282
Šolske reči.
Letopis c. k. ljubljanske gimnazije. Letopis ljubljanske gimnazije razpada na tri dele. Prvi del obsega obširni nemški spis: „Zur Entvvickeluugs-geschichte des Laubblattes", spisal učitelj dr. M. Wretschko; drugi del je 6 strani dolgi slovenski spis: „Nekaj od toče", spisal namestni učitelj M. Wurner; in tretji šolske naznanila, priobčil namestovavni vodja dr. Henrik Mitteis. — Gosp. pisatelj nemškega spisa si je izbral celo drobno reč „Laubblatt" za svoj predmet in očitno je, da gaje obdelal tudi z nemško „Grundlichkeit". — Slovenski spis nam pripoveduje razne misli in razlage učenih naravoslovcov v vseh časih, kako se toča v zraku dela itd. Le škoda, da g. pisatelj ni utegnil, kakor sam pravi, svojega dela prav po svojih željah zvršiti, gotovo bi ga bil skušal tudi na djansko življenje po naših krajih obračati in marsiktero vražo odvračati. — Iz šolskih naznanil to-le povzamemo: Rednih učiteljev je bilo 19, med njimi 12 ustanovljenih, 2 naslonjena, eden iz Ogerskega in eden iz Hrvaškega, in 5 na-mestovanih; zraven predpisanih naukov se je še 11 prostih učilo; — slovenščino je učilo sedem (!!) učiteljev, zmed kterih le eden zamore dokazati sposobnost za ta nauk. Tako razkosan ni bil noben nauk kot uboga slovenščina! Ji je to le v prid, naj sodi svet sam. Ker so že „Noviceu iz službenega imenika dokazale, koliko v slovenščini potrjenih učiteljev ima, na priliko, sama krajnska dežela po svetu, je to pač žalostno , da viša gimnazija domača žejo in lakoto trpi v tako važnem nauku in vendar imamo čez in tez sposobnih mož dovelj — pa jih tirajo po svetu. Ne rečemo, da v doljni gimnazii bi ne mogel tudi kak drug slovenščino s pridom učiti, kakor je na pr. to zlasti pokazal neki gospod iz Češkega; al izjema ne more pravilo biti. Učencov je konec leta ostalo 672 (18 manj kot lani), po rodu bilo je 590 Slovencov, 80 Nemcov in 2 Italijana.
V  9. oddelku o spremembi učiteljev na gimnazii med letom pisatelj obžaluje , in tudi mi ž njim , zgubo , ki je našo gimnazijo zadela s tem, da nas je obče spoštovani in ljubljeni gosp. J. Nečasek. zapustil, kteri je bil po svoji želji prestavljen v svojo drago mu domovino, v zlato Prago.
V   11. oddelku, v kterem, kakor v realkinem letopisu, beremo imena vseh gimnazijskih dijakov, ponavljamo to, kar smo o realkinem rekli; le samo to še pristavljamo, da v tem imeniku še večo nedoslednost nahajamo; na priliko, da se zmed bratov eden piše U ranči č, eden pa Vran-čič, eno in isto ime Kaučič in Kavčič, Paulič in Pavlic, Leuc in Leve, Moraeutsch in Moravče in še celo bohoričica v imenih Waupotizh, Vertovz, Je ko v z, M i M a v z kraljuje. Ne vemo, se mora li rae-šanca še dalje gnati? Ali je mar tako silno težko ločiti, kaj je slovensko, kaj nemško?   Ali bi ne bilo prav, da bi
se v pisanji slovniških pravil držali! — Koliko rudečih ris bi bilo viditi na dijaških nalogah , ako bi slovenski učenci latinske, grške in nemške imena svojoglavuo pisali, kakor bi se komu poljubilo! Le slove tiske imena po nobenem slovniškern pravilu pisati, je prav! O j! pravica kje si? Al stoj, dragi prijatel ! ki tako tožiš — — po tisti pisavi, ki jo je m i niste rs t v o samo leta 1848 ukazalo za slovensko pisavo, pisati zdaj imena, je že „panslavizema, so že wHintergedankentt in škrat ve, kaj še!
Gimnazija tržaška.
V Trstu 2. avg. —.—. V sredo smo končali šolsko leto na naši gimnazii. Šolski program kaže, daje bilo na vsej gimnazii 252 učencov, med njimi 175 Tržačanov; po narodnosti je bilo 131 Lahov, 38 Nemcov, 37 Slovencov, 46 pa takih čudnjakov, ki sami ne vedo, kakega rodu so. Ker jih precej dobro poznam, moram povedati, da so večidel Slovenci in Hrvatje. Slovenski jezik je Sloveucom zapovedan; učilo se je 39 učencov slovenščiue v treh razredih, v prvem in drugem po dve in v tretjem eau uro na teden; toda učenci prvega in druzega gimnazijnega razreda so je oproščeni. Iz tega vsakdo precej vidi, da slovenščina, dasi je zapovedana, nima še tiste veljave, ktera ji gre pred Bogom in narodom. Izmed Hrvatov, kterih je precej na naši gimnazii, učil se je slovenščine le eden. in ta se je izvstno obnašal; vsem drugim slovenščina ni bila mar. Ker mislimo, da bi imela biti Hrvatu na naši gimnazii slovenščina enako zapovedana, kakor hrvaščina Slovencu na Hrvaškem, moramo te nemarne učence očitno karati in jim to nemarnost toliko bolj očitati, ker so večidel v vladičinem odgojišču, tedaj poklicani, kdaj učiti ljudstvo — slovensko in hrvaško ljudstvo — resnice svete vere. Kako morajo ti učenci zagovarjati svojo nemarnost pred Bogom in ljudstvom? Kako je to, da tisti, ki so jih v skrb vzeli, trpe tako nemarnost? Nekteri učenci so neka posebna prikazen, ktere bi vseh sedem grških modrijanov ne razjasnilo; to leto so Nemci, drugo leto Slovani, tretje Lahi, — pa naj uže bodo, kar se jim ljubi, od takih mladenčev tako ni dosti pričakovati; pustimo jih in pohvalimo raje marljive, jake in vrle mladeuče, ki so se v slovenščini lepo izurili, ki so zdaj veseli svojega napredka, kterih se Bog in domovina veseli. Le vrlo in pogumno napredujte, mili mladenči, kar zdaj sejete, to boste želi v poznejših letih! — Po končanih šolah smo imeli navadno slovesnost s štirimi govori: latinskim, nemškim, laškim in slovenskim. Vsi govorniki so izvrstno govorili. Slovenski govor je zložil in govoril osmo-šolec Janez Martelanc. Ko je nehal govoriti, nastalo je obilo ploskanje in grmeči „živiott.    Govor se tako-le glasi:
?,Kakor novo ladijo, ko drči z brega v nevarno morje, spremlja srčno voščilo okoli stoječih gledavcov in cerkveni blagoslov, da bi jo na vseh nevarnih potih vodila dobra sreča, da bi se povsod ognila ostrih, iz dna morja štrlečih škrbin, da bi je ne potopili ljuti , jezui viharji: tako *o voščili nam, mili tovarši, z vročim srcom in solznim očesom roditelji, ko nas so pošiljali iz tihe domače hiše v mesto na učilišče, sreče in nebeškega blagoslova na pot govoreči: „Ljubi sin, potuj srečno, slušaj učiteljev, rad se uči, ogibaj se slabe tovaršije, boj se Boga!" In poslovili smo se ž njimi, ko nam so vcepili v mlade srca lepih naukov in modrih svetov, ko nas so preskrbeli z brešnom in denarjem, kterega so si prislužili s potom v obrazu in skelečimi žulji na rokah. Sli smo iz očetne hiše, kakor z dragim blagom obložena, z domačega brega v neizmerno morje spuščena ladija, in lejte! — čas je tekel — danes smo v luki. Danes nam tako živo stoji pred očmi preteklo leto in polnijo nam se srca z veselo zadovoljnostjo ali z britkim kesanjem. Smo li slišali dobrih naukov in modrih svetov skrbnih roditeljev? Smo se ogibali škrbin nenasičene zapeljivosti? Smemo li vrnoti se v naročje skrbnih roditeljev s polnim veselim prepričanjem ,   da smo  dobro   rabili dragoceni   čas,   da nismo
zakopali bogatega zaklada, ne zavrgli darov, ki smo jih prejeli? So li naše srca obrodile dober sad, pridobile si blaga, kterega rija ne razje, molj ne zgrudi in tat ne ukrade, ktero v nobeni priliki, v nobenem času cene ne izgubi? S kratka: smo li spolnovali dolžnosti svojega stanu? To so prašanja, ktere danes vsakdo sam sebi stavi. Al odgovora nismo dolžni le sebi in roditeljem, dolžni smo ga tudi državi, veri in domovini, ker poklical nas je glas večne, neizmotrene, božje previdnosti, ki vsacemu izmed nas resno in ostro, pa milo kliče: „Ti imaš biti steber državi, bramba in ponos domovini, ti imaš biti oznanovavec svete vere." Predragi tovarši, kdo izmed nas ne čuti važnosti in svetosti tega poklica! Gotovo, čutimo ga vsi v globocem srcu, v plemeniti svoji duši. Ker dobro vemo, da skrbi država za našo varnost, da varuje naše pravice, zato smo dolžni , posvetiti državi vse svoje moči, pospeševati njeni blagor. Vera, ki nam veleva ljubiti vse ljudi, prijatle in sovražnike , domačine in tujce brez razločka, hoče od nas, da smo ji zvesti, virno udani in pokorni, kliče mnoge izmed nas med svoje ozuanovavce, da hodijo pred verno čedo z lučjo večne resnice in trebijo vernim pot v večno življenje. In domovini, mili domovini, v kteri smo zagledali milo luč življenja, v kteri je tekla naša zibelka, nji smo veliki dolžniki, ker vse, kar imamo, imamo od nje. Ljubimo jo toraj, ne samo s prazno besedo, ampak z odkritosrčnim , blagonosnim djanjem kazimo, da smo vredni Djeni sinovi. Učimo se marljivo maternega jezika, ker sramota je vsacemu omikanemu človeku, kdor se ga temeljito ne nauči; tak človek ni rodoljub, tak človek je zanikern izrod. Ako pa ljubimo svoje, zarad tega ne smemo zaničevati tujega, bodimo tedaj pravični tudi drugim narodom, kajti vsi smo si bratje, vsi imamo istega milega očeta, kte-remu so vsi narodi in vsi jeziki enaki. To od nas zahteva vera, to nam veleva čast in modrost, to nas ste učili Vi, skrbni in modri, za naš blagor vneti učitelji — Bog Vas nadari za vse lepe nauke I — to zahteva blagor mnogoje-zične Avstrije; to ukazuje presvitli naš vladar v državni previdnosti in skrbi — naj mu Vsemogočni vladarsko krono s slavo obsije, naj se vije sreča in blagor krog njegovega žezla! — To vam, mili tovarši, iskreno nalagam na plemenito srce, in ker vem, da vaša duša gori za vse dobro in pravo, zakličem vam na razhodu iz vsega grla: „Bratje, z Bogom lu —
To je drujji slovenski govor na naši gimnazii; lanskega je zložil in govoril tačasni sedmošolec France Rebec.
Danes so štirje Slovenci delali maturo iz slovenščine; vsi so tako izvrstno odgovarjali, da so jih jako hvalili vsi, ki so sedeli pri preskušnji. Naj še nekaj pristavim, kar je nam Slovencom silo važno. Profesura za babice je pri nas prazna. Ker to šolo obiskuje mnogo Slovenk, ki la- . škega jezika kar nič ne umejo , učilo se je do zdaj tudi slovensko. Silo potrebno je tedaj, da se na izpraznjeno mesto izvoli tak učitelj, ki je v slovenščini popolnoma trden. Naj tedaj gledajo na to tisti, ki imajo novega učitelja voliti.
283