S. K .:
Afriški lovec pripoveduje ...
e srečamo bivola — samotarja, je to pogosto prav neprijetna zadeva. Ti stari saraotarji so navadno veliki zlobneži. Domačini — zamorci pravijo, da so te živali tako hudobne, da jih niti črede ne trpijo v svoji sredi in da napadajo vse, kar jim pride nasproti.
Lovec, ki je potoval po Afriki in je slučajno naletel na čredo podivjanih bivolov, pripoveduje, kako sramotno je moral bežati pred pobesnelimi zvermi. Zgodilo se je pa to takole:
»Bilo je v času dežfevne dobe. Neznosna, težka vročina je ne= usmiljeno žgala, kar je bilo pač še za afriške zadeve malo preveč. Solnce je pripekalo na razsušena tla, kakor da bi hotelo požgati in uničiti vse, kar ima življenje v sebi. Nad brezkončno ravanjo, ki je bila videti kot gladko jezero, kjer je rastla borna, sivorumena trava, je plaval modrikastobel dim, da se ni videlo v daljavo. Od najbližjih gričev sem opazil samo vijoličaste sence, ki so visele, tako se mi je zdelo, visoko na nebu kot bi bile odrezane od horizonta. In nebo! Bilo je kot žareče železo, kot žareče kovinsko morje. Jemalo je vid. da nisem tnogel pogledati kvišku.
Pet zamorcev sem imel s seboj. Zvestega Sama, svojega slugo, roalega Belija. ki je znal tako dobro kuhati, in še tri, ki so mi nosili prtljago. Da bi ušli žarkom pekočega solnca, smo se umaknili na rob gozda in napravili šotor pod prvimi drevesi, prav tam, kjer se je pričenjala senca, kjer je bilo prijetno in hladno. Beli je sedel ob ognju. ki ga je napravil malo v stran, in nam je kuhal kavo. Ostali trije so brezbrižno sedeli okoli njega, tako leni in zaspani od vročine. da ne bi napravili niti koraka več.
24
Nenadoma stopi Sam bliže, dvigne roko in pravi: »Gospod, bivoli v travi!« Neprijetno mi je bilo, da me je motil pri počitku, in odgovoril sem mu: »Pusti jih, Sam, saj imamo še dovolj mesa!« »Bivoli, gospod!« Tedaj sem se ozrl. Na od vročine migljajoči ravani sem zagledal premikajoče se živali. Zdelo se mi je, kot bi ležala v oddaljenosti treh do štirih kilometrov velikanska, temnorjava kepa.         J
Posamezne ptice so letale nad njo. Vzel sem daljnogled. Sedaj sem šele opazil, na kaj misli moj ostrogledi Sam. Tam, kjer je gozd na*         ;
pravljal okrogel ovinek, se je lesketalo in blestelo kot zlate kresnice. Vzplamtelo je, zopet ugasnilo in postajalo vedno večje. Trepetalo je kot zlato v solncu in prihajalo bliže in bliže. Modre tenčice in beli oblački so plavali nad to igro in so naraščali od minute do minute. »Trava gori!« reče Sam in postane nemiren.
Pastirji ondotnih pokrajin večkrat zužgejo v hudi suši stepo, da         1 po prvem dežju trava bolje raste in da boljšo pašo. Pa tudi zato, da prepodijo črede bivolov, da ne bi s  svojimi slabimi, nedružabnimi lastnostmi razpršili njihovih lastnih čred govcje živine.
Tedaj zavpije Sam; še nikoli ga nisem videl v takem strahu, in me prime za roko. »Bežati, gospod! Hitro bežati!«
Bivoli so se splašili. Ogenj, predvsem dim, ki jim je pihal nasproti, jih je dosegel. Nekaj časa so se mešali med seboj, nato se je pa cela čreda spustila v dir, vsem na čelu bivoUvodnik. S poševno proti zemlji obrnjenimi rogovi, z visoko v zrak zavihanimi repi je divjala čreda baš nam nasproti. Prav za prav je bil pogled na pobesnele živali diven in napad konjenice, ki dirja v najhujšem diru proti ' sovražniku, je le otroška igra napram tem podivjanim živalim. Grmelo je kot bi divjala najhujša nevihta. Videl sem samo morje skakajočih, sivorjavih hrbtov, prepletenih z ostrimi rogovi in vihra« jočimi repi in slišal njh rjovenje ... silno rjovenje ...
                              i
25
Beli je pustil svojo kuhinjsko opravo in kuhanje in je bil takoj na prvem drevesu, uren kot opica. Nosači so pa vpili in plezali za njim.
Sicer nisem bil slab telovadec, toda Sam mi je moral pomagati; nisem mogel tako hitro na drevo kot ostali. Ves obupan in v strahu sem se oprijel najbližje veje in se potegnil kvišku v varno zavetje. Nisem še dobro sedel, že je divjala čreda pod nami...
Postalo je zopet mirno, tiho. Ogenj v gozdu se ni mogel razširiti in je ugasnil, ker je bila trava še sočna in jo solnfce ni moglo posušiti. Pekoč dim nas je objel. Iz dalje v gozdu smo pa slišali še bobnenje in peketanje oddaljujoče se podivjane črede.
Ko srao splezali z dreves, smo šele videli, kakšni nevarnosti smo ušli. Skoraj vsa prtljaga je bila uničena. Zaboj s konzervami je bil popolnoma pohojen in vsebina pločevinastih škatel je močila zemljo. Belijev lonec za kuhanje je bil stisnjen in tenek kot kos lepenke. Moji zamorci so se tresli kot šiba na vodi, sam pa nisem vedel, ali bi se smejal ali jezil nad tem, da me je čreda bivolov pognala v beg. Moji zapiski so ostali deloma nepoškodovani; tudi svojo puško sem našcl nedotaknjeno pod drevesom, na katerem sem sedel. Če bi streljal na te pobesnele živali, bi mi prav nič ne koristilo; še opazili tega ne bi.
Danes se smejem svojemu doživljaju, takrat pa mi ni bilo posebno prijetno. Če ne bi bilo dreves, ki so bila naša edina rešitev, gotovo ne bi bil več med živimi. Od nas vseh ne bi ostala cela najbrž niti ena sama kost...«