^3lEStro7a!| zibaim
Številka 5.
Izdaje in ureduje srečko Magolič.
Leto II. 1887.
Matijče iz Čukljan.
Humoreska v verzih. — Spisal František Zakrajski.
tijčetu iz Cukljan po glavi zašumi,
/' Da stokati komarje že sliši, misli si: On moder in zgovoren, on lep je, s kratka vse, V primeri ž njim, on meni, župan nevednež je.
A v kamen buti kosa najboljša ti lehko, Tako že dedje naši navadno deli so; Tak Salomon-Matijče slan je pouk dobil, Da človek se nikoli še ni preveč učil.
Ne le, da ga ne ljubi, sovražnik mu je vsak, Sosebno domišljivcu Martin je prav gorak,
Ta misli le kako bi nad njim se maščeval,
Prevzetneža kako bi ponižal kar do tal.
Nap6sled zmisli jedno — in take je
želel, —
Odslej miru ne da si, na delo gre
vesel:
V	hitrosti v to podkupi sleparje vešče tri, Ime katerih največ v okolici slovi.
Zdaj cvet ta poštenjakov se zbere v važen
zbor,
V	Martinova je usta zamaknen slavni kor. ,, Možaki, pozor!" Martin nagovori jih zdaj, „Napnite mi vse žile. Matijče čuti naj!"
„Prebrisane ste glave! Nalogo dam vam to: Matijče dve živali gnal jutri v semenj bo; Izmaknite mu osla, — da znal ne bo kako, Katerega bo jezdil, potem pa še kozo."
„ Oreha nista mehka, še bolj bo tretji trd, (A plotu vkljub, če hoče, na kraj se spravi krt,) Naposled naj raz sebe obleko še zgubi, Da v Adamovi tepec ostane suknjiči."
„Če prav ta rigorozum, možje, doženete, O srečna majka vaša, lovora vredni ste!" — In ko jim de, da dobro natlačil bo mošnjo,
Svoj Bamen" že naudušen prikima zbor na to. * *
*
Matijče modri zgodaj na semenj žene par, (Je v paru osel jeden in koza druga stvar,) —
Na oslu se šopiri ošabnež, kakor zna,
Za njim z donečim zvoncem pa koza škrabotlja.
Jezi ga zvon še hujše, kot brencelj vanj bi ril, Zato bi rad s kopitom to vražjo stvar odbil.
V volitev se zamakne: »Oj ti županov stol!" Ta misel ga razjeda bolj kakor kožuh mol. »Dosežem li to krono, potem pa, čaj, kako Po mojem pisku plesal sosebno Martin bo.
Pa kaj? Ni rokovnjačar, ki lazi v tem odzad, Ki dolgo nanj je pazil za plotom kakor tat? Ko bil pa je Matijče zamišljen kot bi spal, Za hrbtom že, stopinje bere, mu mož je stal.
In ne da bi pomišljal, rezalni vzame stroj, Ter kozin zvon obesi na oslov rep takoj;
To brcanje naposled Matijčeta zbudi, Za sabo tja pogleda, in mraz ga spreleti; Oči si še pomane, menda ne moti se, Ukradena je koza, le zvonec tu je še!
Oh, koze ni. Martinov lepo že tvarja strup. Oblast! Le-ta je dobra! Po vodi plava up, Bedak kolnoč obrača na kraje vse oči, Zastonj proklinja revež ter dviga v zrak pesti.
Pa kaj je vse pomrlo? Li pekel dela kvar? Nikjer ni žive duše. Naposled sreča stvar.
Potem pa, hajd, z bradačo ; Matijče pa cin, cin Za sabo vedno sliši. Oj, mojstra vreden čin!
Čuj, Martin po kolenih se tolče in smeji, Pa kaj bi ne? Saj prva slabo izpala ni; Toda, kaj bode z oslom? Nanj jezdec je pribit, In še le za tretjino brez britve je obrit.
O, Martin, kaj li dvojiš? Ni vsahnil še jim vir, Izbral si cvet sleparjev pač boljši še je tir; Kar skrito je v načrtu teh zvitih bratov še,
Da dobro je, brez dvojbe vsakdo podpiše se. * *
*
Matijče dalje jezdi, za njim pa le cinglja. Uhač togotno brca, in bije, kar se da :
Matijče se ustavi: Suhorček tam sedi, Da zrel je za nebesa, prisegel človek bi.
In jezdec se uteši, (kot Turek prej je klel!) Za toporišče, misli, da stvar je že prijel. »O blaga duša!" — kliče — »li kozo vid!li ste? Povejte! Bog vam plati! Lastnina moja je."
Zravna se zvitorepec (pobožno zre v neb6): »O Bog vam je prijatelj!" — odvrne mož na to, »Tatu sem videl. Hitro za njim! Ni daleč še, Baš kar s kozo tu v goro slepar odhitel je."
Matijče zdaj veselja moža bi kar objel,
,,Tovariš mili!" vsklikne „z nebes poslan mi seli
Še ljubav mi storite, daj Bog vam mnogo let! Pri oslu ostanite, dokler se vrnem spet."
„To željo vam izpolnim," odvrne brž slepar. — Vesel na to Matijče raz osla skoči kar, Sleparju izroči ga ter hajdi brzo v hrib, Za hrbtom kot bi pelo sto brezovih mu šib.
„Bedače, zate smola, ki brž na led hitiš!" — Mrmra za njim zvijačnež, na oslov šine križ. „Kjer nisi bil, le pojdi; moj zlodi star je bil, Ha-ha! ko tvoj, Matijče, se komaj je rodil."
To reče in požene. Matijče pa med tem, Meneč, da kozo najde, po brdu išče šem. Le prazno slamo mlati, zaman je: ves potan In truden, da je groza, povrača se v ravan.
Srdit se v čelo bije, ne pomni take vek: Po škodi došla pamet, je kot po smrti Iek: Res ovce tudi štete nevljudni volk poje, A biti brit tak smešno, le to vam je gorje.
Pa kaj ? Li bode jenjal ? Več potov vede v Rim: „ Zašel bom osla hitro, da rešim kozo ž njim, Da varan sem tak zvito, ne sme prodreti vest, O ne, slepar prokleti, ne boš smejal se v pest."
„In ti, moj dragi sivko, v kopita, kar se da, Ce hočeš ovsa v jasli in mehkega sena." — Pa osel? — Kje je osel? Kje vrag moža drži? Gorje! Zdaj mrena pada Matijčetu z oči.
„Kaj Lucifer došel je, da šali se z menoj? Oh, ko bi ga zasledil, pobijem ga takoj." Matijče v znoji prha na ono stran in to, Zaman po oslu gleda izbuljeno oko.
„Te krst nikdar ni vmesil, peklenski to je kvas!" Matijče jeze škriplje,— „le-ta ne sme mi v vas! Naj bila bi že jedna! A bes te lopi, dve! O, kje je moja glava! Presmešno to je že."
Kako se pa izviti ? . . . Hudimanov slučaj! Da, v grlu mu je tesno, leži mu v prsih zmaj: Živinčet ni, ne novcev! To vozel je, to, to! To čorba zanj neslana, da Bog pomagaj, bo!
„ Prodati v sejmu osla, prodati i kozo, Med potjo izgubiti pa novce, naj že bo! A kakor jaz izgubil živali sem obe, Oh, to mi pamet meša, to tare mi srce."
(Dalje prihodnjič.)
Resnična dogodba.
Naš občinski sluga, rojen po mišljenji Tržičan, | klical je pred kratkim pred farno cerkvijo tako-le:
„In se vam tud na znanje da, da so tud štif-tenge razpisane za šomaštre, kter so poloban ali po-! hvaljen od više foršteunge zaradi sloveniše šprahe in sadjoreja. Te štiftenge nesejo dvainštirideset goldinarjev. In če hoče kak šomašter za to prositi, pošlje naj gezuh njegov v K . . . . na bezirksšulrate in ta bo posvov potlej v Ljubljano na landesšulrate in bo gotov denar dobiv."
To je drugi deželni jezik, kateri so bodo naučili otroci v osnovnih šolah po ukazu deželnega šolskega sveta. Tako, tako!
V g o s t i 111 i.
Gost (gostilničarjevi hčerki): „Donesi mi, krasno dete, pol litra vina in steklenico sveže vode."
Deklica: „Naše vino vam ne bo treba z vodo mešati, ker so ga naš oče baš sinoči zmešali."
Emir.
Kaj zuači poljub.
Mati: „Ako se ima koga rado, se ga poljubi."
Hčerka: „ Toraj ima pa tudi naš ata pestunjo rad, ker jo večkrat poljubi —."	Emir.
Čemu je na zvonikih po več ur.
„Zakaj neki ima ta zvonik štiri ure?" praša nek šaljivec svojega tovariša.
„ Tepec, ako hočejo štirje ob jednem pogledati na uro, da ni treba jednemu na drugega čakati."
Emir.
V gledališči.
„ Poglej, Pepe, kako je širok ta-le človek. Ta bi moral najmanje za štiri vstopnino plačati," dejal je šaljivo gospod svojemu znancu kazaje na pred njim sedečega debeluha.
„Ni dano vsakemu biti tako plitev, kakor ste vi, gospod!" odvrne pikro debeluh.	Emir.
Kdor išče, ta najde.
Nemce: „Slovenski jezik, ta mi ne ugaje, to je jezik za goved."
Slovenec: »Sedaj še le prav za prav vem, zakaj se ga osli naučiti nemorejo."	Emir.
Kaj je Bog sedmi dan delal?
Učitelj: „Tonče, v kolikih dneh je Bog svet ustvaril?"
Tonče: »V šestih."
U.: »Kaj je pa Bog sedmi dan delal?"
T.: »Nič!«	Emir.
Bolezen.
Unet lovec piše prijatelju med drugim: med divjačino se klati bolezen, vsled katere mnogo taiste po-krepa. Jaz sem, hvala Bogu, zdrav.	Emir.
Židovska vsilj ivost.
Sorodstvo.
»Toraj vi, gospod doktor, se mislite v naši vasi stalno naseliti, oprostite toraj, da se vam predstavim." Zdravnik: »S kom imam čast občevati?" »Jaz sem grobokop."	Emir.
D o m i š 1 i j a.
Minka: »Sinoči je z menoj grof N. pol ure govoril."
Albina: »Z menoj pa grof Z." Satirik: »Nikar ne govorite tako; saj vaji nihče ne sliši!"	Emir.
Galerija zloglasnih nemčurjev: Dragotin Dežman vrabce plaši.
(Glej str. 40.: „Pismovna°.)
Veselo vabilo.
Hčer (v krčmi sedečemu očetu): „Pojdite naglo domov, mati vas že dve uri s palico pričakujejo."
Rešitev zagouetke
v 4. številki na 31. strani.
Kader prosi, zlata usta nosi; Kader vrača, pa hrbet obrača.
Ni pravica.
Stari Pogrečnik (gledaje iz železniškega voza kako se štirje možje trudijo, da bi svinjo v voz spravili): „To pa vender ni pravica, jaz sem šel sam rad v voz in moram plačati štiriinosemdeset krajcarjev, s to svinjo pa se štirje trudijo, a plača samo dvainštirideset krajcarjev, to zares ni po pravici."
Divjačina.
nDivjačina je le divjačina!" vskiknil je stari Ko-privnik, ko je misleč da je zajca, pečenega mačka jedel.
Dober odgovor.
„Bedak!" zakričala je meščanka, katere lice je bilo z barvo jako pobarvano, pri plotu stoječemu fantu, „bedak! kaj me zijaš, kot bik nove vrata!"
„Nove baš niso, a pobarvane so lepo," odvrne smeje se porednež.
„Zakaj si tako žalostna, Ljudmila?" „Kaj bi ne bila. Pomisli vender; moj ženin je zadel srečko za osemdeset tisoč goldinarjev — —" „To je vender veselo zate!"
„Da, veselo, ako bi mi takoj, ko je izvedel za svojo srečo, ne dal — slovo."
Zvestoba.
„Jože: „Ti France, kaj bi si ti mislil od tatu, ki bi pod vešali rabeljnu žepno uro ukradel?"
France: „Da je bil do konca zvest svojemu poklicu."
Nepozabljiva hči.
Žalujoča mati je jokala na grobu svoje petnajstletne hčerke neutešljivo: „Zakaj si mi umrla, ljuba hčerka, ker si znala tako izvrstno — plesati!"
Darežljiv skopuh.
Dva skopa prijatelja srečata na sprehodu bera-čico, katera ja prosi miloščine. Po nekolikem obotavljanji seže prvi v žep ter podari ubogej ženici jeden krajcar, rekoč svojemu prijatelju:
„Daj tudi ti ubogej ženici kak krajcar in ne bodi tako skop."
»Kaj, jaz skopuh!" zavrne ga ta. „Staviva deset goldinarjev, da mi ni nič, če jej dam prav cel groš."	L—n.
V gostilni.
Gost: „Točaj, imate kaj mrzlega?" Točaj: »Noge, gospod, imam mrzle kakor led!"	L—n.
Prevod.
Profesor: „Giorgietti, prevedite naslednjo latinščino na laški jezik: civitas magna et opulenta."
Giorgietti: „La civetta magna la polenta (— čuk je polento).	L—n.
Moderni uzrok.
A.:	„Zakaj se gospodična X. ne omoži!"
B.:	„Ker nima — denarja." —t—
Kisli grozd.
(Basen po Ezopu. — Zl. B-o-k.)
Tam na vitkej trti Grozdje lesketa se, Da oči se silo Skoro vleče na-se.
Lepe deve nekdaj Tja so priskakljale, Da na trti grozdje Zrelo bi obrale.
Predno so 'začele, So tako sklenile: „Kteri grozd bo kisel Bomo ga pustile!"
In čez nekaj časa Jeden sam je visel; Djale so, da ta je Bolj kot ocet kisel. —
Kos zleti na trto In se kar začudi: „Vse je že obrano, Kaj, da ti ne tudi?!"
Grozdek osameli Vzdiline pregloboko: „Niso me dosegle, Ker sem previsoko."
Kos pokusi, pa se Mu nasmeje oko: „Rad bi te pozobal Pa si previsoko."
D. J. M. P.
Imovitega posestnika je večkrat nadlegoval berač, s katerim sta v mladosti v šolo skupaj hodila.
Janez, tako mu je bilo ime, učil se je vedno slabo in posebno pisanje mu ni šlo izpod rok. Ker je bil len, prijel se ni pozneje niti rokodelstva. Imo-viti Marko ga je navzlic temu vender le rad imel, klical ga celo za prijatelja ter mu večkrat kaj pomagal.
Nekega jutra, ko ga je Janez zopet nadlegoval, reče mu Marko med smehom: „ Vsako prošnjo, ki mi lepo napisano prineseš v četrt ure, spolnim ti, samo da jo spišeš sam." Marko je mislil, da ga bode tako najlažje odpravil, ker je dobro vedel, da ne zna niti vrstice čedno napisati.
Janez premišlja in premišlja, poskuša pisati, ali ni mu šlo. Naposled pa mu vender šine dobra misel v glavo. Vzame listič ter zapiše nanj, slabo sicer, ali vender dovolj razločno, črke: D. J. M. P. Marko ogleduje nekaj časa ta listič, potem pa praša :
„Kaj to pomeni?"
„Ali ne znaš brati, Marko? D. J. M. P. pomeni: »Dobro jutro, moj prijatelj !a
»To bi mi lehko z besedo povedal, to ni nobena prošnja."
»Črke D. J. M. P. značijo nadalje: „Daj jesti mi, prijatelj!"
Marko se čudi bistroumnosti lenega svojega prijatelja ter mu izpolni željo, rekoč:
„Sicer nisi po mojej misli naredil, vender spolnim, kar sem obljubil."
Ko Janez poje, kar mu je prijatelj podaril, vzame zopet listek v roke ter reče Marku:
-Črke D. J. M. P. tudi še pomenijo: „Daj Janezu malo piti!"
Marko tudi tega Janezu ne odreče, temveč mu postreže še s pijačo. Ko se Janez navžije dobre pijače, pomoli smeje se prijatelju listek ter reče:
„ Konečno pomenijo črke D. J. M. P.: „ Denarja Janezu malo podari!"
Marko mu spolni tudi to prošnjo; ne vem pa ali je bil pozneje še kedaj dal Janezu tako ponudbo, ali ne.	Rogačevič.
Paradoxon.
Učen literat je novo delce na književnem polji naznanil v časopisih. Naznanilu še pristavi: Oblika: jedna pola velike četrtinke. — Delce pa je imelo le jedno polo šestnajstinke.
V družbi ga opozori prijatelj na to zmoto. On pa mirno odgovori: „Ali mar niste nič posebnega zapazili ? Ni li jedna pola in velika četrtinka — „pa-radoxon" ?	__Rogačevič.
Ko bi belih ne imela.
Očesic tvojih jasni žar In ličic tvojih zorni čar, Rudečih usten, bel'ga čela Krasota mi srce je vnela. —
Tako sem nekdaj pravil ti, Da srce tvoje dobil bi. A ni mi bilo mari zate ; To bile so laži kosmate.
Kaj žar oči, kaj lica kras! Kaj ustna in kaj vzorni stas! — Saj — ko bi belih ne imela, Nikdar me v zanjke ne bi vjela!
______Dr. Č.
Zlata resnica.
Prijatelj je zlatega denarja vreden, vender gorje mu, kdor ima mnogo prijateljev.
Logogrif.
Priobčil Rogačevič.
Iz zlogov: a, be, brt, čes, da, ev, ev, h, hen, ja, ja, ju, ka, lev, ma, min, nag, nal, nes, nik, o, pa, re, ri, ro, sta, ti zloži dvanajst besed, katere pomenijo: 1.) možko krstno ime, 2.) mesto na Nemškem, 3.) možko krstno ime, 4.) živalsko bivališče, 5.) del sveta, 6.) pridevnik, 7.) slovenskega pisatelja, 8.) slovenski časopis, 9.) prislov, 10.) grm, 11.) otok v egejskem morji; 12.) trg na Goriškem.
Ako se ti ljubi, čitaj še začetnice teh besed od zgoraj doli, končnice pa od zdolaj gori in dobil boš majhen sodček lanskega vina.
Rešitev demanta
v 4. številki »Rogača".
E r b
K i
a n o
S
S
v a a n j
n t
n e i v i t
R
c v e r
Galerija zloglasnih neničurjev. Pod tem naslovom namerjamo priobčevati obraze raznih zloglasnih Nemcev in nemčujev ter risati kolikor moči pristno njih življenje in delovanje. Da pa nam bode moči to nalogo točno, v zadovoljstvo slovenskega občinstva in v strah vsem omahljivcem izvrševati, prosimo vse prijatelje svoje da nas podpirajo s pošiljanjem fotografij razposajenih nemčurjev (fotografije bodemo vračali nepokvarjene) in — kar je tudi jako važno za izvrševanje te naloge, — da nas podpirajo materijalno namreč, da širijo naš list med svojimi prijatelji in znanci, kajti izvirne risbine prouzročujejo toliko troškov, da jih komaj premagujemo. Ob jednem tudi prosimo, da naročniki, katerim je priložena nakaznica, nujno bla-
govole poravnati naročnino, da ne pridemo v materijalno zadrego. Ko bi po pomoti dobil kak naročnik ki je že poravnal naročnino, nakaznico, naj ga ne moti.
Velecenjenima gospodoma: J. K. na D. in J. K. v C.: Zahvaljujemo se najtopleje za dokaz prijaznosti. Ko bi imeli več takih prijateljev, ne bilo bi nam tako težko zvrševati uredniško nalogo. — Juretov: Hvala in srčni pozdrav.
Janko
ve Velikih Laščat\.
18. naloga.
Zložil Armin pl. Gottscliall v Lipsku.
(Deutache Schachzeitung.) Črni.
1 g.
		H H
	■ ji	H
H	ii?HP WŠH§	H B
B		H
H	A UP *	11 H
11		B
		H ■
H	UP UP	11
Beli.
Beli naredi mat v 2 potezah.
Rešitev
17. naloge v 4. številki „Rogača". Zložil j. Chocholouš. Beli.	Črni.
1.	Dh6 — h7	Lb7 — e4
2.	Dh7 X e4f	mat.
1..........Lb7 — g2
2. Lh3 X g2 f	mat.
Na druge poteze črnega odloča 2. Dh7 X b7 f ali Dh7 — bi f.
Letošnji listi so še vsi na razpolaganje.
,,Rogač" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca na celi poli velike četvorke ter stoji po pošti prejeman celo leto S gld. 20 kr., pol leta 1 gld. 60 ki\, četrt leta 85 kr.; za Ljubljano celo leto S gld., pol leta 1 gld. 50 kr., četrt leta 80 kr.; izven Avstrije celo leto 4 gld. Posamične številke so po 15 kr. — Naročnino in dopise sprejema lastništvo in uredništvo: Gradaške ulice štev. 16. v Ljubljani. — Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.