kmetij
rokodelnih
narodskih
reci
Na svitlobo dane od krajnske kmetijske družbe
Odgovorni vrednik I$i\ Jfane# Hleiiveis.
Tečaj Tiff.
■ ■ — % — — ^ ^ » - ■ , i * V sredo 22. véliciga serpana (avgusta) 1849
List SI.

jie.
presvitlimu, premilostljivimu
Gospođu
Cesarju
ob

Ti
k
i
njegovim veselim godu.
grozovit še hrumi tara v Donave ravnim okraji, dvoje narodi stoje, združeni dolgo v eno. Uni so vergli na stran, kar ocetje so davno prisegli;
Vedno spozr.avajo imé svojiga Cara leti.
God Tvoj pride v nemir tak, blagi vladar Franc JožefI
Svoj
želí vsak, bodi mozak sam, bodi si
9
d
Nj
Tudi Slovenija imá svoje vošila ta cas, i sinovi v eno de bi združeni bili ko zemlj In de bi lahko učenost našli domá ne,
9
In de
ne drugej tak v pisu kot uku se njeni bi jezik.
9
'voji m u sedežu dans se približajo zvesti narodi,
Sedežu, kteri ne verh, v sredi le ljudstvu stoji; Zdaj tu je enaka pravica za vse, in enaka je prostost;
Vsak v Tvoj blagor unet nese vošila zató. Tudi Slovenija zdaj ni v dvomu : alj priti bi smela.
Njeni župani prisegli so predniku, zvesti mu biti
Ni pozabila na to v času nevarnimu še; Sej ni vzdigniti znal ne zapad je
y
9
y
ne jutro ne sever Z južnimi brati pa v bran carstva sklenila se je» Spriča jo častno Milan pa Benedke, Jakin pa Komarna
Peto poletj e mini, kar v svoje preljubo to mesto
Vidila dojti rado Tvo V duhu čutila naprej je SI
prednika a dolgo
9
Kaj T
milo
stric dati
Serce je vzdignilo spet
) zaterta je Ijudstvam imel
pred Cara stopiti.
y
Skrito
to ves čas
Huda nevihta
protivnike
zdi skrita
hribmi
ko v megli
9
• «
Kar
mi
dijo, piše pero njih, pravi še jezik Lastni sinovi sami vero zgubili so v njo.
Jim
9
Pa previsok je pogled T
y
v tišti se govor ozreti
Takrat mislila ni, de bi naglo změnila Vladarja,
Up desiravno popřed v Tebe že stavila je. Ali hítreji obudi Narvišiga sveta previdnost
Tebe, de serčni junak Car si za case nové. V to si ta dan se rodil pred leť manj eno ko dvajset
Vredno tedej se še dans pred Tebe Slovenija bliža
Ključe gradov Ti podá, Tebi ohranila je jih; Verio namestvajo njo le še njeni stoteri
y
župani
y
D
Padu še glas njene prisega doni
Tam, kjer bijejo zdaj se
Tebe slovenski jnnaki
Vsakimu dati, je glas Tvoj, kar je spodobno, pravično;
Delo to kratko ne bo, lahko si misliti ni.
Terdno zanašajo v Té pa se ljudstva, de boš ga doversil
Serce je blago Ti v last, duha junaškiga imaš. Tebi Pravičniga imé naj bode, ko Mili je prednik.
y
Ni le beseda, je djanje ta njena prisega; v resnici
Blago, život, kri, vse Tebi, Vladar, posveti. Tvojimu rodu na čast, na poboj za protivnike Tvoje
Duh ji iz oserčja kipi, suce ji v roki se meč. Zmaje se hrast, ko še lipa stoj i —paSlovenija z ves ta.
f
Kmetovavci b o dite sUerbni i
Kmetovavci skerbíte, de berž ko začne kromp
jeve (krompirjevo zeliše} čern prihajati in sahniti, ga požanjete, kakor srno varn že dve léti zaporedama po mnogih skušnjah svetovali.
Z veseljem smo se sicer
prepričali, de
se létas ni
takó zlo gnjiline njilina tudi v tistih krajih
bati, kakor dru
©
<r
9
kjer
léta, in de se i je prikazala
• • il jejela
létas
y
veliko pozneje prikazovati. Kér je pa vunder na ne
kterih njivah krompir pi
nimo, de b
b
b
poza nje te. Krompirjeve
a gnjilina napadla, Vas opom ez pomude krompirjevi požeti je zató dobro, de gnji
lina ne seže po deblu doli v
krompir, kér
skušnje učé
y
de se gnjilina poprej krompirjevea prime, kakor krom-pirja v zemlji. Gosp. fajmošter Arko so v ti reči posebno gotove skušnje naredili in z naglo požetvijo
krompirjevea lani veeidel svojiga pridelka gnjiline ob-varovali. Krompir tistih 200 mernikov, ki so ga přidělali, je bil sicer nekoliko drobneji zató kér so mu krompirjeve pořezali, pa je bil pràv lep in tudi v kleti
Qïeldru} ni nic gnjil.	,	. j r m 5
Kmetovavci ! storite tedaj brez odlaganja, kakor
smo vam svetovali.
Pričijoča pesem, zložena od gosp. Podlipskiga, je nasledba veličastne pesmi Koseskiga »Slovenija presvitlimu,
premilostljivimu Gospodu in Cesarju Fer dinand u ob veselim dohodu v Ljubljano v 1 é tu 1844« (poglej
Novice léta 1844).
— 148 -
Jíurce razlaga svojimu stricu
cesarski patent od 4. sušca zastran desetine 9
tlake in druzih dávšin.
Deveto pismo.
Ljubi stric!
Danes grém z razlaganjem naprej in pridem na §. 14. cesarskiga patenta. Ta paragraf govori ad přepis ni h štiber, to je, od lavdemija, desetiga denarja
1.	t. d. Vtem paragrafu, ljubi stric! se kaže posebna skerb za dobiček kmetov. Z odškodovanjem lavdemija in mortvarja se nimajo kmetje clo nič pečati; vse, kar se bo odrajtalo grajŠinam, prevzame deržava (cesar), razun tistih prepisnis štiber, ki so po emfitevtiš-kih pogodbah ali kontraktih med nadposest-nikam in med vživavnim posestnikam izgovorjene. — 14. paragraf po tem takim ne potřebuje dolziga razlaganja; kér to, kar se nima plaćati, člověk nar lože in nar boljši zapopade. Zató moramo hvaležni biti. Kakó bojo pa cesar to reč s grajšinami poravnali, to nam ni nič mar. Mi smo zadovoljni, če nam le nič plaćati ni treba. Kako pa se bo odkupa za emfitevtiške pogodbe zgodila, bo odločila posebna postava, ktera bo pozneje oznanjena. Veliko prerajtovanja bo sicer ta reč priza-djala, nam pa vse .tó nič sivih las ne déla, kér tarifa odškodovanja za te reči se ne bo merila po enim samim kmetu, temuč se bo prerajtala na vse kmete skupej, ki so bili poprej eni grajšini podložni. Po tem takim je nar boljši, če deržava sama (cesar) prevzame poravnanje te reči. — 15. paragraf govori od tega, kakó se ima to pobotati, kar je imela marsiktera grajšinav tla-canu dajati, kadar je přišel tlako delati i. t. d. Ze v
2.	sim Vam povedal, de je imel podložni kmet za marsiktero delo, ki ga je imel grajšini opraviti, kak poboljšek dobivati, postavim , vína , mostníne, ovsa za vpreženo živino i. t. d. Z nehajanjem tlake neha tedej tudi ta poboljšek. Prišparanje tega poboljška pa po tem patentu ne pride grajšini v dobiček, kér je bilo délo tlačana tudi toliko menj vredno, koliko več je mogla grajšina poboljška dajati. Ce je, postavim, dobil tlačan polič vina na dan, se zamore odkupna tarifa le takó prerajtati, de se od vrednosti dnevniga delà en polič vína preč potegne. In takó je tudi z drugimi poboljški. To bo mende vsaki člověk za pravično in spodobno spo-znal ; ravno takó pravično in spodobno je pa tudi, de se vrednost grajšinskiga poboljška ali nasprotne dolžno-sti na tisto vižo prerajta, kakor vrednost podložnikoviga delà. Kar je enimu pravica, mora tudi drugimu biti.
Težko je misliti, de bi bilo imelo delo podložniga kmeta manjši vrednost, kakor poboljšek, ki ga je grajšina kmetu dajala. In če bi se ravno skazalo, de vrednost grajšinskiga poboljška preseže vrednost podložnikoviga delà, se vunder nima od kmeta zató nikdar doplačanja terjati.
Nadjam se, de boste zdej, če 14. in 15. §. patenta preberete , ju dobro razumeli. Z Bogam !
Vaš zvěst Jurče.
Xgoru jim Pircenum•
Sosedje ! Prijatli ! Priserčno veselje me je obšio , slišati, de ste Vi namenili, mene za svojiga vikšiga oskerbnika Svoje srenje izvoliti, kér po tem spoznam Vaše zaupanje do mene, kar si v svojo veliko čast šte-jem ! Veliko veči veselje pa čutim še le za tó, kér takó se mi odpira priložnost, naši dragi domovini, ktere sreča in biagor je nevgasljiva želja mojiga serca, s svetam in z djanjem, z vsim mogočim trudam in prizadevo kaj
koristiti in k dosegi njeniga	davno željniga blagostanja pripomoći.
*) Kaj de so emfitevtiške	pogodbe, je razloženo v 4, pismu. Vredništvo.
Ravno zató pa, kér te želje v sercu nosim, me tudi dolžnost, kakor zvestiga sina domovine veže, Vam v natanjčni prevdark nekaj predpoložiti. Kar iz serca pride, se tudi serca prime ! —
Od 15. sušca p. I. to je, od časa preterganiga
stariga, za ljudstva žalostniga vladanja se našimu mo-goćnimu avstrijanskimu cesarstvu lepši in srečniši pri-hodnost pripravlja. De pa še dandanašnji obljubljeniga polajšanja čakati moramo, so le hude prekucíje in silne vojske, posebno na Laškim in Ogerskim, krive.— Eno ministerstvo se je za drugim menjalo. Komaj se je ena ministerská vlada z dnevam rodila, že je z nočjo druga zrastla in poprejšnjo nadomestila, dokler se ni s pomočjó večíne miroljubnih sedanja vstanovila, ktera si z vso mogočo hitrostjo prizadeva, potrebne in davno željene premembe vpeljati.
Cudim se zares tolikim naredbam, ktere so po od-pravljenim deželnim zboru v Kromerižu že na svitlo prišle , —v škoda le , de dozdaj mertve čerke se niso oži-vele ! Cudim se krepkimu ravnanju ministerstva, ki vkljub tolikim zaderžkam vender potrebne poprave dozdaj takó rekoč zarujoveniga cesarstva takó razumno napotuj e, — škoda le, de se vidi, kakor bi se hisa popred zidala, predin se temeljni kamen postavi!! Moja misel je : pred vsakim politiškim razdeljenjem kake dežele primerjeno razdeljenje srenj napraviti, in gotovo bi se bili takó vsi Pivčeni v eno edino srenjo, v eno edino sodnijo združili, namesto, de so zdaj v tri okroge, in žalibog ! v mnogo srenjic raztergani ! Ne , de bi se jaz hotel z ministri pretezovati, tolikomanj, kér jih ča-stitljive in razumne možake spoznam , tudi ni to namen
pričijočiga spiska, zakaj zanesti se smemo, de se bo za to pervi deželni zbor krepko potegnil! Tukaj sim le opomniti hotel : naj bi se soseske po pametnim , domovini koristnim načinu z edin o vale.
Namén ministerstva je očiten : preveliko število nepotrebnih uradnikov zmanjšati, zató je mnogo politiških opravil sr enj am izročenih. Nespametno bi bilo tedaj le pomisliti, kakor de bi nemara s tem, de vlada toliko politiških opravil srenjam izroči, kaka nova težava ali jarní soseskam naložen bil ! Marveč mislim , de z obudenjem častimarnosti se tudi povzdiga vikšiga omikanja Ijudstev podpírá. To je ponatorno, zakaj vsaki posamezni deželan čuti nekakšno častimarnost, ko vidi, de vlada do ljudstva toliko zaupanja ima, in takó se tudi v vsakim obudí gorečnost, po svoji moči priđu svoje dežele kaj koristiti, kár zopet vsaciga deželana obu-duje, se po svetu bolj marno ozirati, z oziranjem po svetu si vsaki več skušnje pridobi, skušeno dobro se v deželo vpelje, in dežela se le z dobrimi naredbami obogati , ter biagor duha in telesa zvestim udam nanaša. Takó postanejo po ponatornim poti domaći sinovi pripravni , svoji domovini koristiti, svoji srenji z delam in svetam pomagati ! Takó si bodo domaći rojaki lahko v domaćim kraji domači kruh služiti zamogli !
Vsaka srenja po postavi mora narmanj eniga vikšiga oskerbnika, dva svetovavca in eniga pisarja imeti. V kolikor srenj se tedaj en okrog ali zavoljo pre-vzetne, ali zavoljo samosvoje, ali zavoljo nepodučene glave prebivavcov razdeli, tolikokrat po štiri uradnike bo treba več imeti, in takó se iz dežja pod kap hodi, ali pa iz vajšnice na slamo !
De se pa soseske lahko in po svoji volji zedinijo, ni dvoma ! — Dozdaj je politiške opravila kakih čvetero ali petero uradnikov brez posebniga truda oskerbelo ; od-zdaj bo nemara manj pereš in černila potreba (sicer ima navada železno suknjo, pa vender ne bo mende vse po starim kopitu), takó de bodo morebiti trije uradniki vse tište opravila oskerbeli, tode s tem imenitnim razločkam, de uradniki ne bodo ne cesarski, ne ptujci, ampak so-
českini možje in naši rojaki.
149
Druga korist je: Ce bo manj srenj, koliko manj bo pisaríje z vikšimi uradništvi in pisarnicami, toraj koliko manj uradnikov tudi pri vikših uradništvih? Pre-vdarimo, koliko bi bilo brez potrebe zaverženiga, ce bi 4 ali 5 srenj ravno eno rec pisariti moglo? To bi bilo grozno slabo gospodarstvo, ocitna potrata !
Zadnjič pa, če več ljudi k enimu cilju in koncu
doklada, toliko manj plačila na eniga pride , in ko bi vsak izmed nas blagá in blagá imel, bi vender nobedin po nemarnim denarja zametavati ne hotel !
Prijatli in sosedje ! Kakor si bomo postlali, takó bomo ležali ! Ne smemo rok križem pokladati ! Serce veljá ! — Prevdarite , presodite dobro moje besede in zedinite se, de bomo na celi Pivki samo eno, k več-jimu dve srenji imeli! Zagotovim Vas, de so to želje Vašiga in za celo domovino dobro mislijočiga prijatla !
Na Kalcu 18. veliciga serpana 1849.
Miroslav Vilhar.
Nasprotniham slavenstvay
pa tudi njegovim prijatlam.
(Konec.)
Terst imenuje stari gèrski zgodovino-in zemljo-pisavec Strab o krajnsko vas Ko)//*/ Kctpvixv. Takó,
dokler je Terst bil vas, je bil krajnski; zdaj, ko je lepo, bogato in veliko mesto, pa nekteri bledejo, de bi bil laški ali pa nemški ; le slovenski ne. Po sili mi tukaj na misel pride, de kakor se pri malim rado godi, takó tudi pri velikim. Dokler je deček vmazan in reven pastirčik, pozná mater ; ko pa zrase, obogati ali če gosposko suknjo obleče , rad na mater pozabi, ali je se včasih noče poznati, kér je ena kmetčka reva.
De je Istra, pri vsim tem, ko se je nekteri La hi laste, slovenska, spričuje jezik večiga delà nje prebivaveov.
Kdor Slovenii le razdeljenje privoši, naj se po-praša : kdo je veči nepokojnost Avstrii napravljal, Slovenci ali kdo drugi ? in potem bo vganil : komu bi slo bolj razdeljenje. Laske mesta in Gradec se v po-skušnji niso takó stanovitne pokazale, kot slovenske. De so Teržaško, Istra in Goriško pokojni kraji bili, jevta vzrok, kér tod še slovenski živelj premaguje.
Ce bo Slovensko popolnama razdeljeno, se utegne
Slovencam takó goditi, kakor kaki živali, ki dosti terpí
zató, kér gospodarju ne pové, kaj ji je, de bi ji vedil
pomagati. Ako se bo sčasama kak Slovenec pertožil, de
mu pri razdeljenju ne gre po volji, bo vlada za to ne-dolžna.
Med nasprotniki ima Slovensko tudi domače,
kteri se, namest se kaj peručiti domačiga, raji nekda-
nje šege deržé , ktera šega v tem obstojí, de se vse
domače graja, in de se Slovenec med ptujce kot sraka
med soge štuli. S to šego so Slovenci sebe pred ptujci
zaničljive delali. Herder tudi pravi: „de kdor sladkiga
glasa materniga jezika ne spoštuje, ne zasluži iména clovek."
Kar spremene časa s sabo hvale vredniga ali vsaj nedolžniga pernesó, kakor je pametna gorečnost za domo-rodnost, se sme posnemati, — ali če nočemo posnemati, vsaj druzih ne smemo grajati, de to posnemajo. Jez pravim pametna gorečnost, to je taka, ki ni zdravi pameti
ali keršanstvu nasproti ; sicer bi bila neumna, in še lahko pregrešna.
Voz spremén gre neprenehama naprej, če tudi po ovinkih na staro nazaj pride. Kdor ga hoče od spredaj ustaviti, bo povožen; kdor ga od zad hoče perderžati, bo mogel za njim teći, ali pa pasti in se otleči. Pri tem vozu imate véra in deželska oblast vinte, zavornice, čokle, vervi, poveze, ratlje, kole za odnašati, pomoćnike ga vižati, de bi kam napak ne zašel, ali se ne zver-
nil. Ce se nesreča primeri, de se zverne, gre tudi zver-
njen naprej; le tište, ki so na njem, potolčene in omamljene naprej vleče, ali pa gredó rakam žvižgat. Ustaviti ga je le tisti v stanu, ki je nad nami. Tistimu člověku pa, ki bi se sicer vperal ga ustaviti, bi bilo reči, kar je Apolin rekel svojimu sinu Faetonu, ko ga je ta prosil, de naj mu nebeški voz vižati izroči :
Magna petis, Phaëton $ et quae nec viríbus istis Munera conveniant. —	O vid. Metam. L. 2. v. 54.
Poženčan.
Mz To m in s foi y a.
18. dan prêt. m. je v Snojilah 7. his o polde-
veti uri zjutraj pogorelo. V hiši, v kteri je goreti jelo,
so stara mati nevarnost le po tem, ko je bil rudeči pe-
telin v strehi, zapazili ; uboga deklica , ki je bila v zi-
beli, se je takó opekla, de je še tisto noč strašnih
bolečin umerla. V drugi hiši je deklica 6 lét stara pa
bolehna, ki si ni plamenu več uiti upala, pod trugo
zlezla in žalostno poginila ; le košiće so tretji dan po
pogorišu nesrečni oče, ki so iz pota domu prišli, najdli.
Ravno temu gospodarju je dvoje junic, dvoje bikov in eno prese zgorelo.
Le dva soseda sta bila asekuruana, pa zavoljo očitanja drugih, de vas požgati mislita, sta družbi sv. Florijana plačevati nehala in takó gotovo pomoč v sili zanemarila. Kmetje ! kdaj se vam bodo oči odperle spoznati, de le a s ek uri r a nje pohištev vas beraške palice oteti zamore ? Verh tega je 19. dan prêt. m. svečer tudi toča v ravno tem kraji in v več sosešinah pridelke vzela. Gorje ubogim pogorelcam, dvakrat tepenim, ako jim dobrotljivi bratje v sili ne pri-pomorejo !	__A. Š.
Xovicar iz EJubljane.
God (rojstni dan) našiga ljubljeniga cesarja Franca Jožefa I. je bil v Ljubljani z veliko častjó prazno-van. V petek je bilo celo mésto posebno lepo razsvit-ljeno ; tavžent in tavžent lučič je gorelo in mnoge hiše, kakor hiša deželniga poglavarja, hiša mestne gosposke, hiša c. k. deželne gosposke, kazino i. t. d. so bile z njimi posebno krasno okinčane. Na gradu —visoko pod milim nebam — je lesketal in krog in krog se svetil avstrijanski orel, umetno v mnogih barvah izdelan; nad njim pa z velikimi čerkami „Vivat." Kakor se za poglavitno mesto slovenske zemlje spodobi, je bilo na hišah po mestu veliko slovenskih napisov. Posebno je dopadlo okinčanje tište hiše , kjer plemeniti gosp. Parovi č, rojen Horvat stanuje, s tremi napisi, v sredi je s krasnimi čerkami zapisano stalo: „Živijo Franc Jožef I. junački car, — na desni: živijo Radecki vojvoda, — na levi : živijo Jelačič ban." Verh teh napisov je lesketal napis „Složnost"; na desni strani je bilo bandero slovensko, na levi horvaško. — Posebno lepo okinčana je bila tudi hiša c. k. kamera Ine gosposke, kjer se je nad slovenskim nadpi-sam : Bog živi našiga cesarj aFranca Jožefa L bralo Cesarjevo pravilo „Virib u s u niti s." Tudi hiša mestne gosposke je imela zraven podobe presvitliga Cesarja na eni strani slovenski, na drugi nemški napis, ki sta bila obá pràv lepo zložena. — Tudi gosp. Ig. Kós je napravil na svoji štacuni pràv serein slovenski napis. Še več napisov je bilo, ktere so ljudjé z veseljem ogle-dovali, kterih pa popisati, nam tukaj prostora manjka. Proti devetémi se je podal en oddelk narodne straže z baklami in muziko pred hišo c. k. deželniga poglavarja, njemu kot name st niku Cesarja poklonit se, in mu očitno na znanje dati serčno vošilo k Cesarjevimu godu, ki je v krepkim „Živijo" donélo krog in krog. Muzika narodne straže je spremovala slednjo narodno pesem, ki jo je naš izverstni pesnik, gosp. Světic v ta namen zložil, in se takóle glasí:
150
Varuj našiga cesarja,
Bodi, Bog, njegova bran
Stori slavniga vladarja,
Milost svojo vlivaj na-nj Bodi mu pravica sveta,
y
i
Vse dežele domovine
Naj objame sladki mir Naj se zruši, naj pogine,
Kar overa sreči tir.
y
Bodi moder vsaki cas;
Oljko naj med lovor spleta
Dolge stiske reši nas.
5
J
Naj zapalme vojski vrata
Utolaži boja serd, Naj pomiri z bratam brata,
Naj přežene stari čert.
Naj svoboda se razvije,
Naj nam njeni sad zori; Stara věrnost naj zašije,
Naj ljubezen plamení. Naj oblije nova zarja
Avstrijanske drage tla;
Ti pa
v •
živi nam cesarja, Živi Franca Jožefa!
Potem je šla muzika po celim městu
ljudi je bilo
povsod toliko, de se je vse tèrlo
y
še
le o polnoči se je
vesela večernica pomir
Drugo jutro zgodej so ozna
nili topovi na
gradu
slavni dan
y
kteriga smo praznovali
z veliko sv. mašo, ki so jo sami škof brali
bili deželni po
. V .
y
VSI VISJ
radniki
i
kteri v prs
• v
obleki, in velika množica Ljubljančeno v pricijocih. Pred
kvijo je stala
odna sti
y
in zraven nje so bile
posta vije ogerskih maši je
5 vse kompanije naših domaćih, horvaskih in vojakov, ki so med mašo streljale. Po sv.
V *
marsu
odna straža pervikrat k svojimu
vimu poglavnimu stra žišu (Hauptwache), ktero je v spomin veličastniga dneva — danes pervikrat z veliko slovesnostjo v posest vzéla. Takó se je končal še le proti eni čez poldne slavni dan, v kterim so Ljubljan-čani pervikrat praznovali
god svojiga mi li ga
Ce
sarja, v kteriga vsi avstrijanski
nje stavijo
odi tolikšno zaupa
nitna
za
prigodba
blagor in
srečo. Bog ga živi! Drug
i m e
tega dneva (18. t. m. je bila, de se je po poldne ob treh pervikrat po železni cesti iz Celj;
v Ljublj
perpeljal hlap
(Lokomotiv, kterimu
kmetje luka matija pravijo)! Brez vse spotike se je pripeljal, lično ovenčan, v 4 urah in pol iz Celja. Drugo pot pa bo lahko v 3 urah přišel, kér ne bo imel po poti
• V
nic
kus nj
preiskati, kakor zdej, ko je bila perva
, deželni pogi
Neizrecena
množica
ljudi
in več druzih uradnikov ga je z veseljem sprejelo v
kolodvoru (Bahnhof)
V
deljo popoldan in zvečer
je bila veselica z muziko in plesám, ktere dohodki so namenjeni za tisto
zalogo, iz
ktere se bojo milodar jali ranjenim vojakam krajnske dežele, ki so v a
svoje zdr
ude zgubili
imenovane latinsk
i da-
ojski
Za gimnazium ali takó le je že přišel za prihodnje léto
z a časni (provisorisch) šolski red poduka. Po tem sta 7. in	gimnaziumu pridružena in modroslovje
(filosophia") se ne bo v teh šolah nič več učila; vsak
k. Poduki v vsih osmih šolah
uk bo ucíl posebni bojo :
t
gerski jezik in z stv<
y
go do vina,
4)
y
2j latinski jezik
3)
d
jezik
y
6) matematik
7)
De je
toroslovst
ljano,
jezik se bo učil skozi vsih 8 šol.
ze v p
e mlj o pi toroslo v ) šolo vpe
je prav pametno in potrebno. Damači ali národni
Kakor se kaže. ne
T»
Zastran narodniga jezika je tôle ukazano: »4) Mutter-sprache und andere L an d e s s p r a c h c n. In Bezug auf die Muttersprache und eine zweite i
m Reich
b
gang
Sprache ist das, was im verflossenen Jahre bego
wurde
durften, wenn die
fortzusetzen. Fur beide Sprachen
(zakaj
eki
handenen Lehrkrafte dafiir
reichen
m	^	*	W W	^	—
m den
4 Klassen wochentlich
é#	î i	*	t t	a f	r	* t i bjf 7 ■ v c r f ■	" ••
in
den obern 4 Klassen 4 Stunden fur jetzt ausreichen
In der Muttersprache sind schriftliche Aufsatze, ange-messen dem Bildungsgrade der Schùler, auszuarbeiten; ein
anderer Theil der Zeit wurde auf Lektiire einer Samml
mustergilti
Stiicke
d Memoiren einzelner
eck
®
»
massi
den untersten Kl
det werden kôn
Ausserdem wiirden in
so zu in den
ckel
die allgemeinen Gesetze der Syntax
b
seyn Spra

dass
ch darauf der Unterricht
bo v tednu druzih šolskih praznikov, kakor le ob ne-deljah, praznikih in v četertek popoldne. — Vravna-nje novih politiških gosposk po vsih avstrijanskih
y
ki je tudi deržavni glavar (Statthalter).
deželah je od gosp. ministra Bach a izdelano in od Ce sarja že tudi poterjeno. Krajnska dežela je v 10 kan tonovrazdeliena; včrh vsih stoji kresijski predstoj nik
Gosp. Dr. Aha či č je unidan v nemških Ljubljanskih
novicah pràv razložno skazal po starih zgodovinskih pismih nekdanje edinstvo Istrijanske dežele s Krajnsko.
Pred nekimi dnevi smo dobili žalostno novíco v Ljubljano, de je Krajncam dobro znani gosp. Dr. Kurter
y
ki je bil
več
lét
mnogo
spostovani c. k. zdravnik
regimenta v Ljubljani, 5. dan
tega
mesca v
nasiga Ogerski
vojski na koleri umerl. Rajnki je zapustil neizrečeno žalostno vdovo s 4 majhnimi otroci.
Xoricar iz mnogih hra jev.
Iz Ogerskiga je prišlo přetečeni teden toliko
ímenitnih novic, de se zamore zdej dolgo
nec
ogerske
zaželjei
vojske ob kratkim pričakovati. 9. dan
mesca je namreč vojskovodja Hay
s
i ko-tega ojo armado
puntarske trume
y
ki
se pri Mal
Beckerek
ze
dinile in ktere je Dembinsk
pelj
y
po hudi 12
ur terpeci vojski popolnama premagal, in scer takó de je 6000
y
ogerskih
vojakov vjel. Že tisti
mesto T e m
v svojo oblast dobil
1
večer je dan te ira
mesca je padlo mesto Rab
y
16
dan pa terdnj
Ar ad v oblast naše armade. Nar imenitniši prigodba
pa se je dila konec Gôr srey
zgodila
13. dan
teg
mesca, ktera je razso
ë
ske vojske, namreč
" * » večíno
se je pri Vi lag
13
»gerski vojskovodja dan tega mesca z
svoje armade avstrijanski oblasti pod ver gel
okoli 40,000
naši
njegovih
izrocilo
Nasledke te
vojakov je sebe in svoje orožja armadi, naj stori ž njimi, kar koli hoče.
png
odbe
y
ktera je
°*otova

tega
mesca
po posebnim poslanců 16. dan nanjena bila, vsak sam lahko previdi
in ki je Cesarju
Dunaj oz-
0

morajo
zdej vse zaupanje zgubiti polnama pokančati,
y
se
in če nočejo svoje dezele po
rajo na vsih stranéh podat
y
Komom in Petr o va rad in ste scer mocni terdnjav pa ondašnje armade bodo tudi obupale, ko bodo slišale
tolikšno pogub
tolikih stranéh
Tudi Bènetk
y
ki se še zmirej niso podvèrgle, bo ta prigodba vés po gum vzéla in jih nagnala, de se bojo
podvèrgle.
M
nin je zdej samo oblastnik v Benetkah. Goreče bombe, ki jih naša armada na mesto strelja. padajo scer zlo v medhišno morje, vunder je
V
ze
vec his od njih str razdjanih. V velki cerkvi sv. Marka opravljajo hovni skozi in skozi molitve za
zmago Benecanov,
du-pri
kterih je zmirej velika množica pričijoča, morebiti netoliko zató, de bi molili, ampak zató, ker mislijo, de avstrijanska armada te stare in neizrečeno lepe cerkve ne bo z bombami pokončala. Kužna vročinska bolezin (rumenica) in pa kolera tako hudo v Benetkah raz-
vsi ljudjé pomérli, kar
že
sajate, de so v nekterih hisah
černe bandera, na kterih je bel križ namalan in ki nad vratami visé, memo gredejočim oznanujejo! — Cesar
niso svojiga
^a godú praznovali na Dunaji, kakor so Du-najčanje pričakovali, ampak so se v kopvo Išel podali
so Njih starší.
y
lásst. In den obersten Klassen tritt angemessen zur Lekture
eine Uebersicht im mundlichen Vortrage hinzu.« slovenskih nam v ta namen ravno ne manjka bo prišlo zdej vsako léto na svitlo.
Knjig
še več jih
in dieser Beziehung griinden Današnjimu listu je pridjan 31. dokladní list.
Natiskar in záložník Jozef jBláznik v Ljubljani.