriščali svoje u-službence ter jih po mili volji odpuščali z dela, delavci so morali še naprej vse to potrpeti ter se zadovoljiti s plačo, ki ni niti delno krila vseh njihovih potreb.
Prav posebno je bil in je še težak položaj z delavstvom v malih ladjedelnicah, kjer je najprej «zmanjkalo» novih naročil in kjer so bili množični odpusti z dela na dnevnem redu. Sicer so skušale odgovorne oblasti v nekaterih ladjedelnicah rešiti to vprašanje na ta način, da so nakazale nekaterim, kjer je bil položaj že popolnoma brezupen, nekaj manjših del, ki pa so bila v kratkem izgotovljena.
Tako se je položaj, ki so ga začasna manjša naročila nekoliko izboljšala, ponovno zelo
vi javilo, da bo odpustilo z dela 18 svojih uslužbencev; seveda so se prizadeti delavci takoj obrnili do svojih sindikalnih predstavnikov, ki so pričeli pogajanja z delodajalci. Po dolgih pogajanjih sg je tem vendarle posrečilo, da so dosegli odgoditev ukrepa o odpustu omenjenih 18 delavcev. Koliko časa bo ta odgoditev veljala seveda ni znano. Jasno pa je, da bodo odpusti stopili ponovno v veljavo, če bi se položaj glede novih naročil v prihodnjih mesecih ne izboljšal. Da bi prišlo do tega, obstajajo pa le zelo majhne možnosti.
Takoj za ladjedelnico Cantie-re Giuliano je tudi vodstvo Felszegy izdalo ukrep o odpustu z dela za nič manj kot 20 delavcev. Po dolgih posredovanjih je bilo tudi to vprašanje «rešeno» na ta način, da so bili odpusti z dela začasno odgo-deni.
Da takšne «rešitve» ne morejo izboljšati položaja ter u-stvariti našemu delavcu pogoje za človeka dostojno življenje, je popolnoma razumljivo. Vprašanje je le, ali se bodo odgovorni krogi res končno odločili, da rešijo vprašanje malih ladjedelnic, ali pa bodo pustili da te prenehajo z obratovanjem ter da izgubi na sto in sto v njih zaposlenih delavcev delo.
Delavstvo, zaposleno v ma-
Urnik trgovin 73 praznike
24. decembra
a) Vse trgovine z živili (trgovine jestvin, mesnice, pekarne, delikatesne trgovine, mlekarne, sadje zelenjava, drogerije) in papirnice, brivci in cvetličarne bodo imele urnik za praznične dni, t. j. dopoldanski urnik bo podaljšan za er.o uro.
b) Vse ostale trgovine bodo zaprte najkasneje ob 13. uri, razen slaščičarn in sličnih trgovin, ki bodo odprte od 8 do 20.
25. decembra
Vse trgovine bodo zaprte, razen cvetličarn, ki bodo odprte od 8 do 13.
26. decembra
Vse trgovine bodo zaprte razen:
pekarn, ki bodo odprte od 7 do 12, mlekarne od 7 do 12, cvetličarne od 8 do 13, slaščičarne in slične od 8 do 21.30. 31. decembra
Vse trgovine z živili, kot tudi papirnice, brivnice itd. bodo imele urnik kot 24. decembra.
Isto velja tudi za ostale trgovine.
lih ladjedelnicah vodi odločno borbo v obrambo svojih pravic in interesov; ta borba bi bila prav gotovo mnogo bolj odločna irj uspešna, če bi ne bilo Enotnih sindikatov in Delavske zbornice, ki jo s svojo izdajalsko politiko ovirajo in slabijo. Zato se bo pa prav gotovo največji del poštenega delavstva tovarn in ladjedelnic pridružilo Er.otnim razrednim sindikatom, ki vodijo danes odločno borbo za rešitev vprašanja povišanja plač, ki bo o-mogočilo, da se bodo tudi življenjski in dele -ni pogoji tržaškega delavskega razreda iz-' boljšali.
Naročnike opozarjamo na položnice, ki smo jih danes priložili Primorskemu dnevniku. Obenem prosimo, naj vplačajo zaostalo naročnino najkasneje do 31. decembra 1950.
Društvo
slovenskih srednješolcev postaja vedno bolj aktivno
Kot »no že poročali, je bil 5. novembra občni zbor Društva slovenskih sred-^ešolcev. Novoizvoljeni odbor je takoj krepiko prijel za dele, tako da je delovanje društva vedno bolj živahno. Dijaki so sklenili, da' bodo manij «sesitankovali», zato pa poživili delovanje različnih krožkov, predvsem kulturnih in športnih.
Ustanovili so že strelsko družino in z novo lcuipljeno zračno pušiko prav pridno vadijo. Ima pa še velike načrte v bodočnosti (o katerih pa neradi govorijo). Tudi literarni krožek je že pokazal prve znake svojega življenja. Naredi] bi pa lahko še mnogo več, saj je precej čili jakov. ki se resno zanimajo za literaturo in imajo talent.
Pa ne samo s krožki, tudi za zabavo sikroi dijaško društvo. Tako je v petek priredilo zabaven večer s kratkim kulturnim programom in plesom Moramo reči, da je bil večer na višini, kar se tiče zabave in kar zadeva kulturno obnašanje.
OD TU	INTAM^PIŠEJ<
Kdo je temu kriv?
Da, pri naši občinski upravi v Dolini, kjer še gospodujejo kominformisti z vrlim Lovrihom na čelu. sedijo zares brihtne glave. Nihče jim n® inore biti kos.
Poglejmo le kaj so se zmislili pred dnevi za našo vas. Kakor smo že pisali, je bilo poslopje osnovne šole v zelo slabem stanju in zlasti streha je bila potrebna nujnega popravila. Pričakovali smo, da se bo naš župan spomnil šole v lepem poletnem času, ki Je najbolj primeren Za taka dela. Toda kaj še. Verjetno je imel Lavriha tedaj druge «skrbi» po glavi in na šolo se je spomnil šele zdaj, ko se je začelo slabo vreme iri dež.
Odkrili so streho; delo je zaradi slabega vremena zaostalo. Streha je odkrita že več tednov. Lahko si sami predstavljate kako bo »popravljena« naša šola Voda kvari že učilnice in notranje zidove. Ob nalivih pa je na podstrešju (brez strehe) ena sama kaluža.
Tako se upravlja in čuva javno imetje — ščla! In kdo je vsega tega kriv?
BOLJUNCANI
Prireditev pionirjev iz Plavij
PIONIRSKA DRUŽINA IZ PLAVIJ vabi na kulturno prireditev, ki bo v torek (sv. Stefan) 26. t. m. ob 17. uri v dvorani v Plavjah. Pridite vsi, ki se zanimate za kulturno dejavnost otrok.
Iz Boršta
Pralnico
in napajališče potrebujemo
V naši vasi smo pred ča:< m vendar dobili vodovod, po katerem smo toliko časa hrepeneli. Pa ni dovolj, da je skozi vasj napeljan vodovod m da si lahko natočimo vodo za svoje potrebe; rabimo nekaj več, česar naša občinska uprava v Dolini se ni spomnila, da bi nam napravila, ko so napeljali vodovod.
Mislimo na pralnico in napajališče za živino. Nujno je, da občinska uprava ob prvi priliki, ko dobi denar na razpolago, nam to napravi, ker j.e brez pralnice in napajališča v naših krajih pod Bregom zelo težko.
so uradne ure Za javnost od 9 I zaostril. Vodstvo ladjedelnice dalje. Ta dan zjutraj je bil po- I Cantiere Giuliano je pred dne-
V
S kulturne prireditve pionirske družine „Smuc
v Slovenskem dijaškem domu
%
\
Kmalu bi zgorela v hiši
V nočj med petkom in soboto se je vnel v mali hišici pri Briščikih požar. Ognjegasci so imeli opravka dobre tri ure, &a so rešili, kar se je Pač še dalo rešiti.
V pozni nočni url je prvi zapazi] sumljivo svetlobo, nato pa plamen in dim neki oficir civilne policije, ki je bil tedaj v službi Pri vojaški smodnišnici, ki je tam v bližini.
Približal se je k hišici, opazil gost dim in takoj obvestil policijo in ognjegasce. Se predno so ti prišli je vstopil v hišo in kar obstal, ko je v sobici zapazil spečo žensko, 70-letno Ivanko Jerič, katere last je ta hiša. Spala je mirno in brez vse skrbi. Ce ne bi nihče zapazil požara, bi prav gotovo živa zgorela, kot so kokoši, ki jih je imela y kuhinji in pohištvo ter perilo.
Računajo, da je požar povzročil okrog 400 tisoč lir škode.
Pretep Madžarov
Ze nekaj časa si razni begunci vedno bolj skačejo v lase in se dobro naklestijo. Skoraj Vsaik dan moramo to beležiti. Enkrat sc spoprimejo Rusi, drugič Hrvatje, včeraj pa so se Madžari.
V neki gostiln] v Ul. Cavama sta se spoprijela dva mlada Ma. džara: prav krepke sta si dajala. V gostilni je bil slučajno nek] policaj in ju je hotel ločiti. Pa sta sc spravila nanj dva vročekrvna Madžara, in gr hotela Z nožem. Nato, sta zbežala iz gostilne, zbežala pa sta še druga dva Madžara, ki sta hujskala svoja rojaka, naj napadeta policaja.
Policija je začela iskati četverico tn jo kmalu ulovila. Pa ni bilo še konca. Eden od «muške-tirjev«, ko je bil te v rokah policije, se je spravil s pestmi in brcami na oficirja UP. nato pa je še pljuval na policaje. Tri najbolj vroče so zaprli, četrtega pa poslali zopet v taborišče.
KOLEDAR
- 'dOJM- - 'Jladio-
Nedelja 24. decembra
Adam in Eva, Dunja
Sonce vzide ob 7.44, zatone ob 16.23. Dolžina dneva 8.40. Luna vzide ob 16.02, zatone ob 8.12.
Jutri ponedeljek 25. decmbra
Božič. Zitogoj
Konferenca OF II. okraja
V četrtek 28. decembra ob 19.30 bo konferenca OF II. o-kraja r.a stadionu «Prvi maj«.
SS.i RADIO IS
JU60SL.C0HE TRSTA
(Oddaja na srednjih valovih NEDELJA 24. XII. 1950.
7.00: Jutranja glasba; 7.15: Poročila v ital, in objava sporeda; 7.30: Napoved1 časa - Poročila v slov. in objava sporeda; 7.45: Jutranja giasoa; 8.00:	Priljubljene
orkestralne sklaabe; 8.30: Kmetijska ura (slov.); 9.00: Operetni napevi; 9.30: Kmetijska ura (ital.); 10.00: Folklorna glasba; 10.45: Od. daja za Bujsko (hrv.);: 11.15: Slavni pevci pred mikrofonom; 11.45:	Glasba	po željah (slov.);
12.45: Poročila v ital.; 13.00: Napoved časa - poročila v slov.; 13.15: Glasba za najmlajše; 13.30: Pionirska ura:	Iz Andersenovih
pravljic (slov.); 14.00: Glasba po željah (ital.).
17.00: Oddaja za podeželje: Veseli prizor; slušna igra: McTčinski: Mutasti birič; Reportaža (slov.); 18.30: Narodni plesi; 18.45: Poročila v hrvaščini; 19.00:	Kaj	smo-
vam pripravili (ital.); 19.15: Poročila v ital.; 19.30. Napoved časa - poročila v slov.; 19.45: Slovenske narodne pesmi; 20.00: Glasbena dela slavnih mojstrov; 20.45:	Politični pregled (ital.);
21.00:	Partizanski božič (slov.);
21.30: Folklorna glasba; 22.00: Božična oddaja (ital.): 22.30: Iz italijanskih oper; 23.00: Zadnja poročila v ital.; 23.05: Zadnja poročila v slov.; 23.10: Objava dnevnega sporeda za naslednji dan;
Rossetti. 15.30:	«V	tem našem
življenju«, Bette Davis, G. Brent.
Excelsior. 14.30: «Ptpelka», filmska slikanica.
Nazlonale. 15.30: ((Življenje z očetom«, W. Povvell.
Arccbaleno. 14.00: «Generalni inšpektor«, Danny Kaye.
Fenice. 14.30: »Zajeti v plamenih«. Free Mc Murray, Paulette God-dard, Susan Hayvvard.
Filodrammatico. 14.30: «Ni mogoče nadaljevati z ubijanjem«, VV. Holden, E. Drew.
Alabarda. 14.30: ((Dolina velikanov«, Claire Trevor.
Armonia. 14.00:	«Jezdeci sreče«.
Garibaldi. 14.00:	«In sedaj kdo
me bo poljubil?« June Haver.
Ideale. 14.30: «Pod krinko«, Ivon-ne de Carlo.
Impero. 15.00:	«Nova miška«,
Walt Disney, jutri: ((Ljubezen pod palubo«, Jack Carson, J. Paige.
Italia. 16.00: «Praznik ljubezni«, Jeanne Crain.
Kino ob morju. 14.00: «Bratje Dinamit.
Savona. 15.00: ((Okrvavljeni meči«, Larry Parks.
Viale. 14.30: «Zenin roman«, Maria Felix. Antonio Villar.
Vittorio Veneto. 15.30: ((Idealen zakon«, Loretta Young.
Adug. 14.00: ((Pravico za Indios«, VVllliam Boyd.
Azzurro. 14.00: ((Lisičji princ«, T. Povver.
Belvedere. 14.00:	«Sin zločina«,
G. Brent.
Marconi. 15.30: ((Rumeno nebo«, G, Pieck.
Massimo. 14.30:	«Meč puščave«,
Dana Andrevvs.
Novo cine. 14.00: ((Nemogoča pustolovščina«, Errol Flynn.
Odeon. 16.00: «Zadnji dnevi Pom-Dejev«, Micheline Prešle.
Vittoria. 15.00:	((Kastiljski kapi-
tan« T. Povver.
Venezia. «Napad šeststotih«.
Sv. Vid. 15.30: «Ali Baba in 40 razbojnikov«, M. Montez.
Radio. 15.30:	((Devica	Tripolisa«,
Ivonne de Carlo.
A D I T, Ljubljana, Tyr-ševa 34, obvešča vse naročnike tržaškega tiska v Jugoslaviji, da bodo prejemali časopise v letu 1951 samo če bodo TAKOJ NAKAZALI NAROČNINO ZA TRI MESECE NAPREJ. Vsem drugim pa bo ukinjeno z 31.12. 1950.
ADRIA -EXPRESS
prireja zimovan*ja v Sloveniji na
Bledu, Bohinju, Planici, Pokljuki, in Jezerskem
Zimovanje traja najmanj tri dni. Pojasnila in prijave pri Adria-Express, Ul. Fabio Severo 5 b, tel. 29243.
Zimovanje PDT
v Kranjski gori
Vsi udeleženci naj bodo v torek 26. t. m. ob 4.40 zjutraj na glavni železniški postaji. Bodite točni!
DAROVI IN PRISPEVKI
Za Dijaško Matico daruje tov. dr. OBLAK STANISLAV 2.390 lir.
ROJSTVA, SMRTI IN POROKE
Dne 23. decembra 1950 se ie v Trstu rodilo 8 otrok, umrlo je 12 oseb, porok pa je bilo 6.
Civilne poroke:	industrijec
Stefano (Esteban) Micolich in gospodinja Ana Disiot.
Cerkvene poroke: pek Diego Forti in gospodinja Giovanna Bastiani, natakar Emilio Del Savio in natakarica Jolanda del Tutto, mizar P etro Moro in prodajalka Ester Min,ca. brivec Salvatore Mirabile in gospodinja Nerina Degrassi, narednik ameriške vojske James R. Rowe in uradnica Rita Pulimeno.
Umrli so: 61-letni Emilio Ve-roli, 74-letna Antonija Ogrišek, 68-letni Ettore Depiera. 74-letna Mori-ja Ghersihioh vd. San. go. 68-1,etna Katarina Brumat vd! Klun, 78-letni Giuseppe Furlan. 75-letni Giovanni Cen. tazzi, 63-letni Ferruccio Černe, 69-letni Ermanno Marin', 76-letna Francesca Adenau vd Wagerer, 78-letni Carlo Vec-chiet.
URADNE OBJAVE
Gledališče Verdi
V torek ob 20.30 bo premiera Verdijeve opere «Traviata» za abonente B (parter in lože) ter A (galerija in balkon).
Razstava igrač na Opčinah
ASIZZ z Opčin priredi na sedežu PD na Opčinah razstavo igrač, ki so jih naredile požrtvovalne tovarišice zato, da bo Dedek Mraz čimbolj razveselil male cicibančke. Otvoritev razstave bo danes ob 14. uri, nakar sledi pravljica s skioptičnimi slikami. Vabljeni so vsi otroci, starši in prijatelji otrok.
iiiiiimiiiiiiiiiiiiiMiMiimiiiiimiiiiMiiinniiiii
MALI OGLASI
. DAVČNI SEZNAMI. Zupan obvešča, da bodo od 26. do 30. decembra na davčnem uradu (v občinski palači. Ul. Rettori št. 2, III) na vpogled seznami davkoplačevalcev, ki sj jih lahko vsak ogleda. Razobešeni bodo seznami za L serijo 1951 leta, za leto 1950 in nazaj.
Po 30. decembra bodo ti seznami predani občinskemu iz-terjevalnemu uradiu. Plačila davkov morajo biti izvršena v šestih obrokih, in to do 10. februarja, 10. aprila, 10. junija, 10 avgusta, 10. dktobra in 10. decembra.
Ce davkoplačevalec ne plača zneska v določenem roku, bo uradi za izterjevanje davkov postopal z njim po zakonu.
Pritožbe sprejema conski predsednik 6 mesecev po zadnjem dnevu objave seznamov in to samo pri tehnični pomoti ob vpisovanju davka in za nove vpise, o katerih davkoplačevalec še n] dobil obvestila
GREM KRPAT IN LIKAT na
dom. Naslov na upravi lista.
PRIDNA ŠIVILJA izdeluje damske plašče po konkurenčnih cenah. Naslov pri upravi Primorskega dnevnika.
MODISTKA izdeluje, modernizira
klobuke po zmernih cenah. Trg Goldoni ll-III.
MOŠKO PERILO izdeluje pridna šivilja. Naslov na upravi lista.
HITRA IN VESTNA TIPKARICA sprejema delo na dom. Na-siov na upravi lista.
PISALNE, ŠIVALNE IN PLETILNE STROJE POPRAVLJAM. Naslov na upravi lista.
MLAD ŠOFER ISCE ZAPOSLITVE. Naslov na upravi lista, UL sv. Frančiška 20.
KUPIM KUNE BELICE. Naslov
na upravi lista.
PRODAM SREBRNE LISICE. Naslov na upravi lista.
ZENSKE VOLNENE OBLEKE po
nizkih cenah prodam. Ul. Vasa-ri št. 11.
URE NAJBOLJŠIH ZNAMK prodam. Naslov na upravi pod «Prodam».
PISALNE STROJE prodam, izred. na prilika. Ul. Corridoni 6. III., Batagelj.
KUHINJE, SPALNICE, SPREJEMNICE dobite po najnižjih cenah v Ul. XX. septembra št. 53,
Trst
NOV ŠIVALNI STROJ PRODAM.
Naslov na upravi lista, UL sv. Frančiška 20.
PRAZNO SOBO ISCEM. Naslov na upravi lista, Ul. sv. Frančiška
št. 20.
NOVE SLOVENSKE KNJIGE
Caldmell: DINASTIJA SMRTI, I., II. del, platno Vercors: OCI IN SVETLOBA, platno ....
Vercors: PRAVLJICE O ŽIVALIH, polplatno ; Groebming: ZBOROVODJA, platno ....
Kupnin: PRIPOVEDKE, polplatno ...■••
DOBITE JIH V SLOVENSKIH KNJIGARNAH V TRSTU IN V GORICI
1.400 lir 600 » 380 » 2-180 » 170 »
Vesele praznike in srečno novo leto
želi
KUJAHIEG MILAN
uiuluiiiična delavnica
Elchlrninslalacijsko podjetje
JMBHilŽIl: MII.AAI
Trni, lil. Hucuaimiu šl. 111
želi svojim odjemalcem in prijateljem vesel božič in srečno novo leto
A. P E RT UT
„F O I> ERAH I«
TRST - lil fiinnastica 22 Tel. 05 !UIH
želi svojim cenjenim odjemalcem srečen božič
fi I) ST1 F.IVf /I i:x „ IIS S H R (I “
t n st - u i~ 8. r. n n n n i; 11
fniiH|irotl Pdkrltogu trdni
želi vesele božične praznike vsem svojim gostom
ter se priporoča
»t. 41
Več tisočletij že oznanjajo preroki vodniki narodov, plemen in verski žreci vesoljni mir na zemlji, bratsko spravo. Omamljajoč človeštvo s pestrimi simboli, z zvezdami eni, drugi s križem v roki vabljivo govore na javni leci, kako jim ni za čast in ne za slavo, marveč za mir in za triumf pravice. Na čelu tisočev postanejo oholi mogočniki: v jeklene ptiče spreminjajo pohlevne golobice in angele miru. Izrabljajoč postave v krvavih rekah močijo zastave in z oljčno vejico - krope mrliče...
MILAN LIPOVEC
Kakor vse ostale, segajo tudi božične ljudske navade v davnino. Čim preprostejše so, tem bolj priljubljene pri narodib, ki so si jih izmenjavali v sosedstvu, jih prilagajali lastnemu okolju ter jih vneto branili pred novimi verami in ideologijami. Vendar so jih te po stoletjih osvojile in jih danes neupravičeno proglašajo kot svoje
Ju »f/fl/ llfl/
V nekdanji Dolnji ^ Avstriji je ohranjen zanimiv staro letni običaj. V gostilniški sobi, ki je okrašena z jelkinimi vejicami, visi jelov venec. Čim stopi pod nijega mladenič ali ■ ’ le, skoči iz kota Silvester, našemljen človek, ki ima na glavi venec iz omele, ter tisto osebo poljubi. Ko pa je polnoč, zapode Silvestra iz hiše.
Na Slovaškem
Sveta Lucija, ki goduje 13. decembra, že uvaja slovaško mladino v božič. Na njen god prično fantje zbijati stole brez žebljev, da bi pri polnočnici na njih sede videli vaške čarovnice prihajati izza oltarja. Dekleta prično na ta dan tešče jesti jabolko, vsak dan le majhen odgriz, ki ga zadnji košček pcužijejo šele na sveto noč tik*pred vstopom v cerkev. Ce tedaj prestopijo cerkveni prag z moškim, bo naslednje leto poroka, če pa Po nesreči stopi na njihovo stran ženska, bo leto še ved-’ no samsko. Tudi v vodi, ki so vanjo pred odhodom k polnočnici s čelom ubila jajce, iščejo dekleta po povratku iz cerkve obraz bodočega moža.
Kmečko ljudstvo ima na sveto noč svojevrstno zabavo. Pred hišo zapoje harmonika in ng vrata potrkajo trgovci, ki vlačijo s seboj velikega medveda. So to le preoblečeni' vaška fantje, vprašajo gospodarja, če ima »a prodaj kako teličko ali jalovico. Od tod tudli njihovo ime «jalovičarji». Pokažejo jim domače dekle. Trgovci so zadovoljni, prično se pogajati zanjo. Ker gospodar noče papirja namesto denarja, mu ponudijo trgovci srebro, ki ga imajo potno vrečo. Pri tem vrže eden izmed njih vrečo s črepinjami po tleh, da zažvenkeče po hiši in-se zaziblje strop. Tudi te vrste denarja očka ne sprejmejo, pač pa jalovičaa-je pogoste. Spet zahrešči harmonika, mladina se zavrti, starejši se smehljajo in čez nekaj časa odpravi gospodar goste s pozivom^ naj se naslednje jutro še enkrat zglasijo zaradi kupčije.
V JCuzici
Med Lužištoimi Srbi je dru-žalbnost še lepo ohranjena.
V dolgih zimskih večerih se zbirajo po hišah predice, katerih drobni prsti neumorno skrbe za obleko in hišno o-premo. Pridružijo se fantje in ob kramljanju in, prepevanju hitro mineva čas, izdelki rastejo in vnemajo se srca, da ima pastor y predpustu kaj posla. Tako se je najlepše ohranila lužiška narodna osebitost z vsemi svojimi dtiv-nimi pravljicami, pesmijo in nošo. Na božič je v Lužici še prav posebno prijetno, tedaj je dan velikega obdarovanja.
Ze nekaj dni pred božičem pride med predice «bože džječo«, božje diete, y spremstvu božičnega moža. Angelov seveda ne manjka in ne zvončka/raja, ki oznanja visoki obisk. Božje dete je otrok, obdečen v dolgo belo haljo, obrazek ima hvali, tam graja, če ima dekle še preveč prediva v preslici, In dirobmti glasek vpraša: «Ali so predice pridne?« Dekleta zatrjujejo svojo pridnost, fantje jo poredno zanikujejo. Pa vpraša glasek gospodarja.' Ko ta potrdi, da predicam ni kaj reči,, stopi -božiček med kolovrate ter pregleduje niti. Tu hvali, tam graja, če ima dakle še preveč prediiva v preslici. Potem vpraša, če prepeva kamtor z njimi lepe pesmi. Da dokažejo svoje pevsko znanje in pokažejo svoj lepi glas, dekleta vstajajo jn zadrobe vsaka svojo pesmico. Medtem božiček namigne svojemu staremu bradatemu spremljevalcu, ki dirki v eni-roki košari, čez ramo pa ima oprtano vrečo. In božični mož prične deliti darove. Predice dobe lectov srček in križec ali zvezdo, hlapci in dekle novo obleko, obutev, perilo, domači tudi podobne dobrote, vsak pač nekaj. Nagajive fante, ki se vtikajo v posle božičnega moža, oplazi njegova košata metla, pri čemer ne manjka smeha, nagajivih opazk in veselega razpoloženja.
Tako se pot božičnega moža nadaljuje Od hiše do hiše. Sledi mu razigrana procesija otrok in odraslih, ki z zanimanjem ugotavljajo, kje je božje dete pustilo največ darov in o čemer se potem razpravlja še cele tedne. Za darove poskrbe seveda hišni gospodarji in gospodinje, v kolikor so ti namenjeni otrokom in služinčadi. S posredovanjem božičnega moža pa imajo vsekakor tudi dirugi priliko izmenjati si manjša darila.
Navada je dokaj podobna milklavževanju po naših krajih, Vendar bolj domača in pestrejša, zlasti zaradi slikovitih noš tamkajšnjih domačinov.
«Ah, pa sem te dobih, je zmotil Justa hripav glas, Mahoma ga je spreletel po vsem telesu občutek strašne, divje groze, kakor da ga kdo tišči za vrat in ga davi z močnimi lopatastimi rokami. Škarje so mu ob. stale zarezane v mehkem smrekovem debelcu in roke so se mu poveznile navzdol.
«Ce mi ne plačaš za liter, grem in te naznanim», je rekel zdaj oni za njegovim hrbtom in se porogljivo razkoračil pred njim. V očeh mu je begal sij rahle vinjenosti, kapo je imel globoko poveznjeno, da se je z robom dotikala roba privihanega ovratnika in pod pazduho je krčevito stiskal k sebi majhno sekiro. «Aha, dobil sem te, če mi ne daš za liter, pa grem in te naznanims, je zdajci pred Justom ponovil svojo grožnjo.
«Naznaniš?» se je prepadeno ozrl Just vanj in oni grozljivi občutek, ki ga je popadel v prvem trenutku, se je polagoma odmikal pred vinjenostjo v neznančevih očeh. To ni bil gozdar, ki mu je ves čas, ko je opravljal ta prepovedani posel, lebdel pred očmi. Domač človek je bil in bog vedi, kaj in kako je tudi z njim. Nekako se bosta že pomenila. Z desnico je trdo, skoraj kljubovalno zagrabil za škarje, zasajene v de-belce, z levico je segel med smrekove veje in prijel drevesce da bi se ne zvrnilo. Potem ga je hitro odre. zal prav prt tleh.
«Cemu bi me šel naznanit?)), je rekel in se s spra-Šujočim pogledom zastrmel v neznanca, ko je položil smrečico poleg drevesca, ki ga je bil prej odrezal.-((Ali zat-p, ker sem revež, kakor si morda tudi ti in me je sila prignala sem? Ne!
Vidim, da zaradi tega me ne nameravaš naznaniti. Nekaj drugega tišči v tebi. Za liter naj ti dam, praviš pa bo vse dobro če sem te prav razumel».
Segel je v žep, kot da v njem nekaj išče in privlekel dva srebrna kovanca, enega za pet lir, enega za liro in dve dvajse-tiči. «Na. to je vse, kar imam», je razprl dlan. Z desetimi lirami sem šel z doma, za vožnjo nazaj in prigrizek mi je ostalo. Kaj naj ti torej dam, če sam nimam?)) Povedal je to tako mirno, kot da bi ne bilo nič na tem srečanju z neznancem in vse to, kar se je dogajalo zdaj tu.
«Nič ne bo», se je zarežal ta.
«Ali daš. ali pa grem in naj te potem primejo in odžemejo kot tatu. Nekaj mesecev ti ne utečeš. stal je tam tako, kot pribit, kot da bi bil pognal iz tal samo zato, da bi vznemirjal Ju-stovo razbolelo notranjost.
Kot zareče oglje je bila razžarjena in pekoča. Naj li zdaj dreza vanjo, naj jo trga iz sebe in jo razstavlja pred neznancem? Morda v nerazumevanje, morda celo v zasmeh njegovim pijanim, izgubljenim očem. Najraje bi jo bil skril tri klaiftre globoko, toda nekaj mu je moral reči, da odneha in odide, od koder ga je bilo prineslo,
((Imaš družino?» ga je vprašal nenadno in ne da bi čakal odgovora nadaljeval: ((Vidiš, jaz jo imam. Zeno in otroka. Majhnega, še ne eno leto starega otroka in ženo, ki se razjeda od skrbi zaradi tega ker nimam dela)).
Ob teh poslednjih besedah, ki jih je slišal tu sredi tišine gozda, izgovorjene iz lastnih ust, je vstalo v njem znova ono občutje neke divje neukročene zmage, ki je njega samega presenečala. Bila je to zmaga nad samim seboj in nad ponižanjem, ki ga je hotel od njega ta nori, topoglavi svet. ((Vidiš, ne zaradi sebe, zaradi njiju dveh sem prišel sem, da ju vsaj za božič ne bo zeblo, da se bo vsaj za božič pri nas doma v kuhinji razširjala ona prijetna toplota po topli kavi, kosilu in večerji, ki te vsakokrat sproti vsega objame. Razilmi me. ne zahteva j nemogočega. Kako naj se vrnem k njima dvema brez smrekovih drevesc, ki ji h žena ponese na trg?»
Oni	drugi je	molčal.	Pijanost je plahnela v nje.
govih očeh	in vanje	je	zdaj	prihajala neka prežeča
zamišljenost.
((Razumi me)>, je Just spet slišal razločno svoj glas. Srce mu je v enakih presledkih kot tista ura doma na steni v očetovi hiši, nabijalo v prsih: »Ti pa nisi imel razumevanja. Nisi, nisi, nisi«. Zdelo se mu je, da se je gozd mahoma razmaknil. Pod njim je ležala razsejana vas in onkraj nje se je črtal široki pas
glavne ceste, ki je držala preko skalnate gmajne in se v velikih, položnih zavojih, spuščala v mesto. Stal je tam v tvornici, kjer je bil delal, pred inženirjem, ki ga je bil nenadno dal poklicati. »Dober, vesten, sposoben delavec ste«, tako mu je pričel go. vcrriti «mislili smo zato, da bi vas zaposlili pri električni centra, li, To bi bilo nekaj za vas. Vi boste tisto de-
lo igraje opravljali. Razen tega, kot sami veste, je tu* di plača temu odgovarjajoča)).
((Hvaležen sem vam, gospod inženir, da ste se prav mene spomnili. Res bi bilo tisto delo nekaj takega zame in potrud i se bom, da boste zadovoljni z menoj«, je govoril mimo, kakor bi polagal besedo na besedo. Nedopovedljiva sladkost mu je polnila srce, toda tej sladkosti je bilo že v tistem samem trenutku prime, šano nekaj, kot zla slutnja. In ko je že hotel oditi, je še vedno stal, kakor da ne more stran, preden se tisto ne izpolni. Smehljajoči inženirjev obraz se je povsem nepričakovano zresnil. Vanj se je vgreznila neka zamišljenost, ko je zdaj odsečno, povsem tuje spregovoril: «Priimek bi morali premenjati, To vse. kakor bi morali. Tako zahteva vaša bodoča služba».
Just je čutil, kako ga izpodnaša, kako tone v zli slutnji ona nedopovedljiva sladkost, ki mu je še malo poprej polnila srce. Pa saj ni bilo nič in je bilo končno samo to, kar so zahtevali od vseh. Prizadeval si je zato ohraniti prejšnjo mirnost, da bi inženir ne opazil, kako ga je presunilo, «Ne morem, gospod inženir«, se je odkrhnilo iz njega, «težko mi je samo misliti na to, da bi zatajil svojega očeta, ki sem ga ljubil in spoštoval)).
Kako je prišel iz inženirjeve pisarne skoraj ni pomnil več. Tudi ni bilo važno. Važno je bUo le to, da so ga po tistem razgovoru odpustili.
((Drugače hi maral ravnati takrat», se mu je dra mil očitek, v srcu. Ne zaradi sebe, zaradi nje in otro-
ka.« Nisi imel razumevanja, nisi, nisi, nisi«, mu te tam venomer nabijalo.
V teh neskončno dolgih in zamudnih trenutkih, ko sta si stala z neznancem drug drugemu nasproti, se je pred Justom bliskoviti odvijalo življenje, kar ga je bilo po onem usodnem dnevu. Podobe, ki jih je že stokrat premozgal v. sebi, so bežale tisočkrat hitreje mimo, kot na filmskem platnu.
In zdaj naj bi bil tat? Ta misel se mu je nehote vrinjala v zavest. Porajala se je iz trmaste grožnje tega človeka, da pojde in ga naznani. Čeravno je ve. del, da ni tako, da to ni res, je zdaj prav tako trmasto in uporno, kot mu je ta tujec grozil, pričel iskati potrdila temu, da ni tat.
Kako naj bi bil takrat pred inženirjem ravnal drugače? Ali bi ne bil pljunil na spomin onih štirih, ki so morali pasti? Bilo bi tako, kot da bi dal zaušnico Tonetu, svojemu svaku, zaradi vsega njegovega trplje. nja, ki je ml nanj obsojen in ga je prenašal v ječi daleč od doma. Končno mu je ostala v bregu Tonetova domačija, na pol prazna in brez pravega gospo, darja. Tone pa bi mu ne bil nikoli odpustil če bi bil tisto storil in bi se pred tistim ne umaknil nanjo. Tam mu ni bilo treba one preklete tesere, zaradi katere je vse zlo; ki jih zdaj tlači. Za to, kar se je zgodilo toliko let potem, nima Tonetu nič očitati. Tudi on bi na njegovem mestu ne storil mnogo drugače. Toplega gnezda si je pač zaželel Tone, ko so ga bili odpustili domov, in nič več. On in njegova družina pa so bili v tem Tonetovem odveč. To in samo to je bilo začetek m konec prepirov, ki so se vneli med njima. Zgodilo se je, kar se končno zgodi povsod, kjer se mora gnesti več ljudi pod eno streho. Svoje lastno gnezdo si je moral znova spletati. Toda tista prekleta tesera! Brez nje poide se je slepil z varljivo željo.
Kolikokrat je stal potem v predsobah in toplo za-kurjenih pisarnah, ko so minili poletni meseci in se je končalo delo na stavbah. Tam niso bili za malo. varjenje in mešanje malte tako natančni zaradi tiste tesere, na kateri je stalo, da si od tega in tega dne član fašistične stranke, Samo pri drugem, količkaj boljšem delu, je bilo s to stvarjo drugače.
«Saj imate tesero, ali ne?» ga je vprašal ravnatelj v Singerjevi posredovalnici, ko sta se bila že skoraj domenila. Ni ga vprašal takoj v začetku razgovora ker je bil prepričan, da jo ima. Potem pa tisto izne-
,(Konec na 5, strani),
BOŽltun OBIČAJI PO ŠIRNEM SVETU
Skandinavija, dežela prostrano raztresenih naselij, je na božični večer še prav po-gebno povezana v družinskem krogu. Cerkve so daleč vsaka sebi, zato se je treba zgodaj odpraviti na daljno pot. Cele karavane se pomikajo v bledi polarni svetlobi skozi zasnežene poljane in gozdove, čez zamrznjene reke in jezera. Peš prihajajo le bližnjiki, vsem drugim služijo sani in smuči. Med polnočnico se ta ali oni mladenič kradoma izmuzne iz cerkve in zunaj na tihem pre-prežg konje iz enih sani v povsem tuje sani. To je zmešnjava, ko se po polnočnici zgrne vse na plan in vsakdo hiti da bi bil prvi doma, ker bo po stari veri on imel potem prihodnje leto najboljšo žetev.
Doma jih že čaka gospodinja z večerjo. Najprej se pri-kadi pred polnočkarje mastna svinjska juha, ki ji sledi luti-bik, Nordijcem posebno ljuba jed. V močno opoprani apneni vodi, pomešani z gorčico in z drugimi izdatnimi začimbami, so tri dni kuhali mastnega karpa, da bo krasil sveto-nočno mizo in radostil lačne in premrzle božičkarje. Tudi na živino ne pozabijo. Za praznike prejme dvojni delež. Ptičke krmijo posebno vneto z zrnjem in z drobtinicami božičnega kolača, da bo vsa narava srečna in zadovoljna.
Premožnejši meščani se že četrt leta prej pripravljajo na božično praznovanje. Preskrbe se z omelo, drevesno zajedav-ko, znano in priljubljeno tudi pri nas. Morajo jo uvažati, ker je že verski kult stare dobe omelo na hrastih med Nordij-Cj močno skrčil, krščanski go-rečniki pa so kasneje drevje, na katerem je omela rasla, zatrli, in tako v vsej Skandinaviji in Anglijj omele sploh več ni. In ravno te dežele je za božične in novoletne praznike porabijo največ. Ob pomanjkanju omele okrasi za božič meščanske domove bogato okitena jelka, ki jo otroci oropajo njenih dobrot že na sveti večer. Za otroci obdaruje božiček odrasle, prej pa pogasijo na drevescu vse svečke in vs« luč1- Darila, ki so po navadi opremljena s pri-godnimi stihi, so neverjetno temeljito zavita in zamotana, da se pričakovanje in nestrpnost v poltemi čim bolj stopnjujeta.
Na velikobritanskem
otočju
Spočetka javno praznovanje je božič bolj kot kateri koli drug praznik združ'1 sorodnike in prijatelje pod domačo streho, čeravno že vedr/o ni to, kot ga pojmujemo in praznujemo pri nas. So pa spet med Angleži posebnosti in to še predvsem na deželi, daleč od svetnega vrvenja.
Pri nas prepevajo naokoli po novem letu trije kralji, v angleški pokraiini Wales pa imajo za božič tri pevce, svojevrstno našemljene. Kot strahovi so zaviti v dolge bele rjuhe, eden med njimi r.osi masko konjske glave. «Bnli konj« dirka s svojima tovarišema od vasi do vasi, od koče do koče. Postajajo pred zaklenjenimi vrati ter v vezani besedi tožiio o slabih časih ter prosijo jesti in piti. Onstran vrat jim domači v v°ži odgovarjajo prav tako v stihih, kar traja včasih tudi zelo dolgo, potem pa «konjičkom» odpro ter jih pogoste in obdarijo.
odleti, ven pa se usujejo sladkorčki, orehi in kostanji. Splošno veselje zmoti zamolklo trkanje na hišna vrata. Trikrat zaporedoma vpraša hišni gospodar, kdo je zunaj, potem žele odpre otrokom, ki hodijo po hišah koledovat, ter jih obdaruje s kruhom, mesom, klobasami in jajci. Za lepo pesmico, ki jo koledniki zapojo, dobe od hišne gospodinje še kaj sladkega za pod zob.
Burgundci poznajo tudi jaslice kot mi. Tudi oni jih postavijo v kot. Pred jaslicami poganjajo iz raznobarvnih loncev klice najboljšega žita prejšnjega leta. Vsejali so zrnca na dan sv. Barbare, tri tedne pred božičem.
Predvsem po mestih je zelo razširjen običaj, da premožnejša hiša povabi na sveti večer goste, ki gredo potem skupno z domačin^ k polnočnici. Po povratku se goste pozno v noč. Glavna jedača je pečen puran, ne sme pa manjkati tudi navadna pečena krvavica. Ža posladkanje poskrbe obeski na razsvetljenem božičnem drevesu, ki je prodrlo tudi že v francoske meščanske domove. Te vrste nočnih gostij imenujejo reveillon. V navadi je tudi na Silvestrovo.
Na novega leta dan, ki ima v Franciji mnogo večji pomen kot božič, se ljudje pozdravljajo z besedami« «Au gui l’an neuf!« (Omeli bodi posvečeno novo leto!), zakaj tudi Francoz ljubi omelo, ki mu prinaša srečo kot štiriperesna deteljica.
V Italiji
Prav svojevrsten božični običaj imajo Lombardijci. Na glavnem trgu svojega naselja postavijo zlat prestol, okrašen s cvetjem in zelenjem. Nanj posade najlepšega dečka in najlepše dekle v kraju. Vse mesto se potem zvrsti mimo njunega prestola, da se jima pokloni z obljubo na lepše in boljše življenje v prihodnjem letu. Vsak jima prinese tudi darove domače zemlje, predvsem sadje. Večina ljudi pride
V temnih spokorniških oblekah.
V Nemčiji
Kot ni božično drevesce krščanski običaj, tako ni nemškega izvora, kot se marsikdaj trdi. Navada okrasiti drevo z obeski in lučicami je prišla v Evropo iz Indije. Sprejeli pa so jo najprej in najbolj Nemci,od katerih se je potem razširila po mnogih deželah predvsem na zapadu. Danes velja~"okrašena smrečica za simbol božiča.
Sveti večer smatrajo ponekod tudi za praznik mrtvih.
V bližini Magdeburga so baje na sveto noč leta 1025 med polnočnico neki godci svirali okoli pokopališke kapele, da bi «razveselili mrtve«. Prihitel je iz cerkve duhovnik in preklel godce, da so ubožci godli leto in dan, ne da bi bili mogli nehati.
Po manjših podeželskih mestih in po vaseh hodijo na sveti večer po ulicah cerkveni pevci in prepevajo pred hišami stare božične pesmi. To je že prastara angleška navada. Tem pevcem pravijo «waits». Po večjih mestih so že bolj izbirčni in cerkvene pevce nadomeščajo tam godbeniki, ki prično osem dni pred božičem svirati svoje božične popevke po cestah vsako noč od polnoči do ene. Za nagrado prejmejo kasneje Christmas-box, dobesedno «božično škatlo«, kj pa pomeni darilo v denarju, V Londonu dramijo zaspance svetonočne podoknice s harfo in violino, ki se jim včasih pridruži še troblja. Redki so posebno po večjih mestih še otroški koledniki, ki na sveti večer od hiše do hiše prepevajo božične pesmi.
Irci razsvetle na sveto noč svoja okna, da bi božiček, ki hodi sam naokoli, ne taval v temi.
Skoti poznajo tudi badnjak, božični panj, ki mu pravijo Yule — log, in ki je kot na našem jugu središče svetonoč-nega slavja.
Znamenje božiča je Angležu omela. Okrasi si dom sicer tudi z zimzelenom, z bršljanom in z božjim drevcem, postavi otrokom na ljubo celo okrašeno smrečico, glavni okrasek Pa je za božič Angležu bila iin ostane trdoživa zajedlavka omela, ki zeleni sredi zime na golem in na videz odmrlem drevju. Omela je dobrodiošla prispodoba upanja na blagoslov, poljub pod njeno vejico je slutnja prihajajoče ljubezenske sreče. In prastar je v Angliji običaj, da se sme pod omelino vejico poljubiti vsak parček. In omelinih vejic je na sveti večer povsod dosti. Pokrile so strop, da njihovi nežni sadeži bingljajo navzdol, po kotih in ob oknih in nad vrati vise omeline vejice.
Višek božičnega praznovanja je bogata pojedina na sveti dan. Puran je za to priliko narodna jed, ki si jo privošči, kdor le količkaj more. Ce tega ni, pečena gos gotovo ne manjka na nobeni mizi, kot tudi ne običajni roastbeef in plumpudding. Pudingov je več vrst. Bogatini in reveži, vsi jih pripravljajo in pečejo za božič že več tednov prej.
Drugi božični dan je bančni praznik, bark-holiday. Vse trgovsko življenje počiva, ljudje se obiskujejo, prirejajo izlete, polnijo gledališča ter skrbe tudi za veselje manj petičnih, saj je ta dan tudi obdarovalni dan, boxing-day. Pismonoše prejemajo darove, ki so jih včasih nabirali v škatle, boxes.
Edinstven in veličasten je na sveti dan radijski razgovor številnih narodov angleškega imperija. Z vseh delov sveta, z vseh celin in neskončnih morij se oglašajo pozdravi, ki se polagoma stope v mogočne simfonije edinstva in sile, čemur da še poseben poudarek zaključna božična čestitka angleškega kralja.
Na Francoskem
Lepo božičujejo južnjaki Provensalci. Ob nastopajočem mraku prineso iz shrambe ali žitnice v jedilnico težko klado, ki so jo hranili celo leto. Postavijo jo sredi sobe in hišni gospodar jo poškropi s kozarcem najboljšega vina, rekoč: «0 panj, vsi v hiši te blagoslavljajo! Zbogom, Adam, zbogom! Bog nam daj dobro in srečno leto!« Nato zgrabita najstarejši in najmlajši rodbinski član panj in ga položita v kamin ter podkurita ogenj. Prve plamene, ki obliznejo badnjak, pozdravi vsa družina z vzklikom: «Božič, božič«, potem pa si napijajo in trkajo z besedami: «Daj nam bog milost, da bi dočakali še prihodnji božič!«
Burgundci izdolbejo y božični panj luknjo, ki jo napolnijo Z raznimi dobrotami, luknjo potem zapro z lesenim pokrov-cehi, panj okrase z zelenjem, nato pa pokličejo otroke, ki so dotlej morali čakati v drugi sobi. Prihite s palicami ter prično tako neusmiljeno udrihati po badnjaku, da poklopec kaj urno
Primorski dnevnik
4 _s
Kaj pravi zgodovina o našiti krajih in ljudeh
ako jo pišejo objektivni ljudje
čeprav Italijani in duhovniki
V trenutku, ko se vsa zdru- f Tommasini dokazuje nadalje,
žena italijanska reakcija besno zaganja v vse, kar je slovanskega ter razglaša naš jezik v Trstu za tuj jezik, bo umestno da opozorimo vso pošteno javnost na delo G. F. Tommasi-mija (1595-1634), ki nosi naslov «De’ Commentarj storici-geografici della Provincia del-ristrian, ki je bilo napisano o-koli leta 1646 ter prvič objavljeno v Trstu leta 1837. Tom-masini je doma iz Padove ter je bil več let škof v Novem gradu. Istrske in tržaške razmere je poznal do najmanjših podrobnosti. Navedli bomo nekatera mesta, ki se nanašajo na Slovence ter Hrvate. Pisec u-gotavlja najpoprej, da živi v Istri in Trstu 5 narodov (Tutta la provincia d’Istria e abi-tata da cinque nazioni...«, str. 32);
I.) »Prvi in najbolj številni so Slovani, krepki ljudje, ki so navajeni naporov ter razširjeni po vseh krajih; danes je slovanski jezik celo prav povsod domač...!* (»Li primi, e piu nume-rosi degli altri sono.... li Slavi... popoli torti ed atti alle fa-tiche, e sono sparsi per tutti i luoghi, anzi ai presente la li-n-gua slava si e latta comune quasi per tutto...** str. 52.).
2.) «Drugi narod, ki prebiva v tej deželi, so Kami, zelo pod jetni ljudje, ki tkejo volno... in imajo še druge poklice.... in niso tako stari kakor Slovani...** <«Gli altri popoli che abitano ouesto paese, sono quelli della Carnia uomini industriosi che 'lavorano la lana... e lavorano d’altri mestieri... e non sono co. si antichi come sono li Schia-voni...» str. 52-53).
3.) Tretje pokolenje so tisti iz Gradeža, kjer se porajajo ribiči. Izvežbani so s svojimi čolni ter navajeni na morje; prebivajo v obmorskih mestih jn v Umagu, Novem gradu, Poreču, Vrsarju. Ta skupina se je naselila tudi drugje....** («La terza generazione sono que!li di Grado, la dove nascono i pe-scatori, usi ed esercitati ai ma-re, con le loro barchette; abitano i luoghi marittimi, ed in Uroago, Cittanova, Parenzo, Or. sera, ed altrove hanno semina-ta la loro schiatta...** str. 53).
4.) »Četrti so novi prebivalci, ki so prišli iz Albanije ter drugih krajev, ki jih je zasedel Turek. Njih je povabila beneška republika...** («La quarta sono gli abitatori nuovi ven uti dalla Albania, ed altri luoghi occu-ipati dal Turco, inviati dalla Re-pubblica Veneta...n str. 53).
5.) »Kot peta skupina ostanejo domačini, katerih poreklo zaradi slanega podneoja pa ne
da so v istrskih mestecih nekdanji plemenitaši skoro popolnoma izumrli ali se pa zaradi varnosti že v davnih časih odselili v Benetke. V njegovi dobi je bilo italijansko prebivalstvo v obalnih mestecih in tudi
v notranjosti zelo pomešano. Iz Italije se je semkaj doselilo na tisoče trgovcev ter obrtnikov, ki so si ob dotiku s Slovani iskali lahkega zaslužka ter bogastva. Po njegovem mišljenju je pomenil vzpon beneške republike težko bedo za tukajšnje prebivalstvo. («...nel suo crescere diede gran danno alla Provincia**. str. 54).
Glede prebivalcev mesta Kopra pa ugotavlja, da «so gospodje častiželjni in hočejo, da se jih ljudstvo boji... da se med seboj (gospodje) ne ljubijo... Govorijo italijansko, med tem ko je pri preprostem ljudstvu v uporabi slovenščina«. («Sono questi signori vanaglo-riosi, e si tanno temere da po-polari... Parlano italiano, e tra i plebei e in uso la lingua slava**... str. 328 ter 329).
Nekoč je Trst spadal k Istri. Glede nje ugotavlja Tommasini, da »je jezik prebivalcev pokvarjena turlanščina; mnogi ljudje pa se poslužujejo slovenščine...« («la lingua di que-sti abitanti e furlana corotta; e
vi sono molti che usano la lingua slava...**, str. 448).
O Brtonigli, kjer danes prevladujejo Italijani, poudarja:.... (prebivalcem tega kraja je domač slovanski jezik** (»e comune ad essi abitatori la lingua slava...** str. 268).
Tommasini je bil izobražen človek ter pod močnim vplivom italijanskega humanizma ter ranesanse. Napisal je celo vrsto pomembnih del. Izkoriščevalce delovnega ljudstva je šibai brez milosti, kaže, da je bil na strani revnih ter ubogih. V njegovi dobi so bili kmetje izpostavljeni najbolj nesramnemu izkoriščanju. Glede kmetov na Koprskem (42 vjtsi) navajamo Tommasinijev opis, ki je priča nekdanje strahovlade. Pripoveduje takole: ((Zaradi bede so kmetje zelo grobi.... Govorijo slovensko ter imajo revna ter tesna bivališča... Kmetova beda je v tem, nima kruha in še zadolžuje, s tem da proda vino že pred samo trgatvijo; pod silo razmer pije vodo ter uživa take mešanice hrane (mineštra), ki mu ubijajo življenje... Beda tega ozemlja ima svoje vzroke tudi v tem, da so vasi last meščanov ter plemenitašev v mestu, ki so gospodarji desetine ter
«re nazaj več kakor za dvesto dvajsetine od žrt^ovsa ter vj
letji; toda v teh krajih so tujci pomešani z domačini, tukaj prebivajo ljudje najrazličnejših narodov kakor Florentinci, Ber-gamanci ter Vicentinci in drugi«, (uRestan per la quinta schiatta li nativi dei luoghi,
na. Cim večji gospodje so, tem bolj jih sovražijo (kmete) ter jim odvzemajo še slednjo dobrino, s tem da jih prisilijo na mnoga težka bremena... ZARADI SVOJE SiBKOSTI SE KMETJE NE MOREJO UPI-KMETIJE
(g)
ni sono rozzi per ia loro pover-ta... Usano la lingua slava ed hanno abitazioni povere e ri-strette... La miseria del conta-dino e non avere il pane, e si indebita vendendo il vino avan. ti sia raccolta Tuva, e conve-nendogli bere l’acqua e man-giare misture pessiine che gli troncano la vita... La poverta di questo territorio nasce an-ch’esso le ville di varii cittadi-ni e nobili della citta, cioe pa-droni di scuotere le decime e vigesime de’ grani, biave e vini, quanto sono signori, tanto sono loro nemici, che gli leva-no le sostanze con voler che paghino grandi, e cento altre »ngarie compassionevoli... Ne li poveri per la loro debolezza possono opporsi. Essi moltipli-cano mansi e gli aggravi sino alTultimo esterminio de’villagi. Del che io ne conterei varii časi, se non credessi. di olfender alcuni pochi buoni e rari**, str. 334-35).
Tako je bilo leta 1646. Narodnostni sestav se je tu in tam nekoliko spremenil, toda v bistvu je ostal vsaj v podeželju skoro isti. Beneška republika ni upoštevala slovenščine, toda ko je prišlo to ozemlje pod Avstrijo, je ta takoj priznala slovenščino ža uraden jezik. Odlok, ki ga je izdala 26.X.1816. avstrijska vlada za Primorsko in Trst glede ljuskih šol, je pisan v treh jezikih, to je tudi v slovenščini! S kakšno pravico nam danes odrekajo to, kar smo že imeli in nam pripada po vseh človeških zakonih?
VS
«SKRAJNO
NAPET
POLOŽAJ*.
Sirota golobica miru, kaj vse z njo počenjajo! Potem ko se jim ni posrečilo prevzgojiti jo v grabežljivo roparico, in jo vskladitl z vladarskim* grbi, so j* ohripavili pomirjevalno gruljenje, ji oskubili nežno perje in jo spremenili v grozeč vprašaj.
Ker nas mora živo zanimati usoda vseh tržaških Slovencev, posebno pa njihov kulturni razvoj, ne moremo prezreti nobenega pojava med njimi. Te dni vzbuja pozornost poročilo nekdanjih »zaščitnikov slovenske ljudske kulturen, ki podaja «kritično sliko stanja* njihovih prosvetnih društev in razčlenja »napake dosedanjega delovanja«. Iz njega izvemo: «Glavna krivda za slabo delovanje naših društev pada na njegove odbore, ker se ne sestajajo redno in ker pada vse delo na ramena nekaterih njegovih članov, marsikdaj celo na enega samega... Marsikatera društva tudi ne izpolnjujejo svojih finančnih obveznosti... Društva niso znala pritegniti dovolj mladine...« itd. Torej:	Mea culpa! Spoznanje
je začetek poboljšanja.
»Zaščitnim« ugotavljajo, da je položaj »skrajno napet«. Kaj bi ne bil! Se dobro, da sami uvidevajo svojo kulturno polomijo. Velike hvale je vreden poziv, naj društva »odpravljajo tuje besede iz našega narečja ter vzgajajo člane k rabi pravdne slovenščine«. Neznansko važna je deseta zapoved v resoluciji:	»Društva morajo
posvetiti vso svojo skrb učenju in izboljšanju slovenskega jezika med člani in ostalimi Slovenci«.
Učenje in izboljšanje je skrajno poirebno vsem urednikom in sotrudnikom njihovega glasila, kakor pričajo vse številke, od prve do zadnje. Izjema je samo prisiljeni sotrud-nik Fran Levstik, ki proti svoji volji gostuje v glasilu z »Martinom Krpanom«.
Dobra slovenščina ne prenese poplav spakedrank in psovk, kakršne hrumijo po vseh številkah tega v čisto tujem duhu pisanega glasila. Ljudje z zdravim slovenskim okusom se take čobodre kmalu naveličajo in ne bodo plačevali tako grdega branja s svojimi težko pri-služenimi novci.
Kaj naj rečemo šele o poštenih slovenskih izobražencih, ki jim velja poziv, naj v tem »skrajno napetem položaju, ob tej odločilni uri, ob zgodovinski resnosti današnjega trenutka in v tem odločilnem času« meni nič tebi nič prebegne, jo od svojega dosedanjega dela k »zaščitnikom« in njihovemu glasilu?
Včeraj so bili Titu dnevi šteti, danes pa — čujte, čujte: »Vsako nadaljnje podpiranje zločinske titofašistične tolpe če tudi le na kulturnem ali drugih poljih bi pomenilo odobravanje in podporo njenih zločinskih načrtov, katerih uresničenje bi bilo usodno ne le za nas Tržačane in Jugoslavijo, temveč za vse slovanske narode in za celotno človeštvo«.
Od kod Titu taka moč in oblast nad vesoljnim človeštvom? Koliko slovenskih izobražencev in prosvetnih delavcev prebegne zares od svojega plodnega dela v »zaščitniško« polomijo in laž?
A. B.
Naše kulturne rivendikaeije v mirovni pogodbi z Italijo
O restitucijskih obvezah Ita-1 (§ 1) spadajo predmeti, odpe-lije do starega jugoslovanskega I Ijani z ozemlja, priznanega Ju-ozemlja, ki so posebno važne za goslaviji z rapalsko pogodbo Dalmacijo, od koder so itali- [ v času prve italijanske okupa-
q uaU "neliaria insalubre non «ATIBnE^^IJ°TAKO DA
arrivano le loro discendenze a due secoli, e pero in queste ter-re sono mescolati li stranieri con li nativi e Tabitano genti di tutte le nazioni, come Fio--rentini, Bergamaschi, Vicentini ed altri**. str. 54).
IN _____
PRETI VASEM POPOLNO UNIČENJE. O TEM BI NAVEDEL VEC PRIMEROV, CE Sl NE BI MISLIL, DA BI LAHKO UŽALIL NEKATERE DOBRE IN REDKE«. («1 contadi-
M kdaj linijo Slovenci
v Kopru
Na to vprašanje bomo odgovorili, ker vemo, da zanima zlasti vse Slovence na Koprskem. Slovenci so prišli na Koprsko že v VI. stoletju. Zaradi njihovega prihoda je za nekaj časa skoro popolnoma razpadel tedanji fevdalni red, katerega nositeljica je bila predvsem katoliška cerkev in poglavarji v Kopru so prišli ob vse svoje dejatve. Zadeva je šla tako daleč, da je za več stoletij prenehalo v Kopru vsako delovanje škofovske stolice.
Ali so Slovenci zasedli tudi mesto Koper? Prav gotovo so ga. Del domačega prebivalstva je tedaj zbežal v Benetke ter Gradež. Tisti, ki so o-stali doma, pa so se morali prilagoditi novim razmeram. Slovenci so naleteli v Kopru na višjo obliko družbene organi, zacije, kar je močno vplivalo na njihov razvoj in njihov položaj. Kmalu za tem se je dogodilo, da so Slovenci trčili ob Germane ter jeli polagoma izgubljati svojo samozavest. Rižanska razsodba iz leta 804. govori, da so bili koprski Slovenci v tem času še pogani. Kaže, da so poznali le skupno lastnino. Iz dobe, o kateri govorimo, je ohranjenih le malo Zgodovinskih listin in stoje zgodovinarji zaradi tega pred zelo težkim delom. Teh je bilo pozneje vedno več in zgodo, vina Slovencev postaja zaradi tega vedno bolj jasna. V dveh listinah iz X. stoletja, ki so jih podpisali koprski meščani, naletimo na nekatera osebna imena, k* odkrivajo očitno svoj slovenski značaj, namreč: Sčitoder (v izvirniku: Scitode-ra), Srce (v izvirniku: Serchi-zis), Ljubo (Lubuzius) ter Karsanin, kar pomeni isto kakor Kraševec.
Kras so Slovenci tedaj še Imenovali Kars. Pri tem zad
Hrvatski narodnostni otok v italijanskih Apeninih
Dalmatinski prebežniki iz 15. stoletja še danes govore svoj jezik
njem srednjem veku so v Kopru Slovenci prevladovali tudi med bogatejšimi ljudmi. Člane nekaterih slovenskih patricijskih družin najdemo na najvišjih mestih. Med te spadajo zlasti: Brate, Ntdel, Borisi ter Martiša. Ime Nedel je bilo med Slovenci zelo priljubljeno. Srečamo ga v šte-vilnih lišitinah (moško Nedel, žensko Nedelka). To osebno ime naletimo tudi med bogatimi Tržačani. Za časa oblasti oglejskih patriarhov v Istri (predvsem XIII. ter XIV. stoletja) je bjla v Kopru slovenščina splošno razširjena. Pozneje so se v Kopru vedno bolj naseljevali Benečani. Vse patricijske družine (Gavardo, Zeno, Badoer, Contarini, Gra-visi itd.) v Kopru so po poreklu iz Italije. Njihovo naseljevanje je tesno povezano z beneško okupacijo. Kljub beneškemu pritisku so si v Kopru menihi tretjeredniki zgradili konec XV. stoletja samostan ter imeli od tedaj v svoji cerkvi sv. Gregorja slovansko bogoslužje. Ta samostan, ki so ga Benetke razpustile leta 1806, je še ohranjen, Menihi tretjeredniki, ki so bili Slovenci ter Hrvati, so ustvarili v Kopru močno središče glagolske dejavnosti.
Slovenski kmetje, ki so živeli v neposredni okolici Kopra ali pa tudi v samem mestu, ni so imelj fevdalnih obveznosti. Zemlja, ki so jo obdelovali, je prehranjevala celotno koprsko prebivalstvo. Ti kmetje, imenovani »paolani«, so znani že od nekdaj kot odlični poljedelci.
Koprski Slovenci so dali celo vrsto znamenitih mož. ir propadanjem beneške republike se je vedno bolj večal pritisk na Slovence. Od te dobe datira velika zaostalost Istre. Beda v Istri se javlja najprej
njem imenu udari v oči staro- j kot posledica izkoriščanja be-»lovanska končnica. V zgod- I neških okupatorjev.
V srednji Italiji v pokrajini Abruzzi in Molise se je v pro-vinciji Campobasso ohranila do danes precej močna oaza južnih Slovanov z okoli 5.000 prebivalci. To so ostanki onih Hrvatov, ki so v 15. stoletju zapustili svoje domove v Dalmaciji med rekama Neretvo in Cetino in pobegnili čez Jadransko morje, da so se tako rešili pred Turki, in se naselili na Apeninskem polotoku, in sicer na onem delu, ki leži južnoza-padno nasproti omenjenemu delu Dalmacije. Naseljeni so strnjeno v treh večjih vaseh Voda Živa (Acquaviva Colle-croci). San Felice Slavo (sedaj San Felice di Littorio) in Montemitro.
Najvažnejše naselje ie Acquaviva Collecroci, ki ga Hrvati imenujejo Voda Živa in to po tamkajšnjem izvirku. Vekoslav Klaič pripoveduje, kako je Ivan de Rubertis, član ene tamkajšnjih plemiških družin. v 80 letih prejšnjega stoletja nap‘sal več črtic o svojih sonarodnjakih Slovanih. Njegova srčna želja, da bi za tamkajšnje Hrvate ustanovili hr-vatske šole, se ni izpolnila, čeprav si je za to veliko prizadeval.
Drugo naselje tega narodnostnega južnoslovanskega o. toka je San Felice Slavo, ki leži 548 m nadmorske višine na gorskem hrbtu. Nad vasjo pa je drug hrbet, ki ima lepo slovansko ime Monte Glavizza. Do leta 1927 se je naselje imenovalo San Felice Slavo, tedaj se je Pa fašizem spravil tudi nad to naselbino in ni trpel več tega imena ter ga prekrstil v San Felice di Littorio. To ime ima še danes. Po podatkih iz Enciclopedia Italia-na Treccani je kraj imel v 1«-stoletju 300 prebivalcev. ob ljudskem štetju 1881 leta 1504: leta 1911 pa 1653. Po podatkih v isti enciklopediji se je ob štetju leta 1921 v tej vasi pri javilo * hrvatskim materinskim jezikom 780 prebivalcev
Tretje naselje je Montemi-tro na višini 570 m nad mor jem Ob ljudskem štetju leta 1901 se imelo 1006 prebivalcev: a leta 1931 so jih našteli samo 900.
Vsa ta naselja leže v pustih in nerodov'tnih hribovitih kra jih ob reki Trignu v notranjosti oddaljeni kakih 30 km od Jadranskega morja.
Razen v omenjenih treh vaseh so s« Hrvati naselili tudi v drugih bližnjih vaseh, so se pa pozneje poitalijančili. V Montelonu (okoli 1147 prebivalcev) so v 18. stoletju še govorili svoj jezik. Vas Palata (4.000 preb.) je bila poitalijančena šele v drugi polovici 19. stoletja. V Tavenni (2.135 preb.), ki je bila v začetku 19. stoletja rje hrvatska, so leta 1880 govorili hrvatski samo še starci. San Giacomo (9.187 preb.) popolnoma poitalijančena vas praznuje zadnji petek v aprilu vsako leto kot spomin na svojo preselitev iz Dalmacije in naselitev v sedanjem kraju. V teh krajih so ohranjena hrvatska imena, kot na pr. Selina Brdo Visoko, Jezeri-na, Dolac, Glavica itd.
Po večini gre za revne kmete, ki so naseljeni po pusti in hriboviti zemlji in se zaradi tega tudi precej izseljujejo v druge kraje. Italijanske statistike navajajo številko 3000 za prebivalstvo tega južnoslovanskega narodnostnega otoka. Hrvatski jezik je ohranjen samo v hiši. Sol v svojem jeziku nimajo in sploh n; govora o narodnostnem kulturnem življenju. Poleg jezika v hiši so ohranili tudi hrvatske šege in navade.
Njihovo narečje je Štokav-sko-ikavsko, to sc pravi:	za
vprašanje kaj rabijo besedico šta, .vsak staroslovanski e	pa
izgovarjajo kot i. na pr. mliko, lipo (mleko, lepo), torej isto narečje kot v srednji Dalmaciji. Razume se, da je narečje precej pomešano z italijanskimi besedami. Navajamo v	r>a.
slednjem nekaj besedila	in
pesmico v tem narečju.
Zaspi, zaspi! vjetar muci, daleko vještica je pošla, u dom naš nije došla, uvijek tako da bi bilo!
(Uspavanka iz San felice Slavo)
STORJA JISTINA NA RI-VULUCIJU DO SICILJE OS DO NAPOLE DO NGA GOST M1LLE OTTOCENTO SES-SANTA.
Koda Jisep Garibaldi dop ke je tuka oš dobbije soldat Bor-bunen, e Frančeško sekoruto je uša iz Napole, na sedam do mi-saca suteambr je uliza u štisu Napol e je sa cij ditatur, e pakta je doša kana kralj Vito rjo Emanuele sekondo.
Cuddo gradi sa čil regačijun, ka tijeaho jop ta Frančeško sekondo e ne tijahu več Vitorjo Emanuele sekondo. Usri torko-hi gradi Mundžalfun je čija pure on regačijun, e kapitan do nihi, ke tijehu Frančišk, sa zo-vaš F ara no.
PREVOD Resnična zgodba revolucije od Sicilije in Neaplja od onega leta 1860.
Ko je Josip Garibaldi potem ko je potolkel in pridobil vojake Borbonove, in Franjo drugi je pobegnil iz Neaplja, sedmega meseca septembra je vkorakal v sam Neapelj in se napravil za diktatorja in pozneje je prišel kot kralj Viktor Emanuel Drugi. '
Mnoga so mesta delala reakcijo, ker so hoteli zopet Franca Drugega in n!S0 hoteli več Viktorja Emanuela. Med tolikimi mesti je delal reakcijo tudi Mungaljun in kapitan onih. ki so hoteli Franca, se je imenoval Farano.
verzi pred prvo svetovno vojno.
Obstoj tega narodnostnega otoka priznavajo tudi italijanska dela kot že prej omenjema enciklopedija Treccani z opombo, da otok počasi tone. Ce vsi ti viri štejejo teh Hrvatov za okoli 3000, potem moremo mirne duše ceniti njihovo število na 5.000, ker moramo upoštevati znane metode italijanske statistike.
janski okupatorji zlasti v času med padcem Mussolinija in kapitulacijo Italije odpeljali mno. go arhivov in muzejskih predmetov, govori čl. 75 pogodbe. Ta člen se najprej sklicuje na deklaracijo Zedinjenih narodov od 5. januarja 1943, ki je precej težko dostopna in naj jo zato v bistvenih delih citiram dobesedno. Vlade Zedinjenih narodov in Francoski nacionalni komite »s tem formalno opozarjajo vse, ki se nanje to nanaša, a zlasti osebnosti v nevtralnih deželah, da imajo te vlade namen storiti vse, kar je n%goče, da se likvidirajo metode odvzemanja lastništva, ki jih prakticirajo vlade, s katerimi so one v vojnem stanju, proti deželam in narodom, ki so bili tako nesramno napadeni in oropani.
V skladu s tem si navedene vlade in Francoski nacionalni komite, nastopajoč s to deklaracijo, rezervirajo v polni meri pravico, da proglase za neveljavno katero koli dejanje glede na lastništvo, pravo in interes kakršne koli vrste, ki se nahaja ali se je nshaja-lo na ozemljih pod okupacijo ali kontrolo, direktno ali indirektno, vlad, s katerimi st one nahajajo v vojnem stanju, ali katera pripadajo ali so pripadala osebam (vključno pravne osebe), ki stanujejo na takih ozemljih. To opozorilo velja neodvisno od tega, ali je tak prenos ali dejanje imelo obliko odprtega ropa ali ugrabljenja. a i i pa navidezno legalnih transakcij, celo če bi bila njihova vsebina, da so bile izvršene prostovoljno. Vlada in Francoski nacionalni komite, ki nastopajo s to deklaracijo, izjavljajo svečano svojo solidarnost v tem vprašanju«.
Kakor vidimo, je ta deklaracija važna tudi za naše kulturne predmete, kj so — kakršna koli je že bila odkrito ali prikrito nasilna oblika prenosa — bili odpeljani na ozemlje bivših sovražnih' držav, nevtralnih držav, a logično seveda tudi za one, ki bi prišli na ozemlje držav-zaveznic iz druge svetov, ne vojne.
Italija se v tem členu obvezuje vrniti v najkrajšem možnem času vse dobrine, ki se nahajajo v Italiji, kj jih je mogoče identificirati in ki jih je ena od sit osi odpeljala z ozemlja katerega koli od zedinjenih narodov «s silo ali prisiljenjem«; na kasnejše transakcije, preko katerih je sedanji posestr nik prišel do posesti teh dobrin, se ng ozira. Italijanska vlada bo sodelovala pri iskanju in restituciji in nosila stroške za delovno silo, material in transport v Italiji. Kar se tiče stvari, ki so prišle v inozemstvo, se italijanska vlada obvezuje vrniti vse, kar je v rokah oseb, ki so pod njeno ju-risdikcijo. Vlada, ki postavlja zahtevo, mora identificirati dobrine in dokazati lastništvo, a stvar italijanske vlade je, da dokazuje, da dobrina ni bila odpeljana s silo ali prisiljenjem. Specialno za kulturne predmete («predmeti umetniške, historične ali arheološke vrednosti«) sc odreja tudi ram-plasman: če jih Italija v posa. meznih primerih ne more vrniti, se obvezuje predati «pred-mete iste vrste in približno one vrednosti, ki so jo imeli odpeljani predmeti.«
O Kulturnih predmetih, ki niso vključeni med 'restlt“ciJf.’ govori predvsem člen 12 mirovne pogodbe, ki jih deli v dve kategoriji. V prvo grupo
cije (t. j. med 4. novembrom 1918 in 2. marcem 1924), in predmeti, ki pripadajo temu o-zemlju in jih je z Dunaja odpeljala po prvi svetovni vojni i-talijanska vojna misija,
V drugo skupino (§2) spadajo kulturni predmeti iz onega dela Julijske krajine, k; je bil priznan Jugoslaviji. Italija je dolžna predati predmete, odnesene od tod po 4. novembru 1918, in predmete, ki se nanašajo na to pokrajino in jih je Italija prejela od Avstrije na podlagi saintgermainske pogodbe od 10. septembra 1919 in ita-lijansko-avstrijske konvencije od 4. maja 1920, od Madžarske pa na podlagi trianonske pogodbe od 4. junija 1920 — torej pogodb, ki so odrejale delitev kulturnih dobrin stare Avstrije in Ogrske po prvi svetovni vojni, delitev, ki je pri njej sodelovala Italija zaradi svoje aneksije delov Avstrije in — pozneje — Reke. V tej skupini — kakor tudi v skupini § j — so vključene vse vrste kulturnih predmetov, le da se v pravnem oziru ta stipulacija omejuje na «objekte javnopravnega značaja« (po ruskem
odstopiti tudi dokumente administrativnega značaja ali historičnega interesa, v § 4 se pa določa, da mora Italija državi-naslednici izročiti vse predmete umetnostnega, historičnega ali arheološkega interesa, ki tvorijo kulturni patrimonij odstopljenega ozemlja, ki so bili v dobi italijanske oblasti odpeljani s tega ozemlja brez kake odškodnine in ki se nahajajo v rokah italijanske vlade ali italijanskih javnih institucij.
Aneks X. govori o Svobodnem tržaškem ozemlju. V § 4 aneksa se obvezuje Italija, da preda STO arhive in dokumente administrativnega značaja in historičnega interesa, ki se nanašajo na STO; STO se obvezuje predati Jugoslaviji oz. Ife-liji dokumente istega značaja in interesa, ki se nanašajo na jugoslovansko oz. italijansko o zemlje; Jugoslavija je pripravljena predati Trstu arhive in dokumente administrativnega značaja, ki se nanašajo na STO, medtem ko se o historičnih arhivih in dokumentih pri tej obvezi ne govori. V § 15 se Italija obvezuje restituirati STO dobrine, ki so bile ilegalno odpeljane v Italijo po 3. septembru 1943; STO sprejema do Zedinjenih narodov, torej tudi do Jugoslavije, v glavnem iste re-
Vzhodnjaki so bili za zapadnjake vedno nekaj zagonetnega, nekaj tajinstvenega. General Wu, vodja kitajske delegacije j« to vero dodobra potrdil, zakaj kjerkoli se je pojavil, ni golsnil niti besedice. Na vsako stavljeno vprašanje je s kitajsko mirnostjo segel v žep, potegni) iz njega spomenico, ki mu jo Je baje spisal Višinski, in jo vedno znova prebiraj vprašujočim. Nič več....
tekstu), ali na »Objekte, ki i-majo pravno značaj javne lastnine« (po angleškem tekstu; francoski .tekst je manj precizen). Do te formulacije je prišlo v Politično-teritorialni komisiji za Italijo po diskusiji, kjer je hotel zastopnik Velike Britanije omejiti stipulacijo na predmete v javni lasti, jugoslovanski zastopnik je Pa protestiral proti temu; končno formulacijo je predložil Višinski in njen smisel ni, da gre zg predmete v lasti javnopravnih ustanov, ampak se upošteva njihova funkcija: ona ne obsega interne strokovne hibiioteke kakega tirada, pač pa javno biblioteko in arhiv kakega privatnega društva (n. pr- Societa utripna di archeologia e stona patria).
Se bolj splošen značaj brez vsake časovne omejitve imajo določbe aneksa XIV mirovne pogodbe, ki govore o odstopljenih ozemljih sploh in se ne nanašajo samo na Jugoslavijo; v § 1 se določa, da mora italijanska država skupaj z ozemljem
stitucijske obveze kakor Italija. Niti pri restitucijskih obvezah Italije do STO, niti v resti-tucijskih obvezah STO do Jugoslavije ni klavzule o rsmplas-manu za kulturne predmete.
Tu ne bom analiziral določb o interpretaciji mirovne pogode be in o sporih zaradi njene izvedbe (za naše vprašanje pri dejo v poštev čl. 83, 86 i:n _ mirovne pogodbe) »itudine določb o rokih za njeno uved-bo (o rokih govori pogodba le pr j restitucijah v Čl. 75, S6). V celoti smemo pač reči, da smo s to pogodbo v našem vprašanju, ki so se o njem vodile dolgotrajne diskusije — Politično-teritorialna komisija za Italijo je za vprašanja čl. 12 formirala posebno subkomisijo — dosegli ono, kar je bilo v danem položaju mogoče doseči, zlasti Če vzamemo v poštev določbe o ramplasmanu, in da bi bi'° želeti, da se določbe mirovn* pogodbe tudi res izvedejo.
FRAN ZWITTER
Iz »Zgodovinskega časopisa« Ljubljana 1950.
USPAVANKA
Gruba vještico,* podji dtaleko, j er ovi sin j oš je malen; kada plače, Boga hvali, stoji mati kod njega.
Iza vrata su metle, srpovi su — ne bojim sc, kod zipke sama stojim, molim Boga za moga sina.
Zaspi, Zaspi, sinčiču lijepi, svijetle zvijezde posred neba ti si mali, blago tebi, ko je sladak kuno ti?
* vještica — čarovnica
O tem jezikovnem otoku Je mnogo pisat Milan Rešetar v reviji «Schriften der Balkan-konrission, Linguistische Abtoi lung, leta 1911 na Dunaju, pod naslovom «Die Serbokroati-sehen Koloniens Sueditalicns«. V tej reviji je objavljal svoje izsledke o tej jezikovni oazi tudi Baudouin de Courtenay, zna. ni jezikoslovec, profesor v Petrogradu.
Od Italijanov je pisal o te) koloniji pod naslovom »Colo-nie Slave in Italia« v reviji «Studi glottologici italiani« dr. Bruno Guyon, ki je bil nekaj časa tudi profesor za italijanščino na beograjski unl-
V decembrski številki «Glas. bene revije», ki izhaja v Zagrebu, je izšel članek izpod peresa Silvija Botnbardellija. »U nekaterih vprašanjih naše glasbene estetike in kritike», v katerem razvija sledeče misli: «Pozablja sen, pravi, ((da načelnost ni v ostrini izražanja, marveč v pravilnem prijemu in v moči dokazov. V imenu neke načelnosti pa se je vnašala v glasbo ostrina tonov, namesto ostrine dokazov, zato tudi kritike pogosto niso bile dovolj argumentirane. Taka kritika iz dobe naše otroške bolezni levičarstva je bila morda takoj po osvoboditvi upravičena. Kmalu pi je začela glasbeno življenje zavirati in namesto da bi bila partijska, je dajala nauke politične abecede Pozabljala je določiti odnose med idejnostjo, vsebino in tehniko. Goixnrila je o politični fiziognomiji umetnika, namesto o metodi, kako izkoristiti pridobljene izkušnje. Colakovii pravi, da se težka vprašanja nanosti in kulture ne dado rešiti z nobenimi administrativnimi ukrepi in da morajo kulturni in znanstveni delavci razpravljati o nizu teh vprašanj in priti do zaključkov, ki jih bo ocenila na ša družbena praksa. Tov. Djilas pa pravi, da
JUGOSLOVANSKE PUBLIKACIJE
(t
Muzička
moramo vsa področja iz življenja našega naroda marksistično osvetljevati. In še več: potrebujemo estetiko, ki se ne bo zadovoljila samo s pasivnim zaznavanjem in tolmačenjem pojavov iz glasbenega življenja, temveč bo prevzela rodilno vlogo v razvoju naše glasbe. Porajanje kvalitativno nove, realistične glasbe pa kliče po razvojp, estetske in kritične misli. Nemogoče pa je živeti v družbi in ne biti povezan z njo. Notranje svobodnega človeka še nikoli ni bilo. ((Človek sploh, človek človeštva«, pravi Gorki, «bo šele r bodočnosti, ko nacio. nalne razredne in verske emocije ne bodo več ovirale svobodnega razvoja«.
Ivo Kirif/in slika lik Ivana Brkanoviča, avtorja opere ((Ekvinokcij«. «Na Brkanovičevo u-stvarjalno delavnost«, pravi, «je rpliuala vokalna, vokalno instrumentalna ali samo instrumentalna glasba ter ljudska pesem in to iz onih krajev, ki so mu najbližji, iz krajev v juž-
Motiv nevihte iz Brkanovičeve opere »Ekvinokcij«
ni Dalmaciji. Tudi njegov prvi poizkus v glasbeno odrskem u-stvarjanju je zrastel iz teh krajev in iz malih ljudi, ki jih on pobliže pozna ter sodoživ-Ija njihovo usodo. Vsebino za opero ((Ekvinokcij« mu je dala istoimenska drama, ki jo je spisal Ivo Vojnovič in ji je napisal libreto Tomislav Prpič. Po svojem značaju je ta opera bolj glasbena drama, ker poleg ambienta, ki ga prikazuje, polaga vso pažnjo na psihološko utemeljitev posameznih značajev. Vse dejanje se suče med Ivanom in Anico ter njuno ljubeznijo in borbo Ivanove matere Jele proti kapitanu Franu in sAmerikancu»• Vojnovičeva drama žigosa izkoriščanje izseljencev po domačih kapitalistih, kar pa je v operi nekoliko zabrisano. Kolikor pa je s tem izgubila, je pridobila v osredenju glavnih dogodkov in v izčrpnosti. Libretist končuje opero s tem, da Jela ubije oAmerikanca«, očeta njenega sinu in človeka, ki ga je nekoč ljubila, zato da reši ljubezen svojega sina Ivana in njegove Anice. Delo ima izrazit narod ni značaj in čeprav ni v njem folklornih vložkov, je ta značaj v vsaki melodiji, v vsakem re-citacijskem odlomku. Zaradi te karakteristike je Brkanovič najoriginalnejši hrvatski kom ponist.
Revija objavlja v skrajšani obliki referat Andreja Preger-ja «0 glasbenem življenju in vlogi reproduktivnih glasbenih umetnikov v novi Jugoslaviji«
Razčlenjuje misli, da morajo
biti vse panoge umetnosti pri* slopne čim širšim ljudskim krogom, kar je na področju kulture naloga ljudke oblasti. To svojo trditev prilikuje na posamezne primere iz področja glasbene umetnosti. V birši Jugoslaviji so bila samo tri operna gledališča v glavnih mestih in dve v podeželskih. Zdaj pa sta samo v Sloveniji dve operni gledališči, v Hrvatski štiri, Srbiji skupno z Vojvodino dve, v Bosni in Hercegovini mo, v Makedoniji eno. Vsa so stalna, s stalnim ansamblom, zbo-rom in o-rkestrom. V vseh teh opernih središčih se predvajajo tudi simfonični koncerti. Delujeta dva samostojna simfonična orkestra, eden v okviru Slovenske filharmonije, drugi je Državni simfonični orkester LR Hrvatske.
V bivši Jugoslaviji so bile le štiri radijske postaje, ki so se omejevale na manjše amsanv b le, danes pa jih je 16 in te dajejo možnost ansamblom in solistom, da nastopajo pred mikrofoni. Na ta način pomaga radio delo reproduktivnim glasbenikom.
Važno pa je dejstvo, da posredovanje glasbe ni osnovano izključno na trgovskem principu, kot je bilo pred vojno, temveč služi kot pripomoček v kulturni politiki zvezne vlade ia republiških vlad. K razvoju reproduktivne umetnosti prispevajo mnogo tudi glasbeni tečaji in nagrade, ki jih je zvezna vlada podelila opernim pevcem, godbenikom, dirigentom in pedagogom.
Glasbena revija obravnava poleg naštetih problemov še: teorijo in prakso tonike do metodike, obletnico glasbenika Vekoslava Rozenberga • Ružiči in Vaclava Humla ter drobtini iz glasbenega življenje^
PRIMORSKI DNEVNIK
JOŽE PAHOR
V spomin Jožeta Pertota
Malo je tako lepega sveta, kakor je predel nad morjem med Opčinami in Devinom. Kakor straža je na vrhu pobočij, polnih vinogradov, potisnjen naprej slikoviti Kontovel, čigar ljudje živijo od obdelovanja teh sončnih rebri, od ribištva in pa tako, da hodijio na delo v Trst.
Tu se je rodil l. 1896 kot tretji izmed sedmero otrok Jože Pertot, proletarski sin, ki je moral skozi bedo v življenje in je kot revolucionar plačal ideji najvišji davek s smrtjo v najlepši mladosti.
V Trstu je hodil v gimnazijo in napravil prva dva razreda z odliko. V tretjem ni nadarjene, mu dečku več zadoščala šolska učenost. Zgodnje spoznanje, kako trdo je življenje, in mogočni tok delavskega gibanja v Trstu sta ga potegnila s seboj. Z neutešljivo žejo je bistri fant požiral vse, kar je govorilo o borbi in ciljih delavskega razreda. Z vsem žarom se je zagrizel v svoj študij, prebiral socialistični tisk, s posebno vnemo progresivno revijo «Naši zapiski«, ter se poglobi j al v marksizem. Te stvari so bile njegovemu iščočemu mlademu duhu vse večje, vse važnejše kot neživljenjska učenost buržoazne šole, ki ni, vedela ničesar o delavskem razredu in njegovih idealih. Posledice so bile neizogibne. Deček, ki ga je podil nepremagljivi nagon, da bi našel resnico, ni izdelal tretjega gimnazijskega razreda, v njegovem življenju se je odprla usodna kriza. Prestopil je na učiteljišče v Gorici, a je kmalu zadel ob meje, ki jih je bila začrtala mladini buržoazna družba. Udeležil se je sestanka adventistov, zaradi česar so ga na zahtevo verouevte-Ija izključili iz učiteljišča. Bil je zaznamovan, zaprli so mu pot nadaljnje šolske izobrazbe. Vrnil se je domov in iskal izhoda v zasebnem študiju, kakor mnogo nadarjenih, a siromašnih mladih ljudi. Znanje nemščine mu je odprlo bogato zakladnico nemške socialistične literature. Ni mu zadoščala; želja po izpopolnitvi ga je gnala v slovensko kulturno središče, tik pred prvo svetovno vojno ga najdemo v Ljubljani. Toda kako naj živ; brez gmotnih sredstev mlad človek, ki je prišel v navzkrižje z vladajočim razredom in ki je, borben iti neustrašen, nadvse ljubosumno čuval svojo neodvisnost? Odklonil je sostrudništvo pri nekem časniku, da ne bo vezan, boril se je za obstanek, stradal ter se izčrpan vrnil na Kontovel. Kapitalistični red je medtem dozorel v prvo svetovno klanje, vojna je potegnila v vrtinec tudi Pertota ter ga vrgla na tirolsko fronto. Sreča mu je bila 'mila, preživel je vojne grozote.
Trst in Slovensko Primorje z Istro je zajelo posebno razdobje. Dve sili sta se merili tu, zasedbena vojaška oblast, nosilec italijanskega imperializma, ki je posegel po slovenski in hrvatski zemlji ter začel ogrožati jugoslovanske narode, in volja delavskega razreda, ki se mil je pridružil tudi naš kmečki živelj. Revolucionarnost ljudskih množic, ki jih je dolga vojna gnala v upor proti kapitalističnemu redu, je podžigal še teror, ki ga je sejala vojaška okupacija. Ljudstvo je bilo prevarano, narodnostno vprašanje se ni rešilo, začelo se je še ostriti.
Slovensko vprašanje je doživljalo svoj črni petek. Tretjina slovenskega ozemlja je bila pod imperialistično peto, za severno mejo se je začela trda borba. V tem prvem razdobju po vojni se je Jože Pertot odločil, da gre kot prostovoljec na Koroško, kjer je ostal do demobilizacije l. 1920. Od tod je odšel v Ljubljano in sredi socialnega vrenja napravil odločilen korak, povezal se je s KPJ. Kot delegat se je udeležil partijskega kongresa v Vukovaru in kongresa SKOJ v Sarajevu.
Medtem se je razredna borba v Trstu razp’amtcla. Fevdalci in buržoazija Italije so prešli v krvavo ofenzivo pioti delavcem in kmetom., s pomočjo armade so organizirali lasje, ki naj v krvi proletariata zadušijo revolucionarno vrenje prevaranih ljudski h množic. V Trstu in Primorju je fašizem prevzel še drugo nalogo, da zatre narodni manjširti Slovencev in Hrvatov.
Pokazalo se je. da je razredna tradicija proletarskega Trsta močnejša kot v nekaterem velikem mestu Italije. Odrešeno mesto je morala italijanska armada «odreševati» z oioijem še po zasedbj (Sv. Jakob), nato je njeno delo prevzel fašizem s pohodi «kazenskih» škva-der. Prišel je «ex lex». zakon Je udarjal le še delavsko gibanje. Za zločine nad delavstvom ni bilo ne kazni ne sodnika. Razvoj je dokazal pravilnost marksističnega nauka, da je vprašanje socializma v resnici vprašanje oborožene borbe, ki jo mora delavstvo izvesti do zmage.
Sile v spopadu so bile žal daleč neenake.
Proletariat je sicer skušal organizirati borbene skupine, toda to so bili le poskusi, saj rastočega revolucionarnega viharja neposredno po vojni ni
vodila krepka, po Leninovih načelih zgrajena komunistična partija, ki se je v Italiji ustanavljala štele sredi revolucionarne borbe.
Takrat v avgustu l. 1920. ko se je boj med proletariatom in fašizmom bližal višku, se je Jože Pertot spet vrnil v Trst, poklican v uredništvo «Dela», prvega slovenskega komunističnega glasila v Slovenskem Primorju. Ta list je imel veliko nalogo na ozemlju, odrezanem od slovenske celine: razčistiti je bilo treba osnovne pojme marksizma-leninizma,	ka-
kor ga je v jasni luči pokazala oktobrska revolucija l. 1917, ki je požgala vso socialdemokratsko navlako. isDelo« je z globokimi brazdami zaoralo v ledino, brez njega si pravzaprav ne moremo misliti one dobe v zasedenem in pozneje anektiranem ozemlju. Pertotova borbenost in doslednost, posebno še njegova revolucionarna na. čelnost in neizprosnost so dvignile Ust do pomena, ki je več kot upravičeval njegov obstoj.
Vendar med italijanskimi tovariši, ki so vodili delavsko gibanje v Trstu, ni bilo razumevanja Za slovenski komunistični list. Tudi komunistična partija Italije je videla rešitev slovenskega narodnega vprašanja v Trstu v tem da se Slovenci asimilirajo in — v svojo korist (!) — sprejmejo «viš-jio» italijansko kulturo ter se odpovedo slovenskemu jež ku. Leninovega nauka o samoodločbi narodov o tem, da naj se proletariat bori proti lastni buržoaziji, če hoče iti pravo pot intemacicmalizma, niso italijanski marksisti nikdar v praksi \irejeli. Zato tudi «Delu« nikdar niso dali pravih pogojev za obstanek. Pertot sam je prejemal kot urednik lista borih 400 lir mesečno, kar mu ni moglo zadoščati za urejeno življenje. Stanoval je na Kon-tovelu, kamor je hodil vsak dan iz Trsta.
Njegov težki položaj se je v februarju l. 1921, ko so fašisti požgali delavsko tiskarno, še poslabšal. Pertot je ostal mesece in mesece brez plače, dasi je svoje delo razširil, organiziral je z vso svojo veliko ži-lavostjo komunistično mladino na Tržaškem, Krasu in Goriškem. To delo je nodil sredi najhujšega fašističnega. terorja, ko je škropila tržaške ulL iv delavska kri in niso bili komuniste nikjer- vami življenja. Organizacija mladine ni bila organizacija mirnega časa, marveč hude borbe, ko je bilo treba z orožjem v roki braniti proletarsko stvar. Ta organi-
sem ga včasih skrivaj obiskal, sem zopet našel sredi njegove sobe škaf z mrzlo vodo. Jože je trdno upal, da bo njegova železna polja premagala bolezen, da se mu bo zdravje povrnilo. Tako se je vrstilo pri njem ilegalno uredniško in organizacijsko delo, nekakšno zdravljenje in vročični dnevi z onemoglostjo. Tržaški proletariat je bil na umiku, toda vdal se ni, povsod so še vzplamtevali živi zublji njegovega odpora. Pertot je bil z njim, s svojim pojemajočimi življenjskimi silami, občudovanja vreden po svoji revolucionarni neupogljivosti in po neutrudljivi delavnosti Komunistične partije Italije, ki bi mu v onem času še mogla rešiti življenje...
Delal je do zadnjega. Se v oktobru 1924 je pisal za «De-lo» pozno v noč pri sveči, ko je naglo dogorevalo njegovo borbeno življenje. Mesec kasneje se mu je vlila kri. njegovo utrujeno telo je omahnilo v smrt.
Neprijazen, hladen decembrski dan je bil, ko smo spremljali mladega moža na njegovi poslednji poti na Kontovelu. Bilo mu je komaj osemindvajset let — fašizem ga mrtvega ni več preganjal. Tovariš Regent, vidno ganjen, mu je go-
(1896-1924)
voril v sIoix>, ko so izmučeno truplo polagalj k počitku.
«Bil si vreden» je dejal, »vrednejši kot vsakdo izmed nas, da bi dočakaj, tisti veliki dan ki si zanj žrtvoval samega sebe«.
Veliki dan je bil še daleč...
***
Trideset let ni našlo Slovensko Primorje miru. Ena generacija je bila tu preizkušena kakor nikjer drugje na slovenski zemlji, vse od prve borbe na Soči in Doberdobu pa do dni, ko je IV. armada naše narod-no-osvobodilne vojske končno obračunala z fašističnimi okupatorji in prinesla osvoboje-nje. Zgodovina trpljenja in bojev v tem mračnem razdobju ni še napisana. Kdor jo bo pisal bo moral dati Jožetu Per-totu, proletarskemu revolucionarju, organizatorju in borcu, častno mesto, kakor je to napravila kontovelska mladina ob osvoboditvi l. 1945. Položila je telesne ostanke pokojnega v skupno grobnico konto-velskih partizanov, ki so žrtvovali življenje za iste ideale.
Bil je njihov predhodnik.
JOŽE PE
v zgodovini slovenskih srednjih šol v Gorici
Letos je izšla v Gorici drobna knjižica. Je to čisto navadno šolsko «Izvestje», kakršnega prinesejo domov dijaki ob koncu šolskega leta in iz katerega se zrcalijo njiho. vi uspehi, diha njihovo šolsko življenje in delo, pa tudi imno-gokateri spomini na leta lastne mladosti. In prav to poslednje veje še prav posebno iz gori-škega dijaškega «Izves.tja», ker ni to le običajno Izvestje, ob-ravnavajoče uspehe in dogod. ke enega šolskega leta. Te niza namreč na preteklost, golo številčno in suho sicer, toda tu. di iz teh številk se da marsikaj razbrati. Zdi se ti, da so dobile dar besede in spregovorile.
Tako izveš iz tistega, kar ti pripovedujejo, da smo imeli v Gorici že v Napoleonovi dobi nižjo in višjo gimnazijo, ki pa jo je po 1913. letu udušila ponovna germanizacija. Od te dobe je minilo samo tri leta manj nego eno stoletje, da smo Slovenci v Gorici dobili svojo gimnazijo, 1910, ne sicer samostojno, temveč kot vzporednico nemške gimnazije. Vmes je bilo seveda revolucionarno 1848. leto, ki je dalo izpodbudo, da so gor iški Slovenci pričeli terjati dunajsko vlado za šole v j materinem jeziku. Take terjat-
ve so se ponavljale skoraj leto za letom, prvi uspeh pa so obrodile žele leta 1900, ko smo dobili v Gorici slovensko žensko učiteljišče in osem let pozneje moško učiteljišče, ki se je 1909. preselilo tja iz Kopra. O-be učiteljišči sta delovali do prve svetovne vojne. Maturanti, ki so izšli iz teh dveh učiteljskih šol, pa bodo v naslednjih zaporednih letih praznovali 50-letnico mature. Oba zavoda pa sta imela letos v 1950. letu pomembne obletnice, žensko učiteljišče 50-letnico, gimnazija 40-letnico obstoja. Koliko ljudskih prosvetiteljev in razumnikov bi bilo izšlo iz njiju, če bj prva svetovna vojna in pozneje fašizem ne pretrgala njunega delovanja.
Učiteljišče je moralo Po 1918. letu v Tolmin, gimnazija v I-drijo, da bi ne skrunila italijan-stva Gorice. Ze čez nekaj let sta na ukaz iz Rima tudi tam zamrla, da bi ne motila poitalijančevanja Slovenskega Primorja. Tako je Gorica šele
RIHARD OREL
POTOPI SHI
in zgodovinske zanimivosti iz
Po Beneški Sloveniji
VTISI
okolice Ahtena
Ni bil namen omejiti se na ta kratek potopisni očrt, tem. več. opisati izčrpno obširno pokrajino z malimi planinskimi vasicami, položenimi ob po-robjih srednje visokega gorovja nad tem in bližnjim trgom Fojdo. Zaradi skrajno slabega vremena pa ni bilo mogoče držati se popotnega načrta in smo ga morali zato odložiti na konec zime, ko bo vreme ugod. nejše. Da pa ustrežemo ljubiteljem.' takih potopisnih orisov, smo kljub temu zbrali za božično številko našega lista nekaj zanimivih drobcev iz Terske Slovenije, ki smo jih nabrali med potjo- Zajeten avto-bus, ki vozi redno v Ahten in opravlja dnevno dve vožnji, je že pred’ časom odhoda natrpan s pbtniki. namenjenimi iz Vidma. Zapustili smo torej mestne hiše in zavozili r.a glavno cesto, vodečo proti vzhodu v Fojdo. Avtobus prečka most čez suho, z nanesenim gruščem, napolnjeno strugo hudournika Ter, ki sr- vleče od Tarčenta dol, r.akar šinemo mimo zim-
pojdimo dalje po cesti proti Ahtemu, kamor je odpeljal avtobus. Ze za prvim ovinkom, na desno se nam odpre majhna dolinica. V ozadju se dviga strmo hribovje, ki se spaja z više vzpenjajočim se gorovjem. Komaj dober km od Rekluža zavije stranska pot v to . dolinico, kjer zagledamo najprej gručo hiš, precej obširna poslopja kot na graščinskih pristavah, popolnoma v ozadju na strmem Kuclju pa opazimo mogočne razvaline nekdaj tako lepega in imenitnega gradu Perchtenstein ali kakor ga na laško prikrojeno izgovarjajo, Partistagno. Prvotno ime’ je bi. lo pravzaprav Prachenstein (krasotni kamen.grad), z različnim izgovarjanjem Pa se je izcimil Partistain in zaselek, ki je spodaj, ima sedaj oznako Partistagno. Glavno zidovje razvaljenega gradu je še precej ohranjeno in sega globoko ob pobočju. Ustavimo Se pri prvih hišah zaselka; vse je lepo urejeno, kot morda takrat, ko so bivali v gradu gospodar-
, mm	^	<
«888aem5Sč8E8^^toi
TRG AH
zacija je gradila temelje za bodoče delo, iz nje je šla vrsta delavskih borcev.
Po požigu tiskarne v Trstu so slovenski rojaki v Zedinjenih državah Amerike ponudili Pertotu Uredništvo socialističnega lista. Sprejem tega povabila bi bil prava rešitev za izčrpanega, sestradanega ideali-sta-proletarca. Pertot je ponudbo odklonil, odhod je smatral za beg iz boja. Umik z bojišča, koder je divjal fašizem s požigi in uboji, ni bil združljiv s prepričanjem in častjo revolucionarja, ki ga je skovalo trdo proletarsko življenje. Ostal je na bojnem položaju, kljub naporom, stalni življenjski nevarnosti, kljub temu, da niso videli njegovega žrtvovanja.
Dolgotrajna državljanska vojna	v Italiji	se	je končala z
zmago	fašizma.	30.	oktobra
1922. je Mussolini prevzel vlado, nastopila )e diktatura veleposestnikov, industrijcev in bančnikov Lov na komuniste v največjem obsegu je srnah a-la diktatura za svojo najvažnejšo nalogo. V februarju 1923. je Jože Pertot v tržaškem zaporu	Coroneo	—	že	bolan. V
tesni,	temačni	celici	se skuša
zdraviti s kopelmi, s škafom mrzle vode — sredi hude time Edina ugodnost, ki jo ima, je ta, da sme prejemati hrano od zunaj enkrat na dan, postano, mrzlo. Večmesečna ječa ga je oslabila, iz zapora je moral v bolnico. Pljuča so bila načeta. Drugačnega zdravljenja in drugačnih sredstev bi- bilo treba, da bi izmozgani borec okreval. Odpustili so ga iz bolnice, vrnil se je v ilegalno borbo. Ko
sko zapuščenih njiv in travni-kov in se ustavljamo po voznem redu v vseh vaseh ob glavni cesti. Prišli smo v veliko furlansko vas Povoleto, kjer so leta 1944 v septembru Nemci nagomilili rusko kozake z družinami in drugimi ubežniki iz Ukrajine, Podolja in Voli-nije, ki so jih umikajoče se nemške armade gnale pred se-boj, da bi ne ostali napredujočim zmagovalcem v rokah. Najprej so z njimi natrpali razna taborišča v okolici Dunaja, od koder so jih potem po dogovoru z odpadniškima atama-notna Vlasovom ir. Domanovim preselili v Furlanijo, da bi tam z zasedbo tvorili nekak jez proti pogumnim in čedalje silne je napadajočim partizanom. Domačini iz Povolela, ki so-mu pravili begunci Pavaljeto, jih imajo še dobro v spominu.
Avtobus je drvel ven iz vasi po blatni cesti, dvigal od tal prah in kamenčke ki_ so udarjali ob železne plošče vozila, kakor bi ga kdo obmetaval s kamenčki. Ko smo dospeli v Fojdo, se je avtobus ustavil na glavnem trgu in obkolile ga je radovedna gruča ljudi. Nekateri so pričakovali svojce, drugi so sprejemali nakupljeno blago od prevoznega podjetja; prišel je tudi poštni sel po ppšto in zavoje. Izstopilo je dokaj potnikov in avtobus je nadaljeval vožnjo po cesti, ki prihaja iz Čedada in vodi v Tarčent. Ta cesta, ki ni tolikanj široka, pelje od Fojde po podnožju hribovja, prehajajo, čega v ravnino, in- po treh km poti smo v Reklužu, kjer izstopim. Iz Rekluža, ki je majhna furlanska vas, vodi gorska pot v slovensko planinsko vss Porčinj, do koder je uro hoda. S ceste od spodaj se vidi celo zvonik domače nove cerkve, ki se beli tudi že od daleč z ravnine, in nekaj hiš.
To turo pa pustimo, kakor že omenjeno, za drugo pot in
ji-fevd’alci. Glavna steza, od. nosno ožja vozna pot, pelje v ovinkih prav do gradu.. Sedaj je precej blatr.a zaradi deževja in izbrali smo si malo stezo ob porobju pokraj malega potoka. Čeprav nam je na nekem mestu sled izginila v gosto grmovje, smo se končno p0 zelo strmem pobočju vendarle dokopali do vrha, kjer na prijaznem mestu stojita dve kmečki hiši.
Od' tu se na nasprotni strani gorskega jarka, jako dobro
ločijo razvaline mogočnega gradu — saj je komaj kakih 100 metrov zračne črte od nas. Ogledujoč si ostanke, ugotovimo takoj, da sta bila prvotno dva grada: zgornji in spodnji. Od ceste gor nam zre nasproti ogromno zidovje spodnjega gradu, ki je še razmeroma dobro ohranjeno; visoko je do dvajset metrov in posebno na vogalih na gosto z bršljanom in grmičjem zaraščeno. Na spodnji steni so razločno vidna dobro ohranjena krasna okna v beneškem slogu s priostrenimi svodi in z lepimi stebriči iz okusno izrezanega belega kamna. Takih oken je precej. Do devet jih je še dobro ohranjenih, ostala so z zidovjem vred razpadle. Na malokateri razvalini gradov je videti tako lepo okrašena visoka okna.
Rekli smo, da sta bila dva grada, toda opazujoč jih od strani, se zdi kot bi bil le eden in to z neikakp vsedenim zidovjem. Sicer je spodnji grad le 40 korakov niže od gornjega. Na najvišjem mestu gornjega poslopja je videti kako štrli v nebo masiven vogal grajskega stolpa, ki kljubuje času. Tik tega zidovja r.a severni strani je s pročeljem proti zapadu obrnjena grajska kapelica sv. Ožbolta, ki je prenovljena kot bi bila pred nekaj desetletji sezidana. Ostala je že edina od celega gradu, ker jo prebivale; od časa do časa po potrebi popravljajo in uporabljajo namesto cerkve. V gradu, kjer je nekdaj vladalo razkošje, je se. dai pmščoba in mir, le od zadaj, iz hoste kostanjevih dreves se sliši veselo žuborenje potočka.
Zgodovina ve povedati, da se je na 319 m visokem Kuclju pred nami dvigal že 1. 1106 grad (nemških mejnih grofov Maos-burg, ki je prešel potem v last nekega toskanskega' plemiča. Ob koncu istega stoletja je postal grad last oglejskih patriarhov (Ulrik II.), ki so ga podelili Edvardu Kukanji (Cu. canea) v fevd in ti so tudi potem prevzeli ime von Parten-stein oziroma Parchenstein. Od takrat dalje je prehajal iz rok v roke raznih pustolovskih vitezov, od katerih so bili dozdevno nekateri tudi slovenskega pokolenja. Grad je imel imenitno naravno lego in je branil važno prometno cesto, ki je iz Avstrije šla preko Ka. nalske doline mimo Humina v Tarčent in od' tu v staroslavno prestolnico oglejskih patriarhov — v Čedad. Ker pa poznejši lastniki niso pristali na ukaze cesarja Friderika II. Hoher.. stantskega, je ta dal grad porušiti (leta 1239). Pozneje ni bil več pozidan. Iz razvalih so v 15. stoletju sezidali malo niže novo graščinsko poslopje, tudi to po določ.enem času poru šeno. Toliko iz zgodovine.
Oglejmo si kmečko hišo v
bližini. Prebivalci so zgolj Furlani, toda ostal jim je še kak nemški priimek še od prvotnih naseljencev, ki so prišli s fevdalnim mogotcem iz Nemčije. Drugi priimki bi bili slovenski, da jih r.iso poitalijančili. To so napravili po letu 1866, deloma tudi prej. ker so ti kraji uprav, no spadali pod Videm, čeravno so bili že od leta 1197 pod Avstrijo.
Preprosto ljudstvo, ki živi v kmetskih hišah tod okoli, ima kaj trdo življenje. Vse zemljišče jim leži v strminah, kar jim otežkoča obdelovanje, ker povsod ne morejo z vozom in morajo znositi seno in gnoj na ramah ali na glavi. Donosov od pridelkov imajo ti kmetiči malo. Po navadi' redijo le PO eno kravo in prašiča,Tu ako prodajo tele, plačajo z’ izkupičke m nujne davke, pri čemer le redko ostarip za obleko in druge potrebščine. Drugače potrošijo zelo malo, ker žive skromno Opoldne pojedo tako zvano mineštro z rižem in fižolom ali krompirjem, obeljeno pa kakor premore zaloga svinjine. Namesto kruha za-griznejo kos opečene polente, skuhane prejšnji večer. Pri večerji ic zo.pat polenta z radi-čem, tu p tam še košček, sira, ki ga dobe na račun mleka oddanega domači mlekarni. Premožnejši kmetje živijo nekoliko bolje, ker redijo več glav živine.
Pustimo te samotne kraje, polne spominov in tajinstveno-st;i davne preteklosti in se vrnimo na glavno cesto. Ko smo prešli na ovinku ležečo sotesko, se nam odlpre s ceste prostrana ravan kot nekaka kotlina od vseh strani obdana od lepih položnih in še sedaj ze-i lenih gričev. Pred seboj zagledamo čeden trg. To je Ahten ali Ahtan. Ahten je bil prvot no naseljen s slovenskim prebivalstvom in glavni občevalni jezik trga je bil še pred1 120 leti slovenski. Toda že pred 70 leti se je začelo slovensko narečje umikati v hribe. Se ce. lo nemški zgodovinopisec pra vi, da so bili tud; tu plemenit-nik; slovenskega pokolenja in da se temu ni čuditi, ker je slovenski živelj še pred 70 leti segal daleč v furlansko ravnino in ponekod celo še preko Tilmenta To se nanaša na nekdanje slovenske naselbine na Furlanskem (več o tem je v 11. štev. revije «Razgledd»).
Ko pridemo k prvim hišam v Ahtenu. smo tudi že na trgu pred lepo farno cerkvico. Trg nosi še sedaj ime, spominjajoče na plebiscit, ki je bil leta 1866, in sicer 21. oktobra: Piazza del Plebisoito. Na tem mestu se je namreč z velikim navdušenjem vršilo glasovanje. Na odru pred cerkvijo So napravili velik oder in so prišli
semkaj glasovat upravičenci cele občine, najprej oni iz bolj oddaljenih zaselkov, torej Slovenci. Izjavljati so se morali z listki: «Si» ali «No», to je, za ali proti priključitvi teh krajev k zedinjeni Italiji vlade V.E. II. Iz raznih takratnih Ibeležk posnemamo, da se je gospa poslanka dott. Mecaz (Mekac po naše) zelo navduševala za to, tako da je celo med ženskami pobirala podpise v znamenju solidarnosti z volivci. Nabrane podpise so poslali vladi, ki je takrat bila v Florenci.
Trg j,? veliko trpel v zadnji osvobodilni vojni. Zaradi hudih bojev medi Nemci in partizani je bil požgan in^ porušen. Ta trg ima tudi svojo znamenito preteklost. Na najbolj primernem nedostopnem mestu so postavili dva grada. Prvi je bil last mejnih grofov Maos-burg, istih kakor Perchsten-stein, drugi pa je bil last družine Attems, ki so leta 1630 postali grofje (Nel saciro Romano impero). Zgornji grad je bil zgrajen že leta 1260. Med lastniki gradov so bili vedno spor; in ko so iznašli strelni prah, so v enem takih bojev s pomočjo bojevnikov iz Vidma, oboroženih že z novim orožjem, porušili gornji grad. Pozneje so še bolj uveljavili strelno orožjr in topove in tako je doletela ista usoda do-lenji grad1 (po letu 1484).
Zaradi tega so pozneje gospodje Attems sezidali graščinsko poslopje ob vznožju hriba za cerkvijo, kjer so bivgji do zadnjega časa. Leta 1944 v onih hudih že omenjenih bojih, je bilo tudi to poslopje požgano in porušeno in je tako še danes. Lastniki so se izselili ” mesto.
Sorodna veja teh plemenitm-kov ima svoje naslednike tudi v Podigori. Tudi tod je sedaj vse porušeno. Ena izmed) teh rodbin se je prištevala med Slovence in tako šolala svoje otroke.
Uberimio jo sedaj skozi trg in napotimo se po vojaški cesti, ki je bila zgrajena že pred prvo svetovno vojno. Cesta gre polagoma navzgor. Ako se ozremo na desno v hribovje, ki nas spremlja v daljavi, opazimo na strmem hribu še ostanek razvalin spodnjega gradu, ki ima podrt stolp. Kmalu pridemo do prvih skupin hiš zaselja Pod-klanec. Tu se pričenja slovenska govorica, ki pa je že precej potujčena. Sicer te bodo razumeli, če jih nagovoriš po slovensko, odgovorili pa ti bodo le po laško. Od ceste, ki gre krepko navkreber, opazimo na vidnem mestu lepo cerkev in nekaj hiš spodaj ob cesti To je slovenska vas Meli-na, obstoječa iz več zaselkov raztresenih sem in tja po brežinah. Največji zaselek so Sa-landri. Tu se je prebivalstvo že začelo zavedati svojega porekla, posebno po zadnjih dogodkih in, se sedaj zanima za vse novosti, ki se jih tičejo. Nekaj družin že šola svoje otroke v slovenskih srednjih šolah y Gorici. To je dobro znamenje.
Od tu gre cesta na vrh gorovja do Subida in še dalje do obmejne vasi Prosnid. dp koder je kake tri ure hoda.
!
Strokovna šola v Ul. Randaccio
po drugi svetovni vojni in zmagi nad fašistično tiranijo dobila nazaj svoje slovenske srednje šole. V maju 1945. čim. je jugoslovanska vojska osvobodila Gorico, se je ukrenilo vse, da se takoj zopet odprejo slovenske srednje šole. Umljivo pa je, da se je zaradi razmejitve n3 področji A in B potem' vpisalo manj dijakov, kot Se jih je v začetku prijavilo na statističnem uradu. Nižjo srenjo šolo v Malem domu y Ulici Randaccio je obiskovalo 462 dijakov, višjo gimnazijo v Šolskem in Gregorčičevem domu v Ul. Croce je obiskovalo 150 dijakov, in učiteljišče 96 dijakov. Število dijakov se je v naslednjih šolskih letih gibalo takole: (pri tem je treba upoštevati padec rojstev v letih Vojne).
1945-46 ' nižja srednja šola 462 dijakov; gimnazija-licej 150 dijakov; učiteljišče 90 dijakov.
1946-47 nižja srednja šola 478 dijakov; gimnazija-licej 138 dijakov; učiteljišče 101 dijakov, strokovna šola (1 in 2 r.) 136 dijakov.
1947-48 nižja srednja šola 166 dijakov; gimnazija-licej 51
dijakov; učiteljišče 42 dijakov; Strokovna šola 87 dijakov.
1948-49 nižja srednja šola 133 dijakov; gimnazija-licej 63 dijakov; učiteljišče 43 dijakov; strokovna šola 120 dijakov.
1949-50 nižja srednja šola 89 dijakov; gimnazija-licej 67 dijakov; učiteljišče 42 dijakov; strokovna šola 128 dijakov.
Strokovna šola se je ustanovila med šolskim letom 1945-46. Ob koncu šolskega leta je bila tudi uradno priznana. I-mela je en razred z 38 dijaki.
Na teh srednjih šolah je poučevalo
1945-46 na nižji srednji šoli 23 profesorjev; na gimnaziji-liceju 12 profesorjev; na učiteljišču 10 profesorjev; na strokovni šoli 3 profesorji.
1946-47 na nižji srednji šoli 26 profesorjev; na gimnaziji-liceju 16 profesorjev; na učiteljišču 13 profesorjev; na strokovni
šoli 12 profesorjev.
1947-48 na nižji srednji šoli
12 profesorjev; na giminaziji-liceju 15 profesorjev; na učiteljišču 12 profesorjev; na strokovni šoli 12 profesorjev.
1948-49 na nižji srednji šoli
13 prpfesorjev; na gimnaziji-liceju 14 profesorjev; na učite-Ijšču 11 profesorjev; na strokovni šoli 12 profesorjev.
1949-50 na nižji srednji šoli 15 profesorjev; na gimnaziji-liceju 14 profesorjev; na učiteljišču 13 profesorjev; na strokovni šoli 12 profesorjev.
Leta 1950 je napravilo osem dijakov licejsko maturo in 21 dijakov maturo na učiteljišču; Skozi leta po osvoboditvi je bilo na liceju 42 maturantov, na učiteljišču pa 89 maturantov.
Vse te srednje šole so popolnoma enakopravne s srednjimi šolami z italijanskim učnim je. zikom. Njihove diplome in spričevala imajo isto veljavo kakor diplome in spričevala z i-talijanskim učnim jezikom. Prav letos pa tudj doktorirajo nekateri bivši učenci, ki so se po gimnazijskih študijah posvetili slavistiki, pravu, inženeriji, tehniki in drugim poklicem. Izšli so iz srednjih šol v Gorici po tolikih letih prvi slovenski razumniki, ki bodo s sve. žo močjo orali brazde v težko kulturno ledino Slovencev pod Italijo. Izšla pa je tudi cela vrsta učiteljev, ki jih naše vasice tako krvavo potrebujejo, da se jim bo počasi vrnilo tisto, kar je bilo v šoli, ki je vir prosvete na vasi, tako kruto zamorjeno. Oboji so nam, potrebni: oni, ki postavljajo temtelje kulturi, in oni, k' gradijo kulturno nadstavbo Res je tudi. da se do kulturne nadstavbe brez šolske izobrazbe, brez tega, kar .ti daje šola, le težko povzpneš. Zgodi se le v posa-meznih redkih primerih, kot je bila n. pr. prva goriška pesnica in pisateljica Pavlina Do-Ijak-Pajkova. Potrebna je šola in vestno, vztrajno ter naporno delo v njej in izven nje, izven tega. kar ona sama v svojem izključno šolskem merilu zahteva. Pri tem delu pomaga goriškim dijakom njihova šolska knjižnica, ki pa je mnogo premajhna, saj šteje komaj nekaj nad 700 knjig, in pa literarna dijaška mesečna revija «Mladi vzori«, ki izhajajo od 1948. leta dalje.
Slovenska gimnazija y Gorici
(Nadaljevanje s 3. strani)
nadenjc. Kakor bi nekdo tega človeka presadil v neznani, v teh časih njemu nepojmljivi svet■ Prehitro je prišlo in zaradi tega tudi ni našel v sebi poguma, da bi mu pri priči povedal, da ne bo nič, da ga ne more sprejeti, »Razumeli boste, toda v takih primerih kot je vaš, se moramo poprej posvetovati s centralo v Milanu«, je vljudno vstal izza mize. Napravil je ne. kaj korakov proti njemu in dodal, da bi zabrisal mučen vtis: ((Pridite čez teden dni*, tam v njegovih odsotnih očeh pa je stalo: «Ni te treba, odpravila sva, kar sva imela«.
In šel je samo zaradi tega, da bi ženi zvečer ne bilo treba lagati. Njen zamorjeni, ugasli pogled ga je bolel huje od nemih očitkov. Nikoli ni rekla ničesar. Na dnu njenega srca pa je bilo le nekaj, kar je nasprotovalo njegovi upornosti, njegovemu zanosu in kljubovanju. Rod in jezik, to sta bili Po njegovem dve točno opredeljeni stvari, človeku v zibelko položeni. Odvisni sta le od zakonov notranje človeške volje in ne od onih izven nje, ki sta jih porajala nasilje in kri. vica. Bolj kot zavetje, ki jim ga je nudila Tonetova domačija, je odločevalo pri njem to drugo in je tudi odločilo, ko je že okleval, ko se je v njem lomil0 in podilo kakor vihar na vse strani; «Bi, ne bi? Bi, ne bi?»
Ves omotičen je hitel iz ulice v ulico in ni vedel kaj storiti. V ušesih mu je ves čas brnel oni hripavi glas bogatega trgovca iz Ulice Trento: «Na vašem mestu bi ravnal drugače. Poglejtet služba se vam ponuja. Družina in vi boste mahoma rešeni stiske. Ali se vam. ne smili družina?« Bil je topel, ves človeški in sočuten, skoraj očetovsko dober. »Vaš sorodnik mi je pravil
In 2cJcz§ uri/
&ll tnif
o vas. Tak človek ste, tako zqneten, kaj bi vam pravil, takšen pač, kakršnega sem želel in sem ga že dolgo iskal«. Pleša se mu je bleščala med redkimi lasmi, ki so mu pokrivali teme. Okroglo, oblo lice je prešinjala skrb, v kateri je bil v tistem trenutku več kot le to, kako bo poskrbel za lastno imetje. «Ze vidim, v stranko niste vpisani. Razlogi me ne motijo, ker vem, da ste drugače pošten. Tam pri onih pa imam ljudi, ki bodo zaradi vašega vpisa poskrbeli. To je malenkost, samo recite, da. Brez tistega pa sami veste, da ne gre, da vas ne morem, niti ne smem sprejeti«.
Vso Justpvo notranjost je polnila dušeča bolečina in čutil je, kako se mu je v grlu nekje zavozlala, kako mu primanjkuje zraka, kako je ves ta prostor nasičen s hbmbo, ki ji ni besede, ne imena. Hotel je samo ven, ven. Tisti trgovec pa, sama dobrota ga je bila. mu je še na pragu govoril, naj se premisli, naj vendar pristane na pogoj, ki mu ga je bil dal, naj mu po telefonu sporoči.
«Ne morem, vest mi ne pusti«, je potem, še preden je prišel do doma malodane zavpil v slušalko. Oni na drugi stram, v Ulici Trento je zabrundal togotno; «Na vašem mestu, bi ukrenil drugače*. <(Da, da, toda
vsak misli po svoje,« mu je še utegnil reči in bilo mu je. kakor da bi se težka, kamnata gruda odvalila prav od srca. Tako olajšanje je čutil,
In zdaj naj bi bil tat, zaznamovan in zasmehovan od oblasti, ki se ji je upiral. In zdaj naj bi ga ta neznanec, ki ga je golo naključje pripeljalo sem, spravil v ječo kot tatu? Kdo mu.daje pravico zato? Kje si jo jemlje? Misli je Justu spodnašalo in ni mogel takoj najti odgovora. Potem pa se mu je nenadno utrnilo in samo od sebe mu je prišlo: «Revščina, kakor tebe je tudi njega pripeljala in vrgla z uhojene poti. Zato mu ne odrekaj, kar zahteva od tebe«.
Pogled je uprl v neznanca. One prežeče zamišljenosti ni bilo več tam v njegovih očeh. Bilo je nekaj popolnoma drugega. «Pet lir ti dam,« mu je rekel. ((Naj ti bo«, tako sem se odločil. Me boš pustil pri miru, da grem svojo pot, če ti dam pet lir?«
Iskal je zdaj zavzetost v njegovih očeh, toda bile so mirne, polne onega tihega, skrivnostnega miru, ki ga je razodevala tišina gozda. Izpod pazduhe je iz. vlekel sekiro: «Naj bo tudi tebi. Družino imaš. Škarje niso kaj prida za tako opravilo. Vidiš,« je pokazal nanjo, as tole bova prej opravila,» in zasadil jo je v mlado, pripravno drevesce.
Ko se je mrak pretapljal v večer, je Just zavil s ceste vselej, ko bi bil moral skozi vas. Korač i je po gmajni, da bi se izognil nevšečnim srečanjem. Na hrbtu je nosil v butaro povezanih, sedem vitkih božičnih drevesc. «Za vsakega petintrideset lir,« so se zdaj budile v njem svetle, presvetle misli. «Se enkrat pojdem in družina bo preskrbljena skoraj za mesec, tudi dva. Potem pride pomlad. Daleč je še, pa vendar pride.
MARA SAMSA
PRIMORSKI DNEVNIK   __________________
Jk Lenart^S (*/W J
•L
Samaiorica
Kosttn (bom.)
Volni k (546
Koludrovica
Bria če
Z 60 NIH
abrovec
'rosek i
J Ant Ji
inSčina
PBOČtK
avtocesta
Obč i ntjika meja Državna meja Dež e In a cečta ObčLujika ceata Južna železnica
Merilo-, 1 Km.
1 jerei vprasarift h purchah gom mine
Prerez znamenite jame pri Briščikih
bilo treba tudi urediti vprašanje jame pri Briščikih, katere se rasti «Sociefa Alpina delle Giu-lie» in jo upravlja, odpira in zapira po svoji volji.
Kamnolomi so zapuščeni
Se nekaj moramo omeniti, kar je povezano z gospodarstvom teh krajev. V zgoniški občini kakor tudi v repentabor-ski in na-brežinski* imamo odličen kraški kamen, mramor, to. da kamnolomi razen onega pri Briščikih go zapuščeni. Utihnila je pesem naših kraških kamnosekov. In vendar imamo v teh krajih krasen kamen. Na «Ze-hencu» (Volnik) pri Zgoniku je krasen črni mramor, trd' bolj kakor drugi, pri Malem Repnu sta dva kamnoloma ter pri Zagradcu, pri Briščikih pa je kamnolom krasnega rdečega kamna, kjer obratuje podjetje Caharija.
Da bi se pripomoglo k dvigu naših kamnolomov, bi morala občinska uprava izdati ukreip, da se vsaj za vsa javna dela v občini uporablja izključno do-mači kamen
tične skupine, Ljudska fronta, vidalijevska frakcij® pod imenom SIAU ter ((Slovenska demokratska zveza« (SDZ). V občinskem svetu je 15 mest, 3 je dobila Ljudska fronta, 4 SDZ, 8 pa kominformisti. Za župana je bil izvoljen komm-formist Pirc Alojz iz Saleža. Ljudje pravijo, da dejansko žu-panuje v Zgoniku komlnformt-stični odbornik Milič iz Saleža. Vidalijevci, ki vodijo sedaj zgo-
Kominformovski škodljivci
Resolucija Informbiroja je prizadejala tudi v zgoniški občini veliko škodo tako na političnem kot na kulturnem polju. Prosvetno življenje je zaradi nastalega razkola zastalo, ko-minformizem je tudi v te vasi vnesel mrtvilo v kulturno življenje. Vendar pa se je začelo dramiti in gibati tudi na tem polju po zaslugi OF in SHPZ, toda mnogo je treba še napraviti, in je dolžnost vsakega Slovenca, da zapusti one, ki se sramujejo svojega jezika, ki trgajo naše zastave po vaseh, ki hočejo zatajiti svojo narodnost na ljubo nekega komin-formisitičnega «internacionaliz-ma». O pristaših SDZ pa skoraj ni vredno govoriti, odlikujejo se le v tem, da hočejo vnesti med naše ljudstvo neko apolitičnost, ker jim propaganda sovraštva proti Jugoslaviji ne u-
speva
Vsega tega razdora ni bilo med osvobodilno borbo, pri kateri je sodelovalo skoraj vse ljudstvo in se je z velikim veseljem in navdušenjem oprijelo Osvobodilne fronte, postavilo
je med borbo svoje slovenske šole in si izvolilo ljudske odbore. Domačini go pomagali partizanom z vsemi sredstvi, mnogi pa so se borili v partizanskih edinicah ali trpeli v italijanskih in nemških taboriščih. V narodnoosvobodilni borbi je padlo 32 domačinov, ki so žrtvovali svoje življe. nje v borbi prati nacifaši-zmu za osvoboditev našega na-roda. O žrtvah in zahtevah ljudstva govorijo spomeniki padlim ter napisi, statistike in parole skoraj po vseh hišah naših vasi. To je bodlo v oči italijanske šovinistične kroge, predsedstvo cone in okupacijske oblasti, zato so pred nekaj meseci ukazali zbrisati vse napise po hišah. Popackali so hiše, toda izpod bele packarije še vedno silijo na dan stari borbeni napisi in še bolj zbujajo pozornost mimoidočih ter pričajo o najnovejši krivici in nasilstvu.
Delovanje OF
Kljub vsem težavam in oviram se Osvobodilna fronta tudi v zgoniški občini vztrajno
bori za pravice našega človeka in skrbi za njegov kulturni ter gospodarski napredek in narodnostni obstoj. Okrog zdravega jedra so ostali zavedni ljudje in krog te se polagoma širi.
V občinskem svetu branijo interese svojih občanov naši občinski svetovalci Vladimir Obad, Alojz Budin in Josip Gruden, ki so bili izvoljeni pri upravnih volitvah na listi Slo-vansko-italijamske ljudske fronte.
# * k
Skušali smo podati čim bolj podroben in točen opis zgoni-ške občine, nakazati probleme in potrebe, ki tarejo naše ljudi po teh vaseh in zbuditi s tem pozornost odločilnih oblasti za potrebe zgoniške občine, pri občanih samih p® večje zanimanje za probleme njih občine, ki ne sme postati monopol ozkega kroga ljudi, katerim ni mar za gospodarske probleme ljudstva, še manj pa za naš narodnostni obstoj in kulturni napredek.
A. BUBNIČ
CR TEZ ZGONISKE OBČINE
2A0 ha skope in siromašne kraške orne zemlje (ali niti 0,2 ha na prebivalca) ne more preživljati 1288 prebivalcev dvanajstih vasic zgoniške občine. Pomanjkanje električne napeljave v 11 vaseh in nujnost kmečke strokovne izobrazbe
Zgonišk® občina, ki je po svojem obsegu in številu prebivalstva ena izmed najmanjših občin ccoe A, meji na tržaško, repeuta bonsko in nabrežinsko občino, na severni strani pa na Jugoslavijo. Prebivalstvo je izključno slovenske (narodnosti. Medtem ko so bile vse občine, ki tvorijo angloameriško cono Tržaškega ozemlja, po razme. jStvi na podlagi mirovne pogodbe z Italijo okrnjene, je zgo-niška občina ostala neokrnjena Nova državna meja je začrtana PO meji katastrske občane in zaradi tega v zgoniški občini ne poznajo vprašanja dvolastnikov,
Nekaj podatkov
Zgoniško občino tvorijo sledeče vasi in naselja;
Salež, kamor spada tudi Baj. ta (62 hiš),
Gabrovec (60),
Zgonik (43),
Repnič ali Mali Repen (39), Briščiki (31),
Samatorica, kamor spada tudi Kresija (27),
Devinščina (11),
Koludrovica (11),
Brišče (9),
Poetaja-Prosek — na železniški progj Trst-Ljubljana (5), Zagradec (2) in opustošeno Božje polje. Prebivalcev je 1288, prevladujejo ženske ker jih je 30 več kot moških.
Vsa občina se razteza po kraški planoti v višini od 200 do 300 m nad morjem, le na severni strani kot obramba proti mrzlim vetrovom se dviga greben hribovja, med katerim je najvišji Volnik (546 m). V tem predelu je tudi nekaj gozda, ki pa je bil v zadnjih letih zelo zredčen. Celotna površina zgoniške občine meri 3199 ha, od teh je:
224 ha orne zemlje,
917 ha travnikov,
865 ha gozda (če mu lahko rečemo gozd),
1022 ha gmajne ter 75 ha neplodne zemlje.
Na tem ozemlju se izraža Kras v svoji klasični obliki; tu najdemo raznovrstne kraške pojave, kraško zemljo, doline, kamen, floro; kraških jam je tod mnogo, med njimi je znana najbolj po svetu jama pri Briščikih, ki ima dva vhoda in katere votlina je visoka 136 m, zemeljska plast, ki jo pokriva pa je debela le 24 m. V drugih jamah, zlasti v bližini Gabrovca, so našlj razni raziskovalci že pred leti okostje živali iz davnih časov in so jih poslali V rajvečje svetovne muzeje.
Sedež občinske uprave in žup-bije je v Zgoniku. Pravijo, da je ime Zgonik nastalo iz »zganjati« ali «zgoniti», ker so bili v teh. krajih v preteklosti pastirji ovčjih čred in so tja zganjali svojo drobnico.
Kmetijstvo oropada
Iz navedenih p' at ko v je dobro razvidno, d® so ti kraji zelo revni, saj 240 ha orne zemlje nikakor ne more preživljati vsega prebivalstva, tem bolj, ker večkrat uniči pridelek huda suEa ali pa toča. ki redno skoraj' vsako leto obišče ta ali oni predel in povzroči ogromno škodo zlasti po vinogradih. Zadnja leta Pa se je pridružila tem naravnim nezgodrm še o-kupacijska vojska, ki s svoji mi vajami včasih napravi veliko škod« kmetom.
Kmetijstvo zaradi tega žalostno propada in nič dobrega ne kaže za bodočnost, ker so vmes še druge težave in ovire. Kmetom primanjkuje dobrega domačega gnoja, ki je glavni pogoj za izboljšanje njiv in travnikov. Domačini ne uporabljajo še S zadostni meri
Osnovne šole in vrtci
icanje krme, visoka cena malih prašičev Za rejo, ter prevelika trošarina, saj je treba plačati 1300 lir trošarine z® zakol prašiča .
Vzrok propadanj® kmetijstva je tudi v dejstvu, da se tukajšnje oblasti premalo ali skoraj rtič ne zanimajo za potrebe kmeta, mu n;e nudijo potrebne pomoči v zadostni meri in mu delajo celo ovire.
Lansko leto je Kmetijsko nad zorništvo y Trstu naročilo iz Italije trte ter jih razdelilo med kmete. Toda niti ena od sto se ni prijela, ker so bile ovenele in neprimerne za našo zemljo. Bolj koristno in primerno bi bilo, če bi Kmetijsko nadizonni-štvo napravilo na Krasu lepo trsnaco, kjer bi se vzgajali odporni, dobri divjaki, primerni za mašo kraško zemljo in podnebje. Prt v taiko bi bil® potrebna drevesnica, dla bi se tudi sadjarstvo razvilo. Pa tudi o tem nočejo v Trstu nič slišati. Živinoreja bi se tudi bolj razvila, če bi oblast dala kmetom pomoč, <fa bi si zboljšali travnike in (pašnike če bi dala kmetom kredite in pomoč, da si nakupijo in vzgojijo dobro plemensko živino, dobre krave, da si uredijo hleve, gnojne jame itd. Sadno drevje, kot češnje, breekve in marelice bi tu zelo dobro uspevale, Sedaj je sadnega drevja premalo in je treba sadjarstvu posvetiti mnogo več pažnje.
Strokovna vzgoja
Jutranje sence v hrastovem gozdiču na Krasu
Vsa občina nima primerne dvorane
Tudi ljudska prosveta ne napreduje kakor bi bilo treba, to pa zaradi raznih vzrokov in tež-koč. v vsej občini nimajo niti en« primerne dvorane za predavanja, tečaje, predstave itd. Občinska uprava bi se morala zavzeti pri višjih oblasteh, da bi dale potrebna sredstva za zgradnjo občinskega kulturnega doma.
Elektrificirana je samo ena vas
Velika ovira za kulturno udej stvovanje, zlasti za predstave, je poleg pomanjkanja prosto rov tudi pomanjkanje električnega toka. Vse vasi, razen Gabrovca, so brez električne na. peljave. Se za časa fašizma so razni podeštatj® m »bradači« iz Nabrežine obljubljali občanom elektriko, pa je bilo vse le goljufija. Tudi zdaj oblasti obljubljajo elektrifikacijo. ZVU je sicer odobril® potrebni kredit za elektrifikacijo kraških vasi,
zasedati ob smrdljivi petrolejki.
Elektrifikacija je najvažnejši
problem zgoniške občine in ga vse vasi zelo občutijo
Vodovod, cestoin turizem
Do nedavnega so občani zelo pogrešali vodovod. Lansko leto pa so bile povezane z omrežjem novega kraškega vodovoda vse vasi in «dobile» vodo. Napisali srn« «dobile» med narekovaji, ker vasi ostanejo večkrat Po cele dneve in eelč tedne brez vode. Napeljava se
moglo več vzdrževati proge, če ne bodo popravili cest. Na ra. čun tega podjetja »La Carsica«, katerega lastnik je g\ Božič v Trstu, naj omenimo in ošiba-mo krivico, ki jo dela vsem občanom zgoniške občine, ki je popolnoma slovenska s tem da im® napise na avtobusih, ki vozijo v naše vasi, edino v italijanščini. To mora prenehati. Zahtevamo, d® se imena naših vasi pišejo v našem jeziku!
Mnogo škode po cestah je napravila vojska s svojimi vajami, za popravilo pa ZVU ne
da zadostnih sredstev. Poleg tega pa nima občina zadostnega števila cestarjev, ki bi skrbeli za vzdrževanje cest Cesta Salež-Samatorica_ pa ni bila že zdavnaj popravljena in je v obupnem stanju. Morda se je bo občinska uprava, kakor obljubljajo, lotila zdaj in jo razširila ter popravila.
Napraviti pa je treba tudi še novih napajališč, v Zgoniku, Saležu, Malem Repnu ter postaviti še nekaj pip za vodo po vaseh in pralnice. V Zgoniku ali Gabrovcu pa bi bilo treba napraviti javno kopališče.
Ce bi vse to napravili, bi se gotovo bolj razvil tudi turizem, ker ima zgoniška občina zaradi svoje lege, naravnih lepot in zanimivosti osnovn® pogoje za to, tem bolj, ker je v bližini mesta in ima dobre prometne veze. V tem pogledu pa je treba tudi več podjetnosti občanov samih, zlasti gostilničarjev. Občinska uprav® se mora zavzeti za to zadevo, ker bi tujski promet brezdvomno pripomogel k dvigu občinskega gospodarstva. V zvezi s tem bi
umetnih gnojil, ker jih vsi še dobro ne poznajo, predvsem pa, ker sj jih ne morejo privoščiti zaradi pomanjkanja denarja.
V glavnem se prebivalci ba-Vijo s kmetijstvom, vinogradništvom in živinorejo, toda v vsej občin^ je le okrog 15 družin, ki se lahko preživljajo le z obdelovanjem zemlje. Vsi ostali so mali kmetiči, ki si morajo poiskati zaslužka pri raznih priložnostnih delih, da lahko preživijo svoje družine. V prejš njih letih so se nekateri izselili, zlasti v Južno Ameriko in v Jugoslavijo
Pretežno delavskega značaja sta vasi Gabrovec in Briščiki, ker je tu manj plodne zemlje. Domačini iz teh krajev so zaposleni v Tržiču, v Trstu, v naibrežinskih kamnolomih ter pri lesnem Skladišču na prose-Ski postaji Značilnost zgoniške občine so tudi mlekarice, ki dnevno že leta in leta dobavljajo mleko tržaškim družinam. Največ mlekaric je v Saležu in v Zgoniku Trgovcev, gostilničarjev in obrtnikov je v občini zelo malo. Občinska podporna ustanova je vključila v seznam revežev 70 oseb. toda v resnici jih je več kot 100.
Občinski proračun
Občinski proračun za leto 1951. predvideva 7 milijonov lir rednih dohodkov ter 12 milijonov lir stroškov, kar pomeni,
Za strokovno izobrazbo niso oblasti napravile do sedaj prav ničesar v zgoniški občini, toda tudi za osnovno šolstvo zelo malo. Za vso občino sta le dve osnovni šoli: v Zgoniku in v Sa. ležu. Pouk v Saležu pa je še v neki zasebni kmečki hiši v temini in neprimerni sobi. Sele znaj, po petih letih po končani vojni so začelj zidati v Saležu novo šolsko poslopje. Otroških vrtcev zgoniška občina še nima in je nujno, da se usta-novijo v Gabrovcu, Saležu, Malem Repnu in Zgoniku. Občinski svet je soglasno sklenil na svoji zadnji seji, da bo z denarnimi sredstvi, ki so bili dani zgoniški občini v okviru 7. gospodarskega načrta dal sezidati poslopje za otroški vrtec v Gabrovcu in Malem Repou. Oblasti v Trstu morajo odobriti ta sklep in ustanoviti čim-prej otroške vrtce v teh vaseh, v 'bližnji bodočnosti pa še v ostalih vaseh, ker je ta problem zelo pereč in nujen.
delo je tudi prevzelo podjetje Selveg, toda v Trstu se je vse naenkrat zamotalo in je nujno, da zlasti zgoniška občinska u-prav® odločno nastopi na merodajnem mestu, da se zadeva reši in, napelje elektrika po vaseh. Žalostno je vse to, žalostno in pomembno za ozemlje, kjer se trosijo milijoni in milijarde za nepotrebne stvari, za kraje, ki so v neposredni bližini Trsta, katere občinski svet pa mora za občino, ki meji na tržaško,
pokvari zdaj tu zdaj tam in imajo ljudje zlasti y poletnem času velike težave. Vse omrežje tega vodovoda bi bilo treba temeljito pregledati in podjetje, ki ga je gradilo bi moralo temeljito popraviti napeljavo.
Tudi razne ceste in pot; so pred časom precej popravili, pa so zopet že v slabšem stanju kot prej, tako d® j« prevozniško podjetje, ki vzdržuje avtobusne proge Po teh vaseh, pred dnevi opozorilo oblasti, d® ne bo
prisiljena — občinskemu svetu, da lahko razpravlja na svojih sejah v slovenskem jeziku. To je še vse malo, ker je sko-ro vse ostalo uradovanje v slovenščini prepovedano. Vse zahteve in resolucije občinskega svet® proti takim krivicam so bile do sedaj zavrnjene od višjih oblasti.
Občinska tajnik v Nabrežini, kj uraduje tudi za zgoniško občino je Italijan, občinski zdravnik kakor živinozdravnik sta Italijana, na izpostavi urada za delo v Nabrežini, kateremu spada tudi zgoniška občina so le Italijani, da ne govorimo o sodišču v Trstu, o policiji itd. Take so narodnostne ((pravice«, ki nam jih deli ZVU in con® v imenu demokracije. Sedanja zgoniška občinsk® uprava se ni znala postaviti proti tem krivicam in tudi v tem pogledu, ne samo v gospodarski politiki, ni kos nalogam, ki so jih ji poverili volivci ob zadnjih upravnih volitvah.
Ko so bile lansko leto upravne volitve so nastopile tri poli-
Pičla gradbena dejavnost in pomanjkanje stanovanj
Ko smo že Pri tem kaminu in gradnjah naj omenimo še kaj se gradi v občini in kako je s stanovanjskim vprašanjem Kakor smo že navedli zidajo zdaj v Saležu novo poslopje osnovne šole, v Zgoniku bodo v kratkem začeli zidati občinsko poslopje, za civilno policijo so zgradili v Zgoniku poslopje, v Gabrovcu pa je v gradnji stanovanjska hiš® za devet stanovanj. Druge gradbene dejavnosti zasebnikov pa skoraj ni o-paziti, ker nimajo ljudje zadostnih denarnih sredstev za zidanje stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij.
Čeprav niso bile med vojno vasi požgane, kakor drugod1, je stanovanjska kriza zajela več ali manj tudi zgoniško občino. Marsikatera družina se stiska že leta in leta v mali sobici, ker ne more priti do stanovanja. Ustanova IACP sicer že gradi stanovanjsko hišo v Gabrovcu, v načrtu sita še hiši v Saležu in Briščikih. Domačini pa se bojijo, da bodo naselili v nove hiše tujce, Italijane in razne begunce s ciljem poitalijančevanja naših vasi. To se je zgodilo drugod, na pr. v nabrežinskl občini, zato je dolžnost občinske uprave, da brani pravice svojih občanov in da dobe stanovanja le potreb, ni domačini, ne tujci.
Krivice
Po narodnostnem sestavu je zgoniška občina stoodstotno slovenska. V zgoniški občini so vedno uradovali samo v slovenščini, tudi na cesarski Dunaj so zgoniški župani dopisovali v slovenskem jeziku in v slovenskem jeziku dobivali odgovor. Ko je te kraje zasedla Po prvi svetovni vojn; Italij® in prinesla svojo »dvatisočletno« kulturo ter fašizem je bilo tega kanec. Po končani drugi svetovni vojni smo bili prepričani, da bo ta krivica odpravljena za vedno, toda zelo smo bili razočarani. Okupacijska oblast je obdržala v veljavi krivični fašistični zakon in šele lansko leto je dovolila — ker je bila
da bo zgoniška občina imela kar 5 milijonov lir primanjkljaja v svojem rednem proračunu, t. j. okrog 4000 lir na vsakega občana, tudi otroka, če ne !bo ZVU krila primanjkljaja.
Zgoniška občina im® največ dohodkov i,2 -trošarine (2 in pel milijona lir), razni občinski davki pa prinesejo približno 1,2 milijonov lir. Zgoniška občina ima z nabrežinsko in repeta-borskio občino skupen konzorcij za pobiranje trošarine, za upravo vodovoda in elektrike ter za zdravniško in živino-zdravnišfco službo.
Vinogradništvo in živinoreja
Gla-vnj pridelek v teh krajih je vino, nato krompir, koruza itd., tod® v zelo majhni in nezadostni meri. Vina pridelajo povprečno okrog 1500 hi letno, od tega dve tretjini črnega. Letos je bil® izredno dobra letina in so ga pridelali nekaj več.
Poleg vinogradništva je najbolj razširjena živinoreja, ki b; se v boljših pogojih ob pomoči oblasti lahko še bolj razvila in pripomogla k zboljšanju gospodarskega stanja teh krajev. Lani je bilo v zgoniški občini 307 krav, 265 junic, volov in telet ter 18 ovac. Letos pa je v vseh vaseh l-e 100 prašičev za zakol, ko jih je bilo lani skoraj še enkrat toliko. Vzrok takemu padcu je pomanj-
Poleg vsega tega, nad vsemi temi konkretnimi vprašanji podpor in olajšav, pa stoji drugo zelo važno vprašanje-stro-kovna vzgoja kmetov in kmečke mladine. V tej zadevi smo še zelo, zelo zaostali in je nujno, da se to vprašanje reši čim prej. Naši kmetje si želijo izobrazbe, radi slišijo, dober poduk, zato bi rnpralo Kmetijsko nadizor-ništvo prirediti več strokovnih predavanj in praktičnih tečajev. Kmečka zveza v Trstu, kot strokovna organizacija naših kmetov je že mnogo napravila za kmečke koristi in se tudi v zgoniški cfočini vedno bolj utrjuje in širi. Koristno za vse kmete bi bilo, če bi vsi postali njeni člani, tako se bo njihova strokovna organizacija laže in z večjim uspehom borila z® njihove koristi. Vsekakor stojijo pred Kmečko zvezo v zgoniški občini velike naloge.
Predvsem j« treba misliti na našo kmečko mladino, da si bo pridobila potrebnega strokovnega znanj® za napredno kmetijstvo, d® ne bo zasovražila svoje zemlje, ampak vzljubila kmečko delo. Prav v takih krajih kakor so tu, je potrebno še več znanja d® lahko intenzivno in umno obdelujemo zemljo, da nam da iz sebe čim več in čim boljše Plačilo na naš trud. Zato 50 potrebne strokovne šole. V zgoniški občini bo morala biti taka šola za mladino, ki dovrši osnovno šolo in namerava ostati doma n® kmetiji.
niško občino se odlikujejo razen splošnih komintormističr.ih ((lastnosti« tudi s tem, da prav radii spravijo a poti iin odstranijo one, ki nočejo trobiti v njihov rog, odpovedujejo jim službe in n® njihovo mesto postavljajo svoje somišljenike, pa če so ali ne potrebni in sposobni za to.
Na splošno sq se v kominfor-mistične vrste v zgoniški občini kaikor tudi drugod1 stekli vsi sebičneži razni špekulanti in politični oportunisti ter bivši fašisti, tudi taki, ki jih vsa okolica pozn® zaradi njihove črne preteklosti. Neki domači komiinformist, ki zelo dviga svoj glas in bi se rad povsod uveljavil, je vsem dobro znan iz časa fašizma ko je krožil po vaseh in silil ljudstvo, da bi poljubljalo fašistični galjardet.
V tej pisani družbi pa se je znašlo tudi žal nekaj poštenih ljudi, ki so bili zapeljani od kominformističr.e propagande in sedaj polagom® spregledujejo svoje napake.
Značilna kraška domačija.
IZ SP OKOV N E GORIŠKE
Jtt“ iMirafa v Cerhnem
Podružnica uredništva in uprave Primorskega dnevnika v Gorici - GL Silvio Pellico 1\IL nadst. - 1 e lej on 11-32
IZ KANALSKE DOLINE
Hdaj bodo v dolini reko Bete zgradili prepotrebno bolnico?
V Kanalski dolini se je v zadnjem času industrija precej dvignila. Delniška družba, ki izkorišča rabeljski rudnik, namerava zgraditi pri KIu-Žah veliko hidroelektrarno, ki bo oskrbovala ves ta kot z dovoljno količino elek rike. Tu. di gozdno bogastvo vedno bolj izkoriščajo. Turizem spreminja značaj dežele. Zato se število okoli 26.000 prebivalcev, ki so stalno naseljeni, dvigne V poletnih mesecih še enkrat tako visoko.
Kljub tako naglemu in velikemu razvoju gospodarstva pa ne moremo reči, da se vzporedno z njim razvija tudi zdravstvo, ali bolje skrb za ljudsko zdravje. Da je ta pomanjkljivost dovolj zgovorno prišla na dan, je bila potrebna ravno nesreča pri Fužinah, kjer je našlo smrt 13 otrck, ve. liko pa jih je bilo ranjenih. Ob tej nesreči se je namreč še-le pokazalo pomanjkanje bolniških prostorov, kjer bi lahko iskali zdravniške pomoči številni ponesrečenci, ki se ponesrečijo ali pri delu ali kako drugače.
Zal moramo ugotoviti, da se oblasti bavijo z vsemi mogočimi drugimi vprašanji in puščajo v nemar ravno to, ki predstavlja če ne že najvažnejše, pa vsaj eno izmed temeljnih vprašanj.
Pred časom se je govorilo o tem, da bi bilo treba progo, ki pelje skozi Kanalsko dolino, razširiti in napraviti še en tir. Ta zamisel bi stala nedvomno težke milijone če bi jo hoteli realizirati.
Zakaj bi se tamkajšnje občine ne pobrigale tudi o tem, kje bi to bolnico zgradili in da bi za uresničenje izgubili čim manj časa. Treba bi tilo samo nekaj dobre volje in od oblasti izterjati od 180 do 200 milijonov lir in stvar bi bila rešena.
V nasprotnem primeru pa se bo vedno dogajalo, da bodo morali ponesrečence (primer ponesrečenih otrok v Fužinah) voziti v videmsko bolnico ali kamorkoli drugam,
ROJSTVA, SMRTI IN POROKE
V goriški mestni občini je bilo dne 17. do 23. decembra 14 rojstev, 13 primerov smrti, 4 nrknjižene poroke in 7 porok.
Rojstva: Prinčič Nevija, Me-deossi Renzo, Cotič Klavdija, Brumat Karel, Venier Alfred, Komavli Valentina, Vodopivec Aleksander, Furlan Lucija, Serplin Klavidij, Stranich Ro-salba, Primožič Anica, Bassa Bruno, Mocchiutti Matigema, Carloni Marija.
Smrti: 51-letni mizar Olivie-ri Edgard, 58-letni upokojenec Civardi Marijan, 78-letni krojač Danelon Jakob, 61-letni trgovec Berrani Herman, Carloni Marija (1 dan stara) 57-let-na gospodinja Nanut Tereza, 71-letni upokojenec Bizjak Avgust, 69-letna kmetica Srebrnič Rosa, 42-letna gospodinja Ragusa por. Corbatto Štefanija, 60-letni Pipan Ludvik, 62-letni potujoči trgovec Fantini Avguštin, 31-letni kmet Makuc Rudolf, 41-letni doktor Panza Elio.
Vknjižene poroke:	uradnik
Caltabiano Silvij in gospodinja Caravella Rosana, častnik Poli Peter in gospodinja Fantin Marija, državni uradnik Trani Bruno in uradnica Cossi Anamarija, mehanik Makuc Alojz in tkalka Zoggia Bruna.
Poroke: mlekar Pavlin Albin in gospodinja Vecchi Anica, podčastnik Franzoi Gustav in gospodinja Populit! Olga, delavec Sadkovich Ivan in šivilija Ban Marcela, državni uradnik Bonacci dr. Marijan in name-ščenka Colussi Margerita; električar Strar.ich Aldo in gospodinja Cadalino Helena, inženir Henke Rudolf in gospodinja Chiopris Anica, uradnik Majnik Marijan in gospodinja Kovačič Olga.
kar v najboljšem primeru pomeni, da bi bilo treba ranjenca ali bolnika prepeljati r.d 20 do 70 km. Kdor je že imel priliko okusiti trpljenje, ki ga povzroča prevoz bolnika, ta bi prav gotovo znal najbolje oceniti vrednost tega predloga.
Bolne in novoletne počil«
Prijetno je bilo gledati dijake srednjih in ljudskih šol-ko so zapuščali šolska poslopja. Na obrazih se jim je bralo neko odkrito veselje. Zakaj pa ne? Saj so šli na božične in novoletne počitnice, v katerih se bodo. odpočili od truda polnega dela preteklih dveh mesecev in se pripravili, da bi bolje začeli študirati v novem letu. Nekateri so šli za praznike na smučanje v visoke planine, drugi k sorodnikom a tretji bodo praznovali božič in novo leto doma v topli sobi skupno s svojimi starši.
Želimo dijakom obilo zabave, a ne smejo pozabiti, da obstaja tudi učenje. Obenem jim želimo vesel božič in srečno novo leto 1951.
22. decembra t. 1. so dijaki in dijakinje nižje strokovne j šole priredili dijaško božični-j co v majhni telovadnici Novega doma v Ulici Randaccip 22. { Spored je bil zelo pester. Kot prvi je nastopil mešani pevski zbor pod vodstvom prof. Komela, ki je zapel pesem «Zi-ma». Nato se je dijak III. razreda v kratkih in jedernatih besedah spomnil velikega slovenskega pisatelja in pedagoga A. M. Slomška. Sledila je Gradnikova pesem «Božična», katero je zelo dobro podala neka dijakinja.
Nato smo imeli priliko slišati tri recitacije z božičnim motivom: Gradnikovo «Bo-žično noč», Gregorčičevo «Na sveti večer« irj Gradnikovo ((Božično pesem«. V vseh izvajanjih so se mladi igralci zelo dobro izkazali. Ugajala sta zlasti dijak in dijakinja pri izvajanju Gregorčičeve pesmi «Na sveti večer«. Pa tudi drugi niso zaostajali za njima.
Zbor je zapel «Sveta noč«, nakar je ravnatelj nižje strokovne šole g. prof. Pavšič v kratkem govoru podal nekaj svojih spominov na preteklost slovenskih šol v Gorici in voščil vsem dijakom in dijakinjam vesele praznike.
Za zaključek je pevski zbor zapel še dve pesmici nakar se je prireditev končala.
Pri tem moramo ugotoviti
žalostno dejstvo, da se je ta božičnica vršila v majhni telovadnici, ki je pravzaprav | klet, ker pač za goriške Slovence ni na razpolago nobene izmed številnih dvoran, ki obstajajo v Gorici. Upajmo pa, da se bo tudi to v bodočnosti popravilo in želimo dijakom strokovne šole še več uspehov pri njihovem kulturnem delu.
Obratovanje javnih lokalov
za praznike
Zveza trgovcev za goriško pokrajino sporoča, da dne 24.,
25.	in 26. t. m. (ob božičnih praznikih) v vseh občinah pokrajine lahko obratujejo samo oni javni obrati, ki nudijo tudi hrano, medtem ko bodo od tega izvzete one gostilne in krčme, ki nudijo le pijačo.
Imeniki občinskega davka
Goriško županstvo sporoča, da si lahko vsakdo ogleda r.a občinskem davčnem uradu (Ufficio Tributi municipali) s sedežem v Ulici Crispi v dobi 5 dni, od vključno 26. decembra dalje sledeče imenike: glavni imenik družinskega davka za leto 1951; glavni imer.ik raznih občinskih davkov za leto 1951; imenik za prvo obdobje družinskega davka za leto 1950.
Interesiranci si bodo lahko ogledali zgoraj imenovane imenike v uradnih urah.
Dijaki proslavili obletnico rojstva Prešerna in Slomška
V petek 22' decembra so dijaki slovenske kla.ične gimna. zije in slovenskega učiteljišča dostojno Proslavili stopeta s :t-letnico rojstva dveh slovenskih kulturnih velikanov: Franceta Prešerna in Antena Martina Slomška. Proslavo je ctvoril dijak tretjega razreda liceja, hi je v kratkem uvodu označil pomen teh dveh mož Za slovensko slovstvo. Sledilo je pr e. davanje 0 Slomšku, ki ga je podala dijakinja četrtega razreda učiteljišča. Nato je pevski zbor učiteljišča zapel pod vodstvom prof. Komela nekaj Slomškovih pesmi; pri tem moramo poudariti, da so se pri tem zboru opazile nekatere hi. be, zlasti pri zadnji pesmi, ko je nekaj glasov kar zavilo dru. gi ton. Dobro so bile podane razne Prešernove in Slomškove pesmi, katere so podale di-kakinje učiteljišča in dijak nje liceja. Vsestransko je treba pohvaliti dijaka četrtega letnika učiteljišča Zavadlava Dar. ka, ki le OClIMmo podal httg predavanje o temi: «A. M. Slomšek kot pedagog». Sledilo je še eno predavanje o primerjavi Prešerna in Slomška, ki ga je podala dijakinja drugega razreda liceja.
Ob koncu je ob burnem ploskanju sto-pil na govorniški
oder še prof. Emil Bekar. ki je zelo dobro predaval o Antonu Medvedu, pri čemer so mu dijaki navdušeno pleskali.
Tako je pretekla prijetna urica in želeli bi, da bi se take prireditve še večkrat podale.
Županu za razne podporne namene
Goriškemu županu dr. Ber-nardisu so sledeče tvrdke iz Gorice poslale v dar precejšnje vsote denarja, ki naj bi služile v podporne namene: tovarna likerjev Canciani iz Gorice 200.000 lir, industrija likerjev Ruggero Perinotto iz Gorice 50.000 lir, «Cotonificio Triestino« iz Gorice 15.000 lir. Prijaznim darovalcem se je goriški župan za velikodušnost najprisrčneje zahvalil.
Trgovine in javni obrali
za praznike
Zveza trgovcev za goriško pokrajino sporoča, da se bodo vse trgovine v prihodnjih praznikih ravnale po sledečem urniku:
Danes 24. decembra bodo tr-
govine odprte od 8.30 do 12.30 in od 15 do 20.
Mesnice bodo danes lahko odprte od 7 do 13 in od 16 do 20.
V ponedeljek bodo vse trgovine ves dan zaprte vštevši pekarne, mlekarne, mesnice, trgovine s sadjem in zelenjavo. Odprte bodo samo cvetličarne, in sicer od 8.30 do 13.
V torek 26. decembra bodo do 12 odprte samo pekarne in mlekarne, do 13 pa cvetličarne. Vse ostale trgovine bodo ves dan zaprte.
Pokriti trg bo 24. decembra odprt od 8 do 20. Dne 25. in
26.	pa bo ves dan zaprt.
Javno kopališče bo v nedeljo 24. bo pa odprto od 7 do 18, v ponedeljek 25. zaprto ves dan in v torek 26. pa bo odprto od 8 do 13.
Policijske oblasti so dovolile, da so javni obrati lahko odprti vso noč razen krčem in pivnic v dneh 24., 25. in 26. t. m.
KINO
VERDI, 15: «Glas v viharju«, M. Oberon in L. Oliver.
VITTORIA, 15:	«Lepi plen«,
I. De Carlo (barvni film).
CENTRALE, 15:	((Karavana
Mormoncev«, J. Trau.
MODERNO, 15:	«Rdeče nebo
nad Balkanom«, J. Auer.
EDEN, 15: ((Junaško dejanje«, J. Durez.
Prt Generalni direkciji elektrogospodarstva LRS se je v sklopu ljubljanske okrožne u-prave podjetja za razdeljevanje električne energije osnoval oddelek za dodatno elektrifikacijo, ki ima nalogo, da zgradi male elektrarn*. ob vseh tistih vodah, kjer Je to mogoče. Te male hidroelektrarne bi oskrbovale svoje lokalno področje, s čimer bi razbremenile velike elektrarne ki bi napajale samo velike industrijske centre.
Taka hidroelektrarna se bo zgradila na «Zapoškem poteku« v Cerknem, okraji Idrija. Elektrarna bo lahko napajala ne samo vas Cerkno z njeno industrijo, temveč še tri vasice ob ((Zapoškem potoku«, ki do sedaj &e nimajo električne luči.
Najzanimivejše pri tem je to, da bo ta elektrarna služila tudi kot šolska elektrarna novoustanovljene velike elektrogospodarske šole, ki je bila svečano izročena svojemu namenu dne 4. dec. 1950.
Stikalnica nove ((šolske« e-lektrarne bo v samem območju šole, in to v delavniškem poslopju, in bo urejena kot u-čilnica. Tu bodo gojenci šole vršili vse vklope in izklope, kar jim bo najboljša praktična vaja za bodoče delo v velikih elektrarnah naše petletke.
Istočasno bo prevzela šola v svoj delovni program izdelavo vse hidromehanske opreme, kakor tudi vsa montažna dela v elektrarni, na cevovodu in v stikalnici. Na ta način bo dosežen dvojni efekt: gradnja e-lektrarne z zmanjšanimi stroški in istočasno nadvse ko-
ristna praksa za gojence elektrogospodarske šole.
Ravno tako bodo gojenci izvedli elektrifikacijo gorskih vasic Trobenče, Gorje in Poče, katerih prebivalci so se že navdušeno priglasili, da bodo pomagali pri zemeljskih delih s prostovoljno delovno silo, lesom in vprežno živino. Predavatelji elektrogospodarske šo. le so namreč v okviru «Tedna tehnike« imeli v vasici Gorje zelo uspelo predavanje o elektrarnah Slovenije ter so istočasno poročali vaščanom tudi o graditvi te nove elektrarne, ki bo za njih velikega pomena. Zemeljska dela se bodo začela že spomladi leta 1951. Pričakovati je, da bo sama elektrarna začela obratovati proti koncu prihodnjega leta. Na ta načini bodo dobile električno luč tudi zadnje hribovske vasice, ne da bi se dodatno obremenjevat le velike elektrarne.
Modna krojačnica za moške in ženske
HLEDE TDM0
Rastni 27, GOHICfl
KAVARIM BRATUŽ
G (JUHU Ulica Mainelil
ZA NAŠE KMETOVALCE
Jod - povečevalec mlečnosti
Ze davno so Nemci z zavistjo gledali na svoje zapadne sosede Nizozemce, kako kmetje tam udobr.o živijo v svojih dvorcih kljub temu, da prodajajo svoj glavni pridelek, mleko in maslo veliko ceneje kot nemški kmetje.
Tako so se našle v Nemčiji učene glave, ki so z državno podporo kupile na Nizozemskem nekaj krav in jih dobro krmile, ali količina mleka je padla. Po. izkušali so jih krmiti na različne načine, toda brez uspeha. Končno so kupili tudi krmo na Nizozemskem in krave so zopet zvišale količino nileka.
Tedaj so Nemci dali znanstveno preiskati kitno in ugotovili, da je nizozemska krma vsebovala za razliko od' nemške krme poleg drugih snovi tudi jod. Napravili »o tedaj razne poizkuse, ku so jim pokazali, da je jod res tista redilna snov, ki vpliva na povečanje mleka. Poleg tega ima mleko še druge na človeški organizem ugodno vplivajoče snovi.
Podobne ugotovitve z mlečnim donosom so se napravile tudi pri nas Poskusna postaja v ANKARANU pri Zavodu za pospeševanje gospodarstva zasleduje uspehe krmljenja živine ter na podlagi dobljenih podatkov raziskuje učinke krme.
Do sedaj se je moglo ugotovi/ti, da po zemljiščih, ki so bila nekdaj pod morsko gladino, kakor je primer na Nizozemskem in po naših bivših solinah, najbolje uspeva detelja. Detelja izvleče od vseh rastlin, ne da bi to škodovalo njenemu razvoju, največ joda. Razne druge rastline kot žito, koruza, krompir*, paradižnik itd., ne uspevajo dobro na takih tleh, dočinj se detelja uspešno razvija in ima še te prednosti, da povečuje mlečnost pri živin/i v presenetljivo veliki meri, kar detelja z drugih zemljišč tega ne more.
Detelja je na splošno krma, ki jo živina s slastjo uživa.
Upamo, da bodo poizkusi Poskusne postaje omenjenega zavoda pokazali dobre rezultate tudi na drugih področjih raziskovanj, s katerimi se Poskusna gKistaja v Ankaranu bavi.
Korte
Tako delamo za skupnost
Člani blAU so v predvoliv-nem tekmovanju napravili toliko prostovoljnega dela, da ne smemo tega obdržati samo zase. Naj zvedo tudi tisti v Trstu,
ki imajo toliko pisariti o naši coni, da naših ljudi to prav nič ne moti.
Kaj bodo rekli če povemo, da imamo v naši vasi tovariša JOSIPA MEDOSA, ki je sam pripravil 15 m3, kamna in nato obvestil odgovorne za gradnjo zadružnega doma:	((Pripravil
sem kamenje, pojdite ga iskat«. Tovariš MEDOS je pri pripravljanju tega kamna opravil več sto prostovoljnih ur. Seveda bo zato dobil zlato značko udarnika.
Imamo pa še polno dirugih, ki so prav tako prispevali polno prostovoljnih ur. Tako je MATIJA KORENIKA st. 70 prispeval 65 ur, MATIJA GRBEC št. 119, k; je dal 80 ur, EMIL GRBEC št. 72. ki se je izkazal zavednega člana SIAU s 70 urami, ANTON GRBEC iz Cedle 60 ur, IVAN NOVAK iz Cedle 52 ur, FRANC GRBEC 60 ur. IVAN BERNARDI 36 ur, ANA BERNARDI 80 ur, ANDREJ GRBEC 100 ur, JOSIP TUL 90 ur, ANTON VUK 90 ur, ANTON NOVAK 80 ur, FRANC HRVATIN 95 ur in podobno še veliko drugih.
Skupen prostovoljni delovni prispevek, k>i ga je dalo 450 članov- SIAU, je 4000 prostovoljnih delovnih ur. Vse to pri gradnji zadružnega doma in vodnjaka.
Ce dodamo še to, da je bilo v vasi 16 sestankov odbora in množičnih organizacij SIAU, tedaj je deloma povedano naše delo, ki smo ga opravili v dvomesečnem tekmovanju. Seveda se ne bomo ustavili pri tem, ampak bomo nadaljevali. Tak bo naš odgovor na vse laži in obrekovanja iz Trsta.
Poziv dolžnikom
Pozivamo vse dolžnike KOMISIJE ZA ZAČASNO UPRAVO IMOVINE ODSOTNIH OSEB, da poravnajo svoje dolgove tej komisiji najkasneje do 10. januarja 1951.
Poravnava dolžnih zneskov se more izvršiti bodisi pri Istrski banki d.d. v Kopru na tekoči račun št. 1-872-48 navedene komisije, bodisi neposredno v uradu komisije v Verdijevi u-lici št. 9 v Kopru.
Po preteku tega roka se bodo izterjali dolžni zneski po sodišču s pripadki vred.
Komisija za likvidacijo komisije za začasno upravo imovine odsotnih oseb
Podružnica uredništva Primorskega dnevnika v Kopru - Gl. Gesare Batlisti 2 - lelefon 70 PRED ZAKLJUČKOM PLANSKEGA LETA
Tellfe porast prometa
In zaposlitve t letošnjem letu
Se nikoli ni bilo v teh naših krajih, ki danes tvorijo Istrsko okrožje, take gospodarske aktivnosti kot v zadnjih letih, še prav posebno Pa letos. Z uved-oo pianskega gospodarstva se je ta aktivnost še po veča ia. Številne so bile planske naloge, ki jih je bilo treba izvršiti.
Danes oomo ooravnavali nekatere podatke, iz katerih se najbolj nazorno kaže gospodarska dejavnost in njen obseg, Na razpolago so nam podatki o blagovnem prometu po suhem in po morju ter podatki o zaposlitvi v posameznih sektorjih gospodarstva, vsi iz tekočega leta.
Blagovni promet je v zadnjih letih pri nas stalno naraščal. Nikoli poprej ni prihajalo v naše luke toliko ladij polnih najrazličnejšega blaga. V naših pristaniščih ni bilo še nikoti takega prometa, take živahnosti pri izkrcavanju. Les, cement živila, stroji, se vsak dan izkrcavajo. Naše ceste so polne kamionov, ki prevažajo to blago na gradbišča in v tovarne.
Vsekakor ]e na prvem mestu po svoji količini material, ki ga potrebujemo za gradnje. V zvezi z enoletnim planom smo odprli 212 gradbišč. To ni malo. Tisoče in tisoče ton peska, apna, cementa, opeke, železja in lesa je Ireba prevoziti po morju in Po cestah. Opeko uvažamo v velikih količinah, naše tri opekarne še ne zmorejo dovolj-ne količine za velike potrebe naših gradenj.
Sedaj pa nekaj podatkov, iz katerih je razvidno, kako se je razvijal blagovni promet v zadnjih letih, iz katerih je razvidna slika razvoja našega gospodarstva, oziroma naše gospodarske aktivnosti:	,
Leta 1949 smo s tovornimi avtomobili prevozili 206.115 ton blaga. Leta 1949 pa 273.426 toni. letos do 15. decembra po nepopolnih podatkih pa 362.824 ton. Blagovni promet Po suhem je lani do letos po dosedanjih podatkih narastel za 32 odst. To kaže, kako se je povečala naša gospodarska aktivnost z u-vedbo enoletnega plana.
Blagovni pomorski premet pa je znašal leta 1948 136.907 ton. leta 1949 162.692 ton. letos pa do do 31. oktobra 160.325 ton.
Za november in december še nimamo podatkov. Vidimo pa, da smo že do konca oktobra skoraj dosegli lanske številke. Ko _ pregledujemo številke
prevoženega blaga, moramo u-poštevati, da je bil letos zaradi izredne suše močno skrčen prevoz sadja in zelenjave. V zvezi s tem je resnični porast blagovnega prometa na ostalih sektorjih naše gospodarske aktivnosti še precej večji. Ves ta porast gre na račun investicij v zvezi z enoletnim planom. Ce
upoštevamo do minimuma zmanjšan prevoz sadja in zelenjave, lahko rečemo, da je letos (Po do sedaj znanih podatkih) naš blagovni promet pora. stel za približno 40 odst. na ostalih sektorjih.
Se nekaj podatkov o porastu zaposlitve v Istrskem okrožju v času od 1. 1. do 31. 10. 1950:
1. 1. 1950, ko smo začeli plan. sko leto, je bilo pri nas vseh na gospodarskih sektorjih izven kmetijstva in ribištva zaposlenih 5941 oseb. To število pa je do 31. 10. naraslo za 2312 oseb, tako da je bilo tega dne zaposlenih v našem okrožju 8253 oseb. V odstotkih znaša ta porast 39 odst. Na posameznih gospodarskih sektorjih je število zaposlenih oseb takole naraslo: na področju gradenj za 24 odst., v industriji za 5 odst., v prome. tu Zh 63 odst., v trgovini za 56 odst., v rudarstvu za 105 odst., v obrtništvu za 37 odst. in v ladjedelništvu za 60 odst.
Te številke so dovolj zgovorne. Kažejo, kako silno je porasla naša gospodarska aktivnost v zadnjem letu in kako je naš enoletni plan mobiliziral vse naše gospodarske sile. Nove
Vozni red
na avtobusni progi Piran - Koper
Avtoprevozno podjetje Adria v Kopru sporoča, da je uki-njen avtobus % odhodom iz Pirana ob 23. uri. Namesto te je upeljana nova zveza s sledečim urnikom:
Odhod iz Pirana ob 4. uri, iz Portoroža ob 4.10, iz Strunjana ob 4.20, iz Izole ob 4.30, prihod v Koper ob 4.45.
in nove stotine oseb. zlasti iz naših mest, ki so bile še lani izven produkcije, šo se vključile v naše gospodarsko življenje in v borbo za socialistično izgradnjo. Ce vzamemo porast prometa in porast zaposlitve kot merilo povečanja naše aktivnosti na gospodarskih področjih, ki jih v glavnem zajema naš enoletni plan, potem bi lahko rekli, da se je naša aktivnost letos povečala za Približno 40 odst. To je velik skok, ki tudi kaže, da smo letos napravili velik korak naprej y našem gospodarstvu.
Živilske nakaznice za mesec januar
Izdajanje živilskih nakaznic za mesec januar 195t se je začelo pri Istrski banki d. d. v Kopru 21. decembra in traja do vključno 29. decembra t. 1. po naslednjem vrst. nem redu:
Dne 26. t. m. za predlagatelje, ki so vložili zahtevnice pri Mestnih ljudskih odborih v Piranu in Portorožu;
Dne 27., 28. in 29. t. m. za predlagatelje, ki so vložili zahtevnice pri Okrajnem ljudskem odboru v Kopru.
Roki in vrstni red so brezpogojno obvezni; proti nediscipliniranim se bo postopalo.
Vsi predlagatelji zahtevnic morajo dostaviti pooblastila upravičencev za dviganje potrošniških nakaznic.
Opozarjamo, da predložite ob dvigu potrošniških nakaznic vse nedostavljene sezname nam v potrditev, sicer ne bomo izdali nakaznic.
Tajništvo Istrske banke d. d. v Kopru
Člani
Bd oeti i& odetim uspeli novoletne lelke in 6 tem ve* helle uctiih oholi l
itd
Hfartiettid {Mb!
Ud prirediti/e do prirediti/e za novoletno Jelico
Upniki, javile svoje lerjalve
Gradbeno podjetje «Con-structoni y Kopru sporoča, da bo z 31.12. t. 1. prenehalo obratovati im bo likvidiralo svoje delovanje. Zato vabimo vse upnike, naj predložijo do 31.12. 1950 vse terjatve, ki jih imajo do imenovanega podjetja
UPRAVA
Dekani
V radost naših otrok
Tudi v naši vasi delamo za otroški praznik, novoletno jelko. Pripravljamo razne igrače, ki bodo razveselile naše otroke. Posebno presenečenje bo otrokom pripravilo naše prosvetno društvto z lutkovnim gledališčem, ki bo potem ostalo v vasi T. B.
Medmestni šahovski dvoboj Koper - Buje
Danes 24. t. m. b0 v Bujah medmestni šahovski, dvoboj med reprezentancama šahovskih društev Koper in Buje na 10 deskah. Pričetek bo točno ob 14. uri. Koprska reprezentanca se bo odpeljala iz Kopra z avtobusom ob 13 uri izpred kavarne «Loggia». Povr atek ob 22. uri.
Poleg velikega dela za novoletno jelko, ki ga zavzema nabiralna akcija, priprava peciva, slaščic, igračk in drugih dobrot, se trudijo na»i malčki skupno z ostalo mladino tudi za kulturni del sporeda prireditev, ki bodo ob tej priliki po posameznih vaseh širom, po o-kroži u.
V Bertokih in Semedeli bedo pokazali pionirji svoje sposobnosti e predvajanjem prijetne otroške igre in recitacijami. V Dekanih bo nastop že obsežnejši, ker bo poleg tet, točk še prireditev lutkovnega gledališča in nastop moškega pevskega kvarteta. Prvi bo razveselil prisotne z igranjem, drugi s petjem narodnih, partizanskih in umetnih pesmi.
Enako obsežen bo spored v Kortah; mladini, ki bo dala otroško igrico in deklamciie, bosta pomagala moški pevski zbor in domača godiba. Vse to jamči, da se bodo mladi, ki bodo slišali lepo pesem in glasbo, kar težko ločili s prireditve.
V Sv. Antonu bodo praznovali novoletno jelko zadnji dan v letu. Nova dvorana zadružne, ga doma bo tako dokazala svoj pomen za kulturno življenje na vasi. Učitelj tov. Ogrin bo najprej nagovoril otroke in mladino in jim dal nekaj splošnih naukov za na pot v novo leto. Takoi za njim se bo s sprem-lievanjem harmonike razlegala pesem, ki jo bo odpel pionirski zbor. Sledila bo kratka otroška igra. recitacije pesnitev Antona Aškerca in Igorja Grudna, nakar bo nastopil Dedek Mraz obdan s» škrati, ki bodo plesali okoli jelke. Ob tej priliki bo obdarjenih 150 otrok, z drugo besedo vsi otroci iz Sv. Antona ter okoliških vasi. ki spadajo pod ta krajevni odbor. Obdaritev je omogočil uspeh nabiralne akcije, ki je prinesla okoli 6000 din prostovoljnih prispevkov v gotovini, dalje nad 60 kg moke, precej masti in sladkorja ter drugih živil pa v blagu.
28. in 30. t. m. bo mladina
slovenske gimnazije v Kopru
nastopila z igro «V kraljestvu palčkov« v Izoli in Šmarjah. V Izoli bo za praznik novoletne jelke najprej obhod alegoričnih vozov, ki bodo prikazali razne učinkovite prizore iz pravljičnega sveta. Sprevod se bo ustavil na glavnem trgu, kjer bo stala okrašena jelka, tako da bodo mogli videti ves prizor in se radovati nad otroki tudi starejši ljudje. V dvorani Arrigo-ni bo skupna kulturna prireditev, nakar bo sledilo obdarovanje in pogostitev otrok pa bazah.
Podobno bo izvedeno slavje novoletne jelke v Bujah, kjer bo v veliki dvorani zadružnega doma najprej kulturni nastop in obdaritev, v stranskih' prostorih pa bo prirejena za zaključek pogostitev vseh otrok iz Buj.
Babiči
frazmali smo dan JA
Na predvečer dneva Jugoslovanske armade se je zbralo veliko število ljudstva, da sliši govor tov. kapetana JA, kj je prišel k nam, da nam je pojasnil velik pomen tega dneva, Tov. kapetan nam je uvodoma orisal pot «Prve proleterske udarne brigade«, ki je bila ustanovljena dr.e 22. decemlbra 1941, Ta brigada je napravila od svoje ustanovitve pa do osvoboditve nad 22.000 km Poti. Pomagala je osvoboditi tudi Trst, Tov. kapetan je poudaril, da je 22. december praznik vsakega poštenega demokrata tudi v našem okrožju, ker smo se tudi tu borili skupno z narodi Jugoslavije. Tov. kapetan je med' drugim poudaril, kako so tovariši i2 vojske v letošnjem letu pomagali pri delu KDZ v Babičih* Pučah in Segetu, Med govorom so r.avzoči ploskali m vzklikali Jugoslovanski armadi, KPJ, ki Titu.
Proslavo smo zaključili s tem, dta smo vsi navzoči zapeli himno «Hej, Slovani«, «Hej brigade« jn «Na juriš«.
BABIC
■n..........■mi........^■iliiiiMjiiniil'l|i|'l'ntlfhllllJiiiTllL(lJ!ikllJ.Ltl'litL'.t!Jlltl!tL!lillll!'ll'''ll''"'i:i'ii............................................................................................................i'J»tlJLll2t'lll'l''-ll.l!.l.llllllil»'lll!t.''A,f‘l.l.,.nil.ltl!Ii!l''i'l'n'iiiiiiii'iiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiili,  ..................................................................................................1111.....nHnmiMmiiiiiinimmminunniniiiniiiHiiiHiimniiiimi
proseč, naj niti odtrga
JiudloičMČiM do£ie#a vAifika u duefouni
37.
P K F. V K 1» K I. F H O F. ILI1 NTRlBAl I>R.
D K. F BAN K O M K K T
IIKADAt HtAVATV
Nekaj časa je deklamiral latinske verze: «Aurea prima sa-tast aetas, quae vindice nullo.«
«Naprej ne gre!« je rekel. «Vzemtte me ven! Zakaj me nočete vem vreči? Nič se ml ne bo zgodilo.«
«Hofem pasti na nos«, je dejal z odločnim glasom.
«Gospod«, je spet proseče nadaljeval. cdragi prijatelj, dajte •hi klofuto!«
«Eno ali več?« je vprašal Svejk. «Dve.» «Tu jih imaš...«
Vojni kurat je glasno stel klofute, ki jih je dobival, pri Ceiher je imel blažen obraz.
«To zelo dobro dč», je rekel, «je dobro za želodec, da bolje prebavlja. Usekajte me se po gobcu!«
«Hvala!» je zaklical, ko mu je Svejk brž ustregel, «sem Popolnoma zadovoljen Raztrgajte mi telovnik, prosim!«
Izražal je najrazličnejše želje. Želel si je. da bi mu Svejk izpahnil nogo, da bi ga nekaj časa davil, da bi mu ostrigel nohte, izdrl sprednje zobe.
Izražal je mučeniško hrepenenje, glavo im vrže v vreči v Vltavo.
«Meni bi se podale zvezdice okrog glave«, je navdušeno govoril, «deset bi jih potreboval.«
Nato je začel govoriti o tekmah in je brž prešel na balet, pri katerem se tudi ni dolgo pomudil.
«Ali plešete Čardaš?« je vprašal Svejka, «poznate medvedji ples? Takole...«
Hotel je poskočiti in je padel na Svejka, ki ga je začel boksati in ga je potem posadil na sedež.
«Nekaj hočem«, je kričal vojni kurat, «ampak ne vem kaj.
Ali ne veste, kaj hočem?« Resignirano je pobesil glavo.
«Kaj mi mar, kaj hočem«, je rekel resno, «in vam, gospod, tudi nič mar. Jaz vas ne poznam. Kako si drznete, da me fiksirate? Ali se znate sabljati?«
Postal je za minuto napadljiv im je poskusil vreči Svejka s sedeža.
Ko ga je Svejk miril, je kurat vprašal: «Ali je danes ponedeljek ali petek?«
Bil je tudi radoveden, ali je december ali junij, in je kazal veliko sposobnost, dajati najrazličnejša vprašanja: «Ali ste oženjeni? Jeste radi gorgonzolo? Ali ste imeli doma stenice? Se vam dobro godi? Ali je imel vaš pes pasjo bolezen?«
Postal je zgovoren. Pravil je, da je dolžan za jahalne Čevlje, bič in sedlo, da je imel pred leti kapavico in da jo je zdravil s hlpermanganom.
«Kaj mislite, gospod kolega, katera igra je pravičnejša: ferbel ali enaindvajset?«
«Res, nekje sem te že videl!« je zaklical in hotel Svejka
objeti in poljubiti z uslinjenimi ustnicami. «Midva sva hodila skupaj v šolo.«
«Ti	dobričina«, je rekel nežno im si božal svojo nogo «kako
st zrasel, odkar te nisem videl. Kako	sem vesel, da	te	vidim!«
Potem je pokleknil in začel moliti: «Zdrav’a Marija!« Pri tem se	je na ves glas smejal.
Ko	so se ustavili pred njegovim	stanovanjem,	ga	je bilo
težko spraviti iz kočije.
«Nismo se doma!« je kričal. «Pomagajte mi! Hočem se peljati naprej!« Potegnila sta ga iz kočije kakor kuhanega polža iz lupine. Trenutek se je zdelo, da ga bosta pretrgala, ker se je z nogami zapletel za sedež.
Nato sta ga vlekla skozi vežo po stopnicah k njegovemu stanovanju ter ga v stanovanju vrgla na zofo kakor vrečo. Rekel je, da ne bo plačal tega avtomobila, katerega ni naročil, in trajalo je več ko četrt ure. preden sta mu dopovedala, da je bila to kočija.
«Vi me hočete prevarati«, je izjavljal vojni kurat, pomenljivo mežikajoč na Svejka in na izvoščka, «mi smo Sli peš.«
In zdajci je velikodušno vrgel denarnico izvoščku: «Vzemi vse, ich kann bezahlen.* Meni ni za krajcar.«
Pravzaprav bi bil moral reči, da mu ni za šestintrideset krajcarjev, ker več v denarnici ni bilo Izvošček je temeljito preiskoval denarnico in govoril pri tem o zaušnicah.
«Pa mi jo prisoli«, mu je odvrnil vojni kurat, «misliš, da bi je ne prenesel? Pet mi jih lahko prisoliš.«
V telovniku vojnega kurata je našel izvošček petkronski
Morem plačati.
bankovec. Odšel je, preklinjaje svojo usodo in vojnega kurata, ker ga je zadrževal, da je zamudil kdo ve koliko voženj.
Vojni kurat je le počasi zaspal, ker je venomer koval načrte. Hotel je igrati na klavir, iti na plesne vaje in si cvreti ribe.
Potem je Svejku obljubljal svojo sestro, ki je ni imel. Želel je tudi, naj ga odneso na posteljo, in navsezadnje je zaspal, izrazivši željo, da bi v njem videli človeka, ki je toliko vreden kakor navadno prasž.
ni.
Ko je Svejk stopil zjutraj v sobo k vojnemu kuratu, ga je našel ležečega na zofi in premišljajočega, kako je mogoče, da ga je nekdo tako čudno polil, da se je s hlačami prilepil na usnjeno zofo.
«Pokorno javljam, gospod feldkurat«, je rekel Svejk, «da ste se ponoči...«
Z nekoliko besedami mu je pojasnil, kako hudo se moti, da je polit. Vojni kurat, ki je imel nenavadno težko glavo, je bil prav slabe volje.
«Ne morem se spomniti«, je dejal, «kako sem prišel s po* stelje na zofo.«
«Na postelji sploh niste bili; brž ko smo se pripeljali, sva vas z izvoščkom položila na zofo, drugam ni bilo mogoče.'«
«Pa kaj sem počenjal? Ali sem sploh kaj počenjal? Nisem bil morda pijan?«
«In še kako!« je odvrnil Svejk. «Popolnoma, gospod feldkurat, delirij se vas je prijemal. Upam, da vam bo bolje, če se preoblečete in umijete.«
(Nadaljevanje sledijj
PRIMORSKI DNEVNIK
Rabeljski rudnik so pričeli izkoriščati že leta 1456
RABELJ Z ZNANIM RUDNIKOM CINKA IN SVINCA, RUDO KOPLJEJO V KRALJEVI
GORI, KI JO VIDIMO NA SLIKI
V.
Iz Trbiža proti jugu pelje cesta v veliko rudarsko središče Rabelj. Rabelj je bil v 13. stoletju poleg ostalih krajev v Kanalski dolini predmet, za katerega so kockali. Najprej je bil podrejen Ogleju, potem pa so ga nemški cesarji dali v najem bamberškim škofom, ki so ga razglasili za del svojega posvetnega gospodarstva. Le ~ ti so priselili v Rabelj tudi Nemce, ki so ustvarili koloni-zatorične otoke priseljencev.
Po letu 1918 so se pričeli naseljevati Italijani. Prišli s0 kot uradniki In delavci v rudnik svinca in cinka.
Po skromnih podatkih, ki so na razpolago, se zdi, da pride ime kraja in rudnika obenem po Ozvaldu Rablu, o katerem listine pravijo, da je bil leta 1456 lastnik rudnika. To leto so verjetno pričeli izkoriščati cinkovo in svinčeno rudo v tem kraju. Valvazor je v knjigi: «Slava vojvodine Kranjske» zapisal, da so kopali tudi zlato in srebro.
Viri dokazujejo, da so z rudarstvom poskušali tudi v drugih krajih. Pred stoletjem so pričeli kopati pri Pontab-Iju in v Ovčji vesi, vendar povsod brez uspeha.
Leta 1917 so rabeljski rudnik izkoriščala tri podjetja. Eno je bilo državno, ostali dve zasebni. Istega leta je državno podjetje nakopalo 940 ion svinca in 17.600 ton cinka, zasebni podjetji 1460 ton svinca in 11.772 ton cinka.
Za plast, kjer kopljejo rudo, je značilno to, da jo tvorijo marmornate apnenčeve usedline posebne rabeljske oblike (Mgifhoria Kefersteini) s posebnimi okamenlnami. Nahajamo jih ne samo v okolici Rablja, od koder ta usedlina dobiva ime, ampak tudi v vsem pasu. ki se razteza od Rablja do Vonje in Dordole. Plasti zgornjega triasa pa nam povedo, da so bili v preteklosti todi koralni otoki, iz česar se mora sklepati, da so bili kraji prekriti z morjem. Drugi dokaz za to so apnen-
KAROSERIJA
BEHVBIČ
Dl. Coroneo 38. TRST
želi vsem klientom vesele božične praznike in srečno novo leto
Vesele praznike in srečno novo leto želi svojim odjemalcem in prijateljem
TRGOVINA JESTVIN
L* 11 r, J SIR
Gnila /.“'urnja «1. 275, TRST
riim bmovec
trgovina jestvin
DL GENOVA 13.
želi vesele božične praznike in srečno novo leto vsem svojim odjemalcem
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi
SABA ALOJZ
gostilna Kosmač
BORŠT
Krojačnica
Latin in Jtilii Pri: m m
TRST, III. Ginnastica 35.
želi svojim klientom vesele božične praznike in srečno novo leto
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi vsem
STRANJ I.UVRliNC
GOSTILNA v Dolini št. 40.
Vesele praznike in srečno novo leto želi vsem priljubljenim odjemalcem
BOLE
mlekarna
TRST, II. F. Filzi št. 13.
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi i/s e'n cenjenim odjemalcem
JAZBEC ALBERT
PUKAHiMA
NABREŽINA 08.
čeve usedline posebne rabeljske oblike, ki smo jih že zgoraj omenili.
Sedanja delničarja rudnika sta angleška družba «The Central European Mineš Limited)) (Angleži so na splošno imeli pred drugo svetovno vojno vse cinkove rudnike v svojih rokah, tudi jugoslovanske), in nečak videmskega nadškofa Nogare. V zakupu ga imajo do leta 1954.
Zila cinka in svinca se vleče skozi Kraljevo goro ki se nahaja sevemozahodno nad krajem. Rovi so zelo dolgi. Izkopani so v navpični smeri, drugi v poševni in segajo pod sam trg Rabelj. Navpični rovi gredo do 800 m v globino; posamezni odcepki pa celo pod Rabeljsko jezero, ki je oddaljeno 1 in pol km.
Rudo spravljajo po vzpenjači na železnico v Trbiž in .dalje v topilnice.
Kraj je narodnostno mešan. Ze fašistična -Italija je priselila veliko število italijanskih delavcev, predvsem celotno upravo, katere število je bilo precej visoko. Po končani vojni se stanje bistveno ni izpre-menilo. Italijanske oblasti so samo še v večjem številu rrire-Ijale tjakaj delavce z juga. Ta korak so napravile zgolj iz politične oportunitete.
Delavci v rudniku so bili od nekdaj p0 večini Slovenci. Kolikor jih ni prihajalo na delo iz Rablja in nekaterih krajev Kanalske doline, so prihajali skozi štiri in pol km dolg predor iz Bovške in Soške doline. Med Jugoslavijo in Italijo je v veljavi sporazum, na osnovi katerega sme iz Jugoslavije na delo v rabeljski rudnik okoli 200 ljudi, ki se tedensko ali dnevno vračajo domov.
Kljub velikim dobičkom, ki jih rudnik daje, so plače delavcev zelo skromne. Nekvalificiran delavec zasluži na uro 37.10 Ur. Z doklado zasluzA' na dan okoli 818 lir. Kvalificiranemu delavcu plačajo na uro največ 42.70 lir. Delo v jami je plačano s posebnimi mesečnimi dokladami od 500 do 600 lir; krušna doklada za delavca v jami pa znaša 1000 lir. Od časa do časa jim priznajo tudi posebne doklade, ki pa nikoli za toliko ne zvišajo plače, da bi bile za življenje primerne. Morda edina olajšava je, da praktično ne plačuje-,0 električnega toka in stanovanja (za en prostor plačujejo po 4 lire mesečno, kar p>omeni. da plačajo za kuhinjo z dvema sobama komaj 12 lir).
Delajo v dveh izmenah. Prva od 6 zjutraj do 14; druga od 14 do 22 ure.
V podjetju imajo tudi notranjo komisijo. V njej so predstavniki vseh sindikalnih organizacij, tudi Delavske zbornice. Vodilne vloge, ki bi jo le-ta kot najnaprednejša sindikalna delavska organizacija morala imeti, ni opaziti. Delavskih akcij za zvišanje plač itd. ni. Ce pa se notranja komisija le kdaj zgane tedaj pobuda za to prav gotovo ne pride s strani Delavske zbornice. Pred zadnjimi volitvami so bili v notranji komisiji sama Italijani, sedaj p a je bil izvoljen tudi Slovenec.
V Rablju biva močna skupina Slovencev. Ze leta 1946 so imeli slovensko šolo, ki jo je obiskovalo okoli 70 otrok. Se istega leta pa so jo ukinili. Učenci so se morali v večini vpisati na italijansko šolo, nekateri pa so celo leto ostali doma. Sedaj so brez nje in slovenski šoloobvezni otroci morajo Pio sili zahajati v italijansko, kjer jih mesto materinskega jezika poučujejo italijansko in nekaj ur tedensko nemščine, To so dali staršem v odgovor, ko so zahtevali ponovno otvoritev slovenske šole. Da je ta zahteva tudi danes utemeljena, naj nam bo v dokaz dejstvo, da v Rablju na vsakem koraku slišiš slovensko govorico.
Iz trga proti jugu vodi cesta k Rabeljskemu jezeru. Pred jezerom se razcepi: ena pelje proti prelazu Predil druga ob jezeru na Nevejsko sedlo. Ce sta čez Predil je zelo stara Uporabljali so jo že pred rimljanskimi časi. Modernizi rali so jo Avstrici v pretek lem stoletju med letom 182U ‘n 1840, to je po Napoleonovih časih. Na prrelazu je postav-
ljen spomenik avstrijskemu stotniku Hermanu, ki je bil ubit 18. maja 1807, ko je branil prelaz pred Napoleonovimi četami. V kasnejših letih so nameravali preko prrelaza zgraditi tudi železnico, ki bi vezala Saško dolino z dolino reke Ziljice. S tem bi bila Srednja Evropa po najkrajši poti zvezana s Trstom. Načrti so že zdavnaj padli v pozabo, ker so se okrepile druge prometne zveze.
Cesta s Predila se spušča proti jezeru. Speljana je skozi betonirane galerije, ki jo Čuvajo pred plazovi in hudourniki. Z nje se nam nudi prekrasen pogled:	Pod no-
gami se zaleskeče mirna gladina Rabeljskega jezera, v katerem odseva belina gorskih vencev.
Rabeljsko jezero v marsičem sliči Bohinjskemu. Ob njem ni hotelov, hiš in drugih zgradb, ki bi mu jemale priroden čar. V daljav i nekako na polovico dolžine jeza-ra se vidijo tik ob obali ruševine avstrijske smodnišnice. Ob samem začetku pa je na majhnem otočku postavljena lesena koliba.
Pravljica nas pouči o nastanku jezera:
Tam, kjer se danes bohoti zelena (Jladtina Rabeljskega jezera, je nekoč bila prijazna dolinica, v kateri je bilo majhno naselje, ki je štelo le nekaj prebivalcev. Obdajale so ga njivice in bister potoček je žuborel svojo srebrno pesem. V tej prijetni idiličnosti je domovalo brezčutno in hudobno "ljudstvo. Popotnemu je zapiralo duri in g a odganjalo od hiše. Nekega dne pa je pod večer prišla v vas neznana že-
—-------------------------- I
nica z otrokom v naročju. Bila ie lažna in ni vedela, kje bi prenočila. Trkala je in prosila. Zaman! Jezi se na svojo usodo in na ljudi ko naenkrat zagleda konec vasi luč v ubogi kmečki kajži. Stopi bliže in potrka. Starček ji hiti
•
odpirat. Kljub vsej revščini in številni družini ji nudi zavetje: Cez noč nastane vihar in dež neusmiljeno biča po zemlji. Naslednje jutro se starček zbudi. Popotnice nš več. Pogleda skozi okno. Kjer je bila prej cerkev in vas —
valovi jezero.
«Se, danes ta hiša na produ stoji
od strašnega priča večera....»
Ta motiv je Simon Gregočič čudovito lepo obdelal v pesmi Rabeljsko jezero.
GORAZD VESEL
TRST
Ul. Coroneo 3 - Telefon 38-18
fflaidavte (iti (tlačila.
MCI U
R. E.D. A.T.A.
M. VIGINI
S. A. FABBR. ACCUMULATORI TOVARNA AKUMULATORJEV
MILANO - MILAN
BATERIJA
vseh prednosti
KOVINSKI USMERJEVALCI VVESTINGHOUSE ZAVORE IN SUHE SKLOPKE - OPREMA ZA AVTOMOBILE - TEHNIČNE POTREBŠČINE
TRST, UL. FABIO SEVERO 5 telefon 54-20
Pletilni svetovno znani stroji
,/DIAMANT" ,/COLMOR" in //P F A F F"
za vezenje, krpanje, obšivanje lukenj, prišitke gumbov, čipk in cikcakastih šivov. Šivalni stroji na industrijski tok za čevljarje in krojače.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiimiiniii
TRST
UL0ELLAGUARDIA.15
NA OBROKE
cc?
akott P&ihaue
Tvrdka
ima u zalogi; štedilnike, peči na les, premog, petrolej in plin najboljših
znamk.
Jedilni pribor, namizno steklenino, servise iz stekla, porcelana in keramike, kuhinjske tehtnice, električne likalnike in štedilnike, plinske peči za peko «REKOFIX» itd. Vse za dom, menze, gostilne in bare po konkurenčnih cenah.
TRST
TRG S. GIOVANNI 1 TEL. 50-19
GRADBENIK
sprejema vsakovrstna gradbena dela, obnavlja stanovanja in trgovine ter sprejema tudi popravila in načrte. Cene ugodne!
Naslot) pri apratt lista - Irst, Ulica sV, Frančiška šteV. 20
TRST, Ul. Xidias 6 - Tel. 96332
Trgovina žganja, likerjev, alkoholnih in penečih se vin na drobno in na debeio
POSEBNOST: slivovka, tropinovec in jajčni konjaki
rr KRASNE SPALNICE,
KUHINJE li SPREJEMNICE
konkurenčnih cenah v TRSTU, ULIGA VASARI ŠT. 6
Prodam ŠI1ILIE STEBJE !IVAW DOLES
izdeluje in popravlja
Naslov pri uprav!
lELI
aktovke
TRST - UL. G. GOZZ1 št. 1, vogal Ul. Pauliana
IZDELUJE PO NAJ-NIŽJIH CENAH IN NAJ SOL1DNEJE MIZARSKA DELAVNICA
Pupis Krnil
T H S 1 UL. TORRICELLI, št. 6. : : Tudi na obroke ::
TRST - TRG TRA I RIVI št. 2
Vam nudi veliko izbiro ženskih,
moških, otroških in smučarskih
£ e v 1 j e v
ter domačih copat
vaš
KRZNENI PLASC
TRST, Ul. 30. oktobra št. 11. tel. 29374
Oglejte si naše izložbe!
RGOVINA REVIS AH
Velika izbira b o m a č i h c o jr at za odrasle in otroke
TRST, ULICA VASARI 10
Dr. IUNGO
zobozdravnik
Izdeluje
PROTEZE V JEKLU, ZLATU, KAVČUKU IN PLASTIKI. Največja garancija. Sprejema od 10-12 in od 15-19.
(Govorj slovenski).
TRST, UL. TORREBIANCa 43, vogal Ul. Carducci.
PLETILJA
izdeluje ženske obleke, jopice ter otroške oblekice po ugodnib cenah. Naslov na upravi lista, Ul. sv. Frančiška 20-1.
Mizarji podjetniki kmetovalci
Deske tmre kove, macesnove in trdih lesov, trame vezane plošče, furnir, parkete in drva nudi najugodneje
MSI viMniM Ifil. 04419
iofvtiin
I
Kupovati
pri
RIIC«
pomeni sodelovati pri izžrebanju bogatih nagrad:
RADIO
HARMONIKE vseh vrst
šumim studii jsNor
VSE UTA O BS KOK E!
Na račun 1.000 lir Mesečni obrok 2.000 lir
POMNITE! Podjetje RUGGER0 R0SS0NI
K4>KZO GARIBALDI 8
Krznarstvo
—	- SLOVENCI V KANALSKI DOLINI	—i
GLEJ, JEZERO TEMflO SRED GORSKIH INII...
UREDNIŠTVO: ULICA MONTEC CH1, 4t. 6, III. rud. — Telefon štev.	03-100 In 94-63». — Poštni predal 502. - UPRAVA: ULICA SV.	FRANČIŠKA	I
It, 20. — Teletonska jt. 73-38. OGLASI: od 8.30-12 in od 15-18 ■ Tel.	73-38. Cene oglasov: Za vsak mm vlline v širini 1 stolpca: trgovski 60, finančno-
upravni 100, osmrtnice 90 lir. Za FLRJ: Za vsak mm širine 1 stolpca za vse vrste oglasov po 10 din.
Odg. urednik STANISLAV RENKO. — Tiska Tržaški tiskarski zavod. —	Podruž.: Gorica. Ul. S. Pelllco l-II., Tel. 11-32 • Koper, Ul. Battlsti	301a-I, Tel. 70.	|
NAROČNINA: Cona A: mesečna 260, četrtletna 750, polletna 1400, celoletna 2600 lir; cona B: Izvod 3, mesečno 70 din; FLRJ: izvod 4.80, mesečno 90 din Poštni tekoči račun za STO-ZVU: Založništ-o tržaškega tiska. Trst 11.5374. — Za Jugoslavijo: Agencija demokratičnega Inozemskega tiska ? Ljubljana, Tyrševa 34 - tel. 20-09, tekoči račun pri Komunalt.fi banki v Ljubljani 6-1-90332-7. — Izdaja Založništvo tržaškega tiska U.ZO.Z. . TRST
*